Birčna Vas, Dolž, Mali Slatnik, Orehovica, Podgrad 2007/2008

Birčna vas, Dolž, Mali Slatnik, Orehovica, Podgrad 2007/2008

UVOD

» Dan za dnevom umikal se je jednostavno širšemu obroku časa – teden za tednom – mesec za mesecem, leto za letom in dalje v desetletja – in to je tudi še dandanes – saj zakon narave sam zahteva umikanje časa, stanja, življenja, smrti v druge v nove krologe! Spomin umrlih let ostal je trajen, bodisi usmenem izročilu ali pa pismenem – in tako beležimo zgodovino let ali onih dogodkov. Vsak človek poseduje v srcu svoje spomine – svojo zgodovino življenja – to je knjiga in pogosto listamo, obračamo list za listom – nekaterega čitamo z radostjo, z veseljem – drugega obrnemo hitro naprej – neljubo nam je čitati spomine iz dobe – za kojo bolje bi bilo, da nikdar potekala nam tako, kakor je! Veselje, radost, prelestnost, razkošnost, a tudi trpljenje, trud, skrbi, žalosti - tudi to mine – spomin nam ostane živo v srcu !« ( odlomek iz šolske kronike Podružnične šole Podgrad )

Ob besedah Mare Tavčarjeve, učiteljice, ki je pred 100 leti poučevala na šoli v Podgradu, nimamo kaj dodati. Dnevi, meseci, leta in desetletja nam minevajo tako hitro, da sami ne vemo, kako hitro nam mineva čas. Ob tem se spomnimo, da nam mineva že 50 let, odkar so začeli ustanavljati in odpirati podružnične šole po Sloveniji, takratni Jugoslaviji. 50 let že mineva, kar stojijo na teh mestih podružnične šole, ki skozi svoja vrata leto za letom sprejemajo na desetine učencev in učenk. Svoje znanje ves čas nabirajo v šolskih klopeh, učitelji in učiteljice pa jim po svojih najboljših močeh posredujemo različna znanja in veščine. Na naslednjih straneh učiteljice in učitelji podružničnih šol pod Gorjanci predstavljamo delo naših podružničnih šol skozi zgodovino, od ustanovitve podružnične šole pa do danes. Vsaka podružnična šola je skozi različne dejavnosti, projekte, ustno in pisno izročilo vaščanov in vaščank skušala opredeliti vlogo šole in izobraževanja v svojem kraju, stik s krajem in ljudmi, ki je po našem mnenju pristnejši, kot je v velikih, mestnih šolah. Učiteljice še delujočih podružničnih šol pod Gorjanci - Birčna vas, Podgrad, Dolž, Mali Slatnik in Orehovica, smo se tako odločile, da z učenci in krajani naših krajevnih skupnosti osvetlimo delo naših šol od trenutka, ko so postale podružnične šole. Osvetlile smo zgodovinski razvoj šole skozi različne dejavnosti. Šola je bila in še vedno je gonilna sila malih podeželskih krajev, v katerih so in še živijo prijazni in veseli ljudje. V užitek nam je vsak dan, ki ga preživimo v prelepih podgorjanskih vasicah, kjer vedno sije sonce.

1 SODELUJOČI V PROJEKTU

Podružnične šole: • Birčna vas (Osnovna šola Šmihel Novo mesto): Vida Šter, Andreja Krmc, Danica Narat, Mojca Duša, Majda Kolenc, Tatjana Badovinac, Marjanca Šoško, Tadeja Hočevar • Dolž (osnovna šola Stopiče): Suzana Klobučar, Simona Staniša, Simona Kastrevc, Tina Turk, Melita Štangelj • Mali Slatnik (Osnovna šola Center Novo mesto): Jožica Fabjan, Saša Mangotič, Bernarda Zupančič, Jelka Ostojič, Nina Kovač, Urška Zajc • Orehovica (Osnovna šola Šentjernej): Diana Potočar, Ivica Padaršič, Brigita Kosmač, Katja Hodnik, Mateja Može, Mojca Kruh, Matjaž Palčič • Podgrad (Osnovna šola Stopiče): Mojca Pavlin, Helena Lukman

Zunanji sodelavci:

Helena Umek, Luka Klobučar, starši, stari starši, bivši zaposleni in učenci podružnic

CILJI PROJEKTA

Skupni cilji: • Raziskovanje preteklosti svoje podružnice. • Spoznavanje in druženje z učenci ostalih podružnic. • Spoznavanje razlik med šolo nekoč in šolo danes (učni predmeti, učila, učni pripomočki, …). • Spoznavanje šolskih pesmi in iger svojih babic in dedkov.

2 PREDSTAVITEV SODELUJOČIH PODRUŽNIC

• PODRUŽNIČNA ŠOLA BIRČNA VAS

Naša šola Logotip šole

ŠOLA SKOZI ČAS

• Šola je bila ustanovljena 1909. leta. Pouk pa se je začel v šolskem letu 1910/11. • Od leta 1911 do 1941 o šoli nimamo podatkov. • 1941. leta so šolo zasedli Italijani. Leta 1942 so jo partizani požgali. Zgorela je vsa oprema, arhiv in knjige. Pouka ni bilo do konca vojne. • Obnova šole je trajala dve leti. Dvorazredni pouk je medtem potekal v bližnji Klobučarjevi hiši na Ruperč vrhu. • 1948/49 se je v obnovljeni šoli začel pouk s 160. učenci od 1. do 6. razreda. • Od leta 1949 do 1959 so učenci obiskovali pouk od 1. do 8. razreda. V tem obdobju so bila opravljena večja dela, napeljana je bila elektrika in zasajen sadovnjak. • Od 1960 leta se je pouk izvajal le od 1. do 4. razreda. • 1963 leta je postala podružnica OŠ Šmihel z učenci od 1. do 5. razreda. • 1976 je KS Birčna vas zgradila pri šoli prizidek za potrebe šole in KS. • Leta 1977 je bila ukinjena podružnična šola na Lazah in učenci so se prešolali na podružnico Birčna vas. • 1980 je bilo šolsko igrišče opremljeno z igrali. • 1983 je bilo napeljano centralno ogrevanje. • V letu 1986/87 je bil uvedel enoizmenski pouk. • Od leta 1983 naprej so se učni pogoji izboljševali s sodobno opremo in s sodobnimi učnimi pripomočki. Potekala so tudi obnovitvena dela. • V letu 2002/03 smo prešli na devetletno OŠ. Prvič smo organizirali jutranje varstvo in podaljšano bivanje. • Leta 2001/02 smo se prvič udeležili srečanja podružničnih šol Slovenije ter mu ostali zvesti do danes. • 2003/04 je bil začetek vsakoletnega druženja z bodočimi prvošolčki in njihovimi starši v okviru pravljičnega večera. • V šolskem letu 2005/06 smo vse računalnike v učilnicah priključili na internetno mrežo. • 2006/07 smo uvedli zgodnje poučevanje angleškega jezika. V okviru devetletne osnovne šole je prvič potekal pouk učencev 5. razreda. • V letu 2007/08 smo zaradi varnosti v cestnem prometu uvedli organiziran prevoz za vse učence ne glede na oddaljenost od šole.

Odkritje spomenika na Ruperč vrhu leta 1957 Slovesen sprejem 25-ih prvošolčkov v pionirsko organizacijo, 25. maja 1960

O BIRČNI VASI

BIRČNA VAS je obcestna vas. Cesta pelje od Novega mesta proti Črnomlju. V šolski okoliš je zajetih 10 vasi in zaselkov. Ljudje so večinoma zaposleni v bližnjem Novem mestu. Ukvarjajo pa se še s poljedelstvom, vinogradništvom in živinorejo. V bližnji okolici so griči Ruperč vrh, Cerovec in Ljuben, ki so zasajeni z vinsko trto. Tu pelje tudi Podgorjanska vinska cesta. Z gričev pa lahko opazujemo Gorjance, Kočevski Rog in znano smučarsko središče Bela. Posebnost našega kraja je 60 metrska sekvoja, ki stoji ob ruševinah gradu Ruperč vrh. Stara je več kot 250 let.

Sekvoja – Ruperč vrh Razvaline gradu Ruperč vrh

V kraju imamo železniško postajo, Vinski hram Žagar, cvetličarno Zupančič, Renaultov servis in servis zavor, Orodjarstvo Žagar in podjetje Proles. V Birčni vasi že več kot 30 let deluje moški pevski zbor Ruperč vrh in več kot 50 let Prostovoljno gasilsko društvo Birčna vas.

4 DEJAVNOSTI IN DELO NA ŠOLI

NAŠA ŠOLA je podružnična šola Birčna vas. Njena matična šola je OŠ Šmihel. Podružnica Birčna vas stoji na začetku Birčne vasi. Objema jo gozd z zelenimi travniki. Od Novega mesta je oddaljena šest kilometrov. Letos jo obiskuje 62 učencev od 1. do 5. razreda. Na šoli poučujejo šest učiteljic in vzgojiteljica. Za prehrano, red in čistočo skrbi kuharica, ki je obenem tudi snažilka. Imamo pet sodobno opremljenih učilnic, knjižnico in telovadnico, v kateri se dogaja veliko zanimivega. Imamo tudi veliko in z igrali opremljeno igrišče. Več let že aktivno sodelujemo s predstavitvijo projektov na srečanju podružničnih šol Slovenije. Kot člani Unescove mreže ASP šol, sodelujemo na mednarodnih taborih in izvajamo skupne vsebine. Naši učenci velikokrat dosegajo vidne rezultate na likovnih in literarnih natečajih. Čeprav je šola majhna, se v njej dogaja marsikaj zanimivega. Učenci sodelujejo v več različnih interesnih dejavnostih. Skupaj s KS Birčna vas in Uršna sela pripravljajo kulturne prireditve in delovne akcije.

Predstavitev na DSI v Cankarjevem domu, 19. 3. 1998 Župan Mestne občine Slovenj Gradec pri podelitvi mednarodnega priznanja na literarnem natečaju ob dnevu OZN, oktober 2004

Pravljični večer, december 2006

5 • PODRUŽNIČNA ŠOLA DOLŽ

KJE SMO? Dolž je po valovitem Podgorju razložena vas. Od Novega mesta je Dolž oddaljen 12 km, od Stopič, kjer je naša matična šola, pa 5 km. Proti J nam pogled zastirajo gozdnata pobočja Gorjancev, če pa se s hrbtom obrnemo proti njim, nam pogled seže tja do Posavskega hribovja preko Savinjskih in Kamniških Alp do Kočevskega Roga. Ob lepem vremenu lahko vidimo tudi Triglav. Pred nekaj leti so poimenovali ulice na Dolžu in sicer imajo imena po številnih studencih in zaselkih, glavna ulica pa se imenuje Šolska cesta.

V SENCI GORJANCEV Gorjanci so priljubljena turistična točka številnih izletnikov. Z Dolža potekajo do Gospodične in še naprej do Trdinovega vrha številne markirane poti, pohodniki pa so poplačani s še dokaj ohranjeno naravo in z vrha Gorjancev s čudovitim razgledom po Dolenjski. Sredi 19. stol. je ob vznožju Gorjancev nad vasjo delovala glažuta, v kateri je bila prva dokumentirana stavka delavcev na Slovenskem.

ŠOLA NEKOČ Začetki šolstva na Dolžu segajo tja v leto 1919, o čemer pričajo stari zapisi v kroniki in drugi dokumentaciji, ki se je po naključju ohranila kljub požaru med drugo svetovno vojno. Nanizajmo le nekaj pomembnejših prelomnic: • 19. 9. 1919 je bila na Dolžu ustanovljena enorazredna šola. Ta je začasno potekal v sedanji Plantanovi hiši, kjer je krajevni šolski odbor najel sobo. Prvo šolsko leto je pouk obiskovalo čez 100 otrok v starosti od 6 do 14 let. Šola Dolž ob otvoritvi oktobra 1939 Šola Dolž, požgana 3. decembra 1942

• 1939 – Po številnih prizadevanjih krajevnega šolskega odbora se je spomladi 1938 končno pričela gradnja šole na današnji lokaciji. Pouk v novi stavbi se je za 178 otrok pričel v oktobru 1939. • 2. svetovna vojna je prinesla precej sprememb. Italijanski vojaki so v presledkih večkrat zasedli šolo in vsakič pustili za sabo precejšnjo škodo. Pouk je bil tako precej oviran, prekinjen pa 3. decembra 1942, ko so, da bi Italijanom preprečili ponovno zasedbo, partizani požgali šolsko stavbo.

6 • 1945 – Po končani vojni se je pouk ponovno začel, tokrat v Gredenčevi hiši, kjer je bilo v majhnem prostoru na razpolago le 9 zasilnih klopi za 122 učencev. Zaradi tega so pouk obiskovali izmenično trikrat tedensko. • 1947 – Končala so se obnovitvena dela na šolski stavbi. Pionirski odred na šoli je dobil ime po Lojzetu Draganu, domačinu, rojenemu 19. 5. 1915 na Dolžu, ki je bil komandant 5. SNOUB Ivana Cankarja. Padel je 16. 4. 1945 pri Sv. Petru na Rogu. • Šolsko leto 1956/57 je prineslo mnogo sprememb. Na šoli so se opravila nekatera vzdrževalna dela, uredila se je okolica šole. V šolo je bila napeljana elektrika, katero je takrat dobila cela vas. • 1960 – prišlo je do zakonite uveljavitve šolske reforme. Šolska obveznost postane 8-letna. Osnovna šola Dolž je bila takrat še samostojna šola, vendar so se zaradi pomanjkanja učnih moči in prostora učenci višjih razredov prešolali na šolo Stopiče, s čimer pa starši niso bili zadovoljni. • Od šolskega leta 1962/63 je šola Dolž skupaj s šolo Podgrad podružnica OŠ Stopiče. • Do šol. leta 1970/71 je bilo na šoli 60 do 100 otrok v samostojnih oddelkih. Ker so bile na razpolago le tri učilnice, se je en oddelek poučeval popoldne. V naslednjem šol. letu pa se je šolski okoliš zmanjšal za tri vasi, zato od takrat pa do danes pouk poteka v kombiniranih oddelkih.

ŠOLA DANES Danes šolo obiskujejo učenci iz naslednjih vasi: Dolž, Zajčji Vrh, Sela pri Zajčjem Vrhu, Vrhe in Iglenik. V treh oddelkih (dva kombinirana in en samostojen) je 38 učencev. Na šoli sta organizirana jutranje varstvo in podaljšano bivanje. Pri šoli sta tudi dva oddelka vrtca, v katerega je vključenih 25 otrok. Učenci sodelujejo v številnih interesnih dejavnostih. Na šoli delujeta dve Orffovi

Člani starejše in mlajše Orffove skupine na nastopu ob 100-letnici čebelarskega društva Novo mesto

skupini, vrtnarski, športni, gledališki in čebelarski krožek, ki ga vodi zunanji sodelavec, član čebelarskega društva. Kljub majhnemu številu otrok smo aktivni na različnih področjih. Učenci sodelujejo v različnih projektih, na prireditvah v šoli in v Tretješolci v šoli v naravi v Seči krajevni skupnosti. Starši nam pomagajo pri izvedbi različnih dejavnosti in so nam v veliko pomoč pri povezovanju z ožjo in širšo okolico. Sodelujemo s Krajevnim odborom rdečega križa, prostovoljnim gasilskim društvom in zvezo borcev.

Miklavžev bazar, s katerim smo za izdelke otrok in vzgojiteljic zbirali sredstva za igrala

Zadnji dan pouka pred novim letom se medsebojno obdarujemo

8 • PODRUŽNIČNA ŠOLA OREHOVICA

Iz šolske kronike … Orehovica je slikovita vasica, ki jo, stisnjeno pod vznožje Gorjancev, na eni strani objemajo vinorodni griči, na drugi pa svet že prehaja v rodovitno ravnico. Sredi nje stoji naša šola. Semkaj, v starodavne gradove, posejane vse naokoli Orehovice, so se v preteklosti večkrat zatekali največji slovenski možje.

Gracarjev turn je nudil zavetišče Janezu Trdini, ki je tu pisal svoje Bajke in povesti o Gorjancih; v gradu Vrhovo je živel Valvasor; k svojemu dobremu prijatelju Andreju Smoletu pa je na grad Prežek rad prihajal tudi največji slovenski pesnik dr. France Prešeren.

V arhivu Slovenskega šolskega muzeja so zapisali: »Osnovna šola v Orehovici je bila ustanovljena leta 1896, šolska stavba pa je bila dokončana 25. februarja 1901, ko so pričeli z rednim poukom.«

Prva šolska kronika, ki je ohranjena, se je pričela pisati 1. septembra 1946. Od prejšnje dokumentacije se ni ohranilo nič, ker je bila šola med drugo svetovno vojno požgana. Takratna Državna osnovna šola Orehovica je bila samostojna šola, osnovnošolska obveznost pa je bila sedemletna in jo je v prvih letih po vojni obiskovalo tudi do 247 učencev.

V šolskem letu 1953/54 so v Orehovici začeli izvajati obvezno osemletno šolsko obveznost. V tem letu je na šoli poučeval tudi Zdravko Slamnik – pisatelj Pavle Zidar. Tu so nastajale njegove Tončkove sanje.

S 1. januarjem 1963 je Osnovna šola Orehovica postala podružnična šola matične osnovne šole v Šentjerneju. Do šolskega leta 1965/66 je bilo na šoli pet razredov, v naslednjih letih pa le še štirje. Svojo šolsko obveznost so učenci nadaljevali na matični šoli v Šentjerneju.

Pionirke naše šole nastopajo na prireditvi 55. obletnice Gasilskega društva Orehovica.

1 Podružnična šola danes

Šola je bila temeljito obnovljena v šolskem letu 1991/92. Danes ima šola pet sodobno opremljenih učilnic, telovadnico, knjižnico, kuhinjo z jedilnico, garderobe in zunaj urejeno dvorišče ter igrišče z igrali. Na šoli so bili v preteklih letih štirje samostojni oddelki od prvega do četrtega razreda in oddelek male šole. V šolskem letu 2007/08 pa imamo zaradi devetletna osnovne šole pet oddelkov od prvega do petega razreda. V vseh oddelkih imamo skorajda idealno številčno stanje (15 do 17 učencev). To nam omogoča večjo individualizacijo pri pouku. Majhnost je naša prednost. Za našo šolo bi resnično lahko rekli, da je otroku prijazna. Otroci se med seboj v petih letih dodobra spoznajo in povežejo. Življenje na šoli se odvija kot v »veliki družini«; starejši »poskrbijo« za mlajše. Posameznik se ne izgubi v brezosebni masi in hrupu, ki sta pogosta na velikih šolah. Načrtovanje in delo učiteljev z učenci potekata skupaj.

Šola stoji v neokrnjeni naravi in v krajih z bogato zgodovino. Zanimivo okolje imamo tako rekoč pred šolskimi vrati in trudimo se, da bi ga v kar največji meri vključili v šolsko delo in si z raziskovanjem pridobili znanja naravnih in družbenih zakonitostih.

Vas Orehovica.

Našo preteklost veliko raziskujemo; staršem in širši okolici smo predstavili kar nekaj projektov (Dejavnosti nekoč in danes, Od žita do kruha, Kmečki dom, Življenje na gradovih, Kmečka peč, Ideje za spominke našega kraja …). Podružnična šola Orehovica se povezuje tudi z drugimi podružnicami v ožjem in širšem okolju (Dolž, Podgrad, Adlešiči, Spodnja Besnica, Ledine, Spodnja Idrija, Dokležovje). Tako smo se s projektnimi nalogami predstavljali že na srečanjih podružničnih šol v Krašnji, Dokležovju, Podljubelju, Ribnem pri Bledu in Dolžu, ob naši stoletnici leta 1996 pa smo pripravili srečanje podružničnih šol v Orehovici.

Podružnična šola Orehovica danes.

Šola je tesno povezana tudi z ožjim in širšim okoljem, saj sodelujemo na številnih prireditvah v kraju in drugod. Veliko sodelujemo zlasti s starši, ki nam pogosto priskočijo na pomoč kot mentorji in udeleženci dnevov odprtih vrat, kulturnih dnevov, projektnih nalog in ostalih dejavnosti.

2 • PODRUŽNIČNA ŠOLA MALI SLATNIK

ŠOLA MALI SLATNIK SKOZI ČAS: Znano je, da je bil na pobudo krajanov Malega Slatnika že leta 1891 ustanovljen krajevni odbor, ki naj zbere sredstva v šolski fond in kupi prostor za novo šolo. Deželni šolski svet za Kranjsko je z odlokom 1913 ustanovil šolo dvorazrednico in določil šolski okoliš. Zbrani denar je v času prve svetovne vojne odvzela Avstro-Ogrska kot sredstva vojnega posojila. Tako so tekla leta in šele 1931 so ponovno zbirali denar za šolo in začeli graditi. Šele 31. 8. 1935 je banska uprava dodelila 60000 din sredstev za dokončanje šole. Tako se je jeseni 1935 pouk začel v novi stavbi. Šola je bila najprej dvorazrednica. Zaradi velikega števila otrok učencev je do 1941 bila že šestrazrednica. Po komaj nekaj letih delovanja se je začela 2. svetovna vojna. V času italijanske okupacije naših krajev, je šolsko poslopje na Malem Slatniku zasedla njihova vojska. Pouk je bil prizadet, saj so ga izvajali kar po privatnih hišah in še to ne redno. Šolska stavba je bila z zabitimi okni, okoli šole so bili strelski jarki. Po kapitulaciji in odhodu italijanske vojske šola ni bila namenjena spet pouku, kajti že 5. 12. 1943 so se v zgradbo naselili domobranci. Še isti večer so partizani Gubčeve brigade napadli postojanko 30 do 40 domobrancev. Tem se je uspelo umakniti ob pomoči nemških tankov iz Novega mesta. Isto noč so partizani šolo požgali. Podrobnejše vojaško poročilo o tem dogodku nam je poslal gospod Milan Baškovič, ki je s starši do dneva požiga stanoval v šolski stavbi. Po končani vojni je nastopil čas za popravilo uničene in požgane šole. Domačini so z vozmi vozili gradbeni material, darovali les in pomagali s prostovoljnim delom. V zidarska dela so bili vključeni tudi nemški ujetniki. Tudi otroci so pomagali. Delali so pol ure po pouku. Čistili so ruševine,zlagali še uporabno opeko, zasipali strelske jarke okoli šole. V šolski kroniki je zabeleženo,da so leta 1946 domačini opravili kar 2275 prostovoljnih ur. Obnovljena in povečana je šola začela spet delovati 1948. leta. Število učencev je na šoli skozi njeno delovanje nihalo. Jeseni 1945 je šolo obiskovalo 176 učencev v petih razredih. V začetku so imeli pouk samo trikrat na teden. Bili so brez knjig in pripomočkov. Isto leto je na Potovem Vrhu razsajal tifus in je bilo med šolarji tudi nekaj smrtnih žrtev. V prvi povojni zimi so v šoli beležili slab obisk, saj otroci niso imeli čevljev in toplih oblek. V naslednjih letih so šolarji izvajali razne delovne akcije: čistili in pogozdovali so gozdove, obnavljali vaške ceste, nabirali zdravilne rastline in obirali koloradske hrošče, ki so na krompirjevih nasadih delali veliko škode, škropiv pa še ni bilo.

3 Šola je bila v povojnih letih tudi zbirališče za razne dejavnosti. Pripravljali so tečaje kuhanja, pletenja, zdravstvene pomoči. Odrasli so imeli gledališko skupino, ki se je lotila tudi zahtevnejših dramskih del. Ustanovljena je bila tudi pevska sekcija. Že leta1953 je bila v šoli ustanovljena ljudska knjižnica, ki je ob začetku imela 500 knjig. Z uvedbo osemletnega šolanja je bilo med ljudmi veliko nezadovoljstva. Mnogi so bili mnenja, da je izgubljenega preveč časa. V obdobjih velikih kmečkih del je bil šolski obisk v višjih razredih slab. Nekdanji šolarji se spominjajo velikega veselja, ko je leta 1958 začela delovati šolska mlečna kuhinja. Dnevno so v njej pripravili 130 do 150 obrokov. Pri delu so pomagali tudi šolarji. Nosili so vodo, drva, pomivali posodo in čistili prostore. 1959 so šolo obiskali pisatelj France Bevk, Ferdo Godina in pesnik Tone Pavček. Z letom 1962/63 je bila na šoli ukinjena predmetna stopnja. Učenci višjih razredov so se vozili v Novo mesto v šolo Katje Rupena. Mali Slatnik je od takrat podružnična šola za učence od 1. do 4. razreda.

ŠOLA DANES: V šolski stavbi je od leta 1977 tudi vrtec. V letu 1979/80 je bilo organizirano podaljšano bivanje, saj je bilo čedalje več staršev v službah. Otroci so imeli od takrat možnost v šoli prejemati tudi kosilo. Število učencev je zlasti v zadnjem desetletju upadalo. V šolskem letu 2007/8 je šolarjev 49, od tega 11 prvošolcev. Za šolsko leto 2008/09 pa je vpisanih 16 prvošolcev. Povečano število se kaže tudi za leto 2009/10. Šolska stavba močno kliče po temeljiti obnovi, saj je bilo vse od povojnih popravil malo investicij. Letos so stekla dela s pripravo dokumentacij, v letu 2009 pa je predvidena izvedba obnove. Tako bo šola lahko še naprej opravljala svoje poslanstvo, saj je zlasti za majhne otroke pomembno, da prve izkušnje vrtca in šole pridobivajo v domačem kraju.

Utrinki iz življenja na podružnici Mali Slatnik

• PODRUŽNIČNA ŠOLA PODGRAD

KJE SMO Naša podružnična šola stoji v vasici pod Gorjanci, do katere pridemo po magistralni cesti, ki vodi v Belo krajino.

PODGRAD SKOZI ČAS

Podgrad je majhna vas, stisnjeno naselje na kraškem svetu pod Gorjanci, od Novega mesta oddaljeno 11 km. Območje je gričevnato in izrazito kraško. Prekrito je pretežno z razdrobljenimi njivskimi in travniškimi površinami, oziroma z mešanimi gozdovi. V preteklosti so se ljudje preživljali le s kmetijstvom, gozdarstvom in živinorejo, tudi drobnico. Nekateri so našli zaposlitev na žagi v Radohi, ki je bila zgrajena pred letom 1912. Lastnik žage je zgradil tudi železnico za odvoz hlodovine z več odseki ( Palatina, Podgrajske Trave, Rožni dol, Prbišje). Leta 1942 so Italijani žago požgali, od železnice pa je danes vidna le še gramozna proga. Po vojni so »furmani« vozili les do železniške proge v Novo mesto. Skratka, ti krajani nikdar v preteklosti niso imeli posebno ugodnih pogojev za življenje. Število prebivalstva je v Podgradu in okoliških vaseh (Konec, Mihovec, Pristava, Koroška vas, Jurna vas, Vinja vas, Veliki Cerovec in Mali Cerovec) po koncu 2. svetovne vojne rahlo naraščalo. Po letu 1953 pa je zaradi odseljevanja pričelo upadati. V zadnjem desetletju je zopet opaziti rahlo naraščanje števila prebivalstva. Leta 1956 je v naše kraje prišla elektrika, jeseni leta 1982 je bila otvoritev prvih kilometrov asfaltne ceste od »gorjanske ceste« do Podgrada in do l. 1990 je dobila asfaltno cesto še zadnja vas v KS. Vzporedno z asfaltiranjem je potekala tudi izgradnja telefonskega omrežja. Zadnja in tudi največja pridobitev v KS pa je bila izgradnja vodovoda in do leta 2002 je pritekla voda v vsako vas. Naselja vse bolj izgubljajo agrarni značaj in dobivajo značilnosti delavskih naselij. Prebivalstvo se preživlja kot »delovna emigracija« za novomeško industrijo, deloma pa še vedno s kmetijstvom in gozdarstvom. Drobno gospodarstvo v kraju je šibko razvito, deluje le par zasebnih podjetnikov. KDO SMO MI Naša podružnična šola stoji pod hribom, na katerem je nekoč stal mogočni Mehovski grad, katerega je opisal že znani Valvasor v svoji Slavi Vojvodine Kranjske. Zato naša šola na svojem pročelju nosi tudi znak Mehovskega gradu.

5 ŠOLA NEKOČ • Na pobudo oblasti se je začelo v Podgradu redno šolanje leta 1874. Za šolo je bilo uporabljeno staro župnišče, zgrajeno 1774. leta. Soba, namenjena za razred, je bila malo razširjena, ostala pa so stara, majhna okna. Učitelji so morali prebivati v majhnem stanovanju brez kuhinje. Ta stavba, ki jo je dobila šolska občina v najem pod pogojem, da bo učitelj nadomeščal organista, torej ni odgovarjala svojemu namenu. Zaradi tega in pa zato, ker je hotel imeti župnik to cerkveno poslopje za stanovanje stalnega, poklicnega organista, je bila sprožena misel zgraditve nove šolske stavbe. Res so l. 1905 blagoslovili novo šolo – z enim razredom in velikim učiteljskim stanovanjem.

• Leta 1912 je bila šola razširjena v dvorazrednico, kajti delo z okoli 160 učenci je bilo za enega učitelja prenaporno. Zopet je bil pouk v starem župnišču, zaradi česar je postal učitelj ponovno organist. To je trajalo vse do leta 1925, ko je župnik pogodbo odpovedal, želeč si stalnega organista. Zato je bil leta 1926 po nalogu oblasti narejen iz dveh stanovanjskih sob še en razred, v nadstropju pa so zgradili tesno podstrešno stanovanje, iz zdravstvenih in praktičnih razlogov zelo neprimerno. • Ker pa se je dvignilo število šoloobveznih otrok od 99 v letu 1926/27 na 200 v letu 1934/35. Tako je nastala ponovna potreba za razširjeno dvorazrednico v večrazrednico. Zato sta bila leta 1938 odobrena še dva oddelka in tako je imela v letu 1939 šola štiri oddelke. • Med drugo svetovno vojno je bila šola postojanka sovražnih sil, pouk pa je okrnjeno potekal v privatni hiši v Podgradu. Šolsko poslopje je bilo sicer ohranjeno, a zelo razdejano. Inventar je bil uničen, ostalo je le 5 zelo slabih klopi. Uničen je bil skorajda celoten arhiv, od knjig je ostalo le 10 neuporabnih knjig. Kronika iz šolskega leta ni dokončana – domneva se, da je nadaljevanje ( dve šolski leti ) raztrgano in uničeno.

• 5. V šolskem letu 1957/58 se je pouk vršil v treh izmenah zaradi prevelikega števila otrok. Razredi so bili zelo močni, tako da je bilo kombinacijo nemogoče izvajati, ker je število učencev presegalo predpisano število učencev za en oddelek. Učna snov so poučevali po skrčenem predmetniku in učnem načrtu. S poukom so pričeli ob 7. uri

6 zjutraj, končali pa ob 16.30. V tem šolskem letu je bilo 142 učencev vključenih v 5 oddelkov. 1. decembra 1958 so 12 učencev prešolali v šolo Stopiče, 15 učencev pa na Dolž.

• Zaradi pomanjkanja učnega kadra so v šol. letu 1959/60 poučevali v dveh izmenah. Imeli so tudi en kombiniran oddelek – 3., 7. in 8. razred. Založnik Ivan je poučeval v 1. in 4. razredu, Angela Mrvar pa 2., 3., 7. in 8. razred. Zaradi celodnevne zaposlitve obeh učiteljev so imeli ob četrtkih proste dneve, kar pa ni pozitivno vplivalo na učni uspeh učencev.

• Na podlagi 128. člena ZOŠ je 13. 11. l962 Občinski ljudski odbor Novo mesto izdal odločbo o ustanovitvi OŠ Stopiče s sedežem v Stopičah, kot samostojnega zavoda s podružnicama Dolž in Podgrad. Odločba je veljala od 1. 1. 1963.

• Šolsko leto 1976 / 77 so učenci pričeli v prostorih OŠ Grm, kjer so imeli popoldanski pouk, kajti šolo v Podgradu je bilo potrebno nujno adaptirati, saj se je zaradi dotrajanosti zrušil strop v mali učilnici. 29. oktobra 1977 je bila uradna otvoritev prenovljene šole. Vsa šolska zgradba je bila povsem prenovljena. Nabavljena je bila nova oprema za šolsko kuhinjo in deloma tudi za učilnice in zbornico. Še najbolj pa so se razveselili centralne kurjave. Dobili so nova učila in učne pripomočke.

• V šolskem letu 1988/89 je bilo vpisanih 51 učencev in Zavod za šolstvo je po nekaj letih znova odobril 4 samostojne oddelke. Ker so bile na šoli le tri učiteljice, je vsaka poučevala svoj razred, ure v 2. razredu pa so si razdelile. Vendar je pouk še vedno potekal dvoizmensko.

• Mnogo je bilo pisanja prošenj, obljub, … v časopisih, na občini, na Ministrstvu za šolstvo, ... In končno – 8. aprila 1997- je bila podpisana pogodba o prenovi in dozidavi šole. Učenci so skupaj z učiteljicami izvajali pouk v popoldanski izmeni na matični šoli Stopiče. • 26. 9. 1997 je otvoritev adaptirane in dograjene šole. • “Vsi dopoldne. Vsak razred v svoji učilnici. Vsa oprema je nova. Sezujemo in slečemo se v garderobi. Učiteljice imamo zbornico, kuharica kuhinjo in vsi skupaj jedilnico. Učenci pa so še posebno veseli telovadnice z vso opremo!“ ( iz Šolske kronike, zapisala tedanja vodja šole, Martina Kuzma).

ŠOLA DANES

Ime in sedež: Osnovna šola Stopiče, Podružnična šola Podgrad Podgrad 2, 8000 Novo mesto tel.: o7 30 80 922 ULR:http://www.osstopice.si

7 Šolski okoliš: Mihovec, Pristava, Podgrad, Konec, Vinja vas, Veliki Cerovec, Mali Cerovec, Koroška vas, Jurna vas

Učiteljski zbor podružnične šole Podgrad: Mojca Pavlin – vodja podružnične šole, profesorica RP, kombiniran oddelek 4. in 5. razreda Helena Lukman- profesorica RP, kombiniran oddelek 1. in 2. razreda Ana Maresič Vidic – učiteljica 3. razreda Tilka Kaplan – profesorica RP, učiteljica PB Matevž Jurše - učitelj RP, JV, dodatni strokovni delavec v kombiniranem oddelku 1. in 2. razreda, PB

V letošnjem šolskem letu imamo 49 učencev v treh oddelkih: - kombiniran oddelek 1. in 2. razreda – ( 7 + 9 ) 16 učencev - 3. razred – 13 učencev - kombiniran oddelek 4. in 5. razreda – ( 10 + 10 ) 20 učencev

Poleg rednega pouka in dejavnosti v skladu z LDN šole, izvajamo kot vsako leto kar nekaj interesnih dejavnosti ( pevski zbor, dramski krožek, likovno-oblikovalni krožek, plesni, športni,.. ), učenci 1. in 2. triade pa se vsako leto udeležijo tudi šole v naravi. Močno sodelujemo s krajem, saj vsako leto izvedemo kar nekaj prireditev za krajane KS Podgrad, pa seveda tudi za starše učencev. Povezanost šole s krajem je bila vidna predvsem pred tremi leti, ko smo praznovali 100-letnico šole, saj so vsi skušali po svojih najboljših močeh prispevati k izvedbi prireditve.

Šola je povezana s krajem in kraj je povezan s šolo.

8 ČASOVNI PREGLED IZVEDENIH DEJAVNOSTI

Birčna vas Dolž Mali Slatnik Orehovica Podgrad avgust Î30. 8. 2007 1. srečanje projektnega tima september Î21. 9. 2007 Î21. 9. 2007 Î21. 9. 2007 Obisk PŠ Pohod iz Dolža na Obisk PŠ Orehovica Orehovica, pohod Podgrad, športne in Dolž, športne igre do Podgrada igre oktober Î11. 10. 2008 ÎRaziskovanje Î3. 10. 2007 ÎZbiranje Obisk PŠ Mali preteklosti Obisk Slovenskega fotografij, Slatnik, pohod z podružnice, intervju šolskega muzeja pripomočkov, učil, igrami in z nekdanjimi učenci Îzbiranje urnikov kostanjevim in učitelji PŠ prispevkov in piknikom izdelava izdelkov za projekt november ÎRaziskovanje Î17. 11. 2007 Îoblikovanje Î17. 11. 2007 Î17. 11. 2007 zgodovine naše Ustvarjalne kulturnega Sodelovanje pri Sodelovanje pri podružnice delavnice, programa za ustvarjalnih ustvarjalnih Î17. 11. 2007 sodelujejo učenci predstavitev delavnicah na OŠ delavnicah na OŠ Sodelovanje pri vseh podružnic; projekta Dolž Dolž ustvarjalnih Î2. srečanje ÎIntervju z delavnicah na OŠ projektnega tima nekdanjim učencem Dolž PŠ Î17. 11. 2007 Sodelovanje pri ustvarjalnih delavnicah na OŠ Dolž december ÎNaša šola danes – ÎIzdelava Î18. 12. 2007 ÎAnketiranje pravljični večer časovnega traku, Obisk PŠ Dolž in nekdanjih učencev (prireditev za starše, raziskovanje Podgrad, ogled podružnice o šoli bodoče prvošolce in preteklosti prireditve nekoč njihove starše) podružnice ÎBonton v današnjem času januar ÎAnketiranje ÎZbiranje učil in ÎZbiranje učil in Îizdelava plakatov staršev, starih učnih pripomočkov učnih pripomočkov s predstavitvijo staršev, analiza za razstavo organizacije pouka anket na podružnici v preteklosti februar Î7. 2. 2008 Î11.–15. 2. 2008 Î20. 2. 2008 Kulturni dan – «Teden stare šole« Obisk Slovenskega izdelovanje iger in Î26. 2. 2008 šolskega muzeja igrač, igranje iger, 3. srečanje ÎRaziskovanje petje pesmi projektnega tima kakšen je bil pouk in kakšna učila so pri pouku uporabljali dedki in babice marec ÎObisk učencev Î27. 3. 2008 ÎObisk PŠ Birčna Î20. 3. 2008 PŠ Mali Slatnik, Razstava projekta vas, ogled Razstava projekta predstavitev Iger in »Podružnice pod predstavitve Iger in »Podružnice pod pesmi naših dedkov Gorjanci« pesmi naših dedkov Gorjanci« in babic ÎOblikovanje in babic predstavitve Î15. 3. 2008 projekta Predstavitev »Podružnice pod projekta »Bonton« Gorjanci« za javnost april Î 6. 4. 2008 Î 25. 4. 2008 Razstava projekta Razstava projekta »Podružnice pod »Podružnice pod Gorjanci« Gorjanci« maj Î4. srečanje Î 6. 5. 2008 projektnega tima Razstava projekta »Podružnice pod Gorjanci« junij ÎObisk Slovenskega šolskega muzeja

9 PREDSTAVITEV PODTEM

Birčna vas: IGRE IN PESMI NAŠIH DEDKOV IN BABIC

Globalni cilj: Spoznavanje in ohranjanje kulturne dediščine.

Etapni cilji: • Spoznajo igre in pesmi naših dedkov in babic( anketa). • Zbirajo stare igrače. • Primerjajo materiale za izdelavo igrač nekoč in danes. • Razvrščajo igre na namizne, družabne, športne, rajalne. • Naučijo se nekaj pozabljenih iger in pesmi. • Izdelajo igrače in uredijo razstavo. • Predstavijo igre in pesmi staršem in učencem Podružnične šole Mali Slatnik. • Spoznavajo, da je bilo življenje ljudi v preteklosti drugačno. • Usvajajo in uporabljajo izraze za časovno opredeljevanje dogodkov. • Oblikujejo pozitiven odnos do preteklosti. • Spoznavajo pomen dediščine.

Načrt dela: • Anketa s starši, dedki in babicami; • Urejanje in razvrščanje podatkov, zbiranje literature o starih igrah in igračah; • Primerjanje materialov in tehnik za izdelavo igrač nekoč in danes; • Razvrščanje iger; • Učenje pravil iger; • Igranje iger; • Petje pesmi; • Izdelovanje igrač in iger; • Oblikovanje razstave in predstavitev staršem; • Srečanje z vrstniki Podružnice Mali Slatnik in predstavitev dejavnosti

Učenci Podružnične šole Birčna vas smo se odločili, da raziščemo otroške igre, igrače in pesmi naših dedkov in babic. Delo smo začeli z anketo, s katero smo izvedeli, kakšne igre so poznali v preteklosti, s katerimi igračami so se igrali in katere pesmi so najraje prepevali. Igre smo razvrstili na namizne, rajalne, družabne in športne. Učenci so naučili sošolce pravila že pozabljenih iger, ki so se jih nato igrali, izdelovali igre in igrače, spoznavali materiale iz katerih so bile narejene igrače nekoč in jih primerjali z današnjimi. Prav tako smo spoznali stare pesmi in rajalne igre in jih prepevali.

DRUŽABNE IGRE Te igre so se najraje igrali na prostem, ob slabšem vremenu pa pod kozolcen, na podu, na peči,… Spoznali smo naslednje igre: V »šterenco« glejte, Podajanje rinčic, Rihtar, Kamenčkovanje, Ravbarji in žandarji, Kozla zbijat, Slepe miši, Prodajamo barvice, Telefonček, Prepletanje vrvice, Trden most,..

Prepletanje vrvice Ena raca…

Rihtar

RAJALNE IGRE Spoznali smo igre: Rdeče češnje rada jem, Abraham 'ma sedem sinov, Bela lilija, Moj klobuk, Potujemo v ______, …Ugotovili smo, da te igrice prepevamo in se igramo še danes, in da so se jih otroci naučili že v vrtcu, šoli ali doma.

Ples

Miške Abraham 'ma sedem sinov

NAMIZNE IGRE

Te igre so igrali na krušni peči (ob slabem vremenu), na paši, ob potoku, na travniku (ob lepem vremenu). Spoznali smo igre: Špana (Župana), Volka (Ovce vganjati), Človek, ne jezi se, Šah, kartanje ( Karte so naredili doma iz kartona.),…

Volka

Špana Kamenčkanje

12 ŠPORTNE IGRE Pri igranju so včasih uporabljali žoge iz cunj, ki so jih tudi sami izdelovali. Najraje in najpogosteje so se skrivali, kradli zemljo, skakali v vrečah, se lovili, brcali žogo, metali žogico v cilj…Igrali so se igre: Petelinčka, Med dvema ognjema, OE- odbijanje žoge v steno, Kozla zbijat´….

IGRAČE Igrače so najpogosteje izdelovali doma iz cunj, lesa, papirja, poljskih pridelkov,…Narejene so bile zelo preprosto. Igrače: punčke iz cunj, žogice iz cunj, karte iz kartona, venčki iz marjetic, mlinčki, izrezljane igrače iz lesa, piščalke, loki, frače,…Igrali pa so se tudi z različnimi kamenčki, gumbi, fižoli,…nekatere igrače smo izdelali tudi v šoli. Ugotovili smo, da delo ni enostavno. Morali smo biti pazljivi, predvsem pa vztrajni in iznajdljivi.

PESMI Starši in stari starši so učence naučili pesmi, ki so jih prepevali včasih, učenci pa so nato te pesmi naučili preostale sošolce. Pesmi, ki smo se jih naučili so: partizanske, Stoji učilna zidana, Škrjanček poje, Dekle je po vodo šlo, Lipa zelenela je, Barčica po morju plava, Lisička je prav zvita zver, Janez kranjski Janez, Le sekaj, sekaj smrečico, …

Prepevanje pesmi

V okviru projekta Igre in pesmi naših dedkov in babic smo sestavili anketo o življenju, igračah in pesmih nekoč. Dobili smo veliko zanimivih prigod in jih zapisali.

RIHTARJE BIT

Včasih je bila na vasi navada, da so ponoči bedeli ob pokojniku. Odrasli so v izbi molili in se pogovarjali. Mladina pa se je ta čas igrala igro Rihtarje bit. Določili so enega, ki se je moral skloniti in zamižati. Medtem pa ga je eden izmed igralcev udaril (ponavadi kar močno) po zadnji plati. Uganiti je moral, kdo ga je udaril. Če mu je uspelo, sta se igralca zamenjala, drugače pa se je stvar ponovila. Po pripovedovanju očka zapisal Jaka Zupančič

13 MOJA LJUBICA pri kavici je ljubica, Jaz pa konjička imam, še lepša, kakor rožica. kamor hočem se z njim peljam, Gori, doli me gledala, čeprav ne vsaki dan. rada bi nekaj povedala: Ko prideva do mesteca, »Če si ljubi fantič moj, konjička v štal'co zapeljam. pri meni boš spal nocoj.« Jaz pa gori po šteng'cah grem, »Jaz bi že pri tebi spal, kamor navajen sem. ko se jaz ne bi greha bal, Gor je ena mizica, tega greha se jaz bojim, na mizi črna kavica, pa doma zaspim.«

To staro pesmico nam je povedala in zapela ga. Lojzka Blatnik iz Uršnih sel.

Poiskali smo potomce služabnikov na graščini Ruperč vrh in jih povprašali o življenju, delu, navadah, oblačilih,…

Se spomnite, kdo je bil lastnik gradu? Na gradu Ruperč vrh je bil lastnik graščak Franc. Njegovi ženi je bilo ime Dora. Imela sta sina Antola in hči Lici.

Kakšen je bil graščak? Graščak je bil zelo strog do svojih hlapcev in dekel. Gospa pa je bila dobra in razumevajoča, če le ni bilo moža v bližini.

Katere služabnike so imeli na gradu? Kako so živeli? Imeli so svojo kuharico, ki je kuhala za gospodo najboljše jedi. Za hlapce je bila hrana zelo skromna, vendar so bili vsi zadovoljni, saj so imeli vsaj enkrat na dan topel obrok. Dekle so bile perice. Prale so vse na roke v mrzli vodi, le belo perilo so kuhale v velikih kotlih. Po vodo so hodile na studenec, ki je bil zelo daleč. Pozimi je bilo zelo hudo. Zapadlo je veliko snega. Pihala je burja. Hlapce in dekle je zelo zeblo, ker v tistih časih ni bilo oblek in čevljev na pretek. Vso »sedmino«, to je bila njihova plača, so porabili za svojo družino. V času žetve so začeli z delom ob eni uri zjutraj, ko jim je komaj kaj svetil mesec. Dekle so žele, hlapci pa so vezali v snope in jih vozili v kozolce. Hlapci so imeli delo tudi v kovačnici, kjer so delali novo in popravljali staro orodje: srpe, lopate,…

Kaj se je zgodilo z gradom in njihovimi prebivalci? Prišla je vojna in grad so zažgali partizani, ker so se bali, da ga ne bi zasedli domobranci. Graščaka so ujeli in ustrelili v Padežu. Njegova žena je brez vsega imetja pobegnila v Novo mesto. Čez nekaj dni je odšla k svojcem v tujino. Na vprašanja je odgovarjala gospa Ema Kump. Njena mati je bila na gradu zaposlena kot perica.

14 Dolž: TEDEN STARE ŠOLE

Na podružnici Dolž je od 11. do 15. februarja 2008 potekal teden stare šole. Ideja za projekt se je porodila v lanskem šolskem letu ob obisku šolskega muzeja, kjer smo bili prisotni pri šolski uri iz začetka prejšnjega stoletja. Ko smo v avgustu načrtovali projekt ob 50-letnici podružničnih šol, smo se odločili, da teden stare šole poleg drugih aktivnosti tudi vključimo vanj.

ÎTemeljni cilj: • Učenci natančneje spoznavajo in doživljajo pouk v preteklosti ter ga primerjajo s poukom danes. • Seznanjajo se s preteklostjo naše podružnice.

ÎCilji, sposobnosti in spretnosti, ki so jih učenci dosegali in razvijali med potekom projekta: • Zbiranje, beleženje, urejanje podatkov • Opazovanje • Primerjanje • Intervju • Uporaba različnih virov • Anketa

ÎSodelujoči v projektu: • Učenci in učiteljice podružnice Dolž • Starši in stari starši, nekdanji učenci podružnice • Nekdanji učitelji na podružnici

ÎPotek dejavnosti: • Šola Dolž nekoč – 1. in 2. razred Zbiranje in beleženje spominov staršev in starih staršev. Razstava starih šolskih predmetov – pripomočkov, aparatov, stenskih slik, učbenikov, … Spoznavanje načina pouka nekoč. • Šola Dolž nekoč – 3. in 4. razred Raziskovanje preteklosti podružnice. Stare igre pri ŠVZ. Šivanje pri LVZ (nekoč ročna dela). Pregovori o vrednotah šole nekoč. • Šola Dolž nekoč – 5. razred Raziskovanje preteklosti podružnice. Izdelava plakata. Intervju z nekdanjimi učenci in učitelji šole. • Organizacija in načrtovanje dejavnosti za teden stare šole Organizacija in izvedba delavnice (šivanje predpasnikov in telovnikov) Organizacija pouka Pravila bontona Jutranja obljuba Izvedba tedna stare šole Anketa

15 ÎIzvedba: Ko se je rodila idejna zasnova, nas je čakalo kar nekaj dela. Starše smo povabili, da nam na sobotni delavnici pomagajo pri šivanju oblek za učence. Zelo smo bili veseli njihovih nadvse pridnih rok. Izdelali smo 38 otroških oblek - za fante telovnike in za dekleta predpasnike.

Izpod pridnih rok mamic in tet je prišlo kar sedemnajst predpasnikov in enaindvajset brezrokavnikov. Učenci so potem ves teden nosili te obleke. Zjutraj so si jih obleki v garderobi in jih po končanem pouku tukaj tudi odložili. Na čistočo oblek so morali še posebej paziti, da so ostale čiste in da se niso raztrgale. Paziti so morali tudi na to, da so bili lasje čisti in počesani. Pri dekletih so morali biti dolgi lasje speti v kite. Učiteljice smo svoje obleke našle kar v domačih garderobah. Oblečene smo bile v dolga temna krila in bluze. Tudi me smo imele lase spete. Naše učilnice smo preuredili tako, da so čim bolj ustrezale modelu nekdanjih učilnic. Naših stolov in klopi sicer nismo zamenjali za stare, smo pa vse klopi postavili v ravne vrste. V vsakem razredu je bila tudi oslovska klop z oslom, ki naj bi si ga neuk otrok pritrdil na hrbet. S sten smo pobrali vse pisane plakate in namesto njih pritrdili napise, ki so nas spominjale na pomembne vrednote, ki so imele v starih časih še večjo veljavo. Napisi na plakatih so bili: »Pridno učenje, lepo življenje!«, »Brez muje se še čevelj ne obuje.«, »Za lenuha ni kruha.«, »Skromnost je lepa čednost.«. Naše učilnice so "okrasile" tudi šibe, ki so učence še bolj spominjale na upoštevanje dogovorov in pridno učenje. Šibe naj bi bile namenjene "porednim" otrokom. Pri naših učnih urah so bile šibe zgolj kot opozorilo, na učencih pa jih seveda nismo uporabili. Na določenem mestu v razredu sta bili po tleh koruza in ajda, ena izmed kazni je bila klečanje na njih. Na tak način sicer nihče ni bil kaznovan, je pa bilo kar nekaj prostovoljcev, ki so klečanje preizkusili. Pouk se je začenjal kot običajno, ob osmi uri. Novost stare šole je bil zvonec, ki ga sicer ne uporabljamo. Zvonec je najprej zvonil 5 minut pred pričetkom pouka. Učenci so se pripravili na pouk in učiteljico pričakali stoje. Ko je učiteljica prišla v razred, so jo pozdravili

16 z "Dobro jutro, gospodična/gospa učiteljica!" Učiteljica jim je odzdravila in prebrala zaobljubo, ki so jo učenci ponavljali. »Obljubim, da bom v šoli delaven in ubogljiv, da bom spoštoval svoje sošolce, učiteljice in vse, ki jih bom danes srečal. Hvaležen smem, da smem hoditi v šolo, da se smem učiti. Hvaležen sem za učitelje, ki me poučujejo. Hvaležen sem za šolsko malico in kosilo ter za kuharice, ki mi hrano pripravijo. Danes bom pošten, odgovoren in v ponos sebi in drugim.« Po končani zaobljubi so učenci lahko sedli. Sledil je pregled čistosti rok, ušes. Učenci so morali imeti čiste roke, postrižene nohte, počesane lase, deklice so morale imeti spete lase brez okraskov. Učiteljice smo pregledale tudi urejenost šolskih potrebščin. Učenci so morali redno prinašati vse potrebščine in jih imeti čiste in urejene. Nato je sledil pouk po urniku. V tednu stare šole smo jemali redno učno snov, le metode in oblike dela so bile manj pestre. Delo je potekalo frontalno. Učenci so uporabljali vse svoje pripomočke, tudi delovne zvezke, zvezke. Pri pouku smo učiteljice uporabljale manj didaktičnih sredstev, manj ponazoril. Več navodil je bilo ustnih. Učenci so morali še posebej skrbeti za lepšo pisavo. Pri športni vzgoji smo pozornost namenili starim igram, pri katerih se ne uporabljajo novodobni pripomočki. Pri likovnem pouku so učenci razvijali ročne spretnosti s šivanjem. Pri slovenščini smo se pogovarjali o pregovorih, sadovih ljudske modrosti. Skozi celoten pouk smo posebno pozornost namenjali vrednotam pridnosti, poštenosti, skromnosti, odgovornosti, hvaležnosti za vse dobrine. Med odmorom so bili učenci v svoji učilnici, kjer so se lahko pogovarjali ali igrali stare igre. Učenci so morali med poukom mirno sedeti na svojem mestu zravnani in z rokami na hrbtu. Oglasiti so se smeli le, če so bili pozvani. Vsakič, ko je bil učenec vprašan, je moral vstati. Na vprašanja je moral odgovoriti s celo povedjo, pred odgovorom je moral učiteljico nagovoriti z gospodična/gospa učiteljica. Če so želeli kaj vprašati in odgovoriti, so morali dvigniti roko in ko so dobili besedo, odgovoriti v

skladu z navodili. Učenci so za kršenje pravil, za nediscipliniranost, za neopravljene domače naloge ali za neznanje stare učne snovi dobili kazen. Kazen za večje disciplinske prekrške je bila oslovska klop, pošiljanje v kot, klečanje na ajdi ali koruzi. Kazen za neznanje je bila pisanje povedi - 1. razred je moral poved preslikati dvakrat, 2. razred petkrat, 3. razred desetkrat, 4. razred petnajstkrat, 5. razred dvajsetkrat. Učenci so morali ostati po pouku in povedi napisati v podaljšanem bivanju. Tu so morali opraviti tudi manjkajočo domačo nalogo. Učenec, ki je bil tisti dan pri pouku še posebej priden, je za nagrado lahko zvonil za konec pouka. Ko je naš teden stare šole minil, smo med učenci izvedli anketo. Spraševali smo jih, kaj so se v tem tednu stare šole naučili poleg redne snovi, kaj je bilo učencem všeč, kaj jim ni bilo všeč. Vsi učenci so odgovorili, da so bolje spoznali način dela v stari šoli, naučili so se nekaterih starih iger. Naučili so se discipline in reda. Spoznali so, da so morali biti učenci včasih veliko bolj spoštljivi. Spoznali so nekatera kaznovanja otrok včasih. Odgovori glede dobrih in slabih strani stare šole so bili različni, veliki večini otrok je bil pouk na star način

17 zelo všeč. Nekateri učenci so kot slabost zapisali zelo stroge učiteljice, drugim je bilo to všeč. Posamezne stvari iz stare šole so bile učenem tako všeč, da jih bomo obdržali tudi pri sodobnem pouku (zvonjenje pred poukom – tudi učenci, ki ne poznajo na uro, točno vedo, kdaj se začne pouk, roke na hrbtu med poukom – zaradi bolj zdrave drže).

Učenci in učiteljice podružnice Dolž Gospe in gospodične učiteljice

Vsekakor smo trdno odločeni, da vsaj kakšen dan stare šole v naslednjih šolskih letih zopet izvedemo. Učencem tako ljube obleke iz stare šole pa bomo uporabili za nastop učencev, ki obiskujejo folklorno skupino.

V ŠOLI NEKOČ (spomini nekdanjih učencev šole Dolž)

Ko sem bil star 7 let, to je bilo pred 43, je prišel moj prvi šolski dan. Takrat je bila v Dolžu samo šola, vrtec pa je bil doma, kjer smo pasli kokoši, večji otroci pa tudi krave. Pomagali smo staršem in se veliko igrali. Prvi šolski dan nam je učiteljica, ki smo jo klicali »tovarišica«, povedala, da nas bo naučila pisati, brati, računati in brisati nos. Imeli smo majhne torbe in samo dva zvezka, svinčnik, nalivno pero in črnilo. V razredu je bila velika peč, ki nas je grela. Drva so bila spravljena v kleti in vsak dan smo jih nosili v razred. Kadar je bilo zelo mrzlo ali kadar smo v šolo prišli mokri, smo sedeli čisto pri peči. Pouk je bil tudi ob sobotah. V šolo smo hodili peš, brez staršev. Samo prvi dan je šla z menoj mama. Zapeljala me je v razred, potem pa sem ostal sam in tudi domov sem šel sam. Šolska malica je bila dobra, pa čeprav je bil velikokrat samo kruh in mleko, ki so ga naredili iz mlečnega prahu. Malico je skuhala kuharica v šolski kuhinji. Kuhala je zelje, repo, krompir, korenje, včasih pa tudi meso. Velikokrat smo jedli sadje, ki je zraslo na šolskem vrtu. Pri telovadbi smo najrajši igrali Med dvema ognjema«. Košarke in odbojke nismo poznali, tudi golov za nogomet ni bilo. Bili pa smo dobri tekači, saj smo včasih prenoreli cele dneve.

18 V razredu nas je bilo veliko, zato razredov ni bilo potrebno združevati. Učitelji so bili strogi kot so danes in če nismo dali mir, smo morali stati v kotu. Kadar je bilo doma veliko dela, so učitelji dovolili, da smo ostali doma in pomagali staršem.

Franci Bačar

Moj stari ata se šole spominja tako: V šolo je hodil takoj po vojni. Pouk je bil takrat v Karteljevski hiši, ker je bila šolska stavba požgana. Vsi razredi so bili skupaj. Malice ni bilo. Večkrat so bili lačni. Malica v šoli se je začela okrog leta 1948. Imeli so samo eno učiteljico: eno leto Tončko, drugo leto Ireno. Učiteljice so učence tudi teple s palico. Stanovale so v Juršičevi hiši. Obleke so si domači otroci delili. Hlače so imeli večinoma raztrgane, hodili so bosi. Kurili so v pečeh, vendar je moral vsak otrok prinesti s seboj eno poleno, da so lahko kurili. Stari oče si je en zvezek delil s še enim bratom, tako kot oblačila. Drugih potrebščin ni imel, tudi torbe ne. Učiteljice so za poučevanje uporabljale tablo in kredo ter … palico. Domače naloge je pisal na paši pri ovcah. Pisati je moral črke ali račune. Pomagal si je s fižolčki ali koruznimi zrni. Če učenci niso imeli domače naloge ali če so bili poredni, so dobili 10 udarcev s palico po prstih.

Eva

Moji spomini na šolske dni 1. in 2. razreda so bolj bledi, vendar pa se spomnim nekaj lepih pa tudi grenkih trenutkov. V 1. in 2. razred sem hodil v pravkar obnovljeno šolo na Dolžu. Obnovili so okna, vrata in sanitarije. Pouk smo imeli v 2. nadstropju, zraven učilnice pa sta bili kuhinja in jedilnica. Šola ni imela centralne kurjave, ampak so bile v prostorih lončene peči katere je vsako jutro zakurila kuharica, potem pa smo mi skrbeli, da ni pogorelo. Drva smo nanosili med odmorom ali med telovadbo iz kleti v polico za drva pred učilnico. Tudi v klet smo jeseni pospravili drva mi, učenci. To je bila telovadba, dokler niso bila vsa drva pospravljena. Telovadnice nismo imeli in pozimi ter v slabem vremenu nismo nič telovadili. Čez poletje pa smo se največkrat igrali igre z žogo, največkrat Med dvema ognjema. Prvi in drugi razred je učila ena učiteljica. V 1. razredu nas je bilo 12, v drugem pa 4 učenci. V 1. razredu smo bili sprejeti med pionirje, na kar smo bili zelo ponosni, saj smo izgledali kot pravi partizani. Dobili smo modro titovko z značko, rdečo rutico okrog vratu, nekakšno knjižico o pionirjih ter napolitanke in pomarančo. V taki opremi smo morali nastopati na vseh pomembnih proslavah. Na njih smo peli v zboru, naučili smo se nekaj deklamacij s priložnostno tematiko. Če nismo znali peti, nam je učiteljica rekla: »Če ne znate pesmi, pa vsaj odpirajte usta, da bo videti, kot da pojete!« vedno smo nastopali na proslavah za 8. marec, kamor so bile povabljene naše mame, za 1. november na partizanskih pokopališčih, ob sprejemu novih pionirjev, …

19 Domačo nalogo sem delal v družbi z ovcami in kravami na paši ali pozno zvečer, saj je bilo potrebno pomagati na kmetiji. Poleg paše je bilo moje delo še počistiti hlev. Finančnih sredstev je bilo malo, saj je bil zaposlen le oče, s kmetijo pa so bili v glavnem le stroški. Imel sem eno obleko za v šolo in eno za doma. Vsak petek je mama oprala obleko, da sem jo v ponedeljek zopet oblekel, če pa sem jo zamazal med tednom, jo je mama oprala in posušila n krušni peči, ob štedilniku ali na soncu, da sem jo naslednji dan lahko zopet oblekel. Prav tako sem imel le eno obutev. Ko se je ta uničila, sem dobil drugo, toda ne vedno novo. Največkrat sem dobil kakšne ponošene škarpe od sester, drugih sorodnikov ali prijateljev. V šolo in iz šole sem hodil skupaj s sošolci iz Vrhov. Ko so šli ti mimo mene, so s ceste zaklicali in sem se jim pridružil. Po šoli smo največkrat igrali Med dvem,a ognjema, kadar smo bili pridni in je učiteljica dovolila vzeti žogo. Igrali smo se tako dolgo, da nas je morala nagnati domov. Po poti domov smo obiskali vaške luže, kjer smo spuščali ladjice, preganjali žabe, pozimi pa smo se drsali, delali snežake in se kepali. Šolskih potrebščin sem imel vedno premalo, saj ni bilo denarja. Zaradi tega sem se jih večkrat sposojal od sošolcev, ki so jih imeli. Učiteljica me je okregala, čeprav je vedela, zakaj nimam potrebščin. Imel sem občutek krivde in sem se počutil manj vreden od ostalih sošolcev, čeprav nisem bil edini, ki ni imel potrebščin. Kljub nekaterim grenkim spominom so bili to lepi in večkrat brezskrbni časi.

Martin Kobe

20 Mali Slatnik: BONTON

Na naši podružnici smo se v šolskem letu 2007/08 odločili za obsežnejši projekt BONTON. Pogosto je slišati, da današnji otroci premalo poznajo pravila lepega vedenja in se po njih pogosto tudi ne ravnajo. Prav gotovo imamo šole možnost, da se tem področjem posvetimo. Delo smo zastavili takole: • začetek v oktobru z obiskom Šolskega muzeja v Ljubljani • udeležba pouka lepega vedenja in spoznavanje nekdanjih šolskih pravil • ugotavljanje razlik med nekoč in danes • srečanje se s krajanom, ki je našo šolo obiskoval po vojni • primerjanje šolskega vzdušja in pravil obnašanja takrat in danes • prizadevanja za vsakodnevno uporabo prijaznih besed in spoštljivega odnosa • likovna, literarna in druge ustvarjalnosti

V okviru naslova ZNAM SE LEPO OBNAŠATI izvajamo pogovore in konkretne situacije (v šoli, doma, na obisku, na prireditvi, na cesti, na avtobusu, v pogovoru, pri jedi). V šolski kuhinji smo dvakrat izvedli samopostrežni zajtrk, prvič s starši, drugič samo šolarji. Poleg navajanja na estetsko pripravo hrane in omizja, so se učili tudi pomena zdravega zajtrka. Projekt je potekal od začetka oktobra do sredine marca. Zaključili smo ga s prireditvijo za javnost. Na njej smo predstavili naše delo z dramsko uprizoritvijo, poročili o projektu, pesmimi, plesi in priložnostno razstavo otroških izdelkov.

Razstava o bontonu

Samopostrežni zajtrk

OBISK ŠOLSKEGA MUZEJA, ŽIVALSKEGA VRTA IN POLICIJSKE POSTAJE V LJUBLJANI

Sreda, 3.10.2007, je bila za učence naše šole prav poseben dan. Z avtobusne postaje na Malem Slatniku smo se odpravili proti Ljubljani. Tam smo najprej obiskali šolski muzej. Mnogi učenci so na učni uri iz leta 1900 ugotovili, da je njihova učiteljica pravzaprav zelo prijazna ter da so lahko danes v šoli mnogo bolj sproščeni in razigrani, kot so bili njihovi sovrstniki pred približno 100 leti. Sledil je ogled živalskega vrta, ki so se ga najbolj veselili predvsem prvošolci. Mnogi so si ob tej priložnosti tudi prvikrat od blizu ogledali kačo ter se jo imeli priložnost tudi dotakniti. Po ogledu živalskega vrta je sledil še zadnji postanek in sicer obisk policijske postaje v Ljubljani. Tam so nas zelo prijazno sprejeli, se z nami pogovarjali o njihovem delu, nam razkazali različna policijska vozila, skupaj pa smo ponovili tudi pomembna cestno prometna pravila. Domov smo se vrnili utrujeni, a polni novih vtisov.

OBISK

Obiskala nas je gospa knjižničarka Slavka Kristan iz knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu. Prinesla nam je veliko knjig, Brala nam je. Nekaterim knjigam smo se zelo smejali. Bilo je lepo. Obljubila je, da spet pride. Njej je naša šola všeč.

Žiga Gazvoda, 2. razred

22 IGRAČE

V našem razredu je bilo zelo veselo, ko je učiteljica prinesla v razred nove igrače. To so bile kocke in drugo. Povedala je, da je neki gospod šoli podaril nekaj denarja. Za pouk smo dobili glasbila in vsak razred nekaj igrač. Komaj čakamo glavni odmor, saj se po malici veselo igramo. Ker smo pridni, se bomo naslednji teden enkrat eno uro samo igrali.

Miha Mohar, 3. razred

PUST

Za pustni dan smo bili skoraj vsi otroci maškare. V razredu smo se zabavali. Prišla je neka smešna učiteljica Brigita. Zelo smo se smejali, ko smo ugotovili, da je naša razredničarka. V telovadnici smo plesali in izbrali najlepše maškare. Zmagal je naš sošolec - Indijanec Mark.

Edin Nur Mujkić, 2. razred

MANJ PRIJETNI SPOMINI NA ŠOLO

Bila sem tepena zaradi »plonkca«. (Blaževa babica) Težka hoja v hudi zimi. (Vesnina mama) Nisem imel čevljev, da bi bil obut. (Mihov dedek) Imela sem hudo tremo pri ocenjevanju. (Gregorjeva mamica) Ker sem pobarvala črke v knjigi, sem bila pocukana za lase. (Petrova mamica)

23 Orehovica: UČILA IN UČNI PRIPOMOČKI

Osnovna šola Orehovica se vsako leto vključuje v projekt društva podružničnih šol Slovenija. V okviru praznovanja petdesete obletnice podružničnih šol v Sloveniji, smo vse od januarja pa do konca marca izvajali projekt z naslovom Učila in učni pripomočki.

¾ Temeljni cilji: • Učenci iščejo, spoznavajo in izdelujejo učila ter učne pripomočke, ki so jih uporabljali v preteklosti; • seznanijo se s preteklostjo podružnice.

¾ Sodelujoči v projektu: • Učenci in učiteljice podružnice Orehovica; • starši in stari starši.

¾ Dejavnosti: • Zbiranje starih učil in učnih pripomočkov; • oblikovanje razstave Učila in učni pripomočki v preteklosti; • obisk Slovenskega šolskega muzeja in ogled stalne razstave Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja ter sodelovanje pri učni uri iz leta 1905 z naslovom Računstvo; • zbiranje in beleženje spominov starih staršev; • raziskovanje preteklosti podružnice; • izdelovanje učil in učnih pripomočkov.

Januarja smo v okviru tega projekta brskali po zaprašenih podstrešjih domov in šole ter iskali različna učila in učne pripomočke, ki so jih uporabljali v preteklosti. Nabrali smo veliko različnih stvari in pripravili razstavo z naslovom Učila in učni pripomočki v preteklosti.

Šolska torba. Učni kartončki.

Izkazi o šolskem napredku (1940). Spominska knjiga (1929). V februarju smo obiskali Slovenski šolski muzej. Ogledali smo si stalno razstavo Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja. Razstava prikazuje šolstvo na naših tleh od prvih znanih začetkov pa vse do novejšega časa. Z izbranimi predmeti, fotografijami, učbeniki, dokumenti in odloki, šolskim in pedagoškim časopisjem opozarja na pomembne dogodke šolske zgodovine ter kaže vpetost slovenskega šolstva v evropske pedagoške tokove. Poleg tega smo prisostvovali na učni uri naših babic in dedkov iz leta 1905 z naslovom Računstvo. Spoznali smo, kako so se naši vrstniki pred sto leti učili »številjenja«. Pri tem smo se seznanili tudi s starimi računskimi učnimi pripomočki, reševali enostavne računske naloge in pisali s kredami na tablice ter s peresi in črnilom v učne liste. Pouk je bil nazoren in v duhu začetka 20. stoletja.

Učenci OŠ Orehovica pri pouku Računstva.

25 Učenci so s projektom raziskovali kakšen je bil pouk in kakšna učila ter šolske pripomočke so pri pouku uporabljali dedki in babice. Predstavljamo vam le nekaj zanimivih zapisov in spoznanj otrok.

Raziskovali smo tudi preteklost Podružnice Orehovica. Pomagali smo si z različnimi viri (knjige, kronike …). Vsa spoznanja smo uredili in predstavili na plakatih.

Projekt smo zaključili z izdelovanjem starih učil in učnih pripomočkov. Izdelovali smo računala, stavnico, domino poštevanko, merila in prometne znake. Spoznali smo, da je danes bolj enostavno kupiti učila in učne pripomočke, kot pa jih izdelati. Na drugi strani pa je izdelava veliko bolj zabavna, unikatna in poučna.

Učila in učni pripomočki, ki smo jih izdelali sami.

Tekom projekta smo se tako učenci kot učitelji veliko naučili. Spoznali smo preteklost naše šole, učila in učne pripomočke, ki so jih uporabljali v preteklosti, pouk v preteklosti, spomine starih staršev na šolske dni in še mnogo drugih stvari.

BABICA PRIPOVEDUJE …

»Minilo je že dobrih sedemdeset let, kar sem jaz obiskovala osnovno šolo. Bilo je vse drugače, kot je danes. Nosili smo skromne nahrbtnike, v katerih smo imeli mapo, par zvezkov in slovensko čitanko, v zadnjih letih tudi srbohrvaško ter pero in svinčnik. S seboj smo nosili malico, nekateri kruh ali suho sadje, če ni bilo kruha. Učitelji so bili strogi in so večkrat uporabili palico. Leta 1941 so nam rekli: Otroci pojdite domov, ker se je začela vojna!« Jernej Simončič, 1. d

26 Ker imam samo babici, sem o pouku v tistih časih vprašala eno od njiju. Babica je stara 71 let. V šolo je hodila nekaj kilometrov peš. Bila je bosa ali pa obuta v stare, ponošene, napol prevelike čevlje, ki jih je »podedovala« od starejših bratov ali sester. Enako je bilo tudi z oblačili. Namesto torbe je imela cekar iz ličja, v njem pa en zvezek, dve knjigi (za matematiko in slovenščino), nalivno pero in navaden svinčnik. Učitelji so bili bolj strogi, učna snov pa veliko manj zahtevna. Učenci so bili disciplinirani, ubogljivi in marljivi. Babici je ta čas ostal v trajnem spominu. Bernarda Gorjanc, 2. d

Včasih je pouk potekal v šoli. V času vojne so šolo požgali, zato se je pouk odvijal v Gasilskem domu Orehovica in po vaških hišah. Učili so se le osnovne stvari, kot so branje, pisanje in računanje. Pri slovenščini so veliko časa recitirali domoljubne pesmi in prebirali zgodbe o vojni. Učitelji so bili strogi. Zahtevali so red, disciplino in mir. Učence so hoteli naučiti, da bi se znali postaviti sami zase. V primeru kršenja pravil so bili kaznovani. Največkrat so klečali na koruzi ali ječmenu, stali v kotu, bili tepeni s palico in bili zaprti po pouku. Učitelji so vsakodnevno pregledovali tudi čistočo učencev. Če si imel umazane nohte ali ušesa, si bil kaznovan. Sprva so pisali na lesene tablice, kasneje pa so učenci iz premožnejših družin pisali tudi na papir. Na tablice so pisali z ogljem ali s kredo, na papir s peresom, ki so ga namakali v črnilo. Pouk se je pričel ob osmih. Pred poukom so učenci morali odpeljati živino na pašo. V en oddelek so bili vključeni učenci iz več razredov. Malice največkrat ni bilo, če je bila, so si jo učenci prinesli od doma. Vsak dan so imeli štiri do pet ur pouka. Pia Derganc, 3. d

Včasih je moja babica v šolo nosila šolske potrebščine v pletenem cekarju iz ličja. V njem je imela čitanko, zvezek za lepopis, za računstvo, za zgodovino, za prirodopis, za risanje in za petje. V cekarju je imela tudi leseno puščico in v njej so bili črnilo, svinčnik, pero in ravnilo. Imela je tudi pivnik. V šolo je s seboj prinašala malico. Ponavadi so bila to jabolka, suhe hruške in kruh. Gaja Pavlin, 4. d

27 Podgrad: ORGANIZACIJA POUKA

» Tako kot družina se je skozi čas spreminjala tudi šola, po zunanjem videzu in notranji organizaciji. Temelj šole nekoč je bilo učenje lepega branja, pisanja, računanja in učenje tehničnih in ročnih del. Učili smo se tako, da smo učitelja poslušali, vaje pisali na tablice, doma vadili lepo branje in pisanje, šivali gumbe, krpali nogavice ter spletli jopico, če smo imeli material. Radi smo hodili v šolo in nadvse spoštovali gospodično učiteljico in šolskega nadzornika.« ( spomini babice iz Koroške vasi ) O šoli nekoč smo in še bomo z učenci kar veliko govorili. Spraševali so svoje dedke in babice, kako je bilo nekoč in dobili smo veliko zgodb, opisov in razmišljanj. Pomagali smo si tudi z našo šolsko kroniko, katero imamo na srečo od leta 1905, ko je takratna učiteljica Mara Tavčarjeva zapisala prve strani. Uradnih zapisov o obstoju šole v Podgradu od prej nimamo, obstajajo pa zapisi po ustem izročilu, ki povedo, da se je šolanje šoloobveznih otrok v Podgradu pričelo že zgodnjega leta 1874.

RAZVOJ IN ORGANIZACIJA POUKA, PROSTOROV, UČIL, UČNIH PRIPOMOČKOV, PREHRANE,...

Iz šolske kronike: »1874 otvorila se je enorazredna šola. Zadostovala pa ni, da bi ne trebala nekacega popravila – sedanja šolska soba bila je takrat povečana – šolske klopi bile so takrat nove, zato so dopolnile svojo službo, kajti dobro je, da še malo zvršujejo svoj posel. Splošno je naša šola jako slaba. Tu službujoči učitelji bili so pravi trpini in to v resnici ! šolska soba – slaba – okna mala – no pa naj molčim – učiteljevo stanovanje tudi zelo neprimerno – kuhinje nič ! Nimam pa namena poznejšim učiteljem vsejati misel, da smo mi, ki smo v tej starej šoli učili bili recimo tako strašno sitni in zahtevali morda »palače«. Kaj ne, le to hočem, da sprevidijo v resnici, kako se nam godilo – pa saj zato smo učitelji, da trpimo.«

28 V hiši pod cerkvijo je potekal pouk v enorazrednici do leta 1905, ko so na mestu, kjer stoji še danes, zgradili novo šolo, vendar tudi samo z enim razredom. Pouk je odslej potekal v obeh stavbah. V novi zgradbi pa je bilo bolje to, da je imel učitelj svoje stanovanje.

V razredu so imeli samo osnovno pohištvo – klopi in stoječo tablo. Pisali so s kredo na tablice, uporabljali so le malo učil in učnih pripomočkov.

Učiteljev kateder Tablica in lesena puščica

Abecednik Tablica, peresnik, zvezek

29 Ohranilo se je spričevalo ali šolsko naznanilo iz leta 1878, na katerem je podpisan učitelj Matija Bartolj:

V letih po preselitvi v novo šolo so imeli pouk v dopoldanski in popoldanski izmeni. Poleg pouka in verouka so učenci z učiteljem začeli urejati šolski vrt in drevesnico, deklice višje skupine so se urile v ženskih ročnih delih ( poučevala ga je učiteljica ali gospodinja ), dečki pa v poljedelstvu. Učitelji so že takrat poučevali predmete po predpisanih učnih načrtih. Pouk se je vsako leto pričel v prvih dneh meseca septembra s sveto mašo in vpisovanjem otrok, ubožni otroci pa so dobili potrebne šolske knjige. Učenci so dobivali spričevala štirikrat letno – v decembru, februarju, maju in ob koncu šolskega leta, sredi julija, odhodnice pa so dobili učenci, ki so zaključili šolanje. Zdravstveno stanje otrok je bilo v vseh letih primerno, ni bilo hujših bolezni. Učenci so šolo obiskovali dokaj redno, pouk je bil okrnjen le v hudih zimskih mesecih.

Šolsko leto 1914 / 15 je bilo zaradi vojne zelo okrnjeno. Pričelo se je šele 4. novembra, končalo pa že 30. junija 1915, obakrat s sveto mašo. Celo šolsko leto je oba razreda poučevala samo ena učiteljica, Iva Draksler, ker se na drugo delovno mesto ni nihče javil. Učenci enega razreda so imeli pouk v ponedeljek, sredo in ( petek ) soboto, učenci

30 drugega razreda pa v torek in petek, učenci ponavljalne šole pa ob četrtkih. Šolsko leto so učenci drugega razreda in ponavljalne šole zaključili že v začetku aprila zaradi obilnih del na polju. Po ukazu okrajnega in deželnega šolskega sveta so morali učenci izdelovati papirnate podplate za vojake – izdelali so jih 150 parov, krpe za noge, lahke nogavice in druga oblačila, zbirali pa so tudi kovine po vseh vaseh za vojne namene. Bilo pa je to tudi hroščevo leto in učenci prvega razreda so jih nabrali približno 20l. V pouk so v šolskem letu 1921 / 22 vključili dva nova predmeta: • kmetijsko- prirodoznanstvo in šolsko vrtnarstvo • pouk srbohrvaščine • pri računstvu so začeli šteti: dvajset eden, dvajset dva

Nov žig državne šole v Podgradu, ki je veljal od avgusta 1925 6. junija 1926 je imel kraj. šol. svet važno sejo. Vložil je prošnjo, da se sme pod streho v šoli narediti stanovanje za eno učno moč, spodaj pa iz ene sobe voditelja šole napraviti razred, ker je bilo staro župnišče odpovedano in ker je postalo nehigienično. Odlok z dne 4.11. 1925 je zahteval novo klasifikacijo ocen ( 5, 4, 3, 2, 1 ), kar so uvedli v tem šolskem letu. V začetku tega šolskega leta 1926 / 27 so se začela gradbena dela v šoli, saj so morali poskrbeti za prostor 1. razreda. Določili so, da se v novi šoli naredi podstrešno stanovanje za drugo učno moč. V tedanjem stanovanju upravitelja šole, g. Ponikvarja, so podrli steno med sobama in naredili veliko učilnico. V pritličju je tako ostala kuhinja in shramba, iz katere so naredili sobo za drugo učno moč, 2 učilnici, na podstrešju pa so naredili 2 sobi in kuhinjo za upravitelja. Petje se je začelo poučevati po notah, kar je bilo zelo dobro za učence, ki so imeli slabše razvit posluh. Telovadbo so zaradi neprimernih prostorov ( majhne učilnice in majhen prostor poleg šole ) večkrat izvajali na prostoru poleg cerkvice pri Vinji vasi. Ker so v učilnicah kurili na drva, so v šolskem letu 1927 / 28 v kleti šole naredili drvarnico.

Na sliki je učitelj Alojzij Ponikvar s svojimi učenci v šol.l.1928 / 29

26.1. 1931 so v šoli dobili prvi radio. Ker je bilo pozimi več časa, so ga hodili poslušati krajani predvsem ob nedeljah v dopoldanskem in popoldanskem času. Začasni upravitelj Kimovec France je v kroniko zapisal: » Število otrok stalno narašča zato je treba misliti na razširitev učnih prostorov in povišanja števila učnih moči. » Število otrok ob koncu šolskega leta 1934 / 35 je bilo – 100 deklic in 102 dečka – skupaj 202 učenca. Število otrok se je skozi vsa leta do tega šolskega leta vseskozi vrtelo od 150 do 200 učencev.

Statistični pregled:

1. Statistični pregled »šolodolžnih » otrok v šolskem letu 1906 / 07 po podatkih iz šolske kronike, ki jih je zapisal učitelj Karlo Gruden :

Skupaj dečki deklice V začetku leta 130 72 58 Koncem leta 133 73 60 Število otrok iz drugih šolskih okolišev, ki so hodili v to šolo 28 16 12 Učenci kar jih je hodilo v šolo v šol.l. 1906 / 07 bili rim- katol. vere. Jezika slovenskega. Število sledeče: - Rim-kat. vere 133 73 60 - Slovenskega jezika 129 69 60 - Nemškega jezika 3 3 - Italijanskega jezika 1 1 Ponavljalna šola 31 17 14 Skupna svota znaša vseh skupaj 164 90 74

2. Šolo je v šolskem letu 1909 / 10 obiskovalo 167 učencev v redni in ponavljalni šoli. 3. Šolo je v šolskem letu 1927 / 28 obiskovalo 108 otrok – 86 v redni in 22 v ponavljalni šoli. 4. Ob koncu šolskega leta na Vidov dan, 28. junija 1934, je šolske klopi zapustilo 179 učencev ( 88 dečkov in 91 deklic ).

32 Pri šoli so leta 1936 dogradili igrišče za pouk telesne vzgoje v letnih mesecih in prostor za igranje. Pri telovadbi pa so učenci dobili prve napotke iz smučanja. V 7. in 8. šolskem letu (razredu ) se je pouk zaključil že konec marca, ker ni bilo prostora za te učence v šolskih učilnicah, da bi obiskovali pouk vsak dan.

Na prošnjo krajnega šolskega odbora je bila šola z 8.2. 1938 razširjena v šolo s 3.oddelki – trirazrednico. Elizabeta Rutar pa je ob koncu zapisov v kroniko zapisala:

V naslednjem šolskem letu, v letu 1938 / 39, je bila po odloku kraljevske banske uprave na prošnjo krajevnega šolskega odbora in predlog sv. načelstva v Novem mestu šola v Podgradu razširjena v šolo s 4. oddelki. Pouk je trajal od 8.30 do 11.45 dopoldne in od 12.30 do 15.45. V.d. upraviteljica, Elizabeta Lutar, je prevzela poldnevni pouk v 3.+4. razredu, Slapšakova v 5.,6.,7. in 8. razredu, Miheličeva pa je imela celodnevni pouk v 1. in 2. razredu s prostim četrtkom.

Žig šole v šolskem letu 1940.

Prišla je vojna. Šola je morala spremeniti svoj žig.

33 Pouk je na šoli potekal kljub vojni napovedi dokaj normalno. V tem šolskem letu je celo potekal gospodinjski tečaj za dekleta:

Spomin na gospodinjski krožek, ki se je vršil od 10. septembra do 10. decembra 1940

Po zapisih iz šolske kronike je v začetku vojne pouk potekal nemoteno. V naslednjih šolskih letih, v šolskem letu 1942 / 43 in 1943 / 44, pa je bil zaradi vojne zelo okrnjen. Zapisov iz teh dveh let ni. Iz pripovedovanja pa se ve, da so imeli učenci pouk le občasno, na kar kažejo tudi ohranjeni matični listi. Šola je bila izropana, prazna, brez klopi in knjig. Šolska kronika pa se je ohranila v privatni hiši. Šolsko poslopje je bilo sicer ohranjeno, a zelo razdejano. Inventar je bil uničen, ostalo je le 5 zelo slabih klopi. Uničen je bil skorajda celoten arhiv, od knjig je ostalo le 10 neuporabnih knjig. Po vojni je imel vsak oddelek pouk trikrat tedensko, ker je bila na razpolago le ena učna soba, pa še ta zelo slabo zaprta in pomanjkljivo opremljena. Imeli so 5 šolskih klopi in 3 gostilniške mize. Učnih pripomočkov in učil ni bilo. Okrajni poljski odbor je podaril nekaj zvezkov, svinčnikov, kred in praška za tinto. Dobili so tudi nekaj izvodov » Pionirja », da so imeli snov za branje. Vsak dan so prihajali novi učenci v šolo in z zanimanjem sledili pouku, tudi v največji vročini. Dne 15. oktobra 1945 se je pričel pouk na osnovni šoli Podgrad. Na razpolago je bila le ena učilnica in še ta le za silo zaprta in slabo opremljena. Na šoli so bili štirje oddelki. Pouk se je vršil menjaje 4. in 2. razred en dan, 3. in 1. pa drugi dan. 4. in 3. razred sta imela pouk dopoldne, 1. in 2. razred pa popoldne. Tako se je vršil pouk do februarja 1946 , dokler ni bila urejena še druga učilnica.

34 Ko sta bili za pouk uporabni obe učilnici, je bil pouk za vse razrede vsak dan. Na naši šoli sta bili le dve učni moči. Žrebe Jerica je poučevala 4. in 3. razred in sicer tako: 4.r dopoldne, 3. r pa popoldne, Žrebe Viktorija pa 2.r dopoldne, 1.r pa popoldne. Tako je potekal pouk do aprila 1946, ko je bila na šolo nameščena učiteljica Arh Antonija. Takrat so združili 3. in 4. razred v en oddelek, ker je imelo 19 učencev 4.razreda olajšavo oprostitve pouka. Pouk je potekal dopoldne, poučevala pa ga je tov. Jerica Žrebe. Tov. Arh je prevzela 2. razred – pouk je bil popoldne, tov. Viktorija pa je prevzela 1. razred. Ker je bila šola v začetku šolskega leta zelo slabo opremljena, so kupili 10 m lesa za deske. Ko se je le-ta dovolj osušil, so iz njega naredili nekaj miz in klopi, da je bila opremljena ena učna soba. Med počitnicami so prebelili vse pritličje s kuhinjo in malo sobo, ki je postala pisarna šolskega upravitelja. Prestavili in popravili so tudi šolske peči. V decembru je prispela prva pošiljka stekla. Delavci so začeli popravljati okna in vstavljati stekla v okna. Dela so se vršila v božičnih počitnicah in po novem letu se je začel pouk v razredu z zaprtimi enojnimi okni. Januarja je prispela druga pošiljka stekla, da so lahko zaprli okna v drugi učilnici. Hkrati so delavci v učilnici izdelovali mize in klopi za oba razreda. Naredili so 36 miz 2m dolgih in 36 klopi 2m dolgih.

Popravili so tudi vrata, vstavile so se manjkajoče ključavnice. Popravili so okna v kleti in streha na šolskem poslopju. Vrt je bil popolnoma zanemarjen. Samo majhen del je bil obdelan, na njem je bil posajen krompir. Tako so obnovili vrt in uredili tudi cvetlično gredo. Postal je okras šole, ko so popravili še ograjo. Ljudje so prosili, da bi v šolo Podgrad všolali tudi otroke z vasi Veliki in Mali Cerovec. Tako se je šolski okoliš šole v Podgradu povečal za dve vasi. Število otrok se je povečalo za 50 učencev – čez 30 otrok je vstopilo v 1. razred. Tako je bilo to leto v 1. razredu 79 otrok.

In učiteljsko stanovanje ?

Pouk je potekal redno, učenci so pridno zahajali k učnim uram. Obisk se je poslabšal v zimskem času, ker niso imeli dovolj obleke in obutve. Organizacija RK je poskrbela za najrevnejše tako, da jim j priskrbela nekaj obleke in obutve. Obisk je bil okrnjen tudi v spomladanskem delu leta zaradi del na polju. Člani Doma ljudske prosvete so sodelovali na vseh prireditvah v okraju in uprizorili dve igri – »Matiček se ženi« in »Verige«. Šolsko leto so zaključili s telovadno akademijo s prostimi vajami, štafetnim tekmovanjem in igrico. Učenci, ki so zaključili šolanje, so dobili odpustnico in nasvet:

Okrajno socialno skrbstvo je na šoli organiziralo šolsko mlečno kuhinjo. Dnevno je 80 učencev prejemalo mleko ali kakav in kruh z margarino in z njo so si močno telesno okrepili. Šolo je v šolskem letu 1949 / 50 obiskovalo 166 učencev, razporejeni pa so bili v 4 oddelke. Pouk so obiskovali učenci od 1. do Učenci 1. razreda z učiteljico Šobar Julijano ( 1949)

36 6. razreda, organizirani pa so bili 4. oddelki. V naslednjem šolskem letu se je na šoli vršil tečaj prve pomoči ter o negi dojenčkov in mater. Vršil se je tudi tečaj ročnih del. Na željo prebivalcev Podgrada so na šoli organizirali tudi Ljudsko univerzo. Poleg učiteljic so predavali tudi kmetijsko-gospodarski strokovnjaki iz Novega mesta. Številen obisk je pokazal, da so bili prebivalci željni podobnih predavanj in da so bili za gospodarski dvig kraja. Učiteljice so poučevale 157 učencev v 4. oddelkih od 1. do 7. razreda.V šolskem letu 53/54 so v šolo vzidali 6 novih oken – 5 v učiteljska stanovanja in eno v stranišču. Šola je bila takrat dobro zastekljena. Nujno pa je bilo potrebno popraviti še tla in vstaviti nova vrata.Šolski obisk je bil v tem letu zelo slab zaradi slabega obiska učencev, ki so obiskovali šolo osmo šolsko leto.Še vedno so bili na šoli 4. oddelki s 162. učenci od 1. do 8. razreda. V letu 1954 je Podgrad dobil elektriko, ravno na 29. novembra. Med počitnicami so prebelili prostore v šolski zgradbi, uredili pa so tudi prostor v župnišču za stanovanje učitelja. V kleti so naredili shrambo in vzidali 4 okna,tako da je bila klet dobro zaprta. V spodnjem stanovanju so kupili nov štedilnik in popravili starega. Uredili so vodnjak tako, da ni več zatekala umazana voda nazaj v šolske prostore. Na vrtu so zgradili nov kokošnjak, popravili so šolsko ograjo. Prestavili so peči v obeh učilnicah, v spodnjem stanovanju in v župnišču. Popravili so tudi stranišča s potrebno ventilacijo. Šolska zgradba je bila tako v notranjosti kar dobro urejena. V šolski kroniki leta 1956 /57 so bili prvič našteti učenci, ki so ob zaključku šolskega leta za svojo pridnost in prizadevnost prejeli knjižne nagrade. Ti so bili: • Lesar Marija ( 1. razred ) • Ambrožič Marija ( 2. razred ) • Badovinac Milena ( 2. razred ) • Klemenčič Franci ( 3. razred ) • Klobčar Elica ( 4. razred ) • Muhič Jože ( 5. razred ) • Staniša Rezika ( 6. razred ) • Turk Lojze ( 7. razred ) • Cimermančič Franci ( 8. razred ) Zaradi pomanjkanja šolskih prostorov pa so leta 1957 / 58 predvideni krožki odpadli. Pouk se je vršil v treh izmenah zaradi prevelikega števila otrok. Razredi so bili zelo močni, tako da je bilo kombinacijo nemogoče izvajati, ker je število učencev presegalo predpisano število učencev za en oddelek. Učna snov so poučevali po skrčenem predmetniku in učnem načrtu. S poukom so pričeli ob 7. uri zjutraj, končali pa ob 16. 30.

Tudi šolskem letu 1858 / 59 so zaradi pomanjkanja učiteljev in učilnic poučevali učence v treh izmenah: • od 7.00 do 10.15 sta imela pouk 4. in 5. oddelek • od 10.30 do 13.00 sta imela pouk 1. in 3. oddelek • od 13.15 do 16.30 je imel pouk 2. oddelek Prvega decembra 1958 so 12 učencev prešolali v šolo Stopiče, 15 učencev pa na Dolž. »Mlečno kuhinjo je vodila tov. Bolha, kuhala in pekla pa je snažilka. Učenci so dobili za malico kruh, kavo in sir. Dnevno so plačevali po 3 din. Učenci so malicali v učilnici, pred seboj so imeli svoje prtičke in na njih malico. Prej so malicali na hodniku«. Pomanjkanje učiteljskih moči je občutno vplivalo na polletni in končni uspeh učencev, pa tudi pomanjkanje učbenikov pri učencih. Posledica vsega tega je bila misel, da se učenci 5. razreda prešolajo v šolo Stopiče. Učenci, katere starši niso želeli poslati v Stopiče, so lahko ponavljali 4. razred v Podgradu. Mlečno kuhinjo je vodila upraviteljica, kuhala pa je šolska snažilka Gosenca Alojzija. Učenci so dobivali kavo in kruh, nekaj časa pa so učencem pripravljali tudi razne namaze in solate, s čimer pa so prenehali zaradi finančnih težav. Kuharica ŠMK ni bila več plačana iz proračuna, pač pa iz prispevkov staršev. Prispevek so zvišali iz 50 na 100 din na mesec na učenca. Vse leto je malicalo približno 75 % vseh učencev. Šola je 1961 dobila televizor. Zato je veliko vaščanov hodilo v šolske prostore na oglede prenekaterih oddaj. Mlečna kuhinja je delovala od oktobra dalje. Ker učenci niso hoteli več jesti samo mleka in kave, so jim učitelji po svojih zmožnostih obrok spremenili. Dobili so buhteljne ali pa jabolčni zavitek. V jeseni so iz sadja naredili sok in marmelado. Na podlagi 128.člena ZOŠ je 13. 11. l962 Občinski ljudski odbor Novo mesto izdal odločbo o ustanovitvi OŠ Stopiče s sedežem v Stopičah, kot samostojnega zavoda s podružnicama Dolž in Podgrad. Odločba je veljala od 1.1. 1963.Na šolskem vrtu so pionirji posadili krompir in čebulo, pridelek pa so porabili v šolski mlečni kuhinji za pripravo enolončnic.V šoli so redno poslušali šolske radijske oddaje, nekateri učenci pa so ob nedeljah dopoldne gledali televizijske oddaje za otroke. Ob posebnih prilikah ( prvomajska parada, dan mladosti ) so organizirali skupne oglede televizijskih oddaj. Na roditeljskih sestankih so starši tarnali, da jim primanjkuje delovne sile, zato ne morejo dati učencem dovolj časa za domače delo. Starejša mladina pa je odhajala od doma in si iskala zaslužka v tovarnah v Novem mestu.

38 » Učilnica je bila velika, zato pozimi precej hladna. Lončena peč pač ni mogla dobro ogrevati tako velikega prostora. Pa še učencev je bilo malo. Klopi smo premaknili čisto do peči, da nam je bilo topleje. » ( spomini učiteljice Marije Turk )

»V novih klopeh je prav prijetno !« Učenci 4. razreda z učiteljico Marijo Turk Vsi učenci so prejemali šolsko malico. Starši so v jeseni poskrbeli za obilno ozimnico, zato tudi prispevek ni bil drag. Šolsko leto 1975 / 76: » Stanje šolske zgradbe je vedno bolj kritično. Zlasti še strop v mali učilnici. Ponovno smo zahtevali komisijo. Le-ta je sklenila, da je nujno takoj odstraniti omet, sicer preti nevarnost, da vse skupaj pade. Sklenjeno je bilo, da se popravi tudi streha, dopolni žlebovje na strehi in izvedejo še nekatera manjša popravila. Delo je prevzelo podjetje Novograd iz Novega mesta. Z delom so pričeli v mesecu juliju. Odstranili so ves omet oz. ves strop v mali učilnici. Ostalo je samo tramovje – strešna konstrukcija. V noči v sredini avgusta pa je eden od glavnih nosilcev zgrmel na tla. Pokazalo se je, da je zgradba potrebna večjih popravil. ( Zapisala Turk Marija, upraviteljica šole ) 29. oktobra je bila uradna otvoritev prenovljene šole. Vsa šolska zgradba je bila povsem prenovljena. Nabavljena je bila nova oprema za šolsko kuhinjo in deloma tudi za učilnice in zbornico. Še najbolj pa so se razveselili centralne kurjave. Dobili so nova učila in učne pripomočke. Zaradi majhnega števila otrok v 1. in 2. razredu je prišlo do kombinacije teh dveh razredov pri vzgojnih predmetih, zato so na šoli ostale le tri učiteljice. Pouk je potekal normalno, realizirane so bile vse ure in ure dopolnilnega pouka, kar se je v veliki meri poznalo pri končnem uspehu učencev. Realizirati pa niso mogli interesnih dejavnosti zaradi prostorske stiske, saj je pouk še vedno potekal dvoizmensko. Zaradi vse manjšega števila otrok je bila v šolskem letu 1980 / 81 uvedena delna kombinacija. Vsi učenci so bili še vedno vključeni v PO in RK, na šoli pa je deloval tudi pevski zbor in dramski krožek. Oba sta se izkazala pri prireditvah v šoli in v KS. V šolskem letu 1981 / 82 je bilo vpisanih 45 učencev. Od 5.9. do 12.9. so bili vsi učenci šole v šoli v naravi na Debelem rtiču. To je bilo nepozabno doživetje za vse učence, saj marsikateri izmed njih še nikoli ni videl morja. Veliko se jih je naučilo plavati. In nobena slika in noben drug pripomoček pri pouku ne more biti tako nazoren, kot je bilo to doživetje za učence šole Podgrad. Šola je 1987 dobila telefon. Pouk je do leta 1997 potekal dvoizmensko v kombiniranih ali delno čistih oddelkih, dokler niso v tem letu po dolgih prizadevanjih šolo obnovili in dogradili.

39 Danes imamo 49 učencev v dveh kombiniranih oddelkih in enem čistem oddelku od 1. do 5. razreda. Šola je sodobno opremljena, vsak oddelek ima svojo učilnico, imamo garderobe, jedilnico in telovadnico. Lepo nam je!

V ŠOLI NEKOČ (spomini dedkov in babic, ki so obiskovali šolo v Podgradu)

Moja stara mama je obiskovala OŠ Podgrad od leta 1940 do leta 1945. V šolo so takrat hodili peš. V šoli sta bili dve učilnici in dve učiteljici. V šoli so se vrstili učenci po starosti. Ker je bilo premalo učilnic, je bila šola dopoldne in popoldne. Pred poukom so učenci morali še zakuriti peč na drva, da je bilo v šoli toplo. Svetili so si pa tako, da so lepi okrogli repi izrezali sredino, notri nalili petrolej, dali cunjo in prižgali. Imeli so zemljepis, računstvo, slovenščino, lepopis in vedenje. Učitelji so bili kar v redu. Učenci, ki so nagajali, so za kazen klečali na ajdovem zrnju ali stali v kotu ali pa so dobili s šibo. Uporabljali so tablice, en zvezek in en svinčnik. Za malico so imeli, kar so prinesli s sabo v šolo. Največkrat je bil to črn kruh in jabolko. Doma je bilo osem otrok. Jedli so kar so dobili, ker niso bili izbirčni kot danes. Njena obleka je bila ponošena od starejših bratov in sester, zato je bila na občutljivih mestih zašita. Čevlje so si posojali. Pred šolo so šli na pašo, drugače pa so delali vse. Tina

Bila sta dva razreda, zato so v šolo hodili v dveh izmenah, dopoldne in popoldne. Skupaj so hodili 1, 2., 7. in 8 razred, ter 3., 4., 5. in 6. razred. V šolo so hodili peš, zjutraj so si svetili s petrolejko, ker je bila zunaj še noč. Zvezkov niso imeli veliko. V šoli tudi niso imeli copat, ampak so bili kar v čevljih. Včasih so bili hudo tepeni. Če niso naredili domače naloge,so morali ostati po pouku in jo narediti. Za vseh 8 let so imeli eno torbo. Športni dan so imeli enkrat letno. Šolo so ogrevali sami: v jeseni so drva nažagali in nasekali, ter znosili v kurilnico. Pozimi pa so morali sami nalagati v peč.

Matjaž

Kako so nekoč hodili v šolo, nam je pripovedoval Kastelčev ata iz Vinje vasi. Povedal je, da otroci včasih niso imeli toliko oblačil in obutve, zato so bili pogost bosi, v ponošenih oblačilih, ki so bila že zašita, pozimi pa so si okoli nog ovili cunje, da jih ni zeblo. Kdor pa še tega ni imel, je ostal doma. Tudi v šoli ni bilo tako toplo, saj so peč v učilnici zakurili šele, ko so otroci prišli v šolo. Večkrat se je tudi zgodilo, da je ogenj v peči ugasnil, ker so nanj pozabili. Jeseni so morali učenci pripraviti drva za zimo in jih znositi v klet. Večkrat so to delali namesto pouka.

40 Ker takrat še ni bilo elektrike, so si svetili z doma narejenimi petrolejkami. Debelo repo so izdolbli, nalili loj in vanjo vtaknili cunjo, ki so jo prižgali. Šolskih potrebščin niso imeli veliko, razen kakega zvezka in lesene peresnice, v kateri je bilo pero. Na šolskih klopeh so imeli črnilo, v katerega so pomakali pero. Pogosto pa so zaradi črnila v zvezkih nastajale packe. Učitelji so bili v šoli strogi, zahtevali so disciplino in red. Kdor ni ubogal, je moral klečati v kotu (na ajdovem zrnju) ali jih je dobil s šibo, včasih pa so bili tudi zaprti po pouku. V šoli so se učili tudi veronauk, ki je bil ocenjen v šolskem spričevalu. Učili so se še prirodopis, računstvo, zemljepis, slovenski in srbohrvaški jezik, risanje, petje in telovadbo. Učitelji so ocenjevali tudi lepopis in vedenje. Takrat je bila v Podgradu še samostojna osemletna šola. V stavbi sta bili le dve učilnici. Učenci v enem razredu so bili različnih starosti. Dopoldne so imeli pouk starejši, popoldne pa mlajši otroci. V šolo in domov so hodili peš. Tudi malice ni bilo v šoli. Nekateri so si prinesli od doma suh kruh ali jabolko, ostali pa so bili lačni. Dedki in babice so nam zapeli pesmi, ki so jih nekoč prepevali. To je ena izmed tistih, ki jih nismo poznali:

Najboljše sladko vince, Po logu tiho teče, Od tega vinca, za deco belo je, živinco poji glava bolela ne bo. izvira izpod skale, in ptičica brez plače Telo bo tvoje zdravo prav lepo sveti se. si žejo ugasi. in spanje prav tak.

Pobrskali pa smo tudi po spominih, ki jih je zapisal dedek, ki je obiskoval našo šolo že daljnega leta 1920. Tu smo našli nekaj prav zanimivih stvari, ki si jih lahko preberete tudi vi. »V šoli je bila precej velika strogost. Če se je kdo kaj »pregrešil« je moral iti k mizi, k učitelju ali učiteljici, da je dobil svojo »zasluženo kazen«. Ta se je merila s palico; od dva do pet vročih udarcev je padlo po roki. V tistih časih je bila palica poleg učitelja, na vidnem mestu. Za vsako malenkost se je uporabljala. Dobro se še spominjam, ko nekoč za par minut učiteljice ni bilo v razredu. Pa je neki učenec vzel palico in jo prelomil. Učiteljica je takoj ugotovila, kdo je to naredil. A ni bilo takrat, za čuda, nobene kazni. Nam, otrokom, se je to nekam čudno zdelo. Kaj bo vendar sedaj? Le kaj ona misli v svoji učeni glavi…? Čez par dni pa vstopi v razred učiteljičin oče. Že je vedel, kdo je tisti »grešnik«, ki je imel korajži dotakniti se palice. On pa se je spravil nad tistega fanta in ga tako grdo pretepel, da sem mislil, da mu bo potrgal ušesa. Palica pa je zopet prišla nazaj. V šolo sem hodil zelo rad. Takrat smo hodili peš, avtobusov ni bilo, pa tudi koles še nismo poznali. Pouk je bil po tri ure na dan. Vsak torek in petek smo imeli pa še po eno uro verouka. V šolo je prišel podgrajski župnik in nas tam učil krščanski nauk.

41 Tretji razred sem preskočil, v jeseni 1922 sem tako zakoračil v 4. razred. Tu sem bil najmlajši in sem imel prednost sedeti v prvi klopi. Takrat smo imeli zanimivega učitelja. Bil je visoko izobražen, v našo kmečko vas pa je prišel menda zaradi neke kazni. V petem razredu nam je pravil takole: »Tehnika bo šla hitro naprej. Še predno se bo pisalo dva tisoč, boš imel v žepu eno majhno škatlico. Potegnil jo boš iz žepa, pritisnil na knof, pa se ti bo oglasil tvoj stric v Ameriki. Temu se bo reklo brezžični telefon.« On je bil za tiste čase poseben kemist. Sam je delal in razvijal slike. Tudi si je sam naredil telefon, od šole pa do njegovega stanovanja. V cerkvi je igral na orgle. Starejši kmetje pa so govorili, da je neumen. Ostal pa je moj učitelj vseskozi do osmega razreda. Učil je po dva razreda skupaj v eni učilnici. Podgrajska šola je bila majhna in je imela samo dve učni sobi. Pred šolo sem pogosto zjutraj delal na polju, ali pasel živino. Večkrat nisem imel časa za fruštek. V žep sem samo dal po eno ali dve jabolki, pa sem tekel za drugimi, ki so že bili na poti v šolo.« Učenci PŠ Podgrad

42 PREDSTAVITEV SKUPAJ IZVEDENIH DEJAVNOSTI

POHOD Z DOLŽA DO PODGRADA (sodelujejo PŠ Orehovica, Dolž, Podgrad)

Že v septembru smo se učenci treh podružničnih šol Orehovica, Dolž in Podgrad prvič srečali na športnem dnevu v tem šolskem letu. Učenci z učitelji Podružnične šole Orehovica so se z avtobusom pripeljali na Dolž, kjer so jih pričakali tamkajšnji šolarji. Pot so skupaj nadaljevali peš do Podgrada. Kar nekaj deset metrov dolga kolona se je vila po asfaltni cesti. Tempo so narekovali prvošolci, ki so bili na čelu kolone. Že kar utrujeni so končno prispeli do Podgrada in do šole, kjer so se pohodniki okrepčali. Na šolskem igrišču šole Podgrad smo izvedli igro Med dvema ognjema, nekaj najbolj zagretih pohodnikov pa se je povzpelo tudi na hrib Mehovo, kjer so občudovali razgled vse do Triglava.

Odhod pohodnikov z Dolža. Prvošolci so narekovali tempo.

Prijetno druženje je zelo hitro minilo. Učence iz Orehovice sta že čakala avtobusa, s katerima so se proti svoji šoli odpeljali tudi učenci z Dolža. Čeprav nekoliko utrujeni, vendar s prijetnimi vtisi, smo se vrnili vsak na svojo podružnico.

»Med dvema ognjema« na podgrajskem igrišču.

43 USTVARJALNE DELAVNICE (sodelujejo PŠ Dolž, Orehovica, Podgrad, Birčna vas in Mali Slatnik)

V novembru smo na podružnični šoli Dolž organizirali sobotno ustvarjalno delavnico, katere so se udeležili skoraj vsi učenci podružnice. Na delavnice smo povabili tudi po nekaj učencev z vseh ostalih podružnic, ki sodelujejo v projektu. Učenci so se tako spoznavali med sabo, navezovali stike, obenem pa so pridobivali nove spretnosti pri ustvarjanju v delavnicah. Teh je bilo šest. Prvo, DEKORIRANJE CVETLIČNIH LONČKOV, je vodila zunanja sodelavka, Helena Umek, ki sicer poučuje tehniko na matični šoli Stopiče. Učenci so z ornamenti iz svaljkov in kroglic, zgnetenih iz DAS mase, dekorirali glinene cvetlične lončke. Ornament, ki so ga zgnetli, so na lonček pritrdili z mešanico lepila za les in vode. Izdelek je bilo potrebno še posušiti, nato pa celega premazati z mešanico lepila za les in vode. Lonček lahko uporabimo kot zunanji cvetlični lonček ali pa tudi posodo za svinčnike in drobne predmete.

delavnico IZDELOVANJE NAKITA IZ FIMO MASE je vodila Suzana Klobučar. Učenke so iz fimo mase izdelovale obeske. Izdelke so okrasile z mozaičnimi ploščicami, svaljki iz fimo mase ali z odtisi različnih ornamentov. Za odtiskovanje smo uporabili različne predmete, ki so bili pri roki: zamaški flomastrov, zobotrebci, … Pri oblikovanju obeska so si pomagale z valjarjem in tudi z modelčki za piškote. Izdelke je bilo potrebno v pečici še utrditi pri 120 °C, nato smo jih lahko napeljali na vrvico iz tekstila.

Delavnico POSLIKAVA SVILENIH RUT je vodil zunanji sodelavec Luka Klobučar, sicer dijak srednje šole. Učenci so svilene rute različnih dimenzij ali šale barvali s posebno tehniko. Rute so zmočili in ožete nagubali na podlagi iz polivinila. Na gube so s čopičem nanašali z vodo razredčeno barvo za svilo. Izdelke so s sušilcem za lase posušili. Da je barva bolj obstojna, je bilo potrebno izdelke še utrditi z likalnikom. Nekatere rute ali šale smo s tekstilno barvo še potiskali.

44 Delavnico PEKA PIŠKOTOV TETE METE je vodila Simona Staniša. Učenci so se preizkušali v peki treh vrst piškotov. Potrebno se je bilo ravnati po receptu in obvladati tudi tehnike tehtanja, gnetenja in valjanja. Ko so bili piškoti pečeni, so učenci izdelali še lične vrečke iz papirja ter vanje zložili vse tri vrste piškotov. Vrečke so opremili še z napisom in priložili zvitek z recepti. Piškote smo še pred zaključkom delavnice poskusili tudi učenci v ostalih delavnicah.

Pri OKRAŠEVANJU STEKLENIH DOZ z DAS maso je učencem pomagala Simona Kastrevc. Učenci so iz Das mase oblikovali okraske, jih okrasili z odtiskovanjem ornamentov in jih z lepilom lepili na steklene kozarce. Tudi pokrov je bilo potrebno obleči z maso. Izdelke je bilo potrebno posušiti, nato smo jih patinirali in prevezali še z rafijo. Doze so lahko namenjene shranjevanju zelišč, bonbonov ali česa drugega.

Delavnico SLIKE IZ MAVCA je vodila Tina Turk. Osnove iz mavca so bile že vnaprej pripravljene. Učenci so jih prebarvali s tempero. Motive so izbrali in izrezali iz papirnatih serviet. S posebnim lepilom so jih nanašali s pomočjo čopičev na pobarvane osnove. Ko se je slika posušila jo je bilo potrebno še premazati s prosojnim lakom.

Učenci gostujočih šol so izdelek, ki so ga izdelali, odnesli s sabo. Ostali izdelki, ki smo jih izdelali v delavnicah, pa so bili namenjeni prodali na Miklavževem bazarju, ki smo ga na šoli Dolž imeli 5. decembra. Izkupiček je bil namenjen nakupu igral za vrtec in šolo Dolž.

45 OGLED PRIREDITVE V OREHOVICI (sodelujejo PŠ Orehovica, Dolž, Podgrad)

Decembra je Osnovna šola Orehovica organizirala javno prireditev, s katero smo se želeli spomniti vseh ali vsaj večine praznikov in posebnih dni v prednovoletnem času. Veliko je praznikov in posebnih dni, ki jih sicer praznujemo, vendar o njih navadno malo vemo ali sploh nič. Tako so učenci od prvega do petega razreda devetletke skozi enourni program predstavili vse pomembne dni v decembru in jih na kratko opisali, predstavili s pesmico, ljudsko igro, šego … Kot gostje so program popestrile gospe iz Društva kmetic Orehovica ter muzikanta z diatonično harmoniko in klarinetom. Obiskovalci, med njimi so bili tudi učenci in učitelji s podružničnih šol Dolž in Podgrad, so uživali ob kulturnem programu in spoznavanju izvora nekaterih posebnih dni.

Deklice recitirajo. Dečki recitirajo.

»Abraham 'ma sedem sinov, sedem sinov …« Učenci podružničnih šol Dolž in Podgrad.

46 POHOD IN KOSTANJEV PIKNIK (sodelujeta podružnici Mali Slatnik in Birčna vas)

V letu praznovanj podružničnih šol smo se učenci podružnične šole Mali Slatnik in šole Birčna vas dogovorili za medsebojno spoznavanje in obisk. Prvo srečanje je bilo na Malem Slatniku 11. oktobra. Trudili smo se, da bi bili dobri gostitelji in da bi se naši obiskovalci dobro počutili. Pokazali smo jim našo šolo, jih seznanili z njeno preteklostjo, z njimi zaplesali, tekmovali v igrah, nazadnje pa se skupno posladkali s pečenim kostanjem. Srečanje učencev obeh podružnic Že takrat smo se dogovorili, da se v marcu srečamo na njihovi šoli. Tako spoznavamo šolarje od drugod in njihov kraj.

Gregor, Nika in Irena

Sprejem učencev iz Birčne vasi

Kostanj je sladek!

47 PREDSTAVITEV UKINJENIH PODRUŽNIC

• GABRJE

Dovoljenje za otvoritev enorazredne ljudske šole v Gabrju je imelo svoj pravni temelj v razsodbi deželnega šolskega sveta z dne 8. maja 1898, vendar je kljub zadostnemu številu otrok ter željam krajanov prišlo do realizacije veliko pozneje. Njena realizacija se je oddaljevala, tako da je bil o tem ponovno najden pisani dokument, ki je ohranjen v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enoti za Dolenjsko in Belo krajino z dne 29. aprila 1904, gre pa za zapis K.K. Landesschulrate für Krain, v katerem je navedeno, da naj bi se ustanovila šola v Gabrju. V prvih letih 20. stoletja so otroci iz Gabrja obiskovali šolo v Brusnicah. Zaradi povečanega števila otrok pa so nastopili razlogi, da bi Gabrje lahko imelo svojo ljudsko šolo. Tudi dokumenti šolskega leta 1905/06 beležijo, da se je občinski odbor zavzemal za ustanovitev šole v Gabrju, saj je bilo tam 83 šolskih otrok. V šolskem letu 1911/12 je končno prišlo do ustanovitve šole v Gabrju. V šolski okoliš so spadale vasi Gabrje, Jugorje in Gornji Suhadol. Šola je bila enorazredna. Ker šola ni imela lastnega šolskega poslopja, se je nastanila v zasebnem prostoru v hiši Gabrje št. 106, ki je bila last Martina Škedlja. Vsa oprava je bila dobljena iz šole v Brusnicah. Po podatkih Okrajnega glavarstva v Novem mestu je v letu 1920 šolo v Gabrju obiskovalo 86 učencev. Že takrat so obravnavali neopravičene izostanke od pouka. Izrečenih je bilo 8 kazenskih razsodb in sicer 7 denarnih kazni – glob po 10 kron in en zapor. Poučevala sta dva učitelja, moški in ženska, ki sta imela za poučevanje zrelostno spričevalo. Šola je imela tudi enega veroučitelja. V letu 1927 je šolo obiskovalo 88 učencev, poučevali pa so jih Grad Boris, Gizela Gregorčič in Marija Urbančič. Šola v Gabrju je bila nameščena v zasebni kmečki hiši, ki ni odgovarjala šolskim in higienskim zahtevam, saj je bila v pritličju te hiše trgovina in gostilna. Nujno je bilo potrebno tudi preurediti stanovanje za šolskega upravitelja. Šolskega vrta šola ni imela. Oprava je bila stara in pomanjkljiva. 24. junija je bil tako opravljen komisionelni ogled za zidavo šole v Gabrju. V letu 1932 je 1. razred obiskovalo že 97 otrok, 2. razred pa 46 otrok. Oba razreda je poučevala Gizela Gregorčič. Veronauk je vodil veroučitelj Ivan Sešek. Učenci so bili organizirani v organizaciji Mladih junakov, od 134 učencev sta bila Načrt stare šole v Gabrju, ki je med vojno pogorela vključena kar 102 učenca. V letu 1939 so šolo v Gabrju preuredili v šolsko stavbo. Šola v Gabrju je bila novembra 1942 požgana.

48 Po vojni se je šolsko leto pričelo 15. 10. 1945. Otroci iz Gabrja in Jugorja so obiskovali šolo v Brusnicah, dokler šola v Gabrju ni bila obnovljena. Razporeditev otrok v posamezne razrede je bila zelo težavna. Šoloobveznih otrok je bilo kar 246, skoraj vsi pa so bili »analfabeti«, posebno iz Gabrja. Splošni šolski zakon iz leta 1958 je uvedel enotno osnovno šolo in enotni šolski sistem. Nižje gimnazije so bile ukinjene in priključene višji stopnji osnovne šole. Namen reforme je bil dati učencem možnost enake šolske izobrazbe. Osnovna šola je močno dvignila zahtevnost, uvedli so dopolnilni in dodatni pouk, nekoliko kasneje še podaljšano bivanje v šoli v pomoč zaposlenim staršem. Šole, kjer ni bilo pogojev za popolno osemletko, so postale podružnice popolnih osemletk. Reforme so potekale po vsej državi istočasno, ni pa bilo povsod materialnih pogojev za uspešno izvajanje le-te. Zato so manjše šole postopoma v nekaj zaporednih šolskih letih postajale podružnične šole. Med njimi tudi šola v Gabrju, ki je postala podružnična šola matične šole Brusnice. Podružnična šola v Gabrju je delovala do leta 1977, ko je bila v Brusnicah zgrajena nova šola, v katero so se poslej vozili tudi učenci iz Gabrja, Jugorja, Gornjega Suhadola in Pangrč Grma.

Stavba podružnične šole Gabrje danes Viri: • Brusnice skozi čas, Osnovna šola Brusnice, januar 1997 • Anton Andrejčič, Zgodovina osnovnega šolstva v Novem mestu in Osnovne šole Center, Osnovna šola Center, Novo mesto 2004

49 • LAZE

Kako je vas Laze postala del šolskega okoliša OŠ ŠMIHEL IN PODRUŽNICE BIRČNA VAS?

¾ Vas Laze je en kilometer oddaljena od Uršnih sel. V kroniki o ustanovitvi in razvoju eno-razredne državne osnovne šole na Lazih piše: ¾ je peščica Kočevskih Nemcev ustanovila šolo v privatni hiši št. 4 . V svojo šolo so zelo radi sprejemali tudi slovenske otroke. ¾ 1911/12 so s pomočjo »milodarov« sezidali na št. 11 visoko pritlično šolsko stavbo. Šolo so poimenovali po štajerskem pisatelju Petru Roseggerju (Roseggerschule – Nemška vzporednica). ¾ 1919. leta je z razpadom avstro-ogrske monarhije bilo konec čisto nemške šole na Lazah. ¾ 1920. leta je občina Črmošnjice kupila bivšo Roseggerjevo šolo z vsemi pripadajočimi zemljišči. Pouk je na Lazah, preden so ¾ 21.avgusta 1920 je Višji šolski svet v zgradili šolo, potekal v hiši št. 4. Ljubljani v kupljeno stavbo nastanil enorazredno ljudsko šolo. Prva slovenska učiteljica je bila Marija Sušnik. S 15. septembrom se je začel pouk. Ker so bili sprva nemški otroci v večini, so imeli svoj nemški oddelek. V njem se je poleg nemščine poučevala tudi slovenščina in srbohrvaščina. ¾ 1921/22 je bilo na šoli 27 učencev z nemškim učnim jezikom in 16 s slovenskim. Šola se je imenovala enorazredna ljudska šola. ¾ 1926/27 je v enorazrednico Laze hodilo 19 slovenskih in 26 kočevarskih otrok. ¾ Učitelji so bili Slovenci, poučevali so v slovenskem jeziku. Nemščina je bila učni predmet. ¾ Učenci so prihajali iz vasi : Laze, Travni Dol, Pajkež, Pleš, Blaževci, Uršna sela, Makute. ¾ 1929/30 leta je bil na šoli pouk le v slovenskem jeziku. ¾ 1933 leta je bilo na šoli Laze 89 slovenskih in 39 nemških otrok. Šola se je razširila v trirazrednico. ¾ 1933/34 je bilo na šoli 132 učencev, poučevala sta jih dva učitelja. Samo dva učitelja sta učila 150 otrok v šol. letu 1938/39. ¾ 23.decembra 1941 je bilo konec pouka. Italijani so šolo spremenili v vojašnico. Poslopje je bilo poškodovano. Šolski arhiv je bil uničen. ¾ Oktobra 1943 so v vas prišli Nemci.

50 ¾ Od junija 1944. do marca 1945 je bila organizirana partizansko šolo v Medicevi hiši. Vključenih je bilo 33 otrok. ¾ Po vojni je bil pouk še vedno v Medicevi hiši, ki ga je obiskovalo 89 učencev. Prvi in ¾ drugi razred je bil dopoldne, 3., 4., 5. razred pa popoldne. Začeli so obnavljati šolsko stavbo. Dvignili so jo za eno nadstropje. ¾ 1945/46 je pouk obiskovalo 110 otrok. Učili sta dve učiteljici. ¾ 1951/52 so učiteljice poleg pouka in vseh proslav izpeljale tudi tri tečaje: gospodarsko- gospodinjski, kuharski tečaj in tečaj za izvenarmadno žensko vzgojo.

¾ 1952/53 je postala pokroviteljica šole tovarna Mediceva hiša, kjer je bil pouk zdravil Krka, ki je šolo lepo obnovila, med vojno in prva leta po vojni. prepleskali so zunanjost, postavili drvarnico in otrokom kupili radijski sprejemnik in več kot 100 knjig. ¾ 1957/ 58 je na šoli še 77 učencev. ¾ 1959/60 so učence od 4. razreda naprej prešolali v Osnovno šolo Šmihel. Šolo so obiskali trije književniki: France Bevk, Severin Šali in Tone Pavček. ¾ 1960/61 je šolski odbor pooblastil OŠ Šmihel, da je za šolo Laze opravljala finančno, administrativno in kadrovsko poslovanje, v naslednjem letu so bile skupne tudi učiteljske konference. ¾ 1961/62 so šolo prenovili, prizidali večjo učilnico, položili parket, zamenjali okna, napeljali elektriko v pritličje in prebelili učilnice in pisarno. ¾ 1963/64 je šola praznovala petdesetletnico. Otrok je bilo 63. ¾ 1968/69 na šoli poučevale 4 učiteljice. ¾ 1970/71 so učence 1. razreda prešolali na OŠ Birčna vas. Na Lazah so ostali še trije oddelki. 54 otrok sta poučevali dve učiteljici, honorarno je pomagal še en učitelj. Pokrovitelj Žito Ljubljana je šoli kupilo nove šolske klopi. ¾ 1971/72 je obiskovalo pouk 51 otrok, prvič se je pričela tudi mala šola, v kateri je bilo 8 otrok. Stavba danes

51 ¾ 1972/ 73 je pouk potekal v dveh kombiniranih oddelkih, skupaj 39 otrok. Februarja je v malo šolo hodilo 19 otrok. To leto je bilo zadnje šolsko leto, v katerem se je odvijal pouk v tej šolski stavbi s tako zanimivo zgodovino. ¾ Otroci se od tega leta naprej vozijo v podružnično šolo Birčna vas, ki je 6 km oddaljena od Laz. Učenci višjih razredov pa v OŠ Šmihel. Stavba je ostala prazna, v lasti občinske skupščine Novo mesto. V njej je nekaj časa imela skladišče Zveza prijateljev mladine Novo mesto. Kasneje je bila v njej trgovina. Danes je prazna, v lasti Mestne občine Novo mesto in dana na upravljanje KS Uršna sela. Leta 2005 so zamenjali ostrešje, spodnje prostore pa uporabljajo vaščani Laz za družabna srečanja.

Literatura in viri:

Ivanka Mestnik: (Priloga Dolenjskega Lista), Kronika osnovne šole Laze, ustni viri.

52 • KARTELJEVO

V 19. stoletju so učenci Karteljevega in okolice obiskovali šolo v Mirni Peči, zaradi oddaljenosti pa se je pojavila želja po lastni šoli. Šola je bila ustanovljena leta 1905 kot enorazrednica, vendar ni imela svojih prostorov. Spomladi leta 1908 so začeli graditi šolsko poslopje. Pouk se je v njem pričel 1. septembra 1910 kot dvorazrednica. Otvoritvena slovesnost je bila 10. 9. 1910. šolski okoliš je zajemal vasi: Dolenje Karteljevo, Gorenje Karteljevo, Sela, Zagorica, Globočdol, Hmeljčič, Mali Kal, Dolenje Kamenje, Gorenje Kamenje in Hmeljnik. V osnovno šolo Karteljevo so prihajali tudi učenci iz Jagodnika, ki so sicer spadali v šolski okoliš Trebelno. V šolskem letu 1910/11 so odprli ponavljalno šolo, ki so jo v veliki meri uporabili za pouk kmetijstva, še zlasti spomladi z delom na vrtu. Učenci so jo obiskovali dvakrat tedensko. Večje spremembe so se pojavile po odhodu upravitelja Josipa Verbiča v vojsko v času prve svetovne vojne. Na šoli ga je nadomeščala bolehna žena Matilda, ki je sama poučevala vseh 109 učencev. V času dolgotrajne bolezni jo je nadomeščala Hedvika Schweiger. Naslednji dve šolski leti sta se zaradi vojne in domačih opravil začeli šele 4. novembra in so ju tudi predčasno končali. Poučevali so le glavne predmete in pogosto pletli za potrebe vojske. Po odloku okrajnega šolskega sveta februarja 1916 so številnim učencem redne in ponavljalne šole zmanjšali tedenske obveznosti. Učenci so v času prve svetovne vojne veliko časa porabili tudi za nabiranje zelišč, žira, želoda, denarja za potrebe vojske. Vojna je tako posredno močno vplivala na slab obisk in uspeh učencev na šoli. Med obema vojnama je prevzel neformalni patronat nad šolo graščak baron Filip Hugo Wambolt z gradu Hmeljnik, ki je večkrat daroval šoli in otrokom drva, oblačila ob božiču ali miklavžu. Enako se je izkazal tudi veleposestnik Maks Rauberger iz Globodola. Osnovna šola v Karteljevem je imela vsa leta od ustanovitve pogoste menjave učiteljstva. Običajno so se zaradi zdravja, neugodnih vojnih razmer, nepravilnosti ob menjavah, vodenja komisij za vojna posojila menjavali vsako leto ali še prej. Po letu 1928 do leta 1942 pa se je stanje s prihodom učiteljev Valterja in Danice Erker končno ustalilo. Ponavljalno šolo sta razdelila na deško in dekliško skupino. Za odrasla dekleta sta uvedla gospodinjski pouk. Učenci so v naslednjih letih uprizorili številne gledališke igre. V kraju je močno zaživelo kulturno delo. V šolskem letu 1930/31 so po odredbi Ministrstva za šolstvo izbrali novo ime za šolo. Odločili so se za ime Ivan Vajkard Valvazor, ki je prvi omenjal grad Hmeljnik nad naseljem Dolenje Karteljevo. V času druge svetovne vojne sta se na šoli odprla še dva oddelka zaradi povečanja števila učencev. Ti so se verjetno prešolali iz mestnega šolskega okoliša, saj je bila tam šola požgana. Sprejeli so tudi dva dodatna učitelja. Istega dne pa je za mesec dni šolo zasedla enota nemških graničarjev. S koncem naslednjega šolskega leta se je šolanje v kraju za leto in pol prekinilo, iz šole so odpeljali v internacijo oba priljubljena učitelja Valterja in Danico Erker. Opat Benedikt iz Stične je 4. januarja 1944 obnovil poučevanje na Dolenjem Karteljevem. Stiški samostan je imel namreč posest v bližnjem Hmeljčiču. Opat je sam uredil prostor in šolo. Zelo se je trudil, da je imel otroke pod nadzorstvom ter jim vcepil vsaj nekaj znanja iz računanja, branja in pisanja. Po dekretu z dne 25. 5. 1945 je bil tu zadnji mesec

53 šolskega leta nameščen učitelj v pokoju Maksimilijan Kalan, ki je delo stiškega opata izredno pohvalil. V šolskem letu 1945/46 je imela šola po znanih podatkih največ, in sicer kar 203 učence. Po obnovi šole Novo mesto se je število učencev zmanjšalo za 32. V šolskem letu 1946/47 so uredili igrišče za 6 razredov v delu vrta, ustanovili so tudi pionirsko organizacijo in ljudsko knjižnico. V šolske prostore se je tedaj nastanil tudi Krajevni ljudski odbor Karteljevo. Na šoli je v šolskem letu 1953/54 služboval tudi Zdravko Slamnik, pisatelj s psevdonimom Pavle Zidar. V letu službovanja je bil tudi ravnatelj. Veliki dogodki za kraj in šolo so bile tri velike pridobitve. Magistralna cesta Ljubljana – Zagreb, zgrajena in odprta 23. novembra 1958, je imela močan vpliv na kraj in šolo. 9. julija je zasvetila prva električna žarnica, 3. avgusta pa je bil končan vodovod. Cesta je pomenila za kraj pot v svet. Osnovna šola Dolenje Karteljevo leta 1959 V šolskem letu 1960/61 je bil sprejet sklep o prešolanju učencev višjih razredov v Osnovno šolo Novo mesto ali v Mirno Peč. V naslednjem šolskem letu je šola Karteljevo postala na pedagoškem področju podružnica OŠ Katje Rupena v Novem mestu. V začetku leta so se prešolali učenci 6. razreda.v 2. in 3. razredu je pouk potekal samo trikrat tedensko, v 1. razredu pa je bil pouk reden. Kasneje so vse učence od 5. do 8. Učenci na Osnovni šoli Dolenje Karteljevo leta 1959 razreda prešolali v matično šolo Novo mesto ali Mirno Peč, odvisno od bližine šole. Šola je tako postala štirirazrednica s štirimi oddelki. Število učencev je cel čas precej nihalo. V šolskih letih 1964/65 in 1966/67 so na šoli obstajali trije oddelki štirih razredov. V naslednjem šolskem letu so zaradi majhnega števila učencev prešolali 4. razred, že naslednje leto pa so ga zopet uvedli. Po daljšem obdobju so v šolskem letu 1969/70 zopet obnovili 4 samostojne oddelke, kjer so poučevale 4 učiteljice brez kombinacij in nadomeščanj. V marcu so na zboru občanov odločali o ukinitvi podružnične šole. Ker občina ni mogla zagotoviti čakalnice, podaljšanja ceste v vas, izboljšanja avtobusnega prevoza, je šola delovala še eno leto. V zadnjem šolskem letu 1971/72 je podružnična šola Karteljevo pripadala novonastali Osnovni šoli Bršljin. Šolo je obiskovalo 66 otrok.

54 V naslednjem šolskem letu je bila šola ukinjena. Ljudje so bili ob tem žalostni, saj je bila šola središče dogajanja v naselju in okolici. V zgradbi podružnice so odprli trgovino, kasneje, do leta 1978, Arhivsko enoto za Dolenjsko, danes pa stavba in njena okolica žalostno propadata.

Viri: • Anton Andrejčič, Zgodovina osnovnega šolstva v Novem mestu in Osnovne šole Center, Osnovna šola Center, Novo mesto 2004

Stavba podružnične šole Karteljevo danes

55 PREČNA

Šola v prečni je verjetno delovala že pred letom 1858. pred ustanovitvijo šole je bil šolski predhodnik župnik v Prečni Janez Nepomuk Bočnik. Prva šolska zgradba v Prečni je bila zgrajena leta 1857 pri cerkvi Svetega Elija, pouk pa se je začel 6. novembra 1858. patronat nad šolo je tedaj prevzel kapitelj. Prvi učitelj je bil Peter Tavzes iz Radeč. Najprej je bil začasni učitelj, po letu 1862 pa stalni učitelj, organist in cerkovnik. V šolskem letu 1879/80 je v Prečni prvič omenjena ponavljalna šola. V tem letu je pridobljen tudi najemni prostor za sadni vrt, ki so ga še isto leto zasadili s 77 sadnimi sadikami. Že v naslednjem letu je Andrej Nata kupil in šoli podaril zemljo, kjer so posadili 400 sadik jablan in hrušk in pričeli z načrtnim vzgajanjem sadnih cepljenk. Po državnem dekretu so od tega leta naprej vse otroke z najboljšimi uspehi ob koncu leta nagradili s knjigami. V ta namen so takoj začeli voditi zlato knjigo, ki se je vodila do leta 1886/87. Po uvedbi splošne učne obveznosti leta 1869 so se šole polagoma širile in odpirali so se novi oddelki. V Prečni je leta 1882 nastala dvorazrednica, leta 1935 pa je bila šele petrazrednica. Staro šolsko poslopje je bilo ob prelomu stoletja zaradi povečanega števila učencev premajhno. Novo šolsko poslopje je bilo zgrajeno leta 1906, pouk v njej pa se je začel 1907. leta. Po sklepu konference so učence po izpolnjenem 14. letu premeščali iz običajne v ponavljalno šolo, ki je bila tedaj ločena na deški in dekliški del. V šolskem letu 1910/11 je v Prečni zaslediti novo zasebno dekliško šolo, ki so jo vodile Marija Kosta – Kušar, Marija Ambrozij Zorko in Zofija Kerin. V aprilu 1915 so na krajevnem šolskem svetu sprejeli sklep o spremenjenem pouku na šoli. Pouk se je močno skrčil in sicer so otroci obiskovali pouk dva dni v tednu ter v nedeljo dopoldne ali popoldne. Poučevali so se le glavni predmeti. Ker so se učenci pogosto udeleževali nedeljskih maš v okoliških podružnicah, so nedeljski pouk ukinili. Drugi in tretji razred sta imela pouk enkrat tedensko po štiri ure, prvi razred pa ob torkih in petkih. V letih od 1915 do 1919 je bilo veliko učencev neocenjenih. Veliko so izostajali od pouka, zaradi velikega števila učencev v oddelkih je bilo težko poučevati. O stanju na šoli je učiteljica Ivana Munde zapisala takole: »V mojem razredu je v prvem oddelku popoldne 106 učencev in v drugem oddelku dopoldne 81 učencev, med temi je 28 beguncev. Umevno je, da je pri teh razmerah uspešen pouk nemogoč. Umestno bi bilo, da se ustanovi paralelka v prvem razredu ali pa vsaj poseben razred za begunce.« Najstarejši dokument šole je poročilo o proslavi 14. 12. 1918 ob ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Naslednji dokument je vizitacijsko poročilo iz leta 1939, poslano iz škofijskega ordinariata župnišču v Prečni. Dokument opisuje delo šole: »V šoli sem bil zadovoljen. Otroci so silno živahni in nemirni, zato je disciplino zelo težko vzdrževati. Sodelujejo pa s poukom, včasih še preveč, kar nedisciplinirano.« Po ohranjenih podatkih je bilo na šoli največ učencev, 263, v šolskem letu 1934/35. Šola je bila v tem času že petrazrednica. V času druge svetovne vojne je bila šola v Prečni v težkem položaju. Pouk se je pogosto prekinjal zaradi borb v okolici. Šolsko poslopje med vojno ni bilo poškodovano, a je utrpelo škodo predvsem na inventarju učiteljske in šolske knjižnice, deloma je bil uničen arhiv. V začetku vojne je bilo na šoli pet učnih moči, ki so ostali tudi po italijanski zasedbi.

56 Jeseni 1942 so šolskega upravitelja Alojzija Colja odpeljali v internacijo. Kasneje, ko se je vrnil, so ga Nemci ubili. Odšlo je še nekaj učiteljev, ostali sta le Marija Dovjak in Marija Sedlaček. Kasneje so prišli v Prečno iz drugih krajev od Nemcev pregnani učitelji. Po nemški zasedbi v oktobru 1943 je postala okolica Novega mesta prizorišče borb med partizani in Nemci ter domobranci. Zaradi izrednih razmer pouka v šolskem letu 1943/44 ni bilo. V naslednjem šolskem letu se je pouk ponovno pričel, vendar so ga otroci obiskovali neredno. V času večjih okupatorjevih akcij so se Nemci v šoli zadrževali po več dni. V zgradbo so vdrli nasilno, v prostorih uničili več šolskih potrebščin, kurili so klopi, učbenike in knjige. Ob koncu vojne so se Nemci umaknili brez nasilja. Po vojni so septembra in oktobra 1945 šolsko poslopje ob pomoči domačinov temeljito popravili in obnovili. Z nacionalizacijo je šola dobila za igrišče in njivo 30 arov cerkvene zemlje. Učencev je bilo na šoli 220. V šolskem letu 1947/48 so bili na šoli trije samostojni oddelki, le v četrtem oddelku so bili učenci 4., 5., 6. in 7. razreda. Na šoli so se organizirali številni tečaji in predavanja. Večkrat po vojni je bilo manj učiteljev kot razredov, zato so posamezni učitelji poučevali dodatni razred. Leta 1955 so ukinili občino Prečna – Straža in tako je šola prešla k občini Novo mesto. Tega leta je začela delovati mlečna kuhinja za večino učencev, ki pa je že naslednje leto nehala delovati, ker starši niso hoteli prispevati sredstev za plačilo kuharice. Junija 1958 so šolo obiskali France Bevk, Josip Ribičič, Tone Seliškar in Ela Peroci. Število otrok se je do takrat že zmanjšalo na 184. Že v letu 1957/58 so zaradi manjšega števila otrok združili najprej 4. in 5. razred v kombinirani oddelek. V šolskem letu 1959/60 so na šoli uvedli predmetni pouk v 5. in6. razredu. Na šoli je zopet začela delovati mlečna kuhinja. Zaradi pomanjkanja učiteljev so tri učne moči poučevale celodnevno po dva razreda. Šolo so obiskovali tudi Romi. Z njimi so bile velike težave že od 1. razreda naprej. V šolo so vstopili tudi z 12. letom starosti. Leta 1960/61 so najprej prešolali 7. in 8. razred, naslednje leto pa še 5. in 6. razred in šola je postala štirirazredna podružnica osnovne šole v Novem mestu. Po šolskem letu 1960/61 je število učencev upadlo za dve tretjini – na 59 učencev. V začetku šolskega leta 1961/62 je s sklepom občinskega ljudskega odbora Novo mesto šola v Prečni postala podružnica OŠ Katje Rupena v Novem mestu na pedagoškem področju. Naslednje šolsko leto so na šoli zaradi manjšega števila učencev ukinili kombinirani oddelek 5. in 6. razreda. 1. 1. 1963 je uradno prenehala obstojati samostojna osnovna šola Prečna. Tedaj je imela podružnica 101 učenca, od tega 19 Romov. Učitelji iz Prečne so hodili na sestanke na matično šolo. V šolskem letu 1971/72 je nastala OŠ Bršljin, ki sta ji bili dodeljeni tudi podružnici Prečna in Dolenje Karteljevo. Šola je šele tega leta prešla na 5-dnevni delovni tednik. Na šoli Zadnji razred na podružnici Prečna ob sprejetju v v Prečni sta bila dva oddelka. Zaradi pionirsko organizacijo 29. 11. 1971

57 porodniškega dopusta je oba razreda poučevala Nada Novak. Ko je Ana Kozlevčar prišla s porodniške, je Nada Novak s svojim drugim razredom odšla na šolo Bršljin. V Prečni je bilo tako ob koncu šolskega leta 1971 le še en razred z 21 učenci. Na zboru občanov so podprli prešolanje učencev na OŠ Bršljin, saj je bilo za novi 1. razred vpisanih le 6 otrok. 23. junija 1972 je šola v Prečni po 114-ih letih prenehala delovati.

Viri: • Anton Andrejčič, Zgodovina osnovnega šolstva v Novem mestu in Osnovne šole Center, Osnovna šola Center, Novo mesto 2004

Stavba podružnične šole Karteljevo danes

58 ZAKLJUČEK

Male šole, podružnice, so v podeželskem okolju gonilo razvoja in srce kulturnega dogajanja v kraju. Že mlajšim otrokom na podružnicah privzgajamo občutek pripadnosti domačemu kraju, v katerega se bodo po izbiri poklica morda vrnili. Podružnice potrebujemo moralno, materialno podporo in priznanje širše javnosti. Zato smo se ob 50-letnici podružničnih šol združile v skupnem projektu »Podružnice pod Gorjanci«. Že med sprotnimi analizami dela med projektom smo sodelujoči projekt ocenili pozitivno. Ugotovili smo, da je povezanost malih šol v današnjem času zelo pomembna in potrebna, ker se srečujemo s specifičnimi nalogami in težavami pri delu. Pri samem delu smo ugotovili, da so naši otroci uspešni na vseh področjih. Dosegajo visoke rezultate v znanju, v raznih tekmovanjih iz znanja in drugih dejavnostih, kot so šport, glasba, likovno področje, literarno ustvarjanje … Učenci podružnic uspešno soustvarjajo različne prireditve v krajevni skupnosti, kjer izkazujejo veliko samozavesti, odločnosti, odgovornosti in samostojnosti. Raznovrstni uspehi naših otrok vsem zaposlenim na podružnicah dajejo še več delovnega elana pri načrtovanju in izvajanju novih skupnih dejavnosti. Pedagoškim delavkam na podružnicah veliko pomenijo pomoč in sodelovanje staršev in ostalih krajanov. Stiki, nastali med podružnicami, se bodo še naprej razvijali in krepili.