ISSN 1855-0207 VIII • 2012 • 38
MEDNARODNA REVIJA ZA POEZIJO XXI. ST. IN LIRIKONFESTOVE ZADEVE
KAZALO št. 38 (VIII/2012)
205 NOVI PREVODI SLOVENSKE POEZIJE XXI. ST. 207 IZPOD KOPIT IN SKAL (7) Iz poljskih prevodov slovenskih klasikov 208 Tone Pavček / Prev. Dušan M. Pirc Iz poljskih prevodov novejše slovenske poezije 209 Andrej Medved / Prev. Marlena Gruda 213 Milan Vincetič / Prev. Marlena Gruda 217 Milan Dekleva / Prev. Marlena Gruda 223 Vinko Möderndorfer / Prev. Marlena Gruda 227 Boris A. Novak / Prev. Marlena Gruda 233 Milan Jesih / Prev. Marlena Gruda 237 Zoran Pevec / Prev. Marlena Gruda 243 Klemen Pisk / Prev. Marlena Gruda Iz litovskih prevodov novejše slovenske poezije 249 Ivo Stropnik / Prev. Marlena Gruda 255 Ivo Stropnik / Prev. Laima Masytė Iz francoskih prevodov novejše slovenske poezije 261 Barbara Pogačnik / Prev. Stéphane Bouquet Iz hrvaških prevodov novejše slovenske poezije 267 Cvetka Bevc / Prev. Željko Perović 273 Denis Poniž / Prev. Željko Perović
277 NOVI PREVODI SLOVENSKE POEZIJE XXI. ST., NOMINIRANI ZA LIRIKONOV ZLAT 2012 Iz čeških prevodov novejše slovenske poezije 279 Ciril Zlobec / Prev. Lenka Daňhelová
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 1 3/29/13 5:42 PM 289 Josip Osti / Prev. Lenka Daňhelová 293 Maruša Krese / Prev. Lenka Daňhelová 301 Veno Taufer / Prev. Lenka Daňhelová in Peter Kuhar 309 Marko Kravos / Prev. Lenka Daňhelová in Peter Kuhar 317 Marjan Strojan / Prev. Lenka Daňhelová in Peter Kuhar Iz španskih prevodov novejše slovenske poezije 327 Stanka Hrastelj / Prev. Barbara Pregelj in Gemma Santiago Alonso 333 Jana Putrle / Prev. Barbara Pregelj in Gemma Santiago Alonso 339 Alja Adam / Prev. Barbara Pregelj in Gemma Santiago Alonso Iz angleških prevodov novejše slovenske poezije 343 Josip Osti / Prev. Andrej Pleterski 349 Dušan Jovanovič / Prev. Andrej Pleterski 357 Alojz Ihan / Prev. Andrej Pleterski
365 IZVIRNA SLOVENSKA POEZIJA XXI. ST. Iz novejše slovenske poezije 367 Lidija Gačnik Gombač 371 Brane Mozetič 375 Milan Vincetič / Potovedke 379 Gašper Bivšek / Silaki, čudaki in drugi vaški ljudje 385 Zoran Pevec / Melethe thanatou 391 PLANETI Z LASTNO SVETLOBO (7) 393 Zoran Pevec / Vaja za smrt
Partnersko 399 I. EVROPSKI PESNIŠKI TURNIR V MARIBORU (2011) slovenski predizbor pesmi 12 polfinalistov: 400 Veronika Dintinjana – zmagovalka predizbora 401 Cvetka Bevc 403 Marko Elsner Grošelj 404 Stanka Hrastelj 405 Petra Kolmančič 406 Simona Kopinšek 407 Barbara Korun 408 Aleš Mustar 409 Franci Novak 410 Ana Pepelnik
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 2 3/29/13 5:42 PM 411 Marcello Potocco 412 Barbara Simoniti evropski izbor pesmi 6 finalistov: 414 Ferencz Győző (Madžarska) – zmagovalec strok. žirije/vitez EPT 2011 417 Giovanni Tuzet (Italija) – zmagovalec občinstva EPT 2011 419 Kemal Artnam Mujičić (Hrvaška) 421 Mujo Musagić (Bosna in Hercegovina) 422 Marcel Lacko (Slovaška) 424 Veronika Dintinjana (Slovenija) 425 XII. MARIBORSKI PESNIŠKI TURNIR (2012) pesmi 12 finalistov: 426 Tomaž Šalamun – zmagovalec strokovne žirije/vitez MPT 2012 428 Zdravko Kokanović – Koki – zmagovalec občinstva MPT 2012 429 Lidija Brezavšek 430 Rok Horžen 431 Andrejka Jereb 432 Alenka Jovanovski 434 Vida Mokrin-Pauer 435 Jadranka Matić Zupančič 437 Aleš Mustar 439 Breda Pugelj 440 Glorjana Veber 443 Iztok Vrenčur
Likovno 445 LIRIKONOVA GALERIJA (7) Ivana Matoševič / Muzagetov pegaz, Lirikonfestova epeketánja 2012
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 3 3/29/13 5:42 PM RpLirikon_XXI_38_2012.indd 4 3/29/13 5:42 PM Izbrani prevodi (2)
NOVI PREVODI SLOVENSKE POEZIJE XXI. ST.
PAVČEK / MEDVED / VINCETIČ / DEKLEVA MÖDERNDORFER / NOVAK / JESIH PEVEC / PISK / STROPNIK / POGAČNIK BEVC / PONIŽ
Prevajalci Dušan M. Pirc Marlena Gruda Laima Masitė Stéphane Bouquet Željko Perović
205
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 205 3/29/13 5:43 PM RpLirikon_XXI_38_2012.indd 206 3/29/13 5:43 PM Poklon
IZPOD KOPIT IN SKAL (7)
Iz poljskih prevodov slovenskih klasikov TONE PAVČEK (1928–2011)
V poljščino prevedel DUŠAN M. PIRC
207
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 207 3/29/13 5:43 PM Tone Pavček / V poljščino prevedel Dušan M. Pirc
TONE PAVČEK
Mój aniół (Moj angel)
Mówią, że każdy go ma swojego anioła. Mój jest jak ja: nigdy go nie ma w domu.
Wołam, nie ma go. Szukam, nie ma go. Grzeczny jestem, nie ma go. A może w ogóle nie istnieje.
Tylko czasami się zjawia. Gdy jestem cicho, pozdrawia, jestem niegrzeczny, pstryknie mnie w glowę, oraz nogę podstawi
że jako niezdara na suchym się rozłożę. Tak się bawi. Szkoda, że ja tak z nim się nie mogę.
208
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 208 3/29/13 5:43 PM Iz poljskih prevodov novejše slovenske poezije
Andrej Medved (1947)
Književna nagrada Akademije Poetična Slovenija ČAŠA NESMRTNOSTI 2006 za vrhunski desetletni pesniški opus v XXI. st.
V poljščino prevedla MARLENA GRUDA
209
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 209 3/29/13 5:43 PM Andrej Medved / V poljščino prevedla Marlena Gruda
Tłumacz snów (Razlagalec sanj, 2010)
*
Telo, ki vzleta skoz oko, skozi nihaje rok, ki jih razjedajo mravljišča; kot da skopni skozi zrcalo, z oddaljenim drsenjem v kamen, ki ga izbrišejo stekleni srpi, priviti v drugo polovico sanj, z odrezanimi prsti; v spuščene prsi, v plimovanju na gugalnici, z žitnim zrnjem na drevesu; kot da se približuje, skoz luknje v grlu, dan odhoda, skoz prstane, ki se spreminjajo v tekočo lavo, ki jo obkrožajo lasje, razpeti v zemljevide nad oblaki.
Ciało, wznoszone przez oko wahaniem rąk, pożeranych przez mrowiska; jest jakby rozpływające się w zwierciadle, daleko wślizgujące w kamień, ścierany szklanymi sierpami, zepchnięty do drugiej połowy snu, odciętymi palcami; w opuszczone piersi, przypływa na huśtawce, z ziarnem zbożowym na drzewie; jakby się przybliżało przez dziurki w gardle, na dzień odejścia, przez pierścionki, zmieniające się w ciekłą lawę, oplecioną włosami rozłożonymi mapami nad chmurami.
210
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 210 3/29/13 5:43 PM Andrej Medved / V poljščino prevedla Marlena Gruda
*
Z dlanmi ugasneš masko čez oči, in roke, ki v čudežu svetlikajo v sobah z zadrgami, z ožiljem in pozlato v poapnelih stenah, obrnjenih navzven, v težo strtega telesa, ki ga potopiš v svetlobo milijardnih luninih utrinkov na okostju, z rešetkami ledenega dežja v strohnelem deblu, kjer gnezdi jerebica, zalepljena v steklo žarometa; v valilnico ognjenih kep, ki padajo na zasneženo reko. Kot hitro prideš, hitro greš, z zadržanim ljubkovanjem zmehčanega okvirja v nebesnem svodu, s pošastmi z angelovo glavo, zatisnjeno v pasji glas, v pričakovanju.
Dłońmi gasisz maskę zakrywającą oczy, i ręce, które cudem połyskują w pokojach z zamkami, z siecią i złotem zwapnionymi ścianami, zwróconymi na zewnątrz, ciężar połamanego ciała topisz w świetle miliardów lunarnych iskier na zrębie, przez kratki deszczu lodowego w spróchniałym pniu, z gnieżdżącym się jastrzębiem, wlepionym w światło reflektora; w wylęgarnię ognistych kul śnieżnych, padających na zaśnieżoną rzekę. Jak szybko przychodzisz, tak szybko odchodzisz, wstrzemięźliwie całując zmiękczone ramy sklepienia niebieskiego, z potworami o anielskiej twarzy, ściśniętej w pawim głosie, czekając.
211
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 211 3/29/13 5:43 PM RpLirikon_XXI_38_2012.indd 212 3/29/13 5:43 PM Iz poljskih prevodov novejše slovenske poezije
Milan Vincetič (1957)
Književna nagrada Akademije Poetična Slovenija ČAŠA NESMRTNOSTI 2007 za vrhunski desetletni pesniški opus v XXI. st.
V poljščino prevedla MARLENA GRUDA
213
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 213 3/29/13 5:43 PM Milan Vincetič / V poljščino prevedla Marlena Gruda
Golobar
Jaz ki sem črni zidar jaz ki sem kraljev vseh kralj jaz ki sem stokrat bolj sam ko so samote vseh katedral se končno odpravljam v nebo da se zazidam med tod in drugod Gołębiarz jaz ki zavajam svoj rod jaz ki prestajam skrivnost Ja ten który jestem czarnym murarzem v sanjah bridkega fantiča ja ten który jestem ki zleze pod oslovsko klop królem wszystkich króli ko škripne spovednica ja ten który jestem po stokroć częściej sam (Balta, 2001) jak samotność wszystkich katedr wyruszam w końcu do nieba by zamurować się między tu i gdzieś ja ten który znoszę tajemnicę
w snach niedobrego chłopca wchodzącego pod oślą ławkę gdy zaskrzypi spowiednica
(Balta, 2001)
214
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 214 3/29/13 5:43 PM Milan Vincetič / V poljščino prevedla Marlena Gruda
Slovo
Zaslužim si da zmanjkam skoz tvoje lase med robove gozdov in stanjevski regrat zaslužim da tesno zamižiš in da te z dihom popišem po sebi Pożegnanie zaslužim da me pobarvaš Zasługuję v glavnik by mnie zabrakło ali v mračino wśród twoich włosów zaslužim še kako zaslužim między skrajami lasów i stanjewskim mleczem samo ne drami me zasługuję s hunskim črnilom byś zasnęła ciasno wtulona skušnjavka i bym cię oddechem spisał na sobie zasługuję byś mnie pokolorowała grzebieniem albo zmierzchem zasługuję i to jeszcze jak zasługuję
tylko mnie nie budź huńskim czernidłem kusicielko
215
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 215 3/29/13 5:43 PM RpLirikon_XXI_38_2012.indd 216 3/29/13 5:43 PM Iz poljskih prevodov novejše slovenske poezije
Milan Dekleva (1946)
Književna nagrada Akademije Poetična Slovenija ČAŠA NESMRTNOSTI 2008 za vrhunski desetletni pesniški opus v XXI. st.
V poljščino prevedla MARLENA GRUDA
217
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 217 3/29/13 5:43 PM Milan Dekleva / V poljščino prevedla Marlena Gruda
Sto smutnych i jeszcze jeden mniej wesoły (Sto žalostnih in še ena manj vesela, 2010)
XVI.
Nekoč je pesem tekla. Imela je izvir, zdaj se začenja v suhi strugi in se drobi skozi peščeni, zapuščeni mir. Nobenih videnj nima po veliki kugi,
ki je prišla iz oglja nadčloveka: biti nadstvar je pač premalo za besedo – med ljubljenjem bi rada rasla in postala reka.
XVI.
Kiedyś wiersz płynął. Miał źródło, teraz ma swój początek w suchym korycie rozdrabnia się w piaszczystym, pustym spokoju. Nie ma żadnych perspektyw po wielkiej dżumie,
która zrodziła się z ognia nadczłowieka: być nadrzeczą to trochę za mało dla słowa – z kochania chciałoby powstać i stać się rzeką.
218
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 218 3/29/13 5:43 PM Milan Dekleva / V poljščino prevedla Marlena Gruda
XLIV.
Stojim na pragu dneva, gledam dež. V vsaki kaplji en Pessoa. Dobro veš, kako polzim po tvoji duši. Brez glave, z napeto giljotino želje. Nimam prave
misli, da bi služil praštevilom. Ne vem, kdo si, a le zato, ker sem bil s tabo preden sem te sploh spoznal, še bel in nem.
XLIV.
Stoję u progu dnia, patrzę w deszcz. W każdej kropli en Passoa. Czujesz jak pełzam po twojej duszy. Nieopanowanie, z napiętą gilotyną pragnienia. Nie znam się
na praliczbach. Nie wiem, kim jesteś, lecz to tylko dlatego, że byłem z tobą zanim cię jeszcze poznałem, jeszcze biały i niemy.
219
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 219 3/29/13 5:43 PM Milan Dekleva / V poljščino prevedla Marlena Gruda
XLIII.
Resnica je kot večnost: zlitje časa v tisto, kar ne biva. Nič ni kriva, če jo imamo za ime vseh imen. Zvemo le to, da je - človečena - izsek in jasa
smisla. Smisla? Smrtnega smisla, abecede vojn, patologije čustev, imperialnih zmot. Resnica je slepota, črna črnina črne zmede.
XLIII.
Prawda jest jak wieczność: zlanie czasu w to, co nie bywa. Niczemu nie jest winna, że mamy ją za matkę wszystkich mian. Wiemy tylko tyle, że jest – ludzka – kawałkiem i polem
sensu. Sensu? Śmiertelnego sensu, abecadła wojen, patologii uczuć, zachłannych pomyłek. Prawda jest ociemnieniem, czarną czernią czarnej pomyłki.
220
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 220 3/29/13 5:43 PM Milan Dekleva / V poljščino prevedla Marlena Gruda
LXVIII.
Le kam bo šla visokorasla žalost? Prihaja iz nespečnosti zaves, iz makadama in toplogrednih strupov, ki jih oddaja smrtno ranjen človek, ponesrečena reklama
črne, nedeljive duše. Tam je bival mir, nič drugega kot mir, živalski mir. Le kam bo šel nabrekel kaos, kam bo šla omama?
LXVIII.
Dokąd pójdzie wyrosły smutek? Wyłoni się z bezsenności zasłon, z makadamu i cieplarnianych trucizn, wydalanych przez chorego na śmierć człowieka, nieudana reklama
czarnej, niepodzielnej duszy. Tam bywał spokój, nic poza spokojem, spokój zwierzęcy. Dokąd się uda nabrzmiały chaos, dokąd pójdą omamy?
221
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 221 3/29/13 5:43 PM RpLirikon_XXI_38_2012.indd 222 3/29/13 5:43 PM Iz poljskih prevodov novejše slovenske poezije
Vinko Möderndorfer (1958)
Književna nagrada Akademije Poetična Slovenija ČAŠA NESMRTNOSTI-VELENJICA 2009 za vrhunski desetletni pesniški opus v XXI. st.
V poljščino prevedla MARLENA GRUDA
223
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 223 3/29/13 5:43 PM Vinko Möderndorfer / V poljščino prevedla Marlena Gruda
1.
moja droga tego co było nie da się złożyć załatać zaleczyć
o tym co będzie nie da się na zapas myśleć ani marzyć a tym bardziej kochać
można tylko rozłożyć się na trawie i wpatrywać się w niebo 2. porównywać kształt chmur i twoich piersi obok mnie każdy wiersz miłosny zawsze spotka się dla tego co było i tego co będzie z drwiną tego nie ma wyjścia kto nie potrafi kochać
każdy wiersz miłosny wzbudza zazdrość kogoś kto właśnie teraz pisze wiersze miłosne
każdy wiersz miłosny ginie jeśli zostanie niewypowiedziany przemilczany jak grób
każdy wiersz miłosny zmienia się w wiersz pożegnania lecz zawsze zostaje wierszem
224
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 224 3/29/13 5:43 PM Vinko Möderndorfer / V poljščino prevedla Marlena Gruda
3.
podróż po wspomnieniach jest najbardziej niewdzięczną podróżą podróży poruszasz się nie poruszając się stoisz w miejscu i ciśniesz w dół w błoto w muł w żywy piasek
zamiast otwierania lądów zwodzisz 5. i boli dotykać spotkania dotykać ciemnej strony światła dotykać wnętrza od zewnątrz próbować dosięgnąć sensu dotykać słów brzmienia równowagi dotykać ostrych krawędzi bezkrwawo dotykać ostrza różnorodności skrzyżowania węzłów dotykać bólu dotykiem leczyć krainy uzdrawiać dotykiem złość nienawiść zazdrość dotykać mnie ciebie nas
tego moja droga nie
potrafiliśmy
225
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 225 3/29/13 5:43 PM Vinko Möderndorfer / V poljščino prevedla Marlena Gruda
9.
w snach cię pieściłem w rzeczywistości raniłem
w snach zbliżałem się w rzeczywistości uciekałem 8. w snach szeptałem pieszczota napełnia obecnością w rzeczywistości krzyczałem dotykanie nie jest niczym innym jak poznawaniem w snach cię kochałem zapachy są jak początek długiej drogi w rzeczywistości nienawidziłem i składanie rąk i rozczesywanie twoich niesfornych włosów wszystko mnie wypełnia 10. dzięki wszystkiemu staję się lepszy trzeba będzie odejść pogodzić się wytoczyć kamień z serca tak myślałem przełknąć górę jak ból włączyć wycieranie czyszczenie zniknięcie obrazów smaku pocałunków
to będzie najtrudniejsze
226
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 226 3/29/13 5:43 PM Iz poljskih prevodov novejše slovenske poezije
Boris A. Novak (1953)
Književna nagrada Akademije Poetična Slovenija ČAŠA NESMRTNOSTI-VELENJICA 2010 za vrhunski desetletni pesniški opus v XXI. st.
V poljščino prevedla MARLENA GRUDA
227
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 227 3/29/13 5:43 PM Boris A. Novak / V poljščino prevedla Marlena Gruda
Vrtoglavica
Globina se je pod menoj odprla kot temna maternica vseh skrivnosti, magnet, ki vleče v vodnjak norosti, pragroza, glas prerezanega grla.
Obseden z deškim strahom pred prepadi, pokrijem brezno z gladkimi zrcali: od živega srebra na tej obali stvari bleste kot pravljični zakladi.
Zrcalna slika razmnoži navzočnost v najtesnejši prostor, v neskončnost, ki je gladina stekla in gladina tnala.
Ni me več strah strmeti v globino. Zdaj slutim strah v spolzkosti zrcala, v vrtoglavici pred površino.
(Dlaneno platno, 2006)
228
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 228 3/29/13 5:43 PM Boris A. Novak / V poljščino prevedla Marlena Gruda
Zawroty głowy
Otworzyła się pode mną otchłań jak ciemna jama wszech tajemnic, magnez wciągający do studni szaleństwa, prastrach, głos podciętego gardła.
Opętany chłopięcym lękiem przed upadkiem, pokryję bezdeń gładką taflą: rtęcią na tym wybrzeżu połyskują rzeczy niczym baśniowe skarby.
Zwierciadlane odbicie rozmnoży obecność w przestrzeń najciaśniejszą, w nieskończoność, gładź szkła i gładź pnia.
Już nie boję się wpatrywać w otchłań. Teraz zaczynam się bać śliskości zwierciadła, zawrotów głowy przed płaszczyzną.
(Dlaneno platno, 2006)
229
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 229 3/29/13 5:43 PM Boris A. Novak / V poljščino prevedla Marlena Gruda
Nieobecność
Nieobecność mnie zawiera jak szklana kula z powietrzem, cichy, miękki kurz, który trwa po każdym wykonanym kroku jednem.
Nieobecność przypomina mi niesłychanie znaną twarz, tajemnicza jak skrzynia, którą zapieczętował czas.
Wspomnienie, jedyne wyjaśnienie nieobecności w bezdennym z tysięcy oczu wypływającym skrzeniu.
Boli mnie, gdy wchodzę w nią, jestem otwartym całym swym ciałem, nieobecność, najżywsza ze wszystkich, śmierć.
230
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 230 3/29/13 5:43 PM Boris A. Novak / V poljščino prevedla Marlena Gruda
Miłość do słów
Kto jest poetą? Poeta jest ogrodnikiem słów. Poeta sadzi i troszczy się o słowa. Słowa wyrastają w wierszu.
Dorośli słuchają słów, nie słysząc ich. – A poeta jest człowiekiem, który zna melodię słów. Dorośli czytają słowa, nie czując ich. – A poeta jest człowiekiem, który wyczuwa słowa. Dorośli wymawiają słowa, nie kosztując ich. – A poeta jest człowiekiem, który smakuje słowa. Dorośli piszą słowa, nie wąchając ich. – A poeta jest człowiekiem, który zna zapach słów. Dorośli podczas rozmowy w ogóle nie zwracają uwagi na słowa, dlatego słowa więdną z samotności i smutku. – A poeta budzi słowa do życia wierszem, że te kwitną i brzmią. Bo poeta jest zakochany w słowach. Dlatego i słowa są zakochane w poecie.
Dorośli używają słów, nie kochając ich. W ten sposób słowa się psują i starzeją. – A dzieci są inne. Dzieci bawią się słowami. Zabawa naprawia zepsute słowa. Zabawa zdziera rdzę ze starych słów, przywracając im młodzieńczy blask. Zabawa rodzi nowe, niezasłyszane, niesłychanie piękne słowa. Dzieci słuchają słów. Słowa są muzyką ludzkich głosów. Dzieci czują słowa: są miękkie? twarde? okrągłe? spiczaste? Dzieci kosztują słowa: są słodkie? słone? kwaśne? gorzkie? Dzieci wąchają słowa. Słowa są pyłem kwiatowym na kwiatach rzeczy. Dzieci lubią słowa. Dlatego słowa lubią dzieci.
Każdy poeta jest dużym dzieckiem. I każde dziecko jest małym poetą. Dzieciństwo jest poezją życia. Poezja jest dzieciństwem świata.
231
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 231 3/29/13 5:43 PM RpLirikon_XXI_38_2012.indd 232 3/29/13 5:43 PM Iz poljskih prevodov novejše slovenske poezije
Milan Jesih (1950)
Književna nagrada Akademije Poetična Slovenija ČAŠA NESMRTNOSTI-VELENJICA 2011 za vrhunski desetletni pesniški opus v XXI. st.
V poljščino prevedla MARLENA GRUDA
233
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 233 3/29/13 5:43 PM Milan Jesih / V poljščino prevedla Marlena Gruda
Tak mówiąc (Tako rekoč, 2007)
* * *
Kot da nebo ni to nebo nocoj in kot da mi tihota ne kot zmeraj z nesvojim glasom šepeta Moj! moj! in s čela veter, tuj paž, pot mi otira;
na listu pred menoj pisava – kdo bi to bral! – premajhna in prevelika: v besedah neumljivega jezika
nekakšna misel s trudom se vzgibava, ali kar že dopoveduje slika, od mrčaste daljave trepetava; zdaj – ki jo prvič vidim – roka moja
gre in jo vehementno redundira še s purpurjem zatonovega soja, pa brž ga neučakano izčrta, češ, le bo brez bolj čist ambient večera.
Mogoče ta čas se v globini vrta zgane brezimne ptice nenjen vrišč, da dolgo, ko da užaljeno zamira -. Naposled znani, trdni nič.
234
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 234 3/29/13 5:43 PM Milan Jesih / V poljščino prevedla Marlena Gruda
* * *
Tak jakby niebo nie było tym niebem tej nocy i jakby cisza była inna niż zwykle nie swoim głosem szepcząca: ‘Mój! mój!’ i wiatr, obcy powiew, z czoła mi pot ocierający;
na kartce przede mną tekst – kto by to czytał! – zbyt małe i zbyt duże litery: słów nieuchwytnego języka
jakaś myśl się z trudem wzrusza, albo coś już dopowiada obraz, i w mrocznej dali trzepocze na wietrze; teraz – gdy widzę ją pierwszy raz – moja ręka
się porusza i ją intensywnie dookreśla w dodatku purpurą gasnącego blasku, i szybko niecierpliwie go wykreśla, jakoby bez niego miał tylko poprawić atmosferę wieczoru.
Może w tym czasie w głębi ogrodu bezimienne ptaki poruszy nie ich wrzask, jak długo, jak smutno zamiera -. Wreszcie znane, niewzruszone nic.
235
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 235 3/29/13 5:43 PM RpLirikon_XXI_38_2012.indd 236 3/29/13 5:43 PM Iz poljskih prevodov novejše slovenske poezije
Zoran Pevec (1955)
V poljščino prevedla MARLENA GRUDA
237
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 237 3/29/13 5:43 PM Zoran Pevec / V poljščino prevedla Marlena Gruda
To nie jest apofaza (To ni apofaza)
Ceci n’est pas une pipe (René Magritte)
to nie jest zwyczajna pomyłka biały ptak z żelaza przedmowa w trakcie czekania krótka informacja między kartkowaniem książek rozwiąż jedną i ta rozwiąże wszystko
checkboard kwadratowe podobieństwo człowieka do człowieka przesłanie opowieści mitologicznych skradziona barwa uśmiechów echo błądzącej bogini snu
to nie są dwa takie same drzewa jedno obok drugiego obszerność kałuż przy drodze to kamień milczenia głos długości zaufania
238
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 238 3/29/13 5:43 PM Zoran Pevec / V poljščino prevedla Marlena Gruda
* * *
to nie jest płot wygnania świeżo wyprana chwila dojrzałości na słońcu spalony pępek śmierci atrament czasopism gdzie zapisany jest kawałek wirującego dnia
załoga slangowych wygłupów wózeczek do pieczenia bułeczek terra incognita zapisana flamastrem rozpylaczem do płodzenia królików doświadczalnych podawaczem zbioru obietnic
banknot dla prostytutki perspektywa lustra wizażystki matryca symbolicznej strony prawdy dym nadzieje oczy czas kołysania w parku miejskim
239
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 239 3/29/13 5:43 PM Zoran Pevec / V poljščino prevedla Marlena Gruda
* * *
To nie jest apofaza ocalenie luźnego zdania zaprzeczone wymówienie myśli niezrównoważonej wyrzeźbione skrzypienie piasku powracające myśli mowy
zwierciadlany obraz wytrwałości płynącego pod prąd ochrona męskości biedak na szafce nocnej tylko grozi palcem
sąsiad oferuje ci żonę do porannego budzenia melancholia spranego nieba zaczynasz się dziwić czasem cię to ocala czasem złości
240
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 240 3/29/13 5:43 PM Zoran Pevec / V poljščino prevedla Marlena Gruda
* * *
to nie jest wyprawa do domu wczasowego rozluźnienie mięśni twarzy magazyn oleandrów podręczna walizka z narzędziami
instrukcja obsługi strony nieba jest sokiem cieknącym z nadgarstka biało biało dźgnął poeta siebie rozrysowanymi perłami w dłoni kiedyś upiększających szyję największej miłości
w drugiej linijce na trzeciej stronie nagrodzone tomiki poezji ulubienica wymagała dobrej książki ze wszystkimi zaletami nieposkromionej próżności
241
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 241 3/29/13 5:43 PM Zoran Pevec / V poljščino prevedla Marlena Gruda
* * *
to nie jest eksperyment siedzicie przy kwitnącej lilii uderzcie się po palcach myśl prawdziwego ja intencja zapachu i bólu
konstrukcja świadomości naśladowanie przeżycia skoncentrowanie na sobie zamknijcie oczy myślcie o doświadczeniu
co wam przynosi myśl prawdziwą transcendencję gdzie jest kwitnąca lilia gdzie jest jej zapach i ból czy ten zniknie
242
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 242 3/29/13 5:43 PM Iz poljskih prevodov novejše slovenske poezije
Klemen Pisk (1973)
V poljščino prevedla MARLENA GRUDA
243
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 243 3/29/13 5:43 PM Klemen Pisk / V poljščino prevedla Marlena Gruda
Zadnja vilenska noč
Strupena noč. Oblačni kriki vetra, zapisanega dežju. Blatno rumena cesta, prežeta z brozgo lune. Vse hodi, vse lazi in gomazi. Violinski ključi padajo z neba in note visijo z glavami navzdol, vpete v črtovje bluz. Potekajo po rokah kot življenjske črte. Razpenjajo nebeški svod in parajo blago. Zašelestim in kriknem z vetrom. Zapičim noge v blato in pomaham v slovo, ko tonem v grenkobo. V tistem hipu so vzdihljaji le še zadnja možnost, da pripnem svoj delež harmonije na strupeno noč.
Ostatnia noc wileńska
Nieczysta noc. Pochmurne krzyki wiatru, pisanego deszczowi. Błotnista żółta ulica, nasycona miąższem księżyca. Wszystko chodzi, wszystko łazi i się kłębi. Klucze wiolinowe spadają z nieba a nuty wiszą głowami w dół, wpięte między pięciolinie bluzek. Biegną po rękach jak linie życia. Rozbijają sklepienie niebieskie i prują materiał. Szeleszczę i krzyczę wiatrem. Grzęznę w błocie i macham na pożegnanie, tonę w goryczy. W tym momencie już tylko westchnienia są ostatnią szansą, bym załączył swój udział harmonii na nieczystą noc.
244
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 244 3/29/13 5:43 PM Klemen Pisk / V poljščino prevedla Marlena Gruda
Na obali dvojine
Bo strigam uspelo prebiti še zadnje sekunde življenja v ušesni votlini? Bodo črne vdove na sodišču izigrale nezakonske hčere rajnkih mož? Bodo od nafte umazani ježki naredili harakiri na lepljivi obali?
Poglej, kako zaradi ujetih strig, ranjenih ježkov in v črno oblečenih vdov umira kitajska pismenost najine ljubezni:
Na brzegu nas dwojga
Czy uda się usznikom przebić ostatnie sekundy życia w jamie usznej? Czy czarne wdowy zagrają w sądzie nieślubne córki mężów nieboszczyków? Czy skażone naftą jeżyki zrobią harakiri na brejowatym brzegu?
Spójrz, jak przez uwięzione uszniki, zranione jeżyki i na czarno obrane wdowy umiera chińska piśmienność naszej miłości:
245
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 245 3/29/13 5:43 PM Klemen Pisk / V poljščino prevedla Marlena Gruda
Jeszcze trochę księżyca
Pod lupą księżyca błyszczą oczy szklanych ziemniaków, z nich zaczną wypuszczać kiełki i wspinać się po drabinie modułu księżycowego. Moje nogi negliżują kurz twojej urody. Za mały skafander by go ściągnąć, za duży ciężar by polecieć. Przypływy rozbijają odpływy w Morzu Spokoju. Ołówek wbija się w połamany kontakt i statek się unosi.
Odnajdziemy się, bo wzniosłem cię pod niebiosa; a ty wróciłaś do mnie jak na pokład statku-matki.
Zauważam iskrę. Wzniecił się niedopałek papierosa i dym zawiesił pod sufitem. Czuję piękno. Kolory zestawiły się na szachownicy a chłopi pospadali ze stołu. Wącham kwiat. Rozwiera się pokryty cierniami kaktusa i stroszy kolczaste szpice. Smakuję sny. Pocałunek cytrynowca, oliwa rozlana po podeszwach. Słyszę udo. Mroczny cień klaszcze w zmęczone ciało.
246
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 246 3/29/13 5:43 PM Klemen Pisk / V poljščino prevedla Marlena Gruda
Siedzimy
Siedzimy na stołku sędziowskim i oglądamy sieć skarpetek. Wzór w kratkę z uwięzionymi oczkami w sieci podkreśla pustkę, nie pasującą do okrągłego kształtu piłeczek, które wybite przedzierają się przez nią lub uderzają w śmietanową powłokę i odskakują do Morza Czerwonego. Piasek wżera się w skarpetki, wypełnia wszystkie oczka, negliżuje biel. Ślady piłeczek dają sie poznać głęboko w duszy, są widoczne z daleka; czy na chwilę zejdziemy z tronu i wskażemy je palcem?
Siedzimy na stołku sędziowskim i nasze kości biodrowe stykają się namiętnie, drżą między sobą, o, drżenie! Piłeczki odlatują spod spódniczek wysoko do podkoszulkowego nieba, plastikowe linie wystają z piasku jak brodawki z żółtych piłeczek, kieszonki się wypełniają, spódniczki trzepoczą, spodenki zaciągają ciszę.
No, zejdź z sędziowskiego stołka, bym cię drasnął swoim ściętym backhandem!
247
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 247 3/29/13 5:43 PM RpLirikon_XXI_38_2012.indd 248 3/29/13 5:43 PM Iz poljskih prevodov novejše slovenske poezije
Ivo Stropnik (1966)
V poljščino prevedla MARLENA GRUDA
249
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 249 3/29/13 5:43 PM Ivo Stropnik / V poljščino prevedla Marlena Gruda
LOG: czas (VIII) Z radości życia czerpiesz melancholię, którą żyjesz. Nigdy nie zmienisz się z suszonego kawałka jabłka w kwitnącą jabłoń ... Filiżanki nieprzelewającej się atmosfery będą wkrótce twoje. Na kawarnianych stolikach oblizane łyżeczki słodzą poranek ... Dokąd z kruchą litością, wymykającą się z objęć. Pocałunek uwięziony poza zasięgiem wzroku, budzącym się w pustce ... Co zostanie zobaczone, nie zostanie zasłyszane. Słyszysz miasto tulipanów, ru- morem śmietników je oglądasz …
LOG: czas (XII) Jak możesz być prawdziwy, jeśli nikt nie widzi cię w żywym bycie? Już wyprzedzasz, jeszcze doganiasz samego siebie… Swoją wielkość mierzysz wylizaną klepsydrą. Bawisz się słonecznikiem, choć nie jesteś słońcem… W cyferblatach, wskazówkach i tykających mechanizmach ukryłeś największy wyrzut sumienia… A przecież nie ma granic pszenicy wzrost, nie ma miary jej dojrzewanie i sumienia twojego brezdenność …
(Długa, niedokończona, w karku nieruchoma ...)
250
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 250 3/29/13 5:43 PM Ivo Stropnik / V poljščino prevedla Marlena Gruda
Cipka nie jest kluczowym organem inspirującej muzy ... piękna
gdzieś jeszcze musi czesać grzebień niewinnych snów (spoglądających z balkonu w rozświetlone okno na poddaszu); gdy świat jeszcze był tak zwyczajnie twój; ważyłeś go w dziurawej kieszeni, zapomnienie go nie odbarwiło: nie zasłoniło gwieździstego okna; nie wyprało pachnącej chusteczki; nie rozczesało młodo zakochanych snów
* * *
251
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 251 3/29/13 5:43 PM Ivo Stropnik / V poljščino prevedla Marlena Gruda
Poeta pewnego ranka (w ciemnym ubraniu i w czarnym kapeluszu na głowie, przez cichnące trzeszczenie drewnianej podłogi) …
lipowa
niech przynajmniej jedna będzie nasza taka o śmierci ze wszech stron: z czego składa się słoweńska trumna: z lipowego dna orzechowego wieka, lnianej poduszki, błyszczącego lakieru, święconego krzyża, kutych gwoździ i młota w niej
252
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 252 3/29/13 5:43 PM Ivo Stropnik / V poljščino prevedla Marlena Gruda
Od wchodzenia i tam zostawania…
liryczna (5)
czasem nie rozumiemy słów, przetoczonych między niebem i ziemią; w przepitym zaciszu między i w czaszce trących się ryb; czasem nie rozumiemy krwi, pomieszanej z lodem i winem; ta zawrze i wykipi, jak na wieki wieków muskają żyły; czasem nie rozumiemy łez, które uciekły z otchłani nocy; nie rozumiemy milczenia za żywymi zębami; czasem nie rozumiemy czasu, rozgadanego w żargonie kurzu i rozstrojonym chórze kawałka ludzi
253
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 253 3/29/13 5:43 PM RpLirikon_XXI_38_2012.indd 254 3/29/13 5:43 PM Iz litovskih prevodov novejše slovenske poezije
Ivo Stropnik (1966)
V litovščino prevedla LAIMA MASYTĖ
255
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 255 3/29/13 5:43 PM Ivo Stropnik / V litovščino prevedla Laima Masytė
ČAS BEZGOV (1): Ki si me trikrat natrgal in sedemkrat zaklel v razsikano stoletje! kaj si storil z voljno kožo? ki z netopirskimi krili frfota po razdišanem kraljestvu. Ki me v uticah črnih oči duši in ugaša … Ki niso krivile rogov, preganjale vetra in dvigale k soncu samo sinov! kaj si storil z rokami bezgovimi? ki ne téžkajo več belih krstic časa demonskega! časa jalovega! … Ki so potovale iz sajastih kotličev in brbotajočih samovarjev do bajnih vrelcev Koromándije! kaj si storil z očmi sanjavimi? ki me kropíjo s kropom in sladkajo z žličko moje krvi … Kaj si storil s prostornino bistva? ki me smuka in grobo liže. Kaj si storil z mrtvim zobom? ki me grizlja in prevaja v šumenje …
Nezaslišano tvoj Bezeg Samorodni
ŠEIVAMEDŽIO LAIKAS (1): Kuris mane triskart nuskynei ir septyniskart prisiekei šnypščiančiu šimtmečiu! ką padarei su tampria oda? kuri šikšnosparnio sparnais plasnoja po išsivadėjusią karalystę. Kuri juodų akių taškeliuose dusina ir žlugdo ... Tos, kurios neišsukinėjo ragų, negainiojo vėjo ir kėlė į saulę ne tik sūnus! Ką tu padarei su šeivamedžio rankomis? kurios jau nekiloja baltų karstelių demoniško laiko! bergždžio laiko! ... Tos, kurios keliavo iš suodinų katilų ir pūškuojančių samovarų iki pasakų šalies upių! ką tu padarei akims užsisvajojusioms? kurios mane šlaksto verdančiu vandeniu ir pasaldina šlakeliu mano kraujo ... Ką tu padarei su esmės talpa? kuri mane skabo ir grubiai liežia. Ką tu padarei su negyvu dantim? kuris mane graužia ir paverčia šlamesiu ...
Neišgirstas tavo Šeivamedis Laukinis
256
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 256 3/29/13 5:43 PM Ivo Stropnik / V litovščino prevedla Laima Masytė
hvalnica anamnezi Ključ od vseh odprtih svetov, od vseh odprtih grobov … ključ od samote in požirka hipokrenskega vina, ki zaneseš glavo k strahupu in sladkemu molku … tja k belim golobicam v srcih lipicancev … tja k izgubljenim kometom … tja dol pod nebo, pod mavrična krila, pod oblake … Kakor da smo na glupi luni doma! Kakor da morda živimo kakšno bajno skrivnost!? Hvala za Adamovo rebro! Za žensko luknjo! Za trhlo brv … za prozoren dež, ki ne preneha padati in umivati razsanjanih šip … hvala za reke, ki morajo utihniti v morjih …
padėkos žodis anamnezei Visų atvertų pasaulių, visų atvertų kapų raktas ... vienatvės ir hipokreniško vyno gurkšnio raktas, atloši galvą į baimęviltį ir saldų tylėjimą ... į baltas balandes Lipicų žirgų širdyse ... į pasiklydusias kometas ... tenai, žemyn po dangumi, po vaivorykštiniais sparnais, po debesim ... Tarsi kvailam mėnuly jaustumėmės kaip namie! Tarsi gyventume kažkokią pasakišką paslaptį?! Ačiū už Adomo šonkaulį! Už moters plyšį! Už sutrūnijusį lieptelį ... už permatomą lietų, nepaliaujantį lyti ir prausti pakirdusius lango stiklus ... ačiū už upes, nuščiūsiančias jūrose ...
257
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 257 3/29/13 5:43 PM Ivo Stropnik / V litovščino prevedla Laima Masytė
skysčiai Kartais nesuprantame žodžių, perlietų tarp dangaus ir žemės; stoja prisunkta rimtis ir galvoje neršia žuvys ... Kartais nesuprantame kraujo, pamaišyto su ledu ir vynu; jis užverda ir perverda, lyg per amžių amžius glamonėjančios gyslos ... Kartais nesuprantame ašarų, ištrūkusių iš nakties akivarų ... nesuprantame tylėjimo gyvo liežuvio ... Kartais nesuprantame laiko, tauškiančio dulkių ir sušaukto išlikusių žmonių susirinkimo žargonu ...
P. S. Nesuprantamai ir neprotingai šlakstomės nuo tviskančio pasaulio paviršiaus; viename pusrutuly susėdę ant kito linguojančių duženų sau skirto apsikabinimo ... (2010)
slyva (pelėsiai 10) Kartais medis neįtelpa tavyje nuvytusių žiedų, suglebusių lapų šakomis... Pernelyg švelnus alsavimas paunksnėj šokantiems tau ... Kada nors saulė nuriedės žemyn, į aprūdijusį lataką prie slyvos viršūnės; ji atšoks prieš tave, atkiš porą krūtų ir bambą ... Jei dar nebus užgesusi, išlies spenelius ir po įdrėskimu nušvies sprogusią auksiniai geltoną slyvą ... Kartais kalba neįtelpa tavyje ... nė viena raide ... Juslės įsikerta į aitrią odelę, įsėlina burnos gelmėn, apseilėja salsvus miltelius ... Išpampęs kamienas slysta iki pat dangaus, kur tu ilgai kvepi išdorotu vaisiu ... Kartais dangus neįtelpa tavyje ... o tu – jame ... Bet visa, visa tai kada nors tave apsikabins ... žvilgsnio blakstiena ... beprasmybės nagu ... virpesių lezgeliu ... lipnių mirksnių apnašom ... deginančios slyvinės taurele ... neišrėktu minuskulu po negyvu gimusiu debesimi, neįtelpančiu tavyje ...
P. S. Tu (plačiai pastačius šaltas pėdas ant mano įplyšusių lūpų): Kiekvienam žiedui savas išsiskleidimo metas ... – Aš (iš tavo žydėjimo ištrauktas kuokelis): Nesibaigiantys yra jaustukai sultingo kamieno kryčiuose! – Išdžiūvęs latakas (šnabžda auksinei pleventojai virš mudviejų): Suglebki dar kada nors slyvos svaiguly ... 258 (2010)
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 258 3/29/13 5:43 PM Ivo Stropnik / V litovščino prevedla Laima Masytė
laikas (VI) Galbūt kada nors priartėsime prie tylų, nes pliurpiame šurmulį. Jau ilgokai jas dėliojame iš bukojo į smailųjį kampą, bet niekaip nenutildome iki duženų savy ... Týlos sugeria gyvenimo bordelį. Vienos tylos per maža, kad įsiklausytum į baimę, iščiupinėtą stetoskopais. Naktis uždusus krinta, vietoj akių rasoja teleskopų, kompasų stiklai ... Dėl išsimagnetinusios strėlikės nerandame ieškomo lizdo. Negirdime čirškesio perkaitusių žvaigždžių, tariamai priartintų, mirguliuojančių prasmės tylą ... Chronografais ir seismografais fiksuojame neegzistuojančius įvykius. Nė vienas žmogaus sukurtas įtaisas neatskleis mudviem erotiškesnio melo: sustingusios lavos tylos, užgesusio vulkano tylos ...
laikas (IX) Nearchyvuoji laiško, parašyto drėgnu akies voku. Tai, ką tau sakau, yra persileidusios eilės ... Nuo balkono žvelgiu į įdegusius statytojus, jie nuo ryto lig vakaro vaidina mesiją. Sakau tau, ir šis pastatas nebus skirtas poezijai ... Neàtplėši pavojingos bulės per anksti. O ką, jei čia tyko audringa depeša, per naktį išdžiovinta ir pabrinkusi. Dalgio džeržgesys, vis garsesnis, jis sustabdo raitininkus. Dar štai ką tau pasakysiu, liesis kraujas, bet kelio atgal nebėra ... Nėra išsigelbėjimo, jei išganingame šešėly neatpažinsi atominio grybo. Tavo smakru varva seilės į chemijos apeigas, prikeltas šarvuočių knibždynas užstoja vėjo aršumą ... Tame laiške buvo parašyta, su beždžionėle ant peties neišsaugosime suledėjusios eilės. Praradimui neegzistuoja taisyklės, per amžių amžius ...
laikas (VII) Dar graužti dešinės rankos nagus ir juos nukarpyti artimajam ant pavargusių kojų ... Dar sudėti į skrandį dienas ir savaites; dar užšaldyti skrynioje mėnesius ir metus ir kada nors mikrobanginėje atšildyti tuos kelis dešimtmečius ...
259
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 259 3/29/13 5:43 PM Dar prišnabždėti imperatoriui: balta vėliava pridengta imperatorienės gėda; ir liaudžiai patiesti: Teresės kelnaitės plazda, nuleistos ik pusės stiebo ... Dar pakiliai šlovinti: o paveldėjimo sėklele, meilėje šaunanti į šviesą ir įsigerianti į tarpelius, tave kandžioja laiko penis ...
laikas (1) Virš nušienautų laukinių metų nebeturime jokios galios lizduose, tuoj ims kriūkauti skurdžių tapytojų pilvai, atidarysime pereitų metų degtinę ir išgersime pasaulį iš naujo, prigersime kepenis, įgarsinsime plaučių uždegimą, palįsime po storais moterų sijonais. Bus toks laikas, ne žiema, audringas dauginimasis šernų su neperšaunamu šilku, kuris mus apakins ir pavers menkais, menkesniais nei būtų pavertusi balta vėliava. Tačiau jau dabar tau pergalingai pareiškiu, stebuklinėje pasakoje apsirijėliams pristigo maisto, šitaip praeis ir naujas dinozaurų laikas.
260
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 260 3/29/13 5:43 PM Iz francoskih prevodov novejše slovenske poezije
Barbara Pogačnik (1973)
V francoščino prevedla STÉPHANE BOUQUET
261
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 261 3/29/13 5:43 PM Barbara Pogačnik / V francoščino prevedel Stéphane Bouquet
SELITEV
Vrata se postavijo v torzo, noga se ujame v nasmeh in vse stanovanje se prepusti zamudi. Selilci prihajajo od vseh strani, celo skozi reže v steni potiskajo svoje metre, svoje lepilne trakove, ki odmevajo vse do ulice. Čakam, da v papir zavijejo vse slike s televizije, vonje iz restavracij, kretnje, hojo ljudi po mestu. Merilci srečnih dni in ur družinskega kričanja prodirajo v lijake in v cevi. Vse, kar smo kdaj skrili za omare in v podtalje, se razkrito druži s temi repatimi rakuni. Golih oči stojimo sredi vseh sob. V sili razbitih senc, pod do konca popitimi čaji se našim številnim in neopaznim odhodom izmika še nekaj drobtin.
Čudno: kot bi se drobtinice postavile med vse klice, sem z njimi ujeta v sluhu med prostori, in kot bi me sobe v svojem križanju dvignile in ne razčetverile.
DÉMÉNAGEMENT
Les portes se mettent en torse, une jambe se prend dans un sourire et l’appartement entier s’abandonne au retard. Les déménageurs viennent de partout, glissant leurs mètres même dans les fissures du mur, les rouleaux de scotch claquent jusqu’à la rue. J’attends qu’ils emballent toutes les images de la télé, les odeurs des restaurants, les gestes, le flux des gens.
262
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 262 3/29/13 5:43 PM Barbara Pogačnik / V francoščino prevedel Stéphane Bouquet
Ces mesureurs des jours heureux & des heures de cris familiaux pénètrent dans les prises et les tuyaux. Tout ce que nous avons un jour caché derrière les placards & sous les planchers socialise désormais ouvertement avec ces ratons laveurs à longue queue. Les yeux nus, nous nous tenons au centre de toutes les pièces. Sous le choc des ombres brisées et de tous les thés bus jusqu’à la lie, quelques miettes encore se soustraient à nos nombreux et invisibles départs.
C’est drôle : comme si les miettes s’étaient posées toutes seules entre les appels & que je sois piégée avec elles dans l’intervalle sonore & comme si les pièces en se fondant allaient me soulever dans l’air plutôt que m’écarteler
NOTRE ÎLE À LA COUR DU ROI AVANT LA RÉVOLUTION
Une poutre me fait mal à l’œil mais tout les gens me disent qu’ils ne voient rien. Longtemps après qu’elle aurait dû faire surface je la sens encore dans le grain de sable logé sous ma paupière. Ce grain est notre île où chaque jour à nouveau on oublie. Au milieu du grain, nous mangeons des plats raffinés, on en veut encore.
De plus en plus de doutes s’amassent sur les lèvres, s’interpellant bruyamment les uns les autres, des volées de pigeons à Paris becquetant les poubelles détrempées, les escaliers roulants qui descendent dans les égouts de la civilisation sont bouchés. Nous faisons descendre avidement l’île slovène vers le grain de sable. 263
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 263 3/29/13 5:43 PM Barbara Pogačnik / V francoščino prevedel Stéphane Bouquet
Un coup de vent jette les gens à vélo sur l’asphalte – les poissons ne peuvent pas commencer à nager sur le sable sec. L’île aussi frissonne sous les rafales du vent, se froissant comme une fenêtre sablonneuse Pour un instant, dans le reflet aérien de cette fenêtre notre image se fracture, mais tant qu’on est en voiture cela ne se remarque pas. Des voitures de marque lourde fixent les gens comme des carpes obèses, de petites queues sur les cils de leurs faux yeux. Pendant les battements maladroits de leurs queues, je tombe en arc vers l’asphalte, et la robe de Marie Antoinette me serre la taille.
Le temps dépose doucement une armure près de sa tête. Le temps, pour le dire d’un mot : je dis non merci à la vue depuis la cage de la voiture.
Mais les conserves en métal noir se foutent qu’on veuille interrompre leur nage maladroite à travers la terre salée.
264
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 264 3/29/13 5:43 PM Barbara Pogačnik / V francoščino prevedel Stéphane Bouquet
ELEMENTS : EAU ROUGE
Le bateau est reconstruit, il se tient tranquille en rouge, je plonge en haut vol de son pont, je nage toutes les nages. Sur la rive, nous avons arrangé les lieux dans un palais d’os où les voiles frémissent sous la voûte du matin citronné. L’eau est infusée de sang, c’est ce que voit le bateau rouge. Très haut s’incline son cou aquatique lors du retour dans les ports.
À deux, ils vont jusqu’au rebord de la mer, il y a une blancheur à sa surface, ils la touchent et c’est rugueux – la neige tendre est plissée sur la peau de l’eau, sous les voûtes sveltes du matin citronné. Ultima Thulé avait été si proche à l’instant où ils l’ont touchée.
ELEMENTS : OSIER
Des épées lourdes dans le cœur nous attendent, les salles remplies de neige massive : où les mères lèvent la tête. Pendant qu’on était en train de couper l’osier, je devais avouer ce que j’avais rêvé, comment se fait-il que les lettres soient arrivées dans le panier, avouer que c’était moi qui en pensée les écrivait, et il semblait qu’au centre, tous mouraient, saturés de soleil, comme si tous voulaient mourir dans le fluide rougi, dense et aveuglant.
C’était la mise à mort de la forme ; au-delà, il nous faut accepter l’amour comme il est, foudroyant orageux grimpé sur un cheval, ne pas se retourner sur les bogues que les jaloux jettent sous les sabots – 265
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 265 3/29/13 5:43 PM Barbara Pogačnik / V francoščino prevedel Stéphane Bouquet
ELEMENTS : MÉTAL
Nous rions comme des boîtes de conserves et nous nous ouvrons, confits dans notre victoire lorsqu’une biche passe en courant devant les viseurs métalliques.
Derrière l’éclat, aveuglé, un homme s’immobilise, blanc comme un enfant. Sans mot dire, il fait un avec la branche.
A présent, plus personne ne peut approcher la pomme à épaisse peau d’or. Le bébé parsemé de poudre dorée pèse lourd dans les bras – et pendant la grande sonnerie vespérale des cloches rougeoyantes quelqu’un est traversé d’une peur soudaine devant cette parfaite mère de bronze à laquelle pensent les biches lorsqu’elles font l’amour.
ELEMENTS : AIR
Aujourd’hui, l’Europe n’est qu’un océan vide avec une nuage d’île où nous buvons des cocktails multicolores, libres de tout souci. Les continents sont partis. Nous avons convenu qu’il vaut mieux qu’ils disparaissent. Une femme faite de la voile verte du chant des cigales ramasse, un à un, comme des cailloux, les continents. Dans la gorge, une miette de lumière pique. Une brise ensoleillée souffle sur l’ex-terre ferme, les continents sont partis. Et l’Europe, émerveillée et pleine de silence, s’aplatit.
266
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 266 3/29/13 5:43 PM Iz hrvaških prevodov novejše slovenske poezije
Cvetka Bevc (1960)
V hrvaščino prevedel ŽELJKO PEROVIĆ
267
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 267 3/29/13 5:43 PM Cvetka Bevc / V hrvaščino prevede Željko Perović
NADA OCEANA
Stojimo uz prozor i gledamo kako uzmiče noć. Ili pak noć zuri u nas dvoje, s pitanjem tragamo li to možda za ljubavlju staru milijune godine, pa se stoga ja zgušnjavam u vodeno jaje, a ti umnožavaš u ruke božanstva morā.
Voda nas moli da jedno drugom govorimo njenu priču, u valovima slapova, jureći u početak, nikada zapunjen, nikada ispražnjen, nikada sam.
I ja tebe molim, spravi mi napitak od sedmoro sunaca da mogu bez čuđenja gledati rođenje oceana, kao sestra rađanja. Kao žena koja će biti majka. Kao predana vestalka svoje biti. Kao vječni zašto.
Čuđenje mi je potrebno za stvarnost tvoje ljubavi.
Ne boj se, neću potonuti od težine spoznaja, lagana od strasti zaplivat ću do obale koja bolje od vode same zna istinu njenu. I tebe.
Tada progovori, reci, tko si, moj mužjače, tada me opet oživi krvlju krilatih konja, tada budi sjeme, strpljiva radost začeća da zavežeš glasove sirenama. Ne trebaju ti, ukrala sam im viđenje, kao zakašnjelu kap koja će se zadnji put spustiti u oko oceana.
To je njegova nada, ne postoji uzalud. Kao što ni nas dvoje ne prolazimo zalud kroz prozor, spojeni sa svijetom i noću, čekajući da se odnekud pojave pelikani i odnesu nas za uspavanku svojoj djeci. 268
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 268 3/29/13 5:43 PM Cvetka Bevc / V hrvaščino prevede Željko Perović
POD TVOJIM PROZOROM
Kada u očima dobiješ mjesečeve krajolike koje ne mogu pratiti, pogledam kroz prozor. Dolje usprvnih leđa plešu mačke, raspoređene u kolo nagađanja o suštini stvari. Mit o muškarcu dobacuju si kao svježe usoljenu ribu, tu i tamo bojažljivo obliznu spoznaju kao miševi što trčkaraju pod parketom koji ječi pod težinom tvoga savijenoga koljena. I zijevajuće slasti.
Nikada više neću zaspati, pobijedila sam šutnju, i takođe tišinu koja je među nama potom kada je sve tiho. Kada sve tiše odjekuješ u meni kao životinja pokrivena snijegom umornim od padanja.
Pa ako ne mogu vidjeti što je sve iza tvojih očiju, voljela bih barem razumjeti, strpati u ostatak osjećanja, zašto si najprije otvorio put pod lijevim bokom i ne drugdje. Zašto ti je tamo dragocjena moja kolebljiva podatnost, koja je čak i mačkama na cesti saplela korake da su se na sve četiri odvukle i zaboravile na ples. Sada piju mlijeko i smekšanih se njuški dodvoravaju šalici na pločniku u kojoj se zrcali moj pogled.
Nisu od toga naježile dlake i dale se u bijeg.
Ti si im otkrio, izbrbljao u mislima usred strasti, kamo me vodiš, kamo pripinješ moje lepršanje, kamo putuješ sam, bez mene, i ujedno sa mnom.
U mjesečevu si im jeziku govorio o nastanku bića, nevidljivog, nečujnog, s kućom pod tvojim čelom, tako veoma ranjivog, od ranjivosti voljenog da si ga kao ženu pod tvojim prozorom uvjerio 269 nek se za mene iskrade iz zagrljaja beskonačnosti.
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 269 3/29/13 5:43 PM Cvetka Bevc / V hrvaščino prevede Željko Perović
ZRAK
Zgužvali smo plahte u veliku skulpturu, bezgrešno biće hranili pištanjem plućnih krajičaka, siktanjem magme u najudaljenijim mjestima prozirnih predjela, naseljenih našim dvjema kuštravim dušama.
Ništa nije tako ranjivo kao zrak pripet na uzdah.
Pročešljani rijetkim češljem jurimo jedno kroz drugo kao čunak na razboju.
Čudan smo mi par. Ja kornjača s rascijepljenim oklopom, ti zec snježno bijelih nogu. Bez rivalstva. Oboje bez razmišljanja o brojevima ili prolaznosti.
Svakako bih znala, ali me strah živjeti bez ljubavi koja razmjeni laku noć i jedva dodiruje zrak. Tada – kada me prožme ognjeni repatac, pa sam kao gumena igračka u zažagrenim očima. Tada – kada se izvijem iz tvojih pluća, sebi nepoznata, puna pitanja otkuda-sve-to i zašto.
Zrak nije neznalica. I zna od čega ni ne znajući živi. I upravo te zrak donosi kao fauna koji se u svatovskom plesu prisisao na bradavice kopčevih nevjesta. Zrak me potegne poda te kao razmahanu pticu koja je vladavinu smrti zaokrenula u drugom pravcu.
Tamo je zrak gušći i čišći. I samo još – zrak.
270
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 270 3/29/13 5:43 PM Cvetka Bevc / V hrvaščino prevede Željko Perović
SVJETLOST
Iza tvojih dodira, naročito tamo, tražim svjetlost. Iza mojih dodira pramenje. Iza dodirivanja svega što postoji tražim ognjeno srce ukletoga škopnika.*
Pomozi mi, po postelji ćemo rastresti slamu, sljubljenu sa žalovanjima ošišanih travnjaka, samoću ćemo joj oduzeti pomoću mirisa bilja što po koži širi vitice kao neukroćena vinova loza.
Želja je snaga. Snaga je želja. I snažni smo u želji, možemo nositi breme traženja cijeloga svijeta. Neka budem žetelica, žena razmaknutih bokova, neka budem mamac za plamteću pticu. A ti budi kosac, sav preznojen od buke koja želi prizvati zubalo slamnatoga čovjeka.
Ne pali vatru, radije odgrizi vradžbine, cvokoćući od hladnoće zagrizi u moj vrat, uspni se kao muškarac na čéku bez očekivanja.
Nokte smo zarili preduboko u zemlju – da ne bismo izgrebali i crninu iz dubina. Ti si riskirao skoro isto dugo kao i ja. Još duže. Zato vjerujem da to biće postoji.
Škopnik živi, i nada se jače nego nas dvoje. A sada zapali plašt na mojim ramenima. Svjetlosti će biti dovoljno i za njegovo spasenje.
______* škopnik – mit. biće, predstavlja tumarajuće duše u obliku plamtećeg snopa slame odnosno metle (staronjem. Scoub; slov. škop / škomp), može biti sličan sovi, letećem zmaju, plamtećoj zmiji, ptici ili čovjeku; donosi i sreću i nesreću. 271
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 271 3/29/13 5:43 PM RpLirikon_XXI_38_2012.indd 272 3/29/13 5:43 PM Iz hrvaških prevodov novejše slovenske poezije
Denis Poniž (1948)
V hrvaščino prevedel ŽELJKO PEROVIĆ
273
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 273 3/29/13 5:43 PM Denis Poniž / V hrvaščino prevedel Željko Perović
Andante patetico
Treperava svjetlost po zidovima i stropu dolazi iz nas dvoga, blještavi i sjajni uspinjemo se po lukovima sladostrašća, prvi put združeni nitima disanja i trzajima približavanja tijela koja više nimalo ne taje svoju glad. Vani huji ledeni vjetar, kraljuje nad zelenkastim krovovima i njiše bakrene strehe, u toplini sobe odsijeva spokojnost, mnemotehnički čista, u tvojoj raširenoj zjeni udomljena.
Andante furioso
Ritam tvojih bokova, spirala tvojih leđa, stisak tvojih ruku, drhtanje tvoga međunožja, četiri su strane neba nad kojima je tvoja požuda razapela moje vruće tijelo. Ljulja se u beskonačnosti slatkog vremena, poklonjenog u okrilju sjevernoga grada, slično barkama u onome malom pristaništu na južnom otoku, gdje se plima ljubavi slila s osekom drhtavog drijemeža.
274
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 274 3/29/13 5:43 PM Denis Poniž / V hrvaščino prevedel Željko Perović
Slike iz podzemlja
Iz reske se ledene noći spuštamo među ciglene lukove, u toplu sumaglicu glasova koji tvore sliku nepoznatoga kraja. Zatim pijemo pivo, opojno i slatko kao riječi kojima miluješ tamnu bit, sad ukroćenu kao voljna domaća životinja. Šapćeš riječi oblikovane milinom u kojoj prebivaju mucave tajne, izrečene samo u onom času kad se tijelo približi tijelu i duša duši. Mi nismo odavde, a ipak jesmo. Pod stropom te pivnice pripete na luk povjesnog ništavila kruže paradoksi. I nas dvoje, posljednji noćni gosti, zanijemimo u zajedničkom disanju neba i zemlje.
Vltava
Dan je sumračan kao Svedenborgov pakao, pod mojim se pogledom riječna površina topi u komadiće koji pričaju svaki svoju priču, i visoko u zraku vise zvuci grada u kojem je zauvijek položena četvrtina moje tamne biti i neopisivi horizont žeravice moje ljubavi, pomiješane s naletima oštroga sjevernog vjetra što se zalijeće u pocrnjele svece, jedine svjedoke moje privremene prisutnosti u toj zemlji sjećanja, dok nas dvoje čekamo da se odnekud javi na jugu izgubljeni saksofonist.
275
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 275 3/29/13 5:43 PM Denis Poniž / V hrvaščino prevedel Željko Perović
Trg Jana Palacha
Smiješno, sada u predvečerje svoga života moram skrušeno priznati: bio si zadnji muškarac za kojim sam lio dječačko-mladenačke suze, kada su u crnoj i bijeloj boji koja je tada vladala medijima prikazivali tvoje sprženo obličje, a uzbuđeni spiker govorio zauvijek izgubljene pojedinosti tvoga metafizičkog junaštva, koje nas je, a da nismo ni znali kako, obilježilo biljezima koje još uvijek nosim na svom tijelu, i koji još uvijek vode moju dušu.
Srednja Europa, naravno
Težina pitanja je nesnosna, žuč odgovora još više. Između, na sjecištu nevidljivih meridijana naseljenih narodima Istoka i Zapada, njišu se kosturi koje svi izbjegavaju, jer u labirintima nesmisla predstavljaju jedinu postojanu točku, jedino križište gdje nije moguće zabazati u slike sjećanja i njihove varljive odsjeve po zidinama zamkova i dvoraca, što ih sagradiše strah i taština. Krivulje sunčevih izlazaka prepliću se s purpurom zalazaka. Između, uz morsku obalu što smo si je u kožu urezali, s upornošću nepomirljivih krotilaca strasti i sanjskih utvara u pokožici izgrebali, ostaje bezbrižno more šutnje, uznemireno riječima velikih mislilaca i njihovih egzekutora. Kroz noćne ulice napuštenih četvrti struji topao vjetar, podsjeća na unutrašnji nemir kojemu sam ispostavio svoje biće da bih, naivno dijete, došao do slasti, zauvijek zaključane na tvojim 276 medenim usnama.
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 276 3/29/13 5:43 PM Izbrani prevodi (3)
NOVI PREVODI SLOVENSKE POEZIJE XXI. ST., NOMINIRANI ZA LIRIKONOV ZLÁT 2012
ZLOBEC / OSTI / KRESE TAUFER / KRAVOS / STROJAN HRASTELJ / PUTRLE / ADAM JOVANOVIČ / IHAN
Prevajalci Lenka Daňhelová Peter Kuhar Barbara Pregelj Gemma Santiago Alonso Andrej Pleterski
277
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 277 3/29/13 5:43 PM RpLirikon_XXI_38_2012.indd 278 3/29/13 5:43 PM Iz čeških prevodov novejše slovenske poezije
Ciril Zlobec (1925)
V češčino prevedla LENKA DAŇHELOVÁ
Nominirano za lirikonov zlat 2012
279
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 279 3/29/13 5:43 PM Ciril Zlobec / V češčino prevedla Lenka Daňhelová / Nominirano za LZ 2012
Ko se sušijo hrasti
Avgust v rjav lisičji kožuh preoblači senožeti, travnike in gmajno.
Rumeneče krošnje starih hrastov vse pogosteje se prižigajo, okrogle, majhne zlate zarje, v pomladansko temen borov gozd.
Tudi takšen je moj Kras. In tudi takšen, se mi zdi, Když usychají duby je prispodoba najine ljubezni. Srpen (V viharjih in zavetrjih srca, 2007) do hnědé liščí kožešiny převlékají se louky, pastviny a úhory.
Žloutnoucí koruny starých dubů se stále častěji rozsvěcují, kulatá, malá zlatá svítání, do jarně tmavého borového lesa.
I takový je můj Kras. A takové také, zdá se mi, je podobenství naší lásky.
(Ve vichrech a závětřích srdce, 2007)
280
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 280 3/29/13 5:43 PM Ciril Zlobec / V češčino prevedla Lenka Daňhelová / Nominirano za LZ 2012
Zhoubná, dlouhá zima
Jsem jako oráč zakletý, jenž na konci svého pole obrátí pluh k nové brázdě ve směru začátku. Tam se zas zařízne do nové brázdy, zpátky – opačným směrem.
Odcházím a vracím se, vlastně se daleko víc jen vracím. Zase a zase a stále znovu, každou chvíli, pořád, bez přestání, vracím se až k bosým nohám paměti jí ozářen, se zase, zase a stále znovu divím, že ji ještě nepřerostla tráva, nezadusil nějaký jedovatý plevel zapomnění, s radostným obrazem sebe sama v něm osmělen vracím se do svého večera, abych v tu chvíli, unavený, malověrný, opět zaoral novou brázdu ve směru k dětství, k jedinému zázraku, který je jako hvězda, i když zhasne, září v nás.
281
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 281 3/29/13 5:43 PM Ciril Zlobec / V češčino prevedla Lenka Daňhelová / Nominirano za LZ 2012
Pole mého života bude brzy zoráno, jako postel unaveným zkypřená jeho prsť: jako drobné zrnko osení vklouznu do ní bez naděje, že někdy vyklíčím, zazelenám se ve vysoké básni slunce a jara.
Naše srdce a zemi naši stále víc svírá v svém ledovém brnění zhoubná, dlouhá zima.
(V viharjih in zavetrjih srca/ Ve vichrech a závětřích srdce, 2007)
282
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 282 3/29/13 5:43 PM Ciril Zlobec / V češčino prevedla Lenka Daňhelová / Nominirano za LZ 2012
Vrať se
Jsou propasti, moje malá, které jsou hlubší než ony samy, i když už dotkneš se jejich dna, začneš neodvolatelně, nezadržitelně p a d a t
do prázdna.
Až ke dnu nad ním ještě září tenký paprsek, přímo k nohám, záchranné lano, se ti teď spouští – slyšíš ho? – ten doufající hlas lásky, popadni ho už, s důvěrou po něm vylez, vrať se zpátky k sobě, moje malá.
(1989)
(V viharjih in zavetrjih srca/ Ve vichrech a závětřích srdce, 2007)
283
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 283 3/29/13 5:43 PM Ciril Zlobec / V češčino prevedla Lenka Daňhelová / Nominirano za LZ 2012
O smyslu a nesmyslu v nás
Stále častěji si ve chvílích bezohledné upřímnosti vyčítám, že nebesky čistou bolest při vědomí, že nejsi, že ty, milovaná, už nejsi, znesvěcuji novou bolestí, která se s nádechem sebelítosti ze mě narodí a zpět se do mě vrátí, oplozená a oplozující bolest dvojjediná.
Někdy, ve své úzkosti z lásky, jež se mi ještě do paměti neuvolnila, se ptám: Kam, jak ze sebe, když se už nepoznám? Vím, vím, nejtěžší je se ukrýt, když se skrýváš sám před sebou, nijak se nedá utéct, když utíkáš sám před sebou.
Je v té bolesti dvojjediné skutečně navždy mimo čas, když jsem, kdekoliv, na ulici, v kavárně, v divadle, na pozdrav s přátelským úsměvem kohokoli také sám, i když s pláčem v hrdle, na pozdrav odpovídal s nenuceným úsměvem – komukoli?
284
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 284 3/29/13 5:43 PM Ciril Zlobec / V češčino prevedla Lenka Daňhelová / Nominirano za LZ 2012
Budu ještě někdy moci s nevinností dítěte v mladém jitru obdivovat otevírání a k večeru zavírání vzácné růže beze jména?
Budu se ještě někdy procházet naším borovým lesem, hluboko do plic a srdce vdechovat jeho dráždivě trpkou vůni pryskyřice a na opuštěné cestě přes něj, dávno už zarostlé trávou, objevím možná někde stopu bezstarostného dětství?
A znovu se smířím sám se sebou.
(2009)
(Tiho romanje k zadnji pesmi/ Tichá pouť k poslední básni, 2010)
285
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 285 3/29/13 5:43 PM Ciril Zlobec / V češčino prevedla Lenka Daňhelová / Nominirano za LZ 2012
Óda a žalozpěv na zemřelého syna
Byl jsi, už nejsi. Ach bože, jak ještě celý jsi ve mně! Jak jsme tě čekali, ona ještě ne matka, já ještě ne otec, ve svátečně vyzdobeném domě naší lásky dvojjediné.
A také ty jsi celý rostl v lásce, zrál a dozrál do radostného mládí, během noci, tak se mi zdálo, jsi přerostl svůj otcovský dům, založil jsi, sám už také otec, muž, svůj vroucí dům lásky.
S neukojitelnou zvědavostí jsi na všechny strany nebe a země celou dobu byl otevřený od severu k jihu, od východu k západu po všechny roční doby jsi do života plný života zurčel, křišťálově čistý pramen, který se sám sebou napájí a ve své čisté vodě každou chvíli důvěřivě nabízí všem, kterým život možná už vysušil duši a srdce.
286
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 286 3/29/13 5:43 PM Ciril Zlobec / V češčino prevedla Lenka Daňhelová / Nominirano za LZ 2012
Když se pak v tichém štěstí tvůj překotný tok života už uklidnil v souladný říční proud, ti z neviditelného ramene zlého osudu vtrhla do něj otrávená voda smrti.
Možná to není skutečná smrt: když se teď nad ní s tvou matkou v zoufalství skláníme, když v živé bolesti dvojjediné plačíce jeden druhého utěšujeme, v hloubi duše tušíme, téměř neomylně cítíme, že ještě žiješ, hluboko v nás ještě žiješ, protože ty jsi byl, takže nemůžeš už nebýt.
I když jen jako bolest, žal, jako zoufalství.
(2011)
(Z básníkova zdroje)
287
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 287 3/29/13 5:43 PM RpLirikon_XXI_38_2012.indd 288 3/29/13 5:43 PM Iz čeških prevodov novejše slovenske poezije
Josip Osti (1945)
V češčino prevedla LENKA DAŇHELOVÁ
Nominirano za lirikonov zlat 2012
289
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 289 3/29/13 5:43 PM Josip Osti / V češčino prevedla Lenka Daňhelová / Nominirano za LZ 2012
Spolu jsme naposledy svlékli, umyli a oblékli moji ženu, zemřelou lásku
Spolu jsme naposledy svlékli, umyli a oblékli moji ženu, zemřelou lásku. Poprvé jsem ji svlékl jinak než tolikrát dosud. Pomalu a nelíbal jsem ji přitom. Umyla jsi ji něžně, jako by ještě pořád cítila bolesti anebo jako bys umývala dítě. Dala jsi jí šátek kolem hlavy, aby neměla otevřená ústa. A mince jsi jí dala na víčka, aby se víc nedívala na tento svět. Pomáhala jsi mi ji obléct. A oblékli jsme jí to, co měla nejraději, a v čem se mi nejvíce líbila. Při tom všem se naše ruce víckrát setkaly a dotknuly, ale tak, jako by si toho vůbec nevšimly. Mezi námi jako ženou a mužem byla ještě vzdálenost několika tisíc světelných mil. Pravda je, že jsem tě vždy, když jsi přišla a odcházela, z vděčnosti za všechno, co jsi pro ni udělala, ve dveřích srdečně políbil na tvář. Možná také s každou další návštěvou s větším vděkem, protože jsi jí svědomitě pomáhala, aby klidně, beze strachu šla přes hranici, která dělí to před smrtí od toho po ní. A já jsem ti z vděčnosti daroval také několik svých knih básní a povídek. A všechno se mezi námi skládalo a, jak se později ukázalo, také složilo tak, že, jako suchá tráva, jen čekalo na jiskru, která zažehne oheň. 290
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 290 3/29/13 5:43 PM Josip Osti / V češčino prevedla Lenka Daňhelová / Nominirano za LZ 2012
A všechno nasvědčuje tomu, že to, co se nám stalo, se stát muselo. Objali jsme se a nás objal oheň, v němž a kolem něhož jsme tančili celou zimu a jaro. Oheň, který jsme uprostřed léta, abys pokračovala ve své už dávno zvolené cestě, já pak se svou tomajskou samotou, hasili holýma nohama. Teď tedy chodíme po žhavých uhlících, nevědouce, zda se promění v popel, anebo zažehnou nový oheň.
(Na križu ljubezni/Na kříži lásky, 2009)
291
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 291 3/29/13 5:43 PM RpLirikon_XXI_38_2012.indd 292 3/29/13 5:43 PM Iz čeških prevodov novejše slovenske poezije
Maruša Krese (1947)
V češčino prevedla LENKA DAŇHELOVÁ
Nominirano za lirikonov zlat 2012
293
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 293 3/29/13 5:43 PM Maruša Krese / V češčino prevedla Lenka Daňhelová / Nominirano za LZ 2012
* * *
Resničnost je ubila življenje, izbrisala spomine in prinesla ljubezen, uničila romantiko in me ulovila. Postavila v mračne ulice, med hiše brez luči, gomile smeti, kjer se pretepajo lačne mačke in psi, podgane in miši. Resničnost je naredila moje življenje bledo, svetost zavila v mrak, tam v mestu utrujenih duš, tam v sobi pod židovskim pokopališčem sem štela sekunde življenja in število granat. Tam med svežimi grobovi sem štela zvezde, na meji pekla in nebes sem se prepričevala, da rada živim.
(Beseda, 1994)
294
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 294 3/29/13 5:43 PM Maruša Krese / V češčino prevedla Lenka Daňhelová / Nominirano za LZ 2012
* * *
Skutečnost zabila život, vymazala vzpomínky a přinesla lásku, zničila romantiku a ulovila mě. Postavila do tmavých ulic, mezi domy bez světel, hromady smetí, kde se perou hladové kočky a psi, potkani a myši. Skutečnost učinila můj život bledým svatost zahalila do tmy, tam ve městě unavených duší, tam v pokoji pod židovským hřbitovem jsem počítala vteřiny života a počet granátů. Tam mezi čerstvými hroby jsem počítala hvězdy, na hranici pekla a nebe jsem sama sebe přesvědčovala, že žiju ráda.
(Beseda/Slovo, 1994)
295
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 295 3/29/13 5:43 PM Maruša Krese / V češčino prevedla Lenka Daňhelová / Nominirano za LZ 2012
* * *
Jak jsme se domluvili, tak se stalo. Níc míň a nic víc a nic jiného. Rozhodli ale jiní. Kolik jich bylo zabitých, kolik ukrytých, kolik vyhnaných.
My zůstáváme, neboť jsme slíbili, neboť jsme se tak domluvili, neboť jsme se odpoutali, neboť jsme dědictví prodali.
Kdo však jen bude soudcem u toho posledního soudu.
(Beseda/Slovo, 1994)
296
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 296 3/29/13 5:43 PM Maruša Krese / V češčino prevedla Lenka Daňhelová / Nominirano za LZ 2012
* * *
Život zůstává spravedlivý. Bohužel se to neshoduje s mou pravdou, když se prohrabávám vaším a svým životem, vždy narazím na křivdu.
Ale jsem slepá, když nevidím hříchy své duše, která vždy zůstávala čistá pro své děti.
Který bůh mě celý život zkouší, který ďábel mě přivedl do toho města, kde se cítím vinna za všechny svoje krajany, pokolení a svět.
Tam na kopci stojím a hledím na zbytek města, předkládám účet sobě a vám. Který ďábel si se mnou hraje?
(Beseda/Slovo, 1994)
297
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 297 3/29/13 5:43 PM Maruša Krese / V češčino prevedla Lenka Daňhelová / Nominirano za LZ 2012
* * *
Vracím se. Ještě než odejdu, vrátím se.
Vracím se, neboť vše zůstane nevysloveno, vracím se, neboť nemám slov.
Vracím se a čekám, že někdo přece jen promluví. Jen tak ze srdce.
(Še testament se je izgubil. Selbst das Testament ging verloren/ Sám testament se ztratil, 2001)
298
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 298 3/29/13 5:43 PM Maruša Krese / V češčino prevedla Lenka Daňhelová / Nominirano za LZ 2012
* * *
Život se stal, nevím, jak to říct, hledáním práce, generálů, teplých bot, ponožek. Vody, chleba, plynu, něžných srdcí a svíček, dobrých slov a malých mís.
Život se stal, nevím, jak to říct, nudnou každodenní křivdou. Tou malou. Život se stal, jak to říct, neustálým božím trestem.
Tím malým.
(Še testament se je izgubil. Selbst das Testament ging verloren/ Sám testament se ztratil, 2001)
299
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 299 3/29/13 5:43 PM Maruša Krese / V češčino prevedla Lenka Daňhelová / Nominirano za LZ 2012
* * *
Jsem směšná se svou bolestí, svým přežitím.
Směšná jsem v tom oceánu života. Je mi zima. Mám hlad.
Jsem směšná. Vždyť jsem už na začátku věděla, že je to všechno nemožné. Vždyť jsem už na začátku věděla, že oceán nepřeplavu.
(Še testament se je izgubil. Selbst das Testament ging verloren/ Sám testament se ztratil, 2001)
300
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 300 3/29/13 5:43 PM Iz čeških prevodov novejše slovenske poezije
Veno Taufer (1933)
V češčino prevedla LENKA DAŇHELOVÁ in PETER KUHAR
Nominirano za lirikonov zlat 2012
301
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 301 3/29/13 5:43 PM Veno Taufer / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012
Spolzka fizika
piš zagreni in drevje prežarjeno tesne poti in spet ničesar in spet vse molči zareže bolečina zasije smeh v solzi veter
oster svet sam vase tisočvraten ali se ti blede ob kamen spotaknjen veš da so vrtovi bujni polja zelena ali izsušena in gore
strme prepadi kamniti pota zvita v prikazni in groze ura obrača se počasi
pretaka mi v telo pesek ki je zorel v glavi oglaša se do globine
odmeva v meni lahko da je gong da je grom da je zvon in dolgo dokler ne premine
do grebena kjer se vse bolj bledo riše ostri rob tišine le okrog še rahel vzpon
(Pismo v steklenici, 2006)
302
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 302 3/29/13 5:43 PM Veno Taufer / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012
Kluzká fyzika
vichr zhořkne a stromy prozářeně těsné cesty a zase nic a zase všechno mlčí zařízne se bolest zazáří smích do slz vítr
ostrý svět sám v sobě tisícidveří nebo se ti plete o kámen zakopnutý víš že jsou zahrady bujné pole zelená nebo vysušená a hory
strmé propasti kamenité stezky klikaté v přízraku a hrozí hodiny obrací se pomalu
protéká mi do těla písek který zrál v hlavě hlásí se do hlubiny
ozývá se ve mně možná že je gong možná hrom možná zvon a dlouho dokud nepomine
do hřebene kde se všechno bleději rýsuje ostrý rub ticha jen kolem ještě mírný svah
(Dopis v lahvi, 2006)
303
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 303 3/29/13 5:43 PM Veno Taufer / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012
Podzimní
krouží ptáci kapou noty na elektrické dráty
vítr se zvedne přes úbočí frnkne myšlenka
na vzdálené křídlo strom zvedá větve a vítr zvedá šum
v němž slyšíš steny výkřiky jak listy po jednom v červených trsech rozseje vidíš že trhá jazyky
a podzim sám sobě básní já přemýšlel jsem jen o rozmáchnutí a o zimě
a o sekyře sobě podzim básní drobně prší boty
mokré a čelo básní že příští podzim listí bude zpívat
(Dopis v lahvi, 2006)
304
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 304 3/29/13 5:43 PM Veno Taufer / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012
Pozdě
v ohnivých jazycích tanec krvácejících těl růjí v ohni země vypaluje se hliněná nádoba krasu
v ní jsem kapka chvěji se odrážím rose nabídka vzduchu
ani vítězství ani umanutost starost a důvěra vody
(Dopis v lahvi, 2006)
Bod
noc neřekla ne nic neřekla ale rámus mě ohlušil
nezakymácela se noc nehybná je proč jsem tak daleko a nahnutý
žádné zdi okna ani střechy pronikavě tvrdne světlo hlava padá vzhůru oči hnané v běhu je to do nebe z rozpraskaného skla je do moře bezedného
lesk ledový a bezvzdušný nebo vytesávaná věž která se zvedá z úst obklopena obranným příkopem krve
305
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 305 3/29/13 5:43 PM Veno Taufer / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012
jak z tmavého kamenolomu hvězd zasypávají ho křehké hroudy
(Dopis v lahvi, 2006)
Přestože
je noc nevím o tobě je sršící úzkost
a je den a spatřím maličkost živou
vzduch stébla kůru hodin šťávu hedvábí mrak hlasu
jsi živě něco naježeného tu jsem i když neslyšný hřebík z kovaného ledu
(Dopis v lahvi, 2006)
306
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 306 3/29/13 5:43 PM Veno Taufer / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012
Mezitím
mezitím co čas běží jak bubny tvé ticho o sníh
už přicházíš hluše a hluše otvírají se krvavé květy krajky co tuší
s tebou odejdu tišší než ty se srdcem vrátím se ptákem stěhovavým
(Dopis v lahvi, 2006)
Odtržené
mezi plaváním vzduchem prsty češou pyl květů a kapky rosy a veškerého břemene je příliš pro úchyty nehtů když
zavřenými víčky vtrhne povodeň vtrhává potopa takže není nikde místo pro stůl s večeří ani ranní okno
a štípance okamžiků nejsou komáři ani hadi v bezbřeží a čoudu a cvrkotu hvězd by smrtelně ohluhl kdyby se téměř nezdálo že se
odněkud odtrhl možná rachot řetězu noemovy kotvy
(Dopis v lahvi, 2006)
307
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 307 3/29/13 5:43 PM RpLirikon_XXI_38_2012.indd 308 3/29/13 5:43 PM Iz čeških prevodov novejše slovenske poezije
Marko Kravos (1943)
V češčino prevedla LENKA DAŇHELOVÁ in PETER KUHAR
Nominirano za lirikonov zlat 2012
309
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 309 3/29/13 5:43 PM Marko Kravos / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012
UBEŽNA PESEM
Senca je zjutraj dolga in ostra. Somerna s senco človeka proti koncu dneva. Ob svitu kaže na rdeči zahod, v jutrovo smer rine zvečer.
Dolžina in smer sta od sonca: kam in kod v nočni mir. Senca je zbegana ovca, beži pred lučjo, kot da je zver.
(Med repom in glavo, 2008)
UBÍHAVÁ BÁSEŇ
Ráno je stín dlouhý a ostrý. Souměrný se stínem člověka ke konci dne. Za úsvitu ukazuje k rudému západu východním směrem sune se večer.
Délka a směr jsou od slunce: kam a kudy k nočnímu klidu. Slunce je zmatená ovce běží před světlem jako by bylo zvíře.
(Mezi ocasem a hlavou, 2008)
310
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 310 3/29/13 5:43 PM Marko Kravos / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012
VODNA PESEM
Navzdol gre voda: potok dere s hriba, reka se preliva, v slapu pada, v strugi teče, rine vse niže, šumi in rase. Tako živi voda.
Ko ima sebe preveč, se v višavo izgublja, postane brez obraza, hlap in para. Ko trešči grom, spet k tlom.
Zemljo poseje. In spet vse od kraja. V globini morja, v gôrah ledu na tečajih je njen spomin, je zakleta večna zarja.
(Med repom in glavo, 2008)
VODNÍ BÁSEŇ
Dolů jde voda: potok se žene s kopce, řeka se přelévá, ve vodopádu padá, korytem teče, proudí stále níž, šumí a roste. Tak žije voda.
Kdo příliš sebe má, ztratí se ve výškách, ztratí svou tvář, výpary a pára. Když udeří hrom, zpátky na zem.
Zemi oseje. A všechno od začátku. V hlubinách moře, v horách ledu na točnách je její paměť, je zakletá věčná záře.
(Mezi ocasem a hlavou, 2008)
311
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 311 3/29/13 5:43 PM Marko Kravos / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012
SOUHLAS S DEŠTĚM
Neprůhledná stáda oveček, oblaka, rajské oblečení, rozdováděná koruna nebeská. Souhlasím s počasím. Moucha u moci nízko létá, mávnu rukou. Mě obléhají léta.
Potom zaburácejí buvoli, nabití, mocní, s nízkými čely. A zablýskne naplno, sburácením na zem spadne pitná oběť, obřadné zavlažování. Déšť si sám vybírá místo i čas.
Ozáří vždy potom záře přes obzor? Bude před mrtvicí vesmíru slyšet ouverturu? Stihnu dopsat dopis, otřít si čelo? Bezi a jalovče a řebříčku, živěrudý hlohu, dejte mi sílu a radost pro poslední hodinu! Co šelestí, je bůh, všech oblaků pastýř.
(Mezi ocasem a hlavou, 2008)
312
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 312 3/29/13 5:43 PM Marko Kravos / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012
POBŘEŽNÍ BÁSEŇ
Anděl odhodí do jezera kámen kruhy se roztáhnou ke břehu tam se obrátí kříží se uvelebí se
V hlavě bzučí. Človek se skloní do náruče ženy od myšlenek na rub kde se rozptyluje všechno živé Prase sežere perlu jasně se dívá
Kdo půjde na dno pro novou perleť Kdo?
(Mezi ocasem a hlavou, 2008)
313
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 313 3/29/13 5:43 PM Marko Kravos / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012
HVĚZDY NA NÁVŠTĚVĚ
Jaro a sobota, k večeru. Ruka podpírá čelo, potom se ukazovák natáhne proti rozzářeným ústům na obzoru, roztáhnou se i další prsty, každý zvlášť ukazují přes kopec a moře. Čekám na znamení z lodi.
Pod olivovým obloukem hučí jemně, zdálky. Soumrak voní a zpívá cvrček v díře v trávě ladí svoje litanie skořice z podpaží.
Přilétne žlutozobý, zapíská, oznámí: každou chvíli se z veliké noci zakutálejí drahé kameny.
(Mezi ocasem a hlavou, 2008)
314
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 314 3/29/13 5:43 PM Marko Kravos / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012
DUTINA, RODINA
Stěna ve svahu, hluboká jeskyně. Na moři rozpálené oko. Ze země se noc rozlévá, na západě je vše ozářeno.
Poblikávání moře nesmírného, z vysokého břehu tvrdá tma. Soumrak a záře jeden přes druhého, bratr a sestra si záda ukazují.
Jemně, potichu si matka a syn stisknou ruku, vezmou dech jak kdysi dávno při narození: teď na památku a na rozloučenou.
(Mezi ocasem a hlavou, 2008)
315
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 315 3/29/13 5:43 PM Marko Kravos / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012
POD LUPOU ČASU
V pyramidě pohřbený faraonův syn, hluboko, hluboko, škvírou střeží ranní hvězdu. Drží se ještě slunce svého směru?
Bojovník v zasypaném okopu na vrcholu hřebene, na stráži nad šumící Sočou hlídá most, cestu na večerní stranu. Na tváři rosa, znamení beznadějné oddanosti.
Země je prozatímní dům. Nač trčet nad zemí. Zda mají hrdost a věrnost nějakou váhu? Na rýžovém zrnku je vzkaz. Chtěl bych ho přečíst.
(Mezi ocasem a hlavou, 2008)
316
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 316 3/29/13 5:43 PM Iz čeških prevodov novejše slovenske poezije
Marjan Strojan (1949)
V češčino prevedla LENKA DAŇHELOVÁ in PETER KUHAR
Nominirano za lirikonov zlat 2012
317
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 317 3/29/13 5:43 PM Marjan Strojan / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012
* * *
Njihove življenjske zgodbe so se zdele zaokrožene; pričakovali so še zadnje naključje, prepoznati minljivost, zgoščenost med trajanjem – to, kar je dano posamič, vsakemu s kožo, v kateri živi. Večni kot videz, samo barva na podlagi neba, nič razen tistega, kar se razloči: stena, kamen, ki na svojem čelu nosi zapisano moč svoje zgradbe, stik vsakega z vsakim, ki ponavlja vse prejšnje. Bori. Samo nagrobniki med travo.
(Pokrajine s senco, 2006)
* * *
Jejich životní příběhy se zdály být uzavřené; očekávali ještě poslední náhodu, jak rozpoznat pomíjivost, zhuštěnost mezi trváním – to, co je dáno jednotlivě, každému s kůží, v které žije. Věčný jako zdání, jenom barva na pozadí nebe, nic kromě toho, co lze rozpoznat: zeď,
318
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 318 3/29/13 5:43 PM Marjan Strojan / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012
kámen, který na svém čele nosí zapsanou sílu své stavby, spojení každého s každým, kdo opakuje vše předchozí. Borovice. Jen náhrobní kameny v trávě.
(Krajiny se stínem, 2006)
Kde jsi
Sedím na prahu pod světlem, louka tmavne, potok pod domem je stále hlasitější, čekám, nevím nač, týdny; až mě zavoláš, a teď, ne v domě – tady venku přes kopce a potoky, s větrem mezi větvemi zvoní tvůj hlas, potichu, zřetelně, kde jsi, co děláš? Můry mi sedají na hlavu. Zavoněl jim můj rozum, ale rády by k tobě.
(Krajiny se stínem, 2006)
319
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 319 3/29/13 5:43 PM Marjan Strojan / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012
Kameny
Jednou v noci nebo pozdě večer, když jsem se vracel domů, jsem ve tmě, na jejím druhém konci dost daleko od cesty, v zarosené trávě uviděl keř nebo malý strom, plný blikajících světlušek – zjevení, které se zastavilo ve vzduchu tmy. Zíral jsem na to, co by mi někdy jindy připadalo jako vysoká osamocená kapradina a co navzdory přesvědčivosti stavby nemůžu nazvat jinak než vidina, a nakonec jsem ustoupil zpátky na cestu ve strachu, abych ji neztratil. Když jsem za chvíli došel zase zpátky na pláň a na nebi už se rýsovalo
světlo lidské blízkosti, mě v očekávání ještě něčeho, o čem jsem věděl, že přichází, vzdálenost k ohybu, kde se otevřel pohled, bez odporu vsákla do sebe. Pode mnou leželo rozsvícené srdce města s tichými potoky automobilových světel, která se do něj vlévala, nořila se a znovu se sbírala v nepředvídatelné rovině z neviditelných svahů. To je ono! To jsem předtím viděl ve vzduchu, svatojánský strom, ležící u nohou, a přitom dosahující ke hvězdám – okamžik, oddělený od ostatních, spojený do události se zapomenutými cestami, s nimiž nás nespojuje nic
kromě času – jen nějaké před a potom, které před ním uhýbaly do všech směrů, jako do moře zaříznutá brázda. Dříve, když jsme ještě byli všichni spolu, když jsme ještě byli takoví a takoví, předtím než jsme... Když dojde k řezu, a není nutné, abychom jej hned považovali za hranici, možná ještě později z nějaké jako nůž nabroušené dálky rozpoznáme vzorce, naši jedinou obranu před časem, z nichž už není možné poskládat život. Tohle se
320
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 320 3/29/13 5:43 PM Marjan Strojan / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012
stalo, všechno ostatní však... Otočil jsem se a vydal se do údolí a vodopád, který za ohybem šuměl do černého ticha, mi ještě dlouho potvrzoval skutečnost viděného.
Léta poté (a i to už je dlouho) jsem na druhém konci světa, na studeném pobřeží Pacifiku překládal kameny, jak to mám ve zvyku. Rád se dívám, jak se po pádu rozštípnuté otevřou jako kniha, složené ve vrstvách. Brousil jsem v cedrovém lese, který sahal téměř na pobřeží k žulovým útesům a břidlici, nashromážděné v kořenech podemletých kmenů. Chytil jsem větší, starší kámen, zvedl ho, pustil a překvapeně uskočil, vyděšený svou silou. Nemohl jsem věřit – úplně se rozlomil, jako na povel. Vzpomněl jsem si, nebo spíš dosud vzpomínám, jak mě v poryvech
ledového větru ostře zabolel pocit, že se mi tady, zjevně a v šoku, v roji stříbrných krystalů, mokré od spršky vody, v kameni otevřel svatojánský strom, vytvarovaný do souhvězdí mého města. Klekl jsem si na kolena, abych se přesvědčil, jestli se nemýlím. Pak jsem si všiml, že krvácím. Nechával jsem za sebou vytečkovanou stopu jako malý mokrý hlodavec. Teprve teď jsem ucítil i úder. Ne, nic to nebylo. Jenom tohle: otevřel se zapečetěný letopis budoucnosti a nějaká číhající, dlouho připravená přítomnost se dočkala své chvíle, aby do mě skočila ze tmy.
(Počasí, kameny, krávy, 2010)
321
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 321 3/29/13 5:43 PM Marjan Strojan / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012
Ve škole
Skutečnost, že musí chodit do školy, připadá většině jako křivda kterou snášejí, dokud nenajdou jinou zábavu. Stejně jako jejich rodiče a před nimi prarodiče. Především nevydrží dlouho. Kašlou na hodiny vlasteneckého vzdělání před očima učitelů, nikomu na tom nezáleží; dívám se na ně, jak se v tričkách i bez nich honí po zasněženém hřišti. I přes mizerné počasí ve tři odpoledne, kdy kape ze střech a slunce pospíchá k Pacifiku, žádný šílený běloch nepůjde z domu bez bundy a taky ji jen tak nesvlékne. Fouká vítr. Dinglova vnoučata, Orka a Horský kozlík, v ponožkách opravují sněhuláka – bosí, protože boty nasadila na pádlo, které sněžnému monstru dala namísto rukou a teď je (v botách) podobný ploutvím mořské příšery. Větší, Orkinovu č. 7, posadili do tváře, kde vypadá jako nos lachtana. Dům je prázdný. Nacpu je do auta, menšího v teple rozbolí zmrzlé prsty; třu mu nohy sněhem a zabalím je do šálu. Spěchám, mazda letí
jako utržená sekera. Tomu rozumí. Vždycky, když řeknu „sekera“, neví, kdy se přestat smát... Tihle před obchodem jsou smíšení s Filipínci. Od jedenácti, kdy jsem poprvé projel kolem, čichají lepidlo a lak a nalévají se vodkou. Dva stojí před vchodem a somrují cigarety. Není dobré chodit kolem nich příliš blízko. Mají svou hrdost a každý svých devadesát kilo. Třicet sedm let předpokládané doby přežití. Cizinci jim vadí. Učitelka, hnědovláska, asi tak osmadvacetiletá, mě představí třídě. Přijdou ještě další učitelé; jeden z nich, mladý matematik, byl ve Slovinsku a líbí se mu u nás víc než doma. I sníh
322
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 322 3/29/13 5:43 PM Marjan Strojan / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012
je méně rozbředlý, říká, v Kraňské hoře, na Kofcích. Vyrazí mi dech, nebyl jsem připraven na rozhovor o kvalitě goreňského sněhu, ale souhlasím. Odpoledne, když vítr táhne po moři nahoru, přijde obleva; prší sto metrů dovnitř, například v přístavu do banky. U kostela a školy sněží. V pět večer mrzne. Všude stojí žluté
značky, ukazující směr úniku v případě cunami. Sednou si. Začínám s tím, co se ode mě očekává. Upozornili mě, abych mluvil pomalu, protože několik z nich špatně rozumí anglicky. Trápí je komplexy, říká učitelka před hodinou. Jeden za celé čtvrtletí ještě neotevřel pusu. „Několik z nich je pravoslavných, umí pár slov rusky. Můžeš říct něco ve svém jazyce, možná budou rozumět.“ Názvy dvou ulic zní slovinsky... Vzpomínám si, že starší vnuk se jmenuje Kit a že „kit“ nemá nic společného s velrybou, že je to orka. Ptám se, co o tom vědí, o ulicích a velrybách. Žádný z nich o tom nemá páru. Prosím je, aby se představili v tlikitu a přeloží svá jména. Nikdo se nehlásí. Vyberu si jednoho. Vstane, mlčí jako hrob. Pokračuji s poezií. Několik učitelek, které sem zahnala deprese, zívá v zadních lavicích. Potom dám úkol, napsat stránku a půl o tom, na co si vzpomínají z domu, co slyšeli na večer díkůvzdání nebo při potlači, pokud si troufají; půl třídy se v rozpacích začne smát: potlač tady byl téměř sto let zakázaný.
„Jen se smějte,“ říkám, „zítra si prohlédnu sešity. Kdo to nebude mít, bude psát po škole, ať si třeba zapustí kořeny až do kotelny.“ Další večer procházím úlohy. Sedmnáct, osmnáct. Každý přinesl aspoň něco. Moje vděčnost učitelce se o přestávce před hodinou projeví dvěma šálky kávy a tvarohovým koláčem
323
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 323 3/29/13 5:43 PM Marjan Strojan / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012
v nedaleké knihovně... „Řeknu vám to takhle,“ povídám jim. „Miss Fergusson a já, a tamhle Stanley (domovník), jsme v některých věcech v porovnání s nejhorším z vás (a nechtě se podívám na Jima, který píše catfish s k) na úrovni člověka po třech hodinách šňupání a půl litru vodky před polednem. To co známe my dva, se naučí každý od Admirality Island do Bizoviku, to je vesnice nedaleko Lublaně. Něco z toho, co víte vy, nikdo jiný na světě nezná. V tisíci důležitých věcech je každý junco (druh sněžného kosa) chytřejší než já, ať nemluvím jen o kosatkách. Vtlučte si každou věc do hlavy, dokud ji máte, a nepište o svém lovci snů nikomu, koho neznáte.“
(Počasí, kameny, krávy, 2010)
V nemocnici na severu
„Přeji ti všechno dobré,“ říkám mu, když se loučím. Obvykle je to tak, že všechno končí podle očekávání, tak jak to má být, i když nevíme, co vlastně očekáváme. A když se my lidé ohlédneme zpátky – skály stojí, stromy se zelenají a domy vyhánějí a hřbitovy se rozšiřují. Rána nám, díky bohu, salutují – pevná na svých zákopech, neochvějná jako radarové oči strážných na hranicích v mlze... „Nedávno jsem slyšel příběh, který ti teď povím – na kuráž, jestli ti kuráž něco říká.
324
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 324 3/29/13 5:43 PM Marjan Strojan / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012
Za mořem, za Aleuty, je území klidu, Jasukuni, kam se vracejí kami letců kamikaze. Ve své době z nich dělali politiku a tak se město proslavilo, spolu s duchy. Mezi nimi byl třicátník, příliš starý, aby z něj byl božský vítr: jen dobrovolníkům, bez závazků, bez potomků a váhy nad sebou, byla dovolena lehkost cti...
Byl dobrý důstojník, vážený mezi mladíky, které každý den podle seznamu, sestavovaném za hlubokých nocí, posílal na smrt.
Jedné noci, k ránu, když končil svou práci, napsal císaři dopis a postěžoval si na svůj osud. 28. května 1945 jedna mladá žena utopila sebe a svoje dcery, aby její muž mohl letět... jak víš, každé léto se v Jasukuni setkávají příbuzní na návštěvě u duší bohů větru a hromu, aby si řekli, kdo se narodil, promoval, dal do pořádku zahradu, onemocněl nebo umřel, aby naříkali spolu. Doufám, opravdu doufám, že jsou mezi nimi taky duše tří utopených, i když jen na návštěvě – protože existuje ještě
325
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 325 3/29/13 5:43 PM Marjan Strojan / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012
jeden příběh... Příběh muže, který si vymyslel božský vítr. Jak víme, myšlenka nepřinesla kýžené ovoce. Okinava padla, kdo mohl, ten se vzdal, schoval, spáchal seppuku. Spadla bomba... druhá, hrozila třetí a nakonec se i císař naučil anglicky. Říkali, že ten muž, když vyhlásili mír, vlezl do posledního ze svých nemožných letadel a odletěl někam nad moře. Nikdo už ho pak nikdy neviděl... Nikdo, kromě člověka, který vyprávěl ten příběh.
Narazil na něj v baru před zastávkou tokijského metra. Už je to dávno. Neviděli se spoustu let. Pili saké a vzpomínali. Děti, spolužáci, politika, vnoučata, ženy, hanami, jak už to tak starci dělají. Když se pozdě odpoledne trochu pod parou rozešli, vnutil mu známý deštník a pár drobných, protože to neměl domů daleko. Zemřel na rakovinu, v posteli, nikdy mu ho nevrátil... Teď je mezi svými. Přeji mu vše dobré a doufám, doufám... A tobě taky.“
(Počasí, kameny, krávy, 2010)
326
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 326 3/29/13 5:43 PM Iz španskih prevodov novejše slovenske poezije
Stanka Hrastelj (1975)
V španščino prevedla BARBARA PREGELJ in GEMMA SANTIAGO ALONSO
Nominirano za lirikonov zlat 2012
327
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 327 3/29/13 5:43 PM Stanka Hrastelj / V španščino prevedla Barbara Pregelj in Gemma S. Alonso / Nominirano za LZ 2012
5.45 Dominiku Frelihu
ob 8.10 vstopi zdravnik, njegov izraz pove vse, naj on sam ne spregovori , naj niti ne odkima in reče Žal mi je, stopi naj korak nazaj:
ura naj bo tričetrt na šest in osebje naj še pije jutranjo kavo, mi naj se še peljemo, pa četudi trčimo še enkrat, če mora biti tako, potem naj preštejejo razbite avtomobile, polomljene kosti, izpolni naj se poročilo, napiše zapisnik, vse bova podpisala, kriva sva, nisva zavirala, plačala bova kazen, poravnala škodo,
vstani zdaj, Dominik, stresi s sebe koščke stekla, pridi, greva domov.
328
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 328 3/29/13 5:43 PM Stanka Hrastelj / V španščino prevedla Barbara Pregelj in Gemma S. Alonso / Nominirano za LZ 2012
5.45 A Dominik Frelih
a las 8.10 entra el médico, la expresión de su rostro lo dice todo aunque no hable, ni lo niegue con la cabeza ni tampoco diga Lo siento, aunque diera un paso atrás:
y fueran las seis menos cuarto y el personal todavía estuviera tomando el café de por la mañana, seguiríamos conduciendo y chocaríamos otra vez, si tuviera que ser así, luego contarían los coches rotos, los huesos rotos, se rellenaría el informe, se levantaría el acta, lo firmaríamos todo, fue nuestra culpa, no frenamos, pagaríamos la multa, remunerarímos los daños,
pero levántate Dominik, sacude de ti los trozos del vidrio, ven, vámonos a casa.
329
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 329 3/29/13 5:43 PM Stanka Hrastelj / V španščino prevedla Barbara Pregelj in Gemma S. Alonso / Nominirano za LZ 2012
Nostalgija
Stopim skozi vrata, razprem tendo, da vrže senco na balkonska tla, pomislim, da se staram. Že dolgo, ali od tega jutra.
Obstanem, zazrta v njen ostri rob, spominjam se najinega potovanja, kot se spominjajo stari, s čudno nostalgijo, ki gnete resničnost kot koščke plastelina.
Morda je bilo drugače. – – Spominjam se, kako sva na Trgu Simona Bolivarja pili kavo iz okrušenih skodelic in čakali človeka, ki mu je ime Jezus, med muzejem zlata in palačo inkvizicije. Prva si ga zagledala. Ko si stekla proti njem, so se s palm pognali ptiči in se ti zapletli v lase, da si vpila od groze.
Morda ni bilo tako. – – Jedli sva koščke papaje, ki sva jih kupili pri uličnem prodajalcu, in si omenila, da se bojiš ptičev, jaz pa sem tedaj v daljavi prepoznala Jezusa.
A morda to ni moj spomin, mogoče je to spomin brezzobe domačinke, ki je tisto dopoldne sedela v parku in ni nikogar pričakovala. Gledala je, kako najino polt ožiga kolumbijsko sonce in je ptičem vrgla pest drobtin, v trenutku, ko je prišel človek, ki mu je ime Jezus.
330
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 330 3/29/13 5:43 PM Stanka Hrastelj / V španščino prevedla Barbara Pregelj in Gemma S. Alonso / Nominirano za LZ 2012
Nostalgia
Entro a través de la puerta, abro la marquesina para que tire la sombra por el suelo del balcón, pienso que estoy envejeciendo. Hace tiempo o desde esta misma mañana.
Me paro mirando su borde afilado, me acuerdo de nuestro viaje como lo recuerdan los viejos, con una nostalgia extraña que amasa la realidad como trozos de plastelina.
Quizá fue distinto. Me acuerdo de que en la plaza de Simón Bolívar tomamos el café de las tazas rotas, esperando a un hombre llamado Jesús entre el museo del oro y el palacio de la inquisición. Tú fuiste la que lo vio primera. Cuando corriste hacia él se lanzaron a volar los pájaros desde las palmeras enredándose en tu pelo y tú gritaste de horror.
Tal vez no fue así. – – Comíamos trozos de papaya que compramos del vendedor ambulante y dijiste de paso que tenías miedo de los pájaros y yo, entonces, reconocí a Jesús a lo lejos.
Pero quizá este recuerdo no es mío sino que es un recuerdo de una natural sin dientes que aquella mañana estaba sentada en el parque y no esperaba a nadie. Miraba nuestra piel que entonces quemaba el sol colombiano y tiró a los pájaros un puño de migas justo en el momento que vino un hombre llamado Jesús
331
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 331 3/29/13 5:43 PM RpLirikon_XXI_38_2012.indd 332 3/29/13 5:43 PM Iz španskih prevodov novejše slovenske poezije
Jana Putrle (1975)
V španščino prevedla BARBARA PREGELJ in GEMMA SANTIAGO ALONSO
Nominirano za lirikonov zlat 2012
333
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 333 3/29/13 5:43 PM Jana Putrle / V španščino prevedla Barbara Pregelj in Gemma S. Alonso / Nominirano za LZ 2012
na balkonu štrlimo v temo
eno slivovo torto. ali malinovo, samo brez biskvita. in ne me vtikat v svoj roman, nočem bit odgovorna za duhove. nekaj denarja za nekoga, ki mi je blizu. da napolnem tank in odpeljem. zvečer sem končala na znanem balkonu s pivom in petimi ženskami, ne premladimi ne prestarimi. še vedno lačnimi, s težkim prahom na trepalnicah. toplo pozno poletje boli kot britvice elfride jelinek. nežno pritisni z gladkim ravnim rezom in počakaj na rdeč curek. mehka koža ženskih rok, ramen in vratov sije v temi. žar cigarete, pločevinke in tihi glasovi. o moških že vemo, vztrajno utrujene ne govorimo o stanovanjih, ki se krčijo, zidovih, ki pritiskajo na rebra. pripovedujemo, kako smo se srečale. o srednješolski zaljubljenosti, ko smo si po dolgi noči za hec trgale nogavice na jutranji troli. ure baleta, disciplina, mehki ženski poljubi. govorimo, kako smo živele skupaj, živele narazen in kako je, ko ostaneš zadnja priča v velikem praznem stanovanju, ko so vsi že odšli. play it again, sam. rada se dotikam ženskih las, grem s prstom čez ramena. verjetno se zgolj rada dotikam. moj tank bolečine se spreminja v veselje se spreminja v prah.
334
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 334 3/29/13 5:43 PM Jana Putrle / V španščino prevedla Barbara Pregelj in Gemma S. Alonso / Nominirano za LZ 2012
sobre el balcón nos elevamos a la oscuridad
una tarta de ciruela. o de frambuesa, pero sin bizcocho. y no me metáis en vuestra novela que no quiero ser responsable de los espíritus. algo de dinero para alguien cercano. para llenar el tanque y partir. por la noche terminé en un balcón conocido con la cerveza y con cinco mujeres ni demasiado jóvenes ni demasiado mayores. todavía tienen hambre, con polvo pesado en las pestañas. el caliente verano tardío duele como las hojas de afeitar de elfride jelinek. aprieta dulcemente con un recto corte claro y espera el chorro rojo. la piel suave de los brazos, hombros y cuellos femeninos brilla en la oscuridad. el brillo del cigarrillo, las latas y voces silenciosas. sobre hombres ya lo sabemos, persistentemente cansadas no hablamos sobre los pisos que se reducen, las paredes que oprimen las costillas. contamos cómo nos encontramos. Hablamos sobre amores colegiales cuando después de una larga noche nos rompíamos las medias en broma en el autobús de [madrugada. horas de ballet, disciplina, suaves besos de mujeres. narramos cómo vivíamos juntas, cómo vivíamos separadas y cómo es cuando te quedas el último testigo en el piso vacío, cuando todos ya han partido. tócala otra vez, sam. me gusta tocar el pelo de las mujeres, pasar el dedo por los hombros. probablemente sólo me gusta tocar. el tanque de mi dolor cambia a alegría cambia al polvo.
335
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 335 3/29/13 5:43 PM Jana Putrle / V španščino prevedla Barbara Pregelj in Gemma S. Alonso / Nominirano za LZ 2012
pesnice
za L., A. in F.
z dnevnicami kupujejo torbice v tujih mestih, dolgo tehtajo težo knjig za na vlak, zatopljene med strani zaznavajo ton tujih besed sopotnikov, domišljajo si, da so izstopile iz enega življenja in vstopajo v drugega, pri tem so jim v pomoč lepo vreme, poceni taksi, solidna kopalnica, bežijo proč od skupin, drgnejo svoje plašče po klopeh parkov, strmijo v mimoidoče, izraz na obrazih se jim spreminja kot vreme – hitri prehodi oblakov. Po trgih velemest, povsem neopazne med množico previdno otipavajo svoj gladki mehur, upajo, da bodo skozenj le začutile bodeče šive zgnetenih ulic. s prežečim pogledom, vedno na lovu, besede najdejo v polsnu – razprejo se kot dlan natakarice z drobižem za telefon.
336
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 336 3/29/13 5:43 PM Jana Putrle / V španščino prevedla Barbara Pregelj in Gemma S. Alonso / Nominirano za LZ 2012
las poetas
para L., A. y F.
con las dietas compran los bolsos en ciudades extranjeras, durante mucho tiempo pesan los libros para llevarlos en el tren, absortas entre las páginas perciben el tono de las palabras extranjeras de los compañeros de viaje, se hacen la ilusión de salir de una vida para entrar en la otra, ayudándose de buen tiempo, taxi barato, un baño sólido, huyen de los grupos, frotan sus abrigos contra los bancos de los parques, fijan sus miradas en los transeúntes, la expresión de sus rostros cambia como el tiempo: pasos rápidos de las nubes. Por las plazas de las ciudades grandes, totalmente imperceptibles entre la muchedumbre con cuidado palpan su pulida vejiga esperando sentir a través de ella por fin las costuras punzantes de las calles amasadas. con la mirada acechante, siempre de caza, encuentran las palabras en la somnolencia: se abren como la mano de la camarera con dinero suelto para el teléfono.
337
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 337 3/29/13 5:43 PM RpLirikon_XXI_38_2012.indd 338 3/29/13 5:43 PM Iz španskih prevodov novejše slovenske poezije
Alja Adam (1976)
V španščino prevedla BARBARA PREGELJ in GEMMA SANTIAGO ALONSO
Nominirano za lirikonov zlat 2012
339
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 339 3/29/13 5:43 PM Alja Adam / V španščino prevedla Barbara Pregelj in Gemma S. Alonso / Nominirano za LZ 2012
Grlena čakra
najprej govoriva o lepih stvareh. o čaplji, ki je v začetku decembra letela nad mestom, ravno takrat, ko so spodaj prvič prižgali praznične luči. in o zlati svetlobi, ki se pretaka skozi odprte čakre med meditacijo.
potem o tesnobi, ko si moški in ženska, ki ju poznava, v bolniški sobi izmenjujeta poslednje besede. ker je njegovo telo priklopljeno na aparature, ki klokotajo, se jima zdi, da sta globoko pod vodo – občutek lebdenja ju spravlja ob pamet, ko se poskušata oprijeti roba postelje.
nato, prenehava poslušati drug drugega. kot, da bi žarnica pozornosti iznenada pregorela in se je nikomur ne bi dalo zamenjati. in nadaljujeva s sprehodom v tišini.
340
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 340 3/29/13 5:43 PM Alja Adam / V španščino prevedla Barbara Pregelj in Gemma S. Alonso / Nominirano za LZ 2012
La chacra laríngea
Primero hablamos de las cosas bellas. sobre la garza que al inicio del diciembre sobrevolaba la ciudad justo cuando debajo habían encendido por primera vez las luces festivas. y sobre la luz dorada que durante la meditación corre por las chacras abiertas.
luego sobre la ansiedad cuando un hombre y una mujer que conocemos intercambian las últimas palabras en una habitación del hospital. como su cuerpo está conectado a los dispositivos que glogotean les parece que se encuentran muy hundidos en el agua: la sensación de flotar les saca de quicio cuando procuran agarrarse al borde de la cama.
después dejamos de escucharnos uno al otro como si la bombilla de la atención se acabase de repente y nadie tuviese ganas de cambiarla. seguimos el paseo en silencio.
341
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 341 3/29/13 5:43 PM Alja Adam / V španščino prevedla Barbara Pregelj in Gemma S. Alonso / Nominirano za LZ 2012
Día de San Valentín
Mi tripa crece igual de rápido que cambian los escaparates de las tiendas. la conversación con otra embarazada se parece al andar por los túneles de neón en los supermercados: el aire se queda en la superficie y no puedes respirarlo, las piernas pesan, el irritante dolor baja por los muslos hacia abajo y la salida está cada vez más lejos, perdida entre los indicadores, las letras desordenadas y la gente que vaga por allí como si estuviera drogada. Preferiría comer tortillas con Jana y hablar sobre sueños eróticos. Cambio de posición en la silla, siento el peso de la tripa en su rostro solo hay preocupación, el gris se asienta sobre los hombros de las casas. Y luego un griterío histérico: “¡de veras quiero ser una buena mamá!” La humedad que se extiende por la calle, las gotas como agujas se resbalan entre los dedos.
342
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 342 3/29/13 5:43 PM Iz angleških prevodov novejše slovenske poezije
Josip Osti (1945)
V angleščino prevedel ANDREJ PLETERSKI
Nominirano za lirikonov zlat 2012
343
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 343 3/29/13 5:43 PM Josip Osti / V angleščino prevedel Andrej Pleterski / Nominirano za LZ 2012
Odšla si ljuba, po svoji potki skozi temni gozd, v katerem ni nobene stezice
Odšla si ljuba, po svoji potki skozi temni gozd, v katerem ni nobene stezice. Tekla si med drevjem in grmovjem proti glasu, ki si ga prvič slišala v otroških sanjah. Nehote si me ranila z vejo, polno trnja. Kri teče iz odprte rane na prsih. Čutim hudo bolečino in jo imam rad, kot imam še vedno rad tebe, ljuba, ki si odšla po svoji potki skozi temni gozd, v katerem ni nobene stezice. In se, ustavljen ob križišču, nepremičen smehljam od lepe hude bolečine na križu ljubezni.
(Na križu ljubezni, 2009)
You Departed, Sweetheart, along Your Way through a Darksome Wood, in Which There’s No Path
You departed, sweetheart, along your way through a darksome wood, in which there’s no path. You were running among the trees and the shrubbery towards a voice you’d first heard in a childhood dream. Unknowingly you hurt me with a branch full of thorns. Blood is pouring from the open wound on my chest. I feel a severe pain and I I can’t but love it, as I still love you, sweetheart, who departed along your way through a darksome wood, in which there is no path. And I, halted at the crossroads, am smiling 344 motionless from the beautiful severe pain on the cross of love.
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 344 3/29/13 5:43 PM Josip Osti / V angleščino prevedel Andrej Pleterski / Nominirano za LZ 2012
Together We Undressed, Bathed, and Dressed Up My Wife, My Departed Love for the Last Time
Together we undressed, bathed, and dressed up my wife, my departed love, for the last time. For the first time I undressed her unlike so many times before. Slowly and without kissing her. You bathed her gently, as though she were still feeling pain or like bathing a child. You wrapped a scarf around her head so her mouth wouldn’t be open. And you put two coins on her eyelids for her not to watch this world any longer. You helped me dress her up. And so we dressed her in what she liked best and what I best liked her to be dressed in. Meanwhile, our hands met and touched several times, yet as though not even registering it. There were still a several hundred light years of distance separating the two of us as a man and a women. It is true that, every time you came and left, as a way of thanking you for all you’d done for her, I kissed you affectionately in the doorway. Perhaps every time around with more gratitude, because you helped her diligently with her peaceful, fearless crossing of the frontier dividing what was before the death from what was to come. And so, to show you my gratitude, I gave you some of my books of poems and stories. And everything between us was slowly being put together and, as it proved later, was put together in a way that, like dry grass,
345
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 345 3/29/13 5:43 PM Josip Osti / V angleščino prevedel Andrej Pleterski / Nominirano za LZ 2012
was merely waiting for the spark to be set on fire. And so it happened to us what was, as it all confirms, bound to happen. We embraced each other and were ourselves embraced by the fire, in which and around which we’d been dancing all winter and spring. The fire that we, in the middle of summer— for you to keep on walking along the long-chosen path, and for me to keep on with my Tomaj isolation—were extinguishing with our bare feet. And now we’re walking on fire, unaware of whether it’s to turn into ashes or set a new fire.
(Skupaj sva zadnjič slekla, umila in oblekla mojo ženo, umrlo ljubezen) (Na križu ljubezni, 2009)
After One of Our Assumptions into Heaven You Declared Me Your King
After one of our assumptions into heaven you declared me your king. I was, quite honestly, honored, even though I didn’t know what exactly that was supposed to mean. Unless it was, as Tagore puts it in The Home and the World, about “my woman’s heart, which must worship in order to love.” I kissed you once more, remaining, as I had been until then, merely a slave of love.
(Po enem od najinih nebovzetij si me razglasila za svojega kralja) (Na križu ljubezni, 2009)
346
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 346 3/29/13 5:43 PM Josip Osti / V angleščino prevedel Andrej Pleterski / Nominirano za LZ 2012
At Our Place Death Felt at Home as Well
At our place Death felt at home as well, though we didn’t have a common home at all. All our dwellings were temporary, as our lives are temporary. We mentioned it or spoke about it all the time. Even more than about life, into which it would bring more joy than sadness. When you came home from work, you’d bring along a smell of death, while content if the suffering of any of your patients, most often an old man or an old woman you were taking care of— you’ve always considered them, you still do, to be your lovers—came to an end with his or her death. The more so if they died painlessly, at peace with themselves. At times even with a smile. Thus making even ourselves happy and put on a smile . . . At our place Death felt at home. I myself took it for a family member even though we’d never been a proper family, but a little less and still a little more. Not just once, with you cooking and myself setting the table for lunch, did I mistakenly put three plates on it instead of two.
(Pri naju se je tudi smrt počutila doma) (Na križu ljubezni, 2009)
347
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 347 3/29/13 5:43 PM Josip Osti / V angleščino prevedel Andrej Pleterski / Nominirano za LZ 2012
I’m Not the Only One to Be Grateful for Your Love
I’m not the only one to be grateful for your love, for you having convinced me that there’s also another life, making me genuinely reborn after the death of my beloved wife. Likewise, grateful is also every weed in my Tomaj garden, each blackberry shrub, ivy, firethorn . . . All which—with me having dedicated, on your account, all of my time to our love—I didn’t manage to trim, weed, burn out . . . and which nonetheless, even painlessly, survived at least one more year.
(Nisem ti samo jaz hvaležen za ljubezen) (Na križu ljubezni, 2009)
There’s No Photo of Us Together
There’s no photo of us together, even though we wished many times to have one of the sort that would have us naked and embracing in the bathroom mirror. So nobody will ever have the chance to see any like that. They’ll fade out in time even in our memories. They might just have been seen by the woman who tidies up your apartment at times, with her later washing the mirror, as though on the bottom of a whirlpool, she saw a pair of naked drowned lovers. Yet unable to believe her eyes. Yielding to the impression she’d only remembered her grandma’s fairytale about two people who loved each other but didn’t enjoy destiny’s favor.
348 (Nimava nobene skupne fotografije) (Na križu ljubezni, 2009)
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 348 3/29/13 5:43 PM Iz angleških prevodov novejše slovenske poezije
Dušan Jovanovič (1939)
V angleščino prevedel ANDREJ PLETERSKI
Nominirano za lirikonov zlat 2012
349
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 349 3/29/13 5:43 PM Dušan Jovanovič / V angleščino prevedel Andrej Pleterski / Nominirano za LZ 2012
***
Delopust je začasna prekinitev dela, priboljšek, smetana na kolaču službe, akontacija na upokojitev. Odvežejo te, spustijo z verige in tri tedne ti ni treba v službo. Delopust je jolly joker, ki lahko še tako zajebano življenje spremeni v sen poletne noči.
Delopust je tri tedne trajajoča oddaja želeli ste, poslušajte, želeli ste, poskusite, želeli ste, privoščite si! Privoščite si svoj sanjski film, našemite se, trenirajte svoj izbrani življenjski stil, igrajte najljubšo vlogo svojega življenja.
Ko se vrnete domov, pa ne pozabite naložiti fotk v računalnik in dopustniških užitkov v frižider. Delopust je minil, kot bi trenil, ampak ne sekirajte se, tako mine vse, tudi življenje v puščobnem vsakdanu.
(Nisem, 2011)
350
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 350 3/29/13 5:43 PM Dušan Jovanovič / V angleščino prevedel Andrej Pleterski / Nominirano za LZ 2012
***
A vacation is a temporary period of time spent off work, a treat, a layer of whipped cream on the cake of one’s job, advance payment of retirement money. You’re on the loose, let off the hook, not expected to go to work for three weeks. Vacation’s a jolly joker that can turn a fucked-up life into a midsummer night’s dream.
Vacation is a three-week show called You Wanted It, Let’s Listen to It, You Wanted It, Try It, You Wanted It, Have a Treat! Treat yourself to your dream movie, put on a disguise, practice your chosen lifestyle, play your favorite part in life.
However, on your return home don’t forget to upload your photos onto the computer and your holiday delights into your fridge. Your vacation has passed away like a shot, but not to worry, so does everything, including life spent in a dreary daily routine.
(Nisem, 2011)
351
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 351 3/29/13 5:43 PM Dušan Jovanovič / V angleščino prevedel Andrej Pleterski / Nominirano za LZ 2012
***
In August 1976, Vladimir Nabokov, in the garden of a sanatorium, girt by a high stone wall, read Dante’s Inferno, The Butterflies of North America by William H. Edwards, and the passages from his incomplete novel Laura. He read Laura aloud to the auditorium consisting of: peacocks, pigeons, ladybugs, his long-dead parents, two cypresses, several young nurses crawling on the ground, and his family doctor, who was so old as to be nearly invisible.
(Nisem, 2011)
352
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 352 3/29/13 5:43 PM Dušan Jovanovič / V angleščino prevedel Andrej Pleterski / Nominirano za LZ 2012
***
I make a donation to the teacher to have mercy on my child, to the civil servant to speed up the settlement of my case, to the doctor not to kill me by mistake, to the priest to put in a good word for me to the Lord, to the mafia as a way of protection against some other mafia, to the chimney sweeps to bring me good luck, to the firemen, just in case, to UNICEF and the Red Cross for distribution to those in need.
I reward my brother-in-law with whiskey, cufflinks are meant for my brother, deodorant for my mother-in-law, perfume for my mistress, a tablecloth for my sister, a pack of cigarillos for my uncle, a cookbook for my wife, or something that might come in handy for me as well.
I myself have been given a compass and a pair of binoculars to orientate myself in the wilderness, a Cuban machete to make my way through the thicket, an Australian boomerang for hunting kangaroos, Finnish, Swedish, and African knives to cut my prey into pieces, crystals and tiger balm to heal my wounds, a Bible to make my peace with God, a fiddle to cheer me up,
353
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 353 3/29/13 5:43 PM Dušan Jovanovič / V angleščino prevedel Andrej Pleterski / Nominirano za LZ 2012
shoes that pinch, shirts with sleeves too short, and trousers that can’t be zipped up.
(Nisem, 2011)
***
I remember the beautiful times of deprivation and the long lines for this and that. We stood in lines in the years in between the second, the third, and the fifth world wars. We stood in a line for foodstuffs, the streetcar, the movies, concerts, and soccer games. Waiting in a line, you can wait until almost all your wishes are fulfilled. Except for your dignity.
Unidentified viruses are waiting for their turn in line. So are traffic accidents. Fires, floods, earthquakes are waiting. Wars are waiting to break out. Incidents and scandals are waiting. Financial balloons are waiting to fly into the black hole. Nations are waiting for their thousand-year-long dream to be lived out. Countries are waiting for their membership in Euro-Atlantic integrations. The underdeveloped are waiting to be developed. fieldworkers are waiting for the rain. Didi and Gogo are waiting for Godot. Children are waiting for Santa. Rogue states are waiting for America to attack them and liberate their unfortunate population. These are, so to speak, metaphysical lines.
354
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 354 3/29/13 5:43 PM Dušan Jovanovič / V angleščino prevedel Andrej Pleterski / Nominirano za LZ 2012
History will be brought to an end once there’s no line left, once there’s nobody waiting.
(Nisem, 2011)
***
Money opens every door, subjecting those sitting behind the door with its authority. Be they viceroys or czars, everybody bows to it. Peoples, institutions, states, we’re all in the service of money. We’re all its smiling servants. Whoever isn’t wishes to be one. Whoever doesn’t wish to be one will become one all the same. Whoever doesn’t have money just keeps on thinking how he’d get it and spend it. Whoever does have money just keeps on thinking how he’d safeguard and multiply it.
Its owners come and go, money doesn’t mourn for them. Just the opposite is very much the case: one can recognize former money owners by how they walk around with dark circles under their eyes.
Money can be inherited, stolen, won in the lottery, or earned. There are thousands of ways to get hold of money, the worst one being earning it by going to work.
355
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 355 3/29/13 5:43 PM Dušan Jovanovič / V angleščino prevedel Andrej Pleterski / Nominirano za LZ 2012
Money screws money. Its kids are interest, low and high profits. Freshly printed money and freshly baked bread smell nice. Coins punch holes in the pockets of school kids, jingle in piggy banks, while the forgotten German marks sleep in socks and mattresses.
The dream of sex is wet, the dream of money rustles. Money resembles Mary: it appears to some, not to others. They can earn money by selling the organs they possess in pairs such as eyes and kidneys. They sell one, and keep the other for themselves. Just in case!
(Nisem, 2011)
356
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 356 3/29/13 5:43 PM Iz angleških prevodov novejše slovenske poezije
Alojz Ihan (1961)
V angleščino prevedel ANDREJ PLETERSKI
Nominirano za lirikonov zlat 2012
357
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 357 3/29/13 5:43 PM Alojz Ihan / V angleščino prevedel Andrej Pleterski / Nominirano za LZ 2012
BOGU JE ŠLO NA SMEH
Bogu je šlo na smeh ko je metuljem šival velika, pisana krila za igrivo frfotanje okoli cvetov in še bolj, ko je pticam brusil kljune in ribam poliral luskinasto kožo tudi pri slonjem rilcu in prašičjih repkih se ni mogel držati resno. Pri človeku pa je to sploh očitno. Ni bolj vesele stvaritve od rdečega jezika ki gibčno pleše med zobmi in prši besede kot škropilnica na vrtu. Vsaka resnica sveta je obvladljiva z radostno lahkoto in ni ljubezni, ki je jezik ne bi znal ujeti v prijazno čebljanje ali radostno hvalnico čeprav je za povsem nove besede včasih potrebna vaja pri logopedu Še huje pa je s človekom, ki ga preseneti ljubezen da obnemi, kot da ni prave besede in čudaško sili prav tja, kjer ne zmore ničesar reči. Takrat je edina rešitev v iskrenem jecljanju da se jezik nauči besede za tisti strah in besede za tisto ljubezen in vmesnih besed, ki prinesejo smeh ker je vsaka resnica sveta obvladljiva z radostno lahkoto in je ljubezen igra, ko je šlo Bogu najbolj na smeh.
(Salsa, 2003)
358
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 358 3/29/13 5:43 PM Alojz Ihan / V angleščino prevedel Andrej Pleterski / Nominirano za LZ 2012
GOD FELT LIKE LAUGHING
God felt like laughing while sewing large colorful wings onto butterflies designed for playful fluttering around blossoms, and even more so while whetting the birds’ beaks and polishing the fish’s scaly skin nor could he keep serious about the elephant’s trunk and pigs’ tails. Which is all the more obvious with the human. There’s no creation merrier than the red tongue lithely dancing between the teeth, spraying out words like a lawn sprinkler. Any truth of the world can be seized with joyful ease and there’s no love the tongue can’t capture within a cordial chirrup or a joyful panegyric though, at times, to utter completely new words one needs some practice with a speech therapist. A case much worse is a human surprised by love struck dumb as though there were no right word eccentrically compelled to go where he’s unable to say anything. Then the only solution dwells in genuine stuttering in order for the tongue to learn the word for the fear and the word for the love and the in-between words that give rise to laughter for any truth of the world can be seized with joyful ease with love being the game that makes God feel most like laughing.
359
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 359 3/29/13 5:43 PM Alojz Ihan / V angleščino prevedel Andrej Pleterski / Nominirano za LZ 2012
STARGAZERS
Although stargazers know a telescope consists of mirrors they still wonder with a touching passion what may lie beyond the greatest distance and they build new and more powerful telescopes to find, beyond the farthest stars and beyond the deaf night, a mysterious message that’s tormenting and agitating them so much that they keep on competing to see who can put more mirrors together into the greatest telescope that will go all the way to the very end overlooking, in the heat of competition, the telling truth that they’re gazing into mirrors which might well be the very essence of that distance that doesn’t end even beyond the farthest stars and may not even end at all given the calculations of the saddened stargazers increasingly losing the dream of ever reaching that distance even though staring into the telescope they’re constantly haunted by the familiar quivering feeling as though after a long journey when, somewhere in the distance, you catch sight of the roof of your beloved home.
(Zvezdogledi, Salsa, 2003)
360
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 360 3/29/13 5:43 PM Alojz Ihan / V angleščino prevedel Andrej Pleterski / Nominirano za LZ 2012
DIRTY COURTYARD
I’d never wished to escape through that small somber window into the dirty courtyard closed in on all four sides, squeezed within the high walls built from Karst stone I leaned my child’s brow against the cold dimmed pane staring at the cracked paving and the shadow of the trash can travelling like a sundial towards the dusk until the stars began to blaze whereupon I was tempted to climb up the wall the way scorpions can and stretch my arms towards the sky from the rooftop I realized the stars were too far to really touch but maybe that’s exactly what made me imagine myself being endlessly light and calm cautiously embracing the North Star then briskly closing it into my hand as if into a cage not allowing it any time to spread its wings and fly away into the endless universe.
(Umazano dvorišče, Salsa, 2003)
361
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 361 3/29/13 5:43 PM Alojz Ihan / V angleščino prevedel Andrej Pleterski / Nominirano za LZ 2012
FUGITIVES
It’s worse for those who flee in silence without gunshots, without the detonations of grenades because there might be a deadly ambush behind every shrub. It’s worse for those fleeing through the peaceful Sunday streets of towns because among the strollers amicably lifting their hats one spots a murderer’s gesture too late. It’s worst of all for those who don’t even know because they’ve fled for too long, without being noticed at all with that refined feeling of a professional who, as though by chance, steps into a crowd so as not to be caught by a sniper out in the open shaking hands with strangers, embracing one of their children to hide his face from secret agents or making a stop at a store to stare at fridges and washing machines to stay in the hideout for as long as possible and even on being discovered he looks for safe directions in between the shelves with a calculated serenity constantly leaning forward as though checking the lowest prices so the bullets whiz overhead. And even on being besieged, without escape he rushes to stand in line before the counter because nobody jumps in there not even men in black coats this is how time and energy are gained later much needed by everyone to hurry off as fast as possible to the car in which you’re safe if you manage to shut the door swiftly enough and take off at full speed in second gear.
(Ubežniki, Salsa, 2003)
362
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 362 3/29/13 5:43 PM Alojz Ihan / V angleščino prevedel Andrej Pleterski / Nominirano za LZ 2012
TRAFFIC LIGHT
What you expect goes beyond words, those heavy divine coins with an imperious eye on one of their sides you know very well that their cool metallic touch is too great a price to pay for the music resounding to the two of us passing the sugar bowl in a café touching each other with our tiny coffee spoons like a pair of cheerful pigeons at a Venice fountain.
What you need must remain beyond words, their sticky sawdust which for a split second changes your clothes into secure, friendly plush into an elastic wildcat or a benevolent, rumbling teddy bear but after you’ve touched me with your skin the furry little coat turns again into the sticky sawdust requiring painful tearing, scale after scale from the sensitive whiteness with hair-removal cream useless and razors’ blades soon broken only the nails remaining and by the time you become soft again your skin already reddens like a light at a railroad crossing.
(Semafor, Salsa, 2003)
363
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 363 3/29/13 5:43 PM RpLirikon_XXI_38_2012.indd 364 3/29/13 5:43 PM IZVIRNA SLOVENSKA POEZIJA XXI. ST.
Lidija Gačnik Gombač Brane Mozetič Milan Vincetič Gašper Bivšek Zoran Pevec
365
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 365 3/29/13 5:43 PM RpLirikon_XXI_38_2012.indd 366 3/29/13 5:43 PM Iz novejše slovenske poezije
Lidija Gačnik Gombač (1961)
367
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 367 3/29/13 5:43 PM Iz novejše slovenske poezije / Lidija Gačnik Gombač
Odsotnosti
SLINA STOPNICE
Nič Ne vem, ni podobno kako sem se znašla tem jutrom. tu spodaj. Najbrž Na slini je bilo visim preveč stopnic. s hišo v zraku. Kakor v sanjah: dna ni več – Skozi line potoneš. kaplja pekoči Zdaj stojim dež. pod zadnjo. Ne slišim nič. Le voda vztrajno mi obliva gležnje.
V šibki luči sence rib.
Kot uho se je zaprl svet.
368
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 368 3/29/13 5:43 PM Iz novejše slovenske poezije / Lidija Gačnik Gombač
ŠIPEK OBISK
V slanih Smrt kostnicah pomladi je prišla zjutraj. koža Pozvonila se je zataknila in vstopila, ob šipkov grm. kot da je tu doma.
Še najbolj spominja na kako predpotopno žival. Ampak na to se ne morem nasloniti.
Ves čas spreminja oblike, kot da bi se pretvarjala, da je virtualna.
Naselila je že vse sobe. Sistematično me spreminja v odsotnost.
Ta hip sem še: a zakaj tujci odklepajo kovčke? 369
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 369 3/29/13 5:43 PM Iz novejše slovenske poezije / Lidija Gačnik Gombač
DAN NOČ
Od jutra Prestreljena dan leži so okna in vrata. na parah siv in strt. Senca ječi Pridite, pod napušči. objokovalke ptice.
PTIČJA
Tako se je že stanjšal dan, da sploh ne vem, kako bi z njim.
Zibam ga na vetru, premišljujem in ponavljam ves čas isti gib, da ne bi splašil se in kar umrl.
Zvečer si ga pod jezik položim in tako zaspiva. Tuj glas popeva zaporedje rim, a tudi to je zima.
370
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 370 3/29/13 5:43 PM Iz novejše slovenske poezije
Brane Mozetič (1958)
371
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 371 3/29/13 5:43 PM Iz novejše slovenske poezije / Brane Mozetič
Revolucija
*** ko sem bil majhen, so nas vodili z zastavicami mahat predsedniku, šola je bila blizu celovške, na strateški poti z brnika. včasih smo mahali tudi s tujimi zasta- vicami. kadar je imel gosta. sedaj nas vodijo na volitve. da bi izgledalo pošteno. nova vlada se nastavlja fotoaparatom. le kje jim upanje, da je ostalo še kaj za pokrast. od hribov močni sunki vetra, mrzlo je, in komaj kaj snega. gledam skozi okno, na ljudi, ki počasi doumevajo, da so bili naplahtani, a ne razumejo, kako se je to lahko zgodilo. leta in leta je teklo.
*** vlečem se po dolgih praznih hodnikih, pustih, da me bolijo noge, roke od to- vora. vse do velike bele dvorane, posvečenega vstopa v posvečeno državo. vr- sta je dolga, desetkrat zavita, nadzorniki so strogi, vprašanja resna, sami mali svetovni policaji. zdi se mi, da so vsi američani taki. že v vrtcu se sklanjajo nad svetovnim zemljevidom, prestavljajo tanke, usmerjajo rakete. tudi če bi bil vsak teden na meji, bi me vsak teden fotografirali, mi vsak teden vzeli odtise desetih prstov. le kam se zgubljajo? tja kot prazne besede svobode. krevsam naprej, več- ni potencialni sovražnik, tu in tam, že pred desetletji in še vedno. nekoč so nas učili, da je treba biti nenehno na preži pred sovragom. naučili smo se le, da jih sedaj sami volimo, da sami postajamo taki, da se kot američani dvigamo v nebo ter spuščamo bombe. morda nekoč pride do napake in zrušimo lastna mesta. morda se odpre zemlja in nas pogoltne. zbiramo se na cesti in protestiramo proti vojni. hinavci, mi, ki smo sami zanjo glasovali.
*** tistega dne naj bi pri meni imeli sestanek za revolver, mislim, da je bilo proti večeru, poletje. s. je že prišla, drugih pa nekako kar ni bilo. potem je klicala n., da so na ulicah tanki. a da se bo skušala po partizansko prebiti. prišla je dosti kasneje in povedala, da se je začela vojna. nič ni bilo s sestankom. začelo pa se je nekaj, kar je v meni vselej puščalo občutek krivde. državo so si razdelili, jo izropali, na vrtu stare mame so pustili kup gnoja, kure se tepejo za gliste, vneto brskajo in kokodakajo. v daljavi donijo topovi. ni mi bilo dano, da bi živel v
372
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 372 3/29/13 5:44 PM Iz novejše slovenske poezije / Brane Mozetič
miru, da me ne bi stiskalo pri srcu. potujem, da bi ušel. a v novih deželah novi topovi, vojaki, brzostrelke, dvigam roke za vrat, legam na tla, spominjam se svojih protestnih branj za demokracijo – zdaj pa tole.
***
kar naprej smo hodili na roško. poslušali smo govore, žvižgali, ploskali, sama revolucija nas je bila. prebirali smo južne zapise, na obledelih fotokopijah av- torjev, ki bodo čez leta vodili morije. kaj nam je bilo, da nismo sprevideli. le ne- kaj let zatem so preganjani prišli na oblast – in nam na metelkovi odklopili ele- ktriko, zaprli vodo, da smo jo vozili v velikih kantah. še danes me bolijo roke. vsi črpalkarji so nas poznali. težko je spreminjanje sveta. če že ne nemogoče. danes je umrla whitney houston. nekaj let pred roško si z njo prepeval, da me boš večno ljubil. a tebi nisem verjel. bila je le pesem. pa vendar te je bilo lepo poslušati. in ko stokrat odzvanja po radiu, mi obudi tisti drugi kič, v množici, na cesti, in si ne morem z lahkoto reči, bila je le politika.
373
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 373 3/29/13 5:44 PM RpLirikon_XXI_38_2012.indd 374 3/29/13 5:44 PM Iz novejše slovenske poezije
Milan Vincetič (1957)
375
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 375 3/29/13 5:44 PM Iz novejše slovenske poezije / Milan Vincetič
Potovedke
POTOVKE Jeleni
Gora, ki je ušla v sobo, Dlani se je šibila od jelenov, da so širili nosnice, Koliko me je še od tvojih dlaneh, prhali in kopitljali ko so njene, do medlega čez vaju in drzno do obeh. koliko, če že, od bokov, Sij ko te vrelo meljejo v razpasan večer. Obenem se prepiše list v bolehno nečitljivost in privablja vsled vrstic
Dežnik njen uhan in naju v vzhodnik in pribegli sij Ležalnik, ki sta ga razprla v razbolelem raju. čezme, je zgolj dežnik, ob njem pa polmrak,
ki liže se v meglice Korito in trudoma pokrije, kar ima še lice. Gora, ki je odšla iz sobe, se je prepasala in otresla jelene,
da so sezuli kopita in bodli do korita – in že je koprnina.
376
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 376 3/29/13 5:44 PM Iz novejše slovenske poezije / Milan Vincetič
POTOVCI Pahljača
Ležalnik, ki si ga zložil Petelin čeznjo, je bil pahljača, pod njo pa knjiga, Če boš mojih oči, me godi v petelina, karmični parfum, če boš, čeravno bova, prismuknjen slinček in molilni mlinček. me prišepni v objem, kjer ti počnem, kar še ne vem.
Pekel Sobota Čezmerna sem ti, nezmerna v dlaneh Sobota, ki je mižala in v njenih očeh iz žepa, mi je privoščila tvoje sprehode spod luninih men, ki čukajo v nožju ter dopisala grafite me v raj za pekel. čez ljubke balkone in spravljene slike.
377
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 377 3/29/13 5:44 PM Iz novejše slovenske poezije / Milan Vincetič
Čmrlji Barbara
Kaj vidijo tvoje oči, Še podrepni stari dež, ko spijo in mrmrajo še baretka klapouhka kot razgreti čmrlji, in zadet velociped,
ki jih zaklepam v cvet ki v napere in verigo s kleščami za orehe, pridviguje ti plisirko – in že sem meden. – za spoznanje mimo.
Borovnice Zora
Ključ, ki je odškrtal Končno sem tvojih oči počez, je imel krompir, in njegovih noči, pa me ni, pa te ni slednjič le petelin,
čez strmec borovnic ki samcat zapoje in dan je bil, za tvoje in moje preskoraj bil. v same samote.
Gosak
Pa natakne si japonke in vrže vranjo grivo ter odjadra plemenito
po njiju v slačibar, kjer zadrto se usaja čez kopuna in gosaka.
378
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 378 3/29/13 5:44 PM Iz novejše slovenske poezije
Gašper Bivšek (1984)
379
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 379 3/29/13 5:44 PM Iz novejše slovenske poezije / Gašper Bivšek
Silaki, čudaki in drugi vaški ljudje
Biki in gonjači
To so največji biki, dedovi biki, stari kot svet, luske gnoja se jim kot bojevniški oklep držijo nog. Segam jim komaj do trebuhov, ko stojijo, prislonim uho ob njih in otrok slišim sanskrtske bajke, pojoče dialekte, daljni dih in bit srca. Z blatnimi repi se otepajo muh, lenobno žvečijo jutranji drobir: sanje sanjane, ko se zbudiš iz sanj. Vtikajo gobce v miniaturne napajalnike, žejni, puhajo paro iz svojih vulkanskih vampov. Včasih potegnejo z vratovi po verigah, da vztrepeta pod ali se naveličani čakanja rohneče oglasijo iz bistva parkljev. Dedovi biki, kolosi minimalistične staje, dvorogi stroji, noge, ki tlačijo zemljo, da ne odleti v vesolje. Gromovniki v noči, kite, ki pulijo stojišča iz tal, kurjači v parniku na sedlu hriba, meglena zavesa domače doline, vigredna travniška pena, zgostitev moči.
V neki noči, kakor da bi se pod to staro štalo začel odpirati pekel, zarožljajo verige, skozi špranje poškilijo rdeče luči. Potem je še tisto vpitje, ko jih tovorijo na kamione in pes z laježem izven sebe, besneča duša, naša vest in gonjač, ki divje pretepa bika, njegovo pojemajoče rohnenje in ded, ki miri in oklofuta človeka. Čudna tišina zimske noči. Drugo jutro, na robu moči, njegova glava uprta v kuhinjsko mizo, spregovori mislec v skrajni sili:
tako se zaradi življenja umre in ne zaradi smrti, ne zaradi sovraštva, ampak zaradi ljubezni.
380
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 380 3/29/13 5:44 PM Iz novejše slovenske poezije / Gašper Bivšek
Kvartopirci
Njegov krvnik ne bo nikoli sedel za zatožno klop in maščevalni ljudski huma- nosti v tem primeru ne bo zadoščeno. Nihče mu ne bo dokazoval krivde, kot sterilnemu bogu, ki si ne mara mazati rokavic s smrtjo, ali onemu drugemu v kotu, nememu, nedolžnemu, ki vse grehe prevzema nase in je že čisto pu- klast s pogledom zaritim tri korake v zemljo. Zalili ga bodo z mastnim bučnim oljem, ali ga s pinceto iztrgali iz tega sveta. On je davek gobarjev, nesrečna patina tistih, ki iščejo mir, gozdna klica, drobna prisotnost, takorekoč nič, duh, pravzaprav vse, pikov as: klôp. Ko odide skozi odtok, za sabo pusti omrtvičene obremenilne dokaze in kvartopirski nasmeh.
Beseda je postal, ko se je beseda vrtela okoli njega in ga ni nihče pričakoval. Vstopil je z neenakomernim alpskim korakom, ni trkal na vrata ali odtrcal čevljev, vstopil je kot v dom, ki ga ni nikoli imel. Vsakemu od nas je položil mrtvo desno roko z levico v dlan in voščil srečno in bogdaj. Skoparil je z bese- dami, kot artist je na palcu sukal klobuk, obrnil harmoniko in igral, če je kdo drug potegnil za meh. Udarili smo karte. Pili žganje in mošt, z rokami jedli vratovino in rženi kruh. Naše roke čiste. Čast se poti v dlaneh. Imel je kalne in modre oči. Bil je smešen: nikoli ni govoril šal. Zmetali smo na kup in on se je zraven čudno smejal.
Zlepil se je z domačim lesom. Videl sem, ko je odšel: usta zarasla smolna braz- gotina, glava je postala krošnja, telo deblo, roke suhe veje. Od drugega drevja se ni kaj prida razlikoval: lesen v besedah in dejanjih, kot vsi.
381
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 381 3/29/13 5:44 PM Iz novejše slovenske poezije / Gašper Bivšek
Vaški Muzikant
Da bi postal bolj jaz, sem dvignil roke od stvari, ki sem si jih želel. Poslan sem bil, da bi zabaval ljudi z na obraz izrisanim karnevalskim nasmehom, človek veselja in sreče, vaški Dioniz. Igral sem za hrano, klop ob peči, za kakšen dinar, devize, pobegel poljub pod senikom. Igral sem cele noči, svetilnik za vešče, cvet za metulje, axis mundi; igral sem cele noči, udarjal s peto takt, ko so drugi plesali. Toliko sem jih poročil in na koncu ostal sam. Igral sem noro pesem dolgo skoraj stoletje, na slepo s prevezo čez oči, v nevihtah gromov brez strele, v kolonah umikajočih, v gazi premraženih, moji prsti so bili zmeraj vroči; na krajevnih proslavah, na grobovih zamolčanih, v logih, po travnikih, na previ- snem skalovju, po kasarnah navideznih mej, kombinatom utopičnih delavcev, na slepo s prevezo čez oči, na zborovanjih našemljenih tatov, na čast vsem tro- bojnicam narodnih zmot.
Zdaj je streha moje hiše sito za sonce in koprive varuhi ključev nevidnih not. Harmoniko sem, kot vse odvečne stvari, obesil na steno ob Kristusov kot: naj veter zdaj nanjo igra, naj njegova žametna usta godejo na meh mojega življenja. Sam, zaklet na obstajanje, priklenjen na poslednjo zibel, skozi edino režo moje- ga doma gledam svet v jesenskih plamenih, gledam ledeno puščavo, lomljenje svetlobe v njej, konje podivjane, gledam slive cveteti tako lepo kot še nikoli. Vidim cel svet.
382
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 382 3/29/13 5:44 PM Iz novejše slovenske poezije / Gašper Bivšek
Sveti Jakob
Nikoli nisem razumel te kopije nebes, pisem, ki so pridigala o večni brezpo- gojni toplini, medtem ko so me hladni jeziki lizali pod hlačnicami in sem tudi poleti občutil mraz v rdeči žamet oblečenih tabel, (nekakšnih odprtih src), ka- mor je z največjim truščem izginjal denar; oči tistega, ki je tehtal izplen in mar- kiral tiste, ki si za gospodov dan niso očistili nohtov. Je ta svet krušeča pozlata prebodenega srca device, odrešeniški škrlat, zadnji fragment mučenikovih oči v trenutku, ko ga prikrajšajo za glavo? Je to zadnji fragment v očeh gazele? Na svodu so plavali svetniki v kopeli ostrih odsevov vitražev, ki so bili kot daljni spomin na sonce; kot nebo, ki razpada v sunku razjarjenega vesoljnega vala, kot špranje v trugi, pozabljeni snopi na jesenski njivi. Poskušal sem ujeti be- sede. Hlad kamenja mi jih je vztrajno trgal iz drobovja: stavek za stavkom, besedo za besedo, krčil telo, me spravil na kolena.
Pobožni so vrteli vence v neskončnost, z glavo hlastali za svojim repom sreče. Včasih se je kakšen razletel v njihovih rokah in so prošnje popadale po tleh, se je moledovanje odkotalilo v pajkove kote, v nič, v fuge spovednice, med labirinte nog. Drugi so čakali, brez milosti stoje, kdo bo prvi padel v nezavest, kdo ne bo več zdržal agresivnega duha svojega soseda, komu bo prestreljeni Boštjan primazal klofuto, ali markantno pomežiknila Jakobova glava na srebr- nem pladnju. Čakajo na ŠŠŠ, ki bo utišal otroški nasmeh in zagrozil z večnim ognjem, jim prikrito pokazal na starca za stebrom, ki mu je greh prebodel oči. Jim zašepetal nekaj o molku in zlatu, o varljivem diktatu srca, o lažnivih od- mevih v glavi, o ravni drži telesa, da je iskrenost izmišljotina in prava beseda položena na jezik od boga.
Uganke v muštrih stranskih oltarjev, v niši molčeče in mračne Marije, v skrinji za prošnje, v večnem plastičnem vencu, šifre v mrežah strjenega voska. Tisoč ljudi v enem telesu, na premcu vzpetine, v kripti, v trupu ladje, ki je obrnjena na jutrovo in tja nikoli ne odpluje. V obnemelih pljučih vesoljstva, v zlatem rezu dobrega in zla, v vitruviju Kristusa, v fokusu oči trikotnika, v povprečju nerazumevanja, v izparini človeškega, v orgelskih grlih stoletja, na koru glave; v melodiji, ki te povzdigne v zvonik farne cerkve, med mračnike - zven v srcu
383
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 383 3/29/13 5:44 PM Iz novejše slovenske poezije / Gašper Bivšek
zvona – te spusti, da strmoglaviš na tla, povsem izvotljen, izropan sebe in poln Boga.
Ko bom v odhajanju potopil kazalec v sveto vodo in naredil križ čez čelo, usta in srce; ko bom odrinil te megalomanske duri, ali bom še stopil na prosto kot jaz ali kot kamen? Se bom odkrižal telesa, bom priklical kamen skoz sebe? Kot Jakobova glava se bom zvalil iz tega kamnoloma, po svetu bom ponižno poto- val na podplatih drugih in jim polagal prah besed na jezike:
bom povsod me nikjer ne bo se ne bom nikoli vrnil bom za vedno ostal
384
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 384 3/29/13 5:44 PM Iz novejše slovenske poezije
Zoran Pevec (1955)
385
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 385 3/29/13 5:44 PM Iz novejše slovenske poezije / Zoran Pevec
Melethe thanatou
SKORJA BESED
Ti in tvoja beseda, drevo in njegova skorja. Kakšno vprašanje in kakšen prihajajoč poslušalec. Zelo resno, zelo umirjeno, zelo hladno. Mimogrede se nič ne zgodi, mimogrede plane v množico prismukov glas, še preden se uspemo obrniti v naročju učitelja.
Zamah. Tujec, ki nosi brado. Uganka. V njej je skorja besed.
INTERPRETACIJA SMRTI
Pogled s hriba nad mestom. V družbi življenjskih priložnosti in plamteče Piriflegeton. Brez nje, kot vse brez vsega. Dih brez vsega, senca brez vsega. Padajoča pesem v grgranju nihajočega spanca. Je zazrta v čudež večnosti
386
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 386 3/29/13 5:44 PM Iz novejše slovenske poezije / Zoran Pevec
ali v Boga, ki ji kima? Preden rečeš svetloba, so kratke sanje obkoljene z občutkom tesnobe. To je, vem, privatna šala, ki razloži le modro solzo neba.
EKSPERIMENT
Na razpolago imam vse pesmi. Vsaka ima svoj glas, svojo tišino, začetek, konec in eno samo misel, ta je tvoja skrivnost. Žrtvoval bi desni sredinec, verz, da si v neki točki, preizkušal potrpežljivost mestne ulice sredi noči, naredil eksperiment – ob obletnici velikih dreves,1 bi jim posekal veje. Bi mi potem izdala uganko tvojih ustnic brez besed ...
1 Saint-John Perse, 1975: Zbrane pesnitve. Ljubljana: DZS, 100.
387
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 387 3/29/13 5:44 PM Iz novejše slovenske poezije / Zoran Pevec
ZAKAJ TAKO MALO REČEM O SMRTI …
Zakaj tako malo rečem o smrti, o vsem drugem pa vse … Sklonim se k svojemu vonju. Grem na teraso, tam sem bližje luni. Slep sem. V meni rastejo besede. Tema je nekoliko večja kot ponavadi. Komar se mi prisesa na kožo in zelo sem ranljiv. Nočem prezreti nobene misli, a sem kljub temu skromen. V meni rasteta mrak in svetloba in počasi, res počasi odpadam v opazovanje ceste, kjer nekdo hodi vzvratno. Zdi se mi, da nekaj mrmra. Morda o smrti. V roke primem vrtavko in jo zasučem. Če pade na desno, izgubim, če pade na levo, zmagam. Tako me najedajo vžgana znamenja poznega popoldneva. Mmm, da, smrt je moja nevesta. Zakaj tako malo rečem o njej, o vsem drugem pa vse ...
388
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 388 3/29/13 5:44 PM Iz novejše slovenske poezije / Zoran Pevec
V URI DVOMA
Povsod raste večno življenje. Pravzaprav kraljestvo življenj. Tu so zvarjeni udje v človeka. Naslanjajo se na razum, na polje okostnjakov in na obračanje k duševni potrtosti. Nič mirovanja, kljub mrtvim otokom, ki so posejani povsod naokrog. Čelo je oznojeno od preprostosti, hvalnice pravljic so darežljive, na bledičnih otrocih je videti njihove sorodnike v velikih očeh. Vse tako nastaja iz dneva v dan. Veter pihlja narahlo, pesem reže tišino, maliki škripanja misli slovesno sklenejo roke. Nenaden hrup se potegne čez črto klateče zmede. Na tem prepihu rečem, da je svet podoben nekemu drugemu svetu. Tam ležijo pisane rože v uri dvoma v nepravično odmerjenem kotu. V roke vzamem radirko in izbrišem prvi dve vrstici te pesmi.
389
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 389 3/29/13 5:44 PM Iz novejše slovenske poezije / Zoran Pevec
MELETE THANATOU
Kdor koli si, pridi in odpri vrata, reci mi, da so v razpokah kamni, da ni med njimi niti za špranjo prostora, ponudi mi golo telo, za deževnim popoldnevom; iz papirja naredi čipkast prtiček, podstavek za skupno pot, vadi poljub z mano, objemiva se, ko od strahu šklepetam z zobmi, in ko od hrabrosti rjujem kot Herkul brez sna. V koščku spokorjenega spanca bova zdaj zdaj legla, gledala škilastega ptiča, ki z letom reže nebo na dva dela. Nikoli več ne bova, kakor sva sedaj. Skupaj vadiva počepe, sprehode po mestni ulici, spogledovanje z urnimi kazalci; ob zbujanju imam tvoje oči, tvoje misli in tvoj čuden nasmeh. Tako moja si in jaz sem tako tvoj, da se ne bova nikoli zapustila brez rok na stegnih. Je v tem najina nedolžnost? Kaj veva povedati drug o drugem drugega kot to, da sva v pričakovanju. In je takoj črviv spomin.
390
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 390 3/29/13 5:44 PM Izbrana avtopoetika / Pesniške zamisli
PLANETI Z LASTNO SVETLOBO (7)
Zoran Pevec (1955)
Vaja za smrt
391
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 391 3/29/13 5:44 PM Zoran Pevec
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 392 3/29/13 5:44 PM Zoran Pevec
Vaja za smrt
Ker človek (po Kantu) o sebi ponavadi govori ali piše tisto, kar bi želel biti, ne pa, kar je, se zdi takšno upovedovanje dokaj samoljubno in nekako v smislu »egoist je tisti, ki ne misli name«. Zato bom v tem razmisleku poizkušal svoje pesniško pisanje upovedati ne kot pesniški vase zagledani zanesenjak, temveč kot tubit, ki se tudi s poezijo, ali pa morda najbolj prav z njo, uri v pripravah na smrt, v melete thanatou, v skrbi za smrt, kot jo je v Fajdonu s Sokratovimi be- sedami zapisal Platon ali kot o njej piše v Daru smrti Jacques Derrida, ko prav ob tem delu meni, da je »filozofija čuječna anticipacija smrti, je skrb, posvečena umiranju, premišljevanje o najboljšem načinu sprejemanja in (za)dajanja smrti sebi, izkušnji bedenja ob možni smrti in izkušnji smrti, možni kot nemožnosti« (Derrida, 2004: 20). Biti prisoten za neprisotnost je blizu pesniškemu izreklji- vo/neizrekljivemu, biti najbolj »moj«, takrat ko si najbolj manjkam biti, biti v distanci do življenja in v konceptu smrti – morda je to tisto, kar venomer išče poezija, kjer živi in se najdeva pesnik, takrat ko ve in ko ne ve za domet svoje poezije. In tako kot ve o tem zelo malo ali skoraj nič, se mu mora včasih zazde- ti, da ve o smrti več kot drugi, četudi se zaveda, da o njej ne ve ničesar! Ni ga človeka, ki se ne bi ukvarjal s smrtjo, a kot vemo, nihče o njej ne more povedati ničesar iz lastne izkušnje. V mladosti se nam zdi smrt oddaljena ab- straktnost, starejši in bližje, ko smo ji, bolj nam postaja »domača«. Morda bi jo moral najbolj »udomačiti« prav pesnik, ki zahaja k njej kot tubit, ki išče svojo celost, morda celo popolnost, prav v sobivanju z njo. Pesnik ob tem seveda ni naduti Heglov Gospodar, ki meni, da je nesmrten, a vsekakor tudi ni prestra- šeni Hlapec, ki se ves iz sebe trese pred mislijo, da ga nekega dne ne bo več. V heglovski relaciji med Gospodarjem in Sužnjem je Gospodar torej pripravljen žrtvovati življenje za svobodo in moč, medtem ko je Suženj pripravljen žrtvo- vati svobodo, da bi ohranil življenje. Kaj je pripravljen žrtvovati pesnik, da bi ohranil poezijo? Vse! To bi bil najbolj popoln in kratek odgovor. Pesnik mor- da lahko za poezijo umre, ne more pa umreti namesto nje, če parafraziramo znano psihoanalitično misel o življenju oziroma smrti za drugega. A obenem tudi ne dramatizirajmo – če je poezija preživela vse od Homerja in kitajske lirike dalje, bo najverjetneje živela tudi še naprej. Ostaja pač vprašanje, kako skrbeti za smrt znotraj pisanja verzov. O tem nam ne povedo vsega le pesmi,
393
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 393 3/29/13 5:44 PM Zoran Pevec
ki govorijo o koncu življenja, temveč tudi razmišljanja filozofov, ki pa se smrti približujejo seveda na drugačni ravni kot poezija. Filozofe je razmišljanje o smrti zanimalo od nekdaj, različni pa so bili tudi tovrstni pristopi k njej. In kljub temu da se sodobni človek nekako izogiba raz- mišljanju o smrti, se filozofi ukvarjajo z njo neprestano in iz različnih zornih kotov. Bernard Schumacher v Death and Mortality in Contemporary Philosophy (Schumacher 2011) razmišlja o smrti kot o tem, da človek zares umre z nepo- vratno izgubo svoje biti, esence, zavesti, in ne zgolj, ko neha delovati kot orga- nizem. Gre seveda za biološko smrt na eni strani in za konec zavedanja same- ga sebe kot razmišljujočega in zavedajočega se tubitja. Medtem ko upoveduje misel o smrti v povezavi z drugim in s sebstvom, se dotakne tudi Epikurjevega razmišljanja o smrti, da človeku ni treba biti v skrbeh zaradi smrti, »saj dokler smo mi tu, smrti ni, ko pride smrt, pa nas ni več«. Kot so se torej spreminjale tipologije kultur in kompleksnosti kulturnega koda, se je spreminjalo tudi razmišljanje o smrti. Demokrit je v antiki zanikal posmrtno življenje, v krščanskem pojmovanju smrti telo odmre, duša pa odide v enega od treh onostranstev – pekel/vice/nebesa (mimogrede, dobro vemo, kam je Dante v Božanski komediji poslal pesnike). Sokrata in njegovo razmi- šljanje o smrti v Fajdonu smo že omenili, Platon pa je menil, da je telo le oklep za večno dušo. Podobno je razmišljal tudi Aristotel, ki je nesmrtnost namenil le umskemu delu duše. O kljubovanju smrti je razmišljal Michel de Montai- gne, racionalisti od Descartesa naprej pa so s poudarjanjem razuma poizkušali »priti do dna« tudi smrti. O tem, da živo bitje ne umre popolnoma, oziroma se stalno vrača isto, je pisal Friedrich Nietzsche. Kant pa je menil, da je svet pač takšen, kakršen je in znotraj tega je smrt razumljiva, kakor jo dojema človekov um. Za Hegla je smrt izguba posameznika, ne pa splošnega. Vprašanje je, kaj je pesniku bližje – Sartrovo eksistencialno razmišljanje o nesmislu življenja ali Heideggrov »biti drug z drugim« (Heidegger 1997: 327) tudi v smrti … V »vaji za smrt« je zagotovo pomembna Kierkegaardova misel o tem, da je človek na smrt bolan že takrat, ko se rodi« (Kierkegaard 2004). In prav tega se mora zavedati pesnik. Pesnik je »absolutno briljanten« in reče »marš smrt prasica«, zapiše v eni od svojih pesmi verjetno v svetu najbolj priznani sloven- ski pesnik Tomaž Šalamun – in zdi se, da je prav s tem upovedano bistvo pe- snikovega razumevanja, doumevanja in občestva s smrtjo. Kierkegaard meni,
394
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 394 3/29/13 5:44 PM Zoran Pevec
da je »krščansko junaštvo, da si upaš biti do kraja ti« (Kierkegaard 2004: 9), in ta »biti do kraja jaz, tudi v razmerju do smrti« je »junaštvo« pesnika. Po- izkušajmo ga še enkrat parafrazirati – če si rečemo, da smo pesnik in potem ugotovimo, da to nismo – ali potem ne moremo zdržati več tega, da bi bili mi sami, kar smo? To je obup pesnika, a v drugih podobnih primerih, ko si želimo nekaj postati, pa ugotovimo, da nam ni uspelo, tudi obup vsakega posamezni- ka, človeka kot tubiti. Če si rečem, da bom nekaj in mi potem to ne uspe, sem izgubljeni človek, v tem sta obup in tesnoba sodobne, a pravzaprav tudi histo- rične tubiti. To je bolezen sebstva, ki se kar naprej vprašuje po tem, kdo in kaj je, ki ga v idem konstituirajo drugi, in ki v ipse išče lastno identiteto (Ricoeur 1992). Sem pluralni ponaredek ali bitni pesniški izpovedovalec heterogenega vesoljstva in avtorefleksivni zapisovalec svojega Jaza? Sem najbolj Jaz, ko sem v Drugem, piše Lacan, in prav zato moram v tem mikro- in makrokontekstu kot pesnik pridobiti resnico življenja, katerega del je tudi smrt. Ta nerazstavljivi jaz, se me je verjetno prvič dotaknil v pesmi Nevidni so- potnik v pesniški zbirki Zapisi pozabljenih. Sicer dokaj prezrti v slovenski lite- rarni pokrajini, pa vendar – relativno mlad, ne le po pesniškem stažu, sem v tej pesmi »hodil naokrog »s temnimi očali na očeh«, zato da sem se odmaknil od tesnobne okolice, sem se delal slepca, da bi se me lahko dotaknila »deklica« in me z roko v roki odpeljala v neznano – v bližino smrti, kjer sem lahko bil daleč od ljudi, a paradoksalno – pravzaprav najbližje življenju, ko sem razmi- šljal o »nepojasnjeni malenkosti« vedno bolj zbledele mladosti, ko sem zahajal v »zrcalni blodnjak« vsakdana ali v »oddaljena predmestja« bežnih naključij. Ali sem bil v tistem hipu foucaultovski »subjekt, ki pripada brezčasni eviden- ci« (Badiou 1996: 9) ali borec proti normativističnim usmeritvam družbenega okolja (Badiou 1996: 11) ali čisto navaden »na smrt bolani« slehernik. Kdo bi vedel, vsekakor pa sem v evidenci tega zapisa, verjetno bolj podzavestno kot zavestno, prehajal iz brezskrbnega mladostništva v – recimo temu nekoliko navadno – skupek funkcij, ki se upira, a obenem odpira zavedanju o tem, da je človek končno bitje. Lahko bi zapisal, da se je to »migetanje skrbi« nadaljevalo v naslednji pe- sniški zbirki Pod silikonskim nebom, v kateri se mi je v »zapredku trajanja« prikazovalo valovanje novih znamenj tubivanja, ki so se mešala z »odtisi spo- mina«. Vsakdan je posedal ob »hišnem mačku« in ob pomirjujoči »skodelici
395
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 395 3/29/13 5:44 PM Zoran Pevec
čaja«, v »sledi, ki beži, beži v daljavo«, pa je bila lacanovska želja, »zasidrana kot val sredi morja«. Napisal sem verze: »Na roko je naslonjeno dekle, / bogve kaj misli, kam s pogledom zre, / ob mizi, kjer sedi, je belo pismo, / v njem spomin morda, morda le klic želja« – in bogve, ali je bila to podoba cankarjanskega hrepenenja, zapisana skozi ženski pogled, občudovanje »strpnosti in odnosa do smrti« (Krek 1999) ali čisto navadno pričakovanje ljubezni in zanesenih sanj. To zadnje verjetno nekoliko manj, saj sem se v poeziji vse od svojih začet- kov poizkušal izogibati tako patetičnosti kot tudi sentimentalnosti. Zagotovo pa vem, da sem v življenju spoznal meni tako ljubo osebo, ki mi je dejala, da je to pesem, kot da bi ji bila napisana na kožo. In to zagotovo ni bila smrt, ali pa morda na nek čuden, nedoumljiv način, vendarle prav to. Misli o Cioranovih »ljudeh, ki so smešna naključja«, sem predvsem iz mo- škega zornega kota poizkušal pesniško zapisati v knjigi Moški v sobi. Ta »moški v sobi«, ki stalno nekam odhaja in nikoli nikamor ne pride, ki misli, da ima vse, pa pravzaprav nima ničesar, je moj godotovski večni čakalec ali – kot je v eni od spremnih misli zapisala Alenka Jovanovski – »podoben je Beckettovim, v pesek in smeti zakopanim ljudem«. Ta moški, ki traja v »blazno omotični tišini«, kjer obenem je in ga ni, po malem prisluškuje svetu in sebi in potem na vsem lepem zamrmra: »Tako je govoril moški v sobi.« In že ga ni več. Komaj se dotakne življenja, po njem malo pobrklja, si umisli, da je morebiti lahko celo »Kralj«, že se zave, da naj bo kralj še tako velik, na koncu vendar spozna tisto, česar mu v življenju, kljub vsem dosežnim in nedosežnim ciljem ne uspe, ne doumeti ne preživeti, to je smrt – tista smrt, o kateri zapiše Bataille (Bataille 2006), da »vzbuja strah in ledeni samo človeka, absorbiranega v zavest svoje bodoče izginitve kot ločena in nenadomestljiva bit …« Da sem med listi list, ki raste, zeleni in odmira, sem opazoval v pesmi Med listi list v pesniški zbirki V neki točki. Tu bivam ponižen, se premikam v verzih od enega k drugemu oklepaju, znotraj katerih se zavedam svoje minljivosti. »Smrt je način bivanja, ki ga tubit prevzame, brž ko je. Brž ko človek pride v življenje, takoj je dovolj star, da umre,« piše Heidegger v Biti in času (Heidegger 1997: 335), in prav tega se zaveda tudi pesem, ki ima enak naslov kot knjiga V neki točki. V njej je nekaj objemov, v njej hlapijo pogledi in pesnik, ki drži v rokah »škatlo s poljubi« za »žensko, ki ima dolgo besedo na robu ustnice«. Teh besed »ne pozna nihče«, kot nihče ne ve, kaj se zgodi po našem poslednjem (iz)
396
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 396 3/29/13 5:44 PM Zoran Pevec
dihu. Knjiga se konča s sklopom pesmi z naslovom Hasidski pevec in prav ta- kšen je tudi naslov moje naslednje pesniške zbirke, seveda z drugačno vsebino. Pesnik te zbirke je tako rekoč ortodoksni pisec, ki dojema vprašanje življenja kot tovrstna židovska skupina. Je na meji med pobožnim in pravičnim, a tudi na ločnici med življenjem in smrtjo. Izmenjuje misli o ljubezni, zakónu očeta in skritem bogu, ki ga kar naprej nekaj vprašujemo, čeprav vemo, da bog ni- koli ne odgovarja. Vprašanja bogu so vprašanja o bremenu jaza, ki »s slepim nabojem smrti potuje v sivi kamen brez sveta«. »Ko zapremo usta, se pričenja / tišina. Ko zapremo oči, vznikne ljubezen. Ko utihne pesnik, / se izpiše pesem. V tem hipu je tesnobna napetost otipavanja lune« – in v tistem trenutku je zelo verjetno tudi »slovo v odhodu proti neznanemu, brez povratka, brez puščanja naslova« (Levinas 1996: 5). Tu je z nami Nežni mrlič, ki je za časa življenja venomer »skoraj klovnovsko« nedokončan, ki nam pripoveduje o »dušah in o strahovih onkraj«, ki je sestavljen iz »posebnih besed«, ki jih nihče ne pozna. In ko se v tej »mračni katastrofi« pričenja »artikulirati ključna opredelitev« ži- vljenja, ki nam pove, da »dogodek uvede poseben čas in drugo posebno logiko sveta« (Johnston 2006), potem je to zagotovo »mistična tišina smrti«. Alain Ba- diou nam v Hvalnici ljubezni pove – »Ljubite tisto, česar ne boste nikoli videli dvakrat« (Badiou 2010: 48) – svoje smrti v življenju zagotovo ne bomo videli dvakrat. Tudi zato sem napisal pesem:
Melete thanatou
Na razpolago imam vse pesmi. Vsaka ima svoj glas, svojo tišino, začetek, konec in eno samo misel, ta je tvoja skrivnost. Žrtvoval bi desni sredinec, verz, da si v neki točki, preizkušal potrpežljivost mestne ulice sredi noči, naredil eksperiment –
397
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 397 3/29/13 5:44 PM Zoran Pevec
ob obletnici velikih dreves,1 bi jim posekal veje. Bi mi potem izdala uganko tvojih ustnic brez besed ...
Literatura Alain Badiou, 1996: Etika. Ljubljana: Problemi 1. Društvo za teoretsko psihoanalizo. Alain Badiou, Slavoj Žižek, 2010: Hvalnica ljubezni. Ljubljana: Problemi 3, letnik XLVIII. Georges Bataille, 2006: Hegel, smrt in žrtvovanje. Koper: Hyperion. Jacques Derrida, 2004: Dar smrti. Ljubljana: Društvo Apokalipsa. Martin Heidegger, 1997: Bit in čas. Ljubljana: Slovenska matica. Adrian Johnston, 2006: Hitri in mrtvi: Alain Badiou in razcepljene hitrosti trasnformacije. Problemi –8, letnik XLIV. 145–186. Søren Kierkegaard, 2004. Bolezen za smrt: krščanska psihološka razprava za spodbudo in prebujo; in Trije spodbudni govori. Celje: Mohorjeva družba. Janez Krek, 1999: Strpnost in odnos do smrti. Problemi 3–4, letik XXXVII. 125–143. Emmanuel Lévinas, 1996: Smrt in čas. Ljubljana: Nova revija, zbirka Phainomena). Paul Ricoeur, 1992: Oneself as Another. Chicago: The University of Chicago Press. Bernard Schumacher, 2011: Death and Mortality in Contemporary Philosophy. Cambridge: Cambridge University Press, e-knjiga).
1 Saint-John Perse, 1975: Zbrane pesnitve. Ljubljana: DZS, 100.
398
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 398 3/29/13 5:44 PM Partnersko
EVROPSKI PESNIŠKI TURNIR V MARIBORU (2011)
Slovenski izbor pesmi 12 avtorjev:
Veronika Dintinjana Cvetka Bevc / Marko Elsner Grošelj Stanka Hrastelj / Petra Kolmančič / Simona Kopinšek Barbara Korun / Aleš Mustar / Franci Novak Ana Pepelnik / Marcello Potocco Barbara Simoniti
Evropski izbor pesmi 6 avtorjev:
Ferencz Győző (Madžarska) Giovanni Tuzet (Italija) / Kemal Artnam Mujičić (Hrvaška) Mujo Musagić (Bosna in Hercegovina) / Marcel Lacko (Slovaška) Veronika Dintinjana (Slovenija)
399
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 399 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / slovenski izbor pesmi 12 avtorjev
Veronika Dintinjana – zmagovalka slovenskega izbora EPT 2011
Medeja
Moj sin ve. Vsak večer me pokliče. Nanj se zanesem. Dober, skrben sin je, oba sta, moja sinova. Moja skrb in tolažba.
Z veseljem jima še zdaj operem in zlikam. Obožujeta moj biskvit iz marelic. Ko sta bila otroka, sem ju močno stisnila k sebi, to je poplačalo vse neizpolnjene obljube, sled šminke na srajci ali neskončne ure dela.
Mlajši sin ima ženo, ki ve, da se staram. In zna čakati. Uči se peči biskvit. Drugi sin nima žene ali otrok. Vsak večer me pokliče. Nobenega mazanja rok s krvjo ni bilo treba.
Mož je umrl pred leti. Dolgo je trajalo, preden smo ga lahko pokopali. Noč za nočjo je sam bedel ob svoji postelji. Čas je učinkovitejši od noža. Jaz mislim nase, staram se zgledno.
Nisem čarovnica. Toda stvari je treba znati obrniti sebi v prid.
400
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 400 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / slovenski izbor pesmi 12 avtorjev
Cvetka Bevc
Alba za ptice
Bivamo po milosti ptic, ki so nam odstopile svoja gnezda, še topla od njihovih kril.
Zato se ne bojim leteti.
Strah me je le zgodovine, ki beleži sestreljena letala natančneje od ptičjih padcev in briše iz spomina vladarice sveta.
Ptice pred prvim poletom učijo govoriti svoje otroke besedo zemlja, da jim lahko razkažejo nebo.
V pogledu iz višav smo ljudje majhni. Iz oblakov gradimo hiše za ranjene ptice kot domove za naše izgubljene sanje, selimo jih med zvezdami kot šotore nomadskega plemena po puščavi, posejani s prividi krilatih bitij iz peska. In v pogledu iz njihovih oči iščemo opornike za dušo v vodnjaku, ker je že zdavnaj presahnila voda.
401
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 401 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / slovenski izbor pesmi 12 avtorjev
Ena sama ptičja solza lahko za vedno odžeja človeka. Samo zrna mora natrositi na okensko polico brez misli, da bo storjeno povrnjeno.
Vedno znova poskušam nahraniti ptice, orjem na nebu, sejem v vodi, žanjem skale, kamne, pesek, kolobarim med ptičjim ščebetom in jemljem puhasti smeh kot plačilo za trud. Ali kot drobtine upanja.
Da je življenje le učna doba o tem, kako se roditi v ptičje srce.
402
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 402 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / slovenski izbor pesmi 12 avtorjev
Marko Elsner Grošelj
SELITVE (Ko je otroštvo spet tukaj)
Vsak korak, ki ga narediš, je kot odstiranje lepote, približevanje sijanju v očeh, skritemu smehu iz otroštva. Zato ne jokaj, ko se dim, ki si ga pričakoval in ga zdaj ne vidiš, suklja nad samotno hišo in je zunaj sneženje, vrtinec v daljavi, ki mu slediš, dokler ne izgine sredi čiste beline. Jezera so kot ogledala prebliskov med nebom in zemljo. Premikajo se zrkla v nizkem soncu, ki se megličasto pojavijo za snegom, zapredeni v sage o tihoti, o nekem življenju, ki se vedno vrača na začetek. S poskusi, da bi obudilo sen o potovanju rož, prinašajoč se- ver, jug, vzhod, zahod, na isti kraj, kjer se lističi neodposlanih pisem lepijo na zlate sani in rogovje jelenov. Pomisli samo, kakšno srečo imaš, da v tej skorajda popolni tišini še zreš v čudežno mimobežni svet, brez želje po spreminjanju in lasti. Pomisli samo, da te je sem napotila otroška radovednost, tisti široki vzklik, O začudenja, ki te pripravi na ganjenost in hvaležnost. Ničesar ni v tej pokrajini, kar bi te usmerjalo k mizi, ki si jo zapustil. Ničesar ni več, kar bi te prepričalo o nujnosti vrnitve. Za iluzioniste si izgubljeni človek v vesolju.
403
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 403 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / slovenski izbor pesmi 12 avtorjev
Stanka Hrastelj
Nostalgija
Stopim skozi vrata, razprem tendo, da vrže senco na balkonska tla, pomislim, da se staram. Že dolgo, ali od tega jutra.
Obstanem, zazrta v njen ostri rob, spominjam se najinega potovanja, kot se spominjajo stari, s čudno nostalgijo, ki gnete resničnost kot koščke plastelina.
Morda je bilo drugače. – – Spominjam se, kako sva na Trgu Simona Bolivarja pili kavo iz okrušenih skodelic in čakali človeka, ki mu je ime Jezus, med muzejem zlata in palačo inkvizicije. Prva si ga zagledala. Ko si stekla proti njem, so se s palm pognali ptiči in se ti zapletli v lase, da si vpila od groze.
Morda ni bilo tako. – – Jedli sva koščke papaje, ki sva jih kupili pri uličnem prodajalcu, in si omenila, da se bojiš ptičev, jaz pa sem tedaj v daljavi prepoznala Jezusa.
A morda to ni moj spomin, mogoče je to spomin brezzobe domačinke, ki je tisto dopoldne sedela v parku in ni nikogar pričakovala. Gledala je, kako najino polt ožiga kolumbijsko sonce in je ptičem vrgla pest drobtin, v trenutku, ko je prišel človek, ki mu je ime Jezus.
404
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 404 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / slovenski izbor pesmi 12 avtorjev
Petra Kolmančič
Metastaze
Najprej se božava, da bi izvabila drug od drugega, kaj bi, kaj sva, kaj bi rada. Potem se stiskava, ponikava drug v drugega, se razgaljava. Potem se tolčeva, da bi izvedela še kaj več od tega, kar si, kar sem, kar sva.
Potem zarežem najprej jaz in povrhnjica se razpre; vidim, da si pod kožo mnogokraten in da se lahko tudi vsa tvoja okostja poljubno sestavljajo v nove kombinacije.
Potem zarežeš ti. Zacveti rdeče meso, priteče kvašena kri. Nežno na otip pobožaš razjede, bule, zasevke in ostale simptome zadnjega stadija bližine.
405
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 405 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / slovenski izbor pesmi 12 avtorjev
Simona Kopinšek
Klobuki (ali želja po spoznanju)
Za robovi tvojih klobukov živijo zgodbe.
O sončevi klopi jutra, kamor je prihajal starec hranit ribe. Preživela je riba spomina.
Iskalka svetlobe je na razmajani klopi pozabila uhan. Pogoltnilo ga je grlo vetra in zvečer je na nebu zasijala zvezda več.
O trebuhih praznine pripoveduje oguljen rob klobuka, ki ti ga je podaril oče. Sin zna ljubiti klobuk bolj kot očeta.
Za rob sivega je padel oblak. Ko sva razsvetljenih teles ležala pod streho, nama je dež kapljal v usta. Postala sva vodnjak.
Udrt klobuk iz kamelje dlake je najbolj moder varuh zgodb. V Barceloni je zavržen plesal z našimi nogami. Ko si ga pobral, se je iz njegove notranjosti zasvetil všitek: »Klobuki smo narejeni za višave.«
V zavihke vseh pa so se zatekli molji. Drobne krilate priče z luknjami
406 pripovedujejo najino bližino.
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 406 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / slovenski izbor pesmi 12 avtorjev
Barbara Korun
NA POTI OKOLI SVETA
Počasi sem vse razdala. Najprej steklene bisere, lesene pikapolonice, ničvredno drobnarijo, namenjeno domorodcem.
Potem vžigalnik, vrvi, spalno vrečo, šotor, lonce in čutaro z vodo. Na koncu švicarski nož, rezervno obleko, nahrbtnik.
Preveč na široko so se razprle oči domorodcev, preveč veselja v njihovem belem smehu.
Brez vsega grem čez puščavo. Zdaj vem, da je povsod milost, ki brez nehanja skrbi zame in mojo smrt.
407
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 407 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / slovenski izbor pesmi 12 avtorjev
Aleš Mustar
Križi in težave
Spet me je zgrabilo v križu. Nič čudnega, saj že več kot štirideset let teptam to zemljo. Brez kančka bogokletnosti pomislim na Jezusa. Sam sem s svojo bolečino. Užaloščena mati z mojo hčerjo namaka noge v bazenu ob morju. Trpeči sin sem in užaloščeni oče. Ob vsakem premiku me zaboli ta os sacrum, kjer leži kundalini. Daljinski upravljalnik je bolj na dosegu roke kot knjižna omara. Potreben je en sam gib. Ker ne prenesem prav nobene bolečine, odločitev ni težka. S pritiski na gumbe se sprehodim po svetu, postanem čisto pravi svetovljan. Struški večeri poezije so srečali Abrahama, samo slavje, o križu niti sledu. Predstavniki vlade, lokalni veljaki in prireditelji pridigajo o miru. Vedoč, da je na začetku bila beseda, si jo brezčutno vzamejo tudi na koncu. Težek vonj po kovinah, ki se je zažrl v moje roke med vožnjo z vlakom, mi v spomin prikliče kasarniška stojala za avtomatske puške. Ko pesniki na mostu poslušno čakajo, da preberejo svojo pesem, jaz pričakujem, da bom zagledal bele golobe. Voditelja prireditve v zanosu zreta proti nebu, a ne vidita lavreata W.H. Audna, ki z angelskimi krili kroži po nebu in šepeta: »In božja beseda meso je postala,«
408 kot tudi ne, kako popušča moja bolečina.
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 408 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / slovenski izbor pesmi 12 avtorjev
Franci Novak
Jesenski dež
Oblaki se valijo čez hribe in meje med nebom in hribi se brišejo; to je ta lepota,
o kateri so nam govorili predniki, a le skozi sanje, le v podobah. Svetloba se zbira pod oblaki
kot razjasnitev, kot da stojiš na robu neskončne bele ploskve, v katero se počasi spušča velik ptič;
tvoje otroške oči so široko odprte. V tančicah megle slutiš drevesa, kot da so čudeži nekaj negibnega,
nekaj, kar raste počasi, skoraj neslišno, in diši po mahu in smolah. Iz notranjosti visokih meglic
prihaja diamantni glas vran, slišati ga je vse naokoli, kot prasketanje v zrnati belini, čeprav ne vidimo
teles, iz katerih prihaja; vemo, da ga moramo kot vejo, polno dežnih kapelj, otresti vse teme,
vseh nesporazumov, ki smo jih namestili vanj. Naj ostane le glas, ki mu bomo skozi dolga stoletja
spet lahko iskali telo; šele potem, ko bomo odšli, se bo iz dolgih razsvetljenih oblakov
in megle spustil prvi jesenski dež na poškrlateli list nekega grma, ki raste na obronku gozda,
na svetlobo, ki se dviga ob pašnikih, izven ograj, 409 na odprte oči konjev, ki so še ostali.
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 409 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / slovenski izbor pesmi 12 avtorjev
Ana Pepelnik
ta svet
Nedavno uporabljene pisave. Zdelani grafiti. Barva je odpadala in črke so izginjale. To se dogaja ko se naredijo zastoji. Vse je stalo delavski stroji semaforji pisani tramvaji in vse oči so bile usmerjene v ljudi ki so hodili tam kjer se običajno promet zgosti.
Zelene kible polne policajev. Dogodek beležijo na kamere in zraven zlivajo kečap na štručke. Več mlajših odloži pištole in odpre hladno pivo medtem ko sredi množice omedli dekle.
Z vseh strani ropotajo zvočniki s tehno muziko fuck yapies / fuck capitalism. Iz ulice na levi zadiši po lipi in fant se naslanja na posprejano steno z napisom mehr obst essen!
Vročina je bila ostra in iz kontejnerjev je smrdelo po melonah in jagodah. Ampak nekako je vse potekalo tako kot je treba. Nobenega nereda dobri video posnetki in glasna muzika. Veliko srečnih ljudi sonce in ljubezen za hišami.
410
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 410 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / slovenski izbor pesmi 12 avtorjev
Marcello Potocco
za Berislava K.
Pot čez hrib se vleče; to zdaj že vem. Tvoja mama čaka – kot naju je že enkrat, dvakrat – upa. Da tokrat mogoče pridemo še pravočasno. Da se vrnemo za kosilo, ampak meni se bo spet mudilo čez pol države. Najine poti nazaj, Bero, se zmeraj vlečejo, to nama je jasno od prej … In meni se ne rabiš opravičevati, ker si me spet zadržal. Shrani besede za druge. Midva iz najinih poti delava prispodobo za življenja, ki si jih včasih ne zaupava. Tvoja mama čaka z nasmehom. Da mi bo, gostu, skuhala vsaj kavo. Vlekla korake z ukrivljeno hrbtenico – z dvema umetnima kolkoma, ko bova midva sedela. In pri meni doma bodo čakali do večera, da se za par minut ustavim; jim vržem drobtine. In potem bivanje v samoti … Težka je ta samota med ljudmi, Bero. Za vse nas, za vse nas.
411
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 411 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / slovenski izbor pesmi 12 avtorjev
Barbara Simoniti
Žeja
Iz vode sem in moj jezik je žeja, nobena celica ne premine, vse valovijo v brbotavem hotenju po nečem večjem – morda me že jutri zalije brezvoljnost do samega roba, kjer se končujem z natrganim vzorcem nohtov in las – a žeja je edini krik, ki še traja v vesolju ožilja, potem ko vem, da je moje telo končna postaja in na bližnjih planetih ni upanja vode – usahlih strug se vijejo vsak po svoji tirnici v vedno enaki razdalji, da trajajo odmerjeni čas, in vsak s svojega pijanega vrtiljaka mi prepustijo težnost in stalnost in žejo vode.
412
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 412 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011)
evropski izbor pesmi 6 avtorjev
413
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 413 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / evropski izbor pesmi 6 avtorjev
ZMAGOVALNA PESEM EVROPSKEGA PESNIŠKEGA TURNIRJA 2011
Ferencz Győző (Madžarska) – zmagovalec strok. žirije/vitez EPT 2011
O NEIZOGIBNI NAPAKI
Kako zakrpati preteklost (balada)
Varujejo me srca deklet in fantov
Kar je minilo, se razblinilo, razbilo, vso preteklost, vsak podatek, ki sta ga kje našla, zlepljala sta, poravnavala in spravljala v red, drobec k drobcu, v sprimek, ki naj ne bi bil tujek.
Obsedenca, dva strastna detektiva, sta si izbrala skupni cilj: prebrskati do pičice natančno to in ono, oglato in okroglo.
Še in še sta preiskovala vse od začetka pa do konca, tudi mrvice, drobtine, in se zavedala, da so lahko pomembne tudi pozabljene, spregledane, zavržene reči.
Razložiti sta si morala, kako se je kaj po vrsti zgodilo, kje je bilo, kaj je bilo, kdo je bil prvi, ki je drugega opazil, in kdo je koga prvi ogovoril.
Sta se srečala načrtno, po naključju? Je vedel, ko je vstopal, da bo nanjo naletel za vrati?
414
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 414 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / evropski izbor pesmi 6 avtorjev
In kako naj se spominjata oblakov, tega, kako je del prvi dotik, njun prvi stik?
Bila sta iznajdljiva, brez tega ne bi šlo, in neizmerno srečna, ko sta po dolgih letih, vse vegaste reči, od otroštva sém, z roko v roki sestavila v eno.
Ko sta bila več let narazen, vsak zase, sta kar prežala na nevidne nitke, po katerih so od njega k njej in spet nazaj brzele misli, sporočila. In če bolje bi pazila, bi gotovo opazila,
da z njimi, z vezmi, nista ravno skrbno ravnala, in zato ju je kdaj tudi zadelo: zabolelo in bolelo. In miniti je moralo kar célo leto, morda kaj več, preden sta zadelala vse špranje, vsak zev.
Medtem pa sta, če je bilo treba in je tako naneslo, preuredila vsa poglavja, to in ono pa na novo prepisala, in to brez posebne nejevolje, navkljub spoznanju, da delata zaman, da gradita zgodbe z novimi prepadi, s špranjami in zevi.
In tako sta raje znova pohitela in bila vesela, da sta tudi slednje hibe do popolnosti zgladila, brez sledu spodila, da so se rane, tele zdajšnje in one od takrat, raje celile, postajale vse manjše, drobcene, neznatne.
Potem pa spet dva zbegana pogleda in vprašanja: Kako da se ne prepoznava? Zakaj se je dotik sprevrgel v gòl otip? In kam drvijo celó razpoke tako brezumno na vse strani – poravnane, zlepljene, neznatnejše od pajčevine.
(Iz madžarščine prevedel Jože Hradil)
415
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 415 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / evropski izbor pesmi 6 avtorjev
O avtorju / Ferencz Győző (1954) / Rojen je bil v Budimpešti, kjer se je tudi šolal, leta 1978 je diplomiral iz angleščine in madžarščine, po diplomi je nekaj let poučeval, leta 1982 je doktoriral, nato pa je v letih 1983–1993 službo- val kot urednik pri založbi Európa. Med letoma 1988 in 1992 je bil madžarski dopisnik mednarodne pesniške revije »PHI«, ki je izhaja v belgijskem Leuvenu, od leta 1989 do 1991 je bil urednik bienalne antologije Újhold (Novi mesec), ki ni bila zgolj literarna revija, ampak tudi pomemben forum različnih avtono- mih pogledov. Po tem se je kot predavatelj vrnil na univerzo, kjer je leta 1997 doktoriral še iz književnosti. Trenutno je izredni profesor na Oddelku za angle- ške študije Univerze Eötvös Loránd. Med letoma 2006 in 2011 je bil predstojnik oddelka. Objavil je šest pesniških zbirk in štiri knjige kritik. Prevajal je pred- vsem angleško in ameriško poezijo (John Donne, William Wordsworth, Tony Harrison, Seamus Heaney ...), izbral in uredil je okrog 20 antologij ameriške, angleške, irske, škotske in madžarske poezije. Je izvršni predsednik Széchenyi- jeve Akademije Literature in umetnosti, član madžarskega PEN kluba. Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj, med drugimi nagrado Roberta Gravesa za poezijo (1987), nagrado Attile Józsefa za poezijo (2000) in veliko nagrado literarne fundacije Artisjus (2006). Dvakrat je bil Fulbrightov štipendist, leta 1991 in v letih 1995/96 v ZDA, sodeloval je na več konferencah in bil gost na več festivalih poezije: med drugimi na Mednarodnem pesniškem festivalu v Leuvnu (Belgija, 1987), Cheltenhamskem literarnem festival (Anglija, 1991), 22. Pisateljskem tednu v Listowelu (Irska, 1992), Edinburškem festivalu (Škot- ska, 1999), Mednarodni literarni antikonferenci na Univerzi Ovidius v Con- stanzi (Romunija, 2000), Poeziji brez meja, mednarodnem festivalu poezije v Olomoucu (Češka republika, 2001), Mednarodni PEN konferenci v Nikoziji (Ciper, 2004), Mestu pesnikov, mednarodnem festivalu poezije v Dublinu (Ir- ska, 2004).
416
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 416 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / evropski izbor pesmi 6 avtorjev
ZMAGOVALNA PESEM PO IZBORU OBČINSTVA
Giovanni Tuzet (Italija) – zmagovalec občinstva EPT 2012
OBZIDJA
Te hiše živijo na meji. Slonijo na obzidju telesa, razpadlega v kamne in zidake, tu pogreznjene v travo, tam prekrite z asfaltom. Vojna je bila tu, če je bila meja; in bil je sovražnik, če je bilo obzidje. Ali pa je zmagoval samo goli strah. Hiša mojih v Ogleju, dolga in stroga kakor Furlani, poganja iz romanskih zidov blizu izkopanega amfiteatra, v času Hunov porušenega, počiščenega, da se bo od tam dvignil zvonik: zdaj je to s trto prekrita kotanja. Hiša v Ferrari, kjer sem živel, študiral in pisal, stoji v bizantinski trdnjavi, vstavljena v skrivljen kvadrat tlakovanih ulic, kjer so vojaki z vzhoda posnemali mleko. Na visokem in ozkem dvorišču iz rdečih opek mogočna tišina, vonj majskih gardenij in vlak poletnih noči, ko ob oknu stojim gol od ljubezni in potrtosti.
417
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 417 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / evropski izbor pesmi 6 avtorjev
Ta hiša v Milanu, dvignjena nad špansko obzidje. Visok blok iz šestdesetih let, korekten, ugleden, mi je prihranil tesno mansardo, od koder na vršičkih prstov zagledaš vrh katedrale. Obzidje pa se razteza ob straneh, iz ricastih nizkih opek, ki jih neprestano razi in razjeda promet. [e ena od brezkoristnih mej, kjer se brez sovražnika ustavljam in zjutraj poslušam zabojnike za ločeno zbiranje stekla, kako hrupno se izpraznijo. Tam naprej so dogodki, mesto je tam, stilisti in geji, vse tam, neoboroženi verzi pa me srečno vežejo sem, kjer prepevam in se smejim, sam kakor redek mačkon, ki se na obzidja poščije z užitkom in včasih v solzah.
(Iz italijanščine prevedla Alenka Jovanovski)
418
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 418 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / evropski izbor pesmi 6 avtorjev
Kemal Artnam Mujičić (Hrvaška)
NEMIRI
Pojdimo na ulico, čas se je dvignil in nas kliče, svetel kakor oznanjenje. Naši novi čevlji se nam ponujajo, da jih razhodimo naša hoja bi hotela stopati od sebe same, srajce bi imele naše pisane zastave. Dekleta so danes lepša kot kdajkoli. Pojdimo ven. Prihajajo nekakšni odnekod z juga, prinašajo nekaj lahkega in udobnega, prinašajo nekaj norega in nestvarnega, veter diši po pomaranči, granatovcu in narcisi, igrajo fanfare veseli Francozi, plešejo sence golobov, glasovi od daleč zibljejo nenavadno pesem, se prepoznavamo? Pojdimo torej ven iz svojih smešnih pomenov in simbolov, iz svojih umazanih kuhinj in sporov, dvignimo se iz svojih nespokojev in neznajdenj prihajajo rumeni, modri in rdeči, prihajajo beli, rožnati in smaragdni, prihajajo prozornejši, mehkejši in toplejši prihajajo, kličejo, vlečejo nas, vabijo, vreme je vstalo, strasti so se vnele, dekleta so danes lepša od kdajkoli, prihajajo pristnejši, blažji in vedrejši, prihajajo bolj nori, lažji, udobnejši, prihajajo, kličejo, vlečejo nas, vabijo. Naši novi čevlji se nam ponujajo. Na ulico.
(Iz hrvaščine prevedel Marjan Pungartnik)
419
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 419 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / evropski izbor pesmi 6 avtorjev
Mujo Musagić (Bosna in Hercegovina)
ČAKAJOČ NA NOVE BARBARE
Koga pričakujemo tukaj na agori? Barbari bodo danes prišli ... (K. Kavafis: Pričakovanje barbarov)
To bi lahko bila, sodeč po kretnji lenega ostarelega pajka na zidu, zelo žalostna pesem, čeprav, nerad priznavam, niti druge moje pesmi to leto niso dosti veselejše – grabi me velik strah, barbari prihajajo, novi, a naši vrači po žganici še vedno občudujejo pavov pisani rep. Barbari prihajajo, novi, in zaman si morski valovi izmišljajo novo vodeno bajko in zaman se je samotni breg veselil svetlikavega dneva, in zaman so okna z naših hiš lajala na karavane nemirne, med tem ko so samozavestno in brez besed izginjale v megli. O moj Kavafi dobri, mi mar veš povedati (ti si vsaj o tem že zdavnaj prepeval) karkoli o novih barbarih: kakšne barve so njihovi obrazi, kakšne oči nosijo, kakšne kape imajo na glavah, kakšne pesmi pojejo, kakšnim bogovom molijo in na katero stran bodo krenili? In če jih bodo vetrovi muhasti k nam napeljali, povej mi, Kavafi moj dobri, kakšne ženske imajo njihovi vojščaki radi, kakšna vina pijejo in ali imajo radi žganico, jim bo prijal ta naš malo postani zrak, jim ne bodo naše pesmi žalostne preveč, bodo zanje ceste naše dovolj prostrane in bele? Povej nam, da vemo, kakšne darove pripraviti (naši gozdovi prepolni so pitane divjačine), da naše obraze utrujene izperemo z mladim dežjem, da pravočasno gremo na vrata naših mest in jih dočakamo z dvignenimi trepalnicami (barbari, pravijo, imajo radi, da bodo vrata naših mest na široko odprta), da jim pod noge barbarske mlado travo pogrnemo,
420
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 420 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / evropski izbor pesmi 6 avtorjev
da pravočasno polovimo vse naše vrabce vesele, da jim ne bi kvarili barbarskih jutranjih sanj. Slišali smo pravzaprav, da barbari, ti novi, pred vsako ptičjo pesmijo bežijo, kakor one bežijo od vsakega lačnega leta. Lahko bi jim, če seveda to barbari novi želijo, kot znak naše velikanske radosti, poklonili zastave vseh naših doslej požganih domovin. Lahko bi jim, seveda če to želijo, takoj ko prvi njihov vojaški škorenj potepta našega belega metulja, dodelili naša najvišja odličja. Lahko bi jim potem pokazali vsa naša razkošna pokopališča okrog mest in jim rekli: dobrodošli, glejte, gremo mirno za mestna obzidja, med kosti naših prednikov, tako ali tako jih že dolgo videli nismo. A od drugih smo že slišali, Kavafi moj dobri, da tem novim barbarom nič na tem svetu ni dovolj. Rekli so nam, da bi nam tudi zvezdno nebo nad našim mestom v svoje vojaške plašče zavili: rekli so nam, kako hočejo, da bi se ta svet, naš in njihov, od vsega začetka samo zanje sukal in da bi ves ta čas, naš in njihov, od vsega začetka njihov bil. Z besedami – v zaupanju nam je prišepnil Kavafi moj dobri – z besedami ostrimi jih preženite. Recite jim enostavo: Pojdite od nas, pojdite k sebi domov, otroci vaši in žene vaše vas čakajo, nekdo jim je s prevaro sonce ugasil! In videli boste, še sami ne boste verjeli, koliko se ti novi barbari vaših besed boje. Kaj pa če nas bodo poslušali in odšli? Kaj bomo takrat delali s sabo?
(Iz bosanščine prevedel Marjan Pungartnik)
421
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 421 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / evropski izbor pesmi 6 avtorjev
Marcel Lacko (Slovaška)
BLOG
Veliko jih še mora biti takole pozabljenih – osirotelih, zapuščenih, brezciljnih iz kakršnegakoli razloga – ampak le peščica je zmogla pred vetrovi virtualnega oceana odplavati prav tako krepko kot Manhimself (naslov internetne strani). Anonimen (avtor) je svoj zadnji prispevek zapisal pred leti, pa so še minevala leta, preden so se zvrstili komentarji kot školjke na trupu ladje, in potem naprej, drug na drugem, druga na drugi, v razcepljenih verigah. Staro telo je postalo zatočišče določenega plahega tipa obiskovalca, kot čolni ob obrežju, zasledovani z osamljenimi dušami, ki niso prenesle srečevanj iz oči v oči. Svoja pisma so lahko puščali v špranjah tega novodobnega Zahodnega Zidu, pa se vračali v presledkih, da vidijo, ali je kdo odgovoril, preklikavaje si pot od izvirnega sporočila navzdol – 2. julij. Še en sivi dan. A morda le pri meni. Drugod so se najbrž dogajale spremembe. Samo radoveden sem. – prek ovinkov in zavojov zaraščenih sporočil, izpovedovanj ljubezni za ljubljene, ki sicer ne bi slutili, da je kdo po njih hrepenel, klicev brezupa, norih vragolij in spodletelih šal, kar do tja, kjer je bilo vlakno pretrgano še zadnjič, samo da bi ugotovili, da ne, noben ni odgovoril na zastavljeno vprašanje. Kajti, brez dvoma, odziv ni bil mogoč. Obstaja sploh »odgovor« na vojno,
422
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 422 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / evropski izbor pesmi 6 avtorjev
kjerkoli že tista najnovejša pravkar poteka? Če bi komu uspelo sestopiti pod tole ladjo in zagledati vse tiste školjke, stisnjene ob njen gredelj, kakšen bi to bil pogled! Kakšna biotska raznovrstnost! Vendar na krovu, tako žalostnem, še zmeraj ista dva okostnjaka, igralna karta pribita k jamboru, jadra oguljena, komaj trepetajoča, kot ogromni mrčes, ki mu bogovi ne dovolijo umreti.
(Iz slovaščine prevedla Stanislava Repar)
423
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 423 3/29/13 5:44 PM Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / evropski izbor pesmi 6 avtorjev
Veronika Dintinjana (Slovenija)
MEDEA
My son knows. He calls me every night. I can rely on him. He is a good, caring son, they both are, my sons. My care and comfort. I still gladly wash and iron for them. They adore my apricot cake. When they were children, I’d embrace them tightly. That repaid all the unkept promises, traces of lipstick on the shirt collar or the endless hours of work. My younger son has a wife who knows I am getting old. She knows how to wait. She is learning to bake cakes. The other son has no wife or children. He calls me every night. There was no need to sully one’s hands with blood. My husband died years ago. It took ages before we got to bury him. Night after night he sat awake by his bed. Time is more efficient than the blade. I think of myself, I age gracefully. I am not a witch, but one must know how to turn things in one’s favour.
(Translated by the author with Ciaran O’ Driscoll)
424
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 424 3/29/13 5:44 PM Partnersko
12. MARIBORSKI PESNIŠKI TURNIR (2012)
12 izbranih pesmi/avtorjev, nominiranih za viteza/vitezinjo poezije 2012:
Tomaž Šalamun / Zdravko Kokanović – Koki Lidija Brezavšek / Rok Horžen / Andrejka Jereb Alenka Jovanovski / Vida Mokrin-Pauer Jadranka Matić Zupančič / Aleš Mustar Breda Pugelj / Glorjana Veber / Iztok Vrenčur
425
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 425 3/29/13 5:44 PM 12. mariborski Pesniški turnir (2012) / izbor pesmi 12 avtorjev
Tomaž Šalamun – zmagovalec strokovne žirije/vitez MPT 2012
Budistični piščanec
I Dollar lifted, grmovje popackano. Vrtljiv slon si paše oči. Mož, a si mi kupil kavo? Aaaa! Ti si granitni pled. Nisem granitni pled. V vsakem zasneženem oknu je tunel. Sebičnež! Kruh nabada na vilice in dokler ne zgori ves senik, stojim tu.
II Šimen! Vodo mi boš popil iz vodnjaka, risanka ima po sredi sabljo. Moj lift je v mangah. Žerjavica se je vila po temnih balističnih strelah. Že tretjič, že tretjič. Ni me pozdravila človeška ribica.
426
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 426 3/29/13 5:44 PM 12. mariborski Pesniški turnir (2012) / izbor pesmi 12 avtorjev
III Mavrico sem najprej obrusil kot hlod in tudi potem me ni zadovoljila. Z mislijo pada sneg. Kamen se odpre. Ris diha. Pljuča plapolajo človeku. Zalivam rože in skrbim za psa.
IV Nazaj s čolnom? A ne vidiš skale? S čekom sem si dvakrat zakril trebuh. V Weimarju so si dlani polagali na gola ramena. A si se spotikal? A si se res spotikal? Razumem vas, ovohavam vas in vas štemplam. Frača je bila rdeča (od gume) In belo rumena (od oguljene leske).
427
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 427 3/29/13 5:44 PM 12. mariborski Pesniški turnir (2012) / izbor pesmi 12 avtorjev
Zdravko Kokanović - Koki – zmagovalec občinstva MPT 2012
***
Kamni niso nikoli sami, razmetani na obrežju reke, okrog njih se vedno nekaj dogaja, družabno kažejo svoj obraz, izpovedujoč stoletja molka, začaranega z usedlinami apnenca, v sledi vraščenih sanj, zveni neresnično, kot bajka, vsega ni možno razumeti, moj čas je prekratek, njihov molk je iz veka vekov, včasih se jim vrana, jezna na kanjo, podela na glavo, niti takrat se ne ujezijo, dobrohotno čakajo na dež, da jim umije obraz, naličja nimajo, kakorkoli jih obrneš, vidiš drugo sliko in slišiš novo zgodbo.
428
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 428 3/29/13 5:44 PM 12. mariborski Pesniški turnir (2012) / izbor pesmi 12 avtorjev
Lidija Brezavšček
Mimo mene
V smešnem naselju med medeninastimi stavbami pod oboki zadnjega železnega mostu čez izsušeno strugo iz razpokanega betona med dvema v zemljo zabitima plastičnima slavolokoma je poleg preperele sintetične otroške rokavičke brez strahu in z odločnostjo (veliko kot je nezavarovana pesniška jeza v določenem nepredvidljivem trenutku) pognal čisto navaden majhen bel zvonček.
Besni Stražarji kiča so ga spregledali ravno na zasluženem odmiralnem brejku so bili in nebesa so dovolila ponovni vsrk pesniškega subjekta v enega od zavarovanih kotičkov ki jih porozna kot so vedno vsebujejo in dobrohotno vsiljujejo.
Ne vem če sem pesniški subjekt (zato se odrekam odgovornosti za vznik cvetlice in jo valim na močno čebulico).
Tudi ne vem kaj naj z zvončkom.
Važno je, da bo gotovo spet pomlad. Gotovo bo. Gotovo.
429
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 429 3/29/13 5:44 PM 12. mariborski Pesniški turnir (2012) / izbor pesmi 12 avtorjev
Rok Horžen
Kri ni voda
Moj bratranec matematik ima urejeno življenje. Me veseli.
Razlika med njim in mano je (tudi) ta, da ima on že po definiciji skoraj čisto vedno prav.
Jaz sem študiral praktično umetnost in moja funkcija življenja je v večini neuporabna.
Ko se redko srečava, se smejeva ob pivu. On je nekje zgrešil, jaz pa sem bil blizu.
430
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 430 3/29/13 5:44 PM 12. mariborski Pesniški turnir (2012) / izbor pesmi 12 avtorjev
Andrejka Jereb
Krhka si še
v trenutnem zastoju časa sva v milosti kratkozvočnih akordov pod uklonom dobrohotnosti je prostor nizek in malo ga je
prepletava misli in kodrava verze vijugava skozi zanke pomenov je lahko vsaka beseda pesem me vprašaš ti, ki si krhka pod težo slovarjev
prisluhneva zvenu temu daru besed morda bo odmeval v neizrečenih okruških se spustil vse do dotikov srca morda bo čopič čistih potez kdo ve se bo silen in razposajen zarisal v podobe najinih del se bo nakapal v neko dvojino ali vtisnil v kamen
431
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 431 3/29/13 5:44 PM 12. mariborski Pesniški turnir (2012) / izbor pesmi 12 avtorjev
Alenka Jovanovski
Kraljevska partija pingponga
Bilo je nekoč: hip hip hip – strašen trik. In kako se je pri tem obnašala La Liberté? Komajda je shodila, že je zanihala s silikonskimi dojkami. Komaj so zavihrale zastave, že so gorele barikade. Vodila je in poljubljala ljudstvo, francosko in strastno, predvsem zelo filmično. Ženske so omedlevale, moškim je v trenutku prišlo spoznanje o smislu. Prihajalo jim je v valovih, prenos je bil vzburljiv. Neron je imperij zamenjal za tri konjske dlake nesmrtnosti, pet bakrenih novčičev je podaril arabskim mladeničem, naj se najejo, naj se napijejo, naj se razdelijo. Peroksidne sirene so pele o življenju na črni zemljici: good guys, bad guys, good guys, bad guys.
In kaj je storila La Liberté? Eksplodirala je dojke v prah, ga zapakirala v vrečko in rekla učencem: razpečujte moje telo kot resnico; jejte in pijte ga v moj sveti spomin, izklicujte oko za oko, črno za belo, diamante za kamne, vedno in samo by the book. Sirene so pele o slavi Ahajcev, o pogumu Trojancev, vsi so goreli z visokim, pogoltnim plamenom. Kamere so komentirale, kamere so molile: good guys, bad guys, good guys, bad guys. Na koncu so jim vsi šli enako v slast, popoprani in pocukrani, zmečkani in zbrisani.
432
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 432 3/29/13 5:44 PM 12. mariborski Pesniški turnir (2012) / izbor pesmi 12 avtorjev
In Odisej, glej ga s pisalom ob volilnem lističu, naj obkroži Guiness ali Laško po znižani ceni, naj v loku obkroži sirene in kamere, naj obkroži skalnato Itako in koplje v globino?
Kaj je torej storila La Liberté, ko je vodila ljudstvo? Po modelu tretje dojke Katarine dež Medici je naredila množico histoires in affaires, dišale so sveže kot gensko predelane žemlje, bile so krvave in zlate, alkoholizirane in depilirane, ličilo se je cedilo kot dramaturgija velikega petka, one pa so prepevale o življenju na črni zemljici: o kom, proti kom, na kom, dot.com. Kopičenje mestnikov kaže, da je mesto izbrisano, La Liberté zdaj prekriva ground zero in oglašuje z desetprocentim profitom: good guys, bad guys, good guys, bad guys. A kjer ni zemljice, ni več kraljice. In vsaka partija se enkrat razkrije.
433
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 433 3/29/13 5:44 PM 12. mariborski Pesniški turnir (2012) / izbor pesmi 12 avtorjev
Vida Mokrin-Pauer
Moja mala bobnarka, ki se sliši do neba
Kadar jo, lepotico, piči, ljubezen iz nje plane, me nenadoma objame in mi na nasmejano lice kot bombo petardo poči poljubček občudujoče resnice.
Jaz od zvočnega udarca, od grozovite bolečine odskočim, a čim spet k sebi pridem, itak, da beeeeeesno zatuuuuuulim kot, in saj tudi sem, ranjena žival:
neeeeeeeeeeeee, MAMA, neeeeeeeeeeeee, mi BOBNIČ bo počil, proooooooooooooosim te, drugič vsaj malo obrzdaj se!!!!!!!
A ona nedolžno kot tele debelčkano bulji vame in me v zibko nasmeha ujame:
Vedi, da si še mlada in zdrava in čarovnica pesnica prava, itak da boš še vsakič prestala, 434 da imam te, nebeška moja, rada.
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 434 3/29/13 5:44 PM 12. mariborski Pesniški turnir (2012) / izbor pesmi 12 avtorjev
Jadranka Matić Zupančič
Fotografija
Vrv, vrv, vrv v nezavednem bombaš Anton Podbevšek prasketa v zanki.
Lepo sploščena melodija zmrznjene Krke vsrka vase vsa telesa mrtvih rib.
Kaj bi s to svetlobo hinavske Himalaje?
Kličem se iz mrtvega dialoga skritih ozelenelih šanc.
Čez lakoto alpskega gorovja plavam globlje v divjo večnost.
Vse prestolnice poezije ustoličene na nepravi strani.
Postanem tretje oko potepuške mačke toliko tujega je v lastnem znanju.
435
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 435 3/29/13 5:44 PM 12. mariborski Pesniški turnir (2012) / izbor pesmi 12 avtorjev
Vseeno kričim z zmrznjenim glasom globoko v krvi.
Moje mesto vzhaja ražarjeno nad gorjanskimi previsi digitalnih globin.
436
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 436 3/29/13 5:44 PM 12. mariborski Pesniški turnir (2012) / izbor pesmi 12 avtorjev
Aleš Mustar
Cunami? Za Teruhisija (20. 4. 2011–10. 9. 2011)
Po dolgem času mi japonski prijatelj odgovori na elektronsko sporočilo. Zadeva: Re: Kako si? Kako ste? Zapoznel odgovor je kratek in jedrnat. Poleg rojstnega datuma njegovega drugorojenca je nedvoumno zapisan tudi datum smrti. Cunami? pomislim in okrog mojega srca se začnejo ovijati trakovi s posnetki televizijskih kamer, ki so beležile naravno katastrofo. V množici porušenih hiš, avtomobilov, trupel odraslih, dreves, ki jih nosi deroča voda, iščem drobno telesce, a ga ne najdem. Sevanje? pomislim, ko s cmokom v grlu, usmerim pogled proti besedam v naslednjem odstavku. Ne, kirurškemu nožu, ki je skušal rešiti njegovo drobno srce je spodletelo. Cmok v grlu postaja balvan in ob misli, da bo treba odgovoriti, me spreletava srh. Refluksni ezofagitis, mi še nikoli ni tako nagajal. Le kako so ga pokopali? Pri nas so včasih otroke pokopavali v belih krstah, zdaj malodane vsi končajo kot črni pepel. Re: Re: Ne najdem besed. Huje je kot posedati pred nepopisanim listom papirja in biti boj z navdihom. Pesnik v meni kot pravi veliki brat prepoveduje vsak klišejski stavek. Na Pediatrični kliniki v Ljubljani novinarji zganjajo kraval zaradi nekega izraelskega srčnega kirurga, višine honorarjev, lastni interesi …
437
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 437 3/29/13 5:44 PM 12. mariborski Pesniški turnir (2012) / izbor pesmi 12 avtorjev
O bog, kako boren je včasih besedni zaklad novinarjev, nedvomno pa si zaslužijo oskarja za izvrstno filmsko igro. Žal, bodo starši obolelih otrok za vedno ostali samo naturščiki. Kot pesnik obmolknem, kot človek onemim. Hudič naj vzame (avto)poetiko! I am so sorry, îmi pare râu, Toshi, res mi je žal. Moje iskreno sožalje, iskreno, iskreno, iskreno … Tudi slednje je eno od meril za vrednotenje poezije.
438
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 438 3/29/13 5:44 PM 12. mariborski Pesniški turnir (2012) / izbor pesmi 12 avtorjev
Breda Pugelj
Obisk
S cvetočih travnikov zašel je čmrlj po sončnem žarku skozi okno v sobo. Zdrzne se. Vse je belo. Belo. Hladno. Zimsko. Golo. Stene kot mrzle skale. Postelja kot kup snega. V njej – bel starec. Blede oči so okovane z ledom. Čmrlj brenči, prestrašen kroži. Belina ga duši. Na beli mizi knjiga kakor pisan cvet. Čmrlj se zateče nanjo – zdrsne z gladke ploskve. Starec se nasmehne. Čmrlj najde okno. Odbrenči v življenje.
Zvečer se beli starec še smehlja. »Sestra, danes sem imel tudi jaz obisk.«
439
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 439 3/29/13 5:44 PM 12. mariborski Pesniški turnir (2012) / izbor pesmi 12 avtorjev
Glorjana Veber
V bližini nedolžnosti
Ženska v nebesih se ljubi s smreko in jaz se moram vsak dan izprazniti v pesem četudi samo v mislih oditi domov me nič ne stane ko odprem vrata se ona ljubi in jaz igram tenis ghandi stalin kennedy mao tito dolar euro dokler je bila gladina mirna jih nisem zaznala vržem žogico in jezero vzvalovi ghandijev stalin kennediyev mao titov dolar in euro jaz pa vem da ni časa videla sem kako ga ni Včeraj sem cel dan prestavljala stole da mamin novi partner ne bi sedel na očetov stol toda tal ne moreš prestaviti na računalniku mi vedno preskakujejo črke irak iran ne vem barva kokakole me spomni na zemljo na kateri živijo indijanci deli japonske in azije so bili včasih prekriti z listnatim gozdom ne vem morda se nisem ljubila samo s smreko v dnevni sobi imamo tablo z magnetnimi črkami bratova triletna hčerka izabela še ne zna povezati besed BBC WTO GDP EU IMF UK US in jaz moram nabijati tenis P O E Z I J in izabela raste
in zjutraj slišim poročila četudi so prižgani samo škorci na vejah in ker nekdo noče počakati na sneg pospreja smreko a tista ženska se še vedno ljubi tako kot jaz še vedno igram ta tenis ko sem osamljena se zmotim na mesto osama v google vtipkam besedo osamo prvi zadetek je osamosvojitev slovenije ponovim vajo z žogico osama in zadanem bin Ladna najdem rešitev in se prebijem do korena osaml za osamljenost mreža mi nastavi stavek osamljenost ima tisoč obrazov jaz pa vem da ni spomina vedno več se moram spominjati
440
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 440 3/29/13 5:44 PM 12. mariborski Pesniški turnir (2012) / izbor pesmi 12 avtorjev
in spet igram tenis in spet se ljubim in igram tenis in ljubim smrekov tenis
irakova evropa antlantidova amerika kitajska hrvaška izabelina bela tabla in izabelin otroški smeh
in enkrat bo prišla v puberteto kot je prišel bush in na tržnici me bodo vprašali imate raje jabolka ali hruške? in iz pipe mi bo tekla enaka voda ko bom gledala svetovno prvenstvo v nogometu ali stala na grobu – vsaka epizoda je performans zase da ostanem fit moram vsak dan nabijati tenis in ko je Kim Il Sung obiskal Slovenijo so severnokorejski časopisi poročali kako ga je v Ljubljani pričakalo več kot milijon ljudi je bila to ranljiva vrsta neopredeljena vrsta prizadeta vrsta redka vrsta premalo znana vrsta je bila to izumrla vrsta je bil to afriški črni nosorog kozorog s pirenejev leopard z zanizibarja zlata krastača nizozemski metulj res ne vem danes ni vstopnine v muzejih danes sestavlja izabela puzle s smrkci in gargamelom verjetno bi znala sestaviti tudi sliko spečega preroka Edgarja Cayceja kaj pa sestavljanko iz črne luknje? kdo bi jo naredil? slišim lajati psa? res že štiri dni nisem pomila posode?
Brat je rekel izabeli da v mamini sobi spi božiček zdaj vsako jutro trka na vrata spalnice dobila bo čokolado in jaz bom lahko igrala tenis košarko monopoli in morda bo letos zapadel sneg ravno takrat ko bo mama na mesto na potico posula sladkor na posprejano smreko in se bo s smreko ljubil tudi moški njegovi copati draga obleka otroci obesek za ključe in jezero za njihovim oknom bo valovalo in nekdo ki bi lahko bil prodajalec bo vrgel mrežasto žogico in žogica bo drsela in zrak se bo umikal v milni mehurček - napihnila ga bo izabela
441
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 441 3/29/13 5:44 PM 12. mariborski Pesniški turnir (2012) / izbor pesmi 12 avtorjev
ne sprašuj me o koncu ko se ljubim z moškim mi pesem vzame nedolžnost jaz pa vem da ni časa videla sem kako ga ni da ni spomina ko se moram vedno več spominjati da ni nedolžnosti ker na mesto nje raste smreka
442
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 442 3/29/13 5:44 PM 12. mariborski Pesniški turnir (2012) / izbor pesmi 12 avtorjev
Iztok Vrenčur
Kadar ljubljena odhaja na tropski drugi konec sveta
kadar ljubljena odhaja na tropski drugi konec sveta pravi da gre za dalj časa, dogodke se bo trudila zlagati po svoje domače mesto ostaja za njo, brezbrižno ter hladno golobi še vedno stradajo ter stikajo za hrano ko zlaga reči v potovalko, lebdi vsaj centimeter nad tlemi pisanih oblekic ima malo, pravi da jih bo kupila v Riu temnorjave kodre nosi spuščene za mene, hoče da mi ostane v spominu takšna kot je, svobodna in lepa dve uri pred letom sva še v postelji, solze lepijo najino kožo midva sva eno, glejte kako se bova ločila čez mesto in čez sivo predmestje jo peljem do letališča kaj ji naj podarim v slovo preden reče čao in se obrne stran lahko bi ji dal rožo, toda odtrgana roža je čudna reč letališče pa ni kraj za rože, morda samo za odvržene rože še imava čas, popijeva pivo v dragem baru, nato še eno v smehu se spominjava, kako sva se spoznala pijana lahko bi ji dal obljubo, a obljuba je težko darilo za na pot tesno se drživa za roko, ko jo spremljam na rep kolone ljudi lahko bi ji rekel, ljubezen je zlo, ker ne razume ločitve rekel bi ji tudi letala so zlo, ker ne spoštujejo razdalj zdaj je ljubljena na tropskem drugem koncu sveta na glavi ima slamnik, med prsti na nogah mivko, v roki drži močan koktejl piše da je tam pasje vroče medtem ko mi tu zmrzujemo to sicer ni res, pri nas se zima topi, snega ni in ga noče biti samo svet je žalosten, plast za plastjo se lušči ter počasi izginja ljudje pa se ločujejo in še korak dlje se razidejo za vedno
443
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 443 3/29/13 5:44 PM RpLirikon_XXI_38_2012.indd 444 3/29/13 5:44 PM LIRIKONOVA GALERIJA (7) v tej izdaji mednarodne revije za poezijo
Ivana Matošević (1981)
fotografije
Muzagetov pegaz Lirikonfestova epeketánja 2012
445
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 445 3/29/13 5:44 PM Rp. Lirikon21 izhaja s pomočjo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, Mestne občine Velenje in pokroviteljev Mednarodnega Lirikonfesta Velenje.
Cena te številke v prosti prodaji: 12 evrov. Letna prednaročnina za dve izdaji: 21 evrov.
Ob izidu dobijo avtorji in prevajalci 2 izvoda. Imetniki Lirikonfestovega abonmaja Odpiram knjigo, slovenske splošnoizobraževalne knjižnice, ki so gostiteljice Lirikon(fest)ovih degustacij (epeketanj 2012), pokrovitelji in partnerji UVKF prejmejo promocijske izvode.
© Ustanova Velenjska knjižna fundacija (UVKF), 2012 ® Rp. Lirikon21 in Akademija Poetična Slovenija sta zaščiteni blagovni znamki UVKF.
V Lirikonovi galeriji v tej izdaji revije razstavlja Ivana Matoševič.
Dokumentarne fotografije so iz arhiva UVKF.
446
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 446 3/29/13 5:44 PM ISSN 1855–0207 Rp. Lirikon21 je izhodiščno, kontinuirano in specializirano nadaljevanje revije Poetikon, ki je za- čela izhajati 2005 pri Ustanovi Velenjska knjižna fundacija (UVKF). Od III. letnika (2007) oz. od 11. številke dalje je prvotna in nespremenjena izdajateljica UVKF zaradi vzporedne vzpostavitve Novega Poetikona v Ljubljani, vpisanega v razvid medijev z enakim poimenovanjem (Novi Poe- tikon), vendar izhajajočega v drugem okolju/pri drugem izdajatelju, spremenila ime revije in od letnika III/2007 ter z novim ISSN nadaljuje njeno štetje (vključno s predhodnico).
Rp./Lirikon21 Mednarodna revija za poezijo XXI. st. in Lirikonfestove zadeve Letnik VIII / Leto 2012 / Št. 38
Ustanovitelj, izdajatelj in založnik revije UVKF – Ustanova Velenjska knjižna fundacija Zanjo Ivo Stropnik, glavni in odgovorni urednik
Uredniški sosvet (2012) Zoran Pevec, Klara Pavšer, Barbara Sermek, Marlena Gruda, Amans Nesciri
Mednarodni sosvet Pretnarjevi nagrajenci – ambasadorji slovenske književnosti in jezika po svetu; dobitniki prevajalskega priznanja lirikonov zlat; sodelavci mednarodne književniško-preva- jalske rezidence v Velenju ter Lirikonfesta
Redakcija Velenika-Lektoriks
Zasnova CGP Velenika & Akta Design
Postavitev/oblikovanje te izdaje SeK
Tisk SLO / 250
Uredništvo, naročila in prodaja UVKF – Ustanova Velenjska knjižna fundacija (Rp. Lirikon21 / Kabinet mednarodne književniško-prevajalske rezidence) Stari trg 26, 3320 Velenje / [email protected] / [email protected] Tel.: (03) 5870 920 / www.lirikonfest.si
447
RpLirikon_XXI_38_2012.indd 447 3/29/13 5:44 PM RpLirikon_XXI_38_2012.indd 448 3/29/13 5:44 PM