Razvoj Zemljiških Gospostev Na Ozemlju Tržiča V Srednjem Veku*

2020

1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 332.21(497.452Tržič)"09/14"

Prejeto: 10. 9. 2020

Matjaž Bizjak dr., višji znanstveni sodelavec, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: [email protected]

Razvoj zemljiških gospostev na ozemlju Tržiča

v srednjem veku*

IZVLEČEK Avtor raziskuje razvoj zemljiških gospostev na območju Tržiča na Gorenjskem. Območje je v visokem srednjem veku sodilo v sklop kranjskega mejnogrofovskega gospostva, od katerega je v poznem srednjem veku ostal le manjši del, preostanek pa je v 15. stoletju razdeljen prešel v last dveh plemiških rodbin – Lambergerjev in Paradeiserjev –, ki sta že stoletje pred tem začeli utrjevati pozicije v tem prostoru.

KLJUČNE BESEDE Tržič, Gutenberg, Neuhaus, Lamberger, Paradeiser, zemljiško gospostvo, srednji vek

ABSTRACT DEVELOPMENT OF SEIGNIORIES IN THE TERRITORY OF MEDIEVAL TRŽIČ The article explores the development of seigniories in the area of Tržič in Upper Carniola. In the High Mid dle Ages, the area belonged to the Carniolan margravial seigniory, of which only a small part remained in the Late Middle Ages. In the fifteenth century, what was left of the seigniory was divided between two noble families – the Lambergs and Paradeisers – which had already started to consolidate their positions in the area a century before that.

KEY WORDS Tržič, Gutenberg, Neuhaus, Lamberg, Paradeiser, seigniory, Middle Ages

* Prispevek se navezuje na predhodno avtorjevo raziskavo o Gutenbergu (Bizjak, Gutenberg in briksenska posest), katere izsledke mestoma povzema. Nastal je v okviru raziskovalnega programa P6-0052, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz javnega proračuna.

361 MATJAŽ BIZJAK: RAZVOJ ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV NA OZEMLJU TRŽIČA V SREDNJEM VEKU, 361–374 2020

Dolina Tržiške Bistrice s hribovitim svetom pod babenberških,7 spanheimskih,8 Otokarjevih in na Ljubeljem in grebenom Košute je v visokem srednjem zadnje v habsburških rokah, od slednjih pa je leta veku sodila v sklop gospostva kranjskih mejnih gro- 1277 skupaj z zastavo Kranjske prišel v posest Go- fov s središčem v Kranju. Neposreden dokaz za to riško-Tirolskih.9 V dokaz goriško-tirolske posesti se je darovnica posestva Bistrica (pri Tržiču) mejnega lahko zaenkrat naslonimo na patronat nad nekdanjo grofa Ulrika I. Weimar-Orlamündskega briksenske- lastniško cerkvijo v Kovorju. Imeli so ga do leta 1333, mu škofu med letoma 1050 in 1063. V naslednjih ko ga je vojvoda Henrik VI. podelil kostanjeviški stoletjih se je to ozemlje delilo, drobilo in menjavalo cisterci,10 kar prejkone kaže, da je bila njihova posest, gospodarje, kar je v iztekajočem se poznem srednjem za oskrbo katere je bila cerkev ustanovljena, in ta po- veku posledično privedlo do stanja, ki se je ohranjalo sest je večinoma sodila v kranjski deželskosodni urad; še dobršen del novega veka, namreč do delitve (v gro- poleg tistega, ki se je ujemal s kriškim vikariatom, bem) na tri zemljiška gospostva: Gutenberg, Neu je bila njegov drugi del.11 Domneva (ki jo kot eno haus in Kriški urad deželskega sodišča Kranj. od možnosti dopušča Höfler),12 da naj bi Goriško- -Tirolski do te posesti prišli prek Goriških in Šum- Kriški urad deželskega sodišča Kranj berških, se ne zdi verjetna, saj bi se je v tem primeru gotovo že leta 1253 skupaj z Nakelskim uradom po- Urad deželskega sodišča Kranj je bil zadnji osta- lastili Ortenburžani.13 Še preden je po izumrtju Go- nek nekdaj obsežnejšega mejnogrofovskega gospo- riško-Tirolskih Kranjska spet pristala v rokah Habs- stva s središčem v Kranju. Zamišljen je bil kot ne- buržanov, so bile karte za krajši čas premešane v času kakšen službeni fevd, ki je skupaj s središčem mejne češke nasledstvene vojne (1307–1311). Leta 1307 je grofije pripadel vsakokratnemu mejnemu grofu. Po Majnhard Ortenburški v okviru habsburške koalicije smrti Ulrika I. Weimar-Orlamünde leta 1070 je zasedel goriško-tirolski Kranj in ga očitno po konča- Kranjska sedem let ostala vakantna, potem pa jo je nih spopadih obdržal kot habsburško zastavščino. Po kralj Henrik IV. podelil oglejskemu patriarhu.1 Da dogovoru iz leta 1315 so pozneje gospostvo iz zasta- so patriarhi dejansko razpolagali s Kranjskim gospo- ve rešili Goriško-Tirolski – domnevamo lahko, da je stvom, je razvidno iz podelitve patriarha Gregorja v ta okvir spadal deželskosodni urad.14 Tudi po letu koroškemu vojvodi Ulriku III. Spanheimu leta 1261, 1335 so Habsburžani Kranj občasno zastavljali raz kjer se omenja feudum de Crenenburch et tota iuris nim upnikom, tako, denimo, malo pred letom 1400 dictio marchie Carniole.2 Oglejski patriarhi namreč grofom Celjskim.15 Ta zastava je bila rešena do okoli niso sami izvajali mejnogrofovske oblasti, ampak so leta 1420, ko se deželskosodni urad pojavi v habs- jo oddajali – skupaj s Kranjskim gospostvom, kot je burškem urbarju in obračunih.16 Pozneje se je takšna razvidno iz mlajšega vira – v fevd, sprva grofom An- praksa očitno nadaljevala; deželnoknežji obračuni v deškim, ki so s poroko v rodbino Weimar-Orlamün- tridesetih in štiridesetih letih 15. stoletja ga namreč de v prvi polovici 12. stoletja pridobili tudi sosednje ne beležijo.17 Kamniško gospostvo.3 Staro Kranjsko gospostvo je bilo očitno že ob tej priložnosti razkosano; okolica Preddvora je z dediščino prešla na grofe Bogenske in pozneje na vetrinjski samostan, poznejši Nakelski 7 Dopsch, Landesfürstliche Gesamturbare der Steiermark, str. 51. urad pa se je znašel v rokah Goriških, domnevno prek 8 MHDC IV, št. 2761, str. 573. 9 Šumberških, ki naj bi jih leta 1102 obdaroval odha- MHDC V, št. 232; Schneider, Liber certarum historiarum, str. 4 249 in 289. jajoči Ulrik II. Od Kranjskega gospostva je sčasoma 10 ARS, AS 730, fasc. 179, pag. 440–442; objava v: Bizjak, Gu- poleg ožjega mestnega ozemlja ostal le še deželsko- tenberg in briksenska posest, str. 265. sodni, pozneje imenovan Kriški urad,5 kajti njegov 11 Höfler,Gradivo , str. 66. Od šestih vasi, ki so sodile v župnijski večji del je tvorila posest v okolici Križ oziroma v me- teritorij, so vsaj štiri pripadale kranjskemu uradu deželskega sodišča (Kovor, Hudo, Popovo in Vadiče). jah tamkajšnjega vikariata, do konca srednjega veka 12 6 Höfler, Gradivo, str. 230–232. podrejenega kranjski župniji. Po izumrtju Andeških 13 Decembra 1252 je ortenburški grof Herman za izpustitev se je ta urad – zdaj že dodobra okleščen – znašel v Alberta III. Tirolskega salzburškemu škofu zastavil neko posest. Majnhard Goriški se je pri tem zavezal, da bo v primeru, če ta posest ostane Salzburgu po novembru 1253, Ortenbur- žanu izročil vso svojo posest s središčem v Naklem od Kokre do Karavank z vsemi pritiklinami, z izjemo odvetništva nad 1 Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 86; Štih in Si- Blejskim gospostvom. Nakelski urad je dejansko pripadel moniti, Na stičišču svetov, str. 109–110. Ortenburžanom, kar bi se nedvomno zgodilo tudi s kovor- 2 Kosi, Zgodnja zgodovina, str. 77; MHDC IV, št. 2761, str. skim patronatom, če bi sodil v ta okvir (MHDC IV, št. 2516; 573. UBKr II, št. 196). 3 Komac, Od mejne grofije, str. 52. 14 Kos, Zgodovina Slovencev, str. 294–295; Žontar, Zgodovina 4 Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 99. mesta Kranja, str. 41; MHDC VIII, št. 281. 5 Milkowitz, Beiträge, str. 41–50; ARS, AS 1, šk. 75, Urbar ura- 15 Žontar, Zgodovina mesta Kranja, str. 41. da Križe 1498. 16 Milkowitz, Beiträge, str. 41–50; HKA, HS 107, fol. 34’, 66, 6 Žontar, Zgodovina mesta Kranja, str. 52–53; Höfler, Gradivo, objava obr. za leto 1421 v Otorepec, GZL 9, št. 61, str. 6. str. 58. 17 Prim. Bizjak, Deželnoknežji obračuni za Kranjsko, str. 34.

362 2020 MATJAŽ BIZJAK: RAZVOJ ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV NA OZEMLJU TRŽIČA V SREDNJEM VEKU, 361–374

Gutenberg Vse do tega časa se v listinah ni ohranil niti en sam zapis, ki bi neposredno omenjal grad Gutenberg. Na prvo vest o ožjem območju, kjer je stal Gu- To je do določene mere logično, če upoštevamo, da tenberg, naletimo v petdesetih letih 11. stoletja, ko je cvetoča plemiška rodbina svoj izvorni grad ohra- je mejni grof Ulrik (I. Weimar-Orlamünde) briksen- njala kot glavno rezidenco in tako ni postal predmet skemu škofu podaril posest, opredeljeno kot »vil poslovnih transakcij, ki so bile v večini primerov la Bistrica skupaj z mlini in ostalimi pritiklinami«, vzrok za omenjanje nepremičnin v srednjeveških do- obenem s posestvom (predium) Leše v neposredni kumentih. V zadnji tretjini 13. stoletja pa je prišlo bližini.18 Posest se je navezovala na del briksenskega do spremembe. Izumrtje Spanheimov je razmere na Blejskega gospostva, ki ga je škofija prejela z darov- Kranjskem dodobra prevetrilo. Po desetletju preobra- nico kralja Henrika III. leta 1040 in ki je na vzhodu tov se je dežela kot habsburška zastavščina znašla v okvirno segalo do Tržiške Bistrice.19 Vendar pa villa rokah Majnharda Goriško-Tirolskega, čigar moderni Bistrica z mejnogrofovsko darovnico ni prešla v traj- pristopi v izvajanju oblasti so nižjemu plemstvu na no last briksenske škofije. Ulrik jo je bil pripravljen Kranjskem v precejšnji meri omejili manevrski pro- škofiji odstopiti le, če umre neporočen. Do tega pa stor. V teh novih razmerah so se Gutenberški, ki so se enostavno ni prišlo. Leta 1062 ali 1063 se je poro- medtem vključili v ortenburško klientelo, odrekli ali čil z ogrsko princeso Sofijo, s čimer je Brixen izgu- pa morda »morali« odreči svojemu gradu v korist de- bil pravice do bistriške posesti. Zapis o tej »pogojni« želnega kneza. Razlogi za to in okoliščine, v katerih podelitvi se je v škofijski tradicijski dokumentaciji je prišlo do spremembe posestnega stanja, ostajajo najverjetneje ohranjal20 le zato, ker je briksenski milit neznanka, lahko pa dejanje okvirno umestimo v čas Taganus, posrednik pri omenjenem poslu, obenem s Majnharda II. Ko je namreč vojvoda Henrik Koroški to škofu posredoval še drugo Ulrikovo tradicijo, na- novembra 1330 grad Gutenberg podelil v oskrbo Pe- našajočo se na predium Leše, ki pa je za razliko od tru Liemberškemu,25 se je pri določitvi višine letnega prejšnje dejansko takoj stopila v veljavo. Bistrica je plačila skliceval na gewonlichen purchut als ez hercho tako še naprej ostala v posesti Weimar-Orlamünd men ist pei vnserm seligen vater vnd pei vnsern prudern skih in je najverjetneje v sklopu njihove dediščine vnd pei vns nemlichen mit den zehen marchen Aglayer pred sredino 12. stoletja prišla v roke grofov Ande- ...26 To nedvomno kaže na kontinuirano posedova- ških.21 Kmalu zatem, po letu 1154, se začne v virih nje gradu s strani Goriško-Tirolskih od Majnhar- pojavljati grad Gutenberg, resda le posredno, prek da II. prek njegovih sinov Otona, Ludvika in Hen plemičev, ki so se imenovali po njem.22 rika VI. do časa, ko je slednji kot zadnji preživeli Gutenberški so bili od svoje prve omembe v zgo- prevzel nasledstvo. Gutenberg je bil ves ta čas pode- dovinskih virih dalje ministeriali Andeških grofov. ljevan na enak način: v dedni grajski fevd skupaj z le Za začetnika rodbine velja Albero, sin Majnharda najbližjo pripadajočo zemljiško posestjo in dodatnim, Schababa Kokrškega, ki je spadal v sam vrh andeške- razmeroma nizkim letnim plačilom za grajsko stra- ga plemstva na Gorenjskem. Tudi Albero, ki naj bi žo iz centralnega upravnega urada na Kranjskem – mu grofje poverili zidavo gradu nad Tržiško Bistrico, ljubljanskega deželskega sodišča. Iz tega lahko skle- in njegovi potomci so ohranjali visok položaj v an- pamo, da je imel grad na meji s Koroško ob po- deškem spremstvu. Že v tretji generaciji je rodbina membni prometnici v tem času predvsem nadzorno- z vzpostavitvijo sorodstvenih vezi s freisinškimi lo- -obrambno vlogo. To za goriško-tirolsko oblast ni škimi ministeriali prebila okvire sicer za andeško go- bilo nič nenavadnega. Samo na Tirolskem je Majn renjsko ministerialiteto tako značilne endogamije23 hard II. ob vzpostavljanju obrambne mreže več kot in si s tem verjetno zagotovila poznejši visok položaj petdeset gradov na tak ali drugačen način pridobil tudi v spanheimskem spremstvu, v katerem se je po iz rok dotedanjih lastnikov in jih »naredil« deželno- izumrtju Andeško-Meranskih znašla domala vsa nji- knežje.27 Tudi pri njegovem vzpostavljanju oblastnih hova gorenjska klientela.24 struktur na Kranjskem opažamo podobne tendence, vendar pa v razmeroma kratkem obdobju goriško-ti- 28 18 rolske vladavine ni prišlo do radikalnih sprememb; Fuistriza villam … cum molendinis aliisque appendentibus na Kranjskem je imelo podoben status kot Guten- omnique prorsus servitutis (UBKr I, št. 37, str. 49). 29 19 DD H III 22. berg še kakih deset gradov. 20 O vodenju tradicijske dokumentacije v Brixnu in nastanku tradicijskih kodeksov gl. Redlich, Die Traditionsbücher, str. 25 Liemberg oziroma Liebenberg zahodno od Št. Vida na Gli- xxxix–lvi, posebno xlix. ni, Koroška (Metnitz et al., Kärntner Burgenkunde II, str. 21 Štih, Kranjska, str. 11–13; Komac, Od mejne grofije, str. 52–53. 94–95). 22 O Gutenberških obširneje Kos, Vitez in grad, str. 131–135; 26 Chmel, Zur Geschichte, št. 41, str. 182. Kos, Ministeriali grofov Andeških, str. 195–196, 205, 221– 27 Wiesflecker,Meinhard der Zweite, str. 207. 222 in genealoška preglednica na str. 252; Adam, Gutenber- 28 Velja pripomniti, da so modernizacijski trendi v tirolski upra- ški do konca XIII. stoletja, str. 8–9; Adam, Gutenberški v 14. vi začeli zamirati že v času vladanja Majnhardovih sinov stoletju, str. 19–20. (Haidacher, Die Verwaltungsorganisation Meinhards II., str. 23 Kos, Ministeriali grofov Andeških, str. 221–222. 117). 24 Prav tam, str. 232–233. 29 Kos, Vitez in grad, str. 73.

363 MATJAŽ BIZJAK: RAZVOJ ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV NA OZEMLJU TRŽIČA V SREDNJEM VEKU, 361–374 2020

Habsburžani, ki so z izumrtjem Goriško-Tirol- zoval Koroško in Kranjsko, ni ostal brez konkurence. skih leta 1335 prevzeli Kranjsko v neposredno upra- Sredi 13. stoletja se je zapletel v posestni spor s soro- vo, niso bistveno posegali v obstoječi upravni ustroj dno ustanovo iz bližnjega koroškega Vetrinja, ki je že na Gutenbergu. Še leta 1391 je eden od Liemberških leta 1207 pridobila – prav tako od Andeških – cerkev (Liebenberger) iz ljubljanskega vicedomskega urada svetega Lenarta na drugi (koroški) strani prelaza z prejemal 12 mark soldov za varovanje gradu.30 Pri vsemi pritiklinami,36 pozneje izrecno tudi z obvezno- tem lahko sklepamo, da je grad upravljal kot gra- stjo vzdrževanja hospica in pravico do krčenja rov- diščan, ne glede na to, ali so člani njegove rodbine tov, ki bi omogočali nemoteno obratovanje.37 Poleg funkcijo opravljali kontinuirano od omenjenega Pe- ostalega je Ljubelj Vetrinju pomenil vrata do neza- tra (1330) dalje ali pa se je zgolj po naključju zna- nemarljive gorenjske posesti v okolici Preddvora in v šel na istem položaju, ki ga je pol stoletja pred tem Špitaliču v Tuhinjski dolini, kjer je bil še en vetrinjski zasedal njegov prednik. Do spremembe je najverjet hospic.38 Spor je bil dokumentirano izpostavljen na neje prišlo šele v drugem desetletju 15. stoletja. V generalnem kapitlju cistercijanov leta 1265 z vetrinj- naslednjih dveh ohranjenih obračunih ljubljanskega sko pritožbo proti Stični, vendar izid reševanja spora vicedomskega urada, za obračunski leti 1421 in 1422, ni poznan.39 Najverjetneje sta se samostana ustalila kjer bi upravičeno pričakovali podobne podatke, se vsak na svoji strani prelaza in upravljala s svojim ho- izdatek za varovanje Gutenberga ne omenja več.31 spicem ter pripadajočo posestjo. Novi trg, današnji Tržič, se prvič omenja v do- Neuhaus kumentu z dne 1. julija 1337, ki je ohranjen v eni od tržaških vicedomskih knjig.40 V njem v vlogi dol- Začetke tržiške tržne naselbine je treba iskati v žnika nastopa neki Herbrich de Poglubelle de Mercato prvotnem trgu, ki se je razvil v povezavi s hospicem nouo, očitno trgovec, ki se je v Trstu identificiral kot ob cesti, ki je preko Ljubelja vodila na Koroško. Ležal prebivalec »novega trga« pod Ljubeljem. V prvih de- naj bi nekje na območju današnjega Podljubelja in setletjih 14. stoletja se je v dolini, ob sotočju Tržiške naj bi ga v skladu z ustnim izročilom pokopal plaz, ki Bistrice in Mošenika, začela razvijati nova tržna na- se je (domnevno ob potresu leta 1348) utrgal s pobo- selbina, ki je do določene mere prevzela vlogo starejše čja Košute.32 Hospic in trg se prvič omenjata v potr- ter obenem postajala urbano in upravno (gospoščin- dilni listini, izdani s strani koroškega vojvode in go- sko) središče vedno intenzivneje koloniziranega hri- spoda Kranjske Ulrika III. Spanheimskega stiškemu bovitega zaledja v dolinah obeh potokov. Stiški sa- samostanu.33 T. i. forum Lubelinum, namenjen oskrbi mostan je namreč načrtno pospeševal krčenje rovtov popotnikov, je Ulrik že pred tem z vsemi pritiklina- na t. i. območjih Svete Katarine (Lom pod Storžičem mi v imenu svoje žene – Agnes Andeško-Meranske oziroma dolini zgornje Tržiške Bistrice in Lomščice) – podaril samostanu za blagor njunih duš. Dikcija ter Svete Ane (dolina Mošenika oziroma območje podelitve jasno kaže, da je ljubeljska posest sodila v Podljubelja). Vse to je v lasti samostana ostalo do okvir ženinega posestnega kompleksa, torej je moral leta 1399, ko je opat Albert z avstrijskim vojvodo biti trg Ljubelj že andeška ustanova. Do darovanja Viljemom tržiško župnijo pod Ljubeljem, skupaj s stiškemu samostanu je tako lahko prišlo med letoma kapelama sv. Ane in sv. Katarine ter tamkajšnjim tr- 1249, ko se je Ulrik poročil z Agnes, in 1261, ko je gom, zamenjal za dobrniško župnijo in žužemberški darovanje potrdil v omenjeni listini.34 Samostan je v vikariat.41 Habsburžani so tako prvič prišli do tržiške okolici postopno pridobil tudi nekaj zemljiške pose- posesti. Posledično se je vse nekdaj andeško ozemlje sti; tako mu je na primer isti vojvoda Ulrik leta 1268 pod Ljubeljem in na območju Tržiške Bistrice spet podaril desetino ob vznožju Ljubelja.35 Vendar do- znašlo v rokah enega dinasta; vendar ne za dolgo. lenjski samostan na karavanškem prelazu, ki je pove- Grad Neuhaus se v vsem tem času niti enkrat ne omenja v zgodovinskih virih. Glede na ime in lo- 30 Lackner, Ein Rechnungsbuch, str. 80. kacijo na vzpetini nad sotočjem Tržiške Bistrice in 31 HKA, HS 107, fol. 34’, 66, objava obr. za leto 1421 v Otore- Mošenika neposredno nad Tržičem je upravičeno pec, GZL 9, št. 61, str. 6. 32 domnevati, da ga je zgradil stiški opat skupaj z novo Tako ljudsko izročilo. V zadnjem času so bile izdelane analize tržno naselbino in je prvotno služil kot upravno sre- površinskega preperevanja (Mrak, Minor karst landforms, str. 54) in atmosferske izpostavljenosti (Merchel in Mrak, Surface exposure dating, str. 39) posutega materiala na ob- 36 MHDC IV, št. 1598; Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, 5, močju plazu pod Košuto, ki podor umeščajo v pozni srednji št. 125. vek in z določeno verjetnostjo dopuščajo umestitev dogodka 37 1239 (MHDC IV, št. 2184; Kos, Gradivo za zgodovino Slo v kontekst t. i. beljaškega potresa leta 1348 (gl. Zorn in Mrak, vencev, 5, št. 719) in 1262 (UBKr II, št. 309) (Kosi, Potujoči Skalni podor z Velikega vrha, v tej številki Kronike). srednji vek, str. 254). 33 UBKr II, št. 278. 38 Glede vetrinjske posesti na Gorenjskem gl. Mlinarič, Posest 34 Točen datum poroke ni znan, dispenz je bil Agnes izdan 16. vetrinjskega samostana, str. 103–118. novembra 1248 (UBKr II, št. 122; Komac, Od mejne grofije, 39 Grebenc, Gospodarska ustanovitev Stične, str. 207. str. 158). 40 Otorepec, GZL 5, št. 63. 35 … decimas novalium animalium ad introitum montis Lübel … 41 Grebenc, Gospodarska ustanovitev Stične, str. 82; Fidler, Au (Grebenc, Gospodarska ustanovitev Stične, str. 35). stria sacra, str. 342–344.

364 2020 MATJAŽ BIZJAK: RAZVOJ ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV NA OZEMLJU TRŽIČA V SREDNJEM VEKU, 361–374

dišče tamkajšnje stiške posesti. To domnevo dodatno stavbnih elementov niso mogoča, saj je bil grad po podkrepi dejstvo, da se do tega časa nobena plemi- uničujočem požaru leta 1811 popolnoma porušen. ška rodbina ne imenuje po njem, kar bi sicer več kot Novejši dvorec je bil sicer postavljen na isti, vendar upravičeno pričakovali, če bi šlo za starejši ministe- umetno nekoliko znižani in izravnani vzpetini.43 rialni grad.42 Žal kakršnakoli sklepanja na podlagi Spor zaradi uporabe planin leta 1444 42 Vse omembe Neuhausov, ki jih v literaturi skušajo povezo- vati s tržiškim gradom, se nanašajo na istoimenski grad nad Spremenjeno posestno stanje je prvič dokumen- Podgradom v Brkinih (Stopar, Grajske stavbe v osrednji Slove tirano v listini iz leta 1444 o poravnavi spora glede niji, str. 103; Kos, Gradivo za historično topografijo, str. 393). Vzhodnogorenjska posest teh Novograjskih sredi 14. stoletja uporabe planin nad Tržičem med podložniki dežel- je izvirala iz poroke Hansa z Ano Blagoviško (Bizjak, Otokar Blagoviški, str. 190). 43 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 125.

365 MATJAŽ BIZJAK: RAZVOJ ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV NA OZEMLJU TRŽIČA V SREDNJEM VEKU, 361–374 2020

noknežjega urada Križe na eni in Jurijem Lamber- stimo v čas med letom 1399 in drugim desetletjem gerjem ter Hansom Paradeiserjem na drugi strani.44 15. stoletja.49 Pri tem je razmeroma hitra prodaja po Do spora je prišlo, ker sta omenjena plemiča kriške pridobitvi Tržiča od Stične manj verjetna. Glavni ar- podložnike ovirala pri uporabi planin v tržiškem po- gument za to je način, kako je bila posest podeljena gorju. Naracija listine med drugim govori o tem, da v fevd. Še leta 1444 sta bili gospostvi Gutenberg in so omenjeni podložniki od nekdaj pasli na Tegoški Neuhaus skupaj z deželskim sodiščem enoten fevd, planini in planini Javornik ter v okoliških gozdovih ki so ga in gemeinschaft prejeli Jurij Lamberger na sekali gradbeni les, sedaj pa jim to preprečujeta in eni strani in – domnevno brata – Hans Paradeiser delata škodo Lamberger in Paradeiser, ki kljub nji- ter Lenart z Završja v Istri na drugi.50 Habsburža- hovim pritožbam še od časov vojvode Ernesta Že- ni so torej po pridobitvi stiške posesti to pridružili leznega nočeta spoštovati starih pravic.45 Starodavne svojemu gospostvu Gutenberg in združenemu gos pravice so izvirale še iz obdobja, ko je celotno ozem postvu dodelili deželskosodni teritorij. Za to je bil lje od Križ do Košute sodilo pod isto oblast, torej iz potreben določen čas in domnevamo lahko, da je časov Andeških, ter niso bile sporne, ko je Tržič s z gospostvom nekaj let upravljal nastavljeni habs- karavanškim hribovjem prešel pod Stično in pozne- burški oskrbnik. Morda ni nepomembno, da je bilo je pod Habsburžane. Od kod sta se torej vzela Jurij ravno v tem času celotno gospostvo Kranj oddano v Lamberger in Hans Paradeiser, ki sta tako grobo po- zastavo Celjskim.51 Tako ni prišla v poštev morebit segla v večstoletno idilo pod Karavankami? na povezava z uradom kranjskega deželskega sodi- Na vprašanje odgovarja obravnavana listina, ki v šča (poznejšim Kriškim uradom), oziroma še toliko nadaljevanju naracije razkriva, da sta Jurij in Hans verjetnejša vključitev ozemlja v okvir kranjskega de- kralju Frideriku III. dala potrditi (očitno dokument želskega sodišča, obenem pa je bila utrditev novega oziroma listino), da sta »Tržič skupaj z gradovoma urbanega središča in pripadajočega gospostva pod Gutenberg in tistim v trgu z vsemi pritiklinami, plani Karavankami za Habsburžane toliko pomembnej- nami, gozdovi, vodami, hribi in dolinami kupila za svoj ša. Vse omenjeno napeljuje na to, da je treba nakup denar, in ker je bilo vse to avstrijska fevdna posest, pre Gutenberga in Tržiča prejkone umestiti v poznejša jela v dedni fevd od kralja kot najstarejšega avstrijskega leta Ernestove vlade. Obrise habsburške upravne vojvode«.46 Iz podelitve, dokumentirane v avstrijski strukture na ozemlju Tržiča lahko v omenjenem času fevdni knjigi iz istega leta in poznejših fevdnih po- zaslutimo iz dveh dokumentov, izdanih februarja in delitev do leta 1478, je razvidno, da sta Juriju Lam- marca 1412. V obeh se v vlogi overitelja pojavlja Ni- bergerju pripadla grad Gutenberg in del (»polovica«) kolaj z Završja v Istri, gradiščan na Gutenbergu.52 Iz Tržiča, Paradeiserju pa preostali del trga z gradom te skope navedbe ni mogoče ugotavljati upravnega Neuhaus.47 Iz poznejših urbarjev je poleg tega mogo- ustroja celotnega ozemlja, govori pa v prid njegove če izluščiti, da so pod Gutenberg sodili še rovti v širši poznejše odprodaje; vsaj še leta 1412 so Habsburžani okolici Podljubelja (Sv. Ana), pod Neuhaus pa tisti na Gutenbergu imeli svojega gradiščana. v Lomu pod Storžičem in v Dolini (Sv. Katarina).48 Do nakupa združenega gospostva seveda ni prišlo Čeprav točen čas nakupa ostaja neznan, ga lahko s slučajno. Lambergerji in Paradeiserji so že desetletja pomočjo dokaza ex silentio obračuna ljubljanskega pred tem načrtno utrjevali svoj položaj v tem prosto- vicedomskega urada iz leta 1421 in omenjene poru. Umik Stične se je zgodil ravno ob pravem času in ravnalne listine, ki navaja že predhodne spore v času potencialno konkurenčni rodbini v prostoru spodbu- nadvojvode Ernesta Železnega, vsaj približno ume- dil k združitvi moči za odkup ponujenega gospostva. Viljem II. Lamberger, ustanovitelj kamensko- 44 TLA, Maximiliana II/b, 20, obj. v: Bizjak, Gutenberg in bri- -gutenberške linije (ta nosi ime po dveh gradovih, ksenska posest, pril. 5, str. 266–268. 45 TLA, Maximiliana II/b, 20. 49 Letnica 1396, ki jo v zvezi s tem običajno zasledimo v li- 46 Prosti prevod po izvirniku (TLA, Maximiliana II/b, 20). Pri teraturi, je zaradi necitirane navedbe pri Wittingu, Beiträge tem ni povsem jasno, od koga naj bi Lamberger in Paradeiser zur Genealogie, str. 182, nepreverljiva. Tudi Kraglov terminus odkupila omenjeno posest; neposredno od deželnega kneza ante quem »okoli l. 1400« (Kragl, Zgodovinski drobci, str. 120) ali od kakega vazala, ki jo je že pred tem imel v fevdu, zastav- na podlagi Paradeiserjeve posesti v Snakovem (del gospostva nega imetnika ipd. Neuhaus), dokumentirane v urbarju kranjskega deželskega 47 HHStA, Hs. W 724, Avstrijska fevdna knjiga 1444–1469, sodišča, je spričo novejšega datiranja tega urbarja okoli leta fol. 223’, 261’, 272; NÖLA, Hs. 17/5, Avstrijska fevdna knji- 1420 (o tem nazadnje Kos, Zgodovinski razvoj, str. 172, op. ga 1470–1478, fol. 95. 39) za kakih 20 let prezgoden. Vsaj kar zadeva podelitev Tr- 48 ARS, AS 1074, II/32 u, fol. 1–4’, 7’–9’. Urbar sicer izrecno ne žiča, do nje ni moglo priti pred oktobrom 1399. Do takrat je opredeljuje nekdanje gutenberške oziroma novograjske pose- bil namreč tamkajšnji trg skupaj z župnijo v posesti stiškega sti, ju pa navaja v dveh zaporednih sklopih po načelu: 1) posest samostana (Grebenc, Gospodarska ustanovitev Stične, str. 82, v trgu, 2) kmetije, nastale iz nekdanjih rovtov, 3) kmetije v 131, 206; Mlinarič, Stiška opatija, str. 180). nižinskih vaseh. Ker je v naslovu urbarja Neuhaus naveden na 50 HHStA W 724, Avstrijska fevdna knjiga 1444–1469, fol. prvem mestu (… Herrschafft Neuhauss und Alt Guttenberg…), 223’. je logično nekdanji novograjski urbar popisan v prvem sklopu, 51 Žontar, Zgodovina mesta Kranja, str. 41; ARS, AS 1063, ZL, kjer so rovti na območju Sv. Katarine. To dodatno podkrepi št. 345, 1400 VI 29; Komatar, Kranjski mestni arhiv, št. 14, 15. dejstvo, da se Bistrica pri Tržiču, na ozemlju katere je nastal 52 ARS, AS 1063, ZL, št. 6606, 1412 II 2; št. 412, 1412 III 3 grad Gutenberg, navaja v okviru gutenberškega urbarja. (obe listini obj. v CKSL).

366 2020 MATJAŽ BIZJAK: RAZVOJ ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV NA OZEMLJU TRŽIČA V SREDNJEM VEKU, 361–374

pridobljenih po njegovi smrti), sicer ortenburški gra- prav se spanheimski ministerial Konrad de Paradyso diščan na Waldenbergu, je začel posest pod Dobrčo že stoletje prej pojavlja v vojvodskem spremstvu na in Kriško goro postopno kopičiti že v osemdesetih, Kranjskem kot priča pri izstavitvi posameznih do- predvsem pa devetdesetih letih 14. stoletja. Ob nje- kumentov, med drugim pri podelitvi pravice Orten- govi smrti, najverjetneje pozimi 1398/99 (oktobra buržanom za gradnjo utrdbe v Kranju leta 1256.59 V 1398 se še omenja kot živ, februarja 1399 pa že kot okolici Tržiča rodbino prvič zasledimo aprila 1348, mrtev),53 je lamberška posest samo na tem območju ko je Konrad Paradeiser izdal listino, s katero je po- (ne upoštevaje druge gorenjske posesti, ki je bila ob- trdil, da mu je Ana Liemberška izplačala 40 mark sežna zlasti v okolici Radovljice in v Blejskem kotu)54 oglejskih pfenigov in s tem iz zastave rešila posest v – v skladu z ohranjenimi dokumenti – obsegala okoli Pristavi pri Tržiču, Snakovem in Dupljah.60 Ana je 25 hub urbarialne in okoli 50 hub desetinske posesti; bila vdova ali morda hči Petra Liemberškega, ki je v deloma lastne, predvsem pa fevdne, ortenburške.55 tem času upravljal z gutenberškim uradom, od koder Jurijev nakup habsburškega Gutenberga in dela Tr- bi utegnila izvirati tudi zastavljena posest. Čeprav v žiča je bil torej logično nadaljevanje očetovih priza- tem zgodnjem obdobju kakšna druga posest Paradei devanj. Nastajajoče gospostvo je s tem dobilo utrjeno serjev v okolici Tržiča ni izpričana – leta 1367 sta oporišče v svojem vzhodnem delu, najverjetneje pa denimo brata Konrad in Hans sestri Elizabeti, nuni tudi upravno središče, ki je vsaj za pol stoletja pre- v Mekinjah, prepustila hubo v čemšeniški župniji61 vzelo vlogo »izvornega« gradu. Lambergerji so nek- –, njihov tukajšnji domicil potrjuje pogosto soover- danjo »gutenberško« posest pridobivali deloma prek janje nepremičninskih listin na tem ozemlju oziroma različnih gutenberških vej – z nakupi in svaštvom v v družbi lokalnih plemičev Polških in Kovorskih v okviru ortenburške gorenjske klientele –,56 deloma letih 1387–1395.62 O njihovem ugledu tudi v ne- pa po drugi liniji. koliko širšem prostoru dodatno priča dejstvo, da v Rodbina Paradeiser izvira s Koroškega.57 Sprva času od konca 14. do druge polovice 15. stoletja dve so bili ministeriali bamberškega škofa, pozneje pa so predstavnici rodbine najdemo na mestih predstojnic se začeli udinjati tudi Ortenburžanom, s katerimi so bližnjih ženskih samostanov v Mekinjah (Elizabe- verjetno sredi 14. stoletja prišli na Gorenjsko,58 če- ta, 1391–1404)63 in Velesovem (Ana, 1450–1458; †1486).64 Že zgoraj je bilo nakazano, da je Hans Pa- 53 Adam, Grad Kamen in njegovi prebivalci, 1, str. 31, op. 128. radeiser pol Tržiča z Neuhausom prejel v fevd skupaj 54 ARS, AS 1063, ZL, št. 206, 1372 II 2, s. l.; št. 237, 1380 I z bratom Lenartom, ki se je imenoval po Završju v 22, s. l.; št. 238, 1380 III 19, s. l.; št. 253, 1384 V 1, s. l.; št. 273 in 274, 1389 V 4, s. l.; št. 277, 1390 III 5, s. l.; št. 6545, Istri (Pemund, Piemonte). Nikolaj z Završja, ki je bil 1391 I 30, s. l.; št. 282, 1391 VIII 16, s. l.; št. 6548, 1391 IX malo pred tem gradiščan na Gutenbergu, je bil dom 18, s. l.; št. 301, 1394 III 12, s. l.; št. 302 in 303, 1394 III 31, nevno njun oče. Zaenkrat ni povsem jasno, kako so s. l.; št. 304, 1394 IV 24, s. l. (II); št. 306, 1394 VII 27, s. l.; št. Paradeiserji prišli do posesti Završja, oziroma zakaj 315, 1397 III 12, Ortenburg; št. 322, 1398 I 25, Waldenberg (pri Radovljici); št. 6577, 1398 VII 30, s. l.; št. 330, 1398 IX so se nekateri pripadniki rodbine v 15. stoletju izme- 15, Lož; št. 335, 1399 V 25, Ortenburg (vse naštete obj. v noma ali istočasno naslavljali z obema predikatoma, CKSL); Pleterski, Župa Bled, str. 104. toliko bolj gotovo pa je, da je bil Nikolaj, gradiščan na 55 ARS, AS 1063, ZL, št. 253, 1384 V 1, s. l.; št. 6545, 1391 I 30, s. l.; št. 6548, 1391 IX 18, s. l.; št. 301, 1394 III 12, s. l.; št. 304, Gutenbergu (ki se leta 1423 navaja kot Niclas Para 1394 IV 24, s. l. (II); št. 315, 1397 III 12, Ortenburg; št. 6577, deyser von Pomündt), tisti, ki je v družbi Lamberger- 1398 VII 30, s. l.; št. 335, 1399 V 25, Ortenburg (vse naštete ja odkupil polovico Tržiča ter jo zapustil sinovoma obj. v CKSL). 56 Hansu Paradeiserju in Lenartu z Završja, ki sta jo Neposredno denimo od Kokrških (ARS, AS 1063, ZL, št. 65 246, 1382 VIII 17, s. l.; obj. v CKSL) in Kovorskih (ARS, leta 1444 skupaj prejela v fevd. AS 1063, ZL, št. 315, 1397 III 12, Ortenburg; obj. v CKSL), Rodbine, ki jih v 14. in 15. stoletju najdemo na verjetno pa tudi posredno, prek drugih rodbin ortenburškega gorenjskega plemstva; potem ko so v drugi polovici 13. stole- Neumann, Lehen des Bistums Bamberg, str. 142; MHDC X, tja Gutenberški stopili pod okrilje Ortenburžanov, moramo št. 820. računati z njihovimi rodbinskimi povezavami s starimi orten- 59 UBKr II, št. 162, 225. burškimi gorenjskimi ministerialnimi rodbinami. Stainerji (s 60 HHStA, AUR, 1348 IV 19 (obj. v CKSL). Kamna pri Begunjah) so bili v svaštvu z gutenberškimi Cepli 61 ARS, AS 1063, ZL, št. 5108, 1367 X 24 (obj. v CKSL). (ARS, AS 1063, ZL, št. 6549, 1391 XI 5, s. l.; 1428 IV 26, 62 ARS, AS 1063, ZL, št. 5338, 1387 III 30; št. 291, 1392 VIII s. l.; obj. v CKSL), slutiti je mogoče tudi njihovo rodbinsko 10; št. 298, 1393 V 20 (vse naštete obj. v CKSL); NŠAL, povezavo z gutenberško vejo s Seničnega (Gutenau); nekateri ZL, 1395 X 7 (reg. v Volčjak, Listine Nadškofijskega arhiva, št. pripadniki Stainerjev (sicer s svojim značilnim grbom – dve 208). vzporedno ležeči krogli) so se imenovali po Seničnem (von 63 ARS, AS 1063, ZL, št. 5143, 1391 XII 19; št. 5145, 1392 VII Gutenau, Gutenauer) in imeli tamkajšnjo posest (gl. Adam, 13; št. 5147, 1395 X 16; št. 5153, 1404 IV 15 (vse naštete obj. Grad Kamen in njegovi prebivalci, 2, str. 14 ss). Za pridobiva- v CKSL). nje obravnavane stainerske posesti s strani Lambergerjev gl. 64 ARS, AS 1063, ZL, št. 5398, 1450 VII 17; št. 670, 1458 IX predvsem ARS, AS 1063, ZL, št. 6545, 1391 I 30, s. l. (obj. v 29; št. 5418, 1486 XI 30 (vse naštete obj. v CKSL). CKSL). 65 O finančni moči rodbine priča posojilo v višini 1000 dukatov, 57 Njihov izvor ni povsem pojasnjen, kot možne navajajo raz- za katero so leta 1444 Hans in Jurij Paradeiser ter Lenart z lične lokacije v bližini Moosburga (Kohla, Kärntens Burgen, Završja od kralja Friderika prejeli v zastavo gospostvo Gori- Schlösser und Ansitze, str. 84–85). čane; RF 12, št. 197; Kotar, Deželnoknežja oblast in uprava, 58 Metnitz, Quellen- und Literaturhinweise, str. 121; Koller- str. 209–210.

367 MATJAŽ BIZJAK: RAZVOJ ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV NA OZEMLJU TRŽIČA V SREDNJEM VEKU, 361–374 2020

Gutenbergu, so bile povezane še bolj, kot bi si morda za vsa tri gospostva značilna raztresena posest. Redke mislili. Vse tri so namreč pogosto iskale in tudi našle vasi (skoraj) v celoti pripadajo enemu samemu go- službo v sosednjem freisinškem Loškem gospostvu, spostvu (na primer gutenberška Bistrica pri Tržiču ali ki je bilo močno gravitacijsko središče za plemstvo novograjsko Malo Naklo), večina je razdeljena med zahodnega dela Gorenjske. Hans Liemberški, dom različne posestnike. Predvsem pa posest v nižinskem nevno vnuk Petra, gradiščana z Gutenberga, in sin delu ni zaokrožena, temveč se ozemlja vseh treh go- Elizabete, sestre loškega mestnega sodnika Henrika, spostev, pa tudi drugih, okoliških, prekrivajo. Tako je je v dvajsetih letih 15. stoletja opravljal službo gra- gutenberška posest posejana pod Dobrčo in ob spod diščana na Starem gradu pod Lubnikom (Wilden njem toku Tržiške Bistrice, kriška in novograjska pa lack), prav tako njegov sin Osterman tri desetletja izmenično v pasu, ki se od Leš pod Dobrčo preko pozneje.66 Medtem je Jurij Lamberger več kot 20 let Kovorja nadaljuje v ravnino severovzhodno od Udin (1452–1474) zasedal mesto loškega oskrbnika, v pri- boršta. Posamezni izpostavljeni otoki segajo v ožjo bližno istem času pa sta funkcijo gradiščana na Zgor- okolico Kranja (gutenberške Orehovlje, Milje in Vi- njem stolpu na Kranclju skupaj opravljala Hans in soko) ter celo Mengša (novograjski Šinkov turn). Lenart Paradeiserja, ki sta imela nekaj časa (od 1444 Zanimiv relikt je razmeroma močna koseška dalje) v zastavi tudi sosednje gospostvo Goričane.67 skupnost v okviru kranjskega deželskosodnega ura- V luči opisanega moramo nakup in delitev Tržiškega da. V 15. stoletju je obsegala še 48 kmetij v Križah, gospostva razumeti kot rezultat ustaljenih razmerij Žiganji vasi, na Brezjah, Hudem in Popovem. Pod med lokalnim plemstvom in koordiniranega obvla- rejenost kosezov deželskosodnemu uradu oziroma dovanja prostora. nekdanjemu mejnogrofovskemu gospostvu je običa- jen pojav, ki ga zaznavamo pri vseh koseških skupno- Posestno stanje treh gospostev stih na slovenskem etničnem ozemlju. Je posledica njihovega vključevanja v zemljiškogosposko mrežo, Srednjeveško posestno stanje je do določene mere ki je potekalo prek neposredne sodne podrejenosti mogoče rekonstruirati s pomočjo urbarjev, katerih nosilcu oblasti (slovanskemu knezu, kralju, vojvodi, ohranjenost pa za tri obravnavana gospostva ni ena- mejnemu grofu) in postopno privedlo do vključitve ko ugodna. Sočasna urbarja sta ohranjena le za urad v njegovo zemljiško gospostvo. Tako je praktično vse kranjskega deželskega sodišča oziroma Kriški urad – koseške skupnosti na Slovenskem mogoče povezati iz let okrog 1420 in 149868 –, medtem ko imamo za z nekdanjo kronsko posestjo, pri čemer so se najdlje Gutenberg in Neuhaus na voljo zgolj urbarja iz let ohranjale na ozemljih, ki so ostajala v posesti nosilcev 1754 in 1756.69 Dodatno oviro pomeni dejstvo, da sta centralne oblasti – v končni fazi deželnega kneza. V bili v tem času obe gospostvi združeni v eno, vendar to kategorijo sodi tudi kriška koseška skupnost, ki je je iz virov še mogoče izluščiti posest obeh nekdanjih do začetka 15. stoletja ohranjala zaokroženo ozemlje, gospostev. Prikazana posestna slika je tako nekoliko ugodnosti pri obveznostih do zemljiškega gospostva anahrona, vendar kljub temu vsaj v grobem zadovo- in določene specifične služnosti, ki izkazujejo ne- ljivo odraža srednjeveško stanje. Ker imajo vsa tri go- posredno osebno navezanost na deželnega kneza.70 spostva izvor v starem mejnogrofovskem ozemlju v Zamiranje tega posebnega statusa je do določene okolici Kranja, se del meja obravnavane posesti skla- mere razvidno že ob koncu 15. stoletja, ko postaja da z nekdanjimi mejami kranjskega deželskega sodi- navajanje koseških posestev v urbarju vse manj očit šča. To velja predvsem za severno mejo na grebenu no, višine in vrste dajatev pa se postopno približu- Karavank od Ljubelja do vzhodnega roba Košute. To jejo tistim ostalih podložnikov.71 Dokončen udarec prekrivanje je nekoliko manjše na zahodu, kjer se je kriškim kosezom je zadalo postopno sistematično po ustanovitvi radovljiškega deželskega sodišča de- izenačevanje podložniškega sloja s strani notranje želskosodna meja ustalila na srednjem toku Tržiške avstrijskih oblasti v 16. stoletju, ki se je na obravna- Bistrice. V tem delu kranjska oziroma kriška posest v vanem območju kazalo predvsem v spodbujanju k podnožju Dobrče deloma sega na radovljiško ozem prevedbi zakupnega v kupnopravni status kmetij. Pri lje. Na jugu in vzhodu je bila razmejitev okvirno tem posebni pravni status koseščin večinoma ni bil pogojena z razdelitvijo »kranjskega pragospostva« upoštevan, oziroma so vsi privilegiji prešli na njihove v posamezne urade; v tem delu obravnavano posest trenutne uživalce in njihove dediče ter zapadli z mo- bolj ali manj oklepa Nakelski urad. Razen pozno ko- rebitno prodajo ali izumrtjem rodbine, kar je koseško loniziranega predela med Tržičem in grebenom Ka- skupnost dolgoročno obsodilo na propad.72 ravank, kjer je zemljiška posest homogena – zahodni del pripada Gutenbergu, vzhodni pa Neuhausu –, je

66 Blaznik, Urbarji freisinške škofije, str. 36. 67 Blaznik, Škofja Loka, str. 450–452; glede Goričan gl. op. 65. 70 Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod, str. 343–346; Blaz 68 Milkowitz, Beiträge, str. 41–50; ARS, AS 1, šk. 75, Urbar ura- nik, Obveznosti podložnikov, str. 99. da Križe 1498. 71 ARS, AS 1, šk. 75, Urbar urada Križe 1498. 69 ARS, AS 1074, II/32 u, fol. 1–4’, 7’–9’; ARS, AS 174, šk. 243. 72 Žontar, K zgodovini prevedbe koseščin, str. 288–295.

368 2020 MATJAŽ BIZJAK: RAZVOJ ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV NA OZEMLJU TRŽIČA V SREDNJEM VEKU, 361–374

Posestno stanje treh tržiških zemljiških gospostev.

Urad kranjskega deželskega sodišča (Kriški urad) število kmetij 1420 1498 Trstenik 5 + 1 pusta 6 Retnje 4 + 1 mlin 3 + 1 mlin Kovor 2 2 Vadiče 2 2 Žiganja vas 2 2 Brdo 2 2 Vetrno 2 2 Gozd 3 3

k o s e z i Križe 22 20 +1 dvor Žiganja vas 7 7 Hudo 8 8 Popovo 1 1 Brezje pri Tržiču 10 10 71 kmetij, 1 mlin 69 kmetij, 1 dvor, 1 mlin

Gospostvo Neuhaus število kmetij 1754 Tržič 76 hiš Območje Sv. Katarine 53 rovtov Snakovo 3 Sebenje 2 Žiganja vas 1 Breg ob Bistrici 3 Šinkov turn 7 Povlje 1 Letence 4 Malo Naklo 14 Mlaka pri Kranju 2 Pangršica 1 Zg. Tenetiše 1 Bistrica 3 Kokra 2 42 kmetij, 76 hiš v trgu, 53 rovtov

Gospostvo Gutenberg število kmetij 1754 Tržič 77 hiš Območje Sv. Ane 44 rovtov Sv. Primož 1 Bistrica pri Tržiču 15 Brezje pri Tržiču 3 Kovor 2 Križe 8 Duplje 12 Strahinj 2 Žeje 1 Čadovlje pri Tržiču 4 Visoko 2 Milje 1 Orehovlje 1 52 kmetij, 77 hiš v trgu, 44 rovtov

369 MATJAŽ BIZJAK: RAZVOJ ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV NA OZEMLJU TRŽIČA V SREDNJEM VEKU, 361–374 2020

VIRI IN LITERATURA njeveške računske knjige za Slovenijo 1. Thesaurus memoriae. Fontes 12). ARHIVSKI VIRI Bresslau, H[arry], P[aul] Kehr (ed.): Heinrici III. di plomata. Berlin: Wiedmannsche Buchhandlung, ARS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1931 (Monumenta Germaniae historica. Diplo- AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko mata regum et imperatorum Germaniae V). AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko Chmel, Joseph (ed.): Zur Geschichte der tirolischen AS 730, Gospostvo Dol Landesfürsten im ersten Drittel des vierzehnten AS 1063, Zbirka listin (ZL) Jahrhunderts. 1300 bis 1330. Der österreichische AS 1074, Zbirka urbarjev (ZU) Geschichtsforscher, 2/1. Wien: Carl Gerold, 1841, str. 350–398. HHStA – Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Wien Dopsch, Alfons (ed.): Die landesfürstliche Gesamtur Allgemeine Urkundenreihe (AUR) bare der Steiermark aus dem Mittelalter. Wien und HS W 724 – Avstrijska fevdna knjiga 1444–1469 Leipzig: Braumüller, 1910 (Österreichische Ur- bare I. Landesfürstliche Urbare 2). HKA — Hofkammerarchiv, Dunaj Fidler, Andreas [Marian, pseud.]: Austria sacra: HS 107 – Habsburška knjiga obračunov 1422– Österreichische Hierarchie und Monasteriologie. Ge 1424 schichte der ganzen österreichischen, weltlichen und klösterlichen Klerisey beyderley Geschlechts, IV. 7. NÖLA – Niederösterreichisches Landesarchiv, St. Wien 1786 (objava listin in regestov v dodatku: Pölten Anhang der diplomatischen Beylagen und ver- HS 17/5 – Avstrijska fevdna knjiga 1470–1478 schiedener Nachträge na str. 233–423). Jaksch, August von (ed.): Monumenta historica duca NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana tus Carinthiae, IV. Die Kärntner Geschichtsquellen Zbirka listin (ZL) 1202–1269. Klagenfurt: Ferd. v. Kleinmayr, 1906. Koller-Neumann, Irmtraud (ed.): Die Lehen des Bi TLA – Tiroler Landesarchiv, Innsbruck stums Bamberg in Kärnten bis 1400. Klagenfurt: Abteilung Maximiliana Kärntner Landesarchiv, 1982 (Das Kärntner Landesarchiv, 7). Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU, Ljub Komatar, Franc (ed.): Kranjski mestni arhiv, 1–2. ljana Jahresbericht des k. k. Kaiser-Franz-Joseph-Gym CKSL – Božo Otorepec, Centralna kartoteka nasiums in Krainburg für das Schuljahr 1912/1913, srednjeveških listin 1246–1500. 1913/1914. Krainburg: Verlag der k. k. Kaiser- -Franz-Joseph-Gymnasiums, 1913, str. 3–24; DODATNE OKRAJŠAVE 1914, str. 3–32. Kos, Franc (ed.): Gradivo za zgodovino Slovencev v DD H III – Heinrici III. diplomata (gl. Breslau) srednjem veku. Peta knjiga (1201–1246) (ur. Milko GZL – Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem Kos). Ljubljana: Leonova družba, 1928. veku (gl. Otorepec) Lackner, Christian (ed.): Ein Rechnungsbuch Herz MHDC – Monumenta historica ducatus Carinthiae og Albrechts III. von Österreich. Edition und Text (gl. Jaksch, Wiessner) analyse. Wien: NÖ Institut für Landeskunde, MMK – Mittheilungen des Musealvereines für Krain 1996 (Studien und Forschungen aus dem Nie- (gl. Milkowitz) derösterreichischen Institut für Landeskunde, 23). RF – Regesten Kaiser Friedrichs III. (gl. Willich) Milkowitz, Wlad[imir] (ed.): Beiträge zur Rechts- UBKr – Urkunden- und Regestenbuch des Herzogtums und Verwaltungsgeschichte Krains, Mittheilun Krain (gl. Schumi) gen des Musealvereines für Krain 2, 1889, str. 3–40; 3, 1890, str. 41–52. OBJAVLJENI VIRI Otorepec, Božo (ed.): Gradivo za zgodovino Ljublja ne v srednjem veku, 5. Listine iz kodeksov mestnega Bernhard, Günther (ed.): Documenta patriarchalia res arhiva v Trstu 1326–1348. Ljubljana: Mestni ar- gestas Slovenicas illustrantia. Listine oglejskih pa hiv ljubljanski, 1960. triarhov za slovensko ozemlje in listine samostanov Otorepec, Božo (ed.): Gradivo za zgodovino Ljublja v Stični in Gornjem Gradu (1120–1251). Wien/ ne v srednjem veku, 9. Listine 1144–1499. Ljublja- Dunaj, Ljubljana: Slovenski znanstveni inštitut, na: Mestni arhiv ljubljanski, 1965. Založba ZRC, 2006. Redlich, Oswald (ed): Die Traditionsbücher des Hoch Bizjak, Matjaž (ed.): Deželnoknežji obračuni za Kranj stifts Brixen von zehenten bis in das vierzehnte sko (Landesfürstliche Abrechnungen für Krain) Jahrhundert. Innsbruck: Wagner’schen Universi- 1436–1448. Ljubljana: Založba ZRC, 2016 (Sred täts-Buchhandlung, 1886 (Acta Tirolensia, 1).

370 2020 MATJAŽ BIZJAK: RAZVOJ ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV NA OZEMLJU TRŽIČA V SREDNJEM VEKU, 361–374

Schneider, Fedorus (ed.): Iohannis abbatis Victoriensis Fürsten Traum. Meinhard II. – Das Werden Tirols. Liber certarum historiarum, I–II. Hannoverae et Katalog der Tiroler Landesausstellung 1995. Inns- Lipsiae: Hahn, 1909–1910 (Monumenta Ger- bruck: Tiroler Landesmuseum, 1995. maniae historica. Scriptores ad usum scholarum). Hauptmann, Ljudmil: Nastanek in razvoj Kranjske. Schumi, Franz (ed.): Urkunden- und Regestenbuch des Ljubljana: Slovenska matica, 1999 (Razprave in Herzogtums Krain, 1, 777–1200. Laibach: samo- eseji, 45). založba, 1882–1883. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo Schumi, Franz (ed.): Urkunden- und Regestenbuch des predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupni- Herzogtums Krain, 2, 1200–1269. Laibach: samo- ji Radovljica in Kranj. Acta ecclesiastica Sloveni založba, 1884 in 1887. ae, 10. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve, Volčjak, Jure (ed.): Listine Nadškofijskega arhiva Ljub 1988, str. 201–251. ljana 1140–1500. Ljubljana: Nadškofija, 2020 (v Höfler, Janez:Gradivo za historično topografijo predjo pripravi). žefinskih župnij na Slovenskem: Kranjska.Ljublja - Wiessner, Hermann (ed.): Monumenta historica duca na: Viharnik, 22017 (elektronska knjiga: http:// tus Carinthiae, X. Die Kärntner Geschichtsquellen www.viharnik.com/downloads/HistTop_Kranj- 1335–1414. Klagenfurt: Kleinmayr, 1968. ska2.pdf ). Willich, Thomas (ed.): Regesten Kaiser Friedrichs III. Kohla, Franz X.: Kärntens Burgen, Schlösser und An (1440–1493) nach Archiven und Bibliotheken geor sitze und wehrhafte Stätten. Ein Beitrag zur Sied dnet, 12. Wien, Weimar, Köln: Böhlau, 1999. lungstopographie. F. X. Khola, G. A. von Metnitz, G. Moro: Kärntner Burgenkunde I (= Aus For LITERATURA schung und Kunst 17, 1). Klagenfurt: Geschi- schtsverein für Kärnten, 1973. Adam, Stane: Grad Kamen in njegovi prebivalci do Komac, Andrej: Od mejne grofije do dežele. Ulrik III. konca Ortenburžanov, 1, 2. Radovljica: samoza- Spanheim in Kranjska v 13. stoletju (ur. Miha ložba, 2000 (Doneski k zgodovini Radovljice 4, Kosi). Ljubljana: Založba ZRC, 2006 (Thesaurus 5). memoriae. Dissertationes, 5). Adam, Stane: Miniature iz plemiškega rodoslovja. Kos, Dušan: Ministeriali grofov Andeških na Kranj- Gutenberški do konca XIII. stoletja. Drevesa. Bil skem. Grofje Andeško-Meranski. Prispevki k zgo ten slovenskega rodoslovnega društva 5/1, 2 (1998), dovini Evrope v visokem srednjem veku (Die An str. 8–9. dechs-Meranier. Beiträge zur Geschichte Europas im Adam, Stane: Miniature iz plemiškega rodoslovja. Hochmittelalter). Zbornik razprav z mednarodnega Gutenberški v 14. stoletju. Drevesa 6/1–4 (1999), znanstvenega simpozija (Kamnik, 22.–23. septem str. 19–20. ber 2000). Kamnik: Zveza kulturnih organizacij, Bizjak, Matjaž: Gutenberg in briksenska posest 2001, str. 185–254. vzhodno od Tržiške Bistrice. Ad fontes. Otorepčev Kos, Dušan: Vitez in grad. Vloga gradov v življenju zbornik (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in ZRC, 2005, str. 255–269. slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljub Bizjak, Matjaž: Otokar Blagoviški. Zbornik Občine ljana: Založba ZRC, 2005. Lukovica 2 (ur. Stanko Pelc). Ljubljana: Viharnik, Kos, Dušan: Zgodovinski razvoj naselij goriškega 2014, str. 187–200. kota. Kranjski zbornik 1990. Kranj: Skupščina ob- Blaznik, Pavle: Obveznosti podložnikov do zemlji- čine, 1990, str. 151–173. ških gospostev v območju Kranja. 900 let Kranja. Kos, Milko: Gradivo za historično topografijo Slovenije Spominski zbornik. Kranj: Občinski ljudski odbor, (za Kranjsko do leta 1500), 3. Ljubljana: SAZU, 1960, str. 84–104. 1975. Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo (973– Kos, Milko: Zgodovina Slovencev od naselitve do 15. 1803). Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1973. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1955. Blaznik, Pavle: Urbarji freisinške škofije. Ljubljana: Kosi, Miha. Potujoči srednji vek. Cesta, popotnik in SAZU, 1963 (Srednjeveški urbarji za Slovenijo 4. promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Viri za zgodovino Slovencev 4). Ljubljana: Založba ZRC, 1998 (Zbirka ZRC, Grafenauer, Bogo: Ustoličevanje koroških vojvod in 20). država karantanskih Slovencev. Ljubljana: SAZU, Kosi, Miha: Zgodnja zgodovina srednjeveških mest na 1952 (Dela I. razreda SAZU 7 (= Dela inštituta Slovenskem. Primerjalna študija o neagrarnih na za zgodovino 1)). selbinskih središčih od zgodnjega srednjega veka do Grebenc, Jože M.: Gospodarska ustanovitev Stične ali 13. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, 2009 (The- njena dotacija leta 1135. Samostan Stična, 1973. saurus memoriae. Opuscula, 1). Haidacher, Christoph: Die Verwaltungsorganisa Kotar, Jernej: Deželnoknežja oblast in uprava na tion Meinhards II. und seiner Nachfolger. Eines Kranjskem v času Friderika III. Habsburškega.

371 MATJAŽ BIZJAK: RAZVOJ ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV NA OZEMLJU TRŽIČA V SREDNJEM VEKU, 361–374 2020

Ljubljana, Filozofska fakulteta Univerze v Ljub ljani, Oddelek za zgodovino, 2016 (tipkopis dok- torske disertacije). Kragl, Viktor: Zgodovinski drobci župnije Tržič. Tržič: SUMMARY Župni urad, 1936. Merchel, Silke in Mrak, Irena: Surface exposure da- Development of seigniories in the territory ting of the Veliki vrh rock avalanche in Slovenia of medieval Tržič associated with the 1348 earthquake. Quaternary Geochronology 22, 2014, str. 33–42. In the Middle Ages, the valley of the Tržiška Bis- Metnitz, Gustaf Adolf von: Quellen- und Literatur trica River, the mountainous world below the Ljubelj hinweise zur geschichtlichen und rechtlichen Stellung pass, and the ridge of the Košuta Massif formed part der Burgen, Schlösser und Ansitze in Kärnten sowie of the seigniory of the Carniolan margraves with its ihrer Besitzer. F. X. Khola, G. A. von Metnitz, G. capital in Kranj. Over the next centuries, the terri- Moro: Kärntner Burgenkunde II (= Aus For tory underwent a period of division, fragmentation, schung und kunst 17, 2). Klagenfurt: Geschi and changing ownership. At the end of the Late schtsverein für Kärnten, 1973. Middle Ages, this process resulted in a situation that Mlinarič, Jože: Posest vetrinjskega samostana na remained unchanged for the main part of the Early Kranjskem (od leta 1147 do XVII. stoletja). Zgo Modern Period, i.e. the division into three seignio- dovinski časopis 35, 1981, str. 101–119. ries: Gutenberg, Neuhaus, and the estate of the ter- Mlinarič, Jože: Stiška opatija 1136–1784. Novo me- ritorial court of Kranj, also known as Križe state. sto: Dolenjska založba, 1995. The said estate was the last remnant of what Mrak, Irena: Minor karst landforms as an indirect had once been a vast margravial seigniory, a kind of method for datation – the case study valley Pod service fief that belonged to each successive mar- Košuto (Slovenia). Acta carsologica 33, 2004, str. grave together with the capital of the margraviate. 45–59. After the death of Ulrich I of Weimar-Orlamünde Pleterski, Andrej: Župa Bled. Nastanek, razvoj in pre in 1070, the newly appointed margraves, the Patri- žitki. Ljubljana: SAZU, 1986 (Dela 1. razreda archs of Aquileia, granted the fief to the Counts of SAZU 30 (= Dela Inštituta za arheologijo 14)). Andechs. Following their extinction, the now heavi Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji – Go ly pared-down seigniory changed hands among the renjska 1. Ob zgornjem toku Save. Ljubljana: Vi- Babenbergs, the Spanheims, Ottokar Přemysl, and harnik, 1996. the Habsburgs, from whom it passed into the posses- Štih, Peter in Simoniti, Vasko: Na stičišču svetov. sion of the Counts of Gorizia-Tyrol in 1277, togeth- Slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do er with the pledged Carniola – in a similar vein as it konca 18. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2009. was held by the Aquileian margravial deputies be- Štih, Peter: Kranjska v času Andeških grofov. Grofje fore that. Following the extinction of the Counts of Andeško-Meranski. Prispevki k zgodovini Evrope Gorizia–Tyrol, Kranj and the territorial court estate v visokem srednjem veku (Die Andechs-Meranier. passed back into the hands of the Habsburgs, who Beiträge zur Geschichte Europas im Hochmittelal in the course of the fourteenth century occasionally ter). Zbornik razprav z mednarodnega znanstve pledged it to various creditors, and shortly before nega simpozija (Kamnik, 22.–23. september 2000). 1400 to the Counts of Cilli (Celje). The pledge was Kamnik: Zveza kulturnih organizacij, 2001, str. settled by around 1420, when the estate was listed in 11–37. the Habsburg land register and account books; sub- Wiesflecker, Hermann:Meinhard der Zweite. Tirol, sequently, however, it must have met a similar fate Kärnten und ihre Nachbarländer am Ende des 13. because it no longer appeared in the princely territo- Jahrhunderts. Wien: Wagner, 1955 (Veröfentli rial account books during the 1430s and 1440s. chungen des Instituts für österreichische Geschi- In the eleventh century, the Gutenberg Castle chte, 16). was also a margravial property. In the 1050s, it tem- Witting, Johann Baptist: Beiträge zur Genealogie porarily passed into the possession of the Bishop des krainischen Adels. Jahrbuch der k.k. heral ric of Brixen and later, most likely before the mid- dischen Gesellschaft »Adler«, n. s., 5–6, 1895, str. twelfth century, into the hands of the Counts of 89–264. Andechs as part of inheritance from the Weimar- Žontar, Josip: K zgodovini prevedbe koseščin v kup Orlamünde family. The Counts of Andechs settled na zemljišča. Slovenski pravnik 54, 1940, str. 285– their ministeriales here, who built a castle and took 295. their name after it. During the meteoric changes in Žontar, Josip: Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana: the second half of the thirteenth century, the Guten- Muzejsko društvo za Slovenijo, 1939. bergs ultimately joined the ranks of the Ortenburg clientele and ceded (or were forced to cede) the castle to Meinhard II of Gorizia-Tyrol, who received in

372 2020 MATJAŽ BIZJAK: RAZVOJ ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV NA OZEMLJU TRŽIČA V SREDNJEM VEKU, 361–374

pledge the entire Carniola in 1277 from the new ter- below the Ljubelj pass, along with the chapels of St. ritorial princes, the Habsburgs. The Gorizia-Tyrols Anne and St. Catherine and its respective market and after 1355 the Habsburgs left the castle and a town for the parish of Dobrnič and the vicariate of small seigniory to be administered by their respective Žužemberk. The Habsburgs took possession of the castellans. Tržič estate for the first time, and the entire territory The Neuhaus Castle was built relatively late, pre- below Ljubelj and along the Tržiška Bistrica River sumably in the first half of the fourteenth century, that formerly belonged to the Counts of Andechs and the seigniory developed from the estate that again ended up in the hands of one dynast – but not Ulrich of Spanheim donated to the Stična Abbey for long. in the 1250s from the Andechs property inherited Whereas the estate of the territorial court of through his wife. The abbey first received a hospice Kranj remained under provincial princely admini below the Ljubelj pass with the pertaining territory stration, the Gutenberg-Tržič seigniory was sold and then colonised the mountainous hinterland and off and given in fief to the locally well-established established a market town at the confluence of the Lamberg and Paradeiser families before 1420. In the Mošenik and Tržiška Bistrica watercourses. All this second half of the fifteenth century, the initially uni- remained in its possession until 1399, when Abbot fied fief was divided and remained so until the mid- Albert concluded an agreement with the Austrian seventeenth century. Duke Wilhelm on exchanging the parish of Tržič

373 MATJAŽ BIZJAK: RAZVOJ ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV NA OZEMLJU TRŽIČA V SREDNJEM VEKU, 361–374 2020

Ostanki gradu Gutenberg nad cerkvijo sv. Jurija (zbirka Milana Škrabca)

374