UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Jože Rozman

Mentor: doc. dr. Damijan Guštin Somentor: asist. dr. Zvonimir Bratun

GEOGRAFSKA ANALIZA PREHODOV ČEZ SAVO MED II. SVETOVNO VOJNO (NA ODSEKU DOL-)

Diplomsko delo

Ljubljana, 2006

Zahvala.

Rad bi se zahvalil vsem, ki so mi kakorkoli pomagali pri pisanju te diplomske naloge, še posebej mentorju dr. Damijanu Guštinu in somentorju dr. Zvonimirju Bratunu za koristne napotke in pomoč pri delu. Posebna zahvala gre g. Viliju Kosu iz Geodetskega zavoda Slovenije, g. Alešu Florjancu z Oddelka za raziskave in simulacije Centra vojaških šol SV, g. Antonu Jerantu ter osebju Arhiva Republike Slovenije in knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino. Hvala pa tudi ostalim, ki so me spodbujali in podpirali.

II

KAZALO

I. UVOD...... 1

II. METODOLOŠKO-HIPOTETIČNI DEL...... 1

1. PREDMET IN CILJ PROUČEVANJA...... 1 2. HIPOTEZE...... 2 3. METODE DELA...... 2 4. POSEBNOSTI IN OMEJITVE...... 3 5. ZGRADBA DIPLOMSKEGA DELA...... 4 6. OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV...... 5 6.1. BROD ...... 5 6.2. BUNKER ...... 5 6.3. DIVERZIJA...... 6 6.4. KAMNIŠKO-ZASAVSKI ODRED ...... 6 6.5. NOB...... 7 6.6. NOV IN POS...... 8 6.7. SABOTAŽA ...... 9

III. VSEBINA ...... 10

1. SPLOŠNI GEOGRAFSKI DEJAVNIKI IN UČINKI NA OBRAVNAVANO OBMOČJE PREHODOV...... 10 1.1. OMEJITEV IN GEOGRAFSKI POLOŽAJ OBMOČJA...... 10 1.2. OBLIKA IN VELIKOST OBMOČJA...... 12 1.3. MEJE ...... 12 2. FIZIČNOGEOGRAFSKI DEJAVNIKI IN UČINKI NA PREHODNOST...... 13 2.1. GEOLOŠKE ZNAČILNOSTI IN UČINKI ...... 13 2.1.1. SKLEP...... 17 2.2. RELIEFNE ZNAČILNOSTI IN UČINKI ...... 19 2.2.1. TIPI RELIEFA ...... 19 2.2.2. VERTIKALNA ČLENITEV RELIEFA...... 23 2.2.3. NAKLONI IN EKSPOZICIJE POVRŠJA...... 24 2.2.4. PREČNI PROFILI PREHODOV ...... 26 2.3. PODNEBNE IN VREMENSKE ZNAČILNOSTI TER UČINKI ...... 32 2.3.1. PADAVINE ...... 33 2.3.2. TEMPERATURE ZRAKA...... 35 2.3.3. MEGLA...... 37 2.3.4. KLIMODIAGRAMI ...... 38 2.4. HIDROGRAFSKE ZNAČILNOSTI IN UČINKI ...... 41 2.4.1. POREČJE IN GOSTOTA REČNE MREŽE ...... 42 2.4.2. PRETOK VODE ...... 42 3.4.3. UČINKI NA PREHODE PARTIZANSKIH ENOT IN TRANSPORTOV...... 45 2.4.4. PRIMERI UČINKA PRETOKA NA PREHODE...... 47 2.5. VEGETACIJSKI DEJAVNIK IN UČINKI...... 52 2.5.1. GOZDNA VEGETACIJA ...... 52 2.5.2. UČINKI NA ORGANIZACIJO IN IZVEDBO PREHODOV...... 56

III 3. DRUŽBENOGEOGRAFSKI DEJAVNIKI IN UČINKI NA PREHODNOST ...... 60 3.1. UPRAVNA ORGANIZIRANOST...... 60 3.1.1. ZASEDBA IN RAZDELITEV OZEMLJA...... 60 3.1.2. NEMŠKA CIVILNA UPRAVA ...... 61 3.2. ELEMENTI OKUPATORJEVE PRISOTNOSTI ...... 65 3.2.1. OKUPATORJEVE POSTOJANKE...... 65 3.3. PREBIVALSTVO ...... 71 3.3.1. PRESELJEVANJE IN DEPORTACIJE...... 71 3.3.2. POPISI PREBIVALSTVA ...... 74 3.3.3. VOJAŠKI OBVEZNIKI IN MOBILIZIRANCI ...... 76 3.4. GOSPODARSTVO IN INDUSTRIJA ...... 77 3.5. ŽELEZNICA ...... 81 3.5.1. ŽELEZNIŠKA PROGA CELJE--...... 81 3.5.2. ŽELEZNIŠKA PROGA LAZE-ČRNUČE-VIŽMARJE ...... 83 3.6. UČINKI NA ORGANIZACIJO IN IZVEDBO PREHODOV...... 85 4. PARTIZANSKI PREHODI ČEZ SAVO...... 86 4.1. KURIRSKE ZVEZE...... 87 4.1.1. KURIRSKE POSTAJE...... 87 4.2. KAMNIŠKO-ZASAVSKI ODRED...... 90 4.2.1. SPECIALNA ČETA ...... 90 4.2.2. MINERSKA ČETA ...... 91 4.2.3. KAMNIŠKO-ZASAVSKA (TERENSKA) ČETA ...... 92 4.2.4. ODREDNE PREVOZNE STANICE (OPS) IN KANALI TRANSPORTOV...... 92 4.3. PREHODI PARTIZANSKIH ENOT...... 94 4.4. SKLEP...... 98 5. VERIFIKACIJA HIPOTEZ...... 101

IV. VIRI...... 104

1. KARTOGRAFSKI VIRI...... 104 2. SAMOSTOJNE PUBLIKACIJE ...... 104 3. ČLANKI ...... 107 4. ARHIVSKI VIRI ...... 110 7. USTNI VIRI ...... 113 6. INTERNETNI VIRI ...... 113 7. DRUGO ...... 113

V. PRILOGE...... 114

IV KAZALO TABEL Tabela 1.1: Naravnogeografske členitve območja prehodov……………………………………11 Tabela 2.1: Višinski pasovi in njihov delež na območju………………………………………...24 Tabela 2.2: Naklonski pasovi in obseg v km2 …………………………………………………...25 Tabela 2.3: Pogledi in obseg v km2 ……………………………………………………………...26 Tabela 2.4: Povprečna količina padavin v mm na izbranih merilnih postajah…………………...33 Tabela 2.5: Absolutni najnižji in najvišji pretoki vodomerne postaje za obdobje 1927- 2002………………………………………………………………………………………………44 Tabela 2.6: Fenološki podatki drevesnih vrst v gozdnih združbah na območju prehodov………58 Tabela 3.1: Številčno stanje prebivalstva Litijskega okrožja…………………………………….75

KAZALO GRAFIKONOV Grafikon 2.1: Povprečna količina padavin v mm na izbranih merilnih postajah………………...33 Grafikon 2.2: Povprečno mesečno število dni s snežno odejo ≥ 1cm……………………………34 Grafikon 2.3: Povprečna maksimalna debelina snežne odeje……………………………………35 Grafikon 2.4: Povprečne mesečne temperature zraka v °C………………………………………36 Grafikon 2.5: Povprečno število dni z meglo…………………………………………………….37 Grafikon 2.6: Klimodiagram Lipoglav…………………………………………………………...38 Grafikon 2.7: Klimodiagram Sevno……………………………………………………………...38 Grafikon 2.8: Klimodiagram Klenik……………………………………………………………..39 Grafikon 2.9: Hidrodiagram vodomerne postaje Litija za obdobje 1927-2002………………….43 Grafikon 2.10: Povprečni srednji najnižji in najvišji pretoki vodomerne postaje Litija za obdobje 1927-2002………………………………………………………………………………………...44 Grafikon 2.11: Povprečni srednji, maksimalni in minimalni pretoki vodomerne postaje Litija za obdobje 1927-2002……………………………………………………………………………….45 Grafikon 2.12: Povprečne srednje, minimalne in maksimalne temperature Save na vodomerni postaji Litija za obdobje 1953-2001……………………………………..……………………….46 Grafikon 2.13: Pretočne razmere v času pohoda Šlandrove brigade na Dolenjsko……………...48 Grafikon 2.14: Pretočne razmere v času vrnitve bataljona Šlandrove brigade..…………………48 Grafikon 2.15: Pretočne razmere v času preboja 6. in 11. brigade čez most v Savi……………..49 Grafikon 2.16: Pretočne razmere v času poskusa Šercerjeve in Cankarjeve brigade…………….49

V Grafikon 2.17: Prvi poskus XIV. divizije………………………………………………………...50 Grafikon 2.18: Drugi, tretji in četrti poskus XIV. divizije……………………………………….51 Grafikon 3.1: Organizacijska struktura Vodje civilne uprave na zasedenih območjih Koroške in Kranjske, jeseni 1941…………………………………………………………………………….63

KAZALO SHEM Shema 1.1: Topografski prikaz obravnavanega območja………………………………………...11 Shema 2.1: Izsek iz OGK 1:100.000, list Ljubljana……………………………………………...18 Shema 2.2: Genetski in morfološki tipi površja na območju prehodov čez Savo………………..21 Shema 2.3: Prečni profil prehoda pri Lipi………………………………………………………..27 Shema 2.4: Prečni profil prehoda Senožeti-……………………………………………...28 Shema 2.5: Prečni profil prehoda Zgornje Ribče-Slatnar………………………………………...28 Shema 2.6: Prečni profil prehoda Spodnje Ribče-Drčar…………………………………………29 Shema 2.7: Prečni profil prehoda Hotič-Presenčev mlin………………………………………...29 Shema 2.8: Prečni profil prehoda Mačkovina…………………………………………………....30 Shema 2.9: Prečni profil prehoda čez most v Savi……………………………………………….31 Shema 2.10: Izsek iz karte Gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarskega območja Ljubljana 2001-2010, 1:110.000…………………………………………………………………57

KAZALO SLIK Slika 2.1: Megla v dolini reke Save………………………………………………………………40 Slika 2.2: Most čez Savo pri naselju ………………………………………………………..51 Slika 3.1: Skica postojanke Litija………………………………………………………………...67 Slika 3.2: Postojanka v Jevnici…………………………………………………………………...69 Slika 3.3: Posavsko-obsoteljsko naselitveno območje…………………………………………...73 Slika 3.4: Most čez Savo pri gradu ……………………………………………………..83 Slika 3.5: Ranžirna postaja v Lazah……………………………………………………………...85 Slika 4.1: Spominsko obeležje kurirjev relejnih postaj TV 3 S in TV 29 S v Senožetih……….100

VI SEZNAM KRATIC

ARS – Arhiv Republike Slovenije ARSO – Agencija Republike Slovenije za okolje DRB – Deutsche Reichsbahn DTK – Državna topografska karta GŠ – Glavni štab JA – Jugoslovanska armada KZO – Kamniško-zasavski odred MORS – Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije NOB – Narodnoosvobodilni boj NOV in POS – Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije OF – Osvobodilna fronta OGK – Osnovna geološka karta ORIS – Oddelek za raziskave in simulacije PDRIU – Poveljstvo za doktrino, raziskave, informatiko in usposabljanje TV – Terenski vod

VII I. UVOD

2. svetovna vojna je pomemben mejnik v zgodovini slovenskega naroda. Slovensko etnično ozemlje je takrat bilo razdeljeno med tri okupatorje, ki Slovencem, kot narodu, niso namenili prihodnosti in obstoja. Največji delež je pripadal Nemcem, ki so na prvih obronkih nad desnim bregom Save zgradili demarkacijsko črto oz. mejo med Nemčijo in Italijo. Tako je reka Sava postala obmejna reka, preko katere so se kmalu začele organizirati povezave med vzplamtelim odporniškim gibanjem na Gorenjskem, Štajerskem in Dolenjskem. Povezovanje vodstva NOB in Osvobodilne fronte s pokrajinskimi vojaškimi in političnimi vodstvi, zagotavljanje pretoka informacij, ilegalnega tiska, orožja, zdravil, kadrov in enot je bilo ključno za uspeh v boju proti tako mogočnem nasprotniku. Organizacija zvez preko Save na litijskem območju pa ni bila naključna, saj je tu po ugodnem terenu in ob podpori prebivalstva potekala najkrajša povezava partizanskega vodstva in OF najprej iz Ljubljane, nato z Dolenjske (Kočevski Rog oz. Bela krajina) s Severno Slovenijo, slovensko Koroško in Pomurjem. Premagovanje Save in demarkacijske črte je potekalo od prvih dni okupacije pa vse do konca vojne. Zveza ni bila nikoli prekinjena, le ob večjih okupatorjevih hajkah in ofenzivah je za krajši čas zastala; iz meseca v mesec pa je postajala vse bolj organizirana in sistematična ter tako omogočala prehode in prevoze vse bolj številčnim transportom novincev in partizanskih enot. Za proučevanje omenjene problematike sem se odločil, ker me zgodovina Slovencev zanima že od nekdaj, še posebej obdobje NOB. Posebno motivacijo sem našel tudi v dejstvu, da med mladimi upada zanimanje za polpreteklo zgodovino Slovencev, zato upam, da bo moja naloga pri bralcu vzpodbudila zanimanje za tako edinstven trenutek v zgodovini tega majhnega naroda.

II. METODOLOŠKO-HIPOTETIČNI DEL

1. PREDMET IN CILJ PROUČEVANJA

Temeljni cilj diplomskega dela je geografsko in historiografsko analizirati partizanske prehode čez reko Savo na območju med Dolom in Renkami za časa 2. svetovne vojne. Analiza vsebuje učinke fizičnih in družbenih geografskih dejavnikov na obravnavano območje prehodov. Naloga združuje geografski in zgodovinski pristop k obravnavani problematiki.

1 2. HIPOTEZE

1. Fizično in družbenogeografski dejavniki so determinirali območje prehodov in njihovo organizacijo. 2. Narodnoosvobodilno gibanje je v zagotavljanju nujne povezave med dvema odporniškema žariščema izbralo najugodnejše območje

3. METODE DELA

Pri izdelavi diplomskega dela sem uporabljal tako teoretične kot tudi empirične metode. Teoretične metode, ki sem ji uporabil v diplomskem delu, so naslednje: • Analiza vsebine primarnih in sekundarnih virov: osnovna metoda pri opredelitvi temeljnih pojmov, pri vrednotenju geografskega prostora obravnavanih prehodov, za predstavitev najpomembnejši geografskih dejavnikov in pojavov, ki so učinkovali na organizacijo in izvajanje prehodov čez Savo. • Analiza kartografskih virov: za kartografske prikaze nekaterih geografskih dejavnikov, ki so vplivali na organizacijo in izvedbo prehodov. Tako sem uporabil Osnovno geološko karto 1:100.000 in Osnovno pedološko karto 1: 100.000 (geološki dejavnik), Državno topografsko karto 1:25.000 (reliefne značilnosti), Karto gozdnih združb 1: 110.000 (vegetacijski dejavnik), Deutsche Heereskarte Jugoslawien 1:25.000 in Carta della Provincia di Lubiana 1:100.000 za analizo poteka nemško-italijanske razmejitvene črte. • Digitalna analiza reliefa: za analizo in prikaz nekaterih geografskih dejavnikov kot so višina, naklon, ekspozicija, gozdne površine in profili prehodov. • Deskriptivna metoda: za prikaz geografskih in zgodovinskih dejstev in odnosov, ki se pojavljajo na območju prehodov. Empirične metode, ki sem jih uporabil: • Terensko delo: ogled, lociranje in slikanje območja prehodov čez Savo 15. in 22. 12. 2005 (vodič Anton Jerant, domačin iz Jevnice). • Statistična metoda: pri prikazovanju in obdelavi podatkov o reliefu, podnebnih in vremenskih značilnostih, hidrografskih značilnostih, vegetaciji in prebivalstvu. • Kartografska metoda: za izdelavo karte Partizanski koridor (Priloga H) in prečnih profilov prehodov.

2 4. POSEBNOSTI IN OMEJITVE

Pri zbiranju podatkov splošnih geografskih dejavnikov območja nisem imel posebnih težav. Pri obravnavi učinkov fizičnogeografskih dejavnikov na območje prehodov sem se opiral na doktorsko disertacijo in učbenik Zvonimirja Bratuna, delo Radomirja Marjanovića in Johna Collinsa ter na diplomska dela študentov s področja vojaške geografije. Pri obravnavi družbenogeografskih dejavnikov pa sem temeljne učinke na organizacijo in izvedbo prehodov čez Savo pridobil z analitičnim sklepanjem iz virov. Nekaj več omejitev je bilo pri pridobivanju podatkov o fizičnogeografskih dejavnikih na območju prehodov. Meteorološke postaje na območju med 2. svetovno vojno niso delovale, zato sem za prikaz vremenskih in podnebnih značilnosti obravnavanega območja uporabil meteorološke podatke iz povojnega opazovalnega niza. Tudi pri hidroloških podatkih sem naletel na omejitve, saj sem za obdobje med vojno pridobil podatke samo o vrednostih pretokov na vodomerni postaji Litija, pri prikazu učinka pretoka na organizacijo prehodov poleg podatkov o srednjih dnevnih vrednosti pretoka uporabil podatke o padavinah iz meteorološke postaje Ljubljana, ki je ves čas vojne delovala. Za prikaz splošnih pretočnih lastnosti reke Save sem uporabil podatke o pretoku iz opazovalnega niza 1927-2002; uporaba podatkov o vodostaju ni smiselna, saj ne poznamo podatkov o lastnostih takratne rečne struge na območjih prehodov, ki se je zaradi antropogenega delovanja od takrat spremenila. Posebne omejitve je predstavljalo zbiranje podatkov o družbenogeografskih dejavnikih območja, saj je le-to zahtevalo zbiranje in analizo arhivskega gradiva, ustnih virov in rokopisa. Priloge, kot so višina, naklon, ekspozicija, gozdne površine obravnavanega območja, so narejene na Oddelku za raziskave in simulacije (ORIS), Poveljstva za doktrino, raziskave, informatiko in usposabljanje (PDRIU): programska aplikacija NIKA 3.1e, program MAPINFO, podatki pa so pridobljeni iz prostorske podatkovne zbirke GEODATA, Sektorja za informatiko in komunikacije (SIK), Ministrstva za obrambo RS. Priloga H oz. karta Partizanskega koridorja je narejena na Kartografskem oddelku Geodetskega zavoda Slovenije.

3 5. ZGRADBA DIPLOMSKEGA DELA

Diplomsko delo obsega štiri vsebinske sklope: uvod, metodološko-hipotetični okvir, vsebino in literaturo. V metodološko-hipotetičnem okvirju je podana opredelitev predmeta in cilja diplomskega dela, hipoteze, metodološki okvir, posebnosti in omejitve, zgradba diplomskega dela in opredelitev temeljnih pojmov. Vsebinski del je sestavljen iz petih delov. Prvo poglavje predstavi splošne geografske dejavnike obravnavanega območja: omejitev in geografski položaj območja, oblika, velikost in meje območja. V drugem poglavju so opredeljeni fizičnogeografski dejavniki in učinki na organizacijo prehodov: geološki, reliefni, podnebni in vremenski, hidrografski in vegetacijski dejavniki. Tretje poglavje obravnava družbenogeografske dejavnike in učinke na prehode: upravna organiziranost, elementi okupatorjeve prisotnosti, gospodarstvo in industrija ter železnica. Četrto poglavje se nanaša na partizanske prehode čez Savo: kurirske zveze, Kamniško-zasavski odred, odredne prevozne stanice (OPS) in kanale transportov ter prehode partizanskih enot. V zaključku je podana končna analiza postavljenih hipotez. V četrtem sklopu so navedeni uporabljeni viri.

4 6. OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV

6.1. Brod

Brod je plovno sredstvo na reki, jezerski oz. morski ožini ali kraj na plitvini za prehod oz. prevoz brez uporabe plovnega sredstva. Je širok in plitek čoln s topima koncem ali dva, z nosilno ploščadjo vzporedno povezana čolna. Ploščad je ograjena, na obeh koncih pa ima brod navadno dvižni rampi za dostop in sestop. Velikosti broda so različne: dolžina 6-15 m, širina 2-6,5 m, ugrez do 30 cm pri praznem in do 70 cm pri polnem plovilu; velikost in nosilnost sta odvisni od prometnih potreb ter od širini in globine reke. Prevoz omogoča nosilna jeklena vrv, napeta med bregovoma, po njej pa teče škripec z obešalno vrvjo, na katero je brod privezan. Gibanje broda omogoča pri hitreje tekočih vodah sam vodni tok, ki žene poševno usmerjeno plovilo na drugi breg, na mirnih vodah pa omogoča gibanje krmilno veslo na zadnjem koncu broda ali pa ga brodnik poriva z dolgim brodom., ki ga zabada v rečno dno (Enciklopedija Slovenije, 1. knjiga, 1987: 368-387; Veliki splošni leksikon, 1. knjiga, 1997: 521).

6.2. Bunker

Bunker je objekt v utrjevalnem sistemu za neposredno bočno, poševno in frontalno streljanje iz pehotnega in artilerijskega orožja. Osnovni elementi bunkerja so izkop, nosilna konstrukcija, okrovje, odprtine za streljanje in vhod; zapletenejši bunkerji pa imajo še zaklonišče za posadko, napravo za prezračevanje in čiščenje zraka. Izdelani so z zemljo in lesom, betonom in armiranim betonom; glede na trdnost okovja so lahki in težki bunkerji. Bunker se je pojavil v 1. svetovni vojni kot pokriti mitralješki zaklon (gnezdo). Med 2. svetovno vojno pa so Nemci gradili v glavnem 3 tipe bunkerjev: betonski mitralješki (MG – Maschinengewehrstand) in topovski (artilerijski) bunker (Geschützstand oz. Panzerwerk) ter leseni (Blockhaus) bunker. Enote NOV in POS oz. POJ so gradile predvsem bunkerje iz lesa in zemlje oz. peska. Med 2. svetovno vojno so bili bunkerji najbolj ranljivi zaradi odprtin za puškarnice (strelne line) in zračenje (Veliki splošni leksikon, 1. knjiga, 1997: 544-545; Vojna enciklopedija, 2. knjiga, 1959: 169-171; Vojni leksikon, 1981: 81).

5 6.3. Diverzija

Diverzija je samostojna operacija, ločena od bojišča, na katerem operirajo glavne in pomožne sile. Je specifična, nenadna in nepričakovana aktivnost, dejstvo ali bojno delovanje usmerjeno na rušenje, slabljenje ali uničevanje sil, sredstev in drugih vrednosti nasprotnika, z namenom, da preusmeri nasprotnikovo pozornost in sile z glavnega ali pomožnega bojišča ter tako ustvari ugodnejše pogoje za lastne sile. Izvaja se v miru in vojni; lahko je politična in ekonomska. Politična diverzija je usmerjena v rušenje političnih, ideoloških in moralnih vrednosti nasprotnika, medtem ko ekonomska diverzija slabi ekonomsko moč nasprotnika in mu povzroča materialno škodo. Diverzija je tudi prodiranje oboroženih sil iz ene države v drugo zaradi teroristične aktivnosti in rušenja družbeno političnega sistema. Posebna vrsta diverzije so t. i. diverzantske akcije, ki jih v nasprotnikovem zaledju opravljajo enote, skupine ali posamezniki iz sestava redne vojske, pripadniki organiziranih osvobodilnih, partizanskih in osvobodilnih gibanj, partizanske in diverzantske enote ter organi vojaško- obveščevalne službe s ciljem povzročanja materialne škode, zniževanja morale in nasploh slabljenje nasprotnikove bojne sposobnosti (Vojna enciklopedija, 2. knjiga, 1959: 529-533; Vojni leksikon, 1981: 109-111).

6.4. Kamniško-zasavski odred

Ko so poleti 1943 z ustanovitvijo Šlandrove brigade ukinili Kamniško-savinjski partizanski odred, je ostalo njegovo dotedanje operativno območje brez teritorialne enote. zato je štab 4. operativne cone zlasti za vzdrževanje zveze čez Savo med Štajersko in Dolenjsko, za prehode borcev in pošiljke orožja, za rušenje železnice, mobilizacijske in druge naloge, ustanovil najprej terensko, specialno in minersko četo, 15. 2. 1944 pa obnovil Kamniško-savinjski oz Kamniško- zasavski odred: 1. bataljon za desni breg, 2. bataljon za levi breg, minersko četo ter specialne patrulje. Kamniško-zasavska četa je ob nenadnem nemškem napadu 24. 2. 1944 izgubila 57 mož. Organiziral je dnevne transporte čez Savo in v času delovanje prepeljal prek 3 prehodov v 7. korpus na Dolenjsko okoli 10.000 novincev, v obratni smeri pa orožje, strelivo in vojaško opremo za enote 4. operativne cone. Sodeloval je zlasti s Šlandrovo in Zidanškovo brigado ter 14. divizijo. Odred je skrbel tudi za skladišča, delavnice in spuščališča, izvajal sabotažne akcije na

6 železniški progi Laze pri Dolskem – Zidani most – Celje in napadal sovražnikove postojanke oz. patrulje. Sredi leta 1944 Dolenjski odred prevzame naloge 1. bataljona na desnem bregu Save ter tako okrepi bojno dejavnost odreda. Avgusta 1944 je imel okoli 350 borcev, njegova bojna sposobnost pa se je okrepila še novembra z ustanovitvijo 3. jurišnega bataljona. Odred je imel več hudih bojev pri obrambi osvobojene Moravške republike poleti 1944 in v nemški zimski ofenzivi 1944/1945. spomladi 1945 se je spet okrepil in osvobodil velik del Revirjev in litijsko območje (Enciklopedija Slovenije, 4. knjiga, 1990: 385; Vojna enciklopedija, 4. knjiga, 1961: 332; Vojni leksikon, 1981: 906).

6.5. NOB

Narodnoosvobodilni boj (NOB) je oznaka za odporniško gibanje v okupirani in razdeljeni Sloveniji med 2. svetovno vojno oz. med aprilom 1941 in majem 1945. Čeprav se je postopoma vse bolj vključeval v enoten narodnoosvobodilni boj v Jugoslaviji, je imel NOB v Sloveniji največ specifičnega. Široka politična osnova: Osvobodilna fronta (OF) ustanovljena 24. 4. 1941 na pobudo Komunistične partije Slovenije (B. Kidrič) in s sodelovanjem krščanskih socialistov (E. Kocbek) in levega krila Sokolov ter skupine kulturnih delavcev (J. Vidmar). Pogoji za razmah in delovanje NOB so bili po slovenskih pokrajinah oz. pod tremi okupacijskimi režimi različni. Po jesenskih bojih na Notranjskem in zimski vstaji na Gorenjskem (dražgoška bitka) je središče partizanstva postala Ljubljanska pokrajina. Italijanska »roška ofenziva« (julij- november 1942) je zelo prizadela zlasti civilno prebivalstvo; tedaj je prvič kot reakcija na komunistično prevlado v OF in monopoliziranje protifašističnega odpora nastala bela garda. Po italijanski kapitulaciji in vojaškem porazu na Turjaku jeseni 1943 jo je nasledilo slovensko domobranstvo pod nemškim patronatom (na Slovenskem je bilo četnikov malo). Ob razmahu partizanstva in političnem razvoju OF (Dolomitska izjava) je NOB jeseni 1943 in pomladi 1945 razvijal oblike nove slovenske državnosti, oblasti (kočevski zbor) in institucij (npr. Denarni zavod, Znanstveni institut, ipd). dejavnost ilegalnih bolnišnic, tiskarn in šolstva nima primerjav v tedanjem svetu. Umikanje nemške jugovzhodne fronte z Balkana je 1944/1945 privedlo mešanico tujih vojska in poostrene ukrepe proti NOB. Bitka pri Poljani na slovenskem Koroškem (13.-14.5.1945) je bil zadnji večji spopad v 2. svetovni vojni, ko so slovenski partizani in enote jugoslovanske armade za nekaj dni zasedle vse slovensko etnično ozemlje, s

7 katerim so uresničili stoletje staro idejo in enega izmed ciljev NOB, o zedinjeni Sloveniji (Veliki splošni leksikon , 5. knjiga, 1998: 2783-2784).

6.6. NOV in POS

Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije je poimenovanje za oborožene oddelke slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja 1941-1945. Za gmotno podlago čet, njihovo dopolnjevanje s prostovoljci, oskrbo ranjencev itd. so skrbele terenske organizacije OF. Enotam so poveljevali komandirji in komandanti, politični komisarji pa so bili predstavniki OF v vojski. Na odločitev Vrhovnega plenuma OF so se slovenske partizanske čete z lastnim poveljstvom vključile v jugoslovanske narodnoosvobodilne odrede. Izvršni odbor OF in poveljstvo slovenskih partizanskih čet sta 17. 10. 1941 ustanovila Narodno zaščito, ki je postala sestavni del oboroženih sil. Z razmahom NOB v Ljubljanski pokrajini leta 1942 je Glavno poveljstvo po zgledu iz drugih delov Jugoslavije ustanovilo grupe odredov. 5. 4. 1942 je iz 2. partizanskega bataljona (Štajerski) nastala 1. slovenska partizanska brigada (Štajerska); iz nje je 1. maja nastala II. grupa odredov z nalogo okrepiti osvobodilni boj na Štajerskem. V najdaljši italijanski ofenzivi proti slovenskim partizanom je Glavno poveljstvo ustanovilo še Gubčevo, Cankarjevo in Šercerjevo brigado. Decembra 1942 je Glavni poveljstvo razpustilo štabe grup odredov in ustanovilo IV. operativno cono NOV in POS. Spomladi 1943 sta na Primorskem nastali še Gregorčičeva in Gradnikova brigada, julija na Gorenjskem Prešernova in avgusta na Štajerskem Šlandrova brigada. V pričakovanju italijanskega zloma sta nastali še XIV. in XV. divizija, ob kapitulaciji Italije (7. 9. 1943) pa je nastalo okoli 60 novih bataljonov. Od 3. oktobra so XIV., XV. in XVIII. divizija sestavljale VII. korpus na Dolenjskem in Notranjskem, XXX. in XXXI. divizija pa od 21. decembra IX. Korpus v Slovenskem primorju in na Gorenjskem. Septembra je bila na Štajerskem obnovljena IV. operativna cona. Z ustanovitvijo zalednih oblasti so enote NOV in POS dobile končno organizacijsko obliko. Na višji ravni so razvili operativno, štabno in obveščevalno ter sanitetno in veterinarsko službo. Štabe in vse enote so povezovale kurirske zveze ter enote za zvezo NOV in POS. Osnovali so inženirske in artilerijske enote (VII. in IX. korpus). Razvijal se je sistem šol in tečajev ter partizanskih delavnic in tiskarn. Poleti 1943 je prišla h GŠ prva zavezniška vojaška misija, februarja 1944 pa tudi misija Rdeče armade.

8 Enote NOV in POS so v sklepnih bojih za osvoboditev Slovenije sodelovale s 4. armado JA, v Prekmurju pa tudi z Rdečo armado. Spomladi 1945 so bile slovenske partizanske enote postopa vključene v Jugoslovansko armado, GŠ NOV in POS je bil marca 1945 preimenovan v GŠ JA za Slovenijo, štabi korpusov in operativne cone pa razpuščeni. S tem je bila odpravljena samostojnost slovenske partizanske vojske. NOV in POS so se od prvih čet z 2000 borcev razvili v močno osvobodilno vojsko, ki je ob koncu vojne štela več kot 37.000 borcev (Enciklopedija Slovenije, 7. knjiga, 1993: 323-324).

6.7. Sabotaža

Sabotaža je prikrita spontana ali organizirana dejavnost posameznikov ali skupine ljudi, ki za krajši ali daljši čas namerno onemogoča ali ovira normalno delovanje proizvodnje, upravnih in drugih dejavnosti družbe oz. države. Je kaznivo dejanje, ki ga kdo namerno stori pri opravljanju svoje delovne obveznosti na prikrit, zahrbten ali drug podoben način, da bi ogrozil ustavno ureditev ali varnost neke države. Največkrat se pojavlja v času zaostrenih družbenih nasprotij, neurejenih mednarodnih odnosov, v primeru neposredne vojne nevarnosti, mobilizacijskih priprav in prehoda iz mirnodobnega v vojno stanje. Posebna vrsta sabotaže je vojna sabotaža, ki se uresničuje s poškodovanjem, kvarjenjem in onesposobljenjem vojaške opreme in oborožitve v stanje namenske neuporabnosti, s čimer pa neposredno učinkuje na borbeno dejavnost in sposobnost enot. Sabotaža je ena izmed oblik odpora prebivalstva proti okupatorju na zasedenih ozemljih (Veliki splošni leksikon, 7. knjiga, 1998: 3718; Vojni leksikon, 1981: 538).

9

III. VSEBINA

1. SPLOŠNI GEOGRAFSKI DEJAVNIKI IN UČINKI NA OBRAVNAVANO OBMOČJE PREHODOV

Analiza učinkov fizičnih in družbenih geografskih dejavnikov na organizacijo prehodov zahteva nekoliko širšo prostorsko obravnavo, saj je na organizacijo in izvedbo prehodov vplivalo mnogo dejavnikov v širšem območju.

1.1. OMEJITEV IN GEOGRAFSKI POLOŽAJ OBMOČJA

Območje je na zahodu omejeno s črto Domžale – Beričevo, z Ivančno Gorico na jugu, na vzhodu s črto Izlake-Gabrovka-Primskovo in na severu s črto Domžale-Moravče-Izlake. Skrajne točke1 območja (glej Shemo 1.1) so na severu Izlake (46º 09' 20'' severne geografske širine), na jugu Ivančna Gorica (45º 56' 23'' severne geografske širine), na vzhodu Gabrovka (14º 59' 30'' vzhodne geografske dolžine) in na zahodu Domžale (14º 35' 57'' vzhodne geografske dolžine). Območje je široko 12' 57'' in dolgo 36' 27''.

1 Izračunano s pomočjo Naravovarstvenega atlasa Slovenije.Ljubljana, ARSO: http://kremen.arso.gov.si/nvatlas/ewmap.asp, dostopno 19.12.2005.

10 Shema 1.1: Topografski prikaz obravnavanega območja

(Vir: Interaktivni atlas Slovenije)

V Tabeli 1.1 so prikazane naravnogeografske členitve obravnavanega območja nekaterih avtorjev, ki so se ukvarjali s to problematiko. Tabela 1.1: Naravnogeografske členitve območja prehodov AVTOR LETO VRSTA MAKROREGIJA MEZOREGIJA REGIONALIZACIJE MELIK 1954 - naravnogeografska Posavska Slovenija, Gorenjska z Ljubljansko 1960 pokrajino, Zasavje, Dolenjska ILEŠIĆ 1957 naravnogeografska Predalpske pokrajine Vzhodne predalpske pokrajine GAMS 1983 naravnogeografska Predalpski svet Predalpsko hribovje, Vzhodno Posavsko hribovje VEČ 1995 naravnogeografska Predalpsko hribovje, Posavsko hribovje AVTORJEV2 Prehodni predalpsko- subpanonski svet

VEČ 1996 naravnogeografska Alpski svet Posavsko hribovje AVTORJEV3 Vir: Drago Kladnik: Naravnogeografske členitve, Geografski vestnik, štev. 68, let. 1996, Ljubljana, Zveza geografskih društev Slovenije, str. 123-159.

2 Avtorji so bili Gams, Kladnik in Orožen Adamič. 3 Avtorji so bili M. Gabrovec, D. Kladnik, M. Orožen Adamič, M. Pavšek, D. Perko in M. Topole za knjigo Pokrajine v Sloveniji.

11 1.2. OBLIKA IN VELIKOST OBMOČJA

Obravnavano območje ima obliko nepravilnega šestkotnika, ki v obsegu meri 89,541 km, kar je primerjavi z obsegom Slovenije4 le 7,72 %; po površini pa 504,658 km², kar predstavlja 2,49 % vse površine Slovenije5.

1.3. MEJE

Severna meja poteka na črti Domžale-Moravče -Izlake. Na svoji poti prečka kraj Gorjuše, severno od Laz pri Domžalah prečka reko Račo, potem nadaljuje čez kraj Goričica pri Moravčah, mimo Dvorij, Svetega Andreja in Krašč (370 m n.m.v.) ter prispe do Moravč (380 m), kjer se preko Zaloga, Straže pri Moravčah in Broda povzpne do Pretrža (506 m). Pot nadaljuje nad Križato in Dolgim Brdom pri Mlinšah do Sv. Marije, kjer se potem dvigne do vrha Kal (628 m) in nato spusti do Izlak (313 m). Od Izlak naprej proti jugu preide v vzhodno mejo območja: čez Šemnik, vrha Kobilje (920 m) in kraja Borje (625 m), kjer mimo Požarij prečka Savo in nadaljuje pot čez Renke (240 m) in potok Šumnik do vrha Polšnik (625 m). Nato prečka izvir Polšniškega potoka in nadaljuje čez pobočje Goleka (783 m) naprej do Male gobe, Velike gobe; med pobočjema Kamnika (776 m) in Pašnika (755 m) do Sv. Neže (694 m), kjer preko Moravske gore prispe do Gabrovke. Tu se meja obrne proti JZ preko Klanca pri Gabrovki, Moravč pri Gabrovki in Sevnega do Primskovega; čez Temenico in Šentpavla na Dolenjskem naprej do Šentvida pri Stični (332 m) in Ivančne Gorice (329 m), kjer se meja čez Breze (453 m) obrne proti SZ in nadaljuje pot čez Podsmreko pri Višnji gori do Vrha pri Višnji gori (552 m); dalje gre preko Police in Gradišča do vrha Treščak (568 m) in nadaljuje čez Selo pri Pancah (470 m) na Pugled (615 m). Tu se meja obrne še bolj proti S in gre čez Zagradišče, Debenji vrh (530 m), preko Spodnjega Kašlja do Beričevega, kjer se meja usmeri še bolj na sever čez Bišče in mimo Ihana, Preloga in Zaboršta do Domžal (301 m). Večji del meje izbranega območja poteka po zračni liniji med izbranimi (večjimi) kraji in vrhovi, ki zaključujejo območje, kjer so potekale glavne komunikacijske smeri med okupirano Štajersko in Dolenjsko; prav tako območje zajema del razmejitvene črte med Italijo in nemškim Reichom.6

4 Slovenija ima 1160 km kopenske meje (Geografski atlas Slovenije, 1998: 236). 5 Slovenija meri 20.256 km² (Gams, 1998: 9). 6 Meja med obema okupacijskima ozemljema je podrobneje obravnavana v poglavju 3.1.1., v Prilogi A pa je prikazan tudi njen potek.

12 2. FIZIČNOGEOGRAFSKI DEJAVNIKI IN UČINKI NA PREHODNOST

V nadaljevanju bom predstavil tiste fizičnogeografske dejavnike, ki so po analizi primarnih in sekundarnih virov najbolj vplivali na organizacijo in izvedbo prehodov čez Savo med 2. svetovno vojno.

2.1. GEOLOŠKE ZNAČILNOSTI IN UČINKI

Geološke lastnosti obravnavanega območja prehodov so pomembna fizično-geografska kategorija, saj so premičnost, hitrost ter obsežnost bojnega delovanja partizanskih enot med premikom ali pri logistični oskrbi v neposredni povezavi z značilnostmi in vplivi geološke strukture obravnavanega območja. Pri obravnavi geološkega dejavnika se opiram na Osnovno geološko karto (OGK) SFRJ 1: 100.0007, z njenima Tolmačema8, Osnovno pedološko karto SFRJ 1: 50.000, list Ljubljana in Vojaško geografijo I Zvonimirja Bratuna.

1. PALEOZOIK9: Na obravnavanem območju to ero predstavljajo kamnine karbona in spodnjega perma ter kamnine srednjega perma.10 Kamnine karbona in spodnjega perma (C,P) predstavljajo tako največjo skupino kamnin na obravnavanem območju na črti J od Domžal do Podlipoglava na zahodu in na širšem območju ob reki Savi vse do območja med Javorjem pri Gabrovki in Šumnikom na Z omejenega območja. Kamnine srednjega perma ležijo:

- (P2) na območju Javorja, med Riharjevcem in Bogenšperkom, med Lupinico in Višnjim grmom, ter na območju Zaplaza (713 m) in Grmade (699 m) - na obravnavanem območju so torej prisotne le na posameznih predelih; 2 - (P2 ) območje J od Poljan pri Stični, JZ od Debeč, širše območje med Primskovo goro (590 m) in Moravčami pri Gabrovki (352 m).

7 Obravnavano območje zajemata lista L 33-66 Ljubljana in L 33-78 Ribnica. 8 Oznake za kamnine iz posameznih geoloških obdobij (npr. C,P) prevzemam iz Tolmačev omenjenih listov. 9 Paleozoik traja od 570 do 250 milijonov let nazaj (Geografski atlas Slovenije, 1998: 76). 10 Kamnine srednjega perma na tem območju so: (P2)-kremenov konglomerat, kremenov peščenjak, skriljavec in 2 meljevec; (P2 ) - rdeč peščenjak, agilit in alevrolit. Kamnine karbon in spodnjega perma (C,P) so kremenovi konglomerati, kremenovi peščenjaki in glinasti skrilavec.

13 Kamnine perma in karbona na območju prekrivajo distrične (kisle) rjave prsti z zelo malo hranilnimi snovmi, zato niso primerne za njivsko rabo; na uravnavah prevladujejo njive in travišča (travniki, pašniki), na strmih pobočjih pa gozdne združbe in travišča. Vkopavanje je mogoče do globine 50 cm, premik vozil pa je otežen v času dežja. (Lovrenčak, 1998b: 179-180; Bratun, 2005: 128-129; Komentar k listu Ljubljana, 1985: 19).

2. MEZOZOIK11:

Kamnine triasa12 ležijo na:

- (T1) J od Šmartnega pri Litiji, Oble Gorice, Višnjega grma, Leskovice, S od Kuclja (748 m), S od Police, med Leskovcem (665 m) in Poljanami pri Stični in JZ od Moravč pri Gabrovki;

- (T2) na območju Mlinš in J od Izlak; 1 - (T2 ) na območju Leskovice, Temenice, Lipoglava in S od Zaplaz; 1,2 - (T2 ) na V pobočju Pugleda (615 m), Ravnega brda, Volavje, S od Trebeljevega, območje Gozd – Reka, Prežganje, Obolno, Planina, S od Podroj, Velikega Oblaka (428 m), Gradiške laze, Gradišče, območje Javorja pri Gabrovki in območje Moravške Gore; 2 - (T2 ) na območju JV od Loga pri Mlinšah in J od Kostrevnice, območje od Sp. Loga na desnem bregu Save pa vse do Sv. Lovrenca (698 m), Kožljevca (533 m), med Cerovcem in Hohovico, območje V. Oblaka (428 m) in Strmca (443 m), območje Grilovca (400 m), V od Konjskega potoka, V. vrh (759 m), Ravno brdo (574 m), Selo pri Pancah (470 m), V od Strmca (544 m) in JZ od Kuclja (748 m), območje Širokega bukovja in Stiškega potoka, Moravče pri Gabrovki (352 m);

- (T2+3) na območju Zaloga pri Kresnicah, J od Slivne (880 m) pa vse do kraja in Mala Sela, Z od Vač (585 m) pa vse od Podbukovja pri Vačah, J od Rovišča (665 m) ter na širšem

11 Mezozoik je geološko obdobje mlajše od paleozoika in traja od 250 do 65 milijonov let nazaj. Predstavljajo ga tri periode: trias, jura in kreda (Geografski atlas Slovenije, 1998: 76). 12 Kamnine triasa na območju so: (T1) dolomit, lapor, apnenec, oolit, skrilavec in meljevec; (T2) dolomiti 1 1,2 z vložkom grebenskega apnenca; (T2 ) apnenec in dolomit; (T2 ) Tufni skrilavec, peščenjak, arenit, apnenec, 2 1 2 roženec, glinasti skrilavec, drobnik, tuf in tufit; (T2 ) bel kristalast dolomit in dolomitiziran apnenec; ( T2 ) dolomit, 1 apnenec, lapor, tuf in roženec; (T2+3) mlajša dolomit in apnenec; (T3 ) apnenec, lapor, dolomit, roženec, glinasti 2+3 2 2 skrilavec, oolit in tuf; (T3 ) belo-siv apnenec in zrnat dolomit; ( T2 ) belo do svetlo siv dolomit z vložki belega do 1 2 rožnatega apnenca; ( T2 ) dolomit, apnenec, lapor, tuf in roženec.

14 območju Šentlamberta in Tirne (600 m), potem pa proti J vse do Ponovič na levem bregu Save in dalje ob reki do Mošenika in na drugo stran Save; 1 - (T3 ) na območju Treščaka (568 m), Vrh za Apnišem (583 m), območje Brda (668 m), J od Vintarjevca (Vintarjevški potok, Kobiljeka ( 584 m), Preske nad Kostrevnico in Velikega vrha (759 m); 2+3 - (T3 ) na območju J od Škrjanščice (722 m), med Širokim bukovjem proti Višnji gori, Dobrave pri Stični (570 m) in J od Sobrače (540 m); 2 2 - ( T2 ) na območju Vodič (605 m) in Treščaka (568 m), V od Strmca (544 m), Gorenjega Brezova (630 m), Širokega Bukovja, S od Kolke (687 m), Cerovca in Vetrnika (500 m); 1 2 - ( T2 ) območje J od Kuvlja (748 m), V od Širokega Bukovja in območje Sevnega. Triasnojurske13 kamnine: - (T,J) so prisotne v širšem pasu, ki se vleče od Goričice pri Ihanu, Dobovelj, Trojice, S od Vinj, Murovice (743 m), Vrhpolja, Ciclja (836 m) in Krašč, kjer izpusti širši predel Moravč in se usmeri malo bolj proti J, in sicer S od Katarije, Slivne (880 m), kraja Slivna, čez Špičasti hrib (695 m), Ostri hrib (746 m), Zasavsko goro, Raviškovec, S od Rovišča čez Golče, kjer zapusti obravnavano območje; na S seže do Drtije (JV od Moravč), Gore pri Pečah, Kandrš do Šemnika (J od Izlak). Posamezni žepki s to kamnino se pojavljajo še na območju Moravške gore in Vodic pri Gabrovki. Kamnine krede14 na obravnavanem območju:

- (K2) se pojavljajo v žepih, obdanih s kamninami (T,J): večja združba je na območju J od Brda čez Brezovico pri Dobu do Laz pri Domžalah; na območju med Cirkušem (380 m), Lešami (485 m), Celiškom (649 m) in Tirno (600 m); manjši žepki pa na območju med Trojico in Vinjem (360 m); Dešnom in Spodnjo Dobravo; Gore pri Pečah; okolica kraja Slivna, Kobilje (920 m) (Tolmač za list Ljubljana L 33-66, 1983: 18-26; Tolmač za list Ribnica L 33-78, 1974: 19-23). Kamnine mezozoika prekrivajo rjava pokarbonatna prst in rendzine, ki so zaradi mozaične prepletenosti z matično podlago in konkavnimi/konveksnimi površinskimi oblikami različno debele. Obstaja možnost vkopavanja pehote tudi za stoječ položaj. Na dnu kraških polj, uval in vrtač izven poplavnih območij je zaradi debele sloje prsti možno vkopavanje bojne tehnike in

13 Triasnojurske kamnine na obravnavanem območju so: (T,J) apnenec, dolomit in breča. 14 Kamnine iz obdobja krede na območju so: (K2) apnenec, lapor, peščenjak in breča.

15 orožij mogoče. Kjer so prsti dovolj globoke, so primerne za gojenje kulturnih rastlin (Lovrenčak, 1998b: 176-177; Bratun, 1997: 113-114; Komentar k listu Ljubljana, 1985: 16).

3. KENOZOIK:15

Na obravnavanem območju kamnine terciarja predstavljajo oligocenske in miocenske kamnine16:

- (Ol2) v posameznih žepih na območju Domžal, Z od Murovice (743 m), Zgornje in Spodnje Javoršice, SZ od Ciclja (836 m) in območje Vovš.

- (M1) Češnjice pri Moravčah, območje Kandrš, S od Mlinš, Breznika (515 m) in Topolovca. 1 - (M2 ) na območju S od Gore pri Pečah in S od Mlinš. 2 - (M2 ) na območju Jerščeve Gorice (587 m), S od Sv. Gore (852 m) in Špičastega vrha (695 m). Prekrivajo jih distrične rjave prsti, ki so zelo rodovitne, zato kulturne rastline tu dobro uspevajo; v hribovitih predelih jih porašča gozd. Vkopavanje je mogoče do 1 metra ali 2 metrov, premik je v času deževja otežen zaradi prepojenosti tal s padavinsko vodo (Lovrenčak, 1998b: 178-179; Bratun, 2005: 127). Pliokvartarni sedimenti:17 - (Pl,Q) na območju se pojavlja v žep(k)ih med Cirkušami in Mačkovino, na območju Praproč pri Temenici, Ivančne gorice ter med Dednim dolom in Polico. Pleistocensko-holocenske kamnine:18

- (jd-wQ2) območje Senožet, Kresniških Poljan, Zg. in Sp. Ribč, Kresnic, Zg. in Sp. Hotiča, Litije, Zavrstnika, Šmartna pri Litiji, Brega pri Litiji, Gradiških Laz, Zg. in Sp. Jablanice, Črnega potoka, Dvora pri Bogenšperku in Lupinice. Holocenske kamnine:19 - (š-a) ob reki od Dolskega oz. Laz pa vse do Save oz. Sp. Loga;

15 Kenozoik traja od 65 do 0,01 milijona let nazaj. Razdeljen je v periodi terciar in kvartar, ki se nadalje delita še na epohe: terciar-paleocen, eocen, oligocen, miocen in pliocen; kvartar pa na pleistocen in holocen (Geografski atlas Slovenije, 1998: 76). 16 Kamnine terciarja na območju so: (Ol2) konglomerat, peščenjak, meljevec, lapor, apnenec, glina in laporna glina – 1 sivica; (M1) glina, pesek, melj, peščenjak, prod in apnenec; (M2 ) pesek, melj, prod, glina in peščenjak z vložki 2 laporja, apnenca, peščenjaka in konglomerata; (M2 ) pesek, melj, glina,prod, peščenjak, lapor in konglomerat. 17 Kamnine pliokvartarnih sedimentov: (Pl,Q) glina, grušč, melj, prod z ilovico in ilovica; 18 Na območju so to ilovica ali glina s prodniki oz. gruščem (jd-wQ2). 19 Holocenske kamnine na območju: (š-a) prod (karbonatni prodniki); (šg-a) prodni vršaj; (i) lehnjak; (dpr) proluvij – vršaj in spralina s pobočij (zaobljeni prodniki in bloki apnenca); (s) melišče, grušč; (al) aluvij, sestavljen iz glinastega in ilovnatega materiala z drobci okoliških kamenin, s prodniki in peskom.

16 - (šg-a) v območju izlitja Kamniške Bistrice v Savo, odlaga ga tudi Loki potok pri Spodnjem Hotiču; - (i) se izloča v Renkah (potok Šumnik), v grapi pod Tirno in v Gozd Reki; - (dpr) Odlagajo ga potoki v krajih Zaboršt pri Dolu, Zajelše, potok Grabnarjev graben med Dolskim in Senožeti; - (s) območje S od Dešna, med Zasavsko goro in Raviškovcem (930 m), na obeh bregovih Save pri kraju Renke, širšem območju kraja Tepe, J pod Orlekom (579 m). - (al) na območju Senožeti, JZ od Loga pri Mlinšah (potok Kandrščica), območju Jablaniškega potoka, potoka v Lupinici, Črnega potoka in na območju Z od Gabrovke. Prekrivajo jih obrečne in oglejene prsti. Zaradi matične podlage (prod in pesek) je vkopavanje hitro (globine nad 2 m), vendar le v sušnih obdobjih, ker je drugače prisotna talna voda. Učinkujejo na premik vozil: zaradi prepojenosti s talno vodo so območja obrečnih in oglejenih prsti ob deževju za vozila težje prehodna (Lovrenčak, 1998b: 180; Bratun, 2005: 127, Komentar k listu Ljubljana, 1985: 22).

2.1.1. Sklep

Za obravnavano območje je značilna pestra kamninska zgradba. Prevladujejo permokarbonske, triasne in triasnojurske kamnine. Ob rekah in potokih so aluvialni nanosi, v posameznih lečah oz. žep(k)ih pa so kamnine še ostalih geoloških obdobij. Triasne kamnine, ki jih sestavljajo predvsem apnenci in dolomiti, so trše kamnine, zato je njihova vkopljivost manjša. Vendar pa dajejo odličen gradbeni material za izgradnjo zaklonilnikov in ostalih obrambnih struktur. Pri jurskih kamninah gre tudi za trde karbonatne kamnine s spremenljivo globino prepereline, ki je praviloma plitkejša od triasne podlage. Živoskalna osnova pogosto štrli iz zemlje. Prehodnost je zato otežena, prav tako inženirska dela. Podobno velja za kredne sklade. Po geomehanskih lastnostih paleozoiske kamnine sodijo med mehke, vkopavanje je hitro in učinkovito tudi globje od 1 m (zemljanke in bunkerji). Njihova preperelost zmanjšuje učinkovitost topniškega obstreljevanja. Oligocenski skladi so lahko vkopljivi in zaradi razgibanosti površja dobro branljivi. Za miocenske sklade veljajo podobne značilnosti, ki omogočajo dobre pogoje za utrjevanje. Pliocenski in pleistocenski sedimenti imajo tudi podobne geomehanske lastnosti kot oligocenski in miocenski skladi. Območja s to geološko zgradbo pa na zaključenih kmetijskih

17 območjih, ki jih obrobljajo gozdne površine, omogočajo spust desantov.20 Aluvialni nanosi rek in potokov pa omogočajo uporabo različnih vrst tehnike in oblik bojnih dejstev, pomembni pa so tudi pri gradnji obrambnih in varnostnih prostorskih struktur21 (Bratun, 2005: 73-76).

Shema 2.1: Izsek iz OGK 1: 100.000, list Ljubljana. (Geološki zavod Beograd, 1983)

Legenda:

C,P=permokarbon (peščenjak, skrilavec, Konglomerat

jd-wQ2=ilovica ali glina s prodniki oz. gruščem š – a = prod (karbonatni prodniki) T2+3 =mlajša dolomit in apnenec al = aluvialni nanos (konglomerat, prod, pesek, melj, glina)

Iz Sheme 2.1 je razvidno, da na območju prehodov prevladujejo permokarbonske kamnine in kvartarne naplavine, ki jih prekrivajo distrične rjave prsti oz. obrečne in oglejene prsti. Meje nanosov

(jd-wQ2 , š – a in al) s starejšimi geološkimi formacijami (C,P in T2+3) zaradi svojih geomorfoloških oblik (terase, prehodi iz ravninskega sveta v pobočja) primerne za opazovanje in nadzor dogajanja ob reki.22 Prav tako so se na teh robovih napadalne oz. zasledovalne okupatorjeve vojaške grupacije morale razpršiti in ločiti, kar jih je posledično izpostavilo bočnemu partizanskemu bojnemu delovanju. Ravninska območja (jd-wQ2 , š – a in al) so na izseku prerezana s koritom Save in vzporedno potekajočo teraso,23 kar omejuje vojaške aktivnosti oklepnih enot v smeri zahod – vzhod.

20 Tak primer iz 2. svetovne vojne so Češnjice pri Moravčah in Briše, kjer so zavezniki spuščali orožje, strelivo, obleke in celo gumijaste čolne (Več o tem v poglavju 5.2.5.). 21 Nemci so pri utrjevanju postojank in gradnji bunkerjev uporabljali rečni prod, s katerimi so zazidavali okna in vrata stavb oz. polnili lesene stene bunkerjev (Glej tudi poglavje 4.2.1.). 22 S teh robov so lahko kurirji in izvidniki transportov oz. partizanskih enot opazovali in ocenili okupatorjevo aktivnost ob Savi. 23 Reka Sava je na območju, kjer danes leži mesto Litija, s svojo erozijo ustvarila širše dolinsko dno z nekaj terasami, ki so bolj pravilne in ohranjene na levi strani, na območju Gradca in Graške Dobrave.

18 2.2. RELIEFNE ZNAČILNOSTI IN UČINKI

Obravnavano območje partizanskih prehodov čez Savo pripada največji slovenski pokrajini Posavsko hribovje, ki je primer tektonsko mladega sredogorskega ter v celoti dokaj strmega reliefa in je še danes glede na številne potresne sunke precej nemiren.24 Posavske gube so nastale ob gubanju in narivanju v srednjem miocenu, hribovje pa so v pliocenu in kvartarju oblikovali geomorfološki procesi, še posebej erozija, denudacija in zakrasevanje. Postopoma se je izoblikoval hribovit in težko prehoden svet podolžnih slemen in globoko zarezanih dolin. Gube so sestavljene iz izbočenih kamninskih plasti ali antiklinal ter iz kotanjasto usločenih kamninskih plasti ali sinklinal, ki se v reliefu kažejo kot vrsta podolžnih slemen in vmesnih podolij, ki se v vzporedniški smeri vlečejo od Polhograjskega in Škofjeloškega hribovja daleč proti vzhodu. Na obravnavanem območju si od severa proti jugu sledijo: moravško-zagorska (laška) sinklinala, litijska antiklinala in senovska sinklinala (Hrvatin, 1988: 178-191).

2.2.1. Tipi reliefa25

Na obravnavanem območju prevladujejo rečno-denudacijski26 (destrukcijski in akumulacijski) in kraški27 (apneniški in dolomitni) tip reliefa. Shema 2 prikazuje genetske in morfološke tipe površja na območju prehodov čez Savo. Za destrukcijsko rečno-denudacijski relief je značilno prepletanje dolin ter vmesnih slemen in zajema večinski del obravnavanega območja. Doline, ki so nastajale s tektonskim vrezavanjem na območju tektonskega dvigovanja, so antecedentne ali prodorne doline. Tak primer je dolina Save med naseljem Sava in Radečami. Prehodi iz dolin na greben in slemena so strmi, višinske razlike so velike, naklon površja pa ne omogoča premika vozil izven poti in cest, ki so speljane v ovinkih in pogosto izpostavljene plazovom in usadom. Grebeni in slemena v tem reliefu omogočajo učinkovit nadzor, dominantne položaje, ugodne obrambne linije in blokado dolinskih predelov. V primeru napada iz zraka se

24 Perioda tresenja tal je v Litiji malo daljša od enega leta. Kljub velikemu številu potresnih sunkov, njihova jakost ni nikoli velika. Leta 1963 je bil zabeležen najmočnejši potres v preteklem stoletju z jakostjo sedme stopnje po MCS in epicentrom ob Litijskem prelomu. 25 Značilnosti posameznih tipov reliefa povzemam po Gamsu (1998: 24-54), Gamsu in Natku (1981: 9-55), Bratunu (2005: 80-83) ter Hrvatinu in Gabrovcu (1998: 80-83). 26 Fluvio-denudacijski tip reliefa , ki se znotraj deli še na denudacijski in akumulacijski tip reliefa. 27 Kraški tip reliefa se znotraj deli na rečno-kraški (dolomitni) in kraški (apneniški) tip reliefa.

19 pomen slemenov, grebenov in prevalov zmanjša. Uravnave na slemenih so primerni desantni prostori in območja za razporeditev orožij proti zračne obrambe28 in telekomunikacijskih naprav. Destrukcijski tip reliefa nudi ugodne pogoje za namestitev manjših vojaških sestavov na taktični ravni do velikosti bataljona. Na območju prehodov in smereh transportov je v največji meri prisoten destrukcijski tip, ki se pojavlja na območju permokarbonski kamnin (C,P) v pasu: - na severu od Sela pri Ihanu, Vinj, reliefne stopnje nad levim bregom Save od Murovice (743 m), Ciclja (836 m), Sv Miklavža (741 m) do Slivne (880 m), preko Bitič, Ržišča, Cirkuš, Mačkovine, Sp. Loga. Mamolja, Šumnika, V. Mrežnika (604 m) in Čerjavca (856 m). - na jugu do Pugleda (615 m), Javorja, Volavja, Prežganja, Obolnega, Planine, Volčje jame, Šmartnega pri Litiji, Litije; še na območju Črnega potoka, Lupinice do Grmade (699 m) in Zaplaza (713 m) Akumulacijsko rečno-denudacijski relief se pojavlja v ravninah, v kotlinah ter na dnu širših dolin. Predstavlja površje na kvartarnih rečnih naplavinah in je nastalo z oblikovanjem rek, ki so v tektonske udorine odložile več deset metrov debele nanose proda, peska ali gline. Pojavlja se na območju29 neposredno ob reki Savi od roba Ljubljanskega polja (sotočje Ljubljanice in Kamniške Bistrice) pa vse do naselja Sava oz. Sp. Loga, kjer Sava preide v ozko sotesko. Sava vstopa v Posavsko hribovje v bližini Dola pri Ljubljani. Njena dolina je sprva vrezana v slabo odporne permokarbonske glinovce in peščenjake ter trše kremenove konglomerate. Dolinsko dno je razmeroma ozko, v dolinska pobočja pa so vrezani ostanki širokih pliocenskih teras. Potem ko reka preči nekoliko prostornejšo Litijsko kotlin(ic)o, se za naseljem Save zareže v apneniške plasti severnega krila litijske antiklinale (Hrvatin, 1998: 182). Reka Sava je na območju, kjer danes leži mesto Litija30, s svojo erozijo ustvarila širše dolinsko dno z nekaj terasami, ki so bolj pravilne in ohranjene na levi strani, na območju Gradca in Graške Dobrave. Na desnem bregu, v glinovcu in peščenjaku, pa so terase bolj redke in po eroziji odstranjene. Reka Sava je prvotno tekla od Hotiča do Ponovič, dokler ni eden od potokov nase

28 Tak primer, ki je sicer izven območja prehodov, je bil položaj nemške protiletalske obrambe nad Zidanim Mostom. 29 Glej tudi območja pliokvartarnih sedimentov na strani 9. 30 Struga Save, zarezana v karbonske kamnine, je pri Litiji precej široka – cca. 130 m in deli mesto na dva dela.

20 pretočil glavno reko, tako da je tu nastal velik okljuk, največji v Posavskem hribovju (Center za razvoj Litija: http://www.litija.net/rcl/index.html, dostopno 30. 1. 2006). Poti, ki se stekajo na območja akumulacijskih dolin, so dobro prevozne in prehodne v vseh smereh; prehodnost omejujejo hidrografske razmere. Dvignjena območja na tem tipu reliefa so vršaji. Ponekod so območja akumulacijskih dolin oblikovana v terasah; prehodi med terasami so zaradi strmine omejeni. Nadzorovanje in obvladovanje akumulacijskih dolin je enostavno in osredotočeno na prehode vodnih ovir, vstope v dolino in iz nje ter daljinski nadzor. Vkopavanje in utrjevanje je na območju akumulacijskega reliefa lažje, na glinenih tleh se pojavlja talna voda. Kraški tip reliefa (apneniški) sestavljajo kraške kotanje (vrtače), brezna (npr. Majčevo brezno pri Vrhpolju pri Moravčah), jame (npr. Brdavsova jama pri Rovišču) in kopasti vrhovi (npr. Čelišek 649 m). Zajema v glavnem kraške planote, ki so na obravnavanem območju najvišje sklenjeno dvignjeno višavje in so brez akumulacijskih ravnin. Na obravnavanem območju se ta tip reliefa je na triasnojurskih in krednih apnenčastih kamninah31. Rečno-kraški tip reliefa (dolomitni) je razvit v dolomitu, ponekod tudi v apnencih, zlasti na strmih pobočjih. Na dolomitnem krasu so površinske kraške oblike redkejše, zato je tovrstni kras manj izrazit od apneniškega. Poleg kemičnega raztapljanja kamnine sta na dolomitu pomembni še erozija in denudacija, zato je dolomitni kras marsikje podoben rečno-denudacijskem reliefu (npr. porečje Temenice). Dolomitni kraški tip reliefa je na območju triasnih32 kamnin. Kraški relief je zaradi strukture tal in površja posebej vpliva na prehodnost in preglednost. Kraške reliefne oblike33 tako onemogočajo dobro preglednost in otežujejo orientacijo. Na območjih s štrlečo živoskalno osnovo nad slojem prepereline se lahko premika samo pehota. Oklepne enote in topništvo se lahko premika po poteh in cestah, drugje se morajo urediti trase premikov z dodatnimi inženirskimi deli. Vrtače, uvale in štrleči živoskalni robovi zaradi spreminjanja smeri in naklona površja omejujejo premik. Na tem tipu reliefa pride do posebnega izraza topniško obstreljevanje, saj največ poškodb in ran povzroča kamenje, ki se razletava ob eksplozijah topovskih min in granat. Zaradi tanke plasti prepereline je na tem območju utrjevanje oteženo; naravni zakloni, ki so posledica lokalnih

31 Glej območja kamnin T,J in K2. 32 Glej območja kamnin triade. 33 Še posebej doline in vrtače.

21 (mikro)reliefnih oblik, omogočajo učinkovito zaščito posameznemu vojaku in enotam do velikosti čete.34 Shema 2.2 prikazuje genetske in morfološke tipe površja na območju prehodov. Razvidno je, da je na širšem območju prehodov v največji meri prisoten destrukcijski tip rečno-denudacijskega reliefa, ki je s slemeni, grebeni oz. vrhovi na obeh straneh Save omogočal vidni nadzor v dolino, kjer so prečkali reko; vmesne grape pa so omogočale prikrit dostop do bregov reke. Prav tako je ta tip reliefa omogočal manevriranje kurirjev35, specialne, terenske čete in odredov, ki so organizirali prehode čez Savo in dalje čez razmejitveno črto. Prehodi iz destrukcijskega v akumulacijski tip rečno-denudacijskega reliefa pa so partizanskim četam in odredom omogočali zavarovanje prehodov oz. blokado komunikacij ob reki. Akumulacijski rečni relief je s svojimi nanosi ob reki36 omogočal, da so tam lahko zakopali oz. zamaskirali čolne, s katerimi so opravljali prevoze čez reko. Kraški relief in njegove reliefne oblike pa so skupaj s destrukcijskim reliefom omejevale delovanje okupatorjevih motoriziranih enot izven cest in poti. Shema 2.2: Genetski in morfološki tipi površja na območju prehodov čez Savo

V K K J

D

P A A A

D

D A D T

Legenda: A –akumulacijski tip; D – destrukcijski tip; K – kraški tip; V - vrtača; J – jama; P – planota; T - terasa Vir kartografskega izseka: Geodetski zavod Slovenije, TK 50 Ljubljana, 1998, NL 33 05 27 in TK 50 Ribnica, 1996, NL 33 05 28.

34 Vrtače, previsi, pečine in jame nudijo ugodne položaje za postavitev minometnih in nekaterih topovskih orožij. Kraške jame omogočajo uspešno zaklanjanje, prav tako so primerne za skladišča, priročna pokopališča (Bratun, 2005: 82). 35 Ta tip reliefa je omogočal, da so kurirji in partizani zgradili oz. izkopali zemljanke, ki so jim služile za priročna skladišča in zatočišča. 36 Lahko vkopljivi prod je zaradi nenehnega nemškega patruljiranja omogočal hitro vzpostavitev telefonske linije med bregovoma, s katero so organizirali prehode čez reko med Hotičem in Presenčevim mlinom.

22

2.2.2. Vertikalna členitev reliefa

Navpična razčlenitev reliefa na ravnine, gričevnat svet, hribovja, sredogorja in visokogorja je pomemben del vojaškogeografskega dejavnika.37 Ravninski svet zajema območja ob spodnjem porečju Kamniške Bistrice, Ljubljanice ter njunemu sotočju s Savo; posamezna ravninska območja so neposredno ob reki Savi med zgoraj omenjenim sotočjem in naseljem Sava oz. Sp. Logom. Gričevnatega sveta na obravnavanem območju ni, zato pa skoraj celotno območje pripada hribovitemu svetu oz. hribovju, ki so ga razrezali vmesni vodotoki in ustvarjali grape, po katerih je bil možen prikrit dostop oz manever partizanskih enot. Tudi sredogorja in visokogorja ni na obravnavanem območju, saj so najvišji vrhovi visoki le nekaj nad 900 m.n.v. (Kobiljek 920 m in Roviškovec 930 m). Planotasti svet pa obsega površje na območju Tirne. Priloga D prikazuje višinske pasove, kjer so dobro razvidni razmerje ter prehodi med ravninskim (območja ob reki Savi, ob potoku Reka in njegovimi pritoki) in vzpetim svetom (reliefna stopnja Murovica – Cicelj – Sv. Miklavž – Slivna; Janče; ...). Iz Tabele 2.1 je razvidna razvrstitev višinskih pasov in njihov delež na območju.38 Največji delež površin predstavljajo nadmorske višine od 400 do 500 m in višine od 500 do 600 m, ki skupaj predstavljajo več kot polovico (53 %) vse površine. Višine med 300 in 400 m predstavljajo 1/5 površine, ravnine pa (do 300 m) predstavljajo 1/10 površine območja. Ker na obravnavanem območju prehodov ni izrazitih nadmorskih višin, je bilo primerno za organizacijo prehodov čez Savo in italijansko- nemško razmejitveno črto.

37 V vojaški geografiji je izhodišče za členitev nadmorska višina, zato bom pri razčlembi uporabil Bratunovo (1997: 80) klasifikacijo ter klasifikacijo reliefnih enot in oblik Gabrovca in Hrvatina (1998: 80-83).

38 Zaradi natančnejšega prikaza sem gričevja razdelil v dva razreda: prvi obsega 300 -400 m, drugi pa 400-500m; hribovje pa 3 razrede, saj na območju ni sredogorja in visokogorja: prvi pas obsega 500-600 m, drugi pas obsega 600-800 m in tretji pas 800-1000 m.

23 Tabela 2.1: Višinski pasovi in njihov delež na območju

Višinski pas Površina in delež

0 – 300 m 31,78 km2 (10 %)

300 – 400 m 65,84 km2 (20 %)

400 – 500 m 90,86 km2 (28 %)

500 – 600 m 80,20 km2 (25 %)

600 – 800 m 49,90 km2 (15 %)

800 – 1000 m 2,40 km2 (1 %)

Vir: Geodata, SIK, MORS, 2006

2.2.3. Nakloni in ekspozicije površja

Naklon površja je eden od dejavnikov, ki odločilno vplivajo na možnosti premikanja.39 Njegova analiza služi za ugotavljanje prehodnosti in preglednosti ter reliefne maske površja. Nakloni površja so v tesni povezavi reliefnimi genetskimi tipi in morfološkimi tipi reliefa (Bratun, 2005: 88). Nakloni so prikazani v Prilogi E, obseg posameznih naklonskih razredov v Tabeli 2.240 Na območju v največji meri prevladujejo strmine med 0-30° (87 % površine), ki za pohode transportov in partizanskih enot so Save in čez mejo niso predstavljali večje ovire. Nakloni večji od 30° pa so upočasnjevali41 premike partizanskih enot in transportov novincev, zato so se praviloma le-ti organizirali po položnejših območjih. Iz Priloge E je razvidno, da so nakloni nad 30° prisotni na pobočjih reliefne stopnje Murovica-Cicelj-Sv. Miklavž-Slivna, kjer so za dostope do Save na levem bregu uporabljali vmesne grape oz. sedla (Velika vas, Grmače-Spodnji in

39 V splošnem velja, da z nadmorsko višino narašča povprečni naklon, z rastjo naklona pa se povečuje delež gozda. Velja tudi, da se z večanjem naklona manjša obseg poselitve in obratno. 40 Naklonske pasove sem razdelil po topografsko-taktičnih lastnostih reliefa (Grizila, 2001: 36). 41 Po Bratunu (2005: 89), Marjanović (1983: 80) Faringdonu (1989: 66) so nakloni med 30-40° značilni za pobočja nad dolinami v destrukcijskem tipu in bregovi rek v akumulacijskem tipu, nakloni nad 40° pa so značilni za pobočja korit in sotesk v destrukcijskem tipu reliefa.

24 Zgornji Prekar ter Dešen). Zaradi velikih naklonov ob reki naprej od kraja Sava je bila organizacija prehodov otežena in nevarna, zato praviloma tu prehodi niso bili organizirani.42 Tabela 2.2: Naklonski pasovi in obseg v km2

Naklonski pas Površina in delež

0 – 5 ° 42,24 km2 (13 %)

5 – 10° 73,66 km2 (23 %)

10 – 15° 93,52 km2 (29 %)

15 – 20 ° 68,23 km2 (21 %)

20 – 30° 37,81 km2 (12 %)

30 – 60° 4,08 km2 (1 %)

Vir: Geodata, SIK, MORS, 2006

Ekspozicije ali izpostavljenost površja določeni strani neba43 je reliefna kategorija, ki je zelo povezana s podnebnim in vremenskim dejavnikom. Prav tako so v tesni povezavi z nakloni in slemenitvijo površja: večji ko je naklon, izrazitejša je ekspozicija.44 V povezavi z rastjem (vegetacijo) in poselitvijo so pomembne za prehodnost in preglednost površja (Bratun, 2005: 92). V Prilogi F je prikazana ekspozicija terena, v Tabeli 2.3 pa so prikazane površine S in J pogledov. Iz tabele je razvidno, da na območju prevladujejo severne lege (31 %) nad južnimi (28 %).

42 Izjema je bil poskus XIV. divizije spomladi 1945, ki je poskušala prečkati Savo med Mošenikom in Renkami ter pri Krbulju (levi breg med Savo in Zagorjem). Več o tem v poglavju 4.2.5. 43 Prisojnost ali osojnost. 44 Delež gozda se manjša od severnih proti južnim legam, gostota naselij pa se veča od severnih proti južnim legam. To se še posebej izrazito kaže v hribovitih območjih, kjer so kmetije, zaselki ali vasi ter obdelovalna zemljišča na južnih, jugovzhodnih ali jugozahodnih (torej prisojnih) legah, na osojnih legah pa gozd (Perko, 1998a: 88)

25

Tabela 2.3: Pogledi in obseg v km2

Pogledi Površina in delež

0 – 45 ° 50,25 km2 (16 %)

135 – 225° 90,27 km2 (28 %)

315 – 360° 47,09 km2 (15 %)

Ravnine 0,98 ha (0%) Vir: Geodata, SIK, MORS, 2006

Iz Priloge F je razvidno, da je največ osojnih leg S od reliefne stopnje Murovica (743 m)-Slivna (880 m) in Domžalami oz. Moravškim podoljem, prav tako S od Vač in Rovišča; na desnem bregu Save od Laz do Litije in od Brega pri Litiji do Renk. Južne lege so značilne za južna poseljena pobočja Posavskega hribovja, v največji meri na območju Vinj, J od reliefne stopnje Murovica (743 m) – Slivna (880 m), med Vačami – Roviščem in naseljem Savo, med Jančami in dolino Besnice, dolina Reke ... Za pohode oz. prehode partizanskih enot in transportov novincev je bilo pomembno dejstvo, da se v severnih legah dlje časa zadržuje sneg, zato je v zimskih mesecih na takih območjih otežena prehodnost.45

2.2.4. Prečni profili prehodov

V naslednji shemah so prikazani prečni profili46 partizanskih prehodov čez Savo, katerih potek je prikazan v Prilogi H, fotografije prehodov so v Prilogi A, historiografsko pa so obravnavani v poglavju 4.3. Narejeni so na osnovi DTK 1: 25.000, listi Dolsko 117 (013-3-4), Litija 118 (013- 4-3) in Polšnik 119 (013-4-4).

45 V zimskih mesecih se je v osojnih legah zadrževala snežna odeja dlje časa, ki pa je upočasnjevala kolone partizanskih enot in mobilizirancev. 46 Profili so narejeni med dvema vzpetinama v bližini prehoda. Partizanske enote in transporti so se premikali po vmesnih grapah, ki pa ponekod niso vidne (npr. v Savi). Zelena barva prikazuje gozd, profili pa poleg Save prikazuje železniško progo, po oz. ob kateri so patruljirale nemške enote; po njej pa je vozil tudi oklepni vlak.

26

Shema 2.3: Prečni profil prehoda pri Lipi

Shema 2.3 prikazuje prečni presek prehoda pri Lipi. Na levem bregu gozd ne seže v bližino Save, kar je povzročalo izpostavljenost enot in transportov pri dostopu do reke, medtem ko je na levem bregu od ceste in železniške proge naprej premike varoval gozd. Prikazana konfiguracija terena je primerna za hitre premike od reke, ki jih je gozd maskiral in varoval pred motoriziranim zasledovanjem okupatorja.

Shema 2.4 prikazuje prečni prerez prehoda med Senožeti in Jevnico. Značilna je razmeroma ugodna konfiguracija terena, ki pa premike povsem do reke ni varovala z gozdom. Partizanske enote in transporti so bili izpostavljeni nevarnosti iz bližnje nemške postojanke v Jevnici, zato so reko prečkali ponoči.

27 Shema 2.4: Prečni profil prehoda Senožeti-Jevnica

Za prehod med Zg. Ribčami in Slatnarjem (Shema 2.5) je značilna zelo ugodna konfiguracija terena, kjer sta položna bregova omogočala hiter dostop oz. sestop od reke. Ker ni bilo v neposredni bližini nobene okupatorjeve postojanke, je bil prehod ogrožen samo v primeru nemškega patruljiranja in zased.

Shema 2.5: Prečni profil prehoda Zgornje Ribče- Slatnar

28 Shema 2.6: Prečni profil prehoda Spodnje Ribče-Drčar

Prehod Spodnje Ribče-Drčar (Shema 2.6) je potekal po položnem terenu, ki pa premike v bližini reke in železnice ni varoval z gozdom, kjer so bili izpostavljeni nevarnostim iz bližnje nemške postojanke v Kresnicah. Prehodi večjega števila partizanskih enot oz. novincev so bili zato varovani s predhodnimi enotami, ki so ob cesti in železnici postavile zasede.

Shema 2.7: Prečni profil prehoda Hotič-Presenčev mlin

29 Tudi za prehod med Hotičem in Presenčevim mlinom (Shema 2.7) je značilna ugodna konfiguracija terena, ki je dobro varovana z gozdom na levem bregu Save. Posebno izpostavljenost je predstavljal odsek med reko in železniško progo, zato je tudi tu bilo potrebno varovanje predhodnih enot. Prodnata uravnava ob reki je omogočila zakopavanje čolnov.

Shema 2.8: Prečni profil prehoda Mačkovina

Nekoliko strmejši levi breg prehoda Mačkovina (Shema 8) je z gozdom varoval spust enot in transportov vse do železnice oz. Save. Večja izpostavljenost je bila med reko in robom gozda na desnem bregu, kjer so po progi patruljirale nemške enote iz postojank v Ponovičah in v Savi, zato je tudi tu bilo primernejše prehajanje reke ponoči oz. ob varovanju predhodnic.

30

Shema 2.9: Prečni profil prehoda čez most v Savi

Shema 2.9 prikazuje prečni prerez prehoda v kraju Sava, kjer reka preide v sotesko. Dostop do železniške proge in mostu čez reko je bil ugoden na levem bregu, drugače pa je bilo na desnem bregu, kjer se je pot kmalu po prečkanju reke (čolni ali po mostu) zarila v strmo pobočje bližnjega vrha. Posebno nevarnost je predstavljala močna nemška postojanka, ki je varovala most in železnico.

31 2.3. PODNEBNE IN VREMENSKE ZNAČILNOSTI TER UČINKI

Meteorološki47 in klimatološki48 dejavniki imajo pomemben vpliv na vsako vrsto vojaškega udejstvovanja in s tem tudi na organizacijo partizanskih prehodov čez Savo (Vojna meteorologija, 1968: 117). Za merjenje določenih meteoroloških oz. klimatoloških dejavnikov se uporabljajo padavinske in klimatološke postaje49, ki so razporejene po vsej državi. Zaradi vojne večina postaj50 na obravnavanem območju ni delovala oz. je delovala samo kratek čas, zato bom za ponazoritev podnebnih in vremenskih značilnosti obravnavanega območja uporabil podatke naslednjih padavinskih in klimatoloških postaj oz. opazovalnic51: Padavinske: - Prežganje (46º02', 14º44', 656 m), podatki za obdobje od 1948 do 2001 - Moravče (46º08', 14º45', 381 m), podatki za obdobje od 1961 do 2005 - Litija (46º03', 14º50', 272 m), podatki za obdobje od 1947 do 2005 - Dol pri Litiji (46º02', 14º50', 697 m), podatki za obdobje od 1948 do 1985 - Izlake (46º09', 14º56', 380 m), podatki za obdobje od 1948 do 1991 Klimatološke: - Lipoglav (46º00', 14º39', 524 m), podatki za obdobje od 1961 do 1995 - Klenik (46º07', 14º51', 550 m), podatki za obdobje od 1957 do 1987 - Sevno (45º59', 14º55', 656 m), podatki za obdobje od 1961 do 2005

47 Meteorologija je veda, ki se ukvarja z atmosfero in dogajanjem v njej. Zanimajo jo atmosferske količine, med katerimi izstopajo: temperatura, pritisk, vlaga, vetrovi, oblaki in padavine (Bratun, 2005: 96). Vreme je stanje ozračja nad nekim območjem v trenutku merjenja in interpretiranja meteoroloških elementov in pojavov (Bratun, 2005: 97; Marjanović, 1983: 94-95). 48 Klimatologija je veda, ki se ukvarja s podnebjem. Pri svojih analizah uporablja povprečna stanja meteoroloških količin v nekem daljšem časovnem obdobju (30-ali večletni ciklus) (Marjanović, 1983: 95). 49 Padavinske postaje merijo količino in obliko padavin, klimatološke pa še poleg tega tudi ostale vremenske pojave; padavinskih postaj je več in so gosteje postavljene. 50 Edino postaja v Ljubljani ima za sabo čez stoletno neprekinjeno opazovanje (Bernot, 1998: 120). 51 Na splošno velja, da lahko klimo 100 km2 velikega območja predstavimo z meritvami ene opazovalnice (Lovrenčak, Bat, 1989). Če bi se držali tega pravila, bi celotno študijsko območje lahko predstavili s podatki meteorološke postaj Klenik in Sevno. Vendar ni tako preprosto, če upoštevamo pokrajinsko tvorne dejavnike, ki tudi na majhne razdalje povzročijo opazne razlike v mikroklimi, ravno zaradi omenjenih dejavnikov. Klimatološka postaja Lipoglav je na robu oz. izven obravnavanega območja, vendar sem uporabil podatke te postaje.

32 2.3.1. Padavine

Padavine so tako kot temperature spremenljiva prvina podnebja, zato velja tridesetletni (ali več) opazovalni niz za dober pokazatelj povprečnih padavin (Bernot, 1998: 121). Povprečno količino padavin na izbranih merilnih postajah, za zgoraj omenjena obdobja, prikazujeta Tabela 2.4 in Grafikon 2.1.

Tabela 2.4: Povprečna količina padavin v mm na izbranih merilnih postajah jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec Lipoglav 72,3 73,6 94 107,1 118,1 161 132,8 146,8 130 129,9 128,9 94,6 Prežganje 76,9 91,2 77,3 95,8 107,3 146,9 127,0 124,6 122,3 117,5 129,8 95,6 Moravče 62,2 61,2 74,6 91,4 104,2 137,7 132,6 131,3 121,3 118,2 121,1 84,7 Litija 61,3 63,2 73,2 90,9 100,1 136,8 123,5 126,3 120,4 112,2 120,0 83,4 Dol pri Litiji 73,5 66,3 72,7 97,1 112,9 142,8 121,6 129,1 110,0 98,1 109,9 90,4 Klenik 67,7 66,9 81,0 97,0 110,9 144,0 127,6 134,4 109,6 101,4 117,2 92,0 Sevno 62,0 61,6 78,0 93,5 104,1 138,1 118,2 125,5 118,9 121,1 117,5 83,5 Izlake 74,9 74,4 83,5 101,5 116,8 151,4 134,1 133,0 119,7 116,2 128,3 94,1 Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006

Grafikon 2.1: Povprečna količina padavin v mm na izbranih merilnih postajah

160

140

m 120

100 80 padavine(m 60

40

20

0 jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec mesec

Lipoglav Prežganje Moravče Litija Dol pri Litiji Klenik Sevno Izlake

Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006

33 Iz Tabele 2.4 oziroma grafikona 2.1 je razvidno, da so viški padavin obravnavanega območja v poletnih mesecih junija in julija. Najnižje povprečne padavine pa so v zimskih mesecih januarja in februarja. Med izbranimi postajami ima najvišje povprečne padavine opazovalnica Lipoglav (161 mm v mesecu juniju), ki leži najbolj JZ izmed vseh izbranih postaj. Najmanj povprečnih padavin ima opazovalnica Moravče (61,2 mm v februarju) in Sevno (61,6 mm v februarju), ki se sta na S oz. J od obravnavanega območja.52 Na nastanek sklenjene in trajnejše snežne odeje najbolj vplivajo intenziteta in trajanje sneženja, temperatura zraka in tal ter nadmorska višina. Z večanjem nadmorske višine se trajanje snežne odeje podaljšuje, pri tem pa je potrebno omeniti vpliv ekspozicij na snežno odejo – v severnih legah se sneg obdrži bistveno dlje.53 Iz grafikona 2.2 je razvidno, da na vseh opazovalnicah pade največ padavin v mesecu januarju in decembru, snežne padavine pa so prisotne tudi v spomladanskih mesecih aprila in maja. Na letni ravni ima največje povprečno število dni s snežno odejo Klenik (71,3 dni), sledita mu Lipoglav (66,3 dni) in Sevno (63,2 dni). Grafikon 2.2: Povprečno mesečno število dni s snežno odejo ≥ 1 cm 21,0 18,0 15,0 12,0

dni 9,0 6,0 3,0 0,0 jan feb mar apr maj okt nov dec Lipoglav 18,2 13,1 7,7 2,8 1,3 1,3 6,6 15,3 Klenik 20,8 13,9 8,2 2,9 1,7 1,5 7,9 14,5 Sevno 17,8 12,0 7,1 2,3 1,0 1,8 7,3 13,9 mesec

Lipoglav Klenik Sevno

Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006

52 Za Slovenijo so značilne velike razlike v prostorski razdelitvi letnih padavin, kjer se količina padavin zmanjšuje od Z proti V (Zupančič, 1998: 98). Na obravnavanem območju se to potrdi le, če primerjam seštevek povprečnih mesečnih padavin (povprečna letna količina padavin) najbolj Z in V opazovalnice (Lipoglav 1389 mm in Izlake 1328 mm). Če pa primerjamo ostale opazovalnice, ta trend ne drži, saj ima najmanj povprečnih padavin na letni ravni Litija (1211,2 mm), sledi ji Sevno (1222 mm), Dol pri Litiji (1224,5 mm), Moravče (1240,6 mm), Klenik (1249,7 mm) in Prežganje (1312,2 mm). 53 Pogosto se dogaja, da v višjih legah sneg skopni prej kot v nižinah, kar je posledica toplotne inverzije (Bernot, 1998: 131).

34 Grafikon 2.3: Povprečna maksimalna debelina snežne odeje

40 35 30 25 20 cm 15 10 5 0 jan feb mar apr maj okt nov dec Lipoglav 36,6 36,7 27,1 14,1 4,4 12,0 27,8 36,2 Klenik 37,9 29,1 24,9 7,9 11,2 9,5 26,3 29,1 Sevno 32,8 34,6 23,3 11,3 10,8 6,3 29,3 34,0 mesec

Lipoglav Klenik Sevno

Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006

Iz grafikona 2.2 in 2.3 je razvidno, da največ snega pade v decembru, januarju in februarju, zato so bili takrat pohodi transportov in partizanskih enot k oz. od Save oteženi. Sneg zapade lahko že v oktobru, medtem ko lahko snežne odeja zdrži vse do pomladnih mesecev aprila in maja.

2.3.2. Temperature zraka54

Povprečne mesečne temperature55 na izbranih postajah (Grafikon 2.4) so najvišje v mesecu juliju in najnižje v januarju. Za Slovenijo je značilno, da se z rastočo nadmorsko višino dokaj premosorazmerno znižujejo56 povprečne in minimalne januarske in julijske temperature ter povprečne letne, letne minimalne in letne maksimalne temperature. (Gams, 1998: 106-107).

54 Na temperaturo zraka nekega območja vpliva lega v zmerni geografski širini, sončna obsevanost (osončenost), oddaljenost od morja, nadmorska višina, izoblikovanost (relief), naklon in ekspozicija površja, rastje in stopnja urbaniziranosti (Cegnar, 1998: 100). 55 Povprečna dnevna temperatura se računa iz treh terminskih meritev ob 7., 14., in 21. uri po naslednji enačbi: T = (T7 + T14 + T21 + T21) / 4 (Klimatografija Slovenije 1961-1990 Temperature zraka, 1995: 5). 56 V povprečju za 0,6 °C na 100 metrov (Marjanović, 1983: 98).

35 Grafikon 2.4: Povprečne mesečne temperature zraka v °C

19,0 17,0 15,0 13,0 11,0 9,0

stopinje 7,0 5,0 3,0 1,0 -1,0 jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec Lipoglav -0,5 1,3 5,0 8,9 13,5 16,3 18,4 17,7 14,8 9,9 4,2 -0,1 Klenik -0,8 1,1 4,9 9,1 13,8 16,8 18,6 18,0 14,9 10,2 4,9 0,5 Sevno -0,7 1,0 4,7 8,7 13,5 16,6 18,6 18,4 14,6 10,0 4,5 0,2 mesec

Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006

Za življenje in vojaške aktivnosti oz. prehajanje Save so najpomembnejše najvišje in najnižje izmerjene ekstremne temperature.57 Posebej so bile partizanske enote in transporti novincev izpostavljeni mrazu decembra, januarja in februarja; vročina jim je oteževala manever predvsem julija in avgusta. Litija ima kotlinsko lego, zato se v zimskih mesecih, ob jasnih in mirnih nočeh, pojavlja temperaturni obrat. Posledice so nižje temperature v Litiji pozimi, pogostejše so zmrzali, ponoči je ozračje bolj vlažno, slana se pojavlja še pozno v pomlad. Pogost pojav je tudi megla, ki se v litijski kotlini ohrani več dni.

57 Podatki meteoroloških opazovalnic, ki so sicer merjeni v povojnem obdobju, lahko povedo kakšne so lahko bile ekstremne temperature: Lipoglav je imel najnižjo temperatura 8. januarja 1985 (-21,9 °C), najvišjo pa 28. julija 1983 (34,7 °C); Sevno najnižjo prav tako 8. januarja 1985 (-18,9 °C), najvišjo 13. avgusta 2003 (36,5 °C); tudi Klenik je imel najnižjo temperature 8. januarja 1985 (-21,9 °C), najvišjo pa 28. julija 1983 (34,5 °C).

36 2.3.3. Megla

Povprečno število dni z meglo je razvidno iz Grafikona 2.5. Največ meglenih dni je v jesenskih mesecih septembra, oktobra in novembra, zato je bilo prehajanje Save v tem času bolj varno kot v pomladanskih mesecih aprila in maja ter poletnem juliju, ko je megle najmanj.

Grafikon 2.5: Povprečno število dni z meglo

12,0

10,0

8,0 i 6,0 dn 4,0

2,0

0,0 jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec mesec

Lipoglav Klenik Sevno

Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006

V Litijski kotlini je megla pogost pojav in je posledica pogostih temperaturnih inverzij. Mesto Litija ima na leto v povprečju 138 dni z meglo in meglo z vidnim nebom. Megla je v nižinah in kotlinah večinoma radiacijska. Najpogostejša je v septembru in oktobru, na višjem obrobju pa oktobra in novembra, saj je radiacijska megla pogost jesenski in zimski pojav, poleti pa so te oblike megle redke. Povprečna višina radiacijske megle znaša do 400 m od tal (Center za razvoj Litija: http://www.litija.net/rcl/index.html, dostopno 30. 1. 2006).

37 2.3.4. Klimodiagrami

Na osnovi izračunanih podatkov povprečnih mesečnih padavin in povprečnih mesečnih temperatur sem za vsako opazovalnico izdelal klimodiagram.

Grafikon 2.6: Klimodiagram Lipoglav

180,0 20,0 160,0 140,0 15,0 120,0 10,0 100,0 °C mm 80,0 5,0 60,0 40,0 0,0 20,0 0,0 -5,0 jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec mesec Višina padavin Povp.temp. zraka

Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006

Grafikon 2.7: Klimodiagram Sevno

180,0 20,0 160,0 140,0 15,0 120,0 100,0 10,0 °C mm 80,0 5,0 60,0 40,0 0,0 20,0 0,0 -5,0 jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec mesec Višina padavin Povp.temp. zraka

Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006

38 Grafikon 2.8: Klimodiagram Klenik

150,0 20,0 130,0 110,0 15,0 90,0 70,0 10,0 °C mm 50,0 30,0 5,0 10,0 -10,0 0,0 jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec mesec

Višina padavin Povp.temp. zraka

Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006

Območje spada v področje zmerno kontinentalnega podnebja Osrednje Slovenije (Ogrin, 1996: 45). Glavne značilnosti podnebja: povprečne oktobrske temperature so višje od aprilskih, povprečne temperature najhladnejšega meseca so med 0 º in -3 ºC, najtoplejšega med 15 ºin 20 ºC. V območju zmerno kontinentalnega podnebja Osrednje Slovenije se letna količina padavin giblje med 1000 in 1300 mm. Padavinski režim je omiljen celinski, za katerega je značilno več padavin v pomladnih in jesenskih mesecih (junij, november) in najmanj pozimi (Ogrin, 1998: 110).

2.3.5. Učinki na organizacijo prehodov

Območje spada v področje zmerno kontinentalnega podnebja Osrednje Slovenije: povprečne oktobrske temperature so višje od aprilskih, padavinski režim je omiljen celinski, za katerega je značilno več padavin v pomladnih in jesenskih mesecih (junij, november) in najmanj pozimi. Najpomembnejši podnebni in vremenski dejavniki, ki so vplivali na prehajanje Save in razmejitvene črte, so viški dežnih padavin v poletnih mesecih junija in julija in snežne padavine z viški v mesecu decembru in januarju.58 Velika količina padavin59 v kratkem času, predvsem dežja, povzroči, da vodotoki narastejo in tako kanalizira prehodnost na prometnice in mostove. Obilne padavine so povzročale zdrse in zastoje na pohodih ter poslabšale vidljivost.

58 Snežna odeja v povprečju presega 20 cm (Lipoglav 24,4 cm, Klenik 22 cm in Sevno 22,8 cm). 59 Vrste padavin (Bratun, 1997: 85): dež, sneg, sodra, toča, ledeni dež, snežni vihar, rosa, slana, ivje, poledica.

39 Sneg je oviral premikanje in razvoj enot za bojno delovanje, ki so se formirale v dolge in počasnejše kolone.60 Dolge pohode partizanskih enot pa so ovirale tudi ekstremne temperature, ki se na obravnavanem območju spustijo tudi pod -20 °C, najvišje pa dvignejo krepko preko 30 °C.61 Povprečne mesečne temperature so najvišje v mesecu juliju in najnižje v januarju; tako visoke (nad 30 °C) kot nizke (pod -10 °C) so neugodno vplivale na psihofizično stanje ter delovne in bojne sposobnosti.62 Megla v dolini Save je zmanjševala vidljivost63 in oteževala orientacijo, hkrati pa omogočala prikrit premik in transport ter omejevala uporabo okupatorjevih zračnih sil (Bratun, 2005: 98; Marjanović, 1983: 111).

Slika 2.1: Megla v dolini reke Save. Pogost pojav megle je omogočal partizanskim enotam prikrit dostop do bregov reke, hkrati pa je zmanjševal vidljivost v dolino z bližnjih vzpetin. Slikano z mostu med Jevnico in Senožeti proti Kresniškim Poljanam. Foto: Jože Rozman, 22. 12. 2005.

60 Sneg vpliva tudi na vzdrževanje vez, poveljevanje, izvidovanje, zavarovanje in izvrševanje ostalih nalog (Marjanović, 1983: 123). 61 Vojaki so bili obremenjeni s orožjem in tovorom, ki so ga prenašali med pokrajinama, kar jih je še hitreje utrudilo in tako dodatno oviralo premik. 62 Večja oziroma manjša pa je tudi poraba vode (Bratun, 2005: 97; Marjanović; 1983: 97-99). 63 Vpliv megle na vidljivost (po Collinsu, 1998: 74): zelo gosta megla omejuje vidljivost do 45 m, gosta megla do 180 m, megla do 450 m, redka megla do 900 m, tanke plasti megle pa do 1.800 m.

40 2.4. HIDROGRAFSKE ZNAČILNOSTI IN UČINKI

Eden od najpomembnejših dejavnikov, ki je vplival na prehajanje Save med 2. svetovno vojno na obravnavanem območju so vode in vodne razmere, ki posredno64 in neposredno učinkujejo na vojaške aktivnosti. Osrednji vodotok obravnavanega območja je reka Sava, ki je tudi najdaljša65 reka v Sloveniji in spada v povodje Črnega morja. Reka Sava po dolžni spada med daljše, po širini med velike reke66, po hitrosti pa med srednje hitro tekoče reke (med 1 m/s in 2 m/s). Po globini lahko Savo uvrstimo med plitke reke, saj njena povprečna letna globina za obdobje med 1953 in 2002 znaša 190 cm. Njeni pomembnejši pritoki na obravnavanem območju so od Z proti V: sotočje Kamniške Bistrice in Ljubljanice, desni breg: potoki Gradolski potok, Gostinca, Lučna, Slapnica, Jevnica, Slatnarjev graben, Berečanov potok, Bedenov graben, Reka, Jablaniški potok, Maljek, Talob, Loški potok, Pasjek in Šumnik; levi breg: Mlinščica, Kamnica, Jožetov graben, Grabnarjev graben, Tameckov graben, Loki potok, Konjski potok, Vidrnica, Savski potok in Mošenik. Edini večji pritok, ki ga dobi Sava v bližini Litije, je potok Reka, ki se izliva pri vasi Breg. Reka zbira pritoke s širokega območja od Janč do Polšnika in na jugu do razvodja s Temenico in Mirno. Pri Šmartnem dobi pritok, ki nastane z združitvijo Kostrevniškega in Črnega potoka. Na obravnavanem območju je vodomerna postaja Litiji, za katero sem od ARSO pridobil podatke za leta od 1927 do 2002.67 Ker so partizanski prehodi potekali tako niz- kot gor-vodno od Litije, so izmerjeni pretoki na vodomerni postaji v Litiji najboljši pokazatelj68 pretočnih razmer na vseh prehodih, če zanemarimo prispevek pritokov.

64 Posredni učinki vode so kot surovina za bivanje, gospodarstvo in promet, neposredni učinki vod pa omejujejo in usmerjajo vojaške aktivnosti (Bratun, 2005: 111). 65 Od izvira Dolinke v Zelencih do meje s Hrvaško meri 220,72 km, vodo odvaja z območja 10.746 km2 (Kolbezen, Pristov, 1998: 13). 66 Po dolžini so reke kratke (do 50 km), srednje (do 200 km) in dolge (daljše od 200 km); po širini pa majhne (do 5m), srednje (do 50 m) in velike nad (50 m) (Bratun, 2005: 118). 67 Oziroma povprečne srednje minimalne, maksimalne in srednje temperature Save na vodomerni postaji Litija za obdobje 1953- 2001, podatke o vodostajih za obdobje 1953-2002. Lokacija vodomerne postaje je bila do leta 1953 ob desnem bregu Save pri mostu v Litiji, potem pa so vodomerno postajo prestavili 100 m gor-vodno. 68 Lahko bi prikazal podatke o vodostajih v Litiji, vendar mi ta podatek ne pove veliko, saj ne poznamo lastnosti rečnega korita oz. prerezov struge na območjih prehodov.

41 2.4.1. Porečje in gostota rečne mreže

Porečje je celotna površina ozemlja, s katerega se stekajo (površinsko ali podzemeljsko) padavine v rečni sistem (Plut, 2000: 49). Vodomerna postaja Litija zajema 4821,43 km2 ali 44,9 % celotne površine porečja Save,69 ki je naše največje porečje. Obravnavano območje spada v njegovo hidrološko enoto predalpsko hribovje. Gostota rečne mreže je odvisna od količine padavin, geološke zgradbe (prepustnost kamnin) in reliefnih značilnosti (prav tam: 52). Gostote rečne mreže območja znaša 1,31 km/km2, kar je zelo blizu slovenskemu povprečju.70

2.4.2. Pretok vode

Pretok vode je (Q) je količina vode, ki odteče skozi ovlažen rečni profil na določenem mestu v eni sekundi (m3/s ali l/s) (prav tam: 56). Na pretok vode vplivajo številne sestavine porečja, zlasti pa količina, vrsta, časovna razporeditev padavin; temperatura zraka vpliva skupaj z nadmorsko višino na pretoke neposredno, posredno pa preko vegetacije, snega in ledu na režim odtoka vode. V času padavin se najprej del padavin zadrži v prsti, nadaljnje padavine pa povzročijo odtok vode (Riđanović, 1993: 136). Po Plutu (2000: 56) so najpomembnejše naslednje značilnosti (vrednosti) pretoka: - povprečni letni in mesečni pretoki; - povprečni srednji najnižji in najvišji pretoki v določenem obdobju; - absolutni najnižji in najvišji pretoki v določenem obdobju. Od sotočja s Kamniško Bistrico in Ljubljanico navzdol preide Sava v dežno-snežni režim, ki ima dva viška pomladi in jeseni ter izrazitejši nižek poleti (Plut, 2000: 73-75).71

69 Celotna površina porečja Save meri 10.746 km2 (Kolbezen, Pristov, 1998: 18). 70 Izračun je narejen s pomočjo programske aplikacije NIKA 3.1e, program MAPINFO.Tekoče vode Slovenije označuje gosta rečna mreža, ki znaša v povprečju 1,33 km/km2 (Kolbezen v Plut, 2000: 52). 71 Osnovne značilnosti dežno-snežnega režima so v primarnem višku, ki običajno nastopi aprila (lahko pa tudi marca oz. maja) zaradi spomladanskega dežja in sočasnega taljenja snega. Sekundarni višek je vedno v novembru (ki mu sledi december) ob novembrskem deževju in se približa pomladanskemu višku. Primarni nižek nastopi poleti, običajno avgusta, redkeje septembra, zaradi visokih temperatur in močnega izhlapevanja. Sekundarni nižek je pozimi, običajno januarja in februarja, ko prevladujejo snežne padavine; ta ne traja dolgo, vendar je večji od poletnega (Kolbezen, Pristov, 1998: 27).

42 Povprečni letni in mesečni pretoki za celotno obdobje (1927-2002) so prikazani v hidrodiagramu (Grafikon 2.9). Primarni pretočni višek je v novembru (245m3/s), sekundarni pa aprila (208 m3/s), najmanjši pretok je avgusta (102 m3/s), sekundarni nižek pa je v juliju (124 m3/s). Letno povprečje za celotno obdobje pa znaša 169 m3/s. Ti podatki označujejo temeljno hidrološko oznako reke (Plut, 2000: 56). Vpliv podnebja se najbolje kaže v učinkih padavin in temperatur. Na letni ravni se junijski padavinski višek ne ujema s pretočnim viškom, ki je v novembru72. Lahko pa primerjamo jesenski padavinski višek v novembru, ki se ujema z jesenskim pretočnim viškom prav tako v novembru (Grafikon 2.9). Zanimiva je tudi primerjava spomladi: čeprav je padavinski višek v mesecu maju, je pretočni višek v aprilu, kar je lahko posledica spomladanskega taljenja snega.

Grafikon 2.9: Hidrodiagram vodomerno postajo Litija za obdobje 1927-2002 250

200

150

100 Q (m3/s) 50

0 jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec pretok 150 139 180 208 196 167 124 102 134 189 245 193 letno povprečje 169 169 169 169 169 169 169 169 169 169 169 169 mesec

pretok letno povprečje

Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006

Temperature vplivajo na pretok zaradi svojega dvojnega učinka: - nižje temperature vplivajo na nastanek snega in na snežno retinenco73. Posledica snežne retinence je manjši pretok pozimi in večji spomladi, ko se začne taliti sneg v višjih predelih

72 Ta razlika med junijskim padavinskim viškom in pretočnim viškom v novembru je v največji meri posledica temperaturnega učinka. 73 Snežni zadržek.

43 - višje temperature pa pozimi omogočajo visok vodni odtok, poleti je ta zaradi večje evapotranspiracije manjši. Na pretoke Save vpliva tudi kamninska sestava tal, predvsem kraška tla (območje Tirne, Murovice, Slivne in Kobiljeka), ki s svojo kraško retinenco pripomorejo k večji vodnatosti pozimi in poleti. Treba je dodati še velik vpliv gozda, ki učinkuje na izhlapevanje, enakomernejši odtok in zmanjševanje erozije (Kolbezen, Pristov, 1998: 45-47; Plut, 2000: 51-58).

V grafikonu 2.10 so prikazane povprečne srednje najnižje in najvišje vrednosti pretokov za obdobje 1927-2002. Največje razlike med povprečnimi maksimalnimi in minimalnimi srednjimi pretoki so v mesecu novembru, ko je razlika kar 596 m3/s; najmanjše pa v mesecu juliju, ko je razlika med njima 219 m3/s. Grafikon 2.10: Povprečni srednji najnižji in najvišji pretoki vodomerne postaje Litija za obdobje 1927-2002

700,0 600,0 500,0 400,0 300,0 pretok(m3/s) 200,0 100,0 0,0 jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec SRED. MINI 79,5 74,6 90,4 119,1 114,3 94,8 73,1 59,8 58,9 77,7 95,1 96,5 SRED. MAKS 365 333 434 433 416 385 292 282 425 543 691 481 mesec

Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006

Tabela 2.5: Absolutni najnižji in najvišji pretoki vodomerne postaje Litija za obdobje 1927-2002 jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec ABS. MINI 37 35,9 36,6 34 39,8 36,2 36,6 33,3 32 25,9 32,9 30 ABS. MAKS 1776 1392 1701 1554 1248 1386 1066 1105 1745 1595 2069 1602 Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006

Z vidika prehodnosti in vojaškega udejstvovanja na obravnavanem območju so podobno kot pri temperaturah in padavinah pomembne ekstremne vrednosti tudi pri pretokih reke Save.

44 V Tabeli 2.5 so prikazane absolutne najnižje in najvišje vrednosti pretokov, ki jasno pokažejo ekstremne viške in nižke pretokov. Najnižja vrednost pretoka (25,9 m3/s)je bila izmerjena oktobra 1949, najvišja (2069 m3/s) pa novembra 1990.

Grafikon 2.11 prikazuje povprečne srednje, maksimalne in minimalne pretoke na vodomerni postaji Litija za obdobje 1927 – 2002. Razvidno je, da so najizrazitejše razlike med srednjimi in maksimalnimi pretoki, medtem ko so razlike med srednjim in minimalnim pretokom manjše. Maksimalni pretoki so odvisni predvsem od velikosti in oblike porečja, minimalni pa so posledica izcejanja podzemnih voda, pogojenih z geološko podlago (Brilly, 1992: 84).

Grafikon 2.11: Povprečni srednji, maksimalni in minimalni pretoki vodomerne postaje Litija za obdobje 1927-2002

600

500 / 400 SREDNJI MAKSI 300 MINI pretok (m3 200

100

0 jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec mesec

Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006

3.4.3. Učinki na prehode partizanskih enot in transportov

Iz številnih primarnih in sekundarnih zgodovinskih virov je razvidno, da so na organizacijo in izvedbo prehodov najbolj vplivale značilnosti reke Save. Iz vseh prikazanih podatkov o značilnostih pretoka za vodomerno postajo Litija je mogoče sklepati, da so bile najugodnejše razmere za prečkanje Save v poletnih mesecih julija in avgusta, ko je pretok na letni ravni najnižji. Težavnejše pa je bilo prečkanje reke v aprilu in novembru, ko pretok doseže svoj višek. Iz številnih zgodovinskih virov o prehajanju Save med 2. svetovno

45 vojno pa je moč razbrati, da se niso kaj dosti ozirali na pretočne karakteristike reke, saj so za vsak prehod posebej preverjali vodostaj na izbranih mestih prehoda.74 Posebej na prehodnost Save učinkuje temperatura vodotoka, saj je izven mostov komunikacija za pehoto možna le s čolni oz. bredenjem reke. Grafikon 2.12 prikazuje povprečne srednje minimalne, maksimalne in srednje temperature Save, izmerjene na vodomerni postaji Litija za obdobje 1953-2001. Iz podatkov je razvidno, da so najnižje temperature vodotoka v zimskih mesecih decembra, januarja in februarja, ko so minimalne temperature 3 °C, maksimalne pa 6 oz. 7 °C. Najvišje temperature vodotoka so v juliju in avgustu, ko so minimalne temperature 13 °C, maksimalne pa 18 °C. Temperatura reke je poleg pretoka pomembno vplivala na organizacijo prehodov. V poglavju 4.3, kjer so opisani prehodi partizanskih enot čez Savo, je razvidno, da so v zimskih in zgodnjih pomladanskih mesecih organizirali prehode večjih enot čez Savo izključno s pomočjo čolnov, pontonskih mostov in splavov. Grafikon 2.12: Povprečne srednje, minimalne in maksimalne temperature Save na vodomerni postaji Litija za obdobje 1953-2001 20

15 C

° 10

5

0 jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec min 3347911131311853 srednje 5 5 6 9 11 14 15 16 13 11 8 5 max 6 7 8 10141618181613107 mesec

Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006

Prehodnost še posebej omejujejo visoke obale (višine nad 3 m) s strmim naklonom, ki presega 25° (to je stopnja naklona, do katere sta še mogoča dovoz in izvoz goseničnih oklepnih vozil)

74 Posamezniki oz. čete, ki so organizirale prehode čez Savo, so s plavanjem in držanjem za roke preverjali, če je reko mogoče prečkati z bredenjem. To se je dogajalo v primerih, ko ni bilo na voljo (dovolj) čolnov oz. ko je prenehal delovati brod med Senožeti in Jevnico.

46 oziroma 12° (do te stopnje sta še mogoča dovoz in izvoz kolesnih vozil) (Faringdon, 1989: 62- 64). Najugodnejše razmere za organizacijo prehodov čez Savo so na območju med Dolskim in Savo oz. Lazami in Spodnjim Logom. Na tem delu se Savska dolina zoži tako, da znaša razdalja med obema pobočjema le okoli 500 m (ali več); kljub razmeroma ozki dolini pa si je reka prisvojila od 100 do 150 metrov široko korito s prodnatim dnom. Rečne brežine so dostopne brez večjih težav, bregovi niso prestrmi, vendar zaraščeni z gozdom, kar ponuja naravno zaščito.75 (Kos, 1988: 17- 21).

2.4.4. Primeri učinka pretoka na prehode

V nadaljevanju bom grafično76 prikazal učinke pretoka na organizacijo in izvedbo partizanskih prehodov čez Savo na nekaterih zgodovinskih primerih, ki so podrobneje opisani v poglavju 4.3. Grafikon 2.13 prikazuje razmerje med pretokom in padavinami v času pohoda Šlandrove brigade na Dolenjsko. Posamezni bataljoni so reko prebredli 20. 8. 1943 (Senožeti-Jevnica), 25. 8. 1943 (Zg. Ribče-Slatnar) in 3. oz. 4. 9. 1943 (Senožeti-Jevnica). Ker je bil pretok reke pod povprečjem, v tem primeru ni bil ključna ovira premiku brigade čez reko. 3. in 4. september 1943 pa sta bila zadnja možnost, da bataljoni prebredejo reko, saj se je pretok zaradi obilnih padavin (26., 28. in 29. 8. 1943) 5. 9. 1943 močno povečal nad povprečno vrednostjo pretoka (normalni vodostaj).

75 Naklon in zaraščenost rečnih brežin z gozdom na območju prehodov so razvidni iz prečnih profilov prehodov v poglavju 2.2.4. 76 Grafikon prikazuje razmerje med povprečno mesečno vrednostjo pretoka za obdobje 1927-2002 in dnevno vrednostjo pretoka na vodomerni postaji Litija ter dnevno količino padavin za klimatološko postajo Ljubljana.

47

Grafikon 2.13: Pretočne razmere v času pohoda Šlandrove brigade na Dolenjsko 350 60

300 50 250 40 200 30 150

Q (m3/s) 20 100 Padavine (mm) 50 10 0 0

3 3 3 3 3 3 3 3 3 .43 .43 .43 .43 .43 8.4 8.4 .9.43 .9 .9 .9 4.8.4 5.8.4 6.8.4 7.8.4 1.9.432.9.433 4 5 6 7.9 8.9 22. 23. 2 2 2 2 28.8.429.8.430.8.431.8.43 datum padavine srednji pretok povprečni pretok Q

Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006

26. 9. 1943 se je bataljon Šlandrove brigade vrnil na Štajersko. Zaradi povečanega pretoka oz. vodostaja (Grafikon 2.14), ki je bil posledica obilnih padavin, se med Slatnarjem in Zg. Hotičem ni uspelo prebiti neplavalcem in borcem nižje rasti. Grafikon 2.14: Pretočne razmere v času vrnitve bataljona Šlandrove brigade

400 25 350 20 300 250 15 200 10

Q (m3/s) 150

100 (mm) Padavine 5 50 0 0

3 3 3 3 3 3 3 9.4 9.4 4.9.4 22.9.43 23.9.4 2 25. 26.9.4 27.9.4 28. 29.9.43 30.9.4 datum padavine srednji pretok povprečni pretok Q

Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006

48 Zaradi narasle reke in premajhnega števila čolnov sta se 6. in 11. brigada ob premiku na Dolenjsko v noči med 11. in 12. 10. 1944 odločili, da se prebijeta čez reko po mostu v Savi in pri tem napadeta bližnjo okupatorjevo postojanko. Iz Grafikona 2.15 je razviden povečan pretok kot posledica obilnih padavin, ki je izključil možnost prečkanja reke z bredenjem. Grafikon 2.15: Pretočne razmere v času preboja 6. in 11. brigade čez most v Savi 350 25 300 20 250 200 15

150 10 Q (m3/s) 100 5 (mm) Padavine 50 0 0

4 4 4 4 4 4 4 4 4 .4 0.4 .10.4 10.4 10.4 6 7.10.4 8.1 9.10.4 2.10.4 4.10.4 10.10.44 11. 1 13.10 1 15.10.44 16. datum padavine srednji pretok povprečni pretok Q

Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006

Grafikon 2.16 pa prikazuje pretočne razmere neuspešnega poskusa Šercerjeve in Cankarjeve brigade, da bi se 5. 6. 1943 med Senožeti in Jevnico prebile na Štajersko. Grafikon 2.16: Pretočne razmere v času poskusa Šercerjeve in Cankarjeve brigade

350 35 300 30 250 25 200 20 150 15

Q (m3/s) 100 10

50 5 (mm) Padavine 0 0

3 .43 .43 .43 .43 .43 .43 .6 6.4 2.6.43 3.6.43 4.6 5.6 6.6 7.6 8.6 9 10. Datum

padavine pretok Q povprečni pretok Q

Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006

49 Grafikon 2.17 prikazuje prvi poskus (28. 2. 1945) preboja XIV. divizije na Dolenjsko pri Krbuljah.77 Zaradi topljenja snega je deroča reka odnašala gumijaste čolne, ki so jih poskušali povezati v pontonski most.

Grafikon 2.17: Prvi poskus XIV. divizije

250 3

200 2,5 2 150 1,5 100

Q (m3/s) 1

50 0,5 (mm) Padavine 0 0

5 5 5 5 5 5 5 .4 .4 .4 .4 .4 .4 .4 .2 .2 .2 .2 .3 .3 .3 5 6 7 8 1 2 3 2 2 2 2 Datum

padavine pretok Q povprečni pretok Q

Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006

V Grafikonu 2.18 so prikazane pretočne razmere med drugim (20. 3. 1945-Renke-Mošenik), tretjim (27. 3. 1945 – Zg. Ribče-Slatnar) in četrtim poskusom (1. 4. 1945-Mačkovina), da XIV. divizija in njene brigade premagajo reko. Kljub podpovprečnemu pretoku je bila reka zaradi taljenja snega in padavin deroča in tako preprečila vse poskuse, da brigada odide na Dolenjsko.78

77 Krbulje so na levem bregu Save med Renkami in Zagorjem, kjer je reka že v ozki in globoki soteski, zato je tudi pri normalnem vodostaju težko brodna. 78 Upoštevati pa je treba tudi dejstvo, da se borci niso radi vračali na Dolenjsko, saj so bile tam gmotne razmere slabše kot na Štajerskem. Zaradi tega se niso kaj prida trudili, da bi premagali reko.

50 Grafikon 2.18: Drugi, tretji in četrti poskus XIV. divizije

250 25

200 20

150 15

100 10 Q (m3/s)

50 5 (mm) Padavine

0 0

5 5 5 5 5 3.45 3.45 3.45 3.45 .4.45 .4.45 8.3.4 0. 1.3.452. 3.3.4 4. 5.3.4 7.3.4 9.3.4 1. 1.4.452 3.4.454 17.3.451 19.3.452 2 2 2 2 2 26.3.452 28.3.452 30.3.453 Datum

padavine pretok Q povprečni pretok Q

Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006

Slika 2.2: Most čez Savo pri naselju Sava. Po tem mostu sta se 11. 10. 1944 na Štajersko prebili 6. in 11. brigada. Tu reka preide v sotesko, rečna struga se zoži in poglobi; rečni bregovi in zaobalje otežujejo pristop k reki, kar nakazuje, da je organizacija prehodov čez Savo od tu naprej otežena. Foto: Jože Rozman 22. 12. 2005.

51 2.5. VEGETACIJSKI DEJAVNIK IN UČINKI

Iz Priloge G je razvidno, da je večina območja prekrita z gozdnimi površinami (63,2%), ki so bili za organizacijo in izvedbo prehodov med pokrajinama izrednega pomena, zato bom v nadaljevanju obravnaval samo gozdne združbe na izbranem območju.79 Pri analizi se bom opiral na Karto gozdnih združb 1:110.000 Gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarskega območja Ljubljana, 2001-2010.

2.5.1. Gozdna vegetacija

Združba bukve in rebrenjače (Blechno-Fagetum) je aconalna gozdna združba in na obravnavanem območju prisotna v največji meri. Sestavljajo jo drevesni plasti bukve, gradna, pravega kostanja, navadne smreke, rdečega bora, bele jelke in navadne breze Razprostira se J od Domžal do Pugleda na zahodu in na širšem območju ob reki Savi vse do območja med Javorjem pri Gabrovki in Šumnikom na Z obravnavanega območja. Pojavlja se na nadmorskih višinah od 300 do 900 metrov, predvsem na blago nagnjenih pobočjih in položnih hrbtih, ki le ponekod dosežejo nagib do 40°. Matično podlago tvorijo paleozoiske kamnine80, pretežno skrilavi glinavci, peščenjaki in breče. Na njih so pretežno srednje globoka do globoka kisla rjava tla (Marinček, Čarni, 2002: 50).

Združba bukve in navadnega tevja (Hacquetio-Fagetum81) je conalna gozdna združba podgorskega bukovega82 gozda. V tej združbi rastejo naslednje drevesne vrste: bukev, graden, beli javor, češnja, navadna smreka, maklen, navadni gaber in brek. Porašča gričevje in hribovje od nižin do nadmorske višine 600 metrov, na prisojnih legah celo do višine 800 m. Prevladuje blažji relief: blago nagnjena do srednje strma, ponekod zakrasela pobočja. Površinska kamnitost doseže na apnenčasti matični podlagi tudi do 30%. Matična podlaga so triasni in jurski apnenci oz. dolomiti. Tla pod podgorskimi bukovimi gozdovi so

79Vegetacijo v Sloveniji sestavljajo: gozdne združbe, travišča, barjanska in ruderalna/segetalna vegetacija ter vegetacija slanih tal (Zupančič in ostali, 1998: 116; Lovrenčak, 1998c: 188-202).

80 Na obravnavanem območju so to permokarbonske kamnine C,P. 81 V skladu z revizijo sta k tej enoti priljučen tudi gozd bukve in gradna: Querco-Fagetum (Marinček, Čarni, 2002: 27). 82 V praksi se uporablja to ime (prav tam: 27).

52 mozaična: od izpranih tal do rendzin na grebenih; prevladujejo srednje globoka pokarbonatna tla. Veliko gozdov služi predvsem kot dopolnilo kmetijstvu, zato so na splošno slabše kakovosti. Ustrezno gojeni podgorski bukovi gozdovi so vir dobrega tehničnega lesa in gospodarsko pomembni (Marinček, Čarni, 2002: 27). Leži razdrobljeno na območju JV od Domžal, J od Moravč, čez Kandrše in Kostrevnico proti Izlakam, območje Vač in Cirkuš, območje Tirne, Boltije; V od Pugleda čez Kališče (647 m), Kržarejo (706 m), Kopance (684 m), Brdo (668 m), območje Poljan Pri Stični, Gradišče (706 m), Škrjanščice (722 m), Široko bukovje, med Stično in dolino Temenice, Primskovo, Višnji grm, območje Črnega potoka, Kostrevnice, Cerovice, Kobiljeka (584 m), in Vodic pri Gabrovki.

Združba bukve in črnega gabra (Ostryo-Fagetum83) je aconalni gozd, ki porašča kopaste grebene in strma, predvsem prisojna, gladka pobočja, v katera so vrezani globoki jarki. Sestavljajo jo drevesne plasti črnega gabra, bukve, malega jesena, belega javora, mokovca, maklena in gradna. Uspevajo od nižin do približno 1000 m nad morjem. Na dolomitni matični podlagi prevladujejo srednje globoke, zelo skeletne rendzine, na grebenih prehajajo v inicialne rendzine, v jarkih pa so rjave rendzine, mestoma tudi plitva rjava tla. Čistih bukovih gozdov boljše kakovosti je na teh rastiščih zelo malo, zato je gospodarski pomen teh gozdov relativno majhen. Največjo skupino predstavljajo degradirana grmišča in gozdovi, ki so primerni za pašo drobnice; v isto skupino spadajo zaraščeni pašniki (Marinček, Čarni, 2002: 44). Na območju je prisotna v manjših do srednje velikih, nepovezanih legah: okolica Trojice (530 m), Zg. in Sp. Javorščica, med Katarijo in Grmačami (580 m), S od Slivne (880 m), J od Kandrš, območje Zasavske gore, Hladnika (808 m), Kobiljeka (920 m), med Ponovičami in krajem Savo, V od Tirne, Tik ob Savi V od Mošenika, območje Kožljevca (533 m), Zaplaza (713 m), od Pleše (526 m) do Sevnega, Javorje (560 m), J od Leskovice pri Šmartnem, Volčja jama, Deben (569 m), Zavolovšek (656 m), Gozd – Reka, J od Škrjanščice (712 m), območje Kamnega brda (626 m), od Kuclja (748 m) do Kazbeca (611 m), Debeli vrh (616 m) in Vodice (605 m).

83 Staro poimenovanje Carici albae-Fagetum (Gozdnogospodarski načrt gozdnogospodarskega območja Ljubljana 2001-2010, 2001: 10-11).

53 Združba bukve in navadnega kresničevja (Arunco-Fagetum) je aconalna gozdna združba, ki uspeva na strmih do zelo strmih osojnih pobočjih v nadmorskih višinah do 900 m, ki so presekana z globokimi jarki. Prevladujejo drevesne plasti bukve, belega javorja in črnega gabra. Matična podlaga so dolomiti, na njih prevladujejo srednje globoke skeletne rendzine z zelo ugodno obliko humusa; globja tla so le ob vznožju pobočij in v širših jarkih, kamor jih z višjih leg nanaša voda. Ponekod so gojeni enodobni bukovi gozdovi; veliko je tudi panjevcev, posebno v bližini Kmečkih naselij (Marinček, Čarni, 2002: 33). Na območju se pojavlja v legah na Špičastem hribu (695 m), Ostrem hribu (745 m), od Loga pri Mlinšah (668 m) do Šemnika, območje Savskega potoka, S od naselja Sava, desni breg Save od Zavrha (451 m) do Renk (240 m), Kožljevec (533 m), Krnica (530 m), Straža (630 m), Gradišče (523 m), Lectov grad (610 m), potok Bukovica, Obolno (776 m), od Brda (668 m) do Gabrj pri Stični, potok Kosca-Koški slapovi, Z od Gradišča (706 m), Javorska reka, J od Debelega vrha (616 m) in Volavje (600 m).

Združba bukve in velecvetne mrtve koprive (Lamio orvale-Fagetum84) so conalni gozdovi spodnje gorske stopnje na nadmorskih višinah od 600 do 900 m. Prisotne so drevesne plasti bukve, belega javora, golega bresta in platanolistnega javora. V Sloveniji prekrivajo velike površine v zahodnem in osrednjem delu predalpskega in tudi preddinarskega območja. Strmina je zmerna, mestoma so zakraseli platoji; ponavadi je zelo izražena površinska kamnitost, prevladujejo osojne lege. Geološka podlaga so predvsem apnenci, redkeje dolomitni apnenci in dolomiti. Pokrivajo jih plitva do srednje globoka, rjava pokarbonatna tla, ki se prepletajo s srednje globokimi rendzinami. Gorski bukovi gozdovi spadajo med najkakovostnejše bukove gozdove pri nas. Gozdov na rastiščih te združbe niso krčili za kmetijsko rabo (Marinček, Čarni, 2002: 32). So na območju Murovice (742 m), Ciclja (836 m), J od Češnjic pri Moravčah, S od Slivne (880 m), kraj Slivna, Vače (525 m), med Kobiljekom (926 m) in Šemnikom, Osrenca (740 m) in J od Poljan pri Stični.

84 Staro poimenovanje Enneaphyllo-Fagetum (Gozdnogospodarski načrt gozdnogospodarskega območja Ljubljana 2001 – 2010, 2001: 10-11).

54 Združba rdečega bora in borovnice (Vaccino myrtilli-Pinetum sylvestris85) je aconalna gozdna združba, ki je edafsko pogojena. Naseljuje kopaste grebene, položna pobočja in ravninski svet na nadmorskih višinah od 300 do 500 metrov. Sestavljajo jo drevesne plasti rdečega bora, navadne smreke, pravega kostanja, gradna in navadne breze. Na permokarbonskih skrilavih glinavcih in peščenjakih ter brečah in pleistocenskih ilovicah so siromašna tla: rankerji in plitva distrična rjava tla. Zaradi slabših tal drevje slabo uspeva in gozdovi niso gospodarsko pomembni. Na mestih, izpostavljenih vetru, imajo varovalni značaj (Marinček, Čarni, 2002: 66). Pojavlja se na območju med Goričico pri Ihanu in Kamnico, območje Gradolskega potoka (Španov vrh – 557 m, Grmadnik – 565 m, Murjevka – 447 m, V. Kajert – 522 m in Špil – 480 m), območje potokov Gostinca, Dolgi potok, Laze pri Dolskem (270 m), Grabnarjev graben (Špilj – 532 m, Gradišče – 532 m), Ržišče (435 m), Vrh njiv (472 m), Sitarejvec (448 m) in območje JV od Štangarskih Poljan (296 m).

Združba navadnega gabra in borovnice (Vaccinio myrtilli-Carpinetum betuli86) je acidofilni gozd v osrednjem in vzhodnem delu Slovenije. V to združba uvrščamo drevesne vrste: navadni gaber, graden, navadna smreka, pravi kostanj in češnja. Prevladuje nadmorska višina 200 do 450 metrov, geološka matična podlaga so permokarbosnki skrilavi glinavci in peščanjaki ter pleistocenske gline in ilovice. Na njih prevladujejo srednje globoka do globoka distrična rjava tla. Zaradi svoje lege v bližini večjih naselij, lahkega dostopa in ugodnega reliefa so že od nekdaj zelo intenzivno izkoriščana. Del gozdov je bil izkrčen za kmetijska zemljišča in v urbane namene; večina gozdov v bližini naselij pa je služila kot vir drv in stelje, zato so ti gozdovi na splošno slabše kakovosti in gospodarsko manj pomembni (Marinček, Čarni, 2002: 20). Na obravnavanem območju je na področju Vinj (360 m), JZ od Murovice (743 m), (500 m), Kržac (486 m), Cirkuše (380 m), Ponoviče, manjše združbe ob Savskem potoku, S od Male Kostrevnice, med Jančami (792 m) in Volavjem (600 m) in nekaj manjših združb ob potoku Besnica.

85 V to novo ime sta bili združeni dve gozdni združbi Vaccinio-vitis ideae-Pinetum in Myrtillo-Pinetum (prav tam: 10-11). 86 Staro ime je Querco-Carpinetum var. Luzula (Prav tam: 10-11).

55 Združba bukve in navadne polžarke (Isopyro-Fagetum) je aconalna gozdna združba, razširjena v preddinarskem fitografskem območju na majhnih površinah. Sestavljajo jo plasti bukve in belega javora. Porašča kopaste, neustaljene vrhove in pobočja, ki so zelo skalnata. Geološko matično podlago sestavljajo pretežno apnenci in dolomiti; najpogostejša talna oblika je kamnita srpetinasta rendzina, ki mestoma prehaja v rjavo rendzino, ponekod so na majhnih površinah v rjava pokarbonatna tla s sprstenino. Gozdovi bukve in polžarke so večinoma enodobni in slabše kakovosti, imajo pa poudarjeno varovalno vlogo (Marinček, Čarni, 2002: 34). Ti gozdovi so na obravnavanem območju prisotni v zelo malih površinah ob Kamniški Bistrici od Bišč do Vidma. Združba sive jelše (Alnetum incanae87) raste na karbonatnih in nekarbonatnih peščenih nanosih, predvsem v montanskem pasu ob gornjem in srednjem toku rek. Sestavljajo jo siva jelša, rdeča vrba in bela vrba. Združba je inicialna, vendar je na teh rastiščih, kjer se odlaga in odnaša material, relativno trajna; rastišča so občasno poplavljena, kljub temu so zračna in zadržujejo humus v različnih površinskih plasteh. Gozdovi sive jelše so pogosto panjevci, les se uporablja predvsem za kurjavo. Imajo pomemben varovalni pomen na bregovih rek, brežinah in prodiščih (Marinček, Čarni, 2002: 11). Na obravnavanem območju je ob Kamniški Bistrici od Bišč skoraj do Domžal, ob sotočju potoka Slapnica in reke Save.

2.5.2. Učinki na organizacijo in izvedbo prehodov

Pozimi je v gozdovih topleje, poleti hladneje kot na odprtem prostoru; če je čez dan v gozdu hladneje, se ponoči zgodi ravno obratno, kar pomeni, da so temperaturne amplitude v gozdu manjše kot na odprtem prostoru. V gozdu je večja vlažnost, več kisika, ki preprečuje hiter razvoj škodljivih mikroorganizmov; sneg se topi počasneje, učinek vetra je manjši kot na odprtih, neporaščenih predelih. Prehodnost je v gozdovih zaradi višine in gostote dreves, izven komunikacij, zelo otežena; komunikacije oz. ceste so redke in slabe kvalitete, kar vpliva na zmanjšanje hitrosti premikov transportov in enot. Prav tako sta zmanjšana in omejena preglednost in učinek borbenega ognja. Zvok se v gozdu okrepi, z odbijanjem od dreves in reliefnih oblik ustvarja lažne odmeve, kar

87 Staro ime Alnetum glutinoso-Incanae (prav tam: 10-11).

56 negativno vpliva na določitev mesta izvora sovražnikovega ognja; prav tako lahko zaradi lažnega vtisa, da ogenj prihaja iz bližine, pomanjkanja izkušenj in nepoznavanja situacije, nastane večja možnost vpliva na moralo vojakov. Zaradi manjše preglednosti in vidljivosti je prav tako oteženo poveljevanje in komuniciranje med enotami. V gozdu je omejena uporaba strelnega orožja in vojaške tehnike, saj zaradi gostote dreves in slabše vidljivosti ni tako učinkovito kot na odprtem prostoru. Posebno neučinkoviti so minometi, saj se večina min razleti že v krošnjah dreves in tal sploh ne doseže. Najbolj pride do izraza lahko avtomatsko orožje, ročne mine in boj »mož na moža«. Pri tem pa je pomembno maskiranje, ki je omogočalo prikrit premik in dostop do prehodov čez Savo. (Collins, 1998: 41; Bratun, 1997: 101-102; Marjanović, 1983: 160-161; Faringdon, 1989: 67).

Shema 2.10: Izsek iz karte Gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarskega območja Ljubljana 2001-2010, 1: 110.000.

Gozdne združbe:

Blechno- Fagetum

Hacquetio- Fagetum

Ostryo- Fagetum

Arunco- Fagetum

Iz Sheme 2.10 je razvidno, da na območju prehodov prevladuje gozdna združba bukve in rebrenjače (Blechno-Fagetum); v bližini kraja in prehoda Sava pa je prisotna gozdna združba bukve in navadnega kresničevja (Arunco-Fagetum).

57 V Tabeli 2.6 so prikazane fenološke88 faze nekaterih drevesnih vrst, ki so prisotne v gozdnih združbah na območju. Najbolj ugodne razmere za premike kurirjev, transportov novincev in partizanskih enot so bile od konca aprila oz. začetka maja pa do konca oktobra oz. začetka novembra, ko se pojavijo oz. odpadejo prvi listi.

Tabela 2.6: Fenološki podatki drevesnih vrst v gozdnih združbah na območju prehodov Postaja vrsta faza zap.dan v letu datum 55-Vače BUKEV prvi listi 114 24. 04. 55 splošno rumenenje 291 18. 10. listja 55 splošno odpadanje 301 28. 10. listja 55 ČEŠNJA prvi listi 112 22. 04. 55 splošno rumenenje 292 18. 10. listja 55 splošno odpadanje 303 30. 10. listja 55 ČRNA JELŠA prvi listi 120 30. 04. 55 DOB prvi listi 124 04.05. 55 splošno rumenenje 296 23. 10. listja 55 NAVADNA prvi listi 111 21. 04. BREZA 55 splošno rumenenje 296 22. 10. listja 55 splošno odpadanje 307 03. 11. listja 55 RDEČI BOR mladi poganjki 122 02. 05. 55 VELIKI prvi listi 125 04. 05. JESEN 55 splošno rumenenje 289 15. 10. listja 55 splošno odpadanje 297 24. 10. listja 55 SMREKA mladi poganjki 124 04. 05. 120-Prežganje BUKEV prvi listi 111 21. 04. 120 splošno rumenenje 285 12. 10. listja 120 splošno odpadanje 296 23. 10. listja

88 Pri obravnavi učinka vegetacijskega dejavnika je treba vključiti tudi fenološke podatke. Ti podatki so uporabni v načrtovanju vojaških aktivnosti: vrste in načini maskiranja, pojav alergij zaradi cvetenja določenih vrst rastlin, pridobivanje hrane v naravi za preživetje in nabiranje zdravilnih (delov) rastlin (Bratun, 2005: 139). Na obravnavanem območju delujejo 3 fenološke postaje oz. opazovalnice: Sevno, Prežganje in Klenik. Te postaje pa merijo samo določene vrste rastlin (ARSO:http://arso.gov.si/podrocja/vreme_in_podnebje/napovedi_in_podatki/agrometeorologija.htm, dostopno 8. 2. 2006).

58 120 ČEŠNJA prvi listi 116 26. 04. 120 splošno rumenenje 275 02. 10. listja 120 splošno odpadanje 289 16. 10. listja 120 ČRNA JELŠA prvi listi 112 22. 04. 120 DOB prvi listi 122 02. 05. 120 splošno rumenenje 288 14. 10. listja 120 NAVADNA prvi listi 110 19. 04. BREZA 120 splošno rumenenje 285 11. 10. listja 120 splošno odpadanje 299 26. 10. listja 120 RDEČI BOR mladi poganjki 127 07. 05. 120 SMREKA mladi poganjki 127 07. 05. 141-Sevno BUKEV prvi listi 110 20. 04. 141 splošno rumenenje 286 12. 10. listja 141 splošno odpadanje 298 25. 10. listja 141 ČEŠNJA prvi listi 114 23. 04. 141 splošno rumenenje 289 15. 10. listja 141 splošno odpadanje 299 26. 10. listja 141 DOB prvi listi 119 29. 04. 141 splošno rumenenje 292 18. 10. listja 141 NAVADNA prvi listi 106 16. 04. BREZA 141 splošno rumenenje 294 21. 10. listja 141 splošno odpadanje 307 02. 11. listja 141 RDEČI BOR mladi poganjki 124 04. 05. 141 SMREKA mladi poganjki 124 04. 05.

59 3. DRUŽBENOGEOGRAFSKI DEJAVNIKI IN UČINKI NA PREHODNOST

3.1. UPRAVNA ORGANIZIRANOST

3.1.1. Zasedba in razdelitev ozemlja

Kmalu po aprilski okupaciji 1941 je bilo slovensko etnično ozemlje razdeljeno med tri okupatorje; Nemci in Italijani so si slovensko ozemlje razdelili skoraj na polovico, medtem ko je Madžarski pripadlo samo 4% etničnega ozemlja (Slovenska novejša zgodovina 1, 2005: 575). Obravnavano območje je bilo razdeljeno med nemško in italijansko okupacijsko ozemlje, ločeno z razmejitveno črto89, ki je hkrati predstavljala tudi državno mejo med okupatorjema. Zaradi strateških interesov obeh okupatorjev je bila demarkacijska črta še nekajkrat popravljena90 in je tako tekla od Žirov91, južno od Črnega vrha, severno od Polhovega Gradca, skozi Šentvid in Ježico, od koder je tekla po desnem bregu Save skoraj do sotočja s Kamniško Bistrico in Ljubljanico. Ko slednjo prečka se povzpne na vrhove92 južno od Besnice, Trebeljevega, Obolnega, Osredka nad Stično, Debeč, Javorja, Višnjega Grma, Razbor, Ježnega vrha, Nove gore, skozi , kjer zapusti obravnavano območje. Dalje teče čez Krmelj, vzhodno od Tržišča, zahodno od Bučke, skozi Krakovski gozd, severno od Kostanjevice na Krki in Sv. Križa (Podbočje) na rob Gorjancev pri Gadovi peči (Arhiv Republike Slovenije, AS 1625,

89 Razmejitvena črta je bila določena 12. aprila 1941 s Hitlerjevimi navodili o razkosanju Jugoslavije: določala so, da bo Nemčija dobila Spodnjo Štajersko (meja reka Sava), na jugu povečano z 90 km dolgim in 10 do 15 km širokim pasom, in Gorenjsko. Prekmurje bi dobila Madžarska, vse ostalo pa Italija. Ker meja ni potekala po nobeni zgodovinski, pokrajinski ali upravni, še manj pa po narodnostni meji, so bile obe, tako italijanska kot nemška stran, nezadovoljni. Italijani bi imeli še premogovni bazen v Zasavju, Nemci pa so kljub navodilom Hitlerja želeli še globje v notranjost Dolenjske, medtem ko sta bili Madžarska in ustaška vlada zadovoljna z določenimi mejami (Klanjšček, 1978: 50-51). 90 Iz šolske kronike osnovne šole Javorje je razvidno, da meja na obravnavanem območju ni bila stalna in so jo še v juniju 1942 premaknili. Prvotno je potekala od Pustega Javorja po dolini mimo potoka Biča za osnovno šolo in potem dalje po cesti proti Debečem, potem pa se je na »škodo« italijanskega okupatorja pomaknila nekaj sto metrov južneje na rob Gornjega vrha za vasmi Debeče, Planina, Osredek, Obolno in potem dalje proti Trebeljevemu. Nemci so v bližini meje podrli vse stavbe in izsekali gozd, mejo pa so s prisilnim delom utrjevali Slovenci iz različnih krajev (ARS, AS 1827, 865/I/ - okolica Ljubljana). Podobno je bilo v kraju Štanga (danes Velika in Mala Štanga), kjer se je okupator kar izmenjaval, na koncu pa so le ostali Nemci, Italijani pa so svojo mejo premaknili nekoliko zahodneje (Zupančič, 1969: 25-26). 91 Od avstrijske meje do Žirov je meja med okupatorjema potekala po stari jugoslovansko-Italijanski meji (Slovenska novejša zgodovina 1, 2005: 574). 92 Nemci so na obravnavanem območju določili potek meje po vrhovih, ki so jim tako omogočili vidni nadzor območja na obeh straneh črte: Debenji vrh (530 m), Babna gora – cestni prelaz Pečar (544 oz. 450 m), Žagarski vrh (626 m), Javorski vrh (641 m), Križatec (622 m), Kališče (647 m), Kucelj (748 m), Zavolovšček (656 m), Osrenca (710 m), Lectov grad (610 m), Pleša (526 m), Grmada (699 m), Zaplaz (713 m), Nova gora – cestni prelaz Javorski Pil (580 m) in Červalec (691 m).

60 karta Nacistično-fašistična delitev in zasedba Slovenije – Ljubljanska pokrajina 1943; Carta della Provincia di Lubiana 1:100.000, 1943; Deutsche Heereskarte Jugoslawien 1:25.000, 1943). Širina pasu med reko Savo in nemško-italijansko mejo na desnem bregu od Podgrada naprej je v zračni črti znašala največ 12 km, tako da je bilo mogoče od Save do meje priti peš v treh do štirih urah. Nemci so predvidevali, da bi bila ta razmejitvena črta vsaj do konca vojne južna meja nemškega rajha, oziroma njegov varovalni pas, zato so v njeni bližini in ob njej organizirali obveščevalno službo, carinsko službo (na železniški postaji Laze in na cestnem prehodu v Podgradu), postavili orožniške postaje in vojaške postojanke, črto močno utrdili in zgradili železniško povezavo od Laz do Šentvida (glej Prilogo H) (Vidali, 1989: II/10). Ti ukrepi okupatorja so bili izrednega strateškega pomena za obe strani, zato jih bom podrobneje obravnaval v poglavjih, ki sledijo. Že nekaj dni po zasedbi je nemški okupator uvedel vojaško upravo, ki naj bi delovala dokler se na Gorenjskem ni 30. aprila 194193 uvedla civilna uprava. Skupna značilnost vseh treh okupatorjev je bila čimprejšnja priključitev zasedenih slovenskih predelov svoji državi in vključitev v svoj družbeni red. Nemški okupator je nameraval izvesti priključitev že 1. oktobra 1941, vendar jo je zaradi personalnih razlogov94 dvakrat odložil; na 1. november 1941 in nato še na 1. januar 1942. Zatem je priključitev zaradi razmaha upora slovenskega naroda odložil do konca vojne.

3.1.2. Nemška civilna uprava

Nemški okupator je zasedene slovenske predele organiziral v dve začasni enoti: Spodnjo Štajersko ter Gorenjsko z Mežiško dolino oz. »Untersteiermark und besetzten Gebiete Kärntens und Krains95«. Tako je Gorenjska z Mežiško dolino zajemala 4 celotne dotedanje jugoslovanske okraje oz. sreze (Radovljica, Kranj, Škofja Loka in Kamnik), velik del dveh okrajev s središčem v Litiji in Dravogradu, ki sta bili v novi upravni enoti; manjši del okraja Ljubljana ter eno občino

93 Ta se je na Gorenjskem uvedla 14 dni kasneje kot na Štajerskem zaradi določitve meje med Italijani in nemškim rajhom ter posledično razporejanjem njunih enot (Ferenc, 1979: 171). 94 Čakali so na prihod novega pokrajinskega vodjo NSDAP in državnega namestnika za Koroško, medtem ko so Italijani priključitev izvedli že 3. maja, Madžari pa 16. decembra 1941 (Ferenc, 1980: 31). 95 Uradno ime »zasedena območja Koroške in Kranjske«, uporabljali pa so tudi ime »Južna Koroška« (Südkärnten) (Ferenc, 1980: 33).

61 (Žiri) od okraja Logatec. Upravna enota Gorenjska je zajemala 82 občin96 in imela 3478,97 km2 površine, na kateri je leta 1931 živelo 181.095 ljudi (Ferenc, 1980: 33). Nemci so si prizadevali civilno upravo vsebinsko in oblikovno čimbolj in čimprej izenačiti z upravo v sosednjih avstrijskih pokrajinah, ki so imele za upravna območja okrožja in ne okraje oz. sreze. Tako so 15. septembra 1941 po odredbi šefa civilne uprave97 za Gorenjsko z Mežiško dolino ustanovili tri podeželska okrožja, pri katerem so bolj kot v Spodnji Štajerski upoštevali okraje: okrožje Radovljica so oblikovali iz istoimenskega okraja, Kranj iz okrajev Kranj in Škofja Loka in okrožje Kamnik iz okrajev Kamnik in Litija. V Grafikonu 3.1. je prikazana organizacijska struktura oz. osebna sestava urada vodje civilne uprave za Koroško in Kranjsko v jeseni 1941. Vsi trije politični komisarji imajo skoraj identično sestavo, zato je v diagramu podrobneje prikazana samo sestava političnega komisarja v Kamniku, kamor je spadalo tudi obravnavano območje prehodov čez Savo. Organizacijska sestava uradov deželnih svetnikov se je večkrat spremenila.

96 Od celotnih 394 občin v Dravski banovini (prav tam: 33). 97 Hitler je s svojima ukazoma z dne 14. aprila 1941 uvedel začasno civilno upravo v obeh upravnih enotah; hkrati je ta ukaz določal, da bosta šefa civilne uprave dr. Sigfried Uiberreither (Spodnja Štajerska) in Franz Kutschera, ki sta bila tudi pokrajinska vodja oz. namestnik pokrajinskega vodja NSDAP za Štajersko oz. Koroško. Sprva sta imela sedež v Mariboru in Bledu, kasneje pa sta sedeže prenesla v Gradec in Celovec, kjer sta bila nastanjena kot državna namestnika (Reichsstatthalterja) in pokrajinska vodja oz namestnika (Gauleiterja) NSDAP. Oba šefa sta na svojih upravnih območjih imenovala politične komisarje za okraje in večja mesta, ki so se 1. februarja 1942 preimenovali v deželne svetnike - Landrat (prav tam: 34-40; Ferenc, 1979: 175)

62

Grafikon 3.1.: Organizacijska struktura Vodje civilne uprave na zasedenih območjih Koroške in Kranjske, jeseni 1941.

Vir: Prevedeno po ARS, AS 1603, 5/I/1.

Iz Grafikona 3.1 je razvidno, da so bili vodji civilne uprave organizacijsko podrejeni poverjenik poveljnika redarstvene policije Alpenland, ki je imel izpostave v vseh treh okrožjih, komandant varnostne službe in varnostne policije, vodja urada predsednika (šefa) civilne uprave in pa vsi trije politični komisarji v Radovljici, Kranju in Kamniku. Politični komisar za okrožje Kamnik je bil organiziran iz Urada političnega komisarja in ostalih uradov in izpostav, ki so spadali v njegovo upravo. Podrobnejša organizacijska struktura je razvidna iz grafikona (ARS, AS 1603, 5/I/1). V okrožje Kamnik so prišle vse občine kamniškega in litijskega okraja, zraven pa še občina Šmartno pod Šmarno goro, ki je bila prej v okraju Škofja Loka, vendar so jo še jeseni na željo prebivalstva priključili okrožju Kranj. Meja okrožja je večinoma upoštevala občinske meje, le na vzhodu pri Trojanah in na jugu ob novi meji Rajha ne (Ferenc, 1979: 174-175; Ferenc, 1980: 39- 41).

63 Meja med italijanskim in nemškim okupacijskim območjem na Dolenjskem in Gorenjskem je povzročila, da se je okraj Kamnik povečal, medtem ko se je okraj Litija zelo zmanjšal. Tako je okraj oz. srez Kamnik po podatkih izpred vojne meril 584 km2 , štel 18 občin in 40.042 prebivalcev iz leta 1931 (Krajevni leksikon dravske banovine, 1937: 175-209; Splošni pregled dravske banovine, 1939: 109-113). Razen večjega dela občine Trojane je cel spadal pod upravo civilne uprave za Gorenjsko. Meja je najbolj prizadela okraj oz. srez Litijo, ki jo je državna meja najprej razpolovila, tako da je bilo sedem občin v Ljubljanski pokrajini, deset na Gorenjskem; zatem je še priključil nemški okupator 5 občin okraju Laško, samo pet občin pa je ostalo v okraju Litija: , Litija, Šmartno pri Litiji, Trebeljevo in Vače (Ferenc, 1979: 172). Pred vojno je okraj oz. srez Litija meril 699 km2 in leta 1931 štel 40.611 prebivalcev (Krajevni leksikon dravske banovine, 1937: 308-333; Splošni pregled dravske banovine, 1939: 133-137). Sestava Kamniškega okrožja ni bila stalna, ampak se je spreminjala predvsem zaradi kadrovskih težav okupatorja. Tako je leta 1942 okrožje Kamnik štelo 26 občin oz. uradovalnih okrajev98, in sicer Blagovica, Črnuče, Dob, Domžale, Dol pri Ljubljani, Homec-Radomlje, Ihan, Kamnik, Kamniška Bistrica, Komenda, Krašnja, Kresnice, Litija, Lukovica, Mengeš, Moravče, Motnik, Podgorica, Sela pri Kamniku, Šmartno pri Litiji, Šmartno v Tuhinju, Trebeljevo, Vače, Vinje, Vodice in Zgornji Tuhinj. V letu 1941 pa jih je bilo kar 27: razlika je v tem, da je občina Trzin bila v letu 1941 vodena samostojno, kasneje pa pod občinsko upravo Mengeš, občina Dolsko pa se je v letu 1942 imenovala Vinje (ARS, AS 1603 5/IV/1; Gemeinde-und Ortsschaftverzeichnis befreiten Gebiete Oberkrains und Unterkärntens, 1942). Zaradi pomanjkanja ustreznega nemškega kadra za opravljanje funkcije županov so se na Gorenjskem občine najprej združevale v t. i. občinske skupnosti (Gemeindegemeinschaften) s skupnim občinskim uradom in županom, kasneje pa so jih tudi zaradi narodnoosvobodilnega boja združevali v t. i. uradovalne okraje (Amtsbezirke), ki so jih vodili t. i. uradni komisarji (Amtskommisare)99. Uradni jezik v zunanjem in notranjem poslovanju organov okupacijske uprave je bil samo nemški, v občinah, kjer so bili župani in občinski uradniki Slovenci, pa je bil

98 Majhen del občine Trojane je prišel k občini Blagovica, del občine Ježica je postal občina Črnuče, delček občine Dobrunje (Besnica in Javor) sta prišla k Trebeljevemu ter delčki občin Stična, Šentvid pri Stični in Primskovo k občini Šmartno pri Litiji (Ferenc, 1979: 175). 99 V kamniškem okrožju so ustanovili t. i. uradne okraje v Kamniku (za 5 občin), Mengšu (za prav tako 5 občin), Lukovici (za 3 občine), Dolskem (za 2 občini); izven okrajev je ostala samo občina Črnuče (Ferenc, 1980: 42).

64 pogovorni jezik med njimi ali s strankami tudi slovenski, uradni spisi in dokumenti pa obvezno nemški (Ferenc, 1980: 42).

3.2. ELEMENTI OKUPATORJEVE PRISOTNOSTI

3.2.1. Okupatorjeve postojanke

Ko so Nemci v mesecu aprilu in maju 1941 prišli v te kraje, so se nastanili največkrat v župnijskih prostorih, šolskih poslopjih in gostilnah; v večjih krajih pa so uporabili tudi prostore bivših banovinskih uradov in institucij (ARS, AS 1827, 865/I – okolica Ljubljana). Razmeroma velika gostota razporeditve teritorialnih postojank (Priloga H), ki so jih Nemci vzpostavili po skoraj vseh večjih krajih, priča o tem, kako strateško in pomembno je bilo obvladovanje tega prostora. Na celotnem obravnavanem območju je bilo kar 27 okupatorjevih teritorialnih postojank100: Beričevo, Bogenšperk, Dol pri Ljubljani, Dolsko, Domžale, Ihan, Izlake, Javorje, Jevnica (Senožeti), Kresnice, Laze, Litija, Moravče, Osredek nad Stično, Pečar (Babna gora), Podgrad, Pogonik (), Polica, Ponoviče, Prežganje, Sava (Mošenik in Renke), Stična, Šentvid pri Stični, Šmartno pri Litiji, Vače, in Velika Goba101. Številčnost postojank in razmeroma ugodne cestne povezave102 med njimi so omogočale hitro vojaško oz. policijsko posredovanje, prav tako so bile postojanke med sabo povezane s

100 Zaradi številčnosti virov o postojankah na obravnavanem območju, ki sem jih pridobil iz analize skic in številnih poročil obveščevalnih oddelkov KZO, VI. in XI. Slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade (SNOUB), IV. operativne cone in Glavnega Štaba Narodnoosvobodilne vojne in Partizanskih odredov Slovenije (GŠ NOV in POS), Vidalijevega rokopisa (Vidali, 1989), ustnega vira nekdanjega bataljonskega izvidnika 3. bataljona Kamniško- zasavskega odreda (KZO) in nemških poročil, jih za celotno poglavje navajam na tem mestu: ARS, AS 1622 (41//II/2 in 41/III/5), AS 1827 (908/I/1c, 908/I/4d, 908/I/4e, 908/I/4f, 908/I/4g, 908/I/5g, 908/I/5j, 908/I/6, 908/I/7, 908/I/8, 908/I/9 in 908/I/12), AS 1851 (47/1/1, 47/II/1, 52/II/1, 54/I/1, 54/II/1, 54/VII/1, 54/VIII/6, 60/I, 60/II, 60/III/2, 62/II/ii, 62/II, 80/I/1 in 80/IV/3) in AS 1869 (333/I/3, 333/I/4, 333/I/8, 333/II/1, 333/III/17a, 334/I/6 in 334/I/12). 101 V postojankah Polica, Stična in Šentvid pri Stični so bile do kapitulacije Italije posadke kraljeve finančne straže (financarji), potem pa so v teh postojankah Nemci spomladi 1944 vzpostavili domobranske posadke. Podobno je bilo v bližnji postojanki Višnja Gora. (Ferenc,1996: 55-58). Zelo blizu obravnavanega območja so bile tudi postojanke nemške oz. domobranske postojanke v Polšniku, Pečeh, Šentjakobu. Podatkov o postojankah Osredek nad Stično in ni veliko, omenjeni sta samo v monografiji Milana Gučka: Šercerjeva brigada, kjer piše, da so ju 5. junija 1943 napadle enote Tomšičeve in Gubčeve brigade. 102 Analiza cestnega omrežja iz nemških vojaških kart (Deutsche Heereskarte, Jugoslawien 1: 25.000, 1943, listi 11- 4-a, 11-4-d, 12-3-a, 12-3-c) pokaže, da se je na obravnavanem območju od takrat spremenila le kategorija cest in poti (kolovozi in nekatere pešpoti so danes prevozne z avtomobili). Le banovinska cesta iz Ljubljane in Zaloga je takrat ob levem bregu Save vodila samo do naselja Sava; na desnem bregu pa je cesta vodila samo do Pasjeka

65 telefonskimi in radijskimi zvezami. Večje sovražnikove garnizije, ki niso bile preveč oddaljene od Zasavja, v Celju, Kranju, Kamniku in na Bledu, so lahko v nekaj urah okrepile postojanke in tako še dodatno povečale vojaško prisotnost na območju. Eden takih primerov je bil 24. decembra 1941 pred borbo na Tisju, ko so nemške motorizirane kolone prispele tja že v eni uri po sporočilu o partizanskih enotah (Poglajen – Kranjc, 1969: 113). V nadaljevanju se bom osredotočil na postojanke v (ne)posredni bližini reke Save in razmejitvene črte med obema okupatorjema, saj je poleg reke veliko oviro pri prehajanju območja predstavljala tudi dobro utrjena in zavarovana meja, ki jo je nemški okupator po kapitulaciji Italije obdržal ter še celo dodatno utrdil in številčno okrepil (Kos, ustni vir).

Največja in najmočnejša postojanka je bila v Litiji. Velikonočni ponedeljek 1941 je zaznamoval prihod Nemcev v Litijo, ki so jo zasedli brez bojev, saj je jugoslovanska vojska že prej odšla (AS 1827, 856/I – okolica Ljubljana; Kresal, 1961: 99). Iz Slike 4.2. je razvidna nastanitev nemški enot po mestnih poslopjih: varnostna služba (SD oz. gestapo) se je nastanila v poslopju bivšega sodišča, kjer so imeli tudi zapore; v župnišču so bili nastanjeni policisti SS Regimenta Todt oz. 181. rezervnega policijskega bataljona, vojska (Landeschutz Bataillon 921) je bila nastanjena pri Modicu in Slancu, žandarmerija (orožniki) pa je bila nastanjena v stavbi zraven železniške postaje. Štab pa je bil v bivši ambulanti. Označeno je tudi poslopje občine, Nemške hiše (Deutsches Haus) in tekstilne tovarne (predilnica Litija), v kateri so bile nastanjene tudi policijske enote. V Litiji so bili tudi t.i. raztrganci in vermani; od leta 1944 naprej pa tudi domobranci oz. bela garda. Tukaj so bile od jeseni 1944 tudi enote protiletalske obrambe s protiletalskimi topovi. Številčno stanje enot v Litiji se je ves čas spreminjalo, tako da je v povprečju štela med 200 in 500 mož, včasih tudi več. Nemci so iz Litije pošiljali patrulje proti Ponovičam in Savi ter Pogoniku in Kresnicam. Litijo so utrdili s številnimi bunkerji. Stene bunkerjev so bile narejene iz dveh slojev desk, med njimi pa nasut pesek in kamenje (40-50 cm); streha je bila narejena iz lesenih tramov in desk, v pritličju so bila okna zavarovana z zaboji peska in mrežami. Bunkerji so imeli kvadrasto obliko,

(nasproti Mošenika). Današnjo »Zasavsko cesto« proti Zagorju in Trbovljam so dogradili v 60-ih letih prejšnjega stoletja (Ceste v SR Sloveniji 1945-1975, 1975: 47).

66 kjer je stranica merila 6-8 m, višina pa od 2-3 m, vsak pa je imel po dva težka mitraljeza in stalno stražo. Taki bunkerji so bili postavljeni pri Slancu, Modicu, prosvetnem domu in pri vhodu v predilnico.

Slika 3.1: Skica postojanke Litija

(Vir:ARS, AS 1851, 62/II)

Postojanka v Šmartnem pri Litiji je bila nastanjena v graščini (Grmače), prosvetnem domu in župnišču. Ta postojanka je bila namenjena predvsem nadzorovanju meje in je večkrat dnevno pošiljala patrulje na mejo. Poleg graničarjev iz oddelka Grenzwachunterabschnitt XVIII/F imela tudi nekaj orožnikov, v februarju leta 1944 pa so bili v Slatni nastanjeni tudi vermani. Številčno stanje postojanke je bilo v povprečju 60-70 mož, včasih tudi krepko prek 100. Nemci so svoje enote nastanili tudi v gradu Bogenšperk, kjer so bili prav tako graničarji, orožniki in v začetku februarja leta 1944 tudi vermani. Postojanka je v povprečju štela 50-60 mož, včasih tudi več.

67 Obmejne postojanke, ki so imele nalogo predvsem mejo nadzorovati, so bile tudi v kraju Prežganje, v Veliki Preski in na Javorju (Pečar). Okoli postojanke v Prežganju je bilo na griču 12 bunkerjev, zgrajenih iz brun in peska, obdani so bili z jarki in minirano mrežo. V vsakem bunkerju je bila po ena strojnica, v zvoniku sta bili 2 strojnici, pred župniščem pa je bil še en bunker, ki je bil z jarkom povezan s cerkvijo; utrjena je bila tudi šola. Na cesti proti Trebeljevemu so imeli postavljene španske jezdece, k meji pa so pošiljali po dve patrulji na dan. Tukaj so bili predvsem graničarji, v letu 1944 pa tudi raztrganci, domobranci in vermani. Številčno stanje postojanke je bilo v povprečju 80-100 mož, včasih tudi več. Podobno je bila z bunkerji utrjena tudi postojanka v Veliki Preski, kjer so bili večinoma tudi graničarji, v letu 1944 pa prav tako domobranci in vermani. Številno stanje je postojanke je bilo podobno kot v Prežganju. V decembru 1941 so se graničarji stalno naselili tudi v Javorju, kjer so zasedli župnišče in cerkveno hišo, v septembru 1944 pa so policisti zasedli še šolo in nekaj privatnih hiš. Podatkov o utrjevanju te postojanke ni, vendar je bila najverjetneje podobno utrjena z bunkerju, jarki in miniranimi mrežami, kot prej omenjeni postojanki; tudi številčno stanje moštva je bilo podobno. Posebni pomen sta imeli postojanki v Podgradu in Lazah, saj je bila prva cestni mejni prehod, druga pa železniški mejni prehod z Ljubljansko pokrajino oz. Italijo. Postojanka v Podgradu je štela 35-45 graničarjev, ki so bili nastanjeni v gradu. Okrog postojanke je bilo 6 bunkerjev, med sabo povezanih s strelskimi jarki. Postojanka je bila ograjena z bodečo žico in je bila ponoči osvetljena. V Lazah je postojanka štela 40-50 mož, od tega je bilo največ vojakov, graničarjev in gestapovcev. Ta postojanka je imela tudi progovne stražarje (Bahnschutzpolizei) in je v letu 1943 varovala dograjeno obvozno progo Laze-Črnuče. Vojaki so bili v dveh bunkerjih, v postojanki ob mostu pa so bili trije bunkerji: dva na dolski in eden na lažanski103 strani. Most je bil ponoči zaradi varnosti osvetljen. Na drugi strani reke je bila postojanka Dolsko, ki je skupaj s postojanko v Lazah nadzirala železniški most čez Savo, prav tako pa je pošiljala patrulje po cesti proti Dolu pri Ljubljani, kjer je bila tudi nemška teritorialna postojanka. Številčna moč postojanke v Dolskem je bila okoli 30 orožnikov, graničarjev in železniških stražarjev.

103 Laze pri Dolskem – lažanski, Lažani (Priročni krajevni leksikon Slovenije, 1996: 165).

68 Naprej od Laz na desnem bregu Save je bila okupatorjeva postojanka v Jevnici. Tu so Nemci utrdili hišo ob železniški progi (glej sliko ?) in šolo, ki so ju prezidali v pravi utrdbi. Številčno je bila ta postojanka razmeroma močna, saj je bilo tu okoli 70-80 mož,104 včasih tudi več. Ta postojanka je nadzirala železniško progo in prevoze z brodom čez reko do Senožet. Ko so Nemci odkrili, da partizani ponoči uporabljajo sicer zaklenjeni brod, so ga zažgali. Nasproti Jevnice, čez Savo, v Senožetih, pa so Nemci 1. januarja 1945 ustanovili posebno postojanko, ki naj bi imela poglavitno nalogo preprečevati povezavo Štajerske z Dolenjske.

Slika 3.2: Postojanka v Jevnici. Slika prikazuje hišo ob železniški progi v Jevnici, ki so jo Nemci prezidali v utrdbo. Foto: Jože Rozman, 22. 12. 2005.

Naprej od Jevnice je bila postojanka v Kresnicah, ki je bila utrjena s tremi bunkerji, zgrajenimi iz lesenih sten, polnjenih s peskom. Tu so bili orožniki, železniški stražarji, policisti, v letu 1944 pa tudi vermani. V povprečju je postojanka štela 40-50 mož, njena naloga pa je bila varovanje železniške proge in preprečevanje prehodov čez Savo, ki so bili v neposredni bližini.

104 V novembru 1944 se je v šolo naselilo 120 Nemcev, ki so tu ostali do konca vojne.

69 Med Kresnicami in Litijo je bila postojanka v Pogoniku oz. Zgornjem Logu (Logu)105 (na drugi strani reke), ki je imela nalogo varovati železniški most106 čez Savo. Posadka, v povprečju 80 mož, je bila nastanjena v gradu, v Logu pa je bila protiletalska baterija (okoli 20-30 vojakov) s tremi protiletalskimi topovi. Na vsaki strani mostu, ki je bil ponoči osvetljen, je bilo stražarsko mesto; most in predora so varovale utrdbe. V dveh izmed njih so bili postavljeni zgoraj omenjeni protiletalski topovi.

Od Litije naprej proti kraju Sava je bila postojanka v Ponovičah. Nemški policisti in orožniki so bili nastanjeni v graščini, kjer so poleg varovanja proge opravljali tudi nalogo varovanja tamkajšnje kmetijske posesti; tu so redili večje število živali, zato so jo partizani večkrat napadli in živino plenili. Številčno stanje postojanke je bilo spremenljivo: 80-120 mož, v času nemških akcij pa tudi preko 200. Dnevno so večkrat patruljirali po progi proti Litiji. Zadnja postojanka na levem bregu je bila v kraju Sava. V bunkerju107 ob železniški progi so bili nastanjeni orožniki, v poslopju železniške postaje so bili železniški stražarji (Bahnschutz), v šoli in župnišču pa vojska in policija. Tako kot v vseh postojankah je bilo tudi tu številčno stanje spremenljivo: 70-100 mož. Iz Save so po cesti in tudi po tirih pošiljali patrulje proti Ponovičam; patruljirali pa so tudi proti Mošeniku108 in Renkam, kjer so bili tudi nemški bunkerji od koder so nadzorovali progo. Večkrat so postavljali zasede v Tirni in Lešah. V kraju Sava je bil pomemben most čez reko, saj je potem ni bilo moč prečkati po mostu vse do Litije. Podobno kot ostale, je bila utrjena tudi postojanka v Vačah. Močno je bila utrjena v šolskem poslopju in župnišču. V zvoniku cerkve je imela težko strojnico, okolica postojanke pa je bila zavarovana z žičnimi preprekami in minskim poljem. Čeprav je bila posadka maloštevilna (30-32 orožnikov in policistov), jo je bilo zaradi omenjene utrditve težje napasti oz. zavzeti.109 Posadka

105 V situacijskih poročilih obveščevalnih oddelkov se ta postojanka »Log« včasih omenja posebej, čeprav je bila v sklopu postojanke v gradu Pogonik. 106 Železniški most je bil septembra 1944 v vzajemni akciji zavezniškega letalstva in Kamniško-zasavskega odreda onesposobljen, tako da je bil železniški promet od Litije naprej ustavljen do februarja 1945. 107 V tem bunkerju, ki je bil enonadstropen s posteljami, je bilo stalno 14 orožnikov. Od mostu je bil oddaljen 40 m, od železniške postaje pa 300 m. Nivo bunkerja je bil 6 m pod železniško progo. 108 V Mošeniku so imeli bunker z 11 možmi, ki je varoval železniški nadvoz, v Renkah pa dva lesena in betonski bunker z okoli 35 možmi. Postojanko v Mošeniku je KZO napadel dvakrat: 31. 8. in 5. 9. 1944. 109 Minerji KZO-ja so 7. 7. 1944 v orožniško postajo Vače poslali mino, ki je ubila tri, ranila pa štiri orožnike. Posadka se je nato umaknila iz Vač, kjer do 27. 9. 1944 ni bilo več stalne vojaške oz. policijske prisotnosti. Takrat pa je Sava dobila zopet vojaško posadko, le da je bila tokrat močnejša. Dokončno se je posadka umaknila v noči na 8. 5. 1945, ko je na pritisk partizanov zapustila kraj in pustila ogromno orožja in streliva.

70 je v času obstoja večkrat ropala živino in pridelke tukajšnjim kmetom, večkrat pa je tudi postavljala zasede pod hribom Slemšek (677 m).

3.3. Prebivalstvo

3.3.1. Preseljevanje in deportacije

Nacistični program uničenja slovenskega naroda je vseboval tri poglavitne točke: množičen izgon Slovencev, množično naselitev Nemcev ter hitro in popolno ponemčenje tistega prebivalstva, ki bi še ostalo (Slovenska novejša zgodovina 1, 2005: 586). V aprilu 1941 je Himmler110 šefu civilne uprave zasedenih ozemelj Koroške in Kranjske Franzu Kutscheri povedal, da ima nalogo, da to deželo čim prej ponemči. Takrat je Himmler izdal tudi smernice, ki bi naj tej nalogi zagotovile uspeh, izvesti obsežne deportacije Slovencev v treh zaporednih valovih. V prvem valu bi izgnali izobraženstvo (učitelji, duhovniki) in politično aktivne Slovence, v drugem valu vse priseljence iz drugih predelov Jugoslavije ali tujine, ki so se tu naselili po letu 1914, v tretjem valu pa vse prebivalstvo iz 20 km širokega pasu ob meji z Ljubljansko pokrajino. Prav tako naj bi izselili vse, ki so bili rasno neprimerni in/ali nevčlanjeni v Štajersko domovinsko zvezo in Koroško ljudsko zvezo, tiste z dobro rasno oceno in ki naj bi jih izgnali na tuje, bi odpeljali v Rajh (Ferenc, 1968: 176-178). To delo naj bi izvajala preseljevalna štaba v Mariboru (Sp. Štajerska) in na Bledu (Koroška in Kranjska oz. Gorenjska) (Slovenska novejša zgodovina 1, 2005: 586). Po pričevanju domačina iz Litije in borca Kamniško-zasavskega odreda Vilija Kosa, so Nemci ob prihodu v Litijo in okoliške kraje najprej izselili učitelje in duhovnike, prav tako inteligenco in politične aktiviste. Iz šolskih kronik111 šolskega okoliša Ljubljana, kamor so spadale osnovne šole tukajšnjih krajev, je razvidno, da so v mesecu maju Nemci odpeljali učiteljstvo in duhovščino v zbirno taborišče Šentvid nad Ljubljano (danes Šentvid). Ponekod (v Hotiču) so učitelji in duhovniki pobegnili kar sami (ARS, AS 1827, 865/I - okolica Ljubljana).

110 Himmler je bil državni komisar za utrjevanje nemštva in vodja nemške policije. 111 To so šolske kronike osnovnih šol, ki so bile po vojni oddane Komisiji za ugotavljanje zločinov okupatorja in njihovih pomagačev (KUZOP). Sklicujem se na poročila naslednjih osnovnih šol: Dol pri Ljubljani, Dolsko, Hotič, Janče, Javorje, Jevnica, Kresnice, Litija, Prežganje, Ribče, Sava, Senožeti, Sv. Križ pri Dolskem, Šmartno pri Litiji, Štanga pri Litiji, Tirna pod Sveto Goro in Vače pri Litiji (ARS, AS 1827, 865/I – okolica Ljubljana).

71 Med 6. in 10. julijem 1941 so iz taborišča Šentvid skozi Ljubljano in preko Zidanega Mosta in Zagreba izgnali v Srbijo112 2387 izobražencev in njihovih družin iz vse Gorenjske (Ferenc, 1968: 247). Po podatkih KUZOP je okupator takrat izgnal iz okraja Litija 122 oseb, iz okraja Kamnik pa 277 oseb (Ferenc, 1979: 183). Izseljevanje drugega vala iz Koroške in Kranjske je v mesecu avgustu preprečil razmah ljudske vstaje na Gorenjskem, ki je vezala nase enote, ki jih bi drugače okupator uporabljal za izseljevanje ljudi. 18. avgusta 1941 pa je Himmler zaradi oborožene vstaje jugoslovanskih narodov in problemov z deportacijami Srbov iz Hrvaške113, do konca vojne ustavil deportacije v jugozahodni Evropi (Ferenc, 1968: 261-264). Vendar je čez nekaj dni izdal odredbo o nadaljnjem izseljevanju drugega vala, iz katerega je bilo poleg ostalih območij izvzeto tudi območje okrožij Kamnika in Litije. Izselitev se je izvajala samo v okrožjih Celje, Brežice in Trbovlje, pa še ta se je končala v veliko manjšem obsegu kot načrtovano (prav tam: 280-289). Tretji val, kot rečeno, je predvideval izselitev ljudi iz 20 km širokega pasu ob meji z Ljubljansko pokrajino, iz obmejnih krajev proti Italiji oz. Julijski krajini okupator ni nameraval izseliti obmejnega prebivalstva. Nemci so hoteli z izselitvijo Slovencev in naselitvijo (Kočevskih) Nemcev ustvariti zaščitni jez (Völkischer Schutzwall). Za Gorenjsko ni tako natančnih podatkov kot za Spodnjo Štajersko, zato obseg mejnega pasu na tem območju ni znan. Je pa znano, da so Nemci nameravali iz obmejnega pasu na Gorenjskem izseliti okoli 80.000 prebivalcev, kar je pomenilo skoraj polovico vseh ljudi, ki so živeli tam leta 1931 (Ferenc, 1968: 290). Nemci so res nameravali izseliti prebivalstvo iz obmejnih občin, kar potrjuje tudi šolska kronika osnovne šole Dolsko, kjer piše, da so 10. 12. 1941 prišli v vas Nemci, da jih izselijo. Zaradi ljudske vstaje na Gorenjskem114 je morala policija zapustiti kraj, izselitev pa bi naj izvedli Luksemburžani, ki pa so se temu uprli in bili ostro kaznovani (ARS, AS 1827, 865/I – okolica Ljubljana).

112 Končne postaje železniških transportov deportirancev so bili kraji Valjevo, Veliko Orašje, Varvarin, Kruševac, Sremski Karlovci in Užička Požega (Ferenc, 1968: 247). 113 Ustaši so v letu 1941 nasilno izgnali v Srbijo več kot 120.000 Srbov (Ferenc, 1968: 286). 114 Policisti 2. čete rezervnega policijskega bataljona so se odpravili proti Rovtam pod Mladim vrhom, kjer so jim 12. 12. 1941 borci Cankarjevega bataljona zadali usodni udarec. Padlo naj bi kar 45 nemških policistov, partizani pa so ob majhnih izgubah (2 mrtva, 2 ranjena) zaplenili mnogo orožja, streliva in opreme (Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945, 1978: 196-197).

72 O nemškem preseljevanju obmejnega prebivalstva priča tudi Jerič (1969: 312-314): Ko so Nemci konec novembra 1941 končali priprave za selitev, so se že številni posestniki s Čepelj, Gobe, Preženjskih njiv, Preske, Jelenja, Kala, Dol, Dobovice, Borovaka, Hudih raven, Brda, Prevalja, Podpeči in Javorja, ki niso nasedli okupatorjevi propagandi, preselili z vsem, kar se je dalo, na italijansko stran. Naselili so se po Moravški gori, v Gabrovki, na Oreškem hribu ter tja do Mirne in Šentruperta. Občina Polšnik je bila v mesecu decembru 1941 v celoti izseljena. Le majhnega odstotka domačinov ukaz o izselitvi ni zadeval; to so bili predvsem železničarji in redki obrtniki, ki so bili okupatorju nujno potrebni (Župančič, 1969: 28). Slika 3.3. prikazuje že dvakrat zmanjšani izselitveni pas, ki je predvideval izselitev samo tistih oseb z neustrezno rasno oceno. Območja na sliki, ki so črtkana, so septembra 1941 izvzeli iz izselitvenega pasu, kar je predvsem jezilo Kočevske Nemce. Iz slike je tudi razvidno, da je to izselitveno območje segalo vse do vključno bivše občine Polšnik, ki je pred vojno spadala v litijski srez, Nemci pa so jo vključili v Spodnjo Štajersko. Ker so bile deportacije v Nezavisno državo Hrvatsko (NDH) zaradi težav z izselitvijo Srbov in zaradi nemških obljub Kočevarjem o preselitvi v rajh še v letu 1941onemogočene, je Himmler odločil ljudi iz tega območja preseliti v stari rajh. Do 30. julija 1942, ko so Nemci končali tretji val deportacij, so iz obsavskega in obsoteljskega pasu v Nemčijo preselili okoli 37.000 od nameravanih 46.252 ljudi (Ferenc, 1968: 290–330). Slika 3.3: Posavsko-obsoteljsko naselitveno območje 1941.

Vir: ARS, AS 1625, Posavsko-obsoteljsko naselitveno območje 1941.

73 V mesecu marcu leta 1942 so Nemci iz obeh pokrajin začeli aretirati sorodnike partizanov in ubitih talcev in jih preseljevati v Nemčijo, na njihova posestva pa naj bi naselili Nemce in tako okrepili nemštvo in ponemčevanje. Na Gorenjskem so aretirane sorodnike partizanov in talcev vozili v taborišče tajne državne policije (Gestapo) v Šentvidu nad Ljubljano. Prvi transport115 so najprej odpeljali v zbirno taborišče Rajhenburg (Brestanica), od koder so jih odpeljali v Nemčijo skupaj z ljudmi, izgnanimi iz obsoteljskega in obsavskega pasu. Na Gorenjskem so deportirali sorodnike omenjenih do konca avgusta 1944116; na Spodnjo in Zgornjo Bavarsko so poslali 31 transportov oz. 4185 Slovencev, kar je več kot leta 1941. Čeprav so Nemci še vedno imeli v načrtu izseliti nadaljnjih 40.000 ljudi iz Gorenjske, jim je to preprečil razvoj narodnoosvobodilnega gibanja in vse večje vključevanje prebivalstva vanj (prav tam: 344-363). Izseljevanju sorodnikov oz. družin pobeglih v partizane v litijski okolici so Nemci pričeli januarja 1943, potem ko so številni mladi začeli množično odhajati v partizane. Prihajali so v zgodnjih jutranjih urah, ljudem dali na voljo pol ure za pripravo prtljage, jih naložili na kamione in jih odpeljali v stari grad v Goričanah, od koder so jih po tednu dni odpeljali v Medvode, kjer so jih strpali na vlak proti Jesenicam in dalje do taborišča Neuhaus v Nemčiji (Štok – Korotan, 1969: 164-181).

3.3.2. Popisi prebivalstva

Pri prikazu popisa prebivalstva se bom omejil na tistih pet občin bivšega sreza Litije, ki jih je okupator priključil litijskemu okrožju: Litija, Šmartno pri Litiji, Trebeljevo, Kresnice in Vače. Uporabil bom podatke popisa prebivalstva iz leta 1931 in leta 1941. Zadnji popis prebivalstva pred izbruhom vojne je bil izveden v takratni Kraljevini Jugoslaviji, natančneje je bilo to 31. marca 1931 (Krajevni leksikon Dravske Banovine, 1937: 12). Med vojno pa so Nemci zaradi svojih raznarodovalnih načrtov popisali prebivalstvo najmanj dvakrat. Najverjetneje so to storili v mesecu juniju 1941, saj so v juliju že začeli z izselitvijo prvega vala, drugi popis pa so izvedli oktobra 1941, kot je razvidno v nadaljevanju.

115 V prvem transportu naj bi odpeljali 126 oseb; tisto pomlad so iz Šentvida nad Ljubljano odpeljali še štiri transporte (Ferenc, 1968: 347). 116 Na Spodnjem Štajerskem so prenehali z deportacijami sorodnikov talcev in partizanov že poleti 1943 (prav tam: 356).

74 Prve podatke o številčnem stanju prebivalstva, ki ga navajajo nemški dokumenti, sem našel iz odgovora političnega komisarja v Kamniku na prošnjo političnega komisarja v Kranju, datirano 10. 9. 1941. V dopisu političnega komisarja v Kamniku nadrejenemu šefu civilne uprave v Celovcu iz 18. 2. 1942 pa se navedeno številčno stanje prebivalstva kamniškega okrožja z dne 10. 10. 1941 razlikuje od podatkov iz prejšnjega dopisa; prav tako je tukaj prikazano število moških oz. žensk (ARS, AS 1603, 2/I; AS 1603, 2/II). V Tabeli 3.1 bom prikazal številčno stanje prebivalstva za zgoraj omenjene občine iz podatkov pred vojno (1931117) in obeh nemški popisov prebivalstva. Ker so Nemci navedli številčno stanje prebivalstva samo občin v okrožju, medtem ko podatkov o naseljih ni navedenih, bom navedel samo podatke po občinah tudi pri popisu iz leta 1931. Tabela 3.1: Številčno stanje prebivalstva Litijskega okrožja. Občine \Popis 31. 3. 1931 Junij 1941 10. 10. 1941 Kresnice 1470 1700 1700 (855m in 845ž) Litija 5145 5500 5053 (2477m in 2576ž) Šmartno pri Litiji 2487 2700 2718 (1203m in 1515ž) Trebeljevo 1956 2760 2255 (1132m in 1123ž) Vače 1012 1040 888 (386m in 502ž) SKUPAJ 12070 13700 12614 (6053m in 6561ž) (Vir: Krajevni leksikon Slovenije, str. 250-256; ARS, AS 1603, 2/I; AS 1603, 2/II)

Iz Tabele 3.1 je razvidno, da je prebivalstvo omenjenih občin do začetka vojne oz. junija 1941 naraščalo. Iz drugega nemškega popisa prebivalstva v omenjenih občin pa je že vidno upadanje števila prebivalstva z izjemo občine Šmartno pri Litiji, kjer se je število prebivalstva celo povečalo. Vzroki za upadanje števila prebivalstva pa so v največji meri posledica vojne oz. raznarodovalne politike okupatorja. V prejšnjem poglavju sem obravnaval preseljevanje tukajšnjega prebivalstva, ki ga je prvi val zadel že v začetku julija 1941, tretji val pa je potekal v mesecu novembru in decembru, zato ni imel vpliva na številno stanje prebivalstva iz oktobra 1941. Prav tako je vplivalo dejstvo, da so ljudje iz strahu pred nemškim okupatorjem pobegnili na italijansko stran, maloštevilni pa so odšli tudi že v »hosto«.

117 Ker se upravno-politična ureditev po občinah oz. srezih razlikuje od nemških okrožij, sem pri popisu iz leta 1931 seštel število prebivalstva tistih naselij v občini, ki so prisotna tudi v občinah nemških okrožjih.

75 Nemci v omenjenih občinah niso popisovali samo Slovencev, ampak so popisovali tudi nemško prebivalstvo, ki je živelo tukaj. Tako je bilo v občini Kresnice 6, v Šmartnem pri Litiji 7 in v Litiji 41 nemških prebivalcev. Za ostali občini (Vače in Trebeljevo) pa ni podatkov (ARS, AS 1603, 849/I/4).

3.3.3. Vojaški obvezniki in mobiliziranci

Nemška okupacijska oblast je, potem ko je preložila priključitev zasedenih območij do konca vojne, podelila tu živečemu prebivalstvu državljanstvo na preklic. Nemci so zaradi neuspehov predvsem na vzhodni fronti (Stalingrad) začeli pozimi 1942 v zasedenih deželah z množično mobilizacijo moških, ki bi izpopolnili razbite nemške divizije. Po nemškem odloku naj bi iz Zasavja v nemško vojsko odšli prvi mobiliziranci med 10. in 15. januarjem 1943. Najpomembnejša naloga organizacije Osvobodilne fronte (OF) na tem območju je bila pridobiti čim več fantov in mož za odhod v partizane, namesto v nemško vojsko. Odbori OF v Litiji, Moravčah, Bregu, Kostrevnici, Ribčah, Jevnici in aktivisti na terenu so organizirali odhode teh fantov in mož v partizane. Tako se je Zasavski bataljon v noči na 12. januar118 okrepil z okoli 50 novimi partizani in postal najmočnejša bojna enota takratne II. grupe odredov oz. 4. operativne cone (Poglajen – Kranjc, 1969: 117-118; Vidali, 1989: II/11). Nemci so zaradi te množične mobilizacije partizanov začeli 14. januarja 1943 v Litiji in okolici seliti družine svojcev. Podobno so nameravali naslednji dan v Jevnici in okolici, vendar so našli prazne domačije, ker so se družine umaknile v bližnje gozdove. Štab IV. operativne cone je za te ubežnike organiziral partizansko civilno taborišče in mu dodelil 6 borcev. To ni bilo samo zavetišče družinam, ki so se umaknile pred Nemci, ampak tudi postojanka za partizane, ki so se tu zdravili ali skrivali. Taborišče je delovalo do septembra 1943, ko je štelo že 20 mož, iz katerih je štab IV. operativne cone osnoval »specialno četo«, ki je kot predhodnica 1. bataljona novoustanovljenega Kamniško-zasavskega odreda119 (KZO), sprejemala novince od Kamniško- zasavske (terenske) čete ter ji oddajala orožje na desnem bregu Save; tudi Kamniško-zasavska

118 Anton Godec – Tomaž v svojem pričevanju navaja za isti dogodek datum 5. 1. 1943, torej teden dni prej (Godec – Tomaž, 1969: 183). 119 KZO je imel ključno vlogo pri zagotavljanju prehodov čez Savo, zato ga bom podrobneje obravnaval v posebnem poglavju.

76 četa je v februarju 1944 postala jedro 2. bataljona KZO.120 Ta je poleg prevoza novincev in orožja v obeh smereh skrbel tudi za mobilizacijo fantov in mož v partizane (Vidali, 1989: II/12- 33; Godec – Tomaž, 1969: 182-193; Anton Jerant – ustni vir). Drug tak primer so Ribče, ko je okupator 28. 1. 1943 izselil 9 družin, ki so imele svojce v partizanih; 15. 8. 1944 pa je iz vasi Sp. Prekar, Hrib nad Ribčami, Katarija in Zg. Prekar preselil kar 25 družin, posestva pa zažgal (ARS, AS 1827, 865/I – okolica Ljubljana). Iz nemškega dokumenta, ki prikazuje poimenske sezname vojaških obveznikov okrožja Litije, rojenih v letih od 1900 in 1923, je razvidno, da so Nemci iz tega območja predvidevali vpoklic 771 mož v nemško vojsko (ARS, AS 1603, 842/I/1). Iz 21 poimenskih seznamov vzdrževanih vpoklicanih vojakov iz kamniškega okrožja je razvidno, da so Nemci na tem območju izvajali mobilizacijo še najmanj do konca januarja 1945 (ARS, AS 1603, 849/IV/2). Ker je bilo leta 1943 in v letu 1944 narodnoosvobodilno gibanje že v polnem razmahu in ker je fronta zahtevala vedno več žrtev, so se mobiliziranci v vedno večjem odstotku/deležu odločali za odhod v partizane.

3.4. GOSPODARSTVO IN INDUSTRIJA

Ena izmed značilnosti nemškega okupacijskega režima je bila tudi uvedba vojnega gospodarstva in s tem prizadevanje, da bi z zasedenih območij dobili čim več materialnih dobrin za potrebe svojih vojskujočih se držav. Po nemških podatkih je samo industrija na zasedenih območjih Koroške in Kranjske proizvedla toliko kot industrija v avstrijskem delu Koroške (Slovenska novejša zgodovina 1: 590). Velik pomen gospodarstva na obravnavanem območju kaže tudi dejstvo, da so Nemci pri določitvi meje med takratno Ljubljansko pokrajino in Gorenjsko želeli imeti gospodarsko najrazvitejša ter kmetijsko najrodovitnejša območja. V bližini Litije oz. Šmartnega pri Litiji se stekajo najpomembnejše prometne poti,121 zato je tu nastalo pomembno prometno in gospodarsko središče. Vseskozi pa je bilo zaradi rudnega

120 Do ustanovitve obeh čet (terenske in specialne) in nato KZO so novince čez Savo in nazaj orožje, strelivo, vodili kurirji ob spremljavi strojniške desetine (Vidali, 1989: II/15).

77 bogastva karbonskih skladov v litijski okolici razvito rudarstvo,122 ki je poleg brodarstva predstavljalo gospodarsko osnovo območja. Po prihodu južne železnice123 1849, ki je povezala Celje, preko Zidanega Mosta, z Ljubljano, se je začela tu razvijati industrija (Krajevni leksikon dravske banovine, 1937: 309-310, 313-314; Kresal, 1961: 5-13; Praprotnik, 1969: 9-11). V nadaljevanju je opisanih nekaj obratov in družb v širšem litijskem območju, ki so obratovali v bližini partizanskih prehodov čez Savo. Najpomembnejši industrijski obrat na obravnavanem območju prehodov je bila zagotovo predilnica v Litiji. V 80. letih 19. stoletja so v Litiji zgradili bombažno predilnico, kjer se je leta 1886 ustanovila večja komanditna družba Schwarz Zublin & Co, ki je bila lastnik tovarne. Železnica je predilnici omogočila najcenejši dovoz bombaža in odvoz preje, zasavski rudniki so nudili dovolj premoga za pogon predilnice, cenene delovne sile pa je bilo tudi dovolj. Tako je leta 1906 zaposlovala že 400 delavcev. Leta 1909 je prevzelo tovarno podjetje Brummer iz Trsta, ki jo je združilo s tekstilno tovarno v Gorici, last družbe Ritter – Rittmayer & Co. Leta 1912 je bila vključena v delniško družbo Vereinigte österreichische Textilindustrie in združena s tkalnico v Preboldu, s katero je sodelovala vse do leta 1945. Leta 1916 se je lastništvo ponovno menjalo, prevzel jo je tekstilni koncern Mautner. V njegovi lasti je bila vse do druge svetovne vojne, z izjemo med formalno nacionalizacijo tujega kapitala leta 1923, ko se je koncern razdelil na češki, jugoslovanski, avstrijski in madžarski Mautner d.d. Med okupacijo je dobila ime Littai – Pragwalder

121 Tu se stekajo štiri ceste z dolenjskega gričevja, dve povezujeta Litijo z Ljubljansko kotlino, ena pa jo prek Vač povezuje z moravško in zagorsko kotlino. Preko tega območja je tudi potekala t. i. jantarska pot iz Baltika na jug (Praprotnik, 1969: 9; Kresal, 1961: 5) 122 Rudarstvo je bilo v okolici Litije razvito že v času Ilirov in Keltov. Zaloge železove, svinčene, cinkove in bakrene rude in barita so bile v žilah, ki so bile primernejše za izkoriščanje v manjšem obsegu. Zaradi tega so se ti rudniki pokazali za sodobno eksploatacijo nezadostni in nerentabilni. Dokončno pa so s kopanjem svinčene rude in s topilnicami prenehali leta 1930, medtem ko so na Sitarjevcu kopali svinec in cinober še do leta 1951 (Kresal, 1961: 11-13). Močan gospodarski vpliv na širše litijsko območje pa je imel zasavski premogovni bazen, ki zaposloval delovno silo, ter povpraševal po živilih in lesu (Krajevni leksikon dravske banovine, 1937: 310). 123 Prihod južne železnice je povzročil dvojni učinek: - ustavil promet savskega brodarstva, ki se je na Savi razvilo šele v srednjem in novem veku. Ladje, ki so bile natovorjene predvsem z vinom in žitom iz Dolenjske in Hrvaške, so vlačili po reki navzgor z živinsko vprego po vlačilni stezi, ki je bila vsekana ob reki. Dokončno se je brodarstvo umaknilo s Save z zgraditvijo proge Zidani Most-Sisak leta 1862. Tako je Litija po zgraditvi južne železnice izgubila prometni značaj, kljub temu da se po železnici prepelje mnogo več blaga; - po drugi strani pa je odprla nove možnosti za gospodarski razvoj, predvsem industrializacijo, saj je omogočila uvoz mnogih surovin in izvoz izdelkov, s tem pa pritegnila tuji kapital. Litija pa je prevzela gospodarsko in upravno vlogo sosednjega Šmartnega, v katerem je bilo do takrat upravno, obrtno in trgovsko središče okolice (Krajevni leksikon dravske banovine, 1937: 309; Kresal, 1961: 8-9; Praprotnik, 1969: 9-11).

78 Textilwerke A. G. Littai. Delniške družbe Jugoslovanskih tekstilnih tvornic Mautner po okupaciji niso razpustili, ampak so pravila prejšnje delniške družbe prilagodili nemškemu zakonu o delniških družbah in izvolili nov upravni odbor. V letu 1941 in 1942 so v predilnici posodobili številne stroje in naprave. Proti koncu leta 1941 pa je zaradi pomanjkanja surovin proizvodnja začela že zastajati, v naslednji letih vojne je proizvodnja še nadalje padala, kar se je odražalo tudi v številu zaposlenih. Leta 1943 so zaposlovali 262 delavcev (67 moških in 195 žensk) in 21 uslužbencev, v prvi polovici leta 1944 pa 221 delavcev (56 moških in 155 žensk) ter 20 uslužbencev (Kresal, 1961: 5, 106-107). V noči iz 24. na 25 junij 1944 so združeni minerji KZO in Dolenjskega odreda izvedli napad na tovarniške naprave in jih močno poškodovali, zaminirali so transformatorsko postajo, onesposobili kretnice na industrijskem tiru in razstrelili vodno črpalko. Večje število delavcev je prostovoljno šlo v partizane. Splet omenjenih okoliščin je prisilil upravo tovarne, da so 20. oktobra 1944 predilnico zaprli (Vidali, 1989: IV-16; Kresal, 1961: 107). V Litiji je bilo 1921 ustanovljeno podjetje Lajovic, ki je izdelovalo pletenine iz volne in bombaža, letno okoli 10 ton. Izdelke (razna oblačila) je prodajalo na domačem trgu. Pred vojno je zaposlovalo okoli 20 delavcev (Krajevni leksikon dravske banovine, 1937: 644). Že leta 1841 je bila v Šmartnem pri Litiji ustanovljena tovarna usnja Knaflič. Podjetje je izdelovalo usnje za podplate, ki jih je izvažalo tudi v tujino. Zaposlenih je bilo 30-40 delavcev (Krajevni leksikon dravske banovine, 1937: 648). Poleg topilniške,124 tekstilne in usnjarske industrije se je v Litiji začela razvijati tudi lesna industrija. Leta 1850 je bila ustanovljena tovarna pohištva in stavbenih del ter elektrarna Izgoršek v Šmartnem pri Litiji. Podjetje se je ukvarjalo s stavbenimi deli in izdelavo pohištva. Pred vojno je podjetje letno porabilo 1000 m3 lesa in je zaposlovalo 35-45 delavcev (prav tam: 632). Leta 1897 je nastalo podjetje s parno žago in mizarstvom Kunstler v Litiji. Letno je porabilo do 2000 m3 lesa in je zaposlovalo okrog 15 delavcev (prav tam: 632). V letu 1923 je bilo ustanovljeno podjetje Samsa, parna žaga in lesna industrija, Litija. Imeli so najsodobnejšo parno žago, ki je letno predelala do 4000 m3 okroglega lesa in polovico tega kot rezani les izvozila v tujino. Podjetje je pred vojno zaposlovalo 45-55 delavcev (prav tam: 634).

124 Topilnico svinca so v Litiji zgradili v drugi polovici 19. stoletja. Leta 1913 je proizvajala skoraj eno petino celotne slovenske proizvodnje svinca. Zaradi nerentabilnosti so rudnik in topilnico leta 1930 zaprli (Praprotnik, 1969: 10).

79 Dve podjetji iz kemične industrije sta bili za okupatorja še posebej zanimivi. Prvo je bilo podjetje JUB, tovarna barvil, Dol pri Ljubljani. Tovarna je uporabljala električno energijo iz lastne elektrarne. Izdelovali so razne barve in barvila za gumarsko in kemično industrijo, grafične barve za razne vrste tiska in polizdelke za umetna gnojila (mleti apnenec in kredo). Skupaj s tovarno v Vidmu so v obdobju pred vojno proizvedli 150 vagonov barv (Spominski zbornik Slovenije, 1939: 628). Pomembna je bila tudi kemična tovarna125 Kansky v Podgradu pri Ljubljani. Leta 1922 je bila ustanovljena kot prva jugoslovanska tovarna za proizvajanje žveplenega etra, etra za narkozo, kasneje pa so proizvodnjo razširili na izdelavo topil za industrijske lake. Tovarna je izdelovala tudi vrsto farmacevtskih izdelkov in oskrbovala tekstilno industrijo s pomožnimi kemikalijami (Spominski zbornik Slovenije, 1939: 628; Krajevni leksikon dravske banovine, 1937: 624). Leta 1929 pa je v Kresnicah stekla razmeroma moderna apnenica. Po njeni žičnici so partizani in kurirji do 29. marca 1944, ko je ta prenehala delovati, prevažali predvsem blago, orožje, pošte, itd (Praprotnik, 1969: 11). Poleg omenjene industrije pa je prevladovala obrt, trgovina in gostinstvo. Tako je leta 1927 imel davčni okraj126 Litija 234 trgovinskih, posredniških in podobnih obratov ter 481 obrtnih obratov najrazličnejši strok. Tik pred vojno je bilo v občini Litija zaposlenih 1356 delavcev: 906 delavcev v večjih podjetjih in industriji, 200 delavcev v obrti, gostinstvu in trgovini, 250 delavcev pa v drugih vejah (promet itd.) (prav tam: 11).

125 Kemično tovarno je 14. julija 1944 napadel prvi bataljon KZO in zaplenil 60 kg pogonskih jermenov, ki so jih uporabili za izdelavo podplatov; zaplenili so tudi precej pisarniške opreme (Vidali, 1989: III-23). 126 Davčni okraj Litija je zajemal vse občine takratnega litijskega sreza dravske banovine.

80 3.5. ŽELEZNICA

3.5.1. Železniška proga Celje-Zidani Most-Ljubljana

Prva lokomotiva je iz Celja prispela v Ljubljano 18. avgusta 1849, uradna otvoritev proge pa je bila 16. septembra 1949127. Ta proga je osrednji del železniškega omrežja Slovenije, saj je ves čas obstoja najbolj prometna proga v Sloveniji. To velja še posebej za odsek med Zidanim Mostom in Ljubljano, ki je središčni del prometnega križa Slovenije: sever-jug in vzhod-zahod (Bogić 1998: 7; Rustja, 1999: 3). Gradnja dvotirne proge med Celjem in Ljubljano je bila zelo zahteven projekt, ki je trajal skoraj 4 leta. Velike ovire so bili zahtevni mostovi, podporni zidovi, utrjevanje pobočij in gradnja palisadnih sten za zavarovanje proge pred padajočim kamenjem. Posebno težaven je bil del med Zidanim Mostom in krajem Sava, kjer so morali progo graditi na skalovju savske struge, deloma pa jo vsekati v živo skalo (Mohorič, 1968: 21-24; Rustja, 1999: 17-18).

Med 2. svetovno vojno se je izjemnega geostrateškega in geoprometnega pomena128 železnice zavedala tudi takratna okupacijska oblast. Podobno kot slovensko ozemlje je bilo tudi železniško omrežje med okupacijo razdeljeno med tri okupatorje. Vse železniške proge na nemškem okupacijskem ozemlju je dobila v upravo Nemška državna železnica129 (DRB) (Bogić, 1989: 25). Železnica je bila za oskrbovanje enot na frontah130 izrednega pomena. Po progi so prevažali surovine (nafta, bencin, premog, petrolej …), vojaštvo in vojaška vozila, težko orožje, živila, saniteto ... nenazadnje tudi izseljence in deportirance. Nemci so železniško progo od Zidanega Mosta do Laz131 še posebej zavarovali in utrdili s številnimi vojaškimi postojankami in bunkerji (glej Prilogo H). Vzdolž proge, po tirih in po cesti ob njej, so stalno patruljirale enote in oklepni

127 Da bi čim prej vzpostavili promet na progi, so do otvoritve dogradili le en tir (Rustja, 1999: 20). 128 S podpisom trojnega pakta je Nemčija hotela dobiti popolno oblast nad jugoslovanskimi železnicami. Že 20. marca 1941 je uprava nemških železnic (Deutsche ReichsBahn – DRB) od jugoslovanske zunanjega ministrstva zahtevala stalno evidenco vseh transportov in omejitev domačega prometa, da bi imela nemška vojska na voljo dovolj prometnih kapacitet za prevoz vojaških transportov (Mohorič, 1968: 483). 129 Nemške državne železnice so imele za to progo operativno izpostavo v Celju, ki je bila neposredno podrejena direkciji DRB na Dunaju in ministru za promet ter generalnemu direktorju DRB v Berlinu (AS 1947). 130 Slovenske oz. jugoslovanske železnice so bile pomembne predvsem za oskrbovanje in premeščanje nemških in italijanskih okupatorjevih enot na bojiščih v Grčiji; nemških enot v Rusiji, na Apeninskem polotoku (po kapitulaciji Italije) in v Franciji. Za Italijane je bila izrednega pomena tudi romunska nafta. 131 V Lazah je bil železniški mejni prehod med Nemci in Italijani (Vidali 1989: II/10).

81 vlak (Priloga B), da bi preprečile miniranje in sabotaže na progi, hkrati pa tudi prečkanje reke Save, ki je tekla ob progi. (ARS, AS 1851, 86/III/1). Pomena te proge za okupatorja se je zavedalo tudi vodstvo narodnoosvobodilne vojske, ki je že v letu 1941 organiziralo sabotažne akcije na železnici in železniških napravah.132 Iz številnih poročil o sabotažah in miniranju je razvidno, da je bila proga največkrat minirana med Litijo in Savo, primerna za miniranje in napade na vlak pa je bila tudi ozka soteska med Savo in Zagorjem (ARS, AS 1947, 27-470). Najbolj primerni za miniranje so bili številni kamniti in železni mostovi, tuneli, podvozi in prepusti, ki jih je na omenjeni progi kar nekaj, zato so jih Nemci še posebej nadzirali in v bližini postavili postojanke ter zgradili bunkerje in strelna zaklonišča133 (ARS, AS 1851, 85/I/3).

Najbolj učinkovit in odmeven134 pa je bil vzajemni napad135 zavezniškega letalstva, 15. divizije (4. in 5. brigada), Dolenskega odreda, 6. in 11. brigade IV. operativne cone in Kamniško- zasavskega odreda v noči na 22. september 1944 na železniški most čez Savo (Slika 3.4) pri gradu Pogonik (Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945, 1978: 736-737). Vendar napad ni popolnoma uspel, saj se je zavezniško letalstvo (6 bombnikov) zaradi streljanja nemške protiletalske baterije (t. i. flake) dvignilo višje, kar pa je onemogočilo natančnost bombardiranja mostu. Ker letalski napad ni uspel, so dolenjski minerji most minirali in tako onesposobili železniški promet vse do 8. februarja 1945 (Jerman, 1969: 198-204; Vili Kos-ustni vir; ARS, AS 1869, 333/III/2; AS 1851, 85/I/3, 60/IV; AS 1851, 98/I/4).

132 Večje akcije pa so se začele izvajati leta 1942. ko je bila ustanovljena minerska četa zasavskega bataljona; konec leta 1943 pa je IV. operativna cona ustanovila minersko četo, ki je bila kasneje vključena v KZO. Ob sodelovanju KZO-ja in Dolenjskega odreda sta skupne akcije izvajali tudi njuni minerski četi (Žužek - Tarzan, 1969: 214-237; Vidali, 1989: II/26-29). 133 Leta 1945 so zaradi pogostega miniranja proge na odseku Sava-Zagorje v Renkah neposredno ob železnici zgradili močan betonski bunker, iz katerega so lahko obstreljevali bližnjo okolico (Žužek – Tarzan, 1969: 225). 134 Železniški most pri gradu Pogoniku je bil ključnega pomena za delovanja proge in kot tak eden izmed ciljev strateškega pomena. Sodelovanje zavezniških letal pa je pomenilo zavezniško priznanje in podporo narodnoosvobodilnemu boju (Stergar, 2002: 58-62). 135 Isto noč je 4. brigada napadla še postojanko v Kresnicah in na več mestih porušila progo; naslednji dan pa je Šlandrova brigada razstrelila železniški most pri postaji Sava (Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945, 1978: 737).

82

Slika 3.4: Most čez Savo pri gradu Pogonik. Narejen je iz treh železnih konstrukcij za vsak tir, torej 6 mostov, ki jih z bregovoma povezujeta dva vmesna podporna stebra. Po vojni obnovljena jeklena konstrukcija še danes sloni na prvotnih rečnih stebrih. Slika je narejena iz gradu na desnem bregu. Foto: Jože Rozman, 22. 12. 2005.

3.5.2. Železniška proga Laze-Črnuče-Vižmarje

Ob razdelitvi slovenskega ozemlja je bilo ljubljansko železniško prometno vozlišče v italijanski okupacijski coni. Tako gorenjsko železniško omrežje ni imelo direktne zveze s progo proti Zidanemu Mostu. Zato se je nemško vojaško prometno vodstvo odločilo, da zgradi obvozno progo Laze-Črnuče-Šentvid/Vižmarje (Priloga H), s tem poveže gorenjsko, kamniško in zasavsko progo, in postane neodvisno od Italijanov (Dežman, 1996: 423-424; Bogić, 1998: 25). Z graditvijo 18,035 km dolge enotirne proge136 so začeli jeseni 1941, otvoritev proge pa je bila 15. avgusta 1943 (Rustja, 1992: 26). Trasa proge je potekala od Laz , Beričevega, Šentjakoba, Nadgorice, Črnuč, S od Ježice in Kleč do Šentvida (Vižmarij) (Arhiv Holdinga Slovenskih železnic d.o.o., Proga Šentvid-Laze/ trasa proge).

136 Sprva je bila proga mišljena kot dvotirna, saj je bil spodnji ustroj zgrajen za dvotirno progo (Rustja, 1992: 26).

83 Imela je dve vmesni postaji Beričevo (Fortschach) in Črnuče (Schwarzendorf), v Vižmarjih (St. Veit-Weichseldorf) pa so imeli tudi carinsko službo in štiri carinske tire (Rustja, 1992: 26). Proga je imela operativno izpostavo v Jesenicah, ta je bila podrejena direkciji Deutsche Reichsbahn (DRB) v Beljaku in ministru za promet ter generalnemu direktorju DRB v Berlinu. V Šentvidu je imela sedež tudi Uprava za novo gradnjo železnic v Reichu (Arhiv Holdinga Slovenskih železnic d.o.o., Proga Šentvid-Laze/seznam mostov; Rustja, 1992: 26). No progi je bilo kar 16 različnih mostov, prepustov, nadvozov in podvozov. Najpomembnejši pa je bil 331,6 m dolg most čez Savo v Lazah, ki je bil narejen na obeh obrežnih opornikih in 13 rečnih stebrih (Arhiv Holdinga Slovenskih železnic d.o.o., Proga Šentvid-Laze/most čez Savo pri Lazah, seznam mostov). Ob koncu vojne je bil most miniran, jeklene nosilce pa so uporabili za obnovo mostov v Zalogu preko Ljubljanice in v Medvodah preko Sore (ARS, AS 1851, 98/II/5).137 Tudi to progo so minerji partizanskih brigad in odredov večkrat minirali, kljub temu da je bila proga utrjena z bunkerji in da so bili na vsaki postaji orožniki in železniški stražarji, ki so patruljirali po progi. Najbolj pogosto je bila proga poškodovana na odseku med Lazami in Beričevim138 (ARS, AS 1622, 4/IV/2). Kljub nasprotovanju krajanov so leta 1946 del proge od Laz do Črnuč demontirali, drugi del proge pa je kot industrijski tir obratoval še do konca 1947 (Rustja, 1992: 26).

137 Na nekaj rečnih stebrih pa so leta 1960 zgradili cestni most, ki je zamenjal brod na Savi (Arhiv Holdinga Slovenskih železnic d.o.o., proga Šentvid-Laze/mostovi 1945 – 1962). 138 Glede na to, da je bila proga dograjena v letu 1943, je bilo miniranje smiselno in učinkovitejše na železniški progi med Lazami in Zagorjem, saj so Nemci po kapitulaciji Italije (7. 9. 1943) lahko uporabljali tudi ljubljansko železniško prometno vozlišče (opomba Jože Rozman).

84

Slika 3.5: Ranžirna postaja v Lazah. Slika prikazuje ostanke ranžirne postaje, ki je služila za obračanje lokomotiv. Ob cesti v Lazah so vidni še številni ostanki nemške obvozne proge. Foto: Jože Rozman, 22. 12. 2005.

3.6. UČINKI NA ORGANIZACIJO IN IZVEDBO PREHODOV

Obravnavano območje prehodov je bilo razdeljeno med nemško in italijansko okupacijsko ozemlje, ki je bilo ločeno z utrjeno in varovano razmejitveno črto oz. državno mejo med okupatorjema. Nemški okupator je hotel zasedena območja čim prej priključiti Tretjemu Reichu, zato je uvedel civilno upravo, ki je namesto srezov oz. okrajev uvedla okrožja in na ključna uradniška mesta imenovala svoje ljudi; prav tako je v vseh večjih krajih vzpostavil vojaške oz. policijske postojanke. Vse skupaj je povzročilo, da se je na obravnavanem območju vzpostavilo ilegalno mostišče za transportiranje večjih partizanskih enot, novincev in orožja, t. i. partizanski koridor, ki je povezoval vodstvo NOB in Osvobodilne fronte s pokrajinskimi vojaškimi in političnimi vodstvi. Prehodi čez Savo in smeri čez nemško-italijansko razmejitveno črto pa so bili praviloma speljani izven območij in krajev z okupatorjevo prisotnostjo (glej Prilogo H). Preseljevanje in deportacije lokalnega prebivalstva, kot posledica nemške raznarodovalne politike in povračilnih ukrepov vse bolj rastočemu uporniškemu gibanju slovenskega naroda, je skupaj s

85 prisilno mobilizacijo v nemško vojsko sejalo strah med prebivalstvom in tako negativno vplivalo na izvajanje in organizacijo prehodov čez Savo in demarkacijsko črto. Ker je bilo območje ob Savi tudi dobro gospodarsko razvito, je okupator večino industrijskih obratov in podjetij vključil v vojno gospodarstvo in jih tudi temu primerno utrdil in zastražil. S tem pa so bile partizanske enote, ki so delovale na območju prehodov, odtrgane od surovin in izdelkov, ki bi jim izboljšale gmotno stanje in operativno sposobnost. Strateško pomembnost tega t. i. varovalnega pasu med Savo in razmejitveno črto za (oba) okupatorja pa sta v največji meri definirali železniška proga Celje-Zidani Most-Ljubljana in nemška obvozna proga Laze-Črnuče-Vižmarje. Iz Priloge H je razvidna nemška postavitev postojank ob železniški progi, iz katerih so večkrat dnevno patruljirale enote in oklepni vlaki, ki so varovale progo pred partizanskimi diverzijami in sabotažami. Ker je železniška proga speljana ob reki, so te patrulje nadzirale tudi območja prehodov čez Savo, zato so le-ti bili večinoma organizirani ponoči.

4. PARTIZANSKI PREHODI ČEZ SAVO

Ko so nemški okupatorji v aprilu in maju prišli v Zasavje, so močno zastražili mostove in pobrali vse čolne vzdolž Save. Tako so bili prehodi mogoči le po mostovih pri kraju Sava, v Litiji in v Hrastniku. Prav tako pa je na litijskem območju deloval brod139 za prevažanje prebivalstva med Jevnico in Senožeti. Z vzpostavitvijo razmejitvene črte pa je tudi prehajanje iz enega v drugo okupacijsko območje postalo omejeno. Na tem območju sta bila le dva uradna mejna prehoda med obema okupacijskima režimoma: cestni mejni prehod v Podgradu in železniški mejni prehod v Lazah (Petje – Jovan, 1969: 237; Vidali, 1989: V/2). Da pa bi narodnoosvobodilno gibanje v obeh okupacijskih conah postalo povezano med seboj in pa z vojaškim in političnim vodstvom, so začeli organizirati prve kurirske zveze. Vse to pa je vplivalo, da je na tem območju ob Savi v dolžini približno 20 km nastala posebno izvirna ilegalna organizacija prehodov prek Save in meje.

139 Brod med Jevnico in Senožeti so zgradili leta 1919. Sestavljala sta ga dva večja lesena čolna, povezana z leseno konstrukcijo, tako da je lahko nanj zapeljala tudi vprega. Prevoz so ljudje plačevali sproti, med vožnjo pa so se lahko posedli na klop. Po vojni je bil brod na novo zgrajen in je deloval vse do 8. septembra 1959, ko ga je nadomestil viseči most čez Savo, ki tam stoji še danes (Kovič, 2001: 200-201).

86 4.1. KURIRSKE ZVEZE

Kurirske zveze so bile med narodnoosvobodilno vojno (NOB) glavna oblika medsebojnega povezovanja partizanskih enot oz. političnih organizacij s svojim vodstvom. Čez litijsko in moravško območje so vzhodno in zahodno od Litije potekale kurirske zveze med Štajersko, Dolenjsko in Ljubljansko pokrajino ter povezovale področna vodstva Osvobodilne fronte (OF) z njenim glavnim odborom in partizanske enote z glavnim poveljstvom. Prve zveze so nastale že takoj po okupaciji leta 1941, v jeseni 1942 pa je vodstvo NOB začelo ustanavljati posebno mrežo kurirskih postaj, t. i. TV relejnih postaj140 (Ribič – Muk, 1988: 93; Petje – Jovan, 1969: 237). Kurirji so bili najbolj izkušeni, zanesljivi in iznajdljivi borci, ki so dobro poznali ozemlje in krajevne razmere v kraju, kjer je delovala kurirska postaja. Poleg običajnih kurirskih nalog so opravljali še obveščevalno in propagandno, aktivistično delo; neredko so napadli tudi sovražnikove patrulje. Zadrževali so se v dobro maskiranih zemljankah, bunkerjih in šotorih; v ugodnih razmerah so bivali tudi na bližnjih kmetijah. Hrano so dobivali pri domačinih, pri zanesljivih ljudeh so imeli organizirane t. i. javke, kjer so pridobivali informacije o varnostnih razmerah, prav tako pa so se tu srečevali s kurirji drugih postaj. V Prilogi H so označena mesta kurirskih postaj in smeri delovanja, na katerih so se najpogosteje delovale posamezne kurirske postaje.

4.1.1. Kurirske postaje

Na celotnem obravnavanem območju so med NOB delovale naslednje kurirske postaje: TV 2, TV 3, TV 3 S, TV 21a S, TV 29 S, TV 26 S. Med prvimi je bila v začetku 1942 ustanovljena kurirska postaja TV 3. Njena poglavitna naloga je bila čim prej vzpostaviti stalno zvezo s Štajersko, ki so jo vzpostavili februarja 1943. V začetku se je zadrževala v okolici Pristave nad Stično, pozimi pa so se preselili pod Debeče, kjer so si blizu razmejitvene črte141 postavili zemljanko. Ko je bila leta 1943 ustanovljena postaja TV

140 Vsaka kurirska postaja je imela svojo oznako TV (terenski vod), številko postaje in veliko črko (razen Dolenjske), ki je označevala pokrajino. Tako je za Štajersko bila to črka S, za Gorenjsko črka G, Koroško K in Primorsko P. Postaje niso bile oštevilčene po vrstnem redu zaradi varnostnih razlogov (Petje – Jovan, 1969: 239). 141 Posebej nevarno je bilo prehajanje iz bodeče žice zgrajene in minirane meje, ki so jo nadzorovale okupatorjeve patrulje na obeh straneh. Žične ovire so bile približno 2 metra visoke, večplastne v širini več metrov. Meja je bila

87 29 S v Križevski vasi, je kurirska veza potekala med njima. Zaradi prevelike razdalje in vse večjega obsega nalog med njima pa je bila jeseni 1943 ustanovljena kurirska postaja TV 3 S nad Jevnico. Po kapitulaciji Italije je bila kurirska postaja TV 3 nekaj časa v okolici Stične, v letu 1944 pa se je preselila na litijsko območje (Mamolj). Od tu je vzdrževala zvezo s postajama TV 3 S nad Jevnico in TV 2a pri Vnajnarjih v dolenjski smeri, in TV 5a pri Radečah ter TV 21a S pod Sv. Goro v štajerski smeri. Prevoze čez Savo so organizirali kurirji TV 3 s pomočjo domačinov iz Spodnjega Loga, kjer so jih na levem bregu pričakali kurirji postaje TV 21a S. (Zakonjšek, 1985: 25-42; Petje – Jovan, 1969: 242-246). Kurirska postaja TV 3 je bila ena najpomembnejših na Dolenjskem, saj je povezovala GŠ POS in NOV v Beli Krajini s partizanskimi enotami na Štajerskem (Zakonjšek, 1985: 41). Novembra 1942 je bila v bližini Pugleda ustanovljena kurirska postaja TV 2. Njena naloga je bila vzdrževati neposredno zvezo z organizacijo OF v Ljubljani. Zaradi nadlegovanja belogardistov iz postojank na Polici, Urhu in v Bizoviku, se je kmalu preselila na območje TV 3 (Stična-Šentvid), konec maja 1943 pa se je preselila v okolico Janč. delovala pa je tudi v Besnici, Vnajnarjih, Gabrju, in Dolgi Nogi. Zvezo z Ljubljano je organizirala v dveh smereh: Sostro-Zalog-Ljubljana in preko železnice v Jevnici prav tako do Ljubljane. Tako kot TV 3 je tudi TV 2 delovala vse od konca vojne (Zakonjšek, 1985: 21-25). Po italijanski okupaciji je bila ustanovljena postaja TV 3 S, ki je nastala zaradi prevelike razdalje med TV 3 in TV 29 S.142 Njena poglavitna naloga je bila vzdrževanje zveze prek Save z desnega brega. V začetku se je zadrževala nad Kresniškimi poljanami, pozneje v Golišču in v Dolgi Nogi. Januarja 1945 so Nemci in domobranci postojanko uničili, kurirje pa so nato razporedili po drugih postajah (Zakonjšek, 1985: 354-358; Petje – Jovan, 1969: 241-242). Jeseni 1943 je bila formalno143 ustanovljena kurirska postaja TV 29 S. Njena poglavitna naloga je bila vzdrževanje zveze na relaciji Jevnica-Senožeti med štabom IV. operativne cone in TV 3. V začetku so kurirji TV 29 S vzdrževali zvezo s TV 3 tudi onstran razmejitvene črte, po minirana z dvema vrstama min: pred žično oviro so bile zakopane mine, ki so eksplodirane, če je kdo stopil nanje; druga vrsta min pa je visela na žici v višini koraka in se je sprožila, če se je kdo spotaknil vanjo. Kurirji so poznali pot med minami, prav tako so jih mnogo odstranili in jih dostavljali partizanskim enotam. Pri žični ograji so s škarjami naredili ozek prehod, odprtino pa so potem zadelali. Večkrat so si pomagal tudi z lestvijo (Zakonjšek, 1985: 29). 142 V tistem času je TV 3 delovala še v okolici Stične, TV 29 S pa je bila nad Senožetmi. 143 V začetku februarja, ko je bila vzpostavljena zveza med TV 3 in IV. operativno cono, so kurirske naloge opravljali po potrebi kar borci omenjenih enot. Poleti 1943 pa se je štab IV. operativne cone odločil, da po vzoru dolenjskih TV postaj organizira stalne kurirske točke tudi na Štajerskem (Zakonjšek, 1985: 360).

88 ustanovitvi vmesne postaje TV 3 S na Golišču pa so bili z njo povezani. Za prehod čez Savo so ponavadi poskrbeli kurirji TV 29 S (Zakonjšek, 1985: 358-362; Petje – Jovan, 1969: 239-241). Med Jevnico in Senožeti je vozil brod. Čez dan so ga Nemci stražili, ponoči pa zaklenili. Ko pa so ugotovili, da ga s pomočjo ponarejenega ključa ponoči uporabljajo tudi partizani, so ga 10. junija 1943144 zažgali. Partizani so se potem čez reko vozili s čolni, ki so jih naredili sami. Čolne so skrivali v zamaskiranih bunkerjih, ki so bili skopani v mivki v produ pod Senožeti, kjer so vedno imeli na voljo tudi kakšen rezervni čoln v primeru, da so jim ga Nemci zaplenili (Partizanski koridor, 1988: 71-85). Postaja TV 29 S je bila ključna kurirska postaja, saj je povezovala tri pokrajine, Dolenjsko s Štajersko in Gorenjsko. Poleg zveze s TV 3 S oz. TV 3 in TV 21 S (Zgornje Koseze pri Moravčah) je vzdrževala zvezo tudi z gorenjsko postajo TV 9a G v bližini Prevoj pri Šentvidu. Kanal za prehajanje čez Savo med Senožeti in Jevnico pa je deloval ves čas vojne, kljub temu da so bili kasneje organizirani prehodi čez Savo tudi drugod (Zakonjšek, 1985: 358-362). V septembru 1944 je bila ustanovljena kurirska postaja TV 21a S, da bi skrajšala in razbremenila linijo TV 26 S (Vrhe) – TV 21 S (Zgornje Koseze pri Moravčah) – TV 29 S – TV 3 S in TV 3. Tako je nastala direktna veza med TV 3 (takrat že na Mamolju) – TV 21a S – TV 26 S. Kurirji s postaje TV 3 so med Spodnjim Logom in Savo prečkali reko, nato še železnico in cesto, kar je predstavljalo veliko nevarnost, saj je bila v Savi močna nemška postojanka, ki je stražila most čez Savo in patruljirala po progi proti Litiji in Mošeniku oziroma Renkam. Na levem bregu so jih počakali kurirji TV 21a S. tako je bilo vzdrževanje zveze s TV 3 najpomembnejše, prav tako je bilo pomembno tudi vzdrževanje zveze z TV 26 S, zvezo s TV 29 S so vzdrževali le po potrebi. Postaja je s kratko vmesno prekinitvijo (december 1944) delovala do konca vojne (Zakonjšek, 1985: 364-367). Jeseni 1943 je bila ustanovljena tudi kurirska postaja TV 2a, ki je delovala v okolici Janč, Vnajnarjev, Besnice in v bližini Sostrega. Njena naloga je bila od okupatorja iskane politične delavce in člane varnostne službe spravljati iz Ljubljane prek bodeče žice, ki jo je takrat obdajala. Ta postaja je delovala v strogi tajnosti in je pogosto menjavala lokacije, za njo so vedeli le kurirji, ki so delali na njej (Petje – Jovan, 1969: 242).

144 Datum uničenja broda v literaturi ni enoten: Partizanski koridor navaja 10. 6. 1943, Kovič (2001: 201) pa navaja 24. 6. 1943.

89 4.2. KAMNIŠKO-ZASAVSKI ODRED

Kamniško-zasavski odred je bil ustanovljen oziroma obnovljen145 15. 2. 1944. Njegova glavna naloga je bila organizirati prehode čez Savo, kanale za transport orožja za vse več mobilizirancev in rušenje železniške proge. S tem so razbremenili kurirske postaje in brigade, ki so jim bili novinci v veliko breme146. Nov odred je nastal iz Kamniško-zasavske (terenske) čete, minerske čete in specialne čete, sestavljali so ga 3 bataljoni147 in minerska četa. Odred je deloval na območju med Domžalami, Zidanim Mostom in reko Savinjo: del Ljubljanskega polja, Kamniške ravnine, Moravške doline, Črnega grabna, Tuhinjske doline, doline Črne, Savinjske doline, del Kamniških planin (Velika planina in Menina) in Zasavjem. Posebej je pomembno delovanje odreda na desnem bregu Save v letu 1944, ko je deloval vse od razmejitvene črte (Vidali, 1989: II/33-38, III/2-6, VII/65; Stergar, 2002: 26-29; ARS, AS 1869, 333/I/8).

4.2.1. Specialna četa

Ustanovljena je bila 10. septembra 1943 in je nastala iz taboriščne patrulje (20 borcev148), ki je varovala partizansko civilno taborišče nad Jevnico. Njena naloga je bila mobilizacija in transport ljudi, orožja in opreme čez reko Savo na Dolenjsko. S tem so razbremenili kurirsko postajo TV 3, ki od ustanovitve čete ni več vodila novincev na Dolenjsko. Četa je bila gibljiva in ni imela stalnega sedeža:149 v Stični, Jančah, v Štangi, v Dolgi nogi, na Kresniškem vrhu, na Širmanskem hribu in drugod. V času samostojnega delovanja do ustanovitev KZO je sprejemala novince in oddajala orožje na desnem bregu Save na naslednjih prehodih:

145 Predhodnik KZO je bil Kamniško-Savinjski odred, ki je bil 14. 1. 1943 ustanovljen na Lesu. Odred je bil sestavljen iz treh bataljonov: Kamniškega, Zasavskega (ali bataljon Alojza Hochkrauta) in Savinjskega (ali bataljon Slavka Šlandra). Z ustanovitvijo Šlandrove oziroma 6. slovenske narodnoosvobodilne (udarne) brigade 6. 8. 1943 je bil Kamniško-Savinjski odred ukinjen (Stergar, 2002: 15-19; Stiplovšek, 1971: 27-28, 51-56). 146 Večina mobilizirancev je bila neoboroženih, zato so jim morali dodeljevati varstvo, kar je pa zmanjševalo ofenzivnost brigade (Vidali, 1989: I/29). 147 1. bataljon je bil ustanovljen 6. marca 1944 nad Jevnico, 2. bataljon 9. aprila 1944 na Štance Lazah, 3. bataljon pa 25. novembra 1944. Specialna četa je postala jedro 1. bataljona, Kamniško-zasavska (terenska) četa je bila jedro 2. bataljona, 3. bataljon pa je nastal iz 4. čete 2. bataljona in prostovoljcev iz 1. in 2. bataljona. Minerska četa se je držala 2. bataljona (Vidali, 1989: II/33-38, III/2-6, VII/65). 148 Ob ustanovitvi je štela 20 borcev, v decembru 1943 70 borcev, v marcu 1944 pa že kot enota KZO 88 borcev (Partizanski koridor, 1988: 108). 149 Nekaj časa je imela sedež v neki gostilni v Stični (Vidali, 1989: II/18).

90 - pri Lipi (med Slapnico in Jevnico) in naprej do Male Dolge noge, Janč (Tuji grm), Koških poljan, Račice, Štrusovega mlina, Gozd Reke, Osredka nad Stično, kjer so prečkali mejo, dalje do zbirnega taborišča v Stični; - Zgornje Ribče-Slatnar, naprej do Kresniškega vrha, Golišča, Male Štange, Velike Štange, Račice, Štrusovega mlina, Gozd Reke, Osredka nad Stično in dalje do Stične; - Spodnje Ribče-Drčar, do Kresniškega vrha, čez Golišče, Malo Štango, Veliko Štango, do Račice in naprej do Stične - Hotič-Presenčev mlin, naprej do Kresniškega vrha, Golišča, Male in Velike Štange, Račice in naprej do Stične. Četa je imela dva, včasih tudi tri vode, ki so se izmenjavali pri spremljanju novincev; ko je eden vod bil na delu, je drugi počival. V decembru pa se je četa razdelila v dve približno enako močni patrulji, ki so delovali ločeno vse do ustanovitve KZO, ko je četa postala jedro 1. bataljona KZO (Vidali, 1989: II/ 12-20; Stiplovšek, 1971: 204-205; Partizanski koridor, 1988: 108-111).

4.2.2. Minerska četa

V decembru 1943 se je zaradi nemške aktivnosti štab IV. operativne cone z Šlandrovo brigado pred nemško hajko umaknil v Kamniško-Savinjske Alpe in na Koroško, v Zasavju pa je pustil minerski vod te brigade. V januarju 1944 pa se je ta vod preoblikoval v novoustanovljeno minersko četo IV. operativne cone s posebno nalogo rušenja železniške proge in mostov ter telefonskih, telegrafskih naprav ob njej. Dva voda sta izvajala sabotaže na progi Laze-Zidani Most - Celje, eden pa na progi Zidani Most-Brežice. Ob obnovitvi KZO je bila vključena vanj kot samostojna četa (Vidali, 1989: II/ 26-29; Stiplovšek, 1971: 205; Žužek – Tarzan, 1969: 115-117).

91 4.2.3. Kamniško-zasavska (terenska) četa

Da pa kamniško in litijsko območje zaradi premika štaba IV. operativne cone in Šlandrove brigade ne bi ostalo brez partizanske enote, je štab IV. operativne cone 3. januarja 1944 iz Šlandrove brigade izločil okoli 30 borcev, ki so jih vključili v Kamniško-zasavsko četo, ki pa je kmalu narasla na okoli 100 borcev. Njena naloga je bila mobilizacija novincev, ki jih je z novinci od drugih brigad spravljala do specialne čete IV. operativne cone na desnem bregu. Prav tako je skrbela za prenašanje orožja in streliva čez Savo in izvajala manjše sabotažne akcije (Stiplovšek, 1971: 204-205; Vidali, 1989: II/30; Belec – Beli, 1969: 208).

4.2.4. Odredne prevozne stanice (OPS) in kanali transportov

Ob ustanovitvi je KZO dobil glavno nalogo, da pripravi boljše prehode čez Savo in nemško- italijansko razmejitveno črto, saj je spomladi 1944 dotok novincev iz Štajerske naraščal. Odred je do konca marca oz. začetka aprila 1944 ustanovil 3 odredne prevozne postaje (odredne prevozne stanice – OPS), ki so imele stalno posadko borcev in čolnarjev (približno 10 mož): - OPS 1 je imela dva prehoda: prehod Mačkovina in most v vasi Sava. Pri Mačkovini je prehod čez Savo potekal s čolni in bredenjem, medtem ko je v Savi prehod potekal po lesenem in pokritem mostu. Od 9. 9. 1944 pa do 28. 9. 1944 je bila Sava osvobojena, po mostu pa je bil organiziran prehod vpreg za oskrbo. - OPS 2 je imela samo en prehod Hotič-Presenčev mlin, ki je zaradi največjega števila čolnov (4-5 čolnov) prevzel vlogo glavnega prehoda. Ob normalnem vodostaju so na tem mestu reko tudi bredli. Ker je bil ta prehod najpomembnejši in najmočnejši, so vezisti KZO med obema bregovoma Save napeljali skrivno telefonsko linijo150 (glej Prilogo C). Zaradi izdaje je prehod obratoval samo do konca 1944. - OPS 3 je imela kar tri prehode: pri Lipi (bredenje in čolni), Zgornje Ribče-Slatnar (bredenje in čolni) in Spodnje Ribče-Drčar (pod Kresniškim vrhom, čoln na žici).

150 Iz Priloge C je razvidno, da naj bi telefonska linija potekala (tudi) na območju prehoda med Sp. Ribčami in Drčarjem, vendar tega iz drugih virov ne morem potrditi.

92 Z ustanovitvijo OPS je postal prehod čez reko Savo precej olajšan, stari prehodi pa razbremenjeni oz. reorganizirani. Dobro organizirana obveščevalna služba in številčnost prehodov sta omogočala, da so kljub nemškim zasedam pri enem ali dveh prehodih oz. kanalih uporabili tretjega in uspešno izvedli nalogo. Tudi če so Nemci odkrili ob reki zamaskirane in zakopane čolne, so organizirane delavnice imele na voljo vedno dovolj rezervnih čolnov (Vidali, 1989: 16-20; Peskar, 1976: 265-268; Stergar, 2002: 34-36; Partizanski koridor, 1988: 114-118; Vili Kos - ustni vir; Anton Jerant - ustni vir). Zaradi vse večjega števila neoboroženih novincev, ki so se zadrževali pri enotah IV. operativne cone, je štab VII. Korpusa odločil, da se Dolenjski odred v juniju 1944 pomakne na območje Janč in Mamolja ter skupaj s KZO organizira prehode čez Savo in zavaruje premike čez mejo do garnizije VII. korpusa. Štaba obeh odredov sta se dogovorila, da bo KZO vodil transporte do Save in organiziral prevoze čez njo, Dolenjski odred pa bo na desnem bregu prevzel transporte in jih zavaroval pri premiku do enot VII. korpusa (Peskar, 1971: 262-265; Vidali, 1989: V/13-16; Vili Kos – ustni vir). Pohod transportov s Štajerske na Dolenjsko je bil dolg 70-80 km, zaradi težavnosti poti in s tem velikih naporov novincev je bil pohod razdeljen na tri etape po 20-25 km. Da bi se novinci odpočili in nahranili, so na območju Janč, Mamolja in Sv. Križa (Gabrovka) organizirali baze. Za vodenje odprav na Dolenjsko so izbrali več smeri oz. kanalov (glej Prilogo H):151 - z Janč do Sv. Križa (Gabrovka): Janče-Štangarske Poljane (čez cesto)-Podvorje-Sv. Križ (Brezje)-Črni potok-Bogenšper-Velika Kostrevnica (od tu dalje pa sta vodili dve smeri): 1. Velika Kostrevnica-Cerovica-nato po cesti do Javorskega Pila (prečkali mejo)-Sv. Križ (baza) in 2. Velika Kostrevnica-po dolini do Dobrave-Bernardovec-se povzpela na mejo pri Ježen vrhu--Moravče pri Gabrovki-Sv. Križ; - z Mamolja do Sv. Križa (Gabrovka): Mamolj-Cerovica-po cesti do Javorskega Pila (meja)- Sv. Križ. Od Sv. Križa (Gabrovka) dalje proti Zagradcu, Dvor in Žužemberku je vodilo več glavnih in rezervnih smeri. Glavne smeri: - Sv. Križ-po cesti čez Čatež-Velike Loke-Občine-Knežja Vas-Dobrnič-Dobrava: 1. Dobrava- Žužemberk in 2. Dobrava-Mačkin hrib-Sadinja vas-Dvor;

151 V Prilogi A niso prikazane vse smeri, zato so podrobneje opisane tu.

93 - Sv. Križ-po cesti čez Čatež-Velike Loke-Občine-Kamenje-Volčje jame-Križ-Valična vas- Zagradec. Rezervne smeri: - Čatež-Zagorica-Roje-Škovec-Velika Loka: 1. dalje po glavni smeri in 2. Velika Loka-po cesti do Gornje Nemške vasi (prečkali železnico)-Belšinja vas-Vavpča vas-Dobrnič-dalje po glavnih smereh; - Sv. Križ-Ravne-Vrhovo-Ševnica-Račje selo: 1. Trebnje-Vrhtrebnje-Lokve-Dobrnič in 2. Štefan-Belšinja vas-Grmada-Gorenja vas-Dobrnič. Ko se je bataljon Dolenjskega odreda za nekaj časa premaknil iz Sv. Križa na območje Trebelnega, je transporte vodila pot čez Rihpovec-med Jezerom in Lukovkom na Ponikve- Gorenji in Dolenji vrh-Svetinje-Artmanja vas (pri Dobrniču)-Korita-Dobrava-Žužemberk. Najnevarnejša točka je bila pri Dobrniču, saj so se tukaj stikale vse glavne in pomožne smeri. Najbolj so bile izpostavljene glavne smeri, ki so nekaj časa vodile po cesti, kjer jih je okupator tudi napadal, zato so v primerih povečane okupatorjeve prisotnosti izbrali pomožne oz. rezervne smer.

4.3. PREHODI PARTIZANSKIH ENOT

Organizacija kurirskih povezav152 ter prehodov čez Savo med Štajersko in Dolenjsko je bila ključna tudi za strateške in taktične premike partizanskih enot med obema pokrajinama. V nadaljevanju bom orisal nekaj zgodovinskih primerov prehodov partizanskih enot čez Savo na obravnavanem območju. 16. septembra 1941 je z brodom med Senožeti in Jevnico prečkala Savo Radomeljska četa Kamniškega bataljona (17 borcev), ki je preko Janč in Javora odšla na Molnik. Po isti poti se je nazaj na Štajersko vrnila 5. 10. 1941 (Partizanski koridor, 1988: 168). 27. 1. 1943 je prav tako z brodom med Senožeti in Jevnico prečkal Savo Zasavski bataljon Kamniško-Savinjskega odreda, ki se je preko Janč in Javora premaknil na Pugled (615 m). Po

152 Partizanske enote so preko Save in dalje preko razmejitvene črte vodili domačini, ki so bili tudi kurirji.

94 nekaj akcijah v Dobrunjah in Sostrem se je bataljon 9. 2. 1943 vračal na Moravško preko Velike vasi) po isti poti153 (Partizanski koridor, 1988: 171). Posebej je zanimiv pohod Šlandrove brigade154 na Dolenjsko od 14. 8. do 3. 9. 1943. Iz Šipka se je premaknila na Menino Planino, od koder je preko Tuhinjske in Moravške doline prispela 16. 8. 1943 na območje Murovice (743 m) in Ciclja (836 m). Zaradi povečane nemške prisotnosti pa je bil prehod čez reko pri Senožetih nemogoč, zato so se 17. avgusta umaknili na območje Svete gore, kjer pa so jih Nemci obkolili.155 Po številnih bojih na območju Murovice, Ciclja in Svete gore se je 20. avgusta z bredenjem Save med Senožeti in Jevnico na Dolenjsko uspelo prebiti Savinjskemu pol-bataljonu, 25. avgusta 1943 je prebil nemški obroč še Zasavski bataljon in prečkal Savo med Zg. Hotičem in Slatnarjem, 3. in 4. septembra pa so med Senožetmi in Jevnico prebredle Savo še vse 3 čete Kamniškega bataljona156 (Stiplovšek, 1971: 56-74; Ambrožič – Novljan, 1972: 298-300; Partizanski koridor, 1988: 174-175). Kmalu zatem (21. 9. 1943) je Glavni štab sklenil, da se naj na Štajersko vrne samo en bataljon brigade in njen štab (okoli 150 mož). 22. 9. 1943 so iz Mokronoga157 krenili preko Mirne in Trebnjega do Stične, od koder so 24. 9. 1943 poslali patruljo158, da organizira prehod čez Savo. Tako so 26. 9. 1943 proti večeru krenili do Save ter jo med Slatnarjem in Zg. Hotičem (kasneje

153 Zaradi nemške selitve družin, katerih pripadniki so odšli v partizane, so se nekatere družine umaknile v gozdove. Tako ni bilo nikogar, da bi spravil brod na desni breg, zato so prostovoljci iz bataljona reko preplavali, razbili ključavnico na brodu in ga prepeljali do desnega brega. 154 Kmalu po ustanovitvi 6. 8. 1943 na Šipku (nad Blagovico) je Šlandrova brigada dobila ukaz, da se naj premakne na Dolenjsko, saj je Glavni štab NOV in POS že slutil kapitulacijo Italije. Podobno je predvideval tudi nemški okupator, ki je prvi polovici avgusta razmestil svoje enote, da bi takoj vkorakale v Ljubljansko pokrajino in Slovensko Primorje. Povečano prisotnost vojaštva na domžalskem območju pa so Nemci izkoristili tudi za zasledovanje Šlandrove brigade, ki se je takrat nahajala na kamniškem področju (Stiplovšek, 1971: 57-59). 155 Nemci so pripeljali svoje enote v Moravško dolino, Črni graben; Savo so zastražili od Senožet pa do Zagorja in zasedli položaje ob cesti Trojane-Domžale (Stiplovšek, 1971: 60). 156 Zaradi sistematičnega nemškega prečesavanja območja se je Šlandrova brigada dekoncentrirala po bataljonih, da bi lažje prebila nemški obroč. Tako se je glavnina brigade prebila na Dolenjsko k štabu XV. divizije, le drugi savinjski pol-bataljon (večinoma novinci) se je po pretrganju veze z ostalim delom bataljona zapletel v boje na Murovici, od koder sta Savo med Senožeti in Jevnico prečkala samo dva borca; 17 jih je padlo, 35 je bilo zajetih, nekaj mobilizirancev je ušlo, nekaj borcev pa se je vrnilo v Savinjsko dolino. Prav na dan kapitulacije Italije so vsi trije bataljoni Šlandrove brigade izpolnili povelje Glavnega štaba NOV in POS in se vključili v sestav XV. divizije na območju Trebelnega, kjer so brigado tudi na novo preosnovali (Stiplovšek, 1971: 72; Ambrožič-Novljan, 1972: 298-300). 157 Iz glavnine Šlandrove brigade so 24. 9. 1943 v Mokronogu ustanovili novo XII. Štajersko narodnoosvobodilno brigado, ki je ostala v sestavu XV. divizije (Stiplovšek, 1971: 111). 158 Patrulja je nad Stično (Osredek nad Stično) prečkala mejo in preko Trebeljevega in Janč krenila do Kresniških Poljan, kjer je pridobila informacije o stanju Save in sovražnikovem udejstvovanju v dolini. Tam pa so izvedeli, da je Sava narasla in da Nemci že najverjetneje vedo za njihovo namero.

95 OPS 3) prebredli. Borci, ki so uspešno prečkali reko, so se umaknili od Save v Veliko Vas, kjer so se pogreli in posušili159 (Stiplovšek, 1971: 109-120; Partizanski koridor, 1988: 175-176). Operativni štab 6. in 11. brigade je v začetku oktobra 1944 dobil od Glavnega štaba NOV in POS ukaz, da se naj premakne na Dolenjsko, kjer bo sodeloval s VII. korpusom v operacijah južno do Save. Iz Moravškega, kjer so se enote obeh brigad zbrale pred odhodom, je štab poslal na Vače mizarje in tesarje, da bi izdelali čolne za prevoz čez Savo. 11. oktobra 1944 pa je reka precej narasla in je ni bilo moč prebresti; prav tako je bilo premalo čolnov. Operativni štab brigad je sklenil, da bodo napadli postojanko v kraju Sava (takrat že OPS 1) in tako omogočili prehod brigad čez most v njeni bližini. Zidanškova in Šlandrova brigada sta napadli postojanko, zavarovali prehod čez most in postavili zasedo proti Litiji.160 Naloga Kamniško-zasavskega odreda je bila blokirati dve poslopji postojanke pri železniški postaji in postaviti zasede pri Mačkovini (OPS 1) in v Ponovičah (nemška postojanka) ter uničiti čim več železniških tirov. Enote brigad so se spustile iz Tirne do mostu in ga uspešno med 3. in 4. uro zjutraj prečkale.161 Brigadi sta pot nadaljevali čez Mamolj, Čebelnik, Jablaniške Laze, Pustov mlin in Sv. Križ (Gabrovka), kjer sta počivali; 13. 10. 1944 sta bili brigadi že v Čatežu pri enotah XV. divizije (Stiplovšek, 1971: 519-524; Ambrožič – Novljan, 1983: 423; Partizanski koridor, 1988: 180). Že 6. 12. 1944 pa je operativni štab štajerskih brigad dobil ukaz, da se naj vrne na območje IV. operativne cone. Zaradi bojev z domobranci (Občine, ) so na Vodice pri Gabrovki prispeli šele 19. decembra 1944, kjer sta se pripravili za prehod čez Savo. 22. 12. 1944 sta se brigadi preko Male Štange premaknili nad Kresniški vrh (624 m), kjer sta zavarovali smeri proti Litiji, Kresnicam in Prežganju. Ker je bila reka narasla in pozimi tudi mrzla, je bilo treba organizirati prevoz čez Savo s čolni. Tako je Kamniško-zasavski odred poskrbel za 5 čolnov, s katerimi je do jutra med Presenčevim mlinom in Sp. Hotičem (OPS 2) prepeljal okoli 650 borcev 6. in 11. brigade.162 Brigadi sta se od Save umaknili v Vače ter Spodnjo in Zgornjo Slivno, kjer

159 Voda je na nekaterih mestih segala borcem čez glavo, zato so se neplavalci in borci nižje rasti vrnili na levi breg. Ponoči pa je Sava narasla še za en meter, kar je dokončno preprečilo namero, da bi reko lahko prebredli. 29. 9. 1943 so na Pristavi (Limbarska gora 773 m) iz omenjenega bataljona Šlandrove brigade ter iz Kamniškega in Savinjskega bataljona na novo ustanovili Šlandrovo brigado (Stiplovšek, 1971: 116-120). 160 Prav tako sta brigadi imeli pripravljeno zasedo na Tirni, ki bi odbila morebitno okupatorjevo posredovanje iz Zagorja (Stiplovpšek, 1971: 522). 161 Ko so se partizanske enote premikale po mostu, je iz Zagorja pripeljal oklepni vlak, ki pa zaradi porušene proge ni mogel do samega mostu in ga je obstreljeval od daleč. Brigadi sta zavzeli postojanko ob mostu, KZO pa je zažgal železniško postajo in skupaj z minerji Šlandrove brigade miniral progo. Partizanske enote se imele 6 mrtvih in 23 ranjenih, zaplenili pa so tudi nekaj orožja in streliva (Stiplovšek, 1971: 523; Partizanski koridor, 1988: 180). 162 KZO je imel na voljo 5 čolnov (po nekaterih virih celo samo 4) s katerimi se je lahko naenkrat prepeljalo do 60 borcev, zato je prevoz brigad trajal vso noč, do 5. ure zjutraj (Stiplovšek, 1971: 605; Partizanski koridor, 1988: 181).

96 so se borci nasitili in odpočili. Kmalu zatem pa sta v Štancarskih Lazah, Grmačah in Sv. Miklavžu (741 m) padli v nemško ofenzivo (Stiplovšek, 1971: 603-606; Ambrožič-Novljan, 1972: 891; Ambrožič – Novljan, 1983: 456; Partizanski koridor, 1988: 181). Omeniti je potrebno še dva neuspešna poizkusa partizanskih enot, da bi premagale reko Savo: poskus Šercerjeve in Cankarjeve brigade poleti 1943 ter XIV. divizije spomladi 1945. V drugi polovici maja 1943 je bila sprejeta odločitev, da je potrebno okrepiti narodnoosvobodilni boj na Štajerskem.163 Za pohod sta bili določeni Šercerjeva in Cankarjeva brigada, njun pohod pa bi z napadi na nemške obmejne postojanke ščitili Tomšičeva in Gubčeva brigada164. V noči na 5. junij sta 3. udarna brigada Ivana Cankarja in 4. udarna brigada Ljuba Šercerja pod Debečami prečkali mejo, se spustili do Volčje jame in Štangarskih poljan (cesta Šmartno pri Litiji- Prežganje), se preko Velike in Male Štange povzpeli nad Malo Dolgo nogo (Bulantinov vrh 645m)165. Nemci pa so isti dan že zasedli levi breg Save, ker so računali, da bo italijanski pritisk proti meji166 (Gubčeva brigada) potisnil partizanske enote do Save. V noči na 6. junij sta brigadi ugotovili, da zaradi narasle Save in zasedenega bregu167 ne bo mogoče priti čez reko. 8. junija zvečer sta se mimo Janč umaknili proti meji, kjer sta jo pri Javoru prečkali in se umaknili preko Lipoglava, Cikave čez cesto Ljubljana-Grosuplje v vasi Udje, Vrbičje, Rogatec, Gradišče, Drenik, Brezje, Vine in Smrjene, kjer so se 10. junija spopadle z belogardisti iz bližnjih postojank (Ambrožič-Novljan, 1972: 228-234; Guček, 1973: 226-240; Slovenska narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945, 1978: 461) 12. februarja je Vrhovni štab NOV in PO Jugoslavije izdal ukaz, da se naj enote XIV. divizije in operativnega štaba 6. in 11. brigade premaknejo na operativno območje VII. korpusa (skupaj več

163 Na Štajerskem so bile ugodne razmere za mobilizacijo. Po poskusu II. grupe odredov v maju 1942 je bil to prvi poskus, da bi večje partizanske enote iz Ljubljanske pokrajine oz. Italije okrepile partizanski boj severno od Save (Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945, 1978: 461). 164 3. junija 1943 so se v gradu Turn (severno od Čateža) zbrali štabi vseh 4. brigad in se dogovorili o podrobnostih prehoda čez mejo in Savo: brigade bi naj v noči na 5. junij prečkale razmejitveno črto pri Debečah, Savo pa bi prečkale z brodom med Jevnico in Senožeti (Guček, 1973: 229). 165 Med pohodom brigad sta Tomšičeva in Gubčeva napadli nemške postojanke ob meji: Javorje, Osredek nad Stično in Veliko Gobo. S tem demonstrativnim napadom sta blokirali postojanke in zavarovali prehod čez mejo (Guček, 1973: 230; Ambrožič – Novljan, 1972: 230). 166 Tretji bataljon Gubčeve brigade, ki je varoval šentviško in trebanjsko smer v okolici Čateža in Zaplana, je izzval italijanski napad pehotnih in enega motoriziranega bataljona, ki so presenetili drugi bataljon brigade in ga razbili po četah (Ambrožič – Novljan, 1972: 231). 167 Nemci so zasedli še takrat delujoči brod med Jevnico in Senožeti.

97 kot 2000 mož).168 Na obravnavano območje so se premaknile tudi enote VII. korpusa, da bi pomagale enotam IV. operativne cone pri prehodu čez Savo in dalje čez razmejitveno črto.169 Prvič so enote XIV. divizije poskusile prečkati reko na večer 28. februarja 1944 pri kraju Krbulje, kjer je gradnjo pontonskega mostu uničila narasla in deroča Sava.170 Pri drugem poskusu v noči na 20. marec 1944 so enote poskušale z gumijastimi čolni med Renkami in Mošenikom, ki pa jih je deroča reka odnesla.171 Tretjič so med Zg. Ribčami in Slatnarjem (OPS 3) poskušali 27. marca, ko jim pripravljen splav zaradi deroče reke ni uspelo prepeljati na desni breg. Sledil je še četrti in zadnji poskus, da bi premagali reko. Tokrat so brigade izdelale lesene čolne, ki naj bi se bolje obnesli od gumijastih. Tudi tokrat (1. 4. 1945) jim zaradi deroče reke in premajhnega števila izkušenih čolnarjev prehod ni uspel. Končno so si borci XIV. divizije oddahnili, ko je Vrhovni štab NOV in PO Jugoslavije 5. 4. 1945 izdal ukaz, da ostanejo na Štajerskem (Stiplovšek, 1971: 642-652; Peskar, 1976: 478-487; Ambrožič – Novljan, 1983: 481-486; Partizanski koridor, 1988: 182-183).

4.4. SKLEP

Vodstvo NOB je v želji, da bi se povezalo s pokrajinskimi vodstvi NOB in območnimi partizanskimi enotami v obeh okupacijskih območjih, v jeseni 1942 začel z organizacijo kurirskih zvez oziroma TV relejnih postaj. Za delovanje na kurirskih TV postajah so izbrali najbolj pogumne in zanesljive borce, ki so v bližini postaj pri simpatizerjih odporniškega gibanja organizirali javke, kjer so predajali oz. prevzemali pošto, blago ter hodili poizvedovat o sovražnikovih premikih in zasedah. Kurirske postaje so bile razporejene tako, da so kurirji ene postaje v eni noči lahko opravili vsaj polovico poti do sosednje postaje. Glede na potrebe so ustanavljali vmesne postaje, ki so skrajšale razdalje in tako pospešile promet ljudi in pošte.

168 Ukaz je GŠ NOV in POS dopolnil, da se naj Zidanškova, Šlandrova brigada, Kozjanski odred in Kamniško- zasavski odred vključijo v sestav XIV. divizije. Na območju VII. korpusa bi tako varovale desni bok 4. armade, ki je kasneje prodrla do Trsta in ga osvobodila (Stiplovšek 1971: 642; Partizanski koridor, 1988: 182). 169 Štab VII. korpusa je dodelil nalogo XV. diviziji: Dolenjski odred in 12. brigada sta na obravnavanem območju razvrstila svoje bataljone na območje Kamplovega hriba (716 m) pri Mali Štangi in na območje Mamolja, kjer je zaman čakal na štajerske partizanske enote (Peskar, 1976: 482; Ambrožič – Novljan, 1983: 481). 170 Pontonski most so poskušali zgraditi iz gumijastih čolnov, ki so jih zavezniki poleg ostale opreme odvrgli na spuščališčih v Brišah in Češnjicah pri Moravčah. 171 Po neuspelem prvem poskusu se je štab IV. operativne cone odločil za dekoncentracijo svojih enot, ki bi z navideznim umikom od Save poskušale preslepiti nasprotnika. Brigade so se umaknile na območje Moravške doline, Menine planine, Graške gore in Paškega Kozjaka. Na območju Menine planine pa so se enote 6. in 11. brigade zapletle v boje z nemškimi enotami, ki so se jim odmaknile na Moravško šele 17. marca (Stiplovšek, 1971: 646-649)

98 Nevarno je bilo prehajanje razmejitvene črte, saj je bila ta močno utrjena in minirana, prav tako so jo nadzirale obhodne patrulje na obeh straneh. Nevarno je bilo tudi prečkanje cest, ki so povezovale okupatorjeve postojanke. Prehod reke, prečkanje železnice in cest v savski dolini je zahtevalo posebno organizacijo, ki je temeljila na sodelovanju zanesljivih domačinov in kurirjev ob vnaprej dogovorjeni signalizaciji (npr. metanje kamenja v vodo). Kurirji so že v letu 1941 organizirali dva prehoda čez Savo. Med Jevnico in Senožeti je bilo do junija 1943 mogoče uporabljati brod, potem pa so za prevoz čez Savo uporabljali v partizanskih delavnicah narejene čolne. Večkrat pa so reko morali tudi bresti, če ni bilo ustreznega prevoza. Med Spodnjim Logom in Savo je bil prehod mogoč le s čolni ali bredenjem, saj je bližnja postojanka v Savi most močno zastražila. Do 29. marca 1944 je bila možnost prevoza čez Savo tudi po žičnici v apnenici Kresnice-Zapodje, ki je dopuščala le prevoz blaga, orožja in pošte, za ljudi pa je bila prenevarna. Zaradi velikega tveganja pa je partizani in kurirji niso dosti uporabljali. Za ustanovitvijo Specialne čete in Kamniško-zasavske (terenske) čete so razbremenili kurirje, ki so jim vse številčnejši transporti mobilizirancev na Dolenjsko bili v veliko breme. Terenska četa (levi breg) je predajala transporte Specialni četi na desnem bregu na naslednji prehodih: pri Lipi, prehod Zgornje Ribče-Slatnar, Hotič-Presenčev mlin in Spodnje Ribče-Drčar. V februarju 1944 sta bile četi skupaj z minersko četo IV. operativne cone vključeni v obnovljeni Kamniško-zasavski odred, ki je dobil nalogo, da reorganizira, izboljša prehode čez Savo in smeri odprav novincev ter transportov orožja. Do konec marca oz. začetka aprila 1944 je organiziral tri t. i. odredne prevozne stanice (OPS): OPS 1 (Mačkovina in most v vasi Sava), OPS 2 (Spodnji Hotič-Presenčev mlin) in OPS 3 (pri Lipi, Zgornje Ribče-Slatnar in Spodnje Ribče-Drčar). Od junija pa do jeseni 1944 je zaradi povečanega števila mobilizirancev pri IV. operativni coni sodeloval in organiziral transporte z Dolenjskimi odredom. Za nastopom nemške ofenzive v decembru 1944172 pa so organizirani prehodi oz. transporti novincev na Dolenjsko prenehali delovati. Na desnem bregu Save so se do prehodov običajno spuščali po vmesnih grapah od Velike vasi (pri Lipi, Senožeti-Jevnica), Spodnjega Prekarja (Zg. Ribče-Slatnar), Zgornjega Prekarja (Sp. Ribče-Drčar), Mala Sela (Hotič-Presenčev mlin), Široka Set (Mačkovina in prehod Sava) in Podbukovje pri Vačah oz. Tirna (prehod most v Savi). Od Save naprej čez razmejitveno

172 Zadnji podatek o transportu novincev, ki ga je sprejel Dolenjski odred od Kamniško-zasavskega odreda, pa navaja datum 11. 12. 1944 (Vidali, 1989: V/31, Partizanski koridor, 1988: 189).

99 črto vodile prej opisane smeri, ki pa niso bile stalne, saj so bile odvisne od velikosti transporta in okupatorjeve aktivnosti izven postojank. Točno število transportov in prepeljanih oseb173 čez reko in potem dalje čez mejo ne bo nikoli znano. Peskar (1976: 269) navaja število 12.000 do 13.000 prepeljanih ljudi v letu 1944, razdeljenih v približno 120 večjih ali manjših transportov. Partizanski koridor (1988: 186) po ustnih virih sklepa, da je bilo prepeljanih okoli 24.000 ljudi, čeprav se jim zdi Peskarjeva ocena verjetnejša. Vidali (1989: V/31) pa ocenjuje, da je bilo v letu 1944 vseh transportov od 100 do 120, skupaj pa prepeljanih okoli 10.000 oseb.

Slika 4.1: Spominsko obeležje kurirjem relejnih postaj TV 3 S in TV 29 S v Senožetih. Slika prikazuje čoln, ki je bil po vojni narejen po spominih takratnih brodnikov in čolnarjev med Jevnico in Senožeti. S takimi in podobnimi čolni, ki so sprejeli do 6 oseb, so med NOB prevažali ljudi in blago čez Savo. Foto: Jože Rozman, 22. 12. 2005.

173 Čez reko niso potovali le kurirji, novinci in partizanske enote, ampak tudi številni ranjenci, tečajniki štabnih šol, poveljniki in člani štabov, politični delavci, delegati, člani zavezniških misij pri slovenski narodnoosvobodilni vojski, nemški in pobegli zavezniški vojni ujetniki, sestreljeni zavezniški piloti in številni civilisti, ki so se pred krutim nemškim okupatorjem zatekli na Dolenjsko.

100 5. VERIFIKACIJA HIPOTEZ

Na osnovi dejstev, ki so navedeni v prejšnjih poglavjih, lahko zaključim, da se je prva hipoteza »Fizično in družbenogeografski dejavniki so determinirali območje prehodov in njihovo organizacijo« potrdila. Vendar pa vsi dejavniki na organizacijo in izvedbo partizanskih prehodov čez Savo niso učinkovali v enaki meri. Geološke značilnosti: za obravnavano območje je značilna pestra kamninska zgradba. Na območju prehodov prevladujejo permokarbonske in triasne kamnine ter kvartarne naplavine. Paleozoiske kamnine so mehke, omogočajo hitro in učinkovito vkopavanje, tudi globje od 1 m. Prekrivajo jih distrične rjave prsti, ki otežujejo premik motoriziranih enot v času dežja. Vkopljivost triasnih kamnin je manjša, vendar dajejo odličen gradbeni material za izgradnjo zaklonilnikov. Prekrivajo jih različno debeli sloji rjave pokarbonatne prsti in rendzine. Aluvialne nanose prekrivajo obrečne in oglejene prsti, kjer je hitro in globoko vkopavanje omogočalo skrivanje čolnov za prevoze čez Savo. Meje med nanosi in kamninami so bile primerne za nadzor in opazovanje dogajanja ob reki, okupatorjeve vojaške formacije pa so se morale razpršiti in ločiti. Reliefne značilnosti: velik vpliv na organizacijo prehodov čez Savo in razmejitveno črto ima relief. Na območju prehodov je v največji meri prisoten destrukcijski tip rečno-denudacijskega reliefa, ki je s grebeni oz. vrhovi na obeh straneh reke omogočal vidni nadzor v dolino; vmesne grape pa so omogočale prikrit dostop do bregov reke. Prehodi iz destrukcijskega v akumulacijski denudacijski relief so omogočali zavarovanje prehodov oz. blokado komunikacij ob reki. Destrukcijski relief je skupaj s kraškim reliefom omejeval delovanje okupatorjevih motoriziranih enot izven komunikacij. Pomembno je dejstvo, da na območju prehodov ni izrazitih nadmorskih višin, ki bi oteževale izvedbo oz. organizacijo prehodov čez Savo in dalje čez nemško-italijansko razmejitveno črto. Pomemben dejavnik, ki vpliva na možnosti premika, je tudi naklon površja . Na območju prevladujejo strmine med 0-30°, ki za pohode transportov in partizanskih enot niso predstavljali večje ovire. Na pobočjih reliefne stopnje Murovica-Cicelj-Sv. Miklavž-Slivna, kjer so nakloni ponekod večji od 30° pa so za dostop do bregov Save uporabljali sedla in vmesne grape. Ekspozicija terena oz. S in J pogledi, so vplivali le z dejstvom, da se je v osojnih legah sneg zadrži dlje časa.

101 Prečni profili prehodov prikazujejo, da so bili nakloni poraščenih bregov Save ugodni za hiter premik čez Savo in železnico, kjer so patruljirale nemške enote. Izjema je most v kraju Sava, kjer reka preide v sotesko s strmimi bregovi. Podnebne in vremenske značilnosti: območje ima značilnosti zmerno kontinentalnega podnebja Osrednje Slovenije. Velik vpliv na organizacijo prehodov imajo padavine, temperature in megla. Pomembno vplivajo padavinski viški v juniju in juliju, viški snežnih padavin v decembru in januarju, visoke in nizke temperature ter pojav megle v litijski kotlini. Hidrografske značilnosti: eden najpomembnejših dejavnikov, ki je vplival na organizacijo in izvedbo prehodov čez Savo. Reka ima pretočne viške v aprilu in novembru, najnižje temperature v zimskih mesecih, zgodovinski primeri pa prikazujejo učinke pretoka na izvedbo prehodov partizanskih enot. Rastje: gozdne združbe imajo pomemben vpliv na maskiranje in prikrit dostop do bregov Save; prav tako ustvarjajo ugodne pogoje za manever. za obravnavano območje je značilna raznolikost gozdnih združbe. Na območju prehodov je v največji meri prisotna gozdna združba bukve in rebrenjače. Fenološki podatki pa povedo, da so bile najbolj ugodne razmere za premike partizanskih enot in transportov novincev od konca aprila pa vse do začetka novembra, ko se pojavijo oz. odpadejo prvi listi. Upravna organiziranost: nemška razdelitev slovenskega ozemlja, vzpostavitev meje in uvedba civilne uprave je povzročila, da se je na obravnavanem območju vzpostavilo ilegalno mostišče za transportiranje večjih partizanskih enot, novincev in orožja, t. i. partizanski koridor, ki je povezoval vodstvo NOB in Osvobodilne fronte s pokrajinskimi vojaškimi in političnimi vodstvi. Elementi okupatorjeve prisotnosti: okupator je ob zasedbi ozemlja v večjih krajih vzpostavil vojaške oz. policijske postojanke, kar je povzročilo, da so bili prehodi in smeri čez Savo oz. razmejitveno črto kanalizirani izven teh območij. Prebivalstvo: s preseljevanjem, deportacijami in mobilizacijo je okupator hotel negativno vplivati tudi na delovanje koridorja oz. območja prehodov. Gospodarstvo in industrija: gospodarska razvitost območja je bila strateško pomembna za okupatorja, ki je pomembnejše obrate zaplenil, utrdil in zastražil ter tako odtrgal partizane od surovin in izdelkov, ki bi izboljšali gmotno stanje partizanskih enot na območju prehodov.

102 Železnica: obe železniški progi, tako Celje-Zidani most-Ljubljana kot Laze-Vižmarje, sta bili strateškega pomena za okupatorja. Zaradi tega so iz postojank ob progi večkrat dnevno patruljirale enote in oklepni vlak, ki so varovale progo pred diverzijami in sabotažami. Poleg tega so s proge, ki je speljana ob reki, nadzirali tudi območja prehodov.

Druga hipoteza, ki se glasi »Narodnoosvobodilno gibanje je v zagotavljanju nujne povezave med dvema odporniškima žariščema izbralo najugodnejšo območje« se je skozi nalogo prav tako potrdila, saj je izbrano območje partizanskih prehodov med Dolom pri Ljubljani in Renkami oz. natančneje med Dolskim in krajem Savo, predstavljajo najugodnejše možnosti za prehajanje Save, ki je bila takrat mejna reka med dvema okupacijskima režimoma.

103 IV. VIRI

1. Kartografski viri

1. Carta della Provincia di Lubiana 1:100.000. Ljubljana: last Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani, September 1941. 2. Deutsche Heereskarte Jugoslawien 1:25.000, listi 11-4-a, 11-4-b, 11-4-c,11-4-d (Cilli) in 12-3-a, 12-3-c (Laibach). [S. l.] Chef des Kriegskarten und Vermesungs wesen, 1943. 3. Državna topografska karta 1:25.000, Dolsko 117. Ljubljana: Geodetska uprava RS, 1996. 4. Državna topografska karta 1:25.000, Litija 118. Ljubljana: Geodetska uprava RS, 1998. 5. Državna topografska karta 1:25.000, Polšnik 119. Ljubljana: Geodetska uprava RS, 1998. 6. Interaktivni atlas Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga in Geodetski zavod Slovenije v sodelovanju z Globalvision, 1998. 7. Karta gozdnih združb 1:110.000 Gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarskega območja Ljubljana, 2001-2010. Ljubljana: Gozdnogospodarstvo Ljubljana, 2001. 8. Osnovna geološka karta 1:100.000, list L 33-66 Ljubljana. Beograd: Zvezni geološki zavod, 1983. 9. Osnovna geološka karta 1:100.000, list L 33-78 Ribnica. Beograd: Zvezni geološki zavod, 1974. 10. Osnovna pedološka karta SFRJ 1:50.000, list 06-Ljubljana-2. Ljubljana: Geodetski zavod SRS Ljubljana, 1985.

2. Samostojne publikacije

11. (1937) Krajevni leksikon dravske banovine. Ljubljana: Zveza za tujski promet za Slovenijo v Ljubljani. 12. (1939) Splošni pregled dravske banovine. Ljubljana: Zveza za tujski promet za Slovenijo v Ljubljani.

104 13. (1939) Spominski zbornik Slovenije. Ljubljana: Jubilej.

14. (1959) Vojna enciklopedija, 2. knjiga. Beograd: Redakcija vojne enciklopedije. 15. (1961) Vojna enciklopedija, 4. knjiga. Beograd: Redakcija vojne enciklopedije. 16. (1968) Vojna meteorologija. Beograd: Državni sekretariat za narodnu odbranu. 17. (1971) Krajevni leksikon Slovenije.II. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 18. (1975) Ceste v SR Slovenije 1945-1975. Ljubljana: Republiška skupnost za ceste, strokovno služba. 19. (1981) Vojni leksikon. Beograd: Vojnoizdavački zavod. 20. (1987) Enciklopedija Slovenije, 1. knjiga. Ljubljana: Mladinska knjiga. 21. (1990) Enciklopedija Slovenije, 4. knjiga. Ljubljana: Mladinska knjiga. 22. (1993) Enciklopedija Slovenije, 7. knjiga. Ljubljana: Mladinska knjiga. 23. (1995) Klimatografija Slovenije 1961-1990. Temperature zraka. Ljubljana: Hidrometeorološki zavod RS. 24. (1996) Priročni krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 25. (1997) Veliki splošni leksikon, 1. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 26. (1998) Veliki splošni leksikon, 5. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 27. (1998) Veliki splošni leksikon, 7. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 28. (2001) Gozdnogospodarski načrt gozdnogospodarskega območja Ljubljana 2001 – 2010. Ljubljana: Gozdnogospodarstvo Ljubljana. 29. Ambrožič – Novljan, Lado (1972): Gubčeva brigada. Ljubljana: Knjižnica NOV in

POS.

30. Ambrožič – Novljan, Lado (1983): Petnajsta divizija. Ljubljana: Knjižnica NOV in

POS, Založba Borec.

31. Bratun, Zvonimir (1997): Geografski dejavniki državnovarnostnega sistema Republike Slovenije. Doktorska disertacija. Ljubljana: Oddelek za Geografijo, Filozofska fakulteta. 32. Brilly, Mitja (1992): Osnove hidrologije. Ljubljana: Univerzitetna tiskarna. 33. Collins, John M. (1998): Military Geography for professionals and the public. Washington D.C: National Defence University. 34. Faringdon, Hugh (1989): Strategic Geography. London and New York: Routledge.

105 35. Ferenc, Tone (1968): Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941 – 1945. Maribor: Založba obzorja. 36. Fischer, Jasna in drugi (2005): Slovenska novejša zgodovina 1. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba d.d. 37. Fridl in drugi (1998): Geografski atlas Slovenije. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 38. Gams, Ivan. (1998): Geografske značilnosti Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga. 39. Guček, Milan (1973): Šercerjeva brigada, 1. del. Ljubljana: Knjižnica NOV in POS.

40. Klanjšček, Zdravko in drugi (1978): Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945. Ljubljana: Vojaški zgodovinski inštitut Jugoslovanske ljudske armade in Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, tretja izdaja. 41. Kresal, France (1961): Razvoj predilnice Litija. Litija: Samozaložba predilnica

Litija.

42. Kovič, Eva (2001): Pogled nazaj. Poskus kronike krajevne skupnosti Jevnica. Jevnica: Kulturno-umetniško društvo. 43. Marinček, Lojze in Čarni Andraž (2002): Komentar k vegetacijski karti gozdnih združb Slovenije v merilu 1: 400 000. Ljubljana: Biološki center Jovana Hadžija ZRC SAZU. 44. Marjanović, Radomir.(1983): Opšta vojna geografija sa evropskim ratištom. Beograd: Vojnoizdavački zavod. 45. Mohorič, Ivan (1968): Zgodovina železnic na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska

matica.

46. Peskar, Jože (1976): Dolenjski odred. Ljubljana: Knjižnica NOV in POS.

47. Riđanović, Josip (1993): Hidrogeografija. Zagreb: Školska knjiga. 48. Stepančič, Dušan in Lobnik Franc (1985): Komentar k listu Ljubljana. Ljubljana: Geodetski zavod SRS. 49. Stergar, Gorazd (2002): Kamniško-zasavski odred v letu 1944. Diplomsko delo.

Ljubljana: Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta.

106 50. Stiplovšek, Miroslav (1971): Šlandrova brigada. Ljubljana, Maribor: Knjižnica

NOV in POS.

51. Vidali, Ivan (1989): Kamniško-zasavski odred 1943-1945. Rokopis, last Vili Kos,

Prušnikova 5, Ljubljana.

3. Članki

52. Bernot, France (1998): Padavine in vetrovi. V: Gams, Ivan(ur.): Geografija Slovenije, str. 120-138. Ljubljana: Slovenska matica. 53. Bogić, Mladen (1989): Pregled razvoja železniškega omrežja na širšem

gravitacijskem območju Slovenije in Istre. V: Tiri in čas, št. 1. Ljubljana:

Železniško gospodarstvo Ljubljana.

54. Bogić, Mladen (1998): Pregled razvoja železniškega omrežja v Sloveniji in okolici.

V: Tiri in čas, št. 10. Ljubljana: Slovenske železnice.

55. Cegnar, Tanja (1998): Temperatura zraka. V: Fridl, Jerneja (gl. ur.): Geografski atlas Slovenije, str. 100-103. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 56. Dežman, Jože (1996): Gorenjski železničarji 1941 – 1945. V: Borec, št. 548-550,

str. 403-516. Ljubljana: Društvo za proučevanje zgodovine, literature in

antropologije.

57. Ferenc, Tone (1979): Polom raznarodovalnih načrtov nemškega okupatorja v okrožju Kamnik. V: Gedrin, Janko in drugi (ur.): Zbornik občine Domžale, str. 171- 221. Domžale: Kulturna skupnost Domžale. 58. Ferenc Tone (1980): Okupacijska civilna uprava na Slovenskem in njeno gradivo.« V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, letnik XX, št. 1-2, str. 31-56. Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja.

107 59. Ferenc, Tone (1996): Okupatorjeve in domobranske posadke na Grosupljem v drugi svetovni vojni. V: Zbornik občin Grosuplje, Ivančna Gorica, Dobrepolje, št. XIX, str. 55-88. Grosuplje: Dolenjski list. 60. Gabrovec, Kastelec (1998): Sončno obsevanje. V: Fridl, Jerneja (gl. ur.): Geografski atlas Slovenije, str. 104-105. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 61. Gams, Ivan (1998): Vreme, sončno obsevanje in temperature. V: Gams, Ivan (ur.): Geografija Slovenije, str. 91-119. Ljubljana: Slovenska matica. 62. Godec – Tomaž, A. (1969): Partizansko civilno taborišče. V: Strgar, Milica (ur.): Litijski zbornik NOB, 1. knjiga, str. 182-194. Ljubljana: Skupščina občine Litija. 63. Hrvatin, Mauro in Gabrovec Matej (1998): Površje. V: Fridl, Jerneja (gl. ur.): Geografski atlas Slovenije, Str. 80-83. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 64. Hrvatin, Mauro, (1998): Posavsko hribovje. V: Perko in drugi (ur): Slovenija – pokrajine in ljudje, str. 178-191. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. 65. Jerič, Vid (1969): Gabrovka med Narodnoosvobodilno borbo. V: Strgar, Milica (ur.): Litijski zbornik NOB, 1. knjiga, str. 304-343. Ljubljana: Skupščina občine Litija. 66. Jerman, Mirko (1969): Nekatere akcije Šlandrove brigade na litijsko – moravškem območju. V: Strgar, Milica (ur.): Litijski zbornik NOB, 1. knjiga., str. 194-207. Ljubljana: Skupščina občine Litija. 67. Kladnik, Drago (1996): Naravnogeografske členitve Slovenije V: Geografski vestnik, št. 68, str. 123-159. Ljubljana: Zveza geografskih društev Slovenije. 68. Lovrenčak, Franc in Bat Marjan (1989): Nekaj navodil za proučevanje zvez med pokrajino-tvornimi elementi in določanje pokrajinsko ekoloških enot. Navodilo za raziskovalno delo mladih. V: Geografski obzornik, 36, 3/4, str. 5-10. Ljubljana: Zveza geografskih društev Slovenije. 69. Lovrenčak, Franc (1998a): Prsti. V: Fridl, Jerneja (gl. ur.): Geografski atlas Slovenije, str. 114-115. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 70. Lovrenčak, Franc (1998b): Pedogeografske značilnosti. V: Gams, Ivan(ur.): Geografija Slovenije, str. 173-189. Ljubljana: Slovenska matica. 71. Ogrin, Darko(1996): Podnebni tipi v Sloveniji. V: Geografski vestnik, št. 68, str. 39- 56, Ljubljana: Zveza geografskih društev Slovenije.

108 72. Ogrin, Darko (1998): Podnebje. V: Fridl, Jerneja (gl. ur.): Geografski atlas Slovenije, str. 110. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 73. Praprotnik, Tone (1969): Litija in okolica do druge svetovne vojne. V: Strgar, Milica (ur.): Litijski zbornik NOB, 1. knjiga, str. 9-22. Ljubljana: Skupščina občine Litija. 74. Perko, Drago (1998a): Ekspozicije površja. V: Fridl, Jerneja (gl. ur.): Geografski atlas Slovenije, str. 88-89. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 75. Poglajen – Kranjc, F. (1969): Zasavski bataljon Alojza Hohkrauta. V: Strgar, Milica (ur.): Litijski zbornik NOB, 1. knjiga, str. 110-134. Ljubljana: Skupščina občine Litija. 76. Rustja, Karol (1999): 150 let proge Celje – Ljubljana. V: Tiri in čas, št. 11.

Ljubljana: Slovenske železnice.

77. Rustja, Karol (1992): Nemška obvozna proga in proga V. Kongresa KPJ. V: Nova

proga, letnik 1992, št. 3. Ljubljana: Železniško gospodarstvo Ljubljana.

78. Štok – Korotan, Jože (1969): Usahle domačije. V: Strgar, Milica (ur.): Litijski zbornik NOB, 1. knjiga, str. 164-181. Ljubljana: Skupščina občine Litija. 79. Verbič, Tomaž (1998): Kamnine. V: Fridl, Jerneja (gl. ur.): Geografski atlas Slovenije, str. 74-77. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 80. Zupančič, Boris (1998): Padavine. V: Fridl, Jerneja (gl. ur.): Geografski atlas Slovenije, str. 98-99. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

81. Zupančič, Marjan in drugi (1998): Rastlinstvo. V: Fridl, Jerneja (gl. ur.): Geografski atlas Slovenije, str. 116-119. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 82. Župančič, Jože (1969): Okupator v Litiji. V: Strgar, Milica (ur.): Litijski zbornik NOB, 1. knjiga, str. 22-29. Ljubljana: Skupščina občine Litija.

109

4. Arhivski viri

Arhiv Republike Slovenije (ARS): AS 1603 Deželni svetnik Kamnik 83. 2/I – Dopis političnega komisarja v Kamniku političnemu komisarju v Kranju, 10. 9. 1941. 84. 2/II – Dopis deželnega svetnika v Kamniku šefu civilne uprave v Celovcu, 18. 2. 1942. 85. 5/I/1 – Skica upravne razdelitve na Gorenjskem, 1941 86. 5/IV/1 – Kazalo občin okrožja Kamnik, 1941 87. 849/I/4 – NSDAP, okrožno vodstvo Kamnik, Seznam Nemcev 88. 842/I/1 – Poimenski seznam vojaških obveznikov rojenih v letih od 1900 do 1923 v Litijskem okrožju 89. 849/IV/2 – 21 poimenskih seznamov vzdrževanih nemških vojakov iz kamniškega okrožja, zadnji seznam je datiran 20.1. 1945 AS 1622 Nemško orožništvo na zasedenih ozemljih Gorenjske in Slovenske Koroške 90. 4/IV/2 – Skica sabotaž, napadov in bombardiranja proge Laze – Jesenice, 1944 91. 41/II/2 – poimenski seznam policistov v okrožju Kamnik, 10. 2. 1942 in 10. 2. 1943 92. 41/III/5 – poročila žendarmerijskega poveljstva za Gorenjsko na Bledu, 19.3. 1944 in 2.4. 1944 AS 1625 Pooblaščenec državnega komisarja za utrjevanje nemštva, urad Maribor 93. Karta Nacistično – fašistična delitev in zasedba Slovenije – Ljubljanska pokrajina 1943). 94. Karta Posavsko-obsoteljsko naselitveno območje 1941.

AS 1750 Zbirka kart in zemljevidov arhiva Inštituta za novejšo zgodovino – 20. stoletje 95. Upravna razdelitev Spodnje Štajerske AS 1827 Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja in njihovih pomagačev 96. 865/I – okolica Ljubljana: šolske kronike osnovnih šol Dol pri Ljubljani, Dolsko, Hotič, Janče, Javorje, Jevnica, Kresnice, Litija, Prežganje, Ribče, Sava, Senožeti,

110 Sv. Križ pri Dolskem, Šmartno pri Litiji, Štanga pri Litiji, Tirna pod Sveto Goro in Vače pri Litiji 97. 908/I/1c – Skica sovražnikovih ustanov in postojank 98. 908/I/4d – Seznam okupatorjevih orožnikov na orožniški postaji Litija 99. 908/I/4e – Seznam nemške vojske Landschutz Bataillon 921 v Litiji 100. 908/I/4f – Seznam okupatorjevih carinikov in graničarjev v okrožju Litija 101. 908/I/4g – Seznam moštva SS v Litiji, julij 1944 – marec 1945 102. 908/I/5g – Seznam poveljnikov in policije v Litiji 103. 908/I/5j – Seznam domobrancev v okraju Litija 104. 908/I/6 – Seznam okupatorjevih žandarjev v Šmartnem pri Litiji 105. 908/I/7 – Seznam okupatorjevih žandarjev v Kresnicah 106. 908/I/8 – Seznam raztrgancev v postojanki Ponoviče 107. 908/I/9 – Seznam graničarjev na Savi 108. 908/I/12 – Seznam orožnikov in domobrancev v Vačah AS 1851 Glavni štab Slovenije 109. 47/I/1 – Seznam postojank 1943 110. 47/II/1 – Situacijska poročila obveščevalnega oddelka IV. operativne cone, 21. 12. 1943 111. 52/II/1 – Podatki o sovražnih silah, 29.1. 1944 112. 54/I/1 – Seznam postojank po sektorjih, obveščevalni oddelek GŠS NOV in POS, februar 1944 113. 54/II/1 – Številčno stanje postojank Dolenjska-Gorenjska 1944, obveščevalni oddelek GŠS NOV in POS 114. 54/VII/1 - Seznam postojank po sektorjih, obveščevalni oddelek GŠ NOV in POS, 25. 7. 194 115. 60/II – Postojanka Stična, obveščevalni center štaba 15. SNOUB brigade, 11. 8. 1944 116. 60/III/2 – Skica postojanke Litija, Skice in načrti iz VII. korpusa 117. 62/II/ii – Pregledna karta slovenskega ozemlja, april 1944 118. 60/IV – načrt in skica miniranja mostu Pogonik, Dolenjski odred 1944 119. 62/II – Skice postojank Litija, Dolsko, Dol in Kresnice

111 120. 80/I/1 – Poročilo obveščevalnega oddelka IV. operativne cone Obveščevalnemu oddelku pri GŠ NOV in POS 121. 80/IV/3 – Situacijska poročila 6. in 11. SNOUB brigade, september 1944 122. 85/I/3 – Registracija železniških mostov in Železniške proge v bivši Slovenije, 1944/1945 123. 86/III/1 – Pregled transportov Ljubljana-Zidani most 124. 98/I/4 – Poročilo o zmogljivosti in stanju železniških prog na teritoriju Slovenije, 1945 125. 98/II/5 – Razpored del obnove proge Trst-Ljubljana-Zidani most, 16. 5. 1945

AS 1869 IV. Operativna cona (Obveščevalni center) 126. 333/I/3 – Statistični pregled sovražnikovih sil na sektorju IV. operativne cone, 1. 9. 1944 127. 333/I/4 – Seznam postojank po sektorjih, obveščevalni oddelek GŠ NOV in POS, 15. 7. 1944 in 25. 7. 1944 128. 333/I/8 – Skica sektorja KZO z navedbo števila in močjo oboroženih točk z dne 15. 4. 1945 129. 333/II/1 – Situacijska poročila obveščevalnega centra IV. operativne cone, junij – november 1944, april in maj 1945 130. 333/III/17a – Situacijska poročila obveščevalnega oddelka KZO, 4-6. 12. 1944 131. 334/I/6 – Situacijska poročila obveščevalnega oddelka KZO, maj, junij 1944 132. 334/I/12 – Situacijska poročila obveščevalnega oddelka KZO, november, december 1944

AS 1947 Zveza združenj borcev in udeležencev NOB pri Slovenskih Železnicah (v času pregleda gradiva le – to še ni bilo v celoti urejeno in popisano) 133. Poročila o sabotažah na progi upravne izpostave DRB v Celju, 3. 7. 1944 in 25. 7. 1944 134. 27-470 – Seznam sabotažnih poškodb proge za časa nemške okupacije v okolišu železniškega urada v Celju

112

Arhiv Holdinga Slovenskih železnic d.o.o., Ljubljana Proga Šentvid – Laze 135. Mostovi 1945 – 1962 – razni dopisi in poročila o obnovi mostov 136. Most čez Savo pri Lazah – načrt mostu v merilu 1 : 1000; načrt premostitve podeželske ceste pod most čez Savo, 23. 1. 1943 137. Seznam mostov – dopis Urada za novo gradnjo železnic v Reichu operativni izpostavi v Jesenicah, 27. 8. 1944 (seznam mostov, prepustov, nadvozov in podvozov na progi Laze – Šentvid) 138. Trasa proge – karta Ljubljana in okolica 1943

Fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana 139. Oklepni vlak, Šoštanj

7. Ustni viri

140. Anton Jerant, domačin iz Jevnice, ustni vir

141. Vili Kos, domačin iz Litije in bataljonski izvidnik 3. bataljona KZO, ustni vir

6. Internetni viri

142. Agrometeorologija: http://arso.gov.si/podrocja/vreme_in_podnebje/napovedi_in_podatki/agrometeorolo gija.htm, dostopno 8. 2. 2006). 143. Center za razvoj Litija: http://www.litija.net/rcl/index.html, dostopno 30. 1. 2006. 144. Naravovarstveni atlas: http://kremen.arso.gov.si/nvatlas/ewmap.asp, dostopno 28. 1. 2006.

7. Drugo

145. Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006. Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije.

113 V. PRILOGE PRILOGA A

Slika prikazuje reko Savo v območju prehoda pri Lipi. Slikano z levega brega. Foto: Jože Rozman, 22. 12. 2005.

Slika prikazuje viseči most med Senožeti in Jevnico. Na tem mestu je deloval brod vse do 8. 9. 1959, ko ga je nadomestil most. Foto: Jože Rozman, 22. 12. 2005.

114

Slika prikazuje območje prehoda med Zgornjimi Ribčami in Slatnarjem. V ozadju je ob cesti in železniški progi vidna domačija Slatnar pod Kresniškim vrhom. Foto: Jože Rozman, 22. 12. 2005.

Fotografija prikazuje območje prehoda med Spodnjimi Ribčami in Drčarjem. Foto: Jože Rozman, 22. 12. 2005.

115

Slika prikazuje območje prehoda med Hotičem in Presenčevim mlinom. V ozadju je vidna ravnina med reko in gozdom, kjer so bili transporti podnevi še posebej izpostavljeni. Foto: Jože Rozman, 22. 12. 2005.

Slika prikazuje dostop do levega brega Save na območju prehoda Mačkovina. Številni prepusti in podvozi so partizanom olajšali prečkanje dobro nadzirane železniške proge. Foto: Jože Rozman, 22. 12. 2005.

116 PRILOGA B

Slika prikazuje zaplenjeni oklepni vlak, ki je nadziral progo. Blindirana lokomotiva je vlekla bunkerjem podobne vagone, iz kateri so na obe strani streljali s strojnicami. (Vir: Fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana). PRILOGA C

Slika prikazuje skico telefonske linije na območju prehoda Spodnje Ribče-Slatnar. Vir: ARS, AS 1851, 97/II/2.

117

118

119

120

121

122