Vlah Elija je bil jako pošten in bogoslužen mož. Ko je Janez Trdina: sinove pooženil, hčere poomožil, dolgove poplačal in vse zamere poravnal, je pustil domačijo in se preselil na BAJKE IN POVESTI O Gorjance, da bi brez zmotnjave Boga častil in se pripravljal za srečno smrt. Med črnim pečevjem sredi trnja, osata in kopriv si je postavil hišico, ki je imela ravno dosti prostora GROJANCIH zanj in za prijazno kozo, katero je vzel s seboj za tovarišijo in da ga hrani s svojim mlekom. Razen mleka je užival zdrave gorjanske zeli in korenine, žejo si pa gasil z mrzlo Vsebina: studenčino, izvirajočo izpod pečevja. O tej hrani in pijači je živel pobožni puščavnik veliko let v vednem zdravju in CVETNIK 1 veselju. V samoti ga ni motil nihče. Kraj ni mogel človeka VELIKANI 2 mikati: bil je tako odljuden, gol in pust, da se ga je potnik GOSPODIČNA 3 že od daleč ustrašil. Pa niti Eliji se ni po ljudeh nič tožilo. UKLETI GRAD 3 Trikrat v letu: pred božičem, pred veliko nočjo in pred sv. RAJSKA PTICA 5 Elijo je prišel k njemu sin in mu prinesel čutaro sladkega PTICA ZLATOPER 6 vivodinca. Razen njega ni videl nikoli žive duše, pozabil je VILA 7 svet, kakor je svet pozabil njega. GLUHA LOZA 9 V viharni noči, ko se je ravno ulegel, sta potrkala na vrata VOLKODLAK 11 dva popotnika, dva bolna romarja. Elija jima je odprl in ju DIVJl MOŽ, HOSTNI MOŽ, HOSTNIK 12 peljal v tesno kočico. Prelepo sta ga prosila, da bi jima dal JUTROVICA 16 prenočišče in tudi, če mu je moči, kako dobro jed in pijačo, KRESNA NOČ 18 da ne pogineta od truda, glada in bolezni. Mlajši popotnik PETER IN PAVEL 27 še veli z otožnim glasom: "Romarjem se godi dandanašnji BRATOVSKA GOMILA 41 slabo. Prihajava iz svete dežele, iz Nazareta, in sva zdaj na GOSPOD VEDEŽ 45 potu v Marija Celje, ali moči naju zapuščajo, morala bova NARODNA BLAGAJNlCA 50 tukaj umreti, ako se naju ne usmilita Bog in ti, častiti DOKTOR PREŽIR 54 starec! Po morju sva se vozila srečno. Mornarji so dobri ljudje, dali so nama drage volje vse, kar so sami imeli. ZAKLAD 58 Zapustivši ladjo, sva hodila več dni po Primorju. Primorci RAZODETJE 62 so bogati trgovci, ali skope duše. Brez plačila naju niso hoteli ne nasititi ne voziti. Lačna in trudna sva prišla v Brod. Brojanci so dobri ljudje, ali sirote. Pomagali bi nama CVETNIK bili radi, ali niso imeli kruha niti zase, nikar za druge. Bog Nekje visoko gori na Gorjancih kipi črno pečevje. Med jim stokrat povrni blago voljo! Onemogla od lakote in pečevjem se pa širi cvetnik, prav majhen vrtec, ves poln bolna od hudega pota sva dospela bolj mrtva nego živa v najlepših in najblagodušnejših rožic. To pečevje se težko Kočevje. Kočevska gospoda je hudobna in beraška. najde, še teže pa se pride čezenj v čudoviti vrtec. In to je Siromaku ne bi dala ni skorjice kruha, ko bi kruha tudi kaj dobro. Kdorkoli je še zablodil v cvetnik, ga je zamaknila in imela. Ali udarila jo bo strašno šiba božja, in takrat se bo prevzela krasota in dišava rožic tako neskončno, da je pokesala, pa bo prepozno. Sam Bog je storil čudež in nehal misliti na jed in pijačo, na spanje in tudi na povratek nama podaril toliko jakosti, da sva priromala do tvojega in je poginil, ne čuteč nobene boli, od predolgega bedenja stanovanja." in stradanja. Blagor pa si ga tistemu, ki dobi po sreči ali Pobožnemu Eliju se udero solze, ko sliši toliko bridkost in naključju kak cvet teh plemenitih rožic. Ako se ženi, naj ga revščino. Postregel je popotnikoma bolje nego sam sebi o dene svoji nevesti v venec in živel bo z njo v krščanski največjih praznikih. Spekel jima je svojo preljubo kozo in spravi in ljubezni do groba. Že eno samo peresce utolaži postavil prednju tudi čutaro sladkega vivodinca, ki jo je bil zakonsko zdražbo, ako se položi razprtima zakoncema komaj načel. Romarja sta jedla in pila, in ko sta se pod zglavje. Kdor nosi tak cvet s seboj, ne obhaja ga okrepčala, sta zahvalila prelepo svojega dobrotnika in nobena jeza in nobena žalost, ne premaga ga noben sladko zaspala v njegovi postelji. Tudi puščavnik je spal sovražnik, ne predere nobena krogla. Zdaj pa čujmo sladko in dolgo na trdih tleh, kakor še nikoli ne, odkar je kratko povest o tem gorjanskem cvetniku, ki mu ne prebival na Gorjancih. V sanjah sta se mu prikazala sam najdemo para pod božjim soncem! Bog Jezus Kristus in njegov premili učenec sv. Peter. Kristus ga je prijel za roko in mu rekel: "Pogostil si svojega Stvarnika ia Odrešenika in z njim velikega apostola Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

svetega Petra. Za to dobroto ti ne bodeva dala denarjev, kakor najvišje smreke. Svetil je mesec in tako se je moglo ki jih niti ne želiš niti ne potrebuješ. Dajeva ti boljše vse videti, kakovi so in kaj delajo. Velikani sedejo na trato povračilo; za ta svet svoj blagoslov, za oni svet svoj in vele: "Kamenčkajmo se, da se zabavamo." Pobrali so nebeški raj." mlinske kamne in se z njimi kamenčkali. Naveličavši se Ko se Elija prebudi, sta bila popotnika že odšla, pustivši igre, vele: "Napolnimo si pipe in kadimo!" Iz žepov mu ves svoj božji blagoslov. Zdaj se ni čutil več starega in privlečejo pipe, velike za zeljno kad, in jih napolnijo s slabega: bil je zopet mlad in krepak, kakor kak tobakom. Zdaj se pa domislijo, da nimajo ognja. Eden štiriindvajsetleten mladenič. Grda kočica je izginila in se pravi: "Sklatimo si ga z neba!" Velikani skočijo na noge in spremenila v prijazno belo kapelico. Puščavniku ni bilo začno metati proti nebu mlinske kamne. Vsak si sklati treba žalovati ne po kozi ne po vinu. Ko je izpil svojo zvezdo. Z zvezdami si prižgo tobak in zdajci zapuhajo z skledico mleka, se mu je napolnila precej z drugim, mnogo dimom vse Gorjance, kakor da bi jih bil pokril črn oblak. slajšim mlekom, nego mu ga je dajala koza, in tako je živel Ko pokade, pravi eden: "Čas je, da si pripravimo večerjo!" odslej brez truda in brige, kako bi jo prehranil v svoji Velikani se dvignejo in skočijo v globok prepad. Iz prepada nerodovitni puščavi. Ko je privzdignil čutaro, je bila polna, privale štiri sode vina. Vsak sod je jemal deset veder, še in, kakor v skledi mleka, tudi v njej nikdar ni zmanjkalo rajši kak bokal več. Iz prepada si priženo tudi svojo vina, in to vino je bilo še mnogo mnogo bolj prijetno in večerjo, čredo srditih volkov. Volkov je bilo dišeče nego tolikanj sloveči vivodinec. Okoli žalostne osemindvajset, na vsakega sedem. Velikani narede velik kolibe so se poprej gonili grabljivi kragulji in jastrebi, zdaj ogenj, nataknejo volkove na velike ražnje in jih peko. so pa pregevali okoli vesele kapelice neznani ptički s tako Obenem so pa tulili nekako pesem, kakor da se grom milim glasom, da se jih Elija ni mogel naslušati. Trnje, osat razlega, in poskakovali okrog ognja, da se je kar zemlja in koprive so se nekam izgubile iz obližja puščavnikovega tresla. Podgorec, ki je te strahote gledal in poslušal, je doma, mesto njih je narastel ponoči cvetnik, kakršnega priporočal svojo dušo Bogu in vsem svetnikom v noben grad ni imel, ves obsajen z nebeškimi rožicami, da neskončnem strahu, da ga pošasti ne bi zavohale in dejale takega čuda še nobeno človeško oko ni videlo. V studencu na raženj morda tudi njega. Stisnil se je v klobčič kakor jež pod pečevjem je tekla bistra voda kakor prej, ali zdaj so in se drznil komaj dihati. Poleg njega je stala čutara vina, mrgolele in se igrale po nji zlate ribice, ki so pozdravljale ki jo je bil prinesel s seboj. Podgorec se domisli, da daje puščavnika z radostnim pljuskanjem in celo s človeškim vino srčnost še babi, in začne vleči. Ker je bil srčnosti tako glasom. V tem prekrasnem zemeljskem raju je živel krvavo potreben, ni čudo, da je pil dolgo in veliko. Brž se pomlajeni Vlah Elija v sveti molitvi in radosti še celih sto je preveril, da je v takih zadregah vino res najboljši let. Nadlegovala ga ni nikoli več ne bolezen ne starost. tolažnik in pomočnik. Bokal ga je bil zvrnil že za večerjo. Umrl je lahko in sladko, ker je vedel, da ga čaka na onem Ali taka malenkost Podgorca ne ujunači, zato se je svetu še veliko večje veselje, nego ga je užival po velikanov tako bal in tresel. Zdaj je pa vrgel v globočino Kristusovem blagoslovu že na zemlji, ki ni bila zanj, kakor svojega želodca dva bokala naenkrat in ta obilni požirek za druge, dolina solz. Bela kapelica, ki je toliko let v njej mu je srce tako pridvignil in razvnel, da bi se bil šel metat s prebival in Bogu služil, se je zdavnaj porušila; tudi samim peklenskim rogatcem, kaj ne s takimi nerodnimi neznane ptice in zlate ribice so brez sledu izginile; edini rogovilami, kakor so bili ti velikani! Zdeli se mu niso nič cvetnik je ostal in spričuje še dandanašnji božje povračilo, več tako grozoviti kakor od konca, jel se je skoraj ki pride dobremu človeku včasi že na tem svetu, gotovo sramovati, da se jih je bil ustrašil. Predrzno se jim je grozil pa onkraj groba. za grmom s pestjo in jim kazal osle in pomaljal fige. Ko pa so volkove spekli in se usedli k večerji, je zagodrnjal skoraj VELIKANI naglas: "Se pač vidi, da ste zarobljeni hribovci, ki me še na volčjo pečenko ne povabite." Velikani so raztrgali in Podgorec je šel polhe lovit. Prenočišča si je poiskal vrhu pohrustali volkove kakor kak lakomnik svoje cipe in težke Gorjancev. Vzel je iz torbe večerjo in, ko je odvečerjal, se založke so zamakali z ogromnimi curki vina. Ali njihovo je ulegel in zaspal. Ni dolgo spal, ko ga prebude debeli vino je moralo biti precej cvičkasto kajti držali so se glasovi neznanih mož. Čudni glasovi so bobneli, kakor če strašno kislo in čemerno. Eden njih veli: "Bratci, treba bo tekaš na prazen sod. Možje so bili štirje enake velikosti, udariti spet v kak hram in si napolniti posodo s sladko, 2

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

človeško kapljico. Te naše čobodre sem tako sit, da sam bolezen, nekateremu za zmerom, nekateremu vsaj za ne vem, kaj bi dal tistemu, ki bi mi prinesel par dobrih sedem let. Ta koren vam bo dal jakost, da se pojdete, ako požirkov starega šentjernejčana." Podgorec, to začuvši, vas bo volja, lahko še danes na Gorjance izprehajat." plane kvišku, ponudi velikanu čutaro in veli: "En bokal ga Gospa poskusi čudni koren, skoči zdrava na noge in gre na je še notri. Nuj ga izpiti! Bog ti ga blagoslovi!" Komaj je pa Gorjance. Pride do studenca in zajame vode. izustil božje ime, se je zaslišal udar, kakor da je kje blizu Kupica se počrni. treščilo. Tisti hip je ugasnil tudi ogenj, pri katerem so velikani sedeli, in vse obližje je pokril najgostejši dim, da Gospa izlije strupeno vodo in koraka dalje. Pride do se dolgo časa ni moglo nič razločiti. Ko se je dim zopet drugega studenca in zajame vode. razkadil in razšel, ni videl Podgorec nikjer več ne mlinskih Kupica se zakrvavi. kamnov ne žerjavice ne ražnjev in vinskih sodov, pa tudi velikanov ne. Noč in gora jih je dala, noč in gora jih je Gospa izlije ukleto vodo in koraka dalje. Pride do tretjega vzela. studenca in zajame vode. Kupica se zasveti in zacvete. Na vodi se naredi rdeč nagelj GOSPODIČNA in bela lilija. Gospa pije in pijača se ji zdi slajša od medu in malvazije. Popije prvo kupico, čuti se bolj zdravo, nego je Mehovski grad je spadal med največje in najmogočnejše v bila pred boleznijo. Popije drugo kupico, čuti se bolj deželi. Grajski gospod je peljal svojo gospo k oknu in ji močno, nego je bila pred boleznijo. Popije tretjo kupico, rekel: "Veseli se, ves svet, kar ga od tod vidiš, je božji in čuti se mlado, kakor je bila takrat, ko je šla s svojim najin." Gospa veli: "Dobro vem, da je vse to božje in gospodom k poroki. najino, ali veseliti se vendarle ne morem. Molila sem Kupico položi v zeleno travo pa si zaviha rokave in si umije doma, hodila sem dosti tudi po božjih potih, ali Bog ni roke in obraz. Roke se ji pobelijo ko sneg, lica pa zarde ko hotel uslišati najine želje, da bi nama podaril ali hčer ali poljski mak, in v vodi je sama videla, da ji je povrnil Bog sina. Jaz sem se zdaj že postarala in le predobro čutim, da vso lepoto prve mladosti. Skakljaje in prepevaje teče proti bom nevarno zbolela." domu nazaj. Gospod je stal pri vratih in vprašal služabnico, če ve, kdo Gospa se je kmalu potem ulegla in je ležala sedem let in je ta krasna gospodična, ki gre proti gradu. sedem mesecev. Vsi sloveči zdravniki so jo hodili zdravit, Gospa je te besede slišala in se ga oklenila in rekla: "Kaj ali je niso mogli ozdraviti. Gospa pogleda skozi okno na me gledaš tako čudno, kakor da bi ne poznal svoje gospe? zeleni hrib in veli: "Nekaj mi pravi, da bi bila gotovo Saj sem vedela, da bom gotovo srečna, če se izprehodim srečna, če bi se sprehodila po naših prelepih Gorjancih." po Gorjancih. Zdaj mi pa nekaj pravi, da nama bo podaril Gospod pa ji odgovori žalostno: "Preljuba moja sirotica, Bog tudi še sinove in hčere." kako se boš sprehajala po Gorjancih, ko se ne moreš sama Gospod od samega veselja ni vedel, kaj bi počel. Napravil niti na postelji obrniti!" je velik obed in povabil nanj tudi svoje podgorske kmete. V grad pride star gobav berač. Hlapci zakriče: "Poberi se Podgorci so jedli in pili tako dolgo, da so nekateri še zdaj hitro od tod, da ne nalezejo gob naša bolna gospa." siti in pijani. Gospa pa se oglasi: "Ne gonite mi od hiše reveža. Ali ne Bistri studenec, ki je pomladil grajsko gospo, pa se veste, da so reveži božji prijatelji in naši zagovorniki pri imenuje v spomin te prigodbe še dandanašnji Gospodična. Bogu? Dajte mu pečenke in vina in pripravite mu tudi gosposko posteljo." Berač se v gradu naje, napoji in naspi. Preden odide dalje, UKLETI GRAD dobro gospo prelepo zahvali in veli: "Nate za slabo Sinu je zbolela mati. Šel ji je iskat zdravilnih zeli na povračilo gorjanski koren. Rastel je sedemdeset in sedem Gorjanee. Ko izdere iz zemlje sladko koreninico, zagleda sežnjev pod zemljo. Pomogel je do zdaj še vsakemu, miško. Fant pozdravi miško: "Dobro jutro, ne bodi kaj kdorkoli si ga je na život privezal. Zdravemu dá moč, da ga huda, da te nadlegujem. Zboleli so mi mati pa iščem jim noben junak ne more premagati. Komur je umreti, živi od zdravilskih zeli." Miška mu veli prijazno: "Ti si dober sin in njega tri dni dalje, nego mu je namenjeno. Bolniku odžene zato ti je dal Bog, da si tako dobro pogodil. Preden

3

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

preteče štiriindvajset ur, bodo mati od te korenine že v marsikateri podgorski kolibi in prebiramo ga tudi že ozdraveli, kakor da ne bi bili nikoli nič bolni." mi pastirji. Kolikokrat sem ga bral ali sam zase na paši ali Fant se začudi takim besedam in vpraša miško: "Kdo pa si, pa doma pri bolni materi. Povej mi torej, kaj mi je še da mi prerokuješ tako srečo in s pravim človeškim storiti, da rešim tebe in tvojo dobro gospo!" glasom?" Miška se začudi in veli: "Hvaljen bodi usmiljeni Bog, ki je Miška pravi: "Jaz služim svoji gospe. Bog jo je kaznil, meni nama poslal odrešenika. Ali vedi, da boš pomogel ne pa ni dalo srce, da bi jo zapustila. Ker pod zemljo ne bi samo meni in nji, ampak tudi sebi. Moja gospa je samica in mogla prebiti v človeškem telesu, me je prestvaril Bog v te bo vzela za moža in z njo dobiš tudi graščino in miško." neizmerne zaklade, ki se v nji nahajajo. Kaj ti je še storiti, Fant se začudi še bolj in veli: "Jaz te ne razumem. Razloži da prekletstvo od naju odstraniš, mi natanko ni znano. mi to skrivnost bolj natanko!" Pojdi z mano v grad na mizi leže bukve, v teh bukvah boš Miška odgovori: "Prav rada. Poslušaj pazljlivo, kako in kaj našel -- vsako skrivnost in tudi to, kako naju boš rešil." je bilo, pa me boš, mislim, lahko razumel in z menoj vred mojo gospo omiloval. Jaz sirota sem izgubila mater že za Miška mahne z repom po ključku, ki je tičal v skali, in skala otročjih let. Usmilila se me je dobra gospa in me vzela k se odpre na stežaj kakor velika cerkvena vrata. Fant gre sebi. Ni me imela za podložno deklo, ampak kakor za za miško, ki ga pelje skozi tako krasne izbe in dvorane, da svojo sestro. Moja gospa je govorila vse drugo po pameti, po njegovi misli ni lepših niti v nebesih. Od zlata in srebra delala je vse po pravici, ali berače je na vso moč sovražila se je vse lesketalo in bleščalo, da mu je kar vid jemalo. in jih gonila iz hiše z najgršimi besedami in pridevki. V hišo Nikjer ni zapazil nič lesa, nič železa: vse pohištvo in orodje ji je prišel imeniten berač, sam Jezus Kristus. Kristus prosi je bilo ulito iz najžlahtnejših rud in izdelano po pravilih gospo za dar božji.Gospa se pa zadere samopašno in veli: najvišje umetnosti. Fant je strmel in zijal; ves osupnjen in 'Misliš,da te ne poznam. Kaj izkušaš uboge ljudi? Cel svet omamljen po tolikih dragocenostih ni mogel nič govoriti je tvoj, pa te ni sram, da prosiš za kos kruha! Dobil ga boš in skoro še dihati ne. Ko ga pa dovede miška v spalnico in takrat, ko bodo prebirali sv. pismo gorjanski pastirji, kar zagleda na postelji spečo gospo, ga nje čudovita lepota se pa tako brž ne bo zgodilo.' To, vidiš, je bilo že pred več tako prevzame, da je obstal, kakor da bi okamenel, in se sto leti, ko ni znal še noben človek brati razen škofov in se zamaknil, kakor da se nahaja v nebesih in zamika v božje ni učil sv. pisma še noben duhoven razen edinega papeža. obličje. S silo ga miška potegne v drugo izbo, kjer so Zdaj lahko sam presodiš, kaj je moja gospa mislila.Hotela ležale na mizi skrivnostne bukve. Fant začne brati ali je Kristusu dati na pomen, da mu ne bo dala nikoli nič. komaj prebere pol strani se zruši na tla in zajoka tako Kristus je preklel predrzno gospo in rekel: 'Prekleta bodi ti bridko, da si začne tudi miška solze brisati in ga vpraša, in preklet bodi tvoj grad, dokler ne bodo začeli gorjanski kaj ga je tako strašno zabolelo. pastirji prebirati in se učiti sv. pisma. Samo tak pastir bo utolažil božjo jezo in te rešil.' O teh strašnih besedah se je Fant pove miški, da ne more rešiti uklete gospe. Bukve zemlja potresla in požrla gospo in nje grad. Jaz sem to govore, da mora biti odrešenik nedolžen, on pa je svojo grozo od daleč videla in moja blaga gospa se mi je nedolžnost zapravil na paši že v dvanajstem letu. smilila.Tekla sem za Kristusom in ga lepo prosila, da bi smela pri nji ostati tudi pod zemljo. Kristus me je pohvalil Miški se je milo storilo, ko je videla, da bosta morali z za to zvestobo in mi dovolil,da smem ostati pri gospe in gospo še nadalje ostati pod zemljo, vendar jo je tolažilo da ne zadahnem, prestvaril me je, kakor sam vidiš, v upanje, da utegne priti v kratkem kak drug podgorski miško. Jaz štrkam svobodno sem ter tja in ne trpim pastir, ki ne bo prebiral samo sv. pisma, ampak nosil še nobene sile. Moja uboga gospa pa dremlje na postelji. Po tudi angelsko oblačilo nedolžnosti. Fantu je rekla: "Prav glavi ji rojijo strašne sanje, da neprenehoma ječi. rada bi te dobro obdarila, ali zlato in srebro, ki ga povsod Prebudila pa se bo šele takrat, ko pride nje rešnik: vidiš, ni moje, sama ti pa ne morem veliko dati. Razglejva gorjanski pastir, ki bo tako učen, da bo prebiral sveto smeti, ki jih je vrgla na dvorišče še moja gospa. Kar se pismo. Strah me je, da ji bo treba še dolgo čakati." najde v njih, se sme pobrati in odnesti brez greha. To Čuvši take novice, je začel fant od veselja vriskati in pravico sem imela pri gospe zmerom." skakati in je rekel miški: "Potolaži se. Sv. pismo se nahaja 4

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

Miška in fant sta prebrskala smeti in našla v njih biserov in Oratarji so se začudili in dejali: "Kaki gosti in lovci? Naš dragih kamenčkov za več tisoč goldinarjev vrednosti. Vse, graščak ne lovi zveri, on lovi nas uboge kmete. Dokler je kar sta našla, je vzel fant s seboj domov. živel naš rajni grof, nismo vedeli, kaj je hudo. O slabih letinah nam je dajal živež zastonj. Na tlako nas ni nikoli S sladko koreninico je ozdravil še tisti dan bolno mater, silil. Desetino smo mu nosili v grad, kolikor smo sami bisere in drage kamenčke pa je prodal in si kupil gosposko hoteli. Od revežev ne bi bil vzel ne enega klasa. V krčmah pristavo in veliko kmetijo. Oženiti se ni hotel nikoli, ker ni smo pili z njim in se gostili na njegov račun. Z našimi otroki mogel pozabiti svoje uklete, zanj za vekomaj izgubljene se je šalil in igral in jih ljubil kakor svoje, da bi bil dal zanje Ijubice. svojo krščeno dušo. Blagi gospod je šel v Gorjance na lov in tam ga je medved raztrgal. Zdaj se veseli v nebesih, RAJSKA PTICA katera je tudi pošteno zaslužil. Njegovega praznega gradu se je polastil hmeljniški baron. Baron je delal s kmeti grje, Bil je imeniten grof. Ta grof je šel v Gorjance na lov. Velika nego s črno živino. Vole je prodal, mesto njih smo mu orali družba prijateljev in lovcev ga je spremila. Grof ugleda polje mi, naše žene in otroci. Za nami pa so hodili njegovi medveda in skoči za njim. Medved šine v goščavo, grof za biriči in nas priganjali na delo z biči. Biči pa niso bili njim. Medveda zmanjka in grof vidi, da se nahaja v spleteni iz govejskih jermenov, ampak iz kože, katero je neznanem kraju, po katerem še nikoli ni hodil. Ta kraj je bil baron urezal iz naših hrbtov. Desetino je zahteval od najlepši gaj, kakršnega ni videl ne v domači ne v tujih vsega, kar raste na polju in v vinogradu, in od vsega, kar deželah. Z dreves so visela zlata jabolka iz debel se je cedil se pita in krmi v hlevu in v svinjaku. Zahteval jo je od iz nekaterih med, iz nekaterih dišeče kadilo; prelepo je revežev kakor od bogatinov, o slabih letinah ravno tako dišalo v tem gaju vse: trava, cvetice in celo listje na drevju. kakor o dobrih. Ljudje so strašno godrnjali in preklinjali. In če je grof pogledal na zemljo, se je lesketalo okoli njega Baron je pa rekel zabavljivo: 'Naj se zgodi po vaši volji! Če brez števila bistrih studencev, v katerih se je pretakala nečete dajati desetine vi meni, jo bom dajal jaz vam.' In srebropena voda po zlatopeski glini. V senci krasnega gaja začel je jemati kmetom ves pridelek in priredek, puščal jim je bilo tiho, za čudo tiho. Poskakovala je od veje do veje je samo borno desetino. Mi smo poginjali od lakote in se samo ena ptičica. Nihče ne bi bil rekel, da je ptičica lepa, jeli puntati. Baron pa je nabral krdelo žolnirjev in šel na ko ne bi bila imela zlatega kljuna. Ali še lepši, stokrat lepši lov. To je bil čuden lov, da svet še ni takega videl. Volkov, od zlatega kljuna je bil nje mili, sladki glas, katerega se zajcev in druge živali se ni dotaknil, streljal in pobijal je grof ni mogel naslušati. Ker se je bil utrudil, je sedel na samo kmete. Kadar so mu prišli prijatelji v gosti, jim je klop, da se nekoliko odpočine, obenem pa kratkočasi z napravil tako igro, da so se je gotovo vsi hudiči veselili. rajsko divnim petjem zlatokljune ptice. Tako je sedel in Igral je z njimi s kmetskimi glavami za kmetska dekleta. To poslušal, kakor je mislil, dobre četrt, morebiti tudi pol ure. grozo in silo trpimo zdaj že veliko veliko let. Ravno danes Prav nerad se je dvignil, ali se je dvigniti moral, da ga je trideset let, kar nam je vzel Bog dobrega grofa in z njim lovska družba ne bi pogrešila in se zanj bala. Iz prijetnega vred ves mir in vso srečo našega življenja." gaja je prišel kmalu nazaj v goščavo in iz goščave na plan. Oziraje se na vse strani, je klical prijatelje in lovce, ali nikjer Pazljivo je poslušal grof bridke tožbe ubogih oratarjev in ni bilo žive duše: lovska družba je izginila, kakor da bi se se uveril, da ga je zadrževalo sladko petje zlatokljune bila pogreznila v zemljo. Grof se je naveličal klicati in ptice ne dobre četrt ali pol ure, ampak celih trideset let. iskati, in šel domov. Ali silno se je čudil, da potov ni skoraj Ko se je razodel oratarjem, so ga spoznali najstarejši med več poznal. Koder je rasla poprej hosta, so se izprehajali njimi in vsi so popadali pred njim na kolena in glasno po vinogradih veseli gorniki, in koder so pasli pastirji zahvalili Boga za neskončno milost da jim je povrnil drobnico, so se zdaj trudili pridni oratarji. Grof je strmel in dragega dobrotnika in odrešenika. Grof jim je rekel: si mel oči, ne vedoč, kaj bi si mislil, da se mu je pripetilo. "Vstanite in poiščite si orožja! V moj grad gre iz goščave Vprašal je gornike, če niso videli njegove družbe. Gorniki pod zemljo skrivna pot, ki sem jo izdolbel s svojimi rokami so se mu začudili in dejali: "Kakove družbe? Kdo pa ste? Mi in nisem povedal nikomur zanjo. Jaz pojdem pred vami; vas ne poznamo, ker vas še nikoli nismo videli." Vprašal je preden preteče štiriindvajset ur, bomo grad pridobili in tudi oratarje, kdaj so šli domov grajski gosti in lovci. vaše in moje sovražnike zasačili." Hmeljniški baron je 5

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

napravil tisti dan veliko gostbo, na katero je povabil vse dobilo zlato pero. On se jim je smejal in rekel: "S koso in s svoje prijatelje in biriče. Po pojedini se je začel z njimi tremi svetniki." Ljudje teh besed niso razumeli in so mislili, igrati, ne s kvartami in za denar kakor drugi, ampak po da se jim sveti mož roga. To je čul Podgorec Mikec. Mikec svoji stari navadi s kmetskimi glavami za kmetska dekleta. je bil, kakor so sploh Podgorci, včasi prav razumen fant, Iz grada pride na igrališče oznanilo, da se je odprla zemlja da malo takih, včasi pa prav neumen, da tudi malo takih. in bruhnila iz sebe drhal oboroženih kmetov in rajnkega To se pravi, Bog je dal Mikcu dosti pameti, ali je bil ta križ, grofa. Baron se je zakrohotal: "Ta šala je vredna, da da ni svoje pameti vselej za svet vprašal in je poslušal. To igramo nadalje vsak pot za dve dekleti in ne le za eno pot je uganil precej dobro, kaj mu je storiti. Dejal je: kakor do zdaj." Grofovi kmetje so ujeli brez boja njega in "Bedakom se prav godi! Srečo naj izkuša tisti, ki zna vse njegove prijatelje in biriče. Grof jih je vpregel v pluge plezati kakor jaz, in ki razume puščavnika kakor jaz." in brane in je oral in vlačil z njimi celo leto do zime. Na Mikec vzame koso in gre v Gorjance. Ko je ugledal čudno delo jih je priganjal z biči, ki niso bili spleteni z govejskih drevo in nad njim belo meglico, je začel kositi in kosil je jermenov, ampak iz kože, katero je izrezal iz njihovih noč in dan, dokler je pokosil vse senožeti po dolini in tudi hrbtov. Ko je nastopila zima, je povabil vse svoje kmete in nad dolino. Mrvo je navalil k drevesu, da je sezala čez jim napravil veselico, da take še nikdar niso uživali, niti bukev in hrast gor do breze in do bele meglice. zanjo čuli. Po veselici se je pa napotil z njimi na igrališče. Sedemkrat je plezal v brezo in sedemkrat se mu je Igrali so skupaj ves dan in vso noč z glavami hmeljniškega spodrknilo. Ker je padel vselej na mehko seno, si ni storil barona in njegovih prijateljev in biričev in igrali bogme nič žalega, ali začelo ga je vendar močno skrbeti, da niso za svoje ampak za graščine, denar in dekleta svojih utegne tudi njegov trud ostati prazen. Zdaj se je domislil, mrtvih sovražnikov in krvnikov. da je izpolnil puščavnikov svet samo na pol. Koso je dobro rabil, tri svetnike pa zanemaril. Mikec poklekne in se PTICA ZLATOPER priporoči svetnikom, ki varujejo Gorjance: sv. Eliji, sv. Miklavu in sv. Jedrti. Po molitvi začne plezati osmikrat in Na Gorjancih so se nahajale tri prečudne reči. V skriti dospe brez truda do zaželenega gnezda ptice Zlatopera. dolini je stalo drevo, ki je bilo spodaj mogočna bukev, v Ptica ga je počakala in si dala brez straha izpukati zlato sredi silen hrast, zgoraj pa visoka in tanka breza. Brezo je pero. Mikec ves vesel in srečen vzame pero in odide pokrivala bela meglica, da se od zdolaj ni mogla videti. domov. Od same sreče se mu je tako v glavi vrtilo, da ni Okoli velikanskega debla se je ovijala od tal do vrha vinska vedel, kaj bi počel. V ti omotici mu še mar ni bilo, da bi se trta. Ta trta je bila debela kakor žrd, listje ji ni nikdar posvetoval najprej s pametjo. In tako je ukrenil nazadnje usahnilo in grozdje je dozorevalo na nji brez razločka zgolj po svoji preprosti podgorski glavi, pa ni čudo, da je letne dobe, pozimi kakor poleti. Tretje in največje čudo je tako slabo pogodil. Šel je vprašat učenjake, kateri cesar je pa bila ptica Zlatoper, ki si je naredila gnezdo v beli na svetu najbolj mogočen. Ko so mu učenjaki povedali, je meglici med najtanjšimi vejicami visoke breze. Ta ptica ni napisal do tistega cesarja prošnjo, naj mu da svojo hčer za zobala zrnja in pila vode kakor druge ptice, živela je samo ženo. Cesar se je silno začudil, ali se ni mogel braniti. o rumenem grozdju, ki ji je viselo okrog gnezda, in o Poklical je hčer in ji vse razložil, kaj in kako, in da mora biti nebeški rosi, ki je padala na brezo. Zlatoper so jo Mikčeva. Cesarična se hudo razjezi in zagrozi Mikcu, da se imenovali zato, ker je imela v desni peruti zlato pero. bo kesal. Pokorna očetovi zapovedi, odide v Podgorje in Čudna moč je bila v tem peresu. Kdor bi napisal z njim tri se z Mikcem poroči. Bila je grda kakor strah, nagajiva prošnje, bi se mu morale izpolniti vse tri, in ko bi jih poslal kakor škrat, obenem pa uboga kakor beračica in vendar tudi cesarju ali papežu ali pa svojemu najhujšemu poželjiva vsake dobrote in zapravljiva, kakor da ji ne more sovražniku. Veliko junakov je poizkusilo priti na brezo, da nikoli nič zmanjkati. Mikec je dobil po očetu dve kmetiji. bi izpukali ptici dragoceno pero, ali do gnezda ni priplezal Eno je pridržal sam, drugo je zaženil cesarični. Razsipna nobeden. Vsi so zdrknili s polzke breze, popadali na baba je svoje zemljišče kmalu zadejala in jela potem hrastove in bukove veje in se pobili. zakopavati v dolg tudi njegovo. Take potrate se je Mikec ustrašil in je vzel v roko zlato pero in napisal do cesarja V tisti dolini je prebival svet puščavnik, ki je poznal vsako drugo prošnjo, naj da hčeri cesarsko doto, da bo mogla skrivnost. Ljudje so ga hodili povpraševat, kako bi se živeti po svoji navadi, imenitno po cesarsko in za svoje. 6

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

Cesar mu je prošnjo precej uslišal in poslal hčeri silno trebalo, stokrat na to prisegla, da so prejeli Beli Kranjci bogato doto, več voz zlata in srebra in najlepše obleke svojo veliko razumnost, možatost in spretnost za vsako toliko, da se je lahko preoblekla vsak dan v drugo. delo po blagodatni moči Zlatoperjevega peresa. Cesarična je plačala vse dolgove, ali Mikcu ni dala ni krajcarja. Zasmehovala in zasramovala ga je kar očitno. VILA Ona se je vozila v dragoceni kočiji, on pa je moral capljati Na Gorjancih so prebivale v stare čase vile. Vile so bile za njo peš. In ko je tekel ves upehan za kočijo, je vpila na prelepe, mlade deklice, ki niso poznale ne matere ne vse strani: "Podgorski možje in fantje, odkrivajte se! Ali ne očeta. Ljubiti in možiti se niso smele. Oblačile so se v belo vidite, da me spremlja moj mož, slavni Mikec, cesarjev tančico, ki jim je pokrivala vse truplo do gležnjev. Las si zet?" niso spletale, padali so jim prosto do kolen z gostimi Ta sramota je pekla Mikca bolj nego vse drugo. Spet je zlatorumenimi kodri. Vendar pa so se jako marljivo česale, vzel v roko zlato pero in napisal do cesarja svojo tretjo in in to vselej o zarji. Takrat jih je človek najlaže videl, ker so poslednjo prošnjo, naj vzame svojo hčer nazaj. Cesar se je bile jako zamaknjene v to opravilo, da niso zapazile, ali se zasmejal in mu izpolnil iz srca rad tudi tretjo in poslednjo nahajajo same ali ne. Človeške družbe so se bale in prošnjo. Bridko je Mikec žaloval po svoji lepi, tako ogibale, dasiravno ljudi niso sovražile, ampak jim le dobro brezumno zaženjeni in zapravljeni kmetiji, še veliko veliko svetovale in jim o priliki rade tudi kaj dobrega storile. Peti bolj se je pa veselil in Boga hvalil, da se je iznebil so znale tako lepo, da se jih človek nikoli ni naveličal samopašne in grde cesarične. Odslej ni zametaval v poslušati, toda ni jim bilo povšeči, da jih kdo čuje. Tudi nobeni reči več svetov svoje dobre podgorske pameti. ples so ljubile, ali gorje si ga tistemu, ki je prišel iz Našel si je med domačimi dekleti drugo ženo, ki je bila zvedavosti gledat njihovo kólo. Živele so ob sadju, grozdju lepa in pridna in je prinesla k hiši tudi prilično doto. Živel je in gorskih zelih. Po navadi so samo večerjale, podnevi pa z njo mirno, zadovoljno in srečno do smrti. Ker so mu niso drugače nič uživale, razen če jih je povabil kak junak sosedje preveč zabavljali in ga dražili s cesarično, je in poštenjak, ki ni vedel, kdo so. Kdor jih je videl na plesu zapustil Podgorje in se preselil med Bele Kranjce, ki ga ali pri jedi in jih poznal, so ga kamovale brez milosti. niso dosti poznali. Zlato pero je nesel s sabo in ga na vso Ustrelile so ga v roko ali nogo, včasi tudi v obe roki in moč skrbno varoval. Pokazal in dal ga je sinu šele v sivi nogi; če so se pa prav hudo ujezile, tudi v srce, da je kar starosti, ko mu je izročil gospodarstvo. Rekel mu je: "Na, precej umrl. Pod zemljo so imele spravljene silne zaklade sin, tu ti dajem tvojo srečo ali nesrečo, tvojo čast ali zlata, srebra in biserja in so jih varovale tako skrbno, da jih sramoto, kakor si boš sam izvolil. Meni je prineslo to pero ni mogel nihče zaslediti in dvigniti. Če jih je našel kdo po nesrečo in sramoto, ker ga nisem znal rabiti. Bodi ti naključju, mu niso prinesli sreče, ampak kvar in pogubo: pametnejši od mene! Ne prosi z njim nikogar za ženo ali Pravico, se z njimi okoristiti, je imela samo nedolžna blago ali za posvetno čast! Če hočeš poslušati svet mladež. Sploh ni ubranila človeka vilinske jeze nobena svojega starega očeta, napiši prošnjo do našega druga reč kakor neoskrunjena nedolžnost. Večkrat so vile cerkvenega poglavarja, rimskega papeža, naj bi bral zate vzele svoje dragotine iz podzemeljskih kleti in jazbin in so sveto mašo, da te Bog razsvetli, da ti podeli svoj dar jih sušile na kakem prisojnem kraju. Če se je nameril nanje modrosti, s katerim ti bo lahko pridobiti večno zveličanje nedolžen otrok, je smel ugrabiti brez kazni, kolikor je pa tudi časno blagostanje." Sin je poslušal starca in hotel, grešnika pa so gotovo umorile. Kmetje so se vil po napisal prošnjo do papeža, kakor se mu je svetovalo. eni plati močno bali, po drugi pa tudi veselili. Kadar so se Papež mu je drage volje izpolnil pobožno prošnjo in bral oglasile: "Sejte, sejte!" so šli sejat, in seme jim je takrat zanj sveto mašo. Bog ga je obdaril potem s toliko vselej dobro obrodilo. Kadar so svetovale: "Režite, koljite, modrostjo in pametjo, da si je prigospodaril jako veliko vežite, kopljite, berite!" so se napotili še tisto uro v premoženje, po smrti pa je bil sprejet med svetnike. Tudi vinograde in pridelali so vina, da jim je zmanjkovalo njegovi otroci in vnuki so sloveli radi svoje odlične posode. Najrajši so imele junake, ki so se borili s Turki in poštenosti in bistroumnosti. Čudodelno zlato pero se prelivali svojo kri za krščansko vero. Dokler so hodili nahaja še zdaj shranjeno nekje na Belokranjskem in Uskoki v boj samo na Turke, so se prikazovale med njimi govorica trdi, da se rabi še zmerom prav marljivo in prav pogostoma. Velevale so jim, kaj jim je delati, česa se uspešno. Poznam staro, jako častito ženico, ki bi, če bi 7

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

ogibati. Pomagale so jim v vsaki sili, sosebno brižljivo pa ali ni hotela. Veselilo jo je, da ga more brez priče gledati, so ozdravljevale rane iz vojne vrnivših se junakov. Dajale božati in obvezovati. Še bolj pa jo je veselilo, da ni bilo več so jim piti vodo planinskih zeli, ali pa so jim obvezovale zraven drugih deklet, ki so mu prej tako sladko rane z dolgo, neznano travo, in ubogi bolnik je najkasneje namigovala. Imela ga je rajši bolnega v postelji nego v treh dneh gotovo okreval. Ko pa so se Uskoki podložili zdravega v hramu. Tako je preteklo več tednov in Švabi in se po njegovem ukazu jeli vojskovati tudi s mesecev. Junak je izgubil bolečine že prve dni, ali vstati ni kristjani, so pobegnile srdite vile za vselej z Gorjancev, in mogel, ker ga slabost ni hotela nikakor zapustiti. zapuščeni vojaki so umirali od teh dob tudi za neznatnimi Petrovičeva mati je imela dosti opravil zunaj hiše, da vile ranami. Samo ena vila je ostala na gori, da pazi na zaklade, nikoli ni zapazila. Junak je pa dobro vedel, da ga nekdo ali niti ona ni hotela ljudem nič več svetovati, kdaj in kako zdravi, ker je našel po spanju na ranah vselej nove obveze. naj prično kak posel; tudi bolniki so jo klicali zastonj na Dolgo je premišljeval, kako bi spoznal svojega zdravnika, pomoč. in slednjič se je domislil. Ko je prišel čas, da bi zaspal, se je premagal, ali je zatisnil oči, kakor da trdno spi. Vila stopi v Med Uskoki je živel slavni junak Petrovič, ki si ni ogrdil rok izbo tiho kakor duh in ga pogleda. Ker je mislila, da trdno nikdar s krščansko krvjo. Kadar je pridivjal besni Turčin, je spi, mu je izprala rane in mu položila nanje nove obveze, padel nanj kakor ognjena strela; zadržati ga ni moglo potem pa se usedla k njemu in ga začela premilo gledati in nobeno število sovražnikov in nobeno število krvavih ran. božati. Če pa ga je klical Švaba na boj proti kristjanom, se je Petrovič je vse to dobro videl in čutil. Uveril se je, da ga prekanjeni junak potulil in legel v posteljo. Kakor za smrt zdravi deklica, katero je gostil v hramu in ljubil. Spreletela bolan je ležal in javkal v postelji po dve in tudi po tri leta, ga je groza. Jelo se mu je dozdevati, da je ta deklica dokler ni pregrešna vojska minila. Lepa vila je to vedela in gorska vila. Pol življenja bi rad dal, ko bi mogel izvedeti se v Petroviča zaljubila. Hodila je pogostoma mimo resnico. Postelje se je bii že strašno naveličal. Ko ga je malega hrama, v katerem je popival s pobratimi sladko prišla vila spet obvezovat, je rekel, kakor da govori v vivodino. Petrovič jo je ugledal in povabil v hram, nevede, sanjah: "Še tri dni bom trpel; če mi ne odleže, da bi lahko kdo je in od kod. Pogovarjala sta se o marsikaki reči. vstal, bom vzel puško in se ustrelil." Vila je to čula in se Junak ni čul še iz nobenih ust tako modrih besed kakor iz prestrašila. Obvezala mu je rane z dolgo, neznano travo, njenih, in na nobenem obrazu ni opazil še toliko cvetja in ki je junaka še tisti dan ozdravila. Petrovič je bil zdrav, ali žive lepote kakor na njenem. Čudno se mu je zdelo samo ni hotel vstati. Vila je prišla drugi dan gledat, kako mu je; grlo mlade deklice. Bilo je tanko in prozorno, da se je on se je pa zopet potajil, kakor da bi spal. Ran mu ta pot ni razločila vsaka kapljica vina, ki je po njem pritekla. Po več izpirala in obvezovala, ampak ga je dalj časa samo daljšem pomenku je začel Petrovič vilo izpraševati, kdo je milo gledala in božala, potem pa tiho zopet odšla. in od kod. Ona mu je pa velela, da naj nikar po tem ne Petrovič skoči iz postelje in hiti za njo, ali tako pazljivo, da povprašuje, če mu je kaj mar, da bi še kdaj z njo govoril. ga ni mogla videti. Šel je za njo najprej v vinograde, potem Junak ni vedel, kaj bi o nji mislil, ali ta reč ga je tudi malo v goščavo. Na kraju goščave je obstal in se skril. Vila je skrbela. V vilo se je tako zaveroval, da bi mu bila ostala tekla k bistremu studencu, se slekla in skopala, potem se ljubša od vseh deklet tega sveta, ko bi bil tudi izvedel, da pa zopet oblekla, ulegla pod lipo na zeleno travo in je hči najsirotnejše beračice. Enako ljubezen je čutila do zaspala. Petrovič prikoraka zlahkoma k nji in jo gleda. njega tudi ona. Samo dve reči ji nista bili všeč: da ga ni Tako krasna se mu ni zdela še nikoli. Junaku začne srce mogla najti nikoli brez društva, še veliko manj pa to, da so utripati, rad bi se premagal, ali ni mogoče. Nagne se vse deklice tako zaljubljeno svoje oči vanj upirale in mu hrepeneče do nje in jo poljubi in objame. Vila se predrami, tako zmotljivo namigovale. skoči kvišku in ustreli Petroviča v srce. Mrtvi junak leži Zgodilo se je, da je privihral v deželo zopet krvavi Turčin. pred njo, ona zaplače in ustreli v srce tudi sebe. Ležala sta Petrovič je po svoji junaški šegi udaril nanj in pobil veliko eden poleg drugega kakor speči ženin poleg speče nevernikov, ali dobil je tudi veliko grdih in nevarnih ran. neveste. Ljudje so iskali Petroviča noč in dan. Našli so ga Na pol mrtvega so ga prinesli tovariši domov. Vila je šele čez nekoliko tednov daleč gor na Gorjancih pri hodila ljubimca zdravit. Prišla je vselej takrat, ko je spal, da bistrem studencu pod košato lipo vsega gnilega in je ni mogel videti. Lahko bi ga bila ozdravila v treh dneh, razjedenega. Poleg njega je ležala kepica snega. Ljudje so 8

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

se začudili, ko so videli sneg o svetem Jakobu. Nihče ni spremenil. Iz enega hriba se jih je naredilo deset, dvajset pogodil, kaj pomeni ta bela kepica; nihče ni vedel, da je ta in še več. Stali so, kamor sem pogledal, in za njimi so sneg zadnji ostanek nesrečne vile. molele še višje gore. Nad Štreklovci je ptičev vse mrgolelo. Peli in žvižgali so liščki, kosi, kalini, konopljenke GLUHA LOZA in še brez števila drugih. Koder sem pa zdaj hodil, ni bilo čuti ne enega glasa. Bilo je mrtvo in tiho kakor v grobu. Krošnjarja Pavleta je dobro poznala vsa Bela in dolenjska Od groze me je spreletavala zdaj zima, zdaj vročina. Rad in še marsikatera druga krajina. Mož je izkusil po svetu bi se bil vrnil, pa nisem vedel, ne kod ne kam. Lezel sem veliko neprijetnega in hudega, ali tako strašnih reči ni počasno dalje kakor kak izgubljenec. Zdaj nisem mogel videl in doživel nikjer kakor v "Gluhi lozi" na Gorjancih. več dvomiti, da sem zablodil v Gluho lozo, v tako hosto, Zgovorni starec mi je povedal to dogodbo takole: kamor se ne sliši noben zvon, v hosto, katere ni posvetila ne noga nedolžnega otroka ne molitev spokorjenega "Mislil sem iti zopet na Nemško, kakor smo mi dejali, ali grešnika, v tisti nesrečni kraj, ki ni prejel nikoli božjega na Kvakarsko, kakor govori naš mlajši rod. Dva dobra blagoslova in božje milosti. znanca in nekdanja tovariša sta me spremila do Grozovito me je zmotila in zapeljala moja brezumna Štreklovcev. Bil je vroč poleten dan in nedelja. Krošnjarji predrznost! Na vsakem koraku so se mi množile strahote se odvadijo radi božje službe. Brez maše smo šli v in prikazni, kakršnih nisem videl poprej nikjer, ne na Štreklovcih pit. Jedi se je malo dobilo, vino pa je bilo slovenski ne na nemški zemlji, in stopale so predme, le prijetno in srkali smo ga v slast od sedmih do desetih. pomislite, po belem dnevu, katerega, pravijo, da se vsi Koliko bokalov smo ga udušili, ne pomnim, to pa dobro strahovi boje. Če sem pogledal proti jasnemu nebu, je vem, da ga je bilo zjutraj preveč. V pijači se domisli človek viselo nad mano žalostno, krvavo sonce, ki me je žgalo v vsake neumnosti. Tovariš mi je rekel: 'Pavle, narediva glavo kakor sam peklenski ogenj. Ko sem povesil oči, sem stavo! Jaz pravim, da ti nimaš toliko srca, da bi se drznil zapazil novo čudo: izgubil sem senco! Brez sence in hlada mahniti čez Gorjance kar od tukaj, brez ceste, čez hribe in je stala tudi loza okoli mene. Moralo je biti nekaj čez goščave. Vem, da se bojiš Gluhe loze, ker pravijo Kranjci, poldne, pa so zijali name s skal in dreves čuki in sove, da tako straši.' Mene so te besede razžalile in vnele. Dejal kakor da je polnoči. Deževalo že ni cel mesec, po sem: 'Tu je roka! Gluhe loze se boje babe, ne pa jaz. Stava razpokanih tleh pa so se plazili gnusni močeradi kakor po velja! Če jo dobim, kar se bo gotovo zgodilo, mi boš dal kakem velikem nalivu. Po ti hosti, mislim, da še ni pela desetak. Navlekli smo se ga; čas je, da se poslovimo in nikoli sekira, in vendar je bila vsa pokvečena, ločimo. Čez Gorjance jo bom udaril kar precej, da me boš škrambolasta, nagnjena in polomljena. Stal je tu hrast, sam videl, če boš hotel.' Tovariš je bil zadovoljen. Ko smo tam bukev, gaber, javor, klen, ali vsako drevo je imelo se o stavi še bolj natanko pomenili, smo plačali račun, se črne veje kakor da so ožgane in polne trnja, ki me je poljubili in pozdravili in šli vsaksebi, jaz na levo, onadva na neprenehoma prijemalo in zbadalo. Pa kako grdo, sivo in desno, nazaj proti Črnomlju. napikano je bilo perje. Take žalosti nisem videl nikoli, niti Iz Štreklovcev sem se dvignil ravno ob desetih. Bil sem pozno v jesen. Če sem potipal kako pero, med prsti se mi takrat mnogo mlajši in močnejši nego zdaj, pa sem dirjal je zmelo in zdrobilo, kakor da je suho. To se je godilo, da kakor jelen. Ob enajstih, vsaj ne dosti kasneje, sem stal že ne pozabim povedati, sredi rožnika! Ali to še ni nič, prišle na Gorjancih. Pred sabo sem videl globoko nižavo, za njo so mi na ogled veliko hujše reči. Po tleh so ležale sem ter precej visok hrib, za hribom pa le nizke griče in hosto. Na tja človeške roke, noge in druge kosti, vse raztrgane in zadnjem griču se je svetila kapiteljska cerkev novomeška. krvave, kakor da so jih oglodali ravnokar volkovi. Iz Po kratkem oddihanju sem rekel: 'Hajdimo dalje!' V dolino razpoke v skalovju je režala vame mrtvaška glava! Na sem prišel, da nisem vedel kdaj. Potem je šlo zopet v tenki vejici je viselo za rdečo žilico gnusno zateklo oko. Na goro, na tisti precej visoki hrib. Takrat sem se nekaj drugo oko sem skoraj stopil. Ko sem odskočil in ga jel bolj zamislil v svojo malo trgovino, pri katerem kupcu bi jemal natanko ogledovati, se je izpremenilo -- v živega polža! Od blago, kam bi ga nosil naprodaj in v druge take reči. Ko vseh strani so se mi pačili grdi obrazi kakor predpustne sem se teh misli iznebil in se začel znova ozirati, sem se šeme. Če sem se ozrl na desno, so odskočili na levo; če silno začudil, pa tudi ustrašil. Svet okoli mene se je bil ves sem pogledal na levo, so mi nagajali na pol vidni in na pol 9

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

nevidni na desni strani. V vsakem grmu je tičala rogata, Ali zdaj pa čujte še eno čudo, ki je bilo zadnje, zame pa črna glavica, ki mi je molela jezik. Če sem bliže stopil, se je najstrašnejše. Mene dobro petje neizrečeno gane in izprevrgla v suho grčo ali pa v kolenčasto korenino. prevzame. Nobena druga reč me na svetu tako ne veseli, Tako me je strašilo dobro uro in še več, pa sem začel niti godba. Zdi se mi, da mi vzrastejo peruti in da bi lahko misliti: za božjo voljo, to vendar ni mogoče, da bi bila zletel pod oblake kakor škrjanec. Pesmi, katere sem slišal Gluha loza tako prostorna: Cerkve so v Rožnem dolu, pod lipo, pa so me stiskale in dušile, da mi je kar sapo Lazah, Uršnih selih, Pod gradom, na Ljubnem in v jemalo. Obhajala me je taka žalost in obupnost kakor še Cerovcu. Od nekod bi se moral že vendar kak zvon čuti. nikoli ne, kar sem na svetu. Bil sem neskončno bolan, slab Kaj ko bi hodil jaz po hudi zmoti zmerom v okoliš, ne pa in nesrečen. Najrajši bi bil umrl. Huje, mislim, da ne more naravnost proti Novemu mestu? Da spoznam resnico, biti niti pogubljenim dušam v peklu. Pridvignil sem glavo, sem privezal za vejo bel trak in sem jel korakati potem da bi videl, čigavi so ti glasovi, ki zapirajo sapo in me more naprej med drevjem po stari stezi. Lahko si mislite, kako tako nemilo. Ali gledati mi je biio težko, strašno težko. sem ostrmel, ko sem prišel že čez pet minut nazaj do Pred očmi se mi je vlekla črna megla, po kateri so švigale traka! Hu, visela je na njem debela kaplja krvi! Ali zdaj sem ognjene strele. Bleščalo se mi je tako silno, da nisem se preveril, da se doslej že dolgo nisem pomikal več razločil nič drugega kakor čeveljce, ki so poskakovali naprej, nego venomer naokoli! Precej sem zapustil stezo mimo mene. Čeveljci so bill spleteni iz pisanih gadov! O in okrenil v goščavo, naj že pridem, kamor hočem. Kmalu tem pogledu je kar kri v meni zaostala. Šele zdaj se mi je zagledam prelaz in za njim nizko, okroglo, prelepo zeleno razjasnila prava resnica. Tako obuvalo nosijo vražje vile. dolinico. Okoli nje so štrlele visoke, črne pečine; v sredini Spoznal sem, da se nahajam v vilinskem kolu in da dolca pa je rasla cvetoča lipa. Ko sem dospel v dolino, so poslušam omotljivo vilinsko petje. Spreletele so me vse se mi prikazale tri reči, ki so mi nov strah obudile. Pred človeške groze, ali tisti trenutek mi je vdihnil Bog tudi nekoliko trenutki sem bil še brez sence, zdaj vidite, sem je dobro misel, ki me je rešila peklenske sile. Pobožno sem imel preveč, ležala je okoli in okoli mene, bila je tedaj se prekrižal in začel moliti angelsko češčenje, katero sem okrogla! Po vrhu pečin je bilo zagrnjeno nekaj belega, ki bil na potu, ne čuvši zvona, zanemaril. se je gibalo sem ter tja, kakor da se suše velikanske rjuhe Ko sem končal molitev, so padle z mene hipoma vse in jih napihuje in pridviguje položen veter. Zrak je bil stiske in težave. Zdrav in vesel sem skočil kvišku in se drugače tako miren, da se nobena bilka ni ganila, na lipi je oziral zopet po znanem svetu. Videl sem lepi Ljubenski pa v vejah tako vršalo kakor v sivem oblaku, preden se hrib in na njem prijazno cerkev sv. Vida. Vile in vsa druga začne usipati toča. strašila Gluhe loze so izginile, kakor da bi se bile v zemljo Ali dasiravno sem se nekoliko bal, sem šel vendarle pod vdrle. Prehuda vročina je ponehala, ker je začel pihati lipo in se ulegel v gosto grivino, da se odpočinem. Od hladni sever. Poleg sebe sem zagledal z velikim veseljem truda in vročine so se mi oči kmalu sprijele, ali trdno svojo ljubo senco, ki je bila zdaj zopet taka, kakor mi jo je zaspati mi ni bilo mogoče. Ležal sem omamljen in kakor Bog dal. Brez neprilike sem korakal po gošči. V eni uri sem otopel brez čuta in misli kakih deset minut. Potem pa so prišel na cesto, v dveh urah potem pa v Novo mesto, se zaslišali lahki koraki, ki so se lipi od raznih strani bližali kamor sem bil namenjen. Kakor vidite, sem dobil stavo, ali in se nedaleč od mene strnili in jeli vrteti okoli lipe. nisem hotel vzeti ne krajcarja. Obenem pa se oglasi petje, tako sladko in milo petje, Moja povest je taka, to sam vem, da ji ni lahko verjeti. kakršnega moja ušesa še nikoli niso čula. Slišal sem Morebiti se ji boste smejali. Jaz nisem lažnivec, ali na vero dostikrat ubrane, preumetno zvoneče glasove v dunajskih vas ne morem siliti. Pa recite kar hočete, to mi morate in monakovskih cerkvah. Radostno sem poslušal lepe potrditi vi in vsak pošten človek, da Bog ima še zmerom pesmi slovenskih dijakov, še radostneje pa čisto pravico in moč, grešnike kaznovati, in da je nedelja za to prepevanje edine deklice, ki me je na tem svetu zmotila. ustvarjena, da kristjan moli in Bogu služi, ne pa da Ali vsi ti glasovi niso bili nič, prav nič proti tistemu petju, pijančuje že na tešče in se poteplje kakor preganjana zver katero mi je donelo na ušesa v Gluhi lozi pod košato lipo. po samotnih brlogih in neznanih gozdih." Tako pojo morda nebeški angeli, ali človeškemu grlu ni bila podarjena ta slast in milina.

10

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

VOLKODLAK dopolnil dve leti, ko je jel že hoditi sam na lov, trgati ovce in prašiče, žreti surovo meso in piti gorko kri. Srce mu ni Lenčka je pasla na Gorjancih drobnico. Drugim pastirjem poznalo ne gnusa ue usmiljenja; vrglo se je v zversko, ne v so delale nadlego in škodo divje zveri, njene črede se pa ni človečje. Lenčka ga je lepo učila in skrbno svarila, ali ni nobena polotila. V Lenčko se je zaljubil volk pa ji ni maral nič za nje besede in nauke. Če se je nanj razjezila in raztrgal nobene živali niti ni dovolil tega drugim zverem. ga pokarala, ji je pokazal volčje zobe, kakor da jo hoče Dolgo časa mu ni dosti verjela in se ga je bala. Ker pa ji je raztrgati. To jo je grozno peklo in bolelo. Globoko se je ostal vedno varuh, je izgubila sčasoma strah in se ga je zamislila in se tudi domislila. Nehala je jokati in žalovati in privadila in se z njim sprijaznila. Ležal je poleg nje, gledal začela je preveselo plesati in se smejati. Volk se začudi. jo in se ji milil, kolikor je hotel. Če je začutil nevarnost, je Lenčka pa mu veli: "Presrčna ti hvala, preljubi mož! Zdaj planil na sovražnika in ga odpodil ali pa raztrgal in, ko se je vidim, kako neskončno dobroto si mi storil, da si me vrnil, ga je Lenčka pohvalila, lepo ga božala in se z njim unesel. Toliko slastne pečenke ne bi bila pojedla pri pomenkovala. To je volka neizrečeno veselilo. Poslušal jo nobenem drugem možu. Z nobenim drugim ne bi bila je rajši in izpolnjeval je nje ukaze bolj natanko nego mogla imeti tako čvrstega sina, kakor sem ga rodila s najzvestejši in najprivržnejši pes. Hrane si je hodil sam tabo. Matere trpe z otroki po deset, nekatere še po iskat, svoji preljubi gospodinji ni prizadel ne sitnosti ne dvajset let in včasi tudi celo življenje. Moj Volkodlak pa mi stroškov. Takega čuvaja so zavidali Lenčki vsi pastirji. ne dela ne skrbi ne truda. Speče me ne budi nikoli z jokom in vpitjem; hrano si dobiva sam in od Boga je prejel gorko Ko pa je odrastla, je pustila pašo in volka in se jela oblačilo, ki se nikoli ne raztrga. Menda sem bila oslepela, pripravljati za možitev. Snubilo jo je veliko fantov, snubit da več ko tri leta nisem spoznala velike sreče, s katero si jo je prišel tudi volk. Lenčka se mu je zasmejala in mu me nadaril." rekla: "Jaz se nečem zameriti gorjanskim volčicam. Pojdi z Volku so bile te besede jako povšeči. Rekel je Lenčki: "Ne Bogom!" zameri, da sem ti doslej branil zapustiti brlog. Ker te imam Volk odide in jo pride drugi dan zopet snubit. tako presrčno rad, sem se bal, da mi ne bi pobegnila. Zdaj Lenčka mu veli zastavno: "Ljubi volk! Saj veš, da se midva vidim, da si se me privadila, pa ti ne porečem nikoli več ne moreva in ne smeva vzeti. Izberi si¸ za nevesto žale besede, če se boš hotela kaj izprehoditi. Ječa se ti gorjansko volčico in ostani z Bogom!" odpira; pojdi, kamor ti drago; samo ne pozabi, da si moja Volk odide in jo pride tretji dan zopet snubit. žena in da je tvoja spalnica in tvoj dom moj prijazni in topli Lenčka se ga ustraši in mu veli: "Ne hodi več k meni! Brat brlog!" se je zagrozil, da te bo ustrelil. Ostani zdrav in pojdi z Tako je Lenčka volka prekanila. Še tisto uro je šla na Bogom!" izprehod. Pritekla je na svoj dom in velela bratu: "Vzemi Volk odide, ali še tisto noč pride po Lenčko, zgrabi jo in puško in pojdi z mano!" Brat vzame puško in jo spremi. odnese v svoj brlog. Bila je njegova žena tri leta in tri Lenčka mu pokaže brlog in veli: "Volku poznam navado mesece. Manjkalo ji ni nič. Jedla je vsak dan svinino in pa vem, da se je ulegel spat. Lahko ti ga bo ustreliti, ali te bravino, ob nedeljah teletino in v velike praznike tudi lepo prosim, ne streljaj mi v Volkodlaka, mojega sina in srnino in kuretino. Zajcev in druge drobne divjačine ji je mojo žalost! Naj živi, dokler bo božja volja! Nečem, da bi nanosil mož, da je ni mogla pojesti. Živela je dobro za vse mi očital svet njegovo smrt in da bi pogubila zaradi njega drugo, ali tožilo se ji je strašno po domu in po človeškem svojo dušo." društvu. Iz brloga ni smela iti nikamor. Noč in dan je jokala Brat stopi v brlog in volka ustreli. Volkodlak ostane živ in in prosila Boga odrešenja. Volku je rodila sina, ki je bil na pobegne. Iz goščave pa je bistro pazil in dobro videl, kako videz človeške podobe, ali rasla mu je po vsem truplu sladko se je smejala mati. Lahko je pogodil, kdo je najel in volčja dlaka, da jo je groza obšla, kadar ga je pogledala. pripeljal očetovega morilca. Dvignil je proti materi pest in Dala mu je ime Volkodlak. ji prisegel maščevanje. Lenčka se pa ni brigala za Volkodlaka ni bilo treba tako dolgo zibati in pestovati Volkodlakovo jezo. Vesela je šla z bratom domov in se jela kakor druge otroke. Rasel je hitro kakor volk, ali pamet pripravljati za možitev. mu je dohajala tako počasi kakor drugim otrokom. Ni še Snubilo jo je veliko fantov, prišel je snubit tudi imenitni Hrvat Marko. Lenčka je tolažila domače fante: "Če 11

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

vzamem vas katerega, bo prišel Volkodlak in me DIVJl MOŽ, HOSTNI MOŽ, HOSTNIK nadlegoval. Vzela bom Marka, ki prebiva od tod tri dni Po gričih, dolcih in jarkih, na katere se drobe Gorjanci, hoda. Pri njem bom živela brez straha. Pa če Volkodlak padaje polagoma proti Krki, se razprostira med tudi pride in me zaskoči, me bo ubranil lahko junak Marko Podgradom in Ljubnim velik gozd; imenuje se Rasno. Zdaj s svojo blagoslovljeno puško." poje v njem sekira, ki ga nemilo podira in pokončuje, ali še Lenčka se je poročila z Markom in se odpeljala z njim na pred tremi desetki let je bil košat, temen in krasen, da je Hrvaško. Volkodlak je divjal po Gorjancih in Podgorju in marsikak popotnik obstal in se mu čudil. Takrat je stala iskal mater. Poprej je trgal ovce in prašiče samo za kraj njega majhna koča, reklo se ji je "pri Logarju". Stari potrebo, zdaj je mesaril živali in ljudi tudi sit, iz srditosti; Logar ni bil bogatin; polja in pašnikov je imel ravno toliko, izmenil se je v strašnega razbojnika. Lovci so prežali nanj da je prehranil s trudom in potom sebe in rodovino. V noč in dan, ali brez uspeha, ker se ga ni prijela nobena cerkev je šel največkrat v Šmihel. V Podgrad bi bil rajši krogla. Dokler ga je gnal le volčji bes, še ni bil toliko hodil, ker se je tam rodil in je imel ondi tudi skoraj vso nevaren. Ali ko je preteklo več let in se mu je začela svojo žlahto, ali pot je šla skozi Rasno, v katerem zablodi razvijati človeška pamet, je divjal ne samo króto, ampak prav lahko še tak človek, ki misli, da ga pozna. tudi premišljeno. Oblačil se je po podgorsko in je premotil Neko noč se je pripetilo, da je izruval vihar nedaleč od s tem vsakega preganjalca. Noben lovec ga ni več poznal. Logarjevih nekoliko najlepših bukev. Možu je bilo žal za Če so ga zasledili in mislili, da se ga bodo zdaj polastili, se nje in je šel sadit mesto podrtih dreves druga. Ko se je o jim je pridružil čedno opravljen in šel z njimi, kakor da lovi tem trudil in pehal, stopi k njemu nekdo od zadaj in ga z njimi vred Volkodlaka. Podnevi je pobijal vse, na kar se je potrka na ramo in veli: "Taki ljudje so kaj vredni." Logar se nameril, zvečer pa je hodil po vaseh in poslušal pod okni, ozre, zagleda kosmatega velikana in ga vpraša, kdo je. kaj se nanj kuje in pripravlja. Na tak način je utekel vsaki Tujec odgovori: "Ne boj se, jaz sem divji mož in tvoj zanki in zasedi. Sovražnikom je zažigal hiše neprenehoma. prijatelj." To rekši, velikan izgine. Brez požara ni minila skoraj nobena noč. Podgorje so Kmalu potem je imel Logar Pod gradom opravek. V vmemirjali že mnogi razbojniki, ali premeteni in srčni goščavi se mu pridruži divji mož, spremi ga molče do Podgorci so jih kmalu ustrahovali. Edinemu Volkodlaku se konca gozda in izgine. Tako je spremljal odslej vsakikrat nikakor ni moglo priti do živega. Te silovitosti in groze so Logarja in njegove ljudi, če so šli v Podgrad. Zdaj se niso trajale veliko let. Volkodlaka ni bilo moči ugonobiti ne s trebali več bati, da bi se v hosti izgubili. Logarjevim je bilo silo ne s prekano, dokler ga ni odnesla z Gorjancev jako povolji, da so mogli pohajati svoj rojstveni kraj brez strastna jeza na mater. nevarnosti in neprilike. Enkrat so se pomudili pri žlahti in Pod oknom neke hiše je slišal besede: "Ko bi Volkodlak dobrem vinu dolgo čez polnoči. Kakor vselej jim je kazal vedel, da mu je mati omožena pri Marku na Hrvaškem, bi pot proti domu divji mož. Ko pa je začelo Pod gradom dan gotovo udaril za njo, dasiravno bi imel do nje tri dni zvoniti, jih je zapustil kar nanagloma, dvignil z obema hoda." Volkodlak je zapustil Gorjance še tisti večer in se rokama bližnji grič in smuknil v jazbino, ki je bila pod njim. napotil na Hrvaško. Sum ni letel nanj nikakršen, ker se je Grič se je poveznil sam nazaj, kakor je prej stal. bil oblekel po hrvaško. Markove hiše mu ni bilo treba Pa tudi za druge reči je bil hostnik prav čudna prikazen. dolgo iskati, poznal jo je vsak človek, ker je slovela na Mesto človeške brade in brkov mu je zarastel obraz dolg daleč okrog po svojem poštenju in bogastvu. V veži so se mah. Če ga je kdo kaj vprašal, ni dobil nič odgovora, sam igrali trije otroci, njegovi bratje. Volkodlak skoči nanje in je pa tudi prav malokdaj katero zinil. Z divjačino se je rad jih podavi. igral, domača živina pa se mu je gnusila in se je je ogibal. Njihov krič je slišala mati in pritekla gledat. Prvi hip spozna Hiš, polja in vrtov se je bal kakor hudoba križa. Če so ga sina Volkodlaka in pokliče na pomoč junaka Marka. Marko Logarjevi povabili, da bi šel z njimi in popil v njihovem nabije blagoslovljeno puško in ustreli Volkodlaka v srce. hramu kak kozarček vina, se je vselej grdo zapačil, mahnil Volkodlak je poginil, ali še na smrti je preklinjal mater, da z roko in šinil od njih v goščavo, kakor da je hudo je ubila svojega moža in njegovega očeta. razžaljen. Ali obilna skušnja jih je preverila, da je ostal vedno njihov najboljši in najiskrenejši prijatelj, ki jim je pritekel na pomoč, še preden so ga prosili. Če je zalezoval

12

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

čredo volk ali kaka druga zver, je planil nanjo z gorjačo in svoje oči, ni vraža, ampak resnica. V tej hosti se prikazuje jo ubil ali pa prepodil. Nad Rasnim so nakupičile coprnice grda pošast, imenujemo jo divji mož, ker je res strašno oblake in so hotele usipati iz njih točo; divji mož se je pa divja. Lansko leto sem šel tod domov, prav tako pozno ustopil za Logarjevo hišo in jih jel s tako silo krepeliti in kakor nocoj še ni bilo. Ko sem prikorakal v Brezovec do goniti, da so morale pobegniti. Eni je izbil z glave pečo, prve smreke, se mi pridruži kosmatin, kakor da bi me bil drugi pa iz ust zadnji zob, ki ga je še imela. Logarjevim za drevesom čakal, in me spremi tja do lastovške niso mogle narediti najmanjše kvare niti ta pot niti drobnice. Tako je spremljal že veliko drugih in, kakor pozneje, dasiravno so to dostikrat poskušale. meni, se je prikazal tudi vsakemu drugemu pri prvi smreki, Tako je hostnik mnogo let branil in varoval svoje prijatelje, pri lastovški drobnici ga pa zapustil. Kaj, ali niste vi še pa ni bilo čudo, da so si tako lepo opomogli in skoraj nikoli o njem slišali?" obogateli. Ali sreča je rada nestanovitna. V Rasnem je našel Logar lepo, mlado drobnico in jo cepil. Divji mož iz Jaz odgovorim: "Slišal sem že dosti in bi prav rad vedel, če goščave to zapazi in se zadere srdito: "Nesramnež! Jaz je res tako visok kakor tista smreka, pri kateri ga ljudje sem ti v vseh rečeh pomagal, v zahvalo pa si mi zdaj najprej zagledajo." zagradil pot." Tone veli: "Da, to vidi marsikdo. Ali takrat, ko sem ga jaz Od takrat se hostnik nikoli več ni prikazal Logarjevim, da videl, je bil manjši, vendar je bil dosti velik; če se ne bi jih spremljal skozi gozd ali obvaroval škode in nadloge. motim, precej višji od vas. Morda se mrcina lahko po svoji Najmlajši sin se je v Rasnem izgubil in poginil od straha in volji potegne ali skrči, ali pa zna Ijudi tako preslepiti, da se lakote; živino so trgali volkovi in druge zverine; žito in zdi nekaterim visok ko smreka, drugim pa mnogo nižji." sadje je pobijala toča. Tako so se nesreče kar lovile; Logar je zopet osirotel; z bornimi ostanki svojega imetka se je Jaz vprašam Toneta, če mu je divji mož kaj hudega storil, preselil nazaj v Podgrad. V njegovo zapuščeno hišo je ko ga je spremljal. treščilo, in ogenj jo je pokončal do tal s poslopji vred. Le On mi odkima: "E, kaj -- nič! Pred polnočjo nima te oblasti. malo kak sled še spričuje, kje je stala in kako strašno se Samo zijal je vame in pa prav po volčje tulil. Po polnoči pa zna maščevati divji mož, če ga človek vedé ali nevedé me sam Bog varuj takega društva! Zato je res pametno, da razžali. se vračava še o pravem času." Razen na Gorjancih živi na Dolenjskem še mnogo drugih Na sredi pota med Češčo vasjo in Brezovcem me prime hostnikov. Najimenitnejše sem našel med Novim mestom tovariš hlastno za roko in veli: "Ali ga ne vidite? Ta je tisti, in Dvorom. Da se bodo spoznale navade in razvade divjih ki me je spremljal -- divji mož!" Ker je bilo nekaj meseca, mož bolj natanko, je treba tudi o njih kaj izpregovoriti. sem ga zagledal tudi jaz in ga jel opazovati. Tone se je bil Težave mi to ne bode delalo, ker so mi po naključju ti še motil, kajti ta hostnik ni bil nič večji od mene. V obraz je bil dosti bolj znani nego gorjanski. Enega sem celo sam videl dobro porastel, ali ne tako, da bi se ga moral človek in sem dobre pol ure z njim popotoval. To, mislim, je ustrašiti. Bil je bos in gologlav. Dolgi lasje so mu mahali po dovolj dober razlog, da pride v mojem popisu prvi na plečih in hrbtu kakor griva. Opravo je imel kmetiško in kaj vrsto. borno. Hlače so mu šle komaj do kolen; janko je bil slekel V zaloški krčmi se je zbirala pred petnajstimi leti jako in jo vrgel čez levo ramo. Srajca je bila za vratom odpeta, zgovorna in vesela družba, v kateri se je človek rad da je kazal, kakor pravimo, gosle. Hodil je precej čudno, pomudil. In tako sem ostal enkrat tam do pozne noči; z pravzaprav je bolj poskakoval nego korakal. Ko je prišel s mano je bil prijazni svak moje gospodinje, Tone, ki je bil polja na cesto, ga podražim: Dober večer! On pa ni dal iz krčmarju pripeljal mošta. Ko odbije enajsta ura, velim: sebe nobene besede, ampak samo nekako hripavo je "Zame je zadnji čas, da se dvignem; če vas je volja, zarenčal. Popolnoma se nama ni hotel pridružiti, ostal je pojdiva!" Tovariš je bil zadovoljen. Na potu mi zašepeta zmerom kakih petnajst korakov pred nama na veliko nekako plaho: "Pač ste prav pogodili, da je zadnji čas tolažbo Tonetu, kateremu je strah kar sapo jemal. Zdaj odriniti. Tako kasno jaz sploh nikoder rad ne hodim, sem se sam preveril, da se ljudje niso zlagali, kar so pravili najmanj pa tod, to se pravi od Češče vasi dalje skozi o grdih šegah divjega moža. Ponašal se je res na vso moč hosto, ki ji pravimo Brezovec. Vražam se ljudje smejejo in nespodobno. Od konca je le nerazločno nekaj krulil in tulil. tudi jaz se jim smejem. Ali to, kar sem videl v Brezovcu na Že ta glasba ni bila preveč prijetna. Potem je začel na 13

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

prste žvižgati, da je kar skoz ušesa letelo. Moralo se je in hudim glasom: "Našal ju je crni Švaba." ln tako tudi priznati, da je to pastirsko umetnost odlično izvrševal. nazadnje: "Volila bim poginuti -- nego Švabi ljuba biti." Ta Brlizgal je na vse mogoče načine: debelo, tanko, ostro, konec se mu je moral prav posebno priljubiti, kajti ponovil glasno, zamolklo, na koncu z zavijačo in brez zavijače, na ga je gotovo desetkrat, če ne še več, in vsak pot z večjo kratko in na dolgo, v eden cep in v dva cepa, zdaj na dva, strastjo, jezo in zabavljivostjo. potem na štiri prste in vmes tudi "na kljuko". Tone je ječal O tem petju smo Brezovec prehodili in se bližali lastovski in si tiščal ušesa, jaz pa sem poslušal in se spominjal, kako drobnici. Uveril sem se zopet, da govorica ni bila prazna. rad sem se nekdaj tudi jaz kratkočasil in bahal s to Pri tem drevesu se je obrnil divji mož res na stransko pot neskladno žvižgo, v kateri sem bil tak mojster, da so mi vsi in izginil izpred oči. Tone se globoko oddahne, ustavi me drugi pastirji in kmetski součenci zavidali. Žvižganje in vpraša: "No, kaj pravite?" divjega moža je donelo v hostni samoti in nočni tišini tem Jaz odgovorim: "Ko bi mi ne bili vi povedali, da je to divji bolj neznano in pošastno, ker mu je odgovarjala od treh mož, bi bil mislil, da je kak natrkan cigan, morda Cene strani prekrasna jelka. Brajdič ali pa njegov brat Matija." Ko pridemo do srede Brezovca, hostnik umolkne in Tone veli nekoliko nejevoljen na moj sum: "E kaj še! Cigani zabavo izpremeni, ali ne na veselje svojima sopotnikoma. se o tem času ne potepajo po hosti, tudi vem za gotovo, Jel je metati v drevje kamenje, krepelce, grude suhega da zapijajo danes v Lastovčah konja, ki so ga bili prodali blata in kar mu je prišlo v roke. Odkleščene veje in ščepke zjutraj v Prečni. Hm! Pravzaprav pa med njimi in divjim so padale neprenehoma okoli naju na cesto, nekatere so možem ni dosti razločka. Tisti ljudje, ki se niso hoteli priletele tudi nama na glavo! V vsem obližju so se podvreči ne deželski ne cerkveni gosposki in nobeni prebudili ptiči in frfetali preplašeni sem ter tja, ne vede v postavi, so pobegnili v hribe in brloge in so v samoti tako nočni in gozdni temini, kam bi se skrili. obdivjali, da jim pravimo zdaj divji možje in še ne vemo, če Ko se je divjak naveličal tudi metanja, se je začel obešati imajo kaj duše ali nič. Cigani pa niso dosti boljši. Tudi oni za kljuko svoje debele palice na močne spodnje veje in se valjajo najrajši po hosti in za postave se brigajo toliko gugaje se kričati na vse grlo "Mate, oj! Miško, oj!" Imen je kakor moj cucek. Ker govore hostniki in cigani isti volčji bilo še več, ali jih nisem dobro razločil. Ne dobivši jezik, jaz tako sodim, da so se ga eden od drugega naučili nobenega odgovora, je prišel zopet na cesto in zdaj se je in da so si tudi po krvi, če ne bratje, vsaj bratranci." domislil zabave, ki me je res prav živo zanimala: začel je Pod lukenjskim gradom se nahaja jazbina s prostorno peti. Prepeval je pa v romskem (ciganskem) jeziku. Nekaj votlino in lepim kapcem, katero hodijo gledat ne le malega sem razumel. Vsaka tretja beseda je bila "rakli", gospoda, ampak tudi bližnji vaščani. V ti jami je prebival po naše: deklica, ljubica. Njegova pesem je bila torej divji mož, ki je gostom kaj rad upihal luč ali pa jim še bržkone zaljubljena, petje pa polno burne strasti, drugače kaj ponagajal. Neko nedeljo sta prosili graščaka ognjenih in reznih čutov in čudovitih predrznih skokov, dve lepi deklici, Kresetova Katra in njena prijateljica samobitno, prekrasno, neskončno zamikajoče, dasiravno Lenka, da bi smeli iti v jazbino. Prosili sta ga zgolj iz na vso moč divje, grozno in nepravilno. Tudi najostrejši priljudnosti, ker dovoljenja pravzaprav ni bilo treba. sodnik bi bil moral potrditi, da je ta divji mož umetnik, Prijazni gospod, je prošnjo iz srca rad uslišal in se potem kateremu se ne bi smejali zaničljivo niti v gosposkih četrt ure prav prijazno z njima pomenkoval. Po dvorih. Za romsko pesmijo je prišla na vrsto krščanskem nauku sta šli v jamo in sta vzeli s seboj, da bi vzhodnoslovenska: Tiček leti, tičica za njim leti... Pel jo je bili brez skrbi, blagoslovljeno svečo. Katra je svetila in naglo, nekako zaletavasto in torej slabo. Videlo se je, da korakala naprej. Komaj sta začeli ogledovati in otipavati pevec nima zanjo grla ne srca. Bolje je pogodil hrvatsko, bleščeči kapec, stopi iz stranske jame divji mož in svečo da ne velim, srbsko: Mlado pastirče, zašto si se snuždilo... upihne. Bil je visoke rasti, brez brade, oblečen po lovsko Ali še mnogo mnogo bolje pa primorsko: Popuhnul je tihi in jako podoben grajskemu gospodu. Lenka je pobegnila vetar i odnesel Mari krunu... Težko sem čakal, ali se bo precej, ko se je prikazal, in dospela srečno iz jazbine na držal primorske besede: "crni moro" ali jo bo pa zamenil z plan. Katra je prišla za njo šele čez pol ure, češ da je v temi varianto, ki se čuje povsod po Hrvatskem v rodoljubnih, pravo pot izgrešila. O divjem možu je pravila, da jo je grabljivim "Švabam" sovražnih društvih. Divji mož je hotel zgrabil, ali jo precej izpustil, ko se je prekrižala in začela pokazati, da je s Hrvati iste misli in je pel s povzdignjenim moliti. Prav čudno pa se je zdelo Ijudem, da si je kupila še 14

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

tisti teden v Novem mestu novo, lepo in drago obleko. vselej: "Namažite ga dobro z brezovim oljem!" Te besede Povpraševali so se v čudu, kje je dobila denar? Čez nekaj so se zdele vsakemu tem bolj grozne in razžaljive, ker jih mesecev pa se je razglasila o nji novica, kakršne je izustil s sladkim smehom in v mehkem idrijskem prečenska župa še nikoli ni čula: da zahaja k divjemu možu narečju, ki se jako lepo pristane nežnim ženskim, nikakor in da ni več sama. Nastal je tak hrup, kakor da bi se bil pa ne trdosrčnemu samosilniku. punt vnel. Katra se umakne obči razdraženosti v Te nespodobnosti je divji mož zvedel in, ko se je pripeljal Ljubljano. Čez pol leta se vrne zdrava, čvrsta in cvetoča; prošt pozno zvečer do jazbine, je zgrabil kočijo in jo tako lepa še ni bila nikoli. Celo tercijalke so migale z prevmil. Ali prošt, ki je mislil drugi dan v grajski kapeli ramami in govorile potolažene: "Obsodili smo jo prehudo; maševati, je imel pri sebi sveto hostijo. Vzemši jo v roke, je taka znamenja ne lažejo: Katra je poštena." zarotil in preklel divjega moža, ki se z Bogom ni mogel Ker je izročil Krese gospodarstvo sinu, je šla kmalu od boriti, in je rjove pobegnil. Od takrat ga ni nihče več videl, doma in si dobila službo v lukenjskem gradu. Izpolnjevala pa se ne ve, ali je pobegnil ali se pa preselil v kako drugo je svoje dolžnosti tako zdušno in skrbno, da se je gospodi jazbino. Starci se kdaj pa kdaj še zmerom radi spomnijo brž prikupila. Gospa je ni mogla prehvaliti. O vsaki priliki je njega in srečne Kresetove Katre. Mladina pa imenuje take zatrdila, da tako dobre dekle še ni imela. Priporočila jo je povesti "prazne marnje" in se jim smeje. svojemu skrbniku in logarju, in on jo je res snubil in se z Iz krasnega ali mračnega lukenjskega zakotja se njo poročil. Mož je bil že postaren, ali jako blag in tudi premaknimo na zeleno in veselo goro, katera se vzdiguje denaren. Katra je pojedla pri njem več zajcev in kljunačev, nad cesto, gredočo iz Soteske v Podturen, in je tako nego so jih njene vrstnice videle. Ob nedeljah in praznikih neizrečeno bogata z razvalinami, jamami, strahovi in je prišumela v cerkev vsa v svili in mrežah. Kadar je prišla v divjimi možmi. Najlepše stanovanje si je dobil vsekako tisti krčmo, so jo posadili povsod na prvo mesto. Gospodje ji hostnik, ki je živel v rožeški jazbini. V nji se je mogel niso dejali drugače kot "gospa Kati". Kmetom se je zdela izprehajati, če je hotel, skoraj pol ure daleč in se veseliti ta čast nekoliko prevelika, ali toliko so se sčasoma vendar spotoma čudnih podob, katere je ustvarila kapljajoča podali, da so jo vikali "od sebe". voda. Nihče mu ni kalil miru, dokler se ni domislila soteška Ker ji Bog ni dal otrok, je vzela za svojo ljubljansko siroto pivovarnica, kako dobro bi bilo poleti spravljati pivo v malo Katrico. Punčka ji je bila tako podobna, da bi bil vsak hladno jamo. Te prazne in kalne plaže se je divji mož neki tujec prisegel, da je njena hči. Grajska gospa je pa zapazila tako ustrašil, da je pobegnil. Če je ta zgodba resnična, bi še neko drugo podobnost. Ko je Katrico božala in dokazovala, da je imel nepokvarjeno grlo in da je pijačo milovala, je kar ostrmela, plesnila z rokami in velela: "Bog bolje poznal nego tista gospa, ki je hodila to "pivo" pred in sv. božji križ, poglejte no, ta otrok ima za levim ušesom jazbino pit in je nekatere krati celo trdila, da je "izvrstno!" tako znamenje kakor moj gospod, rdečo zvezdico s petimi Za prerastlimi podrtinami rožeškega gradu se odpira žarki, ali ni to "čudno?" Tudi drugim Ijudem se je to zdelo strahovito brezno, v katerem bi se skril marsikak slovenski čudno, ali ne vsem. Nekateri so se pomenljivo muzali in si zvonik. V globočini zima menda nikoli ne mine. Na dnu se namigavali, češ mi nismo taki brglezi, da ne bi znali nahajajo kepe snega in ledena skorja še o kresu. Glasoviti pogoditi, kako se je vse to naonegavilo. Pametni možje so poštenjak in kmetiški modrec Poglajen (z Riglja pri pa govorili: "Misli se svobodno, kar se hoče. Tudi nam se Toplicah), ki je učakal do sto let, je videl v megleno jutro, dozdeva, da ne bi bila brez 'divjega moža' Katra nikoli ko je bil še majhen, v ti prepadini velikana, ki je stal na taka gospa; ali kdo je svetil, da bi ji mogel kaj dokazati? glavi. Bil je tak dolgan, da je trkal z opetnicami ob gornji Tudi za to reč bo najbolje, da poslušamo stari pregovor: rob navpičnega skalovja, ki oklepa brezno v silni višavi Vsak pometaj svojo hišo, pa bo povsod snažno!" onkraj rožeških razvalin. Bil je uverjen, da je ta velikan divji Ravno tisti čas je zahajal v lukenjski grad prav pridno neki mož, drugega mi pa o njem ni mogel nič povedati, ker se prošt na skrivne veselice, o katerih sem zvedel samo to, ga je zbal in utekel. da so spadale med prepovedane. Ta gospod je imel tudi Pol ure od tod je še ena, ali mnogo manjša jama. Tudi v nji to napako, da je odiral kmete še skoraj grše nego nemški je stanoval divji mož, ki ni bil prav velik, tem bolj pa baroni in grofje. Zahteval je, da mu delajo tlačani ne samo samogolten. Ko se je zdrsnil gospodarju v prepad vol, je brez plače, ampak tudi na vso moč pridno in z veseljem! planil po njem, da bi ga raztrgal in požrl. Ljudje so se Če mu je hlapec koga ovadil, da je nemaren, je ukazal 15

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

morali z njim hudo rvati, preden so mu plen ugrabili. En prišel nagajat na dom tuj potepuh, ga prime taka grozna rog je volu odlomil in je ponoči dostikrat vanj trobil. jeza, da izruje z eno roko bukev, z drugo skalo in ubogega Ves drugačen nego ta krvolok je divji mož, ki gospoduje v Kočevarja tako nemilo zdruzne in premlati, da ni ostalo svoji globoki jazbini nad Loško vasjo, četrt ure od Soteske nič drugega kakor kupček krvavih cap in koščic. Ta in tri četrt ure od Toplic. Ta del slovenske zemlje ni zgodba se dobro pomni še dandanašnji. Lani sem se najzadnji za imenitnosti. Griči in hribi se ponašajo s izprehajal neko popoldne po Loški vasi; pastirji so gnali starinskimi tabori in razsutimi gradovi nemških ravno na pašo. Na koncu vasi je stal mal, dobrovoljen razbojnikov in pijancev, Toplice se hvalijo s svojo zdravo, možiček, ki je ustavljal in svaril žive fante: "Varujte se, gorko vodo, Krka z raki in rastočim kamnom, Dvor in otroci, in ne mečite v jazbino kamenja, da ne izbijete divji Soteska z obrtnostjo, Loška vas pa s svojim slavnim divjim ženi kuhalnice iz rok!" možem, ki se mora imenovati zaradi svoje olike, blagodušnosti in pohlevnosti vsekako prvak vseh JUTROVICA slovenskih hostnikov. Brez njega bi bila ostala ta vas Kranjska dežela je slovela nekdaj za bogato kakor neznana rojakom gotovo še veliko let, morebiti tudi na malokatera druga. Rodila je od konca do kraja obilo vekomaj. Loški divji mož še ni nikomur nič škodil. Ko je najlepšega žita in najžlahtnejšega vina. Ljudje so jedli padla pastirju v njegovo jamo krava, se ni hotel tujega pečenko in potico, pili starino in spali na pernicah. Na blaga niti dotakniti. Brez nejevolje je gledal, ko so spustili Kranjsko so prišli trije stari romarji: sveti Trije kralji. človeka po vrvi, ki je žival prevezal, da so jo mogli nazaj Oglasili so se najprej pri gorenjskih kmetih. Kmetje so dali potegniti. Ker ga skrbi, da se ga ne bi kdo ustrašil, se vsakemu kos ajdovega kruha, kupico mrzle vode in za ljudem niti ne prikazuje. Družba hostnih mož se mu mrzi, posteljo strnen otep. Rekli so tudi vpričo njih, da njihove surove veselice ga ne mikajo. Mirno živi v svoji vlačugarji še take postrežbe niso vredni. Za ta greh je Bog gorki jami, in da se mu ne bi tožilo, si je našel zvesto, hudo kaznil gorenjske kmete. Strnenega žita dosti krotko in dobro tovarišico in gospodinjo, ki poje z njim in pridelujejo, ali ostaja jim samo slama za posteljo: zrnje Prešernovo nuno vred: Le celico najno zapriva -- prostosti morajo prodajati, da zadovoljijo s skupljenim denarjem sveta ne želiva! Že sam zakon ga povzdiguje visoko nad gospodo. Jesti jim je treba ajdov kruh, ker boljšega niso vse hostnike, kajti do zdaj se za nobenega drugega še ni vredni. Zemlja jim je nehala dajati vino, katerega niso zvedelo, da bi bil oženjen. Jazbino zapušča samo enkrat v privoščili svojemu bližnjemu. Ostala pa jim je dobra mrzla letu, kadar gre kupovat ajdove moke za -- žgance! Če voda in tudi pravica, da smejo pri njej, kolikor jih je volja, uživa še kaj drugega, ne vem, to pa je dokazano, da so peti, gosti in plesati! Sv. Trije kralji so se mudili še dalj časa žganci njegova vsakdanja in najljubša hrana in poglavitna na Gorenjskem. Šli so zaporedoma k vsem stanovom. radost in tolažba njegovega želodca, srca in življenja. Ker Ljudje so jih sprejemali mrzlo in zaničljivo; samo pop, jih jé tako v slast, ni dvombe, da mu jih zna žena izvrstno rezar in konjederec so jim dali drage volje vse to, kar so kuhati in beliti. Ko mu jih prinese na mizo ne prisede k sami imeli in uživali. Zato pa je te tri tudi Bog blagoslovil in njemu, ampak mu gre brž druge kuhat, ker ga hrepenenje jim povrnil dobroto z dobroto. Podaril jim je dober kruh in po tej jedi nikoli ne mine. Vprašal sem vaščanke, če divja zaslužek ne le doma, ampak po vsej soseščini. To je vzrok, žena ne jé žgancev, in sem dobil odgovor: "Morda jih, ali da dobiš gorenjskega duhovna po vsem Kranjskem pa najljubši je bržkone tudi njej -- kofetek!" Nu, mislim si, že tudi po bližnjih škofijah; ravno tako si delata dobičke po prav! Bog ji ga blagoslovi! Pridni gospodinji se ne sme ta širokem svetu gorenjski rezar in konjederec. dobrota zavidati, ker jo zasluži. Loški divji mož resda Spoznavši Gorenjce, so se napotili sv. Trije kralji na neskončno pohleven, in prijazen, ali bi se hudo zmotil, Dolenjsko. Kmetje se jih niti tam niso obveselili. Dali so kdor bi mislil, da mu sme zabavljati brez kazni. Po višavah vsakemu kos zmesnega kruha iz ovsa in prosa, kupico nad Loško vasjo se je klatil kočevski krošnjar. Ker si ni znal najslabšega vina in za posteljo ječmenov otep. Obenem najti drugega dela, je začel metati v jazbino kamenje in je so zabavljivo godrnjali, da je za berače vse dobro. Bog je izbil divji ženi iz rok kuhalnico! Prestrašena pokliče moža, kaznil tudi dolenjske kmete. Odslej so morali jesti zmesen ki plane iz jame in postopača zgrabi. Da je bil kak domač kruh iz ovsa in prosa, ker je za nje vse dobro. Vino, katero paglavec, bi ga bil najbrž potresel malo za lase ali za jim je trta rodila, je bilo zvečine tako kislo in prazno, da so ušesa, dal mu brco in ga zapodil. Ko pa vidi, da mu je 16

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

ga imenovali sosedje: cuckovec, cviček, žvižgalec, zelnica, da se komaj pozna: hude strmine, ki se ne bi mogla nedolžna kri. Razen ječmenove slame za posteljo jim je obdelavati, ni nobene. Proti vzhodu pa se širi, dokler oči resda tudi ostala ječmenova kaša, ali ne za slast in veselje. neso, najkrasnejša ravan, vsa prepletena z žitnim poljem, Pustega "bizgeca" se boji kmet in družina, celo berači ga prijaznimi holmci in zeleno dobravo. Da me boste laglje preklinjajo. Sv. Trije kralji so pohodili tudi na Dolenjskem razumeli, vam bom pokazal z voskom, ki se je nakapljal od vse stanove. Po krščansko so jih sprejeli in pogostili samo sveče, vašo deželo in jo z'našo tako zenačil in poravnal, da oskrbnik, sebenjak in kuharica, in Bog je te tri stanove ne bo ostal med njima noben razloček. Pazite! Tod gredo blagoslovil. Če se dolenjskemu oskrbniku ne ljubi več strmi Gorjanci; tod se vleče dolga, žalostna tokava, v služiti, si kupi graščino in, če se prodaja kakemu kmetu kateri stoji vaša Mrakovica, in na tej strani moli proti nebu grunt, kupi ga sebenjak. Dolenjskim kuharicam ponujajo navpik ta nesrečna, ogromna pečina, ki jemlje dolini dobro službo domača in tuja gospoda: nahajajo se po svetlobo in gorkoto blagodatnega sonca. Najprej se Ljubljani in Zagrebu, po Gradcu in Trstu in marsikatera se morajo Gorjanci tako nagniti, da se bo dobilo dovolj je že prav na bogato omožila in se povzdignila za gospo. pripravnega prostora za vinstvo in senožeti." O teh Kranjska nepriljudnost in skopost se je razglasila in besedah pritisne častiti starec voščeni kupček, ki je razvedela po vseh deželah in narodih in vzbudila do pomenil Gorjance, in zdajci se začuje proti zahodu Kranjcev splošno nejevoljo in sovraštvo. Če pride kranjski strašanski polom, kakor da bi se bil podrl mogočen hrib. revež na Štajersko ali drugam, ga pitajo povsod z Potem se dotakne drugega kupčka in veli: "Ta vaša vlačugarjem in beračem in gonijo brez usmiljenja iz hiše. navpična skala ni za nikako rabo, treba jo je povse Ako dobi kak dar, ne dado mu ga iz dobrega srca, ampak odstraniti." To rekši, potlači in razplošči okapke, ki so zato, da se nadležnika iznebe. Tako se morajo pokoriti pomenili navpično pečino, da ni ostalo nič višave, obenem zdaj za grebe hudobnih sprednikov ubogi vnuki! pa se začuti grozovit potres, kakor da bi se bila navpična S Kranjskega so potovali sv. Trije kralji na Hrvaško. Proti skala utrgala in pogreznila v zemljo. Po tej šali se dvignejo večeru so prišli v borno vas Mrakovico. Ime je dobila od stari romarji, žele županovim lahko noč in gredo spat. tod, ker je sijalo sonce komaj pol ure nanjo. Od ene strani Župan pa pravi ženi: "Poglej čudo! Prisijal je mesec, so zapirali dolino strmi Gorjanci, od druge pa navpična katerega nismo v tem hramu še nikoli videli." V spanju so gola pečina, ki je kipela še čez oblake. Ko so videli blagi se mu prikazali sv. Trije kralji, zahvalili ga za postrežbo in Mrakovičanje stare romarje, so se jim smilili prav v srce in blagoslovili. Zjutraj ga zbudi žena in veli: "Poglej novo vabili so jih k sebi od prvega do poslednjega. Sv. Trije kralji čudo! V hram nam je posijalo sonce, ki ga Mrakovica so šli k županu, ker jih je bil prvi zagledal in povabil. dopoldne še nikoli ni videla!" Ko je župan pogledal, če so Njegova žena jim je prinesla vse, kar se je dobilo dobrega dragi gostje že vstali, je našel postelje prazne, videl pa je doma in pri sosedih: slanine, pleča, bravine, pečenega skoz okno vso neizrečeno krasno podobo Jutrove dežele, purana in še marsikaj drugega. Pripravila jim je tudi dobre katero so zapustili. Zdelo se mu je, kakor da ga je prenesel postelje, za vsakega mehko pernico, da se jim trudni udje kak božji angel iz mrtve puščave v nebeški raj. Navpična slaje odpočinejo. Ko pa se je storila noč, je postavil župan skala je izginila brez sledu, kakor da ne bi bila nikdar prednje debelo voščeno svečo, katero je bil kupil pred skrivala nesrečni Mrakovici sonca. Gorjanci so se nagnili praznikom svetih Treh kraljev, da je gorela na čast tem na stran, njihove puste strmine so se izpremenile v svetnikom in pred njihovo podobo. Stari romarji so se prisojne in položne rebri, ustvarjene kakor nalašč za pomenkovali preprijazno z njim in z vso njegovo rodbino. uspešno rast božje kapljice -- najplemenitejšega pridelka Pripovedovali so jim o svoji domovini, o srečni Jutrovi na vsem neizmernem prostoru naše slavjanske domovine. deželi, ki se zove jutrova zato, ker jo obseva sonce od Pod Gorjanci in njih odrastki pa se je širila proti Metliki, ranega jutra do poznega mraka. Pravili so jim o vseh Karlovcu in Zagrebu prerodovita ravan, vsa prepletena z prerazličnih žitih in sadežih, ki v njej dozorevajo, in o žitnim poljem, cvetnimi lokami, košatimi vrti, prijaznimi neskončni slasti in dobroti njenega vina, kateremu ni najti holmci in zeleno dobravo. Uboga Mrakovica si je brzo enakega pod božjim soncem. Župan vpraša svoje goste, opomogla in razcvetela. Zaselila je s svojimi prebivalci če je Jutrova dežela ravna ali gorata. Najstarejši romar mu slavno Vivodino in vso bogato krajino, ki se razprostira tja odgovori: "Proti zahodu se poteže dolga gora, kakor vaši do Jastrebarskega trga. Ali vnuki niso ohranili v vseh Gorjanci, ali skloni se ji dvigujejo povsod tako polahkem, rečeh nedolžnih nravov, ki so dičili in osrečili staro 17

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

Mrakovico. Njihovi grehi so zakrivili, da se je čista podoba pametne, pa je sklical svoje kmete in jim napovedal nov Jutrove dežele na mnogih mestih okrušila in pohabila. davek: od zemljišča vsako leto po tri mernike muh, po tri Sem ter tja kaže zdaj mesto prijaznih dolcev blatne jarke, merice komarjev in po tri merice bolhá. Kmetje se niso mesto ljubkih, povsod plodonosnih bregov odrte robove hoteli upirati in začeli so še tisti dan loviti živali, ki so in strme klance. Tudi še marsikatera druga milina in lepota ubogo gospo baronovko tako neusmiljeno ujedale. se je na njej popolnoma izbrisala ali vsaj zamazala. Vendar Svojeglavec Martinek pa je dejal: "Lov je gosposka šega in pa ji je ostalo še dovolj čudovito dražestnih črt in oblik, da pravica. Kadar bom začel jaz loviti, pojdem najprej na se domisli človek brez truda prvotnega obrazca grajske sršene; od muh, komarjev in bolhá ne bo dobil najsrečnejše zemeljske krajine. Vivodinska in druga baron Ravbar od mene nikoli bere." Podrepniki poroče sosednja vina slove še zmerom daleč preko mej gospodu, da se Martinek punta. Baron ga je dal hudo hrvaškega kraljestva. Tovorniki hodijo ponje o dobrih pretepati najprej v gradu, potem na sredi vasi v svarilo letinah iz vseh krajev in koncev, ker so uverjeni, da slajših drugim. Ker palica ni zmogla, ga je jel ječiti in postiti in ga in močnejših ne bi nikjer dobili. Ali ponje hodijo tudi o držal v trdnem zaporu cela tri leta. Žena Urša umrje slabih letinah, ker jih uči skušnja, da se vivodinska in Martinku od straha in žalosti, on pa le ni nehal trditi, da sosednja vina upirajo skoraj vselej zmagovito vsem pojde lovit najprej grajske sršene; od muh, komarjev in nepogodam in udarcem vremena in letnih časov. Božji bolhá pa ne bo dajal baronu nikoli bere. blagoslov pa se usiplje Hrvatom z obilno mero tudi na Ko ne zmoreta Martinka niti dolga ječa in post, pošlje polje in vrte, na hleve in dvore. Hranijo se lahko ne le s baron po komisarje, da bi pravdo dokončali. Komisarji so kruhom, ampak tudi s svinino in bravino, s tolstimi purani bili pravični in modri možje. Vse jutro in dopoldne so in vsako drugo kuretino. Pernate postelje vidi osupnjeni majali z glavo in govorili: "Kmet ni živina, treba ga tlačiti popotnik v najpreprostejših kmetiških kočah, v katerih bi po pameti, ne pa po trmah hudomušne babe." Opoldne pričakoval komaj slamnate. Ta rodovitnost in to bogastvo jih je povabil baron na gosposko kosilo. Jedli in pili so v sta dar božje milosti, katerega so prinesli sveti Trije kralji slast, da še nikoli tako. Med kosilom so se malo premislili gostoljubni hrvaški zemlji. In blagoslov ji bo stal, dokler in spoznali, da je kmet le živina, ki se mora čvrsto krotiti in bodo ohranili bratje Hrvatje zlata svojstva in plemenite brzdati. Po obilni in dobri pijači pa so svojo misel tako navade svojih očetov: spoštovanje starosti, ljubezen do obrnili, da je kmet še mnogo hujši od zverine in da je novi bližnjega, priljudno postrežnost proti znanim in davek njemu koristen in potreben. Pravdo so razsodili, neznanim, domačim in tujim gostom in popotnikom. V kakor je baron sam želel: da je Martinek velik hudodelec spomin svetih romarjev, prišedših iz Jutrove dežele, in in da ima gospod pravico, vzeti mu hišo in zemljo in ves velike sreče, katera je došla po njih Mrakovici, je izgubila drug imetek; če ga je volja, naj mu obrne svobodno tudi ta vas svoje staro, tako otožno ime: začela se je zvati in se žepe in iztrese iz njih drobtine. imenuje še dandanašnji Jutrovca ali Jutrovica. Baron Ravbar je izvršil ostro sodbo še tisto uro. Vzel je Martinku hišo in vse, kar je bilo v njej in zunaj nje, potem KRESNA NOČ pa izpustil nanj svoje hlapce in pse, da so ga odtirali iz vsega okraja gospodove posesti in oblasti. Ali na svetu je Baron Ravbar je bil mogočen in bogat gospod. Kmetov je ni nesreče, da ne bi bilo v nji tudi kaj sreče. Baron Ravbar imel, da sam ni vedel koliko, in dohodkov je od njih je bil obrnil Martinku žepe in iztresel iz njih drobtine, ali ni dobival, da ni mogel vseh spraviti. Gospa baronovka pa se iztresel tiste reči, ki je bila v njih najboljša: dragocenega te sreče kar nič ni veselila. Venomer se je jezila in zrnca praprotnega semena. Za ta zaklad pa niti Martinek godrnjala, da se ne more ne prijetno sprehajati ne sladko sam ni vedel. Prišel mu je v malho še pred zaporom, počivati ne mirno spavati, ker jo nadlegujejo podnevi najbrž v hosti, ko je spravljal nastilo, in se mu zapičil v kot muhe, zvečer komarji, ponoči pa bolhe. Rekla je baronu: žepa tako trdno, da ni padel na tla z drobtinami. "Bog je ustvaril kmeta za to, da nam streže in življenja Ubogi pregnanec je šel po svetu brez denarja, pa tudi težo polajšuje. Če nam daje desetino in gorščino, zakaj brez tolažbe in upanja. Prositi se je sramoval, sami od nam ne bi dajal tudi muh, komarjev in bolhá, da se sebe pa mu niso hoteli rojaki nič pomagati. Zvečer je krvoločni mrčes zatare? Kaj nam hasni pravica, ako je ne prišel do ljudi, ki so se shajali na griču, da bi kres žgali. rabimo?" Baronu Ravbarju so se zdele te besede jako Martinek bi se bil rad pridružil. Ljudje pa so ga po strani 18

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

gledali in vprašali: "Kje imaš kaj vej iz svojega gozda, kje obližja, dokler ga ne predrami in prestraši dolg plamen, ki potico iz svoje peči, kje vino iz svojega hrama? Pri nas ni mu je oblizoval desno roko, držečo beraško palico. Ko navada, da bi žgali kres berači. Če se hočeš z njimi palico izpusti, se odtrga od roke tudi plamen in Martinek kratkočasiti, pojdi v Gorjance! Tam boš spalil lahko cel se preveri, da mu je tudi ta svetloba pomenila in oznanila seženj drv, da ti ne bo nihče branil." Martinku se je inako zaklad! Palica je bila napolnjena z zlati od enega konca do storilo, da ga gonijo rojaki v goro, hotel pa je vendarle drugega! Kupiti bi si mogel zanje še mnogo lepši dom, storiti, kar so mu svetovali, potem pa pobegniti v hrvaško nego mu ga je ugrabil baron Ravbar. Tako se je iznebil deželo, ki ni poštenega Kranjca še nikoli zavrgla. Na potu srečni Martinek bridkih skrbi, ki so ga morile, in je ves ga ugleda konjederec. Možu se je žalostni begun smilil, pa vesel začel premišljevati, kje bi se naselil in kako bi porabil mu je dal vina in potice in glogovo palico, da bi se grede svoj lepi denar, da bi mu največ zalegel. navkreber nanjo opiral. Ta palica je bila vsa zapuščina Že se je hotel napotiti navzdol proti Hrvaškemu, kar mu starega berača, ki je pri konjedercu umrl. Martinek jo vzbudi pozornost nova prikazen kresne noči: coprniki in vzame in se začudi, da je tako težka. V Gorjance je hodil tri copmice, ki so leteli ravno na Klek k svojemu poglavarju ure; pol ure pred polnočjo jim je dospel do vrha. Tam si je satanu, da se poklonijo in se udeleže poleg stare navade nalomil suhih in zelenih vej, zložil grmado in jo vžgal. njegove nocojšnje večerje in veselice. Vršali so od vsakod, Lepše od drugih je gorel njegov kres, vsi Dolenjci so ga tod posamezni, tam jatoma. Bilo jih je brez števila, gledali in se popraševali, kaj pomeni ogenj na Gorjancih, ki vsakega stanu in vsake dobe. Nahajali so se med njimi: ga niso ta večer še nikoli videli. Ko pa je opolnoči kres vaše gnade, dolenjski graščaki, prošt in nekateri drugi dogorel, je odkrilo in pokazalo drobno zrnce praprotnega duhovniki, nune, kmetje, obrtniki, plešasti starci, ki se od semena osuplemu Martinku vsa neskončna čuda, čarobe slabosti niso mogli ne obuti ne sezuti, maloletni paglavci, in skrivnosti kresne noči, katere je poznal do zdaj samo po komaj dorasli za pastirje, košate gospe v šumeči svilnati pripovedkah svoje rajnke tete in pestunje. Razodeli so se opravi, šibke gospodične, prešinjene po sredi života kakor mu najprej brezštevilni zakladi, ki to slavno noč gore z hostne mravlje, brezzobe, ostudne babe, sama kost in rumenim plamenom, če so zlati, z belim, če so srebmi. koža, s peklensko zlobo v mrklih očeh in na zgrbančenem Svetli, rumeni ognji so švigali v razvalinah Miklavževe obrazu. Nekateri so jahali na kozlih, drugi na burklah in cerkve, nad sv. Jedrtjo na najvišjem vrhu Gorjancev, pri metlah. Z Mokrega polja so se dvignile tri copmice na glasovitem Krvavem kamnu, pri studencu Gospodični, na čvrstih fantih, katerim so bile botre in so dobile s tem Mehovskem hribu pod podrtinami starega grada proti oblast do njih, da so jih smele obrzdati in zasesti. Dva Koroški vasi, za Cerovcem, tam, kjer je stala nekdaj poglavita gospoda, hmeljniški in klevevški, sta se šopirila steklarna, na Ljubnem pri cerkvi sv. Vida, na Potavrhu na težkih plugih, s katerima se bosta na Kleku pobahala, brez dvojbe na tistem srečnem kraju, na katerem se je da vprezata vanju namesto konj in volov svoje kmete. Na rodil sveti Feliks. Ali vso to lepoto je prekašala bela vsa usta se je zasmejal Martinek proštu, ki je jezdaril po svetloba veličastne ognjene reke, ki se je vila pod Sv. otročje na palici. Tudi on se je rad z njo pohvalil, da jo vihti Miklavžem od Mrzle drage čez vso Kukovo goro (srednji, brez milosti in nikdar ne utrudivši se nad razbitimi hrbti najmogočnejši del Gorjancev) tja do nove ceste, po kateri svojih podložnikov. Največ je bilo takih, ki so se bili se je vozilo oglje za graško tovarno gosp. Fridava. namazali pod pazduho s hudičevo mastjo in leteli prosto, Martinek ni vedel, bi se li čudil bolj ogromnosti ali brez opore: coprniki vsi narobe oblečeni, z obrnjenimi nepopisni krasoti in vid jemljočemu blesku te prikazni. Ker žepi, coprnice pa nakazno razmršene, držeč z levo roko je Gorjance in njihova čuda poznal, je pogodil brez do rame dvignjeno krilo, s copato na desni nogi, z desno dolgega premišljevanja, kaj pomeni ta čarobni, iz roko in boso levo nogo pa mahaje in poganjaje se, kakor nepreštetih belih plamenov sestavljeni pas: da se skriva da plavajo. Posebno zanimiva jaharica je bila krčmarica pod njim srebrni breg velikanskega jezera, ki napolnjuje Janezovka, katero je Martinek poznal: sedela je na Kukovo goro in bi brez njega predrlo hribovje in zalilo pošastni, velikanski svinji. Neznansko pa je ostrmel, ko je dolenjski raj, dražestno in blagoslovljeno dolino, katero zagledal med coprnicami svojo sosedo in botro namaka in gnoji mirna in ribovita slovenska Krka. Skumaraho. Tudi ona ga je zapazila in se mu zabavljivo Ves zamaknjen v sijajne luči in silno bogastvo, katero leži zakrohotala: "Dober večer, srček! Zdaj me boš pa nesel!" pod njimi, je pozabil Martinek popolnoma sebe in svojega Že mu je hotela skočiti na rame, kar se ji pokaže v njegovi 19

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

roki glogov les, coprniški strah in trepet. Zdaj odleti po ovajati. Z največjim veseljem preganjam tiste, ki se bliskovo, kakor da bi se bila na gada namerila, in šine razgovarjajo po slovensko. Pokorim jih s šibo, zaporom, nazaj gor med drugarice, katerim se je mudilo, pa so postom, dvojkami in trojkami. Kadar gredo domov v svoje frčale z viharno silo in naglostjo proti zaželenemu hribu k stanovanje, jim obesim na hrbet 'lesenega osla', da jih svojemu zapovedniku in ženinu. lahko vse mesto vidi in zasramuje. Gotovo mi boš potrdil, Ko so dospeli na shodišče vsi coprniki in coprnice, se da se da na tak način najbolj uspešno vcepiti in širiti razpoči s strašanskim treskom mogočni Klek in zaničevanje materinega jezika in slovenske narodnosti." veličastveno se dvigne iz njega sam peklenski satan, Satan zavrisne: "Živio! Krasno si mi razložil, kako ogrnjen v dolg rdeč plašč, z bleščečo krono na rogati peklensko pametno pomagaš tujcem ubiijati svoj narod -- glavi. V krono je bil vdelan prežlahten kamen, ki je sijal narod, ki je po svoji bistroumnosti, pridnosti in poštenosti svetleje od poldanskega sonca. Z Gorjancev se Klek prav vreden in sposoben, da bi živel še tisoč let. Tvoje upanje je dobro vidi, ali je do njega še mnogo mno- go ur hodá. Pri pravično. Kdor ima tako sijajne zasluge za tujce in za čudoviti luči tega kamna pa je Martinek natanko razločil pekel, se sme s pobožnimi vajami brez zamere tudi najmanjšo stvarco, ki se je na njem nahajala. Na kratkočasiti." čarobni gori se je širila prostorna planjava. Na sredi "Vaša gnada, Zaloški Tone, kaj boš pa ti povedal?" Tone planjave je stala silna kamnitna miza, okoli nje pa borni odgovori: "K tebi sem prišel nocoj že zato rad, da se bom čevljarski stolčki za goste. Okoli mize je bilo velikansko vsaj enkrat zastonj navečerjal. Oh, zabele in krompirja mi plesišče, po katerem se je vrtilo lahko v isti čas mnogo gre doma toliko! Za denar me trdo vede. Veliko veliko let tisoč plesalcev in plesalk. Za plesiščem so se dvigali okrog že stiskam in varujem, pa se je nabralo komaj bornega pol in okrog visoki odri, na katerih so ležali črni mački -- milijončka. V kleteh mi leži do deset tisoč veder vina, ali peklenski godci! Satan pregleda zbrano vojsko svojih me je strah natočiti si ga več nego malo merico, to se ve, prijateljev in se usede na zlati prestol. Gostje pridejo, najslabšega. Pa kaka nesreča me je letos zadela! Sod klanjaje se, eden za drugim k njemu in ga poljubijo, ali ne najžlahtnejše starine se mi je izkobinil. Izliti jo kar tako, se po človeški navadi spredaj in v obraz! mi je zdelo škoda, pa sem dejal: naj si oslade usta moji Ko se pozdravljanje dovrši, mu začno pripovedovati tlačani. Jeli so piti in vriskati, potem pa cepati kakor znamenite novice, ki so se preteklo leto pripetile, in muhe. Nekateri so zopet vstali in čez veliko tednov zasluge, katere so si za njegovo kraljestvo pridobili. Prošt, okrevali, nekateri pa se niso nikoli več prebudili. Preiskave katerega je poklical predse prvega, je poročal tako: "Jaz za to ni bilo. Čemu neki bi se gospodje zastonj trudili! trdim, da se da kmetu samo s palico kaj dopovedati, ker Sodniki ne bi bili niti mrtvih oživili niti mene kaznili. Zdaj drugega jezika ne razume. Tega pravila se držim vidiš mojo revščino. Izgubil sem cel sod najboljše kapljice, stanovito, odkar me je grajska oblast doletela. Imel sem potem pa še toliko koristnih delavcev. Joj meni!" samopašnega podložnika, ki se je ustil, da ni dolžan tlake Satan potolaži Toneta, potem pokliče predse graščaka delati, ker je niso delali niti spredniki. Dal sem ga mazati, Mačkovskega. Tudi ta gospod mu potoži svojo nadlogo: in ker je gonil vedno isto, da ni tlačan, sem dejal: Le še! Le "Imel sem zanikrne in brezvestne sprednike. S kmeti so se še! Brisali in božali smo ga, dokler ni utihnil. Utihnil je pa bili tako pogodili, da jim bodo dajali vsako leto namesto zato, ker je bil -- mrtev!" drugih davščin od grunta samo po osem goldinarjev. Ta Satan objame prošta v znamenje in dokaz svoje dogovor je bil poguba za grad pa tudi silno pohujšanje za zadovoljnosti. druge kmete. Jaz sem se zaklel, da ga moram odpraviti. Na izpoved pristopi dolg, suh mož v težki halji. On veli: Ali to ni steklo zlahkoma. Ljudje so se upirali z rokami in "Jaz sem Šišman Habakuk, učenik v Novem mestu. Ljudje nogami, trebalo jih je čvrsto pritisniti. Ali smo jih tepli, pravijo, da sem jako pobožen, ali upam, da me zaradi te bičali, postili, ječili in rubili! Šele to leto sem zmogel in jih maroge ne boš zavrgel. Dijaki se ne nauče od mene dosti ukrotil. Ali nagajivo naključje mi je nakopalo strašno koristnega, ali odgajam jih zdušno za podle, preponižne nepriliko. Trije kmetje so mi v ječi umrli, svet me je razvpil sluge in izdajalce. Kdor hoče mladino korenito izpriditi, ji za morilca in razbojnika. Ti grdi besedi sta mi doneli na mora izruvati iz srca najprej prirojeno prijaznost, ušesa, kjerkoli sem se pokazal. Mislil sem, kako bi se zaupljivost in odkritost. Zato jim ostro zapovedujem, da opral, in se tudi domislil. Jel sem dajati vsakemu revežu, ki se morajo neprenehoma slediti, opazovati, tožiti in me je prosil miloščine, najmanj desetico, nekaterim pa 20

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

tudi cel goldinar ali mernik žita. To je pomoglo. Berači so te moramo še na nocojšnjem shodu postaviti in venčati za me razglasili za najboljšega človeka na tem svetu, malone kralja vseh kranjskih lažnivcev!" za svetnika in angela, o tistih treh pa so govorili, da so si Leskovški Tone odstopi, namesto njega se približata dva sami smrti krivi: kaznil jih je Bog zaradi grešnega puntanja. Podgorca: oče in sin. Oče je graščak in vaša gnada, sin Pred Ijudmi sem zdaj čist kakor sonce, ali kdo mi povrne konjski hlapec. Podgorec-vašagnada se pohvali: "Ko sem lepe desetice in goldinarčke, katere sem moral pometati v se oženil, je prišla v grad tudi nova dekla. Jaz sem jo rad lačne kljune?" gledal in njej je bilo to všeč. Preden je minilo leto, mi je "Bedak, zakaj pa si jih?" se oglasi vaša gnada, Leskovški rodila sina. Dobil sem mu krušnega očeta, pri katerem je Tone, ki je prišel na vrsto za Mačkovskim. "Tudi mene so ostal, dokler ni dorastel. Kaj se je pozneje zgodilo, naj pa podložniki preklinjali; ali od mene ni dobil nihče počenega sam pove." Podgorec-konjski hlapec veli: "Ko sem groša, nikar pošteno desetico. Odkar gospodarim, obiram odrastel, povabil me je oče, da naj pridem v njegov grad kmete tako v čisto, da jim ne ostane na kosteh ne toliko služit, in jaz sem ga poslušal. Kmalu me je začela njegova zdravega mesa, kar je za nohtom črnega. Gnetem in gospa rada gledati in meni je bilo to všeč. Preden je minilo ožemam jih do zadnje kaplje. Dokaz, da ne lažem, je to, da leto, mi je rodila sina." Satan se zasmeje: "Ta sorodnost je se ne dobi med njimi niti eden, ki bi se mogel imenovati bogme zanimiva! Vama se more po pravici reči: Tak oče je premožen ali trden. Berači so vsi od prvega do zadnjega. dostojen svojega sina in tak sin je dostojen svojega Če mi potožijo svoje težave, ostanem mrzel kamen brez očeta." iskrice usmiljenja. Odgovarjam jim vedno eno in isto: 'Kaj Za Podgorcema je prišel na poročanje baron Ravbar. Dela, meni mar!' Zaslovel sem po pravici, da sem najhujši s katerimi se je hudiču pobahal, so nam že znana. Povedal kmetoder na vsem Dolenjskem. Tudi jaz moram priznati je edino to novico, da je dal hlapce skoraj do smrti svojo slabost, da me ta čast ni veselila. Hotel sem se je trpinčiti, ker mu niso izpolnili ukaza, da bi bili Martinka vsaj nekoliko otresti, pa sem sedel in načrčkal dober funt zavlekli v kako goščavo in obesili. pesmi. Ta dušna paša je bila precej prazna in omledna, Še mnogi drugi copmiki so pripovedovali satanu svoje zato sem jo zabelil z najmastnejšimi ocvirki: z zlato zgodbe in grehe, ki se mi pa ne zde tako veliki in za naš svobodo, človekoljubjem, blagosrčnostjo, večno resnico, narod zanimivi, da bi jih trebalo zabeležiti. O tej priliki neizgubno pravico, napredkom, sveto jezo na krvnike in moram omeniti tudi to, da preprosti Martinek ni razumel zatiralce in drugimi takimi, plemenitimi čuti, ki vnemajo vsega, kar je slišal. Marsikaj je bilo zanj preučeno in otročja srca. Da je svet lahkoveren, mi je bilo znano; ali previsoko. Česar ni pojmil sam, ni mogel niti drugim nikdar ne bi bil mislil, da je tako popolnoma slep in praviti. Naši povesti, hvala Bogu, to ne škodi, ker imamo o brezumen. Mojim predpustnim burkam in čenčam so kleški veselici še druga dobra poročila, in to od prič, ki je verjeli ne samo tujci, ki mojih grehov ne poznajo, ampak niso le od daleč gledale, ampak jo uživale. Kar pa so se tudi domačini, znanci in sosedje, ki so videli na svoje oči izpovedovale coprnice, bi si bil zapomnil brez težave tudi težko batino, s katero sem udrihal po kmetih, in so slišali kak bolj slaboumen človek, nego je bil prijatelj Martinek. na svoja ušesa njihovo obupno ječanje in jokanje! Hudiča so kratkočasile z novicami in napakami, ki so bile Razglasili so me za varuha vseh zatiranih, za zagovornika jako strupene in malopridne, ali doumnne in take, kakor človeških pravic, za pesnika in preroka svobode! Tuji in jih od hudobnih in porednih bab pričakujemo. domači učenjaki so se tako prismodasto vame zatelebali, Prva se postavi pred satana napuhnjena raška grofinja in da se štejejo za presrečne, ako morejo le dve, tri besedice mu začne praviti s hriplim grlom in osornim glasom: "Oni z mano izpregovoriti. Vzbuja se mi ponosno in opravičeno dan je prišel k nam župnik, to se ve na južino, pa sem mu upanje, da bodo počastili leskovškega oderuha še s kakim rekla: 'Kajne, gospod, da je najlepša božja stvarca na tem kamnitim ali bronastim spomenikom." svetu moj psiček Fidelis, najgrša žival pa dolenjski kmet?' O teh Tonetovih besedah se zakrohota satan tako On mi neumno odjeclja: 'I, zakaj pa?' Jaz pa mu gromovito, da se je Klek stresel. Objemši ga, veli: "Da si mi odgovorim: 'Zato, ker dolenjski kmet že od daleč smrdi. zdrav, stari ljubček mojega srca! Kdor tako laže, da mu Če živi človek na deželi in ima zdrav nos, ne more se niti verjamejo tujci, ni vreden še posebne slave; ali mojster in izprehajat iti, ker srečuje povsod te krščene dihurje.' moj pravi učenec je tisti, ki oslepari sosede in znance. Tepec mi začne nekaj kvasiti o božji podobi, po kateri so Tvojo zaslugo smatram za tako odlično in velikansko, da neki ustvarjeni ljudje in menda tudi dolenjski kmetje. Ha, 21

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

ha, ha! Lep Bog bi bil tak, ki je njim podoben! Jaz pa mu samo tri prave prijatelje, med katere, to se ve, moža ne zabrusim: 'Gospod, vi ste nahodni -- vaših neslanosti sem štejem. Znanci so me tako strašno objedali, da sem rekla: sita.' To rekši, obrnem farju hrbet in pobegnem. Od takrat 'Huje me ne boste mogli, če se zvrnejo name vsi grehi me je razglasil za coprnico in tako govori vsaj v eni reči proti deveti božji zapovedi.' To je bil vzrok, da sem odprla resnico." letos svoje srce kar na stežaj. Šla sem v cerkev in spustila Za raško grofinjo se oglasi mlada brhovska gospa: "Jaz na tla pred mladim gospodom svoj rdeči robec. Gospod sem že zdavnaj želela nagledati se prav do sita, kako ga pobere in prinese, jaz sem pa dejala: 'Ne tukaj, prosim, pretepajo tlačane. To je res prijetna zabava. Nekateri doma.' Drugi pot je padel robec na ulicah pred lepega krulijo kakor prasci, drugi mukajo kakor krave, tudi sem častnika. Tudi njemu sem velela: 'Ne tukaj, prosim, doma!' čula take, ki so rezgetali. In tako sem dolgo pri njih stala in Še isti dan sem prosila tako kmetiškega korenjaka, se kratkočasila. Ali nekaj pa se mi je strašno čudno zdelo: katerega sem srečala na polju, in tako dalje. Kar je ribiču zakaj jih lepo samo od zadaj in nič po trebuhu; če bi jih od trnek in vaba, to je meni moj lepi svilnati robec in brez spredaj, mislim, da bi jih tudi kaj bolelo ali kali. Tekla sem k bahanja smem reči, da ribarim vsekdar uspešno. Znanci svojemu gospodu in mu razodela svoje mnenje. Ker je me obirajo tudi zdaj, ali nič huje nego lani. Moja povest je dober, mi je obljubil precej, da se mi bo želja o prvi priliki končana. Službenica!" izpolnila. Zdaj pa povej ti, ali ni res čudno, da jih ne mažejo Satana je obsulo zdaj močno krdelo jezičnih doktoric. Svoj tudi od spredaj?" Satan se zareži dobrovoljno: "In še kako glavni tabor so imele že takrat v Novem mestu, ali jako čudno! Ha, ha! Res nova in krasna je ta misel, tepsti kmete delavne podružnice so bile tudi šmihelska, kostanjeviška po trebuhu! Saj pravim: česar se ne domisli bistroumna in krška. Mnogim so visela za vratom znamenja svetosti. moška glava, iznajde nežna, miločutna žena." Društvo je vodila naddoktorica Ana. Ker jo utegnemo še "No, podgorska baronovka, s kako dišečo rožico pa me kdaj na Gorjancih videti, naj povem, da se je rodila ta boš ti razveselila?" Baronovka veli, sladko smehljaje se: glasovita coprnica pod semiškim zvonom in se je smatrala "Prišla sem brez šale s prežlahtno rožico, ki ne cvete na že veliko let za prvakinjo vseh belokranjskih tercijalk in vsakem vrtu. Privlekla sem na Kranjsko cigane -- celo drhal klepetulj. Dražila je župljane celo proti vrli duhovščini. izurjenih tatov in nevarnih potepuhov! Dobro vem, da me Ponosno je stopila pred peklenskega vojvodo in bodo za ta dar Dolenjci preklinjali še sto let po moji smrti, zaregljala: "Kosmata mrc . . . hotela sem reči: presveti naš ali se presneto malo brigam, kaj poreko ljudje, ko me več gospodar in ljubček! Ne zameri, da ti novic ne bom ne bo. Osel je rekel: Po moji smrti če raste trava ali ne -- razkladala, ker se jih je nabralo toliko, da bi potrebovala moja duša bo itak Boga hvalila! E skoro bi ti bila pozabila zanje dobrih štirinajst dni, ko bi ti hotela povedati le povedati, kako se je to zgodilo. Ko mi je mož umrl, sem šla najlepše in najmičnejše. Pa saj nas po večjem že poznaš, popotovat, da se razvedrim. Na Hrvaškem se namerim na kajti nismo priletele na Klek danes prvikrat v gosti. Kar je cigana Petra, ki je bil spreten kovač pa tudi krepak mož. sol in paprika za oči, to smo me za poštenje in dober glas. Povabim ga, da naj se naseli na moji graščini. Takega O vsakem človeku vemo več slabega nego vsi drugi ljudje dobrega kovača sem prav živo potrebovala in res mi je in Bog in hudič skupaj. Zemeljska mati do zdaj še ni rodila vselej tako postregel, da sem bila zadovoljna. Tudi drag ni sinu, ki bi nam prišel na konec." bil prehudo. Prosila sem tudi svojega prijatelja, komisarja Kakor jezične doktorice so se poklonile satanu skupno Muclja, da je potrdil Petru in njegovemu krdelu tudi druge coprnice, ki so bile obložene z istimi grehi in so domovinsko pravico na Kranjskem. Takrat so ljudje veliko živele in čarale v istem kraju. Martinek se je moral čuditi, ugibali, kateri je pravzaprav moj, ali Mucelj ali Peter -- ha, koliko so jih nekatere vasi premogle. Iz Prapreč so ha, ha, kakor da ne bi mogla biti oba moja!" privršale na Klek vse gospodinje razen ene. Sila veliko jih je dala tudi ajdovška srenja, omoženih in samskih. Med Baronovka odide. K prestolu prikoraka razkošno oblečena njimi je bilo tudi več nedorastlih, ki so imele komaj po gospa predrznih oči in pravi: "Dokler sem bila sama, so mi dvanajst let. Zdaj je Martinek lahko razumel, zakaj so dejali lilija; šaliti se z moškimi, se mi ni zdelo varno. Odkar Ajdovščice tako spretne in srečne svinjarice, da jim niso sem milostiva gospa, me zovó ljudje: bršlinski spašnik, kos niti za to rejo že od nekdaj sloveče Zakrakovke. Kdor moj gospod pa mi je dal pridevek: moja koprivica, ker se je dobiva svete in nauke od samega peklenskega modrijana, spekel, da mi je verjel in se z mano poročil. Lani sem imela ga seve ne stane težko odkrmiti prasca do štirih in petih 22

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

centov tudi brez krompirja in oblode. Vsako oko pa je več loncev, se moremo še nekoliko okoristiti. Pravimo: razveselila in zamaknila dolga vrsta šentviških coprnic. V med nami in prasci ni dosti razločka, zakaj ne bi bil dober brdkem in lahkem trupelcu jim je igrala vedra in en pisker za nas in za nje? In tako spravimo vse druge v lahkoživna duša, pa kako ponosno hojo in obleko so imele denar pa hajd z njim pod smrekovo vejico. To se godi seve brez razločka dekleta in žene! Peče, rokavci, krila, robci in le v najhujši sili, kadar neče priti noben groš od drugod. prepasniki so bili vsi posuti z migljajočimi mrežami, zobci, Naše življenje ima trdno pravilo, ki zapoveda: zapij vsak vrpcami, ključicami in petljami. Vsak gledalec se je krajcar, ki ga v roko dobiš. Pobahamo se lahko z dobro preveril, da je šentviški lišp prava resnica, ne pa le prazna vestjo, da tega pravila nismo še nikdar prestopile. Zato pa beseda. smo se tudi izurile in ga znamo ne le piti, ampak tudi nesti. Komaj se ta lepa množica umakne, prišvepa in prisopiha Kak dedec misli, da je junak, če ga posesa dva bokala. In stara butara, ki je bila tako razcapana in nakazna, da se je revišče se valja potem v vsaki luži. Me tri ga drugače sam hudič ustraši. Iz širokih, do ušes razklepajočih se ust zmagujemo. Tri bokale ga podere vsaka, preden se še začne kreketati: "Jaz prebivam v svojem samotnem domisli, da je treba iti gledat, kako vreme je zunaj. Od hramu na slavni Trški gori, zato mi pravijo tudi trška petih se nam ne mešajo ne noge ne jezik; niti s sedmimi še coprnica. Ljudje so mi razgrebali od konca pod s ne padamo, samo glava se nam nekoliko na stran obesi. podkvicami in žeblji svojih čevljev, pa sem dejala: brez Boš že videl pri večerji, da ne lažemo." nastila mi ga bodo razkopali, da se bo še zrušil; čemu bi ga Rogatec odpusti vinske mušice in namigne krčmarici še pometala? Metlo sem dejala pod streho in jo rabim Janezovki, v katero se upro zvedljivo vse oči kleškega samo za ježo na Klek. Ravno letos je minilo petdeset let, zbora. Ona ga pozdravi z jako nespodobnimi besedami in kar ni bil hram več pometen. Smeti in druge šare se je veli: "Janezovk je na svetu toliko, kolikor oženjenih nabralo v njem toliko, da mole veliki sodi iz kupa komaj do Janezov, torej neizrečeno mnogo. Ali skoro vsak, ki to ime sredine, manjši sodci pa se popolnoma skrivajo. Na tem sliši, pomisli najprej name zato, ker sem najgrja gnoju najrajši čepim pa kdaj podremljem ali pa preštevam kvantarica, ki se nahaja ne le na Dolenjskem, ampak v vsej svoje plesnive križavce in petice in pričakujem kupcev in kranjski deželi in morda pod vso oblastjo dunajskega priliko, da jih ociganim. Ker mi cerkev ne diši in nikamor cesarja. Moj sosed, sv. Šentjanž, dobro ve, da v svoji krčmi ne hodim, ne potrebujem niti nove niti cele obleke. Kadar nisem izpustila iz ust vsaj vedoma še nikoli nobene se mi prehudo kaj raztrga, vzamem svojo edino debelo pametne. Strah me je, da me bo tožil in mi sv. Peter iglo in capo zakrpam, kolikor se da. Le poglej, da je že vsa nebeških vrat ne bo hotel precej odpreti. Zato pa se mi v moja oprava sestavljena iz samih krp, izmed katerih si tej solzni dolini tako neskončno živeti ljubi in prijetno zdi, nista ne dve enaki ni po blagu ni po barvi. Sem ter tja pa je da si nisem boljše sreče še nikoli zaželela. Denar mi leti od ostalo še dosti duškov in oken -- ali kaj za to! Hudič in vseh strani skupaj, da ne vem kam z njim. Najprej sem copmica sta po moji misli toliko lepša, kolikor sta grša. V poplačala vse dolgove do krajcarja, potem prikupila k svoji samoti ne živim tako po pasje slabo, kakor ljudje svojemu zemljišču še en grunt, velik malin in najlepši sodijo. Kurim si prav pridno s starim, sladnim travnik in vinograd, ki sta v obližju. Razen tega sem droževčkom. Novic ti nisem prinesla nič in povedati ti omožila hčer in ji dala doto, ki se more imenovati za naš moram samo še to, da se ti priporočam za plesalko. Boš revni hribovski kraj grofovska ne pa kmetiška. Potrosila že videl, sladki ljubček, kako mi pojdejo noge v skok. Ho, sem silen denar, ali hiša mi stoji trdno kakor prej, tolarji in ho, ho!" bankovci se mi valjajo po vseh kotih; brez dobička mi Za trškim strašilom priskakljajo tri vesele babnice iz noben dan ne preide. In to bogastvo me ni stalo ne enega šentpetrske župe: Vragmanica, Bujanovka in Bramorka. žulja, ne ene kaplje pota. Vse, kar imam, sem si Mesto govora zapojo satanu: "Piskrčke prodala bom, za prikvantala in priburkala, prislužila si s svojim neugnanim, sladko vince dala bom..." Smejoč jih vpraša: "Kako pa to, z vsemi nesnagami tega sveta namazanim jezikom. Pri da ne: Kikljico prodala bom?" Za vse tri odgovori meni se shaja več pivcev nego v vseh drugih krčmah naše Vragmanica: "Zato, ker poštene kiklje že veliko let več in sosednje župe. In če vprašaš te pivce, kaj jih je napotilo nimamo. Pozimi nam rabi kak star raš, poleti, kakor vidiš, k meni, poreče jih izmed deset najmanj osem, da so priišli pa bela spodnjica domačega pridelka. Vse drugo smo poslušat moje slane in vselej dobro zabeljene pridige. poprodale, vse shrambe očistile, le kadar kupijo dedci kaj Večkrat pozabijo lovci in drugi gospodje zajce in lisice, 23

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

spanje in opravke in ostanejo pri nas ves dan in vso noč in moj ljubček, je napisal cele bukve mojih burk in še zjutraj se odpravljajo prav neradi proti domu: nihče ne domišljajev, katere so potem njegovi znanci prav pridno toži, da je zaspan. Tudi se je že pripetilo, da je priromal prepisovali na vse strani naše in štajerske dežele. Svojo kak tujec po šest in deset ur daleč nalašč zato, da se izpoved sem odpravila. Če nič drugega, sem dokazala vsaj seznani z mano in preveri, če je res, kar je tolikokrat slišal. to, da sem vredna plemenite živali, katera me je nocoj na In kdorkoli je še k meni prišel, še vsak se je pohvalil, da je Klek prinesla." našel v moji hiši veliko veliko več veselja, nego ga je Satan pomoli govornici parklje in vzklikne: "Dobro došla, pričakoval. To pa, vidiš, od tod dohaja, ker znam kvanto slavna pohujšljivka! Tako svetla luč se ne sme skrivati pod vsakemu človeku tako postaviti in zasukati, kakor mu mernikom. Nadejam se in prosim te, da boš pri večerji tudi poleg stanu in odreje najbolj prija in godi. Z otroki treba nam podarila nekoliko biserov iz neizčrpne posode svoje blebetati, s starci modrovati. Voznikom in mesarjem vednosti. Sladka jed in pijača nam bo še bolje dišala in brusim, grohotaje se, po vozniško in po mesarsko: teknila, ako se ji pridruži tudi sladka dušna zabava: slana naravnost, na vsa usta, debelo in kosmato, kakor mi na burka in nesramna kvanta." jezik pride. Gospodom pa govorim bolj olikano, le na pol Pred poglavarja stopi mesto odšedše Janezovke mlada, ust in po ovinkih, muzaje se in migaje poredno z očmi in prezala Topličanka. Da so tamošnje deklice brdke, je vedel obrazom. Obrastene šale Ijubijo tudi ti možje, ali dlaka jim Martinek iz narodne pesmi, ki veli: Topliška dekleta so mora biti na notranji strani, da se ne vidi. Pri meni ljudem lahko lepé, če sonce posije, pa v senco bežé... Ali takega tudi zato ni dolgčas, ker me dobra volja nikoli ne zapusti: živega bleska zelene mladosti, take nedopovedne in vir mojih razposajenih burk teče enako obilno zjutraj nepopisne krasote, kakor je zasijala zdaj pred njegovimi kakor zvečer, opoldne kakor opolnoči. Do zdaj sem očmi, ni še nikoli videl, niti ne bi bil pomisliti mogel, da je prisilila na glasen smeh še vsakega in tudi na tem svetu mogoča. Kako gibka in voljna je bila ta najzastavnejšega gosta. Zbralo se je enkrat večje društvo, dražestna čarovnica, obenem pa kako zmotljivo povita in ki ni maralo dosti mojih smešnic in slanik. V tej družbi je bil okrogla in kako nevarno kipeča in koprneča! Jelo mu je mlad gospodek, ki si je bil povredil nekaj oko, pa se mu ni ubogo srce trepetati in se premetavati kakor ujeta riba. ljubilo budaliti, in njegova puščoba se je prijela tudi Pa saj se mu je res tudi ono ujelo in še kako čvrsto! drugih. Čuj, kaj sem storila, da jih razvedrim! Imela sem Martinek je začutil prvikrat vso slast in strast prve takrat otroka pri prsih. Štrc, brizgnila sem nekoliko kapelj ljubezni. Rajnko Uršo je vzel, da pravzaprav sam ni vedel čez mizo in pogodila tako dobro, da mu je priletelo zakaj, ali, kakor je on dejal, zato, ker mu je bila naravnost v bolno oko. Nastalo je tako grohotanje, da se namenjena. Topličanka se je ponašala pred satanom jako je hiša tresla. Vpili so eden čez drugega: "Zahvali mater, spretno in šopirno. Pohvalila se je: "Jaz nisem ne boljšega zdravila ti za tvojo nadlogo niti doktor ne bo 'milostiva' ne svilnata, pa se usipljejo za mano vendarle vsi zapisal!" Druščina se je tako razvnela, da se je moral topliški gostje: meščani, trgovci, tržaški bogatini in tudi udobrovoljiti nazadnje tudi on in v svoji veselosti ni čutil vaše gnade, kranjski graščaki. Ukrotila in ugrela sem celo ves večer nobene bolečine več. Pa še nekaj drugega! Dosti mogočnega hrvaškega velikaša, besnega Paravića, da mi je takih, ki ujamejo kje kako dobro kvanto pa jo je dal razen pricvrknjenega srca tole dragoceno uro z prežvekujejo potem pred vsakim človekom. Ta neslanost žlahtnimi kamenčki in še marsikaj drugega. In jaz se se meni ne more očitati. Iz mojih ust se čuje vsak dan in nikomur ne nastavljam, pred nikogar ne mečem rdečih vsako uro ne le kaj okroglega, ampak tudi zmerom kaj robcev. Gospodje me morajo sami iskati in še kako dolgo! novega; jaz svojih šal niti ne ponavljam niti ne jemljem na Bila sem zmeraj na pol sveta, na pol posvetna in ravno v posodo. Svojega zasluženja ne bom nikoli preveličevala, tej zmesi je tista moč, kateri se ne more noben babjek ali s tem pa se po pravici lahko pobaham, da sem vse vasi, uspešno upirati. Ali te površne topliške ljubezni sem se spadajoče pod naš zvon, prav do korena pohujšala. Moje prav do grla naveličala. Zdaj se mislim omožiti -- no, kaj si molitvice so znane v vsaki hiši, molijo jih oratarji na polju, se namrdnil, moj lepi, črni ljubček! Jaz sem dejala samo to, gorniki v vinogradih in pastirji na paši, mnoge so se da se mislim omožiti, ne pa, da se hočem poboljšati." razširile daleč čez meje naše duhovnije. Nekatere zrele Martinku se je zdela vsaka beseda drage grešnice, kakor jagode, ki so padle z mojega jezika, vem, da so se da bi mu porinil kdo nož v srce. Trpel je take grozne prodajale že tudi v Zagrebu in v Ljubljani. Zdravnik Šnicius, 24

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

bolečine, da se mu nič več ni Ijubilo poslušati zanimivih "Skuhaj me, pa ti ozdravim vred", druga: "Jaz pa uroke", novic in marenj hudičevih prijateljic. tretja: "Jaz madron", četrta: "Jaz vse narejene bolezni", Ko se je ves kleški zbor izpovedal, je pomaknil peklenski peta: "Jaz vse prenesene bolezni". Na drugem kraju se je vojvoda svoj prestol na konec mize. Zraven sebe je pohvalila ena: "Jaz ozdravljam krvno mrzlico." Njena posadil Janezovko; drugi so si izbrali sedeže vsak po svoji soseda se oglasi: "Jaz pa ozdravljam deset mrzlic." Druga volji. Vsi gostje so sedeli na čevljarskih stolčkih, kateri so soseda se obema zasmeje in pravi: "Jaz pa vseh se jim pa zdeli najkrasnejši gosposki naslanjači. Dasiravno devetindevetdeset!" Takih pogovorov je čul Martinek je biI Martinek na vso moč zaljubljen, je vzbudila vendar brez števila in si jih dobro zapomnil. Mnoge zeli, ki so bile vso njegovo pozornost prečudna večerja, ki se je na Kleku za težje bolezni, je precej utrgal in skrbno spravil. S zdaj pričela. Moral je strmeti o neskončnem sleparstvu, s travnikov je prišel k skalovju. V njem je bila zrastla iz katerim je gostil prekanjeni satan svoje privržence. Bili so trdega kamna prelepa cvetlica tolažnik, ki je šepetala s preverjeni, da uživajo najmastnejšo in najsočnejšo tenkim, prijetnim glaskom: "Kdor me podiši, se iznebi pečenko. Martinku je kazalo praprotno zrno resnično vseh skrbi, vse žalosti." Ves vesel utrga Martinek tudi njo podobo vseh reči, pa je prav dobro videl, da zalagajo in spravi še skrbneje nego druge zeli. Za skalovjem sta mesto pečenke crkovino in meso najgrših živali: volčje, šumela dva studenca. Tisti na levi strani se oglasi: "Jaz pasje, podganje. Kar so mislili, da so slastne ribe, so bili sem polnočna voda, vse pogrudim, vse zamorim." Oni na močeradi, kuščarji, gadje in modrasi. Bukovo gobo so desni strani mu odgovori: "Jaz pa sem poldanska voda, imeli za potico, skuke, krohalnice in druge ostudne žabe vse ozdravim, vse oživim." Pri studencih je ležalo več pa za cvrtje! Mesto vrtne solate so bile v veliki skledi steklenic. Martinek napolni eno s poldansko, drugo s razne strupene, odurne in bodljive zeli: hebat, turek, polnočno vodo pa se zamisli in zakliče oduševljeno: smrtnice itd. Martinek je omiloval seveda najbolj svojo "Sveta, kresna noč! Prisrčna ti hvala za orožje, katero mi Topličanko. Pojedla je najprej reženj volčine, potem si pošiljaš za moj pravični lov. Grajski sršeni, pripravite se!" nametala polno plitvico glist, pijavk in mramorjev, Zdaj ni mislil več na hrvaško deželo. Obrnivši korake nazaj pohrustala nekoliko pajkov in kleščarjev, obrala dva na Kranjsko, je prišel v hosto. Vse živali in živalce so v njej netopirja in nazobala se nazadnje kačjih jagod! Kaj je bila blebetale in klepetale. Najbolj se je moral smejati polhom, pijača, ni mogel presoditi, ali si je lahko mislil, da najbrž da so tako natanko vedeli, katerega od njih bo ujel hudičevo olje ali pa še kaj strašnejšega. Razsrdivši se na Pavlinov Jožek, katerega Brezarjev Jernejček ali pa neznansko prevaro, je zavpil na ves glas: "Kaj za take Hudoklinov Tonček in koliko jih bodo pojedli kmetje, dobrote ste prodali svojo dušo? O trapi, o avše!" koliko pa gospoda in meščani. Dalj časa je poslušal staro Po večerji je peljal satan svoje od peklenskega vina in srno, ki je pravila mladim o bodočem gospodarju hoste. veselja pijane in razburjene goste na plesišče. Ali ples in Dejala je: "Naš sedanji gospod bo kmalu umrl. Njegov sin zaljubljene zabave, vršeče se kar očitno pred vsem nas ne bo tako preganjal. Lovil bo rajši tiste srne, ki po zborom, so bile tako nespodobne in zverske, da jih dveh nogah hodijo in jih imenujejo ljudje v mladosti sramežljive oči Martinkove niso mogle gledati. Klek in dekleta, pozneje, ko se sparijo, ljubice in žene, in kadar se njegove skrivnosti so se mu primrzile. Obrnivši jim hrbet, bolj postarajo, babe. Teh živali bo toliko nalovil, ko bi se je šel jokaje po po-ložni rebri navzdol. Jokal pa je zaradi ustopile druga vštric druge od Krke pa do njegovega preljube Topličanke, katero je videl oskrunjeno z najgršim gradu, da bi morala ostati marsikatera zunaj vrste. grehom tega sveta in vendar -- srečno! Vroče solze mu Izbirčen ne bo nič, kajti zaželel bo brez razločka vsake: ustavi novo čudo kresne noči: oživljena priroda, ki dobiva lepe in grde, mlade in stare, žlahtne gospodične in blatne v tej noči božji dar človeškega jezika in uma in svinjarice. Kjer je toliko ljubezni, se množi zarod, da je nadčloveškega prerokovanja. Vsaka stvar na gori, katero strah. Babe bodo naštele po najnižjem računu je srečal in videl, je govorila z lepim, razločnim glasom in triindevetdeset kranjskih in šestnajst nemških kristjanov pripovedovala prav po domače vesele in žalostne in kristjan, kateri ne bi bili brez njega tega sveta nikoli prigodbe, katere čakajo njo in njene znance. Martinka ni gledali in tlačili. Ali človeške ljubice so silno potratne, dosti zanimalo, kaj se pomenkuje na košenici trava, ali razgrabile in pojedle bodo našemu bodočemu gospodu bistro je začel vleči na ušesa, ko je prišel do zeli, s katerimi graščino in ves drug imetek. Ne ena bilka ne bo ostala, o se odpravljajo bolezni in bolečine. Prva zel je dejala: kateri bi mogel po pravici reči: 'To je moje.' V tej revščini 25

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

bo pokazal vsej zemeljski ničemurnosti figo pa se spokoril izpregovori z grmečim glasom: "Prišel je lovec, ki pa ne bo in posvetil. Ta hosta bo menjala gospodarja vsakih pet let. lovil muh, komarjev in bolhá nego vas, peklenske sršene. Ker nas bo streljal vsak, kdor bo imel puško in veselje, se Ali me poznate?" bo zatrl naš rod v Gorjancih, še preden preteče petdeset Ravbar je mislil poklicati svoje biriče in hlapce, ali pljusk! let." mu vrže Martinek v obraz polnočne vode in tako tudi Dalje grede se je nameril Martinek na volčji brlog. Volk je njegovi babi in družini. Tisti hip so popadali mrtvi na tla in govoril svojima tovarišema: "Vidva sta lahko še brez skrbi. voda jih tako zgrudi in razje, da jih ni trebalo niti zakopati. Ustrelil vaju bo mladi Pristavec šele čez šest let. Mene pa Z ostankom strašne vode oblije Martinek grajsko zidovje bo podrl njegov razbojni oče že to jesen. Pred smrtjo bi se in tudi to se tako raztaja in skopni, da mu noben sled ne naužil vendar rad enkrat tudi človeškega mesa. V našem ostane in še dandanašnji se ne ve, v katerem kraju je stalo. obližju stanuje oglar. Nocoj prenočujeta pri njem tudi Veseli vaščani so hvalili na ves glas svojega odrešenika in žena in hči, ki sta mu prinesli vina in potice za kresni večer. ga prosili, naj bo zdaj on njihov graščak in gospodar. Vesta kaj? Dajmo vadljati, čigav bo dedec, čigava pa baba Martinek pa veli zaničljivo: "Enega jahača ste se iznebili, in punčka. Bati se nam ni nocoj nič. Puška sloni v odprti pa si že iščete drugega, da bi vas tlačil. Hotel sem do smrti veži, pa jo bom lahko unesel, potem pa udri po oglarjevih! pri vas ostati, ali zdaj ne maram: pri takih tepcih me je Prijetnega na svetu tako ne bi nič več imeli. Preden se bo sram živeti. Martinek je pustil še tisto uro domačo vas in zdanilo jim bo pokradel doma sosed vse, kar imajo. Dobro se napotil proti Toplicam snubit ljubico, ako bi jo našel še ve tudi za mošnjo denarjev, ki je skrita v hramu pod neudano. Njena mati mu pove, da se je zjutraj poročila in podnico." odpeljala z možem v Ljubljano. Ta gospod, mu je pravila, Martinek Boga zahvali, da mu je dal strašno nakano slišati, je sila učen in zna veliko jezikov in ima tri tisoč goldinarjev skoči k oglarjevi kolibi in ga zbudi. On in vsi oglarjevi se letnih dohodkov. Zanjo bo to premalo, dvajseti dan v oborožijo in pripravijo in volkove, ki so se kmalu pridrvili, mesecu ne bo v žepu ne groša več. Ali kaj za to? Živela bo brez velikega boja postrele in pobijejo. Brez pomude hite vendarle prav dobro. Ker Ijudje njenega Petrana sploh potem vsi skupaj na oglarjev dom. Tatinski sosed je bil poznajo in spoštujejo, bo delala lahko dolgove in v hudi zlezel ravno skoz okno v hišo. Zdaj se je preveril, da mu ni sili ji bodo pomogli ljubčki, brez katerih ne bo nikoli. Bolj namenjeno, z ljudskim blagom obogateti, in je bil vesel, mrtev nego živ veli Martinek: "Kaj taka coprnica je vaša da so ga prihodniki živega pustili in samo dobro namahali. hči?" Baba se mu zasmeje: "I, kako ste čudni! Da ni taka, Poslovivši se s hvaležnim oglarjem, se je spomnil Martinek pa ne bi bila coprnica." dobrotljivega konjederca in se napotil k njemu, da mu Mrzla ploha je padla na Martinkovo ljubezen, ali je ni večerjo povrne. Podaril mu je nekoliko svojih zeli in mu mogla pogasiti. V svoji neskončni bridkosti se spomni natanko razložil, v katerih boleznih naj jih rabi. Ta dar je blage zeli tolažnika. Moral jo je duhati dobrih pet prinesel lepe dohodke možu in njegovim naslednikom. Od trenutkov, dokler se mu je srce popolnoma pomirilo in takrat znajo konjederci ljudi zdraviti. Ker imajo preveč pohladilo. S Toplic je potoval na pokopališče, kjer je bila drugih opravkov, prepuščajo to umetnost navadno svojim pokopana njegova žena. Odprši grob, jo je pokropil s ženam. Od tod je potoval Martinek v mesto pa se poldansko vodo in oživil. Ker so se mu rojaki zamerili, sta preoblekel za gospoda in razglasil za doktorja, ki ozdravlja pustila domovino in šla po svetu. Njegova zdravila so vse bolezni in pokončuje vsak mrčes, ki ljudem nagaja. Dal zaslovela kmalu po vseh deželah in kraljestvih. Vsi bolni si je narediti tudi brke in dolgo brado, da ga nihče ne bi mogočniki in bogatini so ga klicali na pomoč. Zaslužil si je mogel tako brž spoznati. toliko, da svojih tolarjev in zlatov ni štel, nego jih je meril Ravbarjevi gospe novi davek ni dosti koristil. Muh, na vagane. Da mu jih je kdo vzel kak polič, ne bi bil komarjev in bolhá je bilo toliko kakor prej, nadloge se ji Martinek niti zapazil. tedaj niso nič zlajšale. Čuvši, da je prišel v mesto slaven Kdor si želi Martinkove sreče, jo najde gotovo, ako si dobi zdravnik, ki odpravlja vsak mrčes, pošlje ponj in ga kako zrnce praprotnega semena in gre z njim kresno noč prelepo sprejme. Doktor ukaže, da naj se zbere vsa na Gorjance. grajska gospoda, ker hoče pomagati vsem obenem. Ko se snidejo baron Ravbar, njegova gospa, rodovina, pisarji in drugi pomočniki, si odtrga Martinek brado in brke in 26

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

PETER IN PAVEL rojaka. Mnogi so komaj čakali, da jih lopne, kajti dobro so vedeli, da se jim bo mastno plačal vsak udarec. Ko je dopolnil general Erger-Berger trideset let, je začutil Lov in tepež je smatral Erger-Berger bolj za postranski potrebo, da gre v pokoj. Za domovino si je bil nabral že veselici, glavna zabava pa sta mu bila in ostala v vojski in toliko zaslug, da se je zdela gospodi njegova želja miru jed in pijača. Obedi so mu trajali od poldne do kasne popolnoma pravična. Dali so mu odpust brez dolgega noči. Manj nego trideset skled ni prišlo noben dan na odlaganja. Slabo se mu ni godilo niti v vojaški službi, ali mizo, in to še brez sadja, potic, tort in drugih slastic. Tajna jesti in piti vendar ni mogel vselej, kar in kolikor bi bil zgodovina dolenjskih "vaših gnad" nam je zapisala in hotel. Doma na graščini pa si je uredil življenje v vseh ohranila natanko spomin tistih jedil, ki so najbolj dišala rečeh po svoji volji. Delal in premišljeval ni nič. Take slavnemu generalu. Ta obedni izkaz nam spričuje, da se je sitnosti so mu opravljali uradniki in družina. Po dvanajst ur kupilo in omislilo za njegovo lišpavo grlo in obširni na dan je spal, drugo polovico časa je porabil za tri glavne želodec vse, karkoli se je nahajalo sladkega, prijetnega, svoje zabave: lov, tepežkanje in jed. Lov je ljubil samo okusnega in pomičnega v bližnjih in daljnih deželah, naj zato, da se naužije v hosti zdravega zraka in si ohrani ležé v Evropi ali Aziji, takraj ali onkraj Atlantskega morja. zdravje. Zaradi ogromne debelosti ni mogel hoditi peš. Pohvalno se mora priznati, da pridelkov in priredkov Prejšnje čase so ga nosili hlapci, zdaj pa se je vozil na domačega kraja ni zaničeval tako neumno kakor nekateri zlatih kolih, katera je dobil v dar od turškega cesarja, naši "domorodci", ki so razvpili Dolenjce za najslabše prijatelja svojega. V gozdu je dal izkrčiti daleč v goro prav kmete v cesarstvu in se silijo s to nesramno lažjo celo v položno in široko preseko, po kateri se je lahko vozaril. časnike slovenske. Naše dobro izpitane kopune je imel za Streljal in ubijal je živali tako naredno, kakor mnogi drugi najžlahtnejšo kuretino na svetu, s katero se ne morejo veliki gospodje tiste in tudi še poznejše dobe. Lovci so mu kosati niti sloveči hrvaški purani ne ogrske gosi. Trdil je, da prignali pod nos kako ranjeno srno, ki je komaj gibala, se jih človek nikoli ne naveliča, če jih jé tudi trikrat v grof jo je pogodil in vsi gonjači so zavpili: "Slava! General tednu. Kruh se mu ni smel peči iz nobene druge pšenice Erger-Berger je prvi lovec na Dolenjskem in Hrvaškem." nego iz podgorske, kajti našel je v njej take odličnosti, ki jo Sčasoma se mu je primrznil takšen lov, zdel se mu je povzdigujejo nad isto italijansko. O banaški je molčal, ker pretežaven in zamuden. Nadomestil ga je s šalo, ki je bila se je je takrat še malo pridelovalo v opustošenem Banatu. gotovo pametna, dasi ne baš duhovita. Lovci so morali Neizmerno je častil in hvalil tudi smetano dolenjskih krav, poskrbeti, da se je nameril po kratki vožnji na divjačino, ki ki se pasó po suhih, sladkotravnih gorskih košeninah in ni bila le obstreljena, ampak tudi že mrtva, odrta in -- lazih. Enako visoko je cenil sočno svinino zakrakovskih pečena. prascev. Vselej, kadar jo je užival, se je smejal bedakom, ki Kadar se je prav posebno udobrovoljil, se je kratkočasil so dobivali svinje in svinjsko meso z Nemškega in najrajši s tepežkanjem. Vozniku, hlapcu, ali kakemu Italijanskega. Slovenske čebele in čebelarje je razglasil za drugemu človeku, ki ga je srečal, je založil s pestjo pljusko, najprve v Evropi in znanost mu je pozneje to mnenje ali ga brcnil od zadaj, ali mahnil po njem na vso moč s potrdila. Njihov med mu je bil najljubši zajtrk. Istotako je palico, ali pa ga zbodel v stegno z ostrim šilom. Tega ni jedel v slast čudovito dobri fižol, ki raste po dolenjskih delal iz jeze, marveč za svoje veselje, da se je smejal. vinogradih, naj bo nakolski ali pa pritličnik, prajz, Kolikor bolj se je udarjenec in ranjenec zvijal, kremžil in češnjevec, koks ali samozrnec. Poleg govedine mu je cmeril, toliko ljubše je bilo grofu, tem obilnejšo nagrado je morala stati vselej skodelica hrena. Tudi ta je bil domač prejel od njega za bolečine. Pograbil je vsakega, kogar je pridelek, izkopan blizu Prečne iz prhke zaloške zemlje. tepel, za uho ali za nos in ga vlekel v grajsko klet ter ga Krškim rakom je začel grof prvi širiti po svetu slavo. napojil prav do sitega. Naposled mu je dal kak srebrn Najokusnejši so se mu zdeli rumeni velikani, ki jih je pralo denar, za nameček pa navadno še eno pljusko ali brco. šumeče slapovje pri Žužemberku, in pa tisti težki Take šale se dolenjskim graščakom niso zdele surove in korenjaki, ki so gomazili v skalovju pod Rumanjo vasjo. Ali sramotne. Zadnji prijatelj jim je bil, kar jaz vem, žlahtnik on je dokazal, da žive preizvrstni raki v vseh dolenjskih Paravić. Mož ni bil slovenske krvi, ali imel je slovenske vodah in ne le v Krki. Ko so ga vprašali, katerim bi odločil podložnike, tudi je zahajal rad v Ljubljano, v Ribnico in na itak prvo mesto, je dejal, da imajo najkrhkejše in najslajše Toplice. Pretepel in obunkal je marsikaterega našega meso mirnski v obližju grada Rakovnika, ki je dobil od njih 27

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

svoje ime. Postrvi so mu nosili ribiči iz več studencev, naprodaj, začne nagovarjati Balšo samega, naj pride h najboljše so se cedile po njegovi misli v Težki vodi. Krko pa njemu služit. Sluga mu veli, da bi se tega ne branil, ker se je častil in ljubil bolj nego vse druge reke zaradi odličnih mu godi pri Rosnarju dosti slabo, ali ga ne sme zapustiti, sulcev, ščuk, vider, povodnih rac in labodov, ki so mu kajti je podložnik njegov. Grof se zasmeje: "To nič ne dohajali iz njenih valov na mizo. Tudi za gobe spada po škodi. Čakaj danes štirinajst dni zvečer za grajskim vrtom. njegovem spričevanju dolenjska krajina med najbolj Ker ne smeš iti od tod zlepa, te bomo pa ukradli." Čez blagoslovljene v Evropi. Zlasti se je obveselil, če je štirinajst dni prideta o mraku za baronov vrt dva grofova zagledal zajca. Gobe te vrste so tako silne, da napolni že hlapca, posadita Balšo na konja in odjašeta z njim proti ena sama velik preramen koš. O sadju mi ni treba govoriti. Gorjancem. Dolenjske slive so sladke kakor cuker, pa ni čudo, da grof Spretne slaščičarice Polone se je polastil ErgerBerger na ni maral nobenih drugih. Dolenjsko breskev je imenoval drugačen način. Služila je prej pri vitezu Šalku, s katerim je oduševljeno diko in ponos dežele slovenske, kraljico in bila zadovoljna, da ne bi bila šla rada od njega. Šalk se je zmagovalko vsega avstrijskega sadja zaradi njene divne zabaval najbolj z igro. Grof najme za veliko plačilo lepote, sočnosti, dobrote in dišave. Denarjev je potrošil glasovitega kvartača Šinkenturna ter ga pošlje k vitezu, da seveda največ za draga francoska, španjolska in ogrska bi igral z njim za Polono. Vitez izgubi igro in Polono, vina, ali skušnja ga je izučila, kako dobro se prileže katero odvede zmagovalec k Erger-Bergerju. želodcu tudi domača kapljica, zlasti tista, ki dozoreva v Blizu Metlike stoje na lepem prostoru tri cerkve, ena Gadovi peči, Drenovcih, Grčevju, v obeh Trških gorah zraven druge, ta kraj se zove zdaj: "Pri Treh farah". (novomeški in krški) in v mali, ali neskončno prijazni Proščenje, ki se vrši tukaj jeseni, spada med največje in Gobici pri Št. Rupertu. najveselejše cerkvene shode na vsem Slovenskem. Zbere Ker je hrepenel general Erger-Berger tako strastno po se po šest, kdaj, pravijo, tudi do deset tisoč ljudi, ponajveč vseh dobrih darovih matere prirode, se ne moremo čuditi, Belih Kranjcev in Hrvatov. Namolivši se, se okrepčujejo da je smatral za svoje glavne uradnike kuharje in kuharice. romarji preprijetno pod košatimi lipami. Napeče se takrat Isti oskrbnik se ni smel povzdigovati nad nje. Za svinine in vsakega mesa za celo vojsko. Grofu je nekdo nadzornico in vodnico vsega kuhinjskega dela in svetišča povedal, da ne zna peči jagenjčkov na ražnju nihče na je izbral grof izmed mnogih tekmic hčer našega rodu, svetu tako okusno kakor tamošnji Vlahi in Hrvati. O resnici bistroumno Meto. Dolenjke slove že od nekdaj za dobre tega poročila se je hotel uveriti in je prišel s tem kuharice. Meta se je porodila v Št. Vidu pri Stični, ki nam je namenom na proščenje k Trem faram. Tudi njemu se je dal že toliko glasovitih krasotic in umetelnic. Z lepoto je zdel vlaški jagenjček neskončno dober, meso se mu je Bog ni nadaril baš obilo, ali razen svojega obrta je znala in topilo kar samo v ustih. Precej zaprosi dečka, ki ga je razumela še marsikaj drugega. Enako spretno je rabila spekel, naj pride k njemu služit v njegov grad, plače mu bo jezik svoj in svojega bližnjega. Ustni grajski "Dnevnik" je dal, kolikor bo zahteval. Vlah, ki se je zval Dáne, pogleda uredovala neprekosno korenito in duhovito. Znanke je svoje rojake, ki mu prikimajo, in odgovori grofu, da gre z imela v kuhinjah in otročjih spalnicah vseh dolenjskih njim. gradov. Od njih je zvedela hitro in natanko vse novice, Ta služba je trajala le tri mesece, končala se je s takšno zgodbe in skrivnosti grajske gospode ter jih potem strahoto, kakršne še Erger-Berger ni nikoli doživel. Dáne poročala, seveda dobro osoljene in začinjene, svoji gospe se je bil dogovoril z Vlahi, da so planili opolnoči v grad. Ker in prijateljicam. Meta je pazila na vso kuho, posebno pa ji jim je odprl vrata, so se razsuli brez zapreke po izbah in je bilo skrbeti za okusno juho, vlažno govedino in slastno shrambah. Najrajši bi si bili prisvojili dragoceni zlati voz. privaro in omako. Uprl se jim ni noben človek. Družina so se poskrili v kleti in Razne pečenke pa je pripravljal drug izvedenec, Kraševec pod streho ali pa so pobegnili v bližnjo hosto. Nemški Balša. Grof je iztaknil ta biser pri baronu Rosnarju, uradniki, katerih je bilo dovolj v gradu, pa so po nekem vrstniku in prijatelju svojem, ki ga je bil vabil na obed. čudnem naključju to noč kar nanagloma zboleli ali pa so Tako dobre pečenke kakor na tem kosilu ni prej nikoli morali ostati pri bolnih svojih ženah in otrocih. Resnična jedel in v glavo mu puhne misel, da mora biti Balša zgodovina bo oznanjevala do konca vekov slavni čin, da je vsekako njegov. Barona vpraša, koliko mu dá za kuharja. rešil grof brez tuje pomoči čisto sam grad, imetek in sebe. Dobivši nepovoljen odgovor, da ni in ne bo nikoli Ko se je predramil in slišal, da so prilomastili razbojniki, je 28

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

rekel gospe, naj odpre okna, potem pa je začel rjoveti na najbolj vreden. Rešil jo je iz nevarnosti, ki se je zdela vse junaško svoje grlo: "Pomagat! Pomagat!" Glas se mu Ijudem prav majhna, ali je bila morda prav velika. je razlegal kakor grom po dolini in dobravi. V bližnjih Sprehajaje se po travnikih, se je namerila na veliko, vaseh se ljudje prebude. Od kraja so mislili, da je zdivjal in bodljivo kravo. Maroga se zaleti proti njej in bila bi jo tuli grajski bik. Hlapec, ki je pribežal po cesti, jim pove, da nasadila na roge, da ne priskoči iz bližnje Opasnikove hiše so v gradu Vlahi in da bržkone odirajo grofa na meh. Ta korenjak Janez, ki besno žival zadrži. To junaštvo mu novica dvigne kmete iz postelje. Vreli so od vseh strani odpre Notburgino srce. Še isti dan ga pokliče v gad in mu skupaj, da bi videli na svoje oči, kako se vrši zanimiva veli prijazno: "Ti ne boš več tlake delal, služil boš v gradu, prigodba. Grofu niso mislili priti na pomoč. Pozneje bomo preseli se precej sem k nam." zvedeli razloge, zakaj se jim ni mogel lahko smiliti. Koristili Janez je bil jako priden in pošten sluga. Grofinja ga je so mu itak s prihodom svojim. Ko zapazijo razbojniki postavila kmalu za paznika vseh grajskih delavcev, potem, toliko množico, ki je še vedno naraščala, se preplašijo, kar je bila še višja stopinja, za voznika svojega, naposled zapusté grad in pobegnejo v gozd brez zlatega voza in pa celo za varuha svojega in za osvetnika časti svoje. Ta skoraj brez plena. Erger-Bergerja je strah, ki ga je to noč služba je bila za Janeza lahka in nemara tudi jako prijetna. prebil, tako prevzel in zbegal, da je ležal več tednov Moral je ostati, kolikor se je spodobilo, zmerom blizu bolan. Od takrat je črtil ne le Vlahe, ampak tudi njihovo gospe in pretepsti vsakega, za kogar je zvedela, da jo je pečenko. obrekoval in osmehoval. Janez se ni bal treh, takšen hrust Z lepo svojo gospo Notburgo je živel grof v slogi in je bil. Enega je sunil v prsi, da se je zvrnil vznak, druga dva prijaznosti. Za mlajših let ni zaničeval niti kmetiških deklic. pa zgrabil za lase in trkal z glavo ob glavo s tako silo, da Tudi v zakonu je gledal kaj rad naše brdke Dolenjke. V tem nista vedela, če sta živa ali že mrtva. se ni razlikoval prav nič od drugih graščakov. Marsikatero Meta je povedala, da je sin Turnskega barona Gene, ki mu je vščipnil v lice ali v uho in jo povabil k sebi v klet ali v pravijo doktor, opisoval v veliki družbi Erger-Bergerico in zidanico ter ji dal piti dve, tri kupice dobre starine. Zaradi dejal, da ima ona tri duše v sebi: sračjo, kačjo in kozlovsko, takih šal niso gospoda nikogar grajali. Kmetiški ljudje so svoje pa nobene. Grofinja ukaže Janezu, naj gre čakat sodili ostreje in svarili dekleta, naj se varujejo, ali niti oni jezičnika v hosto, kamor hodi na lov, in na samem naj ga niso trdili, da bi bil ErgerBerger kakov prešuštnik. Gospa kazni tako, kakor misli, da je zaslužil. Janez odide v gozd se ni nanj nikoli potožila ne za to ne za kako drugo reč, in se našemi, da ga mladi baron ne bo mogel poznati. morda zato, ker se ni vtikal čisto nič v njene veselice, Ugledavši ga, plane vanj in kakor bi trenil ga podere na tla spletke in tajnosti. Kakor vsaka ženska, je imela svoje ter zveže. Najprej ga začne mazati z voljno, tenko šibo, skrivnosti tudi ona in to jako zanimive. Ko je prišla na govoreč neprenehoma: "Na to za sračjo dušo!" Razbivši grofov dom, od kraja ni brzdala svojega dosti objestnega šibo, ga je natepal z debelo palico, govoreč eno za srca. Dostikrat je jahala kar sama po več ur, kdaj po drugim: "Na to za kačjo dušo!" Ko se mu zlomi palica, pa prisojnih lokah, kdaj pa tudi po temnih gozdih, pohajala je ga jame udrihati z bičem, ponavljaje besede: "Na to za gradove sosedne gospode in se pomenkovala odkrito na kozlovsko dušo!" Baron je klical dolgo na pomoč, potem vsa usta z vsakim človekom, tudi s podložniki svojimi. pa je utihnil in se ni ganil, kakor da bi bil mrtev. Ponoči se Vesele slovenske fante je gostila rada v domači zidanici in je zopet predramil in se ni mogel dvigniti. Preteklo je pol poslušala vsa zamaknjena njihovo petje večkrat v kasno leta, preden je okreval. Po vsem životu, tudi po obrazu, so noč. To življenje ji je jako ugajalo, ali ji je prineslo tudi se mu raztezale od nemilih udarcev črne, višnjeve, neprilike in škodilo njenemu dobremu glasu. Po vsej zelenkaste in rjavkaste proge in riže, ki mu niso nikoli deželi je šla govorica, da je zaljubljena v vsakega popolnoma izginile. Zlasti levo lice mu je ostalo grdo odraslega človeka, če je le moškega spola, naj bo kmet ali razpraskano in pisano do smrti. gospod. Ta slov jo je prestrašil in razkačil. Prijaznost proti Grofinja je kar plesala od veselja, da je Janez pravo kazen vsakemu jo mine, gostiti ni hotela nikogar več, fantovske tako dobro pogodil in izvršil. Kupila mu je lepo, gosposko druščine se je bala in skrbno ogibala. Brez prijetnega obleko, prosto kmečko ime Janez spremenila mu v pomenkovanja niti zdaj ni mogla prebiti, ali poiskala si je Žandelj in niti vpričo Ijudi ga ni imenovala odslej nikoli tovarišev, ki so znali molčati. Izmed vseh je odlikovala drugače nego: prijatelj moj. najbolj Opasnikovega Janeza, ki je pa bil te časti tudi 29

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

Erger-Berger je imel pri sebi tudi svojo staro sestro, ki je reči, ki pravzaprav niso spadale v njegovo področje. Njega bila zatratila lepi svoj imetek na jako čuden način. Dolenjci in Valkerja so črtili kmetje najhuje, ker sta jim storila pripovedujejo o neki gospe, ki je podedovala devet največ krivic in jih dala največkrat pretepati. Lenkar se je gradov in zapravila vseh devet s tem, da ni jedla nič pokoril za svoje grehe že na tem svetu, naprtil si je bil drugega nego kurje kožice. Ko je zaklala zadnjo kokoš, je pred oltarjem jako hudobno ženo, ki je delala z njim skoraj obrala, ker je bila še lačna tudi meso. Takrat je plesnila z še grje nego on s slovenskimi rojaki svojimi. rokama in zdihnila obupno: "Oh, da sem vedela, da je Erger-Berger si za življenje svoje ni ustanovil mnogo kurje meso tako dobro, bi imela lahko zdaj še vseh devet pravil, ali tistih, katera je imel, se je držal čvrsto, gradov in bi živela po gosposko do smrti." Ta trdokorno, nepreprosno, da ne bi bil odjenjal za ves svet. sladkosnedna gospa je bila sestra Erger- Bergerjeva. Vzel Bil je uverjen, da treba upravljati podložne tlačane z istimi jo je k sebi, da mu pomaga vohati in nadzirati družino in sredstvi kakor vojake: s palico in strahom. Kmeta je podložnike. Tudi on je dobil po očetu devet gradov, ali ker smatral za blatno, podlo in jako nizko stvarjenje, ki ne sme je ljubil vsako dobro jed in ne samo kurjih kožic, se je imeti in zahtevati nobene pravice. Trdil je odločno, da obvaroval sestrine nesreče in revščine. Osem graščin je izpolnjuje svoje dolžnosti tem bolje, kolikor ostreje se prodal in iztržil za vsako skrinjico zlatov. Te skrinjice je govori in postopa z njim. Palica je vladala tisti čas na vseh hranil v posebni izbi, ki je bila brez oken in odločena samo gaščinah, ali grof ji je dal tako obširno oblast in veljavo, za denarje in dragotine. Zapirala se je z debelimi železnimi kakršne ni imela nikjer drugod na Slovenskem. Kazen so vrati, ki so se zaklepala z raznimi ključi tako umetalno, da izvrševali navadno biriči, ali dostikrat jim je pomagal tudi se ni bilo bati razbojnikov. Pet skrinjic se je sčasoma on sam. Manj nego petindvajset se jih ni odštelo izpraznilo, ali tri so stale še polne, nedotaknjene. Tudi nobenemu grešniku, potem je pristopil kdaj Erger-Berger velika graščina, katero je pridržal grof zase, mu je dajala in dejal: "Da si boš nauk bolje zapomnil, na še tele!" in tako obilne prihodke, da se je mogel še več let naložil mu jih je pet ali šest s svojo roko. razveseljevati brez skrbi z najslastnejšimi založki in Kadar se je peljal na polje k delavcem, je nesel vselej za požirki. njim hlapec glasovite grajske "vice". Te "vice" so bile dolg, stisnjen košek, v katerem so se nahajala grofova trapila: Bogastvo bi mu bilo upadalo gotovo bolj polagoma, da si šibe, palice in biči. Ime so dobile od tod, ker so se čistili in ni našel tako prebrisanih uradnikov. Oskrbnik mu je bil odvajali z njimi tlačani lenobe, zabavljivosti, zvijače in rojak Valker. Brez usmiljenja je varal grofa in odiral kmete. upornosti. Šib ni bilo več nego tri: leskova, brezova in Vsa gospoda so trdili, da so romali skoraj vsi zlati iz onih brinova. Padale so le na trupla slabih in starib bab, na petih skrinjic v požrešno njegovo malho. Grof itak ni možake pa samo takšen dan, ko je bil gospod prav dobre mogel prebiti brez njega. Priljubila se mu je Valkerjeva volje. Tudi palice so bile različnega lesa: glogove, nepopustljiva strogost proti tlačanom in čudovita hruškove, kostanjeve itd. Delavci so se najbolj bali trnove, natančnost in pazljivost, da niso mogli utajiti kmetje ni ki je bila grčasta, jako debela in težka. Dosti bolj nego vse enega klasa desetine ne ene kapljice gorščine. Najbolj pa šibe in palice je čislal in ljubil grof svoje biče. Slonela jih je se mu je primilil in prikupil oskrbnik s svojo pohlevnostjo, v "vicah" cela zbirka. Nekatere si je dal splesti iz lanenega da je trpel z voljo in brez mrmranja vse psovke in udarce in konopljenega vlakna. Drugi so imeli na držalu privezan njegove. dolg jermen in na njem priplet, od katerega je zardelo Razen njega je služilo grofu še sedem drugih tujcev, ki so marsikatero tlačansko uho. Na enem pripletu je, visela bili vsi najčistejše kvakarske krvi. Rabil jih je za pisarje, svinčena kepica. Ta strašni bič je vihtil ErgerBerger nad sodnike, nadzornike, preglednike in valpte. Častita imena hujskači in dražljivci. V enega (konopljenega) je bila teh mogočnih grajskih uradnikov nam je zgodovioa vpletena železna žica. Dika "vic" pa je bil nalašč za grofa iz ohranila. Zvali so se: Krekselkran, Šuršelšaf, Purcelpaum, volovske kože ustrojen jermen s tremi robovi. Bil je trd Štrunkkibel, Plumpbitel, Kalbšimel, Fermaledajterer. kakor žebelj. Koder je priletel, je precej zasedla kri in take Čebelarstvo in ribištvo pa je bilo izročeno v skrb našemu rane so se dolgo poznale. V košku sta bila spravljena tudi rojaku g. Lenkarju. Ta mož je služil grofa zvesteje nego vsi dva korobača. Eden je imel pet kratkih, ali sila debelih vrvi kvake. Zasačil je vsakega prestopnika, ki je zakrivil kako z vozli na koncih. Grof ju ni rabil pogosto, ker se mu je kvaro v uljnjaku ali na vodi in ovajal gospoddarju tudi take enkrat pripetilo, da je, zamahnivši z njim, udaril samega 30

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

sebe, na veliko radost vsem tlačanom, ki so se komaj se je zmešalo še več drugim, ki so se spominjali preglasno premagali, da se niso naglas zasmejali. stare slovenske svobode in sedanje bede. "Vice" so se dobivale sem in tja nekdaj po več graščinah. Sem ter tja so živeli tisti čas še mnogi svobodnjaki, ki niso Ene so strašile med Krko in Ljubnim še leta 1847. Ali te so delali nikomur tlake. Grofu se je zdela njih prostost silno bile nedolžna igrača proti ErgerBergerjevim. V košku je pohujšljiva za podložnike ter jim jo je vzel. Ker so se tičala brezova šibica, tenka drenova palica, "štaberl", s branili, jih je dal bičati, dokler so obljubili pokorščino. kakršnim so pokorili takrat učeniki razposajene šolarčke, Nekateri so pod bičem umrli. On pa je pomignil zaničljivo z in pa nekoliko -- kopriv. Z njimi je ščegetal šaljivi gospod ramama in rekel: "Tepci, zakaj so bili tako neumni, da se preveč jezikljaste punčke po ustih. niso podvrgli precej, ko sem ukazal. Smrti so si sami krivi." Skoraj še huje nego z biriči in vicami si je krotil in podlagal Grofova "politika" je sezala v vse razmere kmetiškega strogi grof slovenske podložnike z zlobo in zvijačnostjo življenja. Županov sin bi se bil rad oženil. Oče je bil še ali, kakor je sam govoril, z modro politiko. Posredno in mlad. Sina ni odgovarjal, ali velel mu je, naj si postavi neposredno je delal med njimi zdražbe in sovraštvo. svojo hišo; doma je pretesno za dve rodovini. Fant prosi Posamičnih se mu ni bilo nič bati, ali jako nevarni bi mu bili gospoda dovoljenja. Odgovori se mu, naj si steše ali lahko, da so se zedinili in udarili nanj skupno. Trebalo jih je sezida svobodno novo hišo, ali ne v vasi, nego pol ure torej razdeliti, razkačiti enega proti drugemu. Kadar je bil dalje, blizu grajskega uljnjaka. Grof je hotel dobiti s tem kje cerkven shod, je poslal tja svoje hlapce in zvestega in stalnega čuvaja svojim čebelam, obenem pa "podrepnike", da so se zamešali med fante in jih dražili in odvrniti nevarnost, da bi se vas povečala. hujskali proti fantom sosednih žup in vasi, dokler se je Velikih vasi ni mogel videti, ker se je zalegla v njih najlaglje vnel prepir in pretep. Pomagali so kdaj ti, kdaj oni stranki upornost in zarota. Javornik, gorska vas, je imel do z izgovorom, da morajo braniti nedolžnega proti sedemdeset hiš, kar je bilo v stare čase jako mnogo. rogoviležem. Ta nečedni posel jim je uspeval tako dobro, Ponoči, o tihem vremenu, je jelo goreti in do zore je bil da kmalu ni bilo nobenega večjega zbora v vsej okolici ves Javornik v pepelu. Ljudje trdijo še zdaj, da so ga brez razžaljenja in prelivanja krvi. požgali grajski hlapci po zapovedi gospoda svojega. Samo V isti namen je izumil Erger-Berger pravilo, ki se je petnajst pogorelcev si je smelo narediti hiše na prejšnjem udomačilo potem po vsi Sloveniji, da nihče ne sme mestu. Vsi drugi so se morali razseliti. Iz ene močne vasi je zalezovati in ljubiti deklet iz drugih vasi. Prestopnika so osnoval grof šest slabih in še te so stale daleč ena od domači fantje svobodno zgabili in nabijali, kolikor so druge. hoteli. Če jih je prišel tožit, se je zadrl grof: "Prav se ti Pod Gorjanci so bile tri vasi: Staro selo, Novo selo in Malo godi. Pusti tuje golobice tujim golobom, kadar pridejo selo. Ljudje vseh treh so živeli med sabo v bratovski vasovat drugi k vam, jim pa vrnite." Ali on se je smejal tudi prijaznosti in družbi. Grof je poskušal zaman razdreti to takrat, če so napadli pijani in samopašni kmetje koga brez neprilično slogo, dokler ga domisli Valker, kaj mu je storiti. vzroka. Nemirnjakov in pretepačev ni kaznoval nikoli, Vsi troji vaščani so pasli živino v Gombarici, ki je bila dovolj razen če so se lotili njegovih služabnikov. Vohunov je imel prostorna za vse in je imela prav dobro pašo in tudi obilo po vaseh in goricah. Zvečer so hodili poslušat pod studenčnico. Zgodilo se je, da so se pastirji nekaj sprli in okna, v gori pa so se skrivali za kako mejo ali v grmovje, stepli. Na pašnikih taki boji niso nikjer redki; fantje se da so čuli lahko vsako besedo vinskih bratcev, ki so se sprimejo in zopet pomire, nasledkov ni nobenih. Ali grof pomenkovali in veselili v bližnjem hramu. Kdor je zabavljal porabi priliko. Po oskrbniku naznani gospodarjem, da ne kaj gospodi, je bil poklican v grad, dejan v klado in tepen, sme goniti nihče več v Gombarico. On zahteva na svoji da se je sam sebi smilil. Kmet Zadnjikar je izustil pijan graščini mir in red: ker ne znajo ali nečejo krotiti svojih surovo šalo, če bi grofa zaklali, da bi bilo kolin za devet otrok, niso vredni grajske milosti in dobrote. Za kmete je far. Ovadnik ga je slišal in zatožil. Ponoči je Zadnjikar bil to hud udarec. Čez nekaj dni se dovoli zopet pasti, toda izginil. Čez več dni so ga našli v gozdu obešenega. Grof je samo Maloselcem. Staroselci in Novoselci so bili zdaj še dejal: "Zmešala se je možu pamet, pa se je revež sam bolj razjarjeni. Srečnim Maloselcem so jeli očitati, da so jih zadrgnil. Meni ga je žal." Ljudje tega niso verjeli, ali so grofu počrnili, ker bi se bila povrnila brez njihovih spletk pred grajskimi molčali, da niso imeli sitnosti. Na tak način stara pravica vsem trem vasem, a ne samo njim. Po mnogih prošnjah se dá grof omečiti in dá isto dovoljenje 31

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

tudi Novoselcem. Zdaj se vname huda jeza tudi med temi vselej poslušati burk in petja. Kolba je živel torej nekateri in Staroselci. Maloselci pa so tudi strašno pisano gledali dan prav po pasje, kar ne ugaja nikomur, najmanj pa Novoselce, kajti bi bili mogli brez njih mnogo več živine na veseljaku. Izmed njegovih pesmi je naredila največ hrupa pašo goniti in rediti. In tako je grof popolnoma dosegel in smeha po vsej krški dolini zabavljica, s katero je pikal svoj namen; te vasi so se odslej sovražile in se sovražijo Brusničane. Ko se je vršilo pri njih proščenje, so ga bili morebiti še dandanašnji. razžalili, ker ga niso poklicali nikjer k pijači. Srdit sede na Erger-Berger je mrzel na vsak kmetiški napredek, na vsako tla pod lipo in se zamisli. Sedel in premišljeval je do mraka, izpremembo v kmetiškem gospodarstvu in življenju. potem pa začel korakati gor in dol po vasi in prepevati: Poročilo se mu je, da si je izkopal bistroumni tlačan Bernač pod hišo svojo globoko klet in da misli vinski hram Brusničani se vkup zbero v gori zapustiti in spravljati vino doma. Grof se prestraši. in star'ga mačka odero itd. Dejal je: "Bernač se je domislil take pametne reči, da ga bodo gotovo vsi posnemali. Zgled je nalezljiv, naj bo slab Grofu je povedala za to pesem najprej Meta. On se je je ali dober. Dokler hranijo kmetje vino svoje v gori, ga ne jako obveselil. Brusnice mu že zato niso bile po volji, ker morejo nič utajiti, graščina ne izgubi ni merice gorščine. so bile prevelike; dobro pa je tudi vedel, kako iz srca Moji podložniki se shajajo najrajši okoli polne majolike. Če sovražijo Brusničani že od nekdaj gospodo. Poslal je po ga ločejo v hramu, pošljem tja vohune in zvem vsak Kolbo, da je pel to zabavljico med obedom, pri katerem je pomenek njihov. Ko bi pa zvozili vino na svoj dom, potem bilo več tujih gostov, med njimi tudi neki vitez iz zbogom lepa gorščina, najdebelejša grajska kravica! Nekaj moravškega okraja. Pesem in napev sta se priljubila vsem ga bodo dejali v klet, največ in najboljšo kapljico pa skrili poslušalcem. Kolba je dobil za nagrado toliko vina, kolikor pod streho, v slamo, seno ali v kako drugo zakotje in ga je nesti mogel, in pa dragoceno dovoljenje, da se sme utajili, zaklinjaje se, da je vse vino v kleti. Namesto petih oglasiti v grajski kleti vselej, kadar bo hotel. Ni mi treba veder bom dobil komaj dve in morda niti toliko ne. Tudi praviti, da je prav pridno rabil to pravico. Njegovo pesem ne bo lahko mojim ogleduhom priti kar tako, brez opravka si je zapisal moravški vitez in jo nesel s sabo domov. Iz v tujo hišo. Ti slovenski potuljenci bodo modrovali v svoji istih razlogov kakor grof Brusničane, je sovražil on kleti, ali bogve kje, in ugibali brez nevarnosti in povse Moravčane. Sklical je svoje hlapce in jim zapovedal, da se brezskrbno, kako bi me ociganili in utopili graščake v morajo zabavljice naučiti in dražiti z njo z drugimi fanti kaplji vode." vred vražje Moravčane. Izpremenil je samo nekatera Tako globoko in korenito je presojal Erger-Berger tudi imena, druge besede so ostale, kakor jih je zložil Kolba. take na videz čisto neznatne in malenkostne reči, kakor je Kmalu je donelo od Save do Snežnikov po vsem izkop vinske kleti pod kmetiško hišo. Precej, ko je novico Gorenjskem: zvedel, je poslal k Bernaču veliko krdelo tlačanov, da so mu zasuli novo klet, biričem pa je ukazal, naj mu namažejo Moravčani se vkup zbero za kazen prav gorkih petindvajset. Ker se je bal, da bi in star'ga mačka odero itd. utegnil, razkačen, osnovati proti njemu med vaščani kak upor ali zaskok, mu je vzel hišo in kmetijo in ga preselil na S to pesmijo se je zakuril v Podgorju razpor, ki se še zdaj najzadnji konec grajske zemlje, v nezdrav, močvirnat kraj, nekoliko čuti. Brusničani so se lahko hudili nanjo in na kjer je kmalu potem umrl. tiste, ki so jim jo prepevali. Ker je zabavljanje Dolenjcu Politika je napotila Erger-Bergerja, da je zatrl celo svoje menda prirojeno, se je glasil brusniški maček v vsaki vasi, kvakarsko sovraštvo proti našemu jeziku in jel goreče na vsakem shodu, o vsaki veselici. Kolba je imel tekmeca, pospeševati slovensko umetnost, narodno pesem, bajko gornika Gungulića, čigar oče je bil Vlah, ki je pobegnil od in šalo. Potikal se je po Gorjancih neki Kolba, bivši vojak. doma zaradi uboja. Gungulić ni znal pesmi skladati, tem Delati ni hotel ničesar, najrajši bi bil sedel ves dan pri bolje pa je praskal in ujedal z izmišljenimi pripovedkami. majoliki, kratkočasil ljudi z burkami in jim prepeval svoje in Pravil je npr., da je vprašala Podgorka Novomeščanko v tuje pesmi. Takih dobrovoljnih gostov se Podgorec ne petek popoldne ob treh, zakaj zvoni. Mestna mamka ji brani, ali je ta neprilika, da mora dostikrat še sam stradati veli: "Zato, ker je ob treh Bog umrl." Podgorka zakliče vina, nikar da bi mogel napajati druge. Tudi ne utegne dobrodušno: "Kaj, umrl je? Bog mu daj nebesa, čeprav ga 32

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

nisem poznala." Najrajši je nagajal Gungulić Gabrčanom. bogme, bolj pametno nego ti ničevi grofički in barončki. Rogal se je, da je poslal bolan Gabrčan po gospoda, naj bi Tri bokale bi ga moralo priti vsak dan na mizo. Računimo! ga dejali v sveto olje, potem pa je šel v hosto delat, ker v Dopoldne eden, opoldne eden, popoldne zopet eden. Gabrju ni navada, da bi bolnik ležal. Ko župnik pride in se Šentaj, trije so premalo, dva treba privreči. Zvečer je začudi, da ni moža doma, reče mu gospodinja: "To nič ne človek najbolj žejen, pa ga srka tudi najbolj brez skrbi. Če škodi. Prosim, denite sveto olje v tole črepinjo. Kadar se priplezajo v glavo tudi vse štiri žabe, kaj zato? Spi se z vrne, se bo pomazal z njim sam, saj ima zdrave prste." njimi še trdneje in slajše. Oh, preljubi Bog, prestvari me Takih razžaljivih smešnic je pripovedoval Gungulić na vsaj za en dan v 'vašo gnado' pa boš videl, da si bom stotine. Grofu so bile vse jako povšeči. Tudi Gabrje se mu napravil že na tem svetu taka nebesa, da te lepših in je zdelo za kmetiško vas preveliko. Podgorce je črtil že boljših ne bom nikoli prosil." zato, ker so se njihovi spredniki spuntali proti gospodi in, Tako je Peter hrepenel in molil pred svojo hišo skoraj vsak osvojivši mehovski grad, tako neusmiljeno krvavo dan, posebno zvečer, ko mu je šla rodovina spat. Kadar se postopali s svojimi zatiralci. Kakor Kolbo je povabil k sebi je v sladke želje svoje prav živo zamaknil, se je pogovarjal tudi Gungulića in mu odprl na stežaj klet in zidanico. Za sam s sabo tako glasno, da ga je vsak človek lahko vsako pesem in šalo sta dobila od njega oba tudi denarjev. razumel. Grof, zemeljski njegov vladar, je šel nekoč pozno Ta darežljivost je izpodbujala na posnemanje: v vseh z lova domov. Grede mimo Kresetove koče, čuje Petrov župah so se prikazali novi pesniki in burkeži, ki so smešili pomenek in se ustavi za oglom. Kmalu zve, kaj mu in zasramovali rojake svoje. Grofu je kar srce skakalo od podložnika tišči in zamika. Grof, burkast mož, se nasmeje veselja, da mu je setev tako krasno obrodila. Med kmeti je in veli: "Naj se ti volja izpolni!" Peter ni vedel nič, da ga je izginil vsak sled edinosti in prijateljstva. Vsako srenjo in kdo poslušal. vas so dražili in grdili sosedje z nečednimi pesmimi in Drugi dan ukaže graščak županu, naj da Kresetu vina, psovkami; kjerkoli so se sešli fantje iz različnih žup, so se kolikor ga bo piti hotel; kadar bo omagal, naj mu pride izdirali koli in padali po glavah. Kmetje so preklinjali iz vse povedat. Svoji gospe, služabnikom svojim in služabnicam duše Erger-Bergerja, ali skoraj še bolj so sovražili brate in razloži natanko, kaj je zamislil, in odkaže vsakemu, kaj mu tovariše svoje. je storiti. Hišni je dejal: "Ti boš jutri grajska gospa in Zdaj pa čujmo zanimivo pripovedko, ki se bržkone ni grofica, nekoliko ur tudi soproga, skrbi za svojega moža, porodila v slovenski glavi. Z njo so se kratkočasili najrajši da ne bo stradal." Župan poroči že o mraku, da leži Peter nemški graščaki. Gospoda je pa niso le z veseljem pravili in na trati za grajskim vrtom pijan, kakor bi bil ubit. Gospod poslušali, ampak so tudi verjeli, da je resnična. Za nas je namigne slugam. Oni gredo po gospodovo obleko, slečejo znamenita zlasti zato, ker je odločila in pospešila usodo Petra, denejo nanj lepo gosposko opravo ter ga odnesejo našemu znancu, mogočnemu grofu Erger-Bergerju. v grajsko spalnico, kjer ga polože v pernato posteljo, na V Stari vasi je živel naš rojak Peter Krese. Kmetijo je imel kateri so počivali že škofje, knezi in ministri. Drugo jutro majhno ali jako dobro. Da je tako rad delal, kakor pil, bi bil se odpelje grof zarana z gospo v mesto. prehranil brez velike težave sebe in rodovino svojo. Peter se prebudi jako kasno, šele okoli desete ure. Nadloge si je torej zakrivil sam. Vinograd mu je dajal do Zapazivši na sebi gosposko obleko, pod sabo krasno, petnajst veder vina. Pred pustom mu ga je vselej mehko posteljo in okoli sebe poslikane stene in drago zmanjkalo; prihranil ga je samo eno ali dve banjki za opravo vsake vrste, je bil uverjen, da še spi in da se mu o ti Kurentov god. Potem je nastopil dolgi dolgi post, ki je sreči samo sanja. Mel si je oči pa se oziral, otipaval sebe in trajal do jeseni, to je do trgatve. Kdaj pa kdaj se je okolico, strmel, slednjič pa se široko nasmejal: "Ehe, zdaj pripetilo, da ga je poklical kak bogatejši znanec v hram, ali ni moči več dvojiti, Bog mi je ponižno mojo prošnjo uslišal. take prilike so bile redke, tudi moramo Petra pohvaliti da Kaj pravzaprav sem, še ne vem, ali vsa znamenja ni visel rad za brado. Pri svoji majoliki je vriskal in izpričujejo, da manj nego gospod ne morem biti." V bližnji prepeval, pri tuji se mu skoraj ni ljubilo niti govoriti. V izbi služabnik začuti, da se je Krese predramil. Stopivši k tožni čas neskončnega svojega vinskega posta je sedal njemu, ga vpraša: "Milostivi grof, ali vas smem preobleči?" pred leseno kočico na tnalo pa se oziral proti visokemu Peter odgovori prijazno in veselo: "Praviš, da sem grof. gradu, ki je stal na prijaznem griču pod Gorjanci, in govoril No, naj pa bom, nisem bedak, da bi se jezil na tako čast. zdihujoč: "Oh, zakaj nisem jaz graščak? Znal bi si streči, Če oblačijo druge grofe služabniki, preobleci svobodno 33

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

tudi mene, manj od drugih nečem biti." Vse po grofovsko napuhnili. Poroči mojim kmetom in služabnikom, da mi in po najnovejši šegi opravljen odide iz spalnice v morajo zanaprej, kadar jih srečam, poljubiti roko. Do zdaj obednico, odpre okno in veli: "Jaz bi bil, bogme, mož, da so izkazovali to čast samo gospem. Jaz pa nečem biti ne bi pogledal vsakega, ko bi bilo vse, kar vidim, moje." slabši nego moja baba. Gorje vsakemu, ki se bo predrznil Sluga se mu prikloni: "Milostivi grof, vaše je vse, ta beli mene zaničevati. Na shodih preklinjajo vsi podložniki grad tukaj in vsa ravnina od gore do gore in ob reki od najrajši grofe, barone in sploh 'vaše gnade'. To peklensko jeza do jeza z vsemi vasmi, hišami in poslopji." Krese se šego bom iztrebil do zadnje korenine. Razglasi torej zadovoljno namuzne: "Kdor ima toliko sveta, ima gotovo ljudem mojim strogo zapoved, da morajo začeti in izvršiti tudi kaj vina, a? Prinesi mi ga precej polno majoliko in odslej vsako pijačo in veselico z molitvijo za moje zdravje obenem kaj prekajenega, gnjat ali kračo!" Služabnik mu in dolgo življenje. Tudi to jim treba ukazati, da se mora postreže poleg zapovedi. Peter ga vpraša: "Prijatelj! Kdo vsak, kdor gre mimo grada, odkriti, da prizna s tem pa gospodinji danes pri nas, da si mi prinesel jed in pijačo podložnost svojo in našo oblast. O, jaz jim bom že ti? Po navadi je to ženski posel." Mladič odgovori: pokazal, da me Bog ni postavil zaman za grofa in "Gospodinji seveda milostiva grofica," vaša gospa. Zdaj se gospodarja njihovega. Če kažejo osle drugim, meni jih, še oblačijo, pa bodo skoraj tukaj." Krese se silno začudi, bogme, ne bodo. Hodi mi še marsikaj na misel, kar se ves zmešan zajeclja: "E, seveda, kdo drug bo gospodinjil mora predrugačiti, ali za danes sem zadovoljen, da se nego gospa. Ali bratec, ne zameri, da te še nekaj vprašam. obznani in stori, kar si slišala." Sinoči sva z županom malo preveč martinovala, pa je od Sidonija se dvigne in napoti k družini in tlačanom; Peter pa preobile starine glava moja tako pozabljiva, da ničesar ne je pil in jedel, dokler je izpraznil majoliko in obral kračo. ve. Kaka pa je pravzaprav grofica in kako ji je ime?" Sluga Med tem opravilom se je pogovarjal sam s sabo o veli: "Gospa so visoki, čedni, očitni, da je malo takih. različnih rečeh, največ pa o svoji gospe. Dejal je: "Babnica Krstno ime pa jim je, kakor se spodobi, prav gosposko, ni napačna; malo predolga je res, ali to mi je prav pogodu, grajsko: zovo se Sidonija." Peter pogleda debelo: "Kaj da je tako pri sebi. Nihče mi ne bo mogel očitati, da imam praviš -- Segonja? To ime se težko zapomni in ni lepo, ali trlico. Kak kmet bi rekel: Hvala Bogu, da mi je dal tako. kaj zato. Poglavitna reč je lepota. Grde jaz ne bi maral." Grofje pa pojo drugo pesem. Naj si izbero tudi najlepšo Zunaj se začujejo ta trenutek koraki. Sluga zašepeta: "To ženo, brez ljubice ne prebó nobeden. Zoretova Ančka me so grofica!" in nizko se poklonivši odide. V obednico stopi je ugrela vselej, kadar sem jo videl. Proti nji je ta Žganja velika, črno oblečena gospa. Krese skoči pokonci in jo strašilo za v proso. Zoretova tičica mora priti v mojo pozdravi: "Dober dan, dober dan! No'r gnon (Euer kletko, naj me stane tudi pol graščine." Gnaden), kako ste -- kako si kaj spala?" Grofica mu Pomenek mu podere Sidonija s poročilom, da je zapovedi odgovori nekaj po nemško. On se začne praskati za ušesi njegove razglasila, potem pa ga vpraša, kaj bi mu in jo prosi, da bi govorila za zdaj z njim po domače. "Ker pripravila za južino. Peter ji veli, smehljaje se šegavo: "V ti sem tak gospod, ni dvojbe, da znam tudi jaz nemški. Toda reči vladata dve pravili, eno nalaga želodec, drugo stan. sinoči sva se zamaknila z županom tako globoko v vražjo Izpolniti velja obe. Kar sem živ, hrepeni želodec moj majoliko, da sem zapil vso nemščino svojo. Ali se bom že najbolj po štrukljih. Jedel sem jih že dostikrat, ali prav do domislil; jutri boš videla, bova tajčala, da se bo vse sitega še nikoli. Danes bi se jih rad naužil. Skuhaj jih torej kadilo." Gospa mu reče po slovensko: "Dragi grof! Prišla danes kar cel kotel; veliko, vem, da jih ne bo ostalo. sem te povprašat, kake ukaze in zapovedi naj naznanim Čudovito dober založek se mi zde tudi svinjska ušesa s tvojim podložnikom in uradnikom, da jih izpolnijo. Vsak hrenom. Dve ušesi utegneta biti premalo. Pa naj jih bo dan ima svoje potrebe in torej tudi svoja povelja." Peter deset! Mar je grofu, če se mu zakolje sto prascev! Hrena veli zadovoljno: "Moja Žgonja ali kako se ti že pravi, ti pa nadrgni polno skledo, skodelica je za berače, ne pa govoriš jako pametno. Kmetom se mora zapovedovati, zame. Skoraj še bolj nego z ušesi pa mi boš ustregla z drugače postavajo: sami ne znajo drugega nego dobro potico, s tako, ki jemljo v nji ocvirki več prostora pijančevati in objedati nas gospodo. O, mene ne bodo nego sredica. Slast se ji bo jako povečala, ako dodaš obilo prekanili ne, tem capinom vidim v dno duše pa vem, da so smetane, jajc, orehov, medu in sira. Tudi sem se uveril, da vsi sleparji in cigani. Verjeti se ne sme nobenemu nič. se lepo priležejo vsaki potici lešnikova jedrca, stolčena Graščaki delajo z njimi predobro, zato so se tako prav na drobno, in pa bučne pečke, ki se morajo prej 34

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

dobro posušiti, ne na vetru, nego na temenu. Zdaj veš, kaj zabavljivo povpraševati, če jih bo kaj kmalu osvobodil ljubi moj želodec; ker pa ne smem pozabiti, da sem grof, tlake, za katero ve iz svoje skušnje, kako je težavna in speci enega ali pa dva pava in zakaj ne tudi onegale krivična. Nikomur ni prišlo na misel, da mu je treba zelenega ptiča tam, ki mu pravijo menda popagaj. poljubiti roko, niti odkriti se mu niso hoteli. Potemtakem vidiš, da bom obedoval to, kar mi diši, Nekoliko trenutkov je bil Krese, videč pred sabo stare obenem pa ohranil neomadeževano grofovsko svojo znance in tovariše, precej zmešan in omamljen, ali njih gospoščino." nespodobne besede so mu povrnile kmalu grofovski Grofinja je hotela še vedeti, kako vino naj mu prinese za ponos in zavest, da je on njihov vladar, oni pa njegovi južino. Krese se zagrohota: "To vprašanje je jako podložniki in sužnji. Jel je nanje rjuti in grmeti, da so nepotrebno, dajala mi boš na sodbi zanje Bogu težek skoraj oglušili. Za hudim gromom pa je prišlo skoraj tudi odgovor. Mislim, da mi ni treba praviti, da želim tistega strašno treskanje. Peter skliče biriče in hlapce in jim veli, vina, ki je najboljše, najslajše, najmočnejše, z eno besedo, naj polove kričače in zabavljače in jih polože na klop. vina, katerega bom čutil v vseh žilah in mišicah, v vseh Morali so jih mazati z debelimi palicami in biči, dokler jim kosteh in laseh. Taka vina so pri nas: muškat, gadovec in niso roke otrpnile. Mnogi so od strašnih bolečin omedleli, sladka repica. Ta božja pijačica ne rase pri nas, ali jaz vem, nekateri tudi umrli. Ta dan je bilo tepenih več tlačanov da jo imajo in časte v tem gradu že od nekdaj. Nosijo jim jo nego pod oblastjo pravega grofa vse leto. Ta se ni nikoli vlaški tovorniki s prisojne hrvaške gorice Repice, po kateri dotaknil starcev, bab in otrok; Peter pa je kaznoval vse je dobila svoje ime. Zdaj pa le pojdi brž v kuhinjo in pazi, brez razločka in tudi ženo svojo. Reva ni mogla vso noč da se mi južina ne prismodi ali drugače ne izkazi, jaz pa nič zaspati; bala se je, ker moža ni bilo domov, da se mu je moram iti gledat, kaj onegavijo družina moja in tlačani. pripetila morda kaka nesreča. Ko je drugi dan zvedela, da Rad bi videl, če mislijo izvrševati moje zapovedi tako je postal grof, je tekla v grad, da bi videla, kaj pomeni ta natanko in urno, kakor zahtevam in kakor se spodobi in je čudna govorica. Našla ga je sredi množice vaščanov, ki so dolžnost ljudem, ki so ustvarjeni za posluh in službo." ga trepetaje prosili oproščenja, obetali mu zvestobo in O teh besedah se dvigne, vzame grofovsko palico, stoječo pokornost ter se mu nizko priklanjali in mu poljubljali ne le v kotu, in koraka počasno in važno iz obednice na hodnik desno, ampak tudi levo roko. Misleč, da ima še zmerom in od tod po stopnicah na dvorišče in skoz velika vrata na zakonsko pravico, je stopila brez straha k njemu in se mu plano. Ker je veliko pil, se mu je žaril ves obraz; oči so se nasmejala: "Povej mi no, Petrček, kdo je danes večji mu napele in stopile iz jamic; itak se ni moglo reči da je že bedak, ali ti ali naš grof -- za božji čas, saj ni Kurentov god, pijan. Močno podgorsko truplo mu je neslo brez kvare tri, da so te tako našemili." Kreseta to očitanje tako tudi štiri poliče. razvname, da je začel na vso moč udrihati po stari ženi. Ko Kmetom so povedali zgodaj zjutraj grajski uradniki, ga je vprašala, če ne pozna Barbe svoje, da jo bije tako nekaterim tudi grof sam, da bo gospodaril z gradom in z neusmiljeno, je dejal nekoliko utolažen: "Resnice ne bom njimi nekaj časa njegov namestnik, ki je tudi grofovskega nikoli tajil. Dobro se spominjam, da si bila moja baba v rodu. Naložili so jim strogo, da morajo izpolniti vsak ukaz prejšnjem življenju, dokler sem bil še menda kmet ali kaj. njegov brez godrnjanja in tako ročno in zdušno, kakor da Ali saj sama vidiš, da sem zdaj grof in da taka metla, kakor jim pride od gospodarja samega. Tlačani so bili silno si ti, ni več zame. Moji sedanji gospe pravijo Žganja ali radovedni, kakov je ta njih novi gospod, v katerega ima kako že, ne pa Barba. Razen gospe imel bom za ljubico graščak toliko zaupanje. Zagledavši preoblečenega Zoretovo Ančko in morda še katero drugo, ali zate ne bo Kreseta, zazijala so jim usta kar na stežaj; ostrmeli so mesta niti med ljubicami, ker si prestara in pregrda in si mi tako, da niso mogli dolgo nič misliti, nikar izpregovoriti prehudo nagajala, dokler sem zdihoval pod oblastjo tvojo. kako pametno besedo. Ko pa so se od čuda zopet Pusti me odslej na miru, kakor bi se nikdar ne bila poznala; zavedeli, so jeli kričati vsi v en glas: "Viš ga no, to je Peter, obgovarjati me ne smeš nič več, niti pozdravljati me ni nihče drug nego Kresetov Peter, le poglejte mu krivo treba. Če boš poslušna in pametna, dobil ti bom moža, da desno nogo pa tumpasti nos in bradavico pod levim ga boš gotovo vesela. Moral te bo vzeti kak brdak birič ali očesom. O ho, ho, Peter! Povej nam no, kako si se prelevil gozdnar, ki se ga ne bi branilo nobeno dekle. Če pa ne boš tako hitro iz kmeta v grofa?" Mnogi so se mu začeli zdaj znala brzddati svojega strupenega jezika, gorje ti: dal te na vse grlo grohotati, drugi pa ga zlobno pikati in ga 35

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

bom vreči v temno ječo, da ne boš videla nikoli več belega Sidonija: "Ta neskončna sreča mi je prišla takole: na dne." Gorjancih je bil pri Sv. Miklavžu shod. Midva sva se Ihteč se in preklinjaje besnega dedca in nesrečo svojo, je napotila tja, jaz na Gabrje, ti na Brhovo in tako se spotoma bežala Barba po tem opominu proti domu. Spotoma je nisva mogla srečati. Bilo nama je tako namenjeno, da sva srečala Zoretovo Ančko in se zakadila vanjo. Za deklino je prišla oba isti trenutek do Krvavega kamna. Takrat je bila velika sreča, da ji starka ni bila kos, drugače bi ji bila začel iti dež. Midva stopiva pod košato bukev in se pomulila vse lase z glave. spogledava. Moje oči se primejo tebe, tvoje mene. Pri Kmalu po nje odhodu je prišla Sidonija povedat Petru, da cerkvi sem ti kupila potem poln robec odpustka, ti pa si je južina kuhana. Ker se mu je zdelo razžaljivo za moža in me prijel za roko in me peljal k Vlahom, ki so pekli pri grofovsko dostojanstvo, da bi korakala žena na desni, jo jezeru jagenjčke in točili vivodinca. Dal si mi tak reženj je prijel z levo roko za podpazduho in peljal v grad. Taki pečenke, da mi je kar roka omahovala. Hoja me je bila vljudnosti ni bil do zdaj vajen, pa ni čudo, da se je ponašal tako silno ustradala, da sem jedla kakor volk. Ti si bil tako jako okorno in je Sidonija komaj čakala, da jo izpusti. Držal usmiljen, da si plačal zame še štiri velike kose bravine in jo je tako čvrsto, da jo je štirinajst dni roka bolela. Med več majolik vina. S to dobroto si se mi tako prikupil, da obedom je morala ostati ves čas pri njem. Dasi so ga sem dejala: 'Jaz hočem imeti Petra ali pa nobenega.' Ti pa mikali najbolj štruklji, svinjska ušesa, potice in majolike, se si rekel, jokaje se od veselja: 'Naj me vzamejo vsi vragi, če je zabaval rad tudi z njo, ker ga je zanimal njen pomenek, ne boš moja. Mogoče, da te bom kdaj pošteno ozmerjal in iz katerega je zvedel marsikatero ugodno novico. morda tudi kdaj obunkal, ali mi ne boš smela nič zameriti, Nekatere drobtine tega razgovora nam je zgodovina ker te bom vedno rad imel in ti skrbel za jed in pijačo, da ohranila. Ko je pohrustal sedmo uho, je vprašal Sidonijo, ne boš stradala niti ovsenega kruha niti suhih drobnic niti če jima je podaril Bog že kaj majhnega, kakega sinčka; zdrave gorjanske studenčine.' Po tem sladkem pomenku smrkolink ne mara, kajti je z njimi preveč sitnosti in naju je vino zmoglo in podrlo. Domov nisva šla prav lahko. premalo veselja. Gospa je zardela in rekla tiho v stran Podgorci so naju morali dolgo vleči za roke, pehati in valiti gledaje: "Do zdaj sva še sama." Nežni soprog jo je tolažil: po strmcih navzdol, dokler sva se iztreznila. Dve ali tri leta "To naj te nič ne skrbi, saj sva še oba jaka, pa če bi bila tudi po ti dogodbi sva naredila poroko in svatbo. Neizrečeno že stara, ne bi trebalo obupati. V Gorjancih vem za podrto čudno in skoraj nemogoče se mi zdi, da bi se ti ne kapelico. V nji je lep rezan kamen. Na tem kamnu se vidi spominjal več tega srečnega shoda pri Sv. Miklavžu in vse polno pičic, črnih, belih in rdečih. Kdor odmoli najinega spoznanja in zaročenja. Le nekoliko pomisli, pa angelsko češčenje, se mu naredi iz teh pičic prekrasna vem, da mi boš potrdil, da se je vršila in dovršila ta reč podoba svete Ane, ki drži v naročaju hčerko svojo Marijo. popolnoma tako, kakor sem ti jo zdaj povedala." Peter se Ti podobi se priporočajo brezdetne žene in do zdaj je bila zamisli, skoči pokonci in veli: "Da, ti govoriš resnico. še vsaka uslišana. Sveta Ana ne dá kake pokveke in Spomin se mi je oživil. Zdaj ti razložim lahko vse po vrsti, negode; otroci, ki se porode po njeni prošnji, so zdravi, kako sem potoval k Sv. Miklavžu, kaki so bili tisti Vlahi, ki krepki in dobri, da ne delajo roditeljem nikoli nobene so naju gostili, in kaj sva imela takrat na sebi. Jaz sem bil v skrbi, neprilike in nejevolje. Če hočeš, bodeva romala še novih irhastih hlačah, ti pa v mezlanastem krilu, ki se je to leto tjakaj, ali moram te še enkrat opomniti, da se boš prelepo izpreminjalo: mislim, da je bilo zeleno ali pa priporočila sv. Ani za sina, ne pa za hčer." rjavkasto." Kaj je govoril Peter Sidoniji dalje, nam ni Peter si je nalival najprej muškata in ga pocedil dober znano; gotovo pa vemo, da se je bojeval zmagovito z bokal, potem pa postavil predse veliko majoliko gadovca, iskrenim gadovcem. Zaničljivo je porinil na stran prazno ki zori v Gadovi peči in ga smatrajo vsi izvedenci za majoliko in načel trebušno banjko, v kateri se je nahajala najboljše dolenjsko vino. Gadovec ima svojstvo, da omeči "sladka repica". Srkal jo je vriskaje in prepevaje, ne sluteč, človeku srce in mu podari čudovito prijaznost in da se skriva v nji nevarni škrat, ki mu je nakanil ugrabiti ljubeznivost. Umilil je tudi Petra, da je začel zaljubljeno grofovstvo in z njim ves zemeljski raj, katerega je pričel gledati v Sidonijo in jo objemati. Ko se je zakonske komaj uživati. Ni mu še splavalo po grlu četrt banjke, kar nežnosti nekoliko naveličal, jo je prosil, da bi mu povedala se mu zmrače oči, glava obesi na prsi in truplo zdrkne s prav natanko, kako sta se seznanila in se zaverovala eden stola na tla, pogrnjena z debelo plahto, ki ga obvaruje v drugega, preden sta se vzela. Sladko se smehljaje veli bolečega udarca. Do mraka je ležal mirno v obednici, 36

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

potem pa ga je dal vrnivši se grof preobleči nazaj v Ta misel se je zapičila grofu tako čvrsto v glavo, da se ni njegove samodelne podgorske cape in odnesti zopet na dala več izruvati. Naložil je torej županu, naj skuša Pavla tisto mesto, kjer so ga pobrali prejšnji večer. tako napojiti, da bo ležal brez zavesti kje v obližju, od Tam je smrčal vso noč, dokler ga ne prebude glasne koder bi ga mogli prenesti brez hrupa v njegov grad. psovke in kletve tlačanov, ki so šli ondod na delo. Že to Grajski služabnik se je dosti trudil, ali sreča mu ni hotela jutro je prejel od njih marsikak krepak sunec od spredaj in poslužiti, da bi izvršil gospodovo zapoved. Pavel je bil zadaj v povračilo svoje zverske surovosti, s katero jih je čuden, svojeglav človek, ki ga ni znal vsak preslepiti in mrcvaril pretekli dan. Zaman se jim je grozil z biči in zasačiti. Bil je izpolnil že trideseto leto, vendar še ni mislil vislicami. Kmetje so spoznali brez težave slano grofovo nič na ženitev. Tudi je povedal, zakaj ne. Dejal je: "Stare in šalo in neskončno smešnost in sramoto Kresetovega grde ne maram, na mlade in lepe žene pa preži naš grof. Petra. Ko je zapazil na sebi kmetiško obleko, je začel Vem, da je njega že zdavnaj greh zapustil. Ali česar ne dvojiti tudi sam o svoji grajski oblasti in mogočnosti. more storiti sam, dovoljuje rad svojim mladim gostom." Najprej se je hotel ves zmešan napotiti v grad, itak se je Pavel je sploh hudo zabavljal gospodi. Za mlajših let je bil premislil, ker ga je uverilo zabavljivo grohotanje zbirajoče radi tega večkrat do krvi šiban in bičan. Pozneje se je se gospode in nje družine, da ni več grof, nego zopet tak naučil molčati; vsaj vpričo grajskih podrepnikov ni zinil bore kmetič, kakršen je bil ves čas svojega življenja, razen nikoli ni besede proti grofu. Društva se ni branil, pil pa ni v nekoliko zlatih uric, ki so mu tako hitro minile. Ljudje so njem nikoli toliko, da bi ga bilo vino zmešalo. Kadar ga je bili nanj tako razkačeni, da se niso hoteli nikoli več z njim kaka reč hudo ujezila, se je zaprl sam v svoj hramček in sprijazniti, in tudi Barba mu dolgo ni mogla oprostiti takrat se je gotovo vselej upijanil pa se zvalil na tla in spal grofice Žganje in Zoretove Ančke. Slovenski podložniki so kdaj po dva dni brez dolgih presledkov. Župan ga je vabil zdaj baje nehali jeziti se na nemške oblastnike, ker jih je zaman v grajsko zidanico, Pavel je mahnil z roko, nekaj poučila bridka skušnja, da bi delali rojaki z njimi še stokrat zagodrnjal in korakal dalje; niti pomenkovati se ni hotel z huje nego najokrutnejši tujci. njim. Ko pove grofu, da ne more ničesar opraviti, ker se Pripovedko o Kresetovem Petru sem imenoval zanimivo, opija Krese samo v jezi in prezira grajsko gostoljubje, od ali to se ve, da je ugajala samo ušesom, ki so se držala kraja gospod ni vedel, kako bi mu prišel do živega, itak se kvakarske gospode. Naši kmetje so sodili o nji drugače. je sčasoma domislil. Zopet je poklical župana in mu velel: Kadarkoli so jo slišali, so se jeli zaničljivo posmehovati in "Pavla bomo danes razsrdili, da bo pihal kakor gad. rogati. To bajko si je izmislil človek, ki se je s pametjo sprl Letošnje gorščine še nismo pobrali pri njem. Pojdi ponjo v in stepel ali je pa še nikoli srečal ni. Gospoda bi se radi z takšen čas, ko ga gotovo ne bo v hramu, n. pr. opoldne, njo oprali in olepotičili, češ mi nismo taki, kakor vpijejo kadar kmetje južinajo. Vrata bodo seveda zaklenjena. Ti kmetje; živina so Slovenci, ne pa mi. Ali naj le poskusijo rabi staro grajsko pravico pa jih razbij! Vzemi potem dati svojo moč našemu človeku, pa jim bo zagodel tako gorščine še kako vedro več, nego je navada. Pavla bo ta pesem, da jim bo prešla za vselej volja, rabiti nas za vražje sila in krivica brez dvojbe razpalila. Tolažbe si bo iskal v svoje predpustne burke. Te govorice niso graščaki nikoli vinu in potem ga bomo ponoči dvignili in prenesli s zvedeli in, da jim jo je tudi kdo ovadil, ne bi jih bila nič prašnih tal njegovega hrama v najlepšo izbo in na brigala, ker je ne bi bili verjeli. Smatrali so svoje kmete za najmehkejšo posteljo, ki jo imam." surove divjake, ki nimajo nobenega višjega čuta in Preizvrstno zamišljena zlobna nakana se posreči. Ob hrepenenja in si žele na tem svetu samo ene sreče, da bi osmih zvečer je že smrčal Pavel na grajskih blazinah in se prav do sitega napasli in obenem upijanili. pernicah. Erger-Berger skliče vse svoje uradnike in Kakor vsi plemenitaši je bil uverjen tudi ErgerBerger, da bi družino ter jim naznani voljo svojo takole: "Jutri zjutraj se posnemal Petra vsak Slovenec, kateregakoli bi doletela z gospo odpeljem. Že dolgo časa me vabi knez po kakem naključju grajska čast in oblast. Premišljeval je Pomarančar, da bi prišel k njemu in bil za botra dostikrat, kako krasno zabavo bi napravil sebi in svojim njegovemu sinku, katerega mu je Bog podaril šele v pozni gostom, ko bi ponovil duhovito šalo prednika svojega. starosti, kakor mislimo, po molitvi nekega puščavnika. Med njegovimi podložniki se je zval eden Pavel Krese. Kar Zame bi bilo grdo, ko mu ne bi hotel izpolniti te častne in je delal Peter, pristovalo bi se prelepo Pavlu, kajti sta ti nujne želje, zato odidem. Za namestnika vam puščam dve imeni kristjanom skoraj nerazločni eno od drugega. Kresetovega Pavla. Kaj se smejete? Vaša dolžnost je, ga 37

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

poslušati, kar vam ukaže. Gorje vam, ako mi ne bodete V spalnico je slišal razločno grofov glas, ki je opominjal častili namestnika. Dajte mu ključe vseh izb in shramb in gospo, naj se hitro pripravi, da se odpeljeta, preden se tudi pečatnik moj. Karkoli bo ukrenil in zapovedal, Pavel predrami. Čul je dobro tudi druge grajske ljudi, ki so potrjam vpričo vas že zanaprej. Naložite tudi tlačanom in se zabavljivo o njem razgovarjali. Videč, da mislijo igrati z vsem kmetom, da ga morajo spoštovati na isti način, njim vso Petrovo komedijo, se je začel grohotati in se prav kakor mene, niti imenovati ga ne smejo drugače nego iz srca veseliti novega svojega dostojanstva. Posteljo grofa. Posebno pa naročam vam, kuharjem in kuharicam, zapusti precej po grofovem odhodu. Sedeč na kletarjem in kletaricam, da postrežete Pavlu, kar najbolje baržunastem stolu, je premišljeval svoj namen in čakal znate in morete. Pripravite in prinesite mu ročno vse, služabnika, za katerega je zdaj vedel, da ga bo prišel česarkoli bo zaželel. Ker boste z njim brez dvojbe največ oblačit. Ker se nihče ni prikazal, je jel po izbi ropotati. govorili in občevali, zapomnite si dobro vsako besedo, Sluga pogleda skozi vrata in vpraša: "Milostivi gospod katero bo bleknil, vsako neumnost, ki mu bo prišla na grof! Če zapovedate, sem pripravljen, da vam misel, da mi boste povedali lahko vse natanko, kaj se bo postrežem." Kakor nekdaj Peter je rekel tudi Pavel, naj ga godilo v gradu, ko ne bo mene doma." svobodno obleče. Opravljen po najnovejši gosposki šegi je Po tem opominu je šel Erger-Berger spat, njegovi uradniki korakal v obednico in ukazal, naj se mu prinese masten in in družina pa so ostali še dolgo skupaj in ugibali, kaj obil zajtrk in polna banjka vina. V besedah in v vsem namerava grof s to burko in kake nasledke bi utegnilo vedenju je igral jako spretno Petrovo vlogo, kar pa ni bilo imeti prečudno namestništvo Kresetovega Pavla. Ker nič čudnega, kajti je znal bajko o njem že v otročjih letih nihče ni pričakoval ničesar hudega, so se ločili prav dobre skoraj bolje nego očenaš. Ko se vrne služabnik z jedjo in volje. Pred razhodom so smeje se čestitali eden drugemu, pijačo, ga vpraša Pavel, kje je gospodinja. Postrežnik da dobe gospodarja, ki jih bo znal gotovo bolj kratkočasiti odgovori: "Milostiva grofica so šele vstali, čez četrt ure nego strogi general. Edini Valker je stal med tem gotovo pridejo." Krese se prime za glavo in veli: "Prijatelj! pomenkom zamišljen na strani in molče škripal z zobmi. Jaz sem od včerajšnje pijače tako omamljen, da sem Ko so drugi odšli, je dejal prijatelju Lenkarju: "Na svetu pozabil celo ime svoje soproge. Kako ji besa že pravijo?" sem videl veliko bedakov, ali njihov prvak se zove Erger- Sluga ga pouči, da se zove Evzebija. Erger-Berger ni dal Berger. Iz te njegove glume se izleže lahko nevihta, ki nas Pavlu nobene gospe, ali saj ni bilo treba. Omislila mu jo je bo ugonobila vse skupaj." Lenkar je tolažil Nemca: "Ne rada grajska družina sama. boj se! Slovenski rod jaz poznam in vem, da je popolnoma Komaj je začel zalagati, privrši v obednico črno zamorjen in poživinjen. Tudi je zavladala v njem taka opravljena, jako obila ženska ter ga pozdravi nesloga, da nista niti dva kmeta istih misli. Pavel je butec. preljubeznivo in mu veli: "Preljubi moj grof! Tukaj so ključi Ko bo zvedel, da je grof, bo hotel žreti in lokati kakor vseh shramb in tudi tvoj pečatnik, vidna znamenja grajske Peter v pripovedki. Pamet imajo ti ljudje v trebuhu, ne pa tvoje oblasti. Prosim te, da mi poveš, kaj čem naložiti in v glavi." Valkerja niti te besede niso povse pomirile. ukazati podložnikom tvojim za današnji dan?" Pavel ji Nevoljno godrnjaje, je dal prijatelju roko in se napotil v odgovori zastavno: "Zlata moja Ozebica! Dela bo danes spalnico. toliko, da ga ne bo lahko zmoči. Reci vsem uradnikom, naj Pavel Krese se je prebudil to pot prav zgodaj, ko se je ostanejo dopoldne doma, da mi bodo zgotovili neka začelo komaj daniti. Stari fant je bil bistre glave in se je preimenitna pisma. Hlapci in lovci naj prineso svoje orožje kmalu domislil, kje se nahaja in kdo ga je dal našemiti v sem, da ga bom razgledal, če je čisto in nepohabljeno. gospoda. Zgrabila ga je strašna jeza. Dejal je: "Lopov se ni Vrtoglavim kmetom se ne sme nikoli nič verjeti. Nas zadovoljil s tem, da mi je razbil nova vrata in me okradel, gospode črte, da bi nas podavili precej to uro, ko bi se jim za nameček me hoče tudi zasramovati in osmešiti. Ali dali. Paziti in stražiti nam je noč in dan, da se ne prigodi bom mu dokazal, da nisem Petrove žlahte, čeprav sva oba kaka nesreča. Kreseta. Maščeval se bom tako korenito, da si bodo Posebno pa moramo skrbeti za dobro orožje in da nam je zapomnili gospoda moje ime." Brzo je uvidel, da mora vedno nabito in nabrušeno. Poroči mojo zapoved tudi krepko brzdati svojo strast in se delati neumnega, dokler vsem mladim tlačanom bližnjih vasi, da jim je priti kar si ne dobi pomočnikov. precej v grad, da jih bom opomnil z ostro besedo njihovih dolžnosti, katere izpolnjujejo tako zanikrno in brezdušno. 38

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

Kadar boš to odpravila, teci brez oklevanja v kuhinjo in pred velika vrata in na razna druga mesta, ki so se mu pristavi največje lonce, v katerih naj se skuhajo zame vse videla kaj nevarna. Gradu ni smel zapustiti noben uradnik, dobrote, ki hrepene po njih grofovski želodci. Tudi vina nobeno družinče, prestopnika te zabrane bi zadela zahtevam mnogo, in to seveda najboljšega. Naj se ga smrtna kazen. Krvnika Valkerja in Judeža Lenkarja je dal prinese gor nekoliko sodcev: steklenice in majolike so za Pavel ukleniti. Teh dveh se je bilo najbolj bati, da bi otroke in babe, ne pa za oblastnike in grofe." utegnila pobegniti in poklicati na pomoč sosedne To rekši, mahne Pavel Evzebiji z roko, in to je pomenilo, graščake in divje Vlahe. naj odide in zvrši, kar je ukazal. Ona je razumela znak in, Zdaj se je moglo začeti pravo delo. Krese zapove globoko se priklonivši, odletela k uradnikom in družini ter grajskemu tajniku sestaviti tri pisma. Na prvem naj napiše jim oznanila Kresetovo voljo in trdno njegovo vero, da ga razločno, da mu je izročil grof Erger-Berger vso svojo je prestvarila pretekla noč v resničnega graščaka in grofa. grajsko moč in pravico in potrdil pred odhodom svojim To poročilo je vzbudilo občo veselost in upanje, da bo vse njegove naredbe in ukrepe. Ko je bilo pisanje prineslo njegovo namestništvo še obilo prezanimivih dogotovljeno, so se podpisali uradniki za priče in družina novic in smeha. so se podkrižali. V drugem pismu je oprostil grofov Sum in strah mineta celo lisjaka Valkerja. Zadovoljno se pooblaščenec Pavel Krese za večne čase vse grajske zareži in reče Lenkarju: "Zdaj verjamem, da so tvoji rojaki kmete tlake, desetine, gorščine in vseh drugih davkov, res voli, ustvarjeni za bič in jarem. Če jih privežeš k polnim bremen in dolžnosti. V tretjem je razdelil grajsko polje in jaslim, mislijo, da so v nebesih, Ha, ha, ha!" Prijatelj se mu vinograde na enake dele med siromake, ki niso imeli do sladko nasmeje in veli: "Bratec! Ali ti nisem tega zmerom zdaj svoje kmetije, grajske gozde in travnike, ribnike in pravil? Vidiš, ravno zato pa se tudi ne morejo in ne smejo potoke pa je podaril občinam in vasem na skupno rabo in smiliti omikanemu človeku. Hi! hi! hi!" uživanje. Tudi pod ti dve listini so se podpisali uradniki in Tlačanom so bili povedali uradniki, da se je grof nekam podkrižali družina in kmetje. Naposled je pritisnil Pavel na odpeljal in kaj jim je naložil; ali kdo mu je namestnik, niso vsa tri pisma grofovski pečat. Ko je bil ta glavni posel nič vedeli, dokler niso prišli po njegovem povelju v grad. dovršen, so šli nemški gospodje in družina svobodno, Vsi so pričakovali, da jih bo osorno ozmerjal in morebiti kamor so hoteli, razen Valkerja in Lenkarja, katera sta bila tudi kaznoval. Vsak si more misliti, kako neskončno so se izpuščena šele popoldne. Oba sta se brez konca in kraja začudili, ko so zagledali v velikaški obleki in časti svojega veselila, da je prešla nevihta brez hujših nasledkov. Pavel znanca in prijatelja Pavla. On jih prisrčno pozdravi in jim se je jezil mnogo bolj na grofa nego na njegove veli s povzdignjenim glasom: "Po čemer so goreče služabnike, velikega svojega dejanja ni hotel oskruniti z hrepeneli in za kar so se srdito, ali zaman bojevali nepotrebno in brezkoristno osveto. Sklical je zdaj kmete, spredniki naši, dosežemo lahko brez punta in sile, brez ki so mu pomagali, pa tudi tiste, ki so bili ostali doslej kaplje krvi. Erger-Berger mi je dal vso svojo oblast in doma, ter jim dovolil, da si vzame vsak iz grada, karkoli uradniki njegovi so mi razodeli, da je potrdil vpričo njih in mu ljubi in rabi: brašno, pohištvo, opravo, orodje ali kar družine vse, karkoli bom ukrenil, zapovedal in storil. Ali hoče, razen konj in treh skrinjic za železnimi vrati, katere sama moja beseda ne zadostuje; jaz potrebujem vaše pridrži zase. Trajalo je več ur, dokler je bilo grajsko blago pomoči in podpore. Ako me boste hoteli poslušati, razgrabljeno in odneseno. Potem povabi grofov postanete še danes svobodni gospodarji svojih kmetij in namestnik vse bivše tlačane na veselo in mastno južino, svojega dela in odslej boste imeli nad sabo samo tista dva ali jim reče smeje se, da si jo bodo morali sami pripraviti. poglavarja, katerih se ni kmet nikoli branil -- Boga in Odprl je vse hleve in svinjake, vse ovčarnice in kurnike in cesarja." dal zapoditi živali na prostrano senožet, da se z njo Tlačani, čuteč, kaj namerava Krese, so se zasmejali in pogosté. Kmalu so se pekli na sto ražnjih grajski voli in dejali, da ga bodo poslušali tem rajši, ker se ujema ta telca, prasci in jagenjčki, kopuni in purani. Takisto je dal pokorščina tudi z grofovo zapovedjo. Pavel pokaže privaliti na travnik iz vseh grajskih kleti in zidanic dolgo prijateljem grajsko orožje in jim reče, naj si izbere vsak, vrsto sodov in sodcev, polnih najslajše domače in tuje kar se mu zdi najnarednejše. Strelci naj si vzamejo starine in novine. Mnoštvo jedi in pijače je bilo res samostrele in samokrese, drugi fantje in možje pa kopja, velikansko, ali trebalo je pa tudi napasti več tisoč ljudi, in sulice, sablje in meče. Ko so se vsi oborožili, pošlje stražo to Podgorcev, ki so obdarjeni z tako prostornim 39

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

želodcem, da poje in popije eden za deset Poljancev ali ker je vedel, da pazi na njegov dom celo krdelo zvestih Ribničanov. Hvaležni kmetje so obsipali Kreseta z uradnikov in služabnikov, ki bi od- vmili vsako nevarnost zdravicami, poljubci in objemljaji, on pa se je držal resno in precej v začetku, ko bi se komaj prikazala. Brez strahu je skoraj žalostno: Ko so ga vprašali, kaj ga teži, dejal je: šel spat in brez hude slutnje je rekel svojemu prijatelju "Bratje, jaz se moram še nocoj od vas ločiti in oditi v daljni drugi dan po obilnem zajtrku: "Zbogom!" svet. Gospoda mi ne bodo nikoli pozabili in oprostili vaše Spotoma je zvedel od popotnikov grozno nesrečo in svobode in mojega maščevanja. Da ostanem tukaj, bi me takrat sta mu otrpnila duh in jezik. Molče se je pripeljal do ugonobili brez dvojbe očitno ali skrivaj, prisilno ali z tožnega pogorišča. Tam je dal voz ustaviti in uprl srpo zvijačo. Denarja imam zdaj, hvala Bogu, dovolj zase in za svoje oči v grde razvaline, iz katerih je sukljal na mnogih vsakega prijatelja, ki pojde z menoj. Kdor me bo spremil in mestih še dim in ogenj. Ker se dolgo ni nič ganil in črhnil ni delil usodo mojo, bom skrbel po bratovsko zanj in za besedice, ga je pogledala gospa in obledela. Erger- Berger njegovo rodovino do smrti. Poiskali si bodemo zavetja, je bil mrtev. Notburga mu je dala položiti truplo v kjer nas ne bo dosegla sovražna roka. Pred odhodom pa rodbinsko grobnico in urezati v kararski marmor napis: moram pokončati spomin naše dolge dolge sužnosti in "Tukaj počiva v naročaju večne slave dika in ponos sramote, ta visoki strašni grad, ki nam je iztlačil toliko kvakarskega plemstva nepremagani junak, grof grenkih solz, vročih zdihljajev, krvavih žuljev in pregrešnih Anastasius Eberhart Ferhtegot Erger-Berger. Vsak kletev, ki je zakrivil toliko naših nesreč, bed, ran in trenutek njegovega dragocenega življenja je bil posvečen prezgodnjih pogrebov." To rekši, pograbi ogorek in prosi blaginji in napredku domovine in človeštva. Njegova tovariše, da bi mu pomagali zadnjikrat. Vžgali so grad v isti obupujoča vdova se utaplja v vroči reki bridkih solza, ki jo čas odznotraj in zunaj, zgoraj in spodaj. Od vseh strani pa zalivajo noč in dan." se je jel valiti gost, črn dim, ki je zagrnil kmalu nadstropja Iz tega napisa bi se lahko povzelo, da je grofica Notburga in streho, grajsko zgradbo in prizidana poslopja ter se utonila naposled v solzah, kar se pa nikakor ni zgodilo. razprostiral in ulegal daleč tja po ravni okolici in tja čez Priplavala je iz njih srečno na suho in živela še več let, ali Gorjance. Skozi dim pa so švigale in sikale orjaške ognjene to se ve, da dosti manj udobno in zadovoljno nego kače, rdeče, rumene, višnjevkaste in zelenkaste in, prejšnje čase. Brez uspeha je tožila svoje nekdanje kmete dvigujoč se do oblakov, oznanjevale Slovencem in cesarski gosposki. Hotela jih je vreči nazaj pod svojo Hrvatom prvi srečni porod narodne pravice in svobode. oblast in prisiliti, da bi ji sezidali popaljeni grad znova in Bila je že pozna ura, ko se je poslovil Pavel z jokajočimi povrnili vso storjeno škodo do krajcarja. Oni pa so prijatelji svojimi. Pet korenjaških vrstnikov se mu je bilo pokazali tri Pavlova pisma, katerim nobeno sodišče ni ponudilo za potne tovariše. Dobro oskrbljen za vsako moglo utajiti ali izpodbiti pristnosti in veljave. Svoboda se potrebo, je zajahal z njimi grajske konje in oddirjal proti jim je torej potrdila; radi nje so jim dali hrvaški sosedje krškemu brodu. Čez nekaj mesecev je prišel od njega v pridevek "kmetiški baroni". Podgorje list, da je dospel z družbo brez nezgode v Notburgi ni ostalo nič drugega imetka, nego oprava in Benetke in se tam nastanil. Dolenjski rojaki ga niso videli dragotine, v katerih je šla s soprogom k Pomarančarju, nikoli več, ali noben dan niso pozabili moliti za njegovo zlata turška kola in zvesti čuvar njenega poštenja, junaški zdravje in srečo in še njihovi vnuki so častili in Žandelj. Podgorska pravljica veli, da je zamenila voz za blagoslavljali spomin njegov. grad, ki stoji na precej visokem strmem hribu nad Savo. Ta Nikjer se ne bere, kaj je grof Erger-Berger pri knezu grad je imenovala Bogenšperk (po naše bi se reklo Pomarančarju jedel in pil, zvedel in učakal. Ali jako Kolovni vrh), zato ker ga je dobila v zameno za turška verjetno se mi zdi, da se mu je godilo pri njem prav dobro. kola. Gospoda so se silno smejali temu imenu, češ kakov V stare čase so se znali gospoda preizvrstno kratkočasiti, Kolovni vrh je ta Bogenšperk, do katerega ne more priti zvirati in ščepiriti o trudih in troških zatiranega naroda noben voz radi strašne strmine. Učenjakom je hodila slovenskega. Pri gostoljubnem gospodarju jim je minil morda na misel tudi modrost rimskega jezikoslovca, ki je dan, kakor bi trenil, preden se je končal še obed, se je tolmačil canis a non canendo, lucus a non lucendo. To začela večerja. Pri bogatem knezu ni trpel grof gotovo ni zabavljanje je grofico hudo ujezilo, pa je udarila z nogo ob glada ni žeje. Tudi strašni požar, ki se je prikazal zvečer v tla in se zaklela, da se bo vozila v svoj grad, preden dalji, mu ni mogel skaliti dušnega miru in srčne veselosti, preteče en mesec. Zbrala je svoje tlačane in jim 40

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

zapovedala, da morajo narediti precej čez ves hrib gladko Dospevši pod hribom na pisano loko, je stopil na okrogli, in široko cesto. Na vsakih deset korakov je postavila biriča ljubki griček, ki je zdaj brez imena, predniki naši pa so ga z bičem, na vsakih sto pa vislice. Ta strašila so delo tako zvali Bratovska gomila. Ves zamaknjen je upiral od tod pospešila, da se je cesta v štirinajstih dneh dogotovila. Po svoje oči v bleščečo se zgrado, v kateri je živela nežna bliskovo sta dirjala po nji grofica in Žandelj od Litije do Milka, ki je ganila pesniku srce z dražestno svojo milino in Bogenšperka. Tam so jima konji popadali in crknili. nedolžnostjo, ko je bila dopolnila komaj petnajsto leto. Z Notburga je dala precej napreči druge, pa hajdi po oni gorečo dušo ji je prepeval v nočni tišini: "Luna sije..." in še strani gore navzdol proti ljubljanski cesti. Na strmem marsikatero drugo slovensko, hrvaško in rusko podoknico klancu zadene voz ob skalo, odskoči kvišku in se postavi in pohvalnico. Minila je ura za uro, on pa se kar ni mogel navpik. Notburga in Žandelj odletita iz njega in trčita z ločiti iz obližja sladke ljubimke. Legel je naposled pod glavama s tako neznansko silo, da sta padla oba mrtva na košato drevje, ki je obraslo vrhunec Bratovske gomile, tla. Na tem kraju je že marsikaterega popotnika strašilo. delaje prijazno hladnico. Tu je počival vtopljen v radostne Opolnoči sta se dvignili iz zemlje kakor dve megleni misli in predrzne osnove, dokler ga je začel premagovati podobi, prhali objemaje se četrt ure sem ter tja po zraku, vsemogočni spanec. Toliko da je bil zadremal se mu potem se zrušili in pogreznili zopet v zemljo. Videl ju je dotakne roke lična miška in ga pozdravi: "Dobrodošel, tudi nedolžen otrok, ki se je peljal tod z očetom. O tem preljubi pevec! Ali si mi prinesel kaj odpustka, da bom pogledu je naredil križ in dejal: "Bog daj pokoj vajini duši!" pogostila z njim svoje lačne mladičke?" Hudolin se nasmehne, seže v žep in ji pomoli polno pest slaščic, ki jih BRATOVSKA GOMILA je kupil pri Sv. Roku. Miška ga prelepo zahvali in mu veli: "Ker si ti obdaril mene tako obilno, bi bilo jako grdo, da ne Pri Sv. Roku na Tolstem vrhu se je praznovalo preveselo bi razveselila tudi jaz tebe. Za povračilo ti povem staro proščenje. Po službi božji so se šli romarji krepčat z zgodbo, ki ti utegne veliko veliko koristiti in osrečiti vse izvrstnim domačim vinom in z jedili, ki so jih prinesli s sabo tvoje življenje. Poslušaj me pazljivo in ne zametuj mojih ali pa jih dobili na gori. Proti večeru se je bil prostor okoli besed čeprav so mišje." Zgovorna živalca se usekne, cerkve izpraznil, samo za eno mizo je sedelo še krdelce obriše, odkašlja, pljune in se zopet obriše, po tem tudi mladih, izobraženih Slovencev, katere je oduševljeval za mnogim inim slovečim govornikom priljubljenem in domovino in slavljanstvo z iskrenimi govori podgorski navadnem uvodu pa jame pripovedovati tole in takole: pesnik Hudolin. Ko je začel Gorjance zastirati mrak, se je Pred štirimi in tremi stoletji se je životarilo tožno in težko dvignila tudi ta odlična narodna družba. Za slovo so trčili v slovenski domovini. Divji Turčin jo je hodil malone vsako vsi njeni udje s svojim prvakom Hudolinom, želeč zdravja leto požigat in pustošit. Gospoda so se zapirali v svoje in vsake sreče njemu in njegovi izvoljenki, žarnooki trdne gradove, katerih sovražnik ni mogel lahko Hrastnikovi Milki. Izpivši vsak svojo kupico na slavo in ustrahovati, ubogi kmetič pa ni imel nikjer in od nikogar ni napredek svete narodnosti naše, segli so si mladeniči v zavetja ni pomoči. Slabiči in plašljivci so se skrivali v roke in se napotili po raznih cestah in stezah proti domu. brlogih ali bežali v daljne kraje, junaki pa se zatekali na Pesnik se je obrnil na desno in hitel skozi hosto v dolino, višave k božjim vežam in branili v svojih taborih do zadnje kjer mu je stala rojstna vas in očetna hiša. Storila se je kaplje rod in sveto vero svojo. Mnogi so popadali na krasna, topla, mesečna in jasna noč. Zrak je bil popolnoma boriščih, druge so polovili Turki in jih gnali s sabo v kruto, čist, le ob daljni Krki se je potezala tanka, komaj vidna dosmrtno sužnost. Ali često sta pomogla Slovencem Bog meglica. Oziraje se nanjo je zapel Hudolin z zvonkim in sreča, da so slavno odtirali in ugonobili besne svoje glasom, toda s slovenskim izgovorom in po svojem napastnike. V Krški dolini se je odlikoval z zmagovito napevu rusko pesem: srčnostjo med vsemi vrstniki najbolj mladi korenjak Blagne, čigar dom je stal na vinogradnem bregovju pod "Noščni kroz mir raško cerkvijo. Z malo množico zvestih tovarišev je tumit, zaskakoval Turčina brez prestanka ponoči in podnevi. V šumit hudi borbi je ubil s svojo roko poveljnika sovražnih vojsk, Gvadalkivir . . ." sinu njegovega, Abdula, pa je ujel živega. Ker je bil

41

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

usmiljenega srca, ga ni hotel ječiti. Ukazal mu je, da mora že vsi odrasli junaki. Na nji ni bilo seveda ni sledu nekdanji stanovati na Raki, dokler ne pride zanj odkupnina. brhkosti. Obraz so ji opisali mozolji in pege, kazile so ga Blagne je takrat še samoval, skoro pa si je našel ljubico tudi precej debele bradavice, ki so ji čepele ob nosu in nad Metko, ki je slovela za prvo krasotico med rojakinjami. očmi. Dogovorila sta se, da se bosta poročila precej, ko odidejo Turčin zagrmi srdito: "Kaj taka nagrada me je čakala za Turki in potihne vojni hrup. Zgodilo pa se je, da se je mojo dolgo ljubezen in zvestobo?! Te prevare ne morem ti zaljubil v Metko tudi zali Abdul. Ona se ni mislila izneveriti oprostiti, nakazna baba!" Blagnetu, itak se ji je tako prikupila lepota Abdulova, da je Ob teh besedah izdere sabljo, da bi jo posekal. Blagnečka bleknila čudne besede: "Meni je jako žal in škoda je pograbi burkle, dekla pa tolkač in Slovenki sta se zakadili brhkega mladeniča, da je Turčin. Ko bi bil naše vere, ne bi brez strahu na divjajočega Turčina. Udrihali, klestili in se ga branilo nobeno dekle in sam Bog ve, če ne bi mlatili sta njega in konja, kakor bi padala suha toča. Abdul premotil tudi mene." Blagne se je silno ustrašil te pohvale: v nizki veži ni mogel vihteti sablje, preplašeni konj pa se dal je Abdulu prostost in ga odpravil domov brez mu je vrtil, kakor bi plesal, naposled je našel vežna vrata odkupnine. Spremil ga je sam do prve turške straže. in planil na dvorišče. Bojni krič Blagnetovih žensk dvigne Vrnivši se, se je pozakonil z Metko brez odlaganja in je vso vas na obrambo. Turški poveljnik uvidi, da se je živel z njo v neskaljenem miru in krščanski ljubezni in slogi nemogoče vojskovati s toliko silo, in pobegne brez ozira do smrti. To dokazuje, da je bil on ne le junak, ampak tudi proti Savi. Spotoma je strašno z zobmi škripal in klel ter se jako previden in razumen mož. zarotil, da ne bo miroval, dokler ne nalovi in ne dovede na Vrtoglavi Abdul pa se nikakor ni mogel spametovati. V svoj dom devetindevetdeset najlepših slovenskih devic za razkošni svoji palači na Turškem je premišljeval in snoval nadomestilo grdobe Metke. neprenehoma, kako bi se maščeval Blagnetu in mu ugrabil Brzo se razve po vsi deželi novica, da so prilomastili vanjo drago ženo. Minilo je deset, dvajset in še več let, po zopet krvoločni Turki. Blagne gre nabirat črno vojsko na brezumni njegovi glavi pa je rojila še vedno slovenska gornjo Krko, na Temenico in Mirno, njegovi sinovi pa Metka. Nikdar se ni domislil, da je njena izredna krasota skličejo bližnje Poljance, Hribce in Podgorce in začno po že davno zvenela in da je grozno smešno za vsakega očetovem napotku ustavljati in prijemati sovražnike, junaka, če ljubi starikasto babelo. Abdul ni dokazal o danes od spredaj, jutri od zadaj ali pa tudi od vseh strani nobeni priliki velike bojne spretnosti in umetnosti, ali in koncev obenem. Bili so se tako junaško in uspešno, da pomogla sta mu imenitni rod in bogastvo, da ga je je prešel ves mesec, preden so mogli predreti Turki iz povzdignil turški cesar za vodnika vojski, katero je poslal Posavja do Kostanjevice. Blizu tega mesta se je vnela na Slovensko. Dosti bolj nego ta nezaslužena čast ga je kratka, ali trda bitev, v kateri je pocepalo več stotin mikala nada, da se mu izpolni zdaj neskončno hrepenenje sovražnikov. strastno ljubečega srca. Neudržno so se valile turške Kristjani ni ta pot niso bili premagani, ali izgubili so mnoge drhali proti Kolpi in Savi. Abdul pa je dejal: "To bi bila vrle tovariše in tudi vse tri Blagnetove sinove. Po tej sramota, ko bi se polastil Metke z mnogobrojno vojsko. nezgodi so se umaknili na Šentjernej. Trupla slavnih Zapleniti jo hočem sam brez pomočnikov, Blagne naj se vitezov Blagnetov so vzeli s sabo, jih položili v železne uveri, da se ne bojim ni njega ni njegove svojati." krste in zagrebli jokaje z največjo častjo in svečanostjo na Pustivši svoje vojake, je jahal po bliskovo čez ravno polje prelepi loki pod Tolstim vrhom. Na grob so jim nasuli visok proti Raki. sklad zemlje, na kateri so navalili nekoliko težkih skal, te Blagne je delal s sinovi in družino v vinogradu, doma sta skale pa so pokrili zopet z debelo plastjo črne, rodovitne mu bili samo žena in dekla, da pripravita južino in prsti. Tako je postal precej velik, okrogel grič, na katerem poskrbita za živino. so posadili prijatelji rajnkih junakov vsakovrstnega Abdul prijezdi naravnost v vežo in vpraša osorno: "Kje je žlahtnega cvetličja in gosto vrsto hostnega in vrtnega Blagneška?" drevja. Ta brežuljek je dobil ime "Bratovska gomila" v Ona veli: "Tukaj pred vami. Kaj mi boste povedali?" večen spomin, da leže pod njim trije plemeniti bratje, ki so Abdul ostrmi, da mu zastane sapa. Čas, bolezni in brige so prelili mlado svojo kri za sveto domovino in sveto vero bile Blagnetovo ženo jako posušile in nagrbančile. našo. Njih požrtvovalna hrabrost je prinesla obilno korist Porodila je možu več hčerá in tri krepke sinove, ki so bili vsi Sloveniji. Zadrževala je sovražnike več dragocenih 42

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

tednov vse dotlej, da so se mogli zbrati dolenjski in poznali ni vode ni brodniških in deželskih običajev naših. gorenjski brambovci in prihiteti na pomoč trepetajoči Neizmerne skrbi so pritiskale dušo domoljubnemu krški dolini. Slovenski vojski je zapovedoval grof poštenjaku. Zaklel se je, da se nikomur ne umakne z Humpenhorst, ki je živel zvečine v svojem visokem ali broda. Humpenhorsta je smatral za izdajalca. Iste misli so tesnem gradiču na Tolstem vrhu. To oblastno obhajale tudi druge brambovce. Grofa so črtili, ker je bila dostojanstvo so mu naklonili deželna gospoda iz znana vsi deželi njegova nečloveška krutost proti usmiljenja, da bi se z njim okoristil in se izkopal kolikor podložnim kmetom. Poslušali so ga neradi, kajti niso mu toliko iz dolgov, v katerih je tičal do grla. Njemu se po ničesar verjeli in zaupali. Čuvši, da je pobegnil na Tolsti vojni slavi niso cedile nikoli sline, dasi ni bil strašljivec: vrh, so se zagrohotali zaničljivo in si čestitali na taki izgubi. najljubše zabave so mu bile igra, šumne gostbe in surove, Dobro vedoč, da je prva potreba vsaki vojski glavarstvo in nečedne burke. pokorščina, so sklicali brez oklevanja tabor in si izvolili v Abdulu je jela vojna presedati in ga skrbeti. Težko in brez en glas za poveljnika svojega starega ljubimca Blagneta. sijajnih uspehov se je boril že z malim krdelom, s katerim Prejšnji vojni načrt se popravi in urno izvrši. Podgorci so mu nagajali Blagnetovi sinovi. Zdaj pa je stala pred njim zagrade klance, soteske in jarke, gredoče proti Novemu in mu zapirala pot znatna vojska, v kateri je bilo več tisoč mestu, večina vojske pa se razpoloži na prostranih orožja vajenih in izkušenih brambovcev. Ker je bil uverjen, spašnikih, ki so se širili takrat od Krke do Šentjerneja. Na da jih s silo ne premaga, nakanil jih je ugonobiti z levi je imela reko, desno krilo pa so ji zaklanjali denarjem in izdajstvom. Poslal je Humpenhorstu svojega neprehodni gozdi, ki so pokrivali srednje Podgorje. Blagne pribočnika, za tolmača mu pridružil zagrebškega je bil namenjen zaskočiti precej drugi dan z vsemi močmi meščana, odpadnika Grilmajerja. Ta dva mu ponudita tri sovražnike, stoječe na šentjernejskem polju. tovore zlatov, ako izroči Turkom zakrakovski brod na Krki in odide s kako pretvezo iz tabora domov na Tolsti vrh, ne Te spremembe so se dogajale tako brzo in natihoma, da pustivši v njem nobenega namestnika. Kakor marsikateri niso Turki ničesar zapazili in izvedeli. Abdul je hotel ini velikaši tiste dobe, se je polakomnil turških novcev tudi osvojiti najprej zakrakovski brod, ki je bil edini na celi Krki. Humpenhorst. Poslancem je dal besedo in roko, da stori Slovenski brambovci mu niso delali zdaj nikake preglavice. po Abdulovi volji. Misleč, da so brez vodnika, se je nadejal, da jih razbije in Turki mu prineso obetane zlate še isti dan. Doma jih ni razkropi o prvem navalu. Po zmagi bi bil udaril preko Krke hotel spraviti v strahu, da jih ne zasledi kako nezvesto in vihral plené, moré in požigaje proti Ljubljani. V kasni družinče. Dejal jih je v tri kotle in zaril v "Bratovsko noči se pridrvi na krški brod krdelo po hrvaško gomilo" pod krste Blagnetovih sinov. V starih časih tatovi preoblečenih Turkov. Med njimi so bili mnogi častniki in in razbojniki niso bili tako drzoviti kakor dandanes. tudi glavni zapovednik Abdul sam. Tolmač Grilmajer Najhujši brezbožniki so se bali in ogibali grobov, čeprav so naznani Blagnetu, da bodo vozili čez Krko odslej bratje slutili v njih zlatnine ali srebrnine. Mrliči so čuvali in stražili Hrvatje. Slovenski poveljnik sprejme prihodnike prav grofov zaklad bolje, nego bi ga bili najvestnejši služabniki. presrčno ter jih odvede pod ogromen šotor, da bi jih Prejemši turški denar, se je naredil Humpenhorst bolnega pogostil. Nalil je velikansko kupo vina in jo dal Abdulu in se dal odvesti na Tolsti vrh. Staremu Blagnetu, čuvarju govoreč: "Hrvatje drage goste, ki jim prvikrat pridejo v zakrakovskega broda, pa je naznanil pismeno, da hišo, počaste z dobrodošlico, katero zovo 'bilikum'. Prav Slovencem dohaja na pomoč jaka četa hrvaških junakov, tako vas pozdravljamo danes mi Slovenci. Uverjen sem, ki bo zasedla po njegovem povelju važni prelaz čez Krko. da ne boste prezirali tega domačega daru. Bog poživi Kadar se bodo oglasili pri njem Hrvatje, naj jim izroči hrvaške sokole, ki so se nas spomnili v nadlogah in nam zakrakovski brod in poišče sebi kakega drugega kraja in prihiteli na pomoč proti našemu in svojemu sovražniku, posla. proti peklenskemu turškemu zmaju. Prosim, da bi izpili Kakor vsem tovarišem se je tudi Blagnetu zdelo jako zdravico slovenskih bratov vsi po vrsti in to v dušek, kakor čudno, da je obolel grof tako nanagloma in izginil, ne zahteva vaša junaška šega." imenovavši namestnika. Še večjo sumnjo mu je zbudil Abdul pogleda mrko, postavi čašo predse in zarohni: "Jaz njegov ukaz, po katerem naj bi brod dobili v roke tujci, za sem se zarekel Bogu, da ne pokusim vina, dokler bo katere nihče ni vedel, kdo so in kakovi so, in ki niso trajala sedanja vojna." 43

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

Blagne se nasmeje dobrovoljno: "Kar jaz vem, si nakladajo nehote obrne in teče brez oddiha, kolikor in dokler ga obljubo vinskega posta samo božji ugodniki in bolni morejo nositi zdrave noge. Hrvatje so se mnogo pehali, da siromaki, ti pa nisi ne svetnik ne bolnik nego najpodlejši bi me prestrojili v junaka, ali vsi trudi so jim ostali jalovi. turški rokovnjač in bedak Abdul!" Prosim vas, da ne boste ponavljali takih nepotrebnih To rekši ukaže brambovcem, da ga denejo v kopel; ker ne poskušenj. Zato, da me ne mikajo pretepi, pa nikari ne mara slovenskega vina, naj se naloče slovenske vode. mislite, da vam ne bom nič pomagal in koristil. Trapasti Vojaki uklenejo Abdula in ga vržejo v Krko. Abdul je izbrbljal vpričo mene vse svoje osnove in nakane, Poveljnik ga je imenoval po pravici bedaka. Da je imel le korenito znam tudi mnoge druge turške skrivnosti, ki vas količkaj pravega razuma, ne bi se bil šel nastavljat bodo gotovo zanimale." Blagnetu. Lahko bi se bil domislil, da ga bo spoznal po Slovenci niso dolgo premišljevali, kaj bi ukrenili in kako bi glasu, obrazu in raški slovenščini, katere se je bil naučil za postopali s strahopetnim Grilmajerjem. Skoraj so se svoje nekdanje sužnosti. Kakor on, branili so se vina vsi uverili, da se ne hvali brez razloga s svojimi vednostmi. njegovi tovariši turške krvi. Tudi nje so zvezali brambovci Poročila in prijave njegove so jih zadovoljile popolnoma, enega za drugim in jih pometali v globoko Krko. Za mizo zlasti pa je bil všeč poveljniku Blagnetu. Ko ga je natanko je sedel še edini Grilmajer. Blagne mu doprinese izprašal in izvedel vse, kar trebalo, mu je naložil prijetno dobrodošlico. Pograbil jo je hlastno z obema rokama in dolžnost, da bo skupljeval in pošiljal brambovcem vino. izpraznil do dna, preden bi bil odmolil kdo očenaš, čeprav Po končani vojni se bo smel vrniti v Zagreb ali pa bo je jemala tri poliče stare mere. Ko mu je zdrknil po grlu ometal dolenjske dimnike, kakor ga bo volja. zadnji požirek, je zahvalil Slovence z dolgim govorom, ki Zarja ni bila še zarumenela, ko so Turkom naznanili se je zdel poslušalcem tako ginljiv in krasen, da so mu vpili ogleduhi grozovito prigodbo, ki se je zvršila na od vseh strani: "Živio, živio!" zakrakovskem brodu. Ta novica je predramila in oživila njihov tabor, kakor bi bilo udarilo vanj sto nebeških strel. Blagne se je čudil in ga vprašal: "Za Boga milega, kaka Naredila je v njem strah, ki se ne da misliti, nikar nesreča je zagnala tebe med turške zverine? Jezik in dopovedati. Turki so pričakovali vsak hip sovražnega čustva te razodevajo, da moraš biti naš človek." napada. Izgubivši glavnega zapovednika in najboljše Grilmajer odgovori: "Vi ste dobro pogodili, da sem vaš podpoveljnike, so obupali ne le o zmagi, ampak tudi o zemljak. Zibali so me blizu mirne vode Rinže. Za mladosti svojem rešenju. Vojska se jim je začela razhajati in bežati sem krošnjaril, pozneje pa sem se naselil v Zagrebu, kjer na razne strani brez reda, pameti in smisla. Nekateri so sem ometal meščanom dimnike. Moja umetnost jim je krenili po ravnem proti Samoboru, drugi so utekli v hosto tako ugajala, da so me sprejeli za svojega. Hitro sem se in hribe. Najmočnejša četa se je podila čez Kukovo goro. udomačil med to veselo in dobrodušno gospodo. Nekoč Gnala jo je divja želja, da bi se maščevala grofu sem se vračal iz vinskega hrama domov. Ker sem naložil Humpenhorstu, katerega je imela za krivca vse svoje pretežko breme, me je podrlo na poti, da ne vem ni kje ni nesreče in sramote. Begunci so mislili skoraj sploh, da je kako. Prebudil sem se v turškem šotoru. Vame je zijalo vzel turški denar, pa jih prevaril, da so poginili po deset grdogledih dedcev, ki so držali nože v rokah. Dejali njegovem povelju Abdul in drugi prvaki in častniki. Brez so, da se moram poturčiti ali pa mi bodo odrezali glavo. zapreke so prihrumeli divjaki v grad Tolsti vrh in zgrabili Jaz reva sem ljubil bolj zemljo nego nebesa, bolj življenje grofa, ki se je zaman klel, da je nedolžen. Privezali so mu nego zveličanje; prestopil sem k turški veri, ki je tako noge za pripognjena vrhova dveh silnih smrek, katera so prismojena in pasja, da prepoveduje ljudem najslajše potem izpustili nazaj kvišku in ga tako raztrgali. Grad darove božje: vino, pleče in klobase. Turki so me vlačili s njegov so oplenili, razstrelili in porušili, da ni ostal kamen sabo sem ter tja, da sem jim rabil za tolmača. Pitali so me na kamnu. s pusto bravino in smrdljivo riževo kašo. Taki veri in takim Blagne je dal hrib očistiti razvalin in je sezidal na njem ne gospodarjem pameten človek ne služi nikoli z veseljem. veliko, ali preprijazno cerkev sv. Roka. Ko je bila dodelana Ako pa me vzamete v službo vi domačini, bom izpolnjeval in posvečena, se je vršila v nji slavnostna služba božja, vaše zapovedi drage volje s tem pogojem, da ne bom okoli nje pa hrupna narodna veselica, na katero je prišlo stradal vina in da me ne boste silili v boj. Truplu mojemu je mnogo tisoč dolenjskih in hrvaških romarjev. Nobeden ni prirojeno čudno svojstvo, če ugleda sovražnika, da se bil tako dobrovoljen, lačen in žejen kakor Grilmajer. Jedel 44

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

in pil je za deset drugih, zato ni bilo čudo, da se je domov Ker sva bila z Miljutinom stara prijatelja, sem mu razložil grede strmoglavil v prepadino, treščil z glavo ob skalo in jaz zgodovino "Bratovske gomile" in ga nagovarjal, naj bi se ubil. Zakopali so ga lepo po krščansko na Tolstem vrhu. jo dal razkopati. Ali duša mu dolgo dolgo ni mogla najti pokoja. Dobrih tri Reče mi smejaje: "Naj bo, da se priljudna miška ne bo sto let je hodil Podgorce strašit. O polnoči se je prikazal za jezila na preboječega pesnika, ki ni izpolnil njene Sv. Rokom suh, tanek mož, opravljen po dimnikarsko, z zapovedi, pisal bom še to pomlad po slovečega našega metlo na plečih, in je začel valiti okoli cerkve velikanski starinokopa P., da nam bo razvrpal in preiskal gomilo. Ako sod vina. Valil ga je neprestano dve, tri ure. Ko pa se je se najde zaklad, si ga razdeliva s Hudolinom po bratovsko, oglasil prvi zvon, sta zdrknila dimnikar in sod po strmini kakor se spodobi. Tudi za Milko se pogodiva brez težave. navzdol in iz daljave se je slišalo čez nekaj trenutkov Zdaj je še premlada. Če pride ponjo čez dve leti, jo bo zamolklo ječanje umirajočega človeka. Prikazen je odvedel svobodno pred oltar, potem pa, kamor bo hotel, zagovoril staroverski duhovnik pred kakimi petdesetimi ali v Moskvo ali pa še dalje, n. pr. v razcvitajoči se -- leti. Razsekal je z blagoslovljeno sekiro sod, da je izteklo Vladivostok." vse vino po tleh. Brez vina pa se Grilmajer ni maral Ta pomenek sva imela s prijateljem o novem letu. Bilo je potikati po Tolstem vrhu, od takrat ga niso več videli. kazno, da se bo stvar ugodno zvršila za pesnika. Ali zopet Gospodarji tega zemljišča so si zidali pozneje pod Gorjanci se je potrdil modri pregovor: "Človek obrača, Bog obrne." nov grad, ki se zove Gracarjev turn in stoji na položni Miljutin je umrl še tisto zimo za boleznijo, ki je trajala višavi v prostornem in rodovitem dolu, spadajočem med komaj pol dneva. Hudolina pa se je polastila neozdravna najlepše pokrajine v vsi naši prelepi slovenski domovini. obupnost, poslovil se je z vsako dobro nado in tudi z Humpenhorstov zaklad pa leži še dandanes uklet v Milko za vekomaj. Prisegel je sebi in svojemu stvarniku, da "Bratovski gomili". ne bo mislil nikdar več nase, nego da bo živel, delal in Usoda ga je namenila tistemu njenemu lastniku, ki bo trpel samo za ubogi svoj narod in za človeštvo. Pred malo ljubil dom in narod svoj, da mu bo rabil ne le na svojo meseci sem izvedel, da je strla smrt tudi njega sredi korist in radost, ampak tudi na slavo in blaginjo vse naše zelenja in cvetja najkrepkejše mladosti. Humpenhorstovi Slovenije. Takega gospodarja ¸je dobila "Bratovska novci so ostali tedaj tam, kjer so bili več nego tri stoletja. gomila" baš v sedanjo dobo. Miljutin Hrastnik je resničen Morda jih bodo ogrenili izvrstni Miljutinovi sinovi, ki se domoljub in poštenjak, kakršnih živi jako malo na tem odlikujejo po očetovem zgledu in nauku z najiskrenejšo spačenem svetu. Pojdi k njemu in mu razloži imenitno ljubeznijo do slovenske domovine, knjige in narodnosti. skrivnost, ki si jo čul od mene. On je imovit mož, ali turški Kadar se bo nahajal zaklad v njih radodarnih rokah, bo rumenjaki mu bodo podvojili in potrojili bogastvo, če jih pripotoval izpod Gorjancev marsikateri dobrodejen stotak da iz hvaležnosti tudi celo polovico tebi. O ugodni priliki in tisočak v skromne blagajnice naših narodnih društev in ga prosi za roko zlate svoje Milke in jaz sem ti porok, da zavodov. boš z njega odgovorom povse zadovoljen. S temi besedami je končala miška dolgo pripovedovanje. GOSPOD VEDEŽ Poklonivši se Hudolinu, mu je želela veselo svatbo in šinila S staro Jero mi ni trebalo več shajati se na daljnih z odpustkom v svoje podzemeljsko prebivališče. Njena spašnikih. Ko se je sporekla nekaj s svojo gospodinjo, se je povest ga je tako razvnela in oduševila, da ni mogel nič pogodila z njo moja žena in jo vzela za deklo. Izpolnila je zaspati. Šel je z "Bratovske gomile" in se šetal do dne po pošteno svojo obljubo: povedala mi je še mnoge zanimive žitnem polju, ki se razgrinja med hribovjem in Staro vasjo. bajke in prigodbe iz starega in novega veka. Pri južini smo S tem duhovitim mladeničem sem govoril prvikrat pred se razgovarjali nekoč o napredku našega naroda. Jera nas petimi leti. Po kratkem znanju mi je odkril vse svoje je molče poslušala. Ko nam je beseda potekla, se je dogodke, misli in namere. Nekoč sem ga pobaral, če je oglasila tudi ona. Dejala je: "Slovenščina je dandanes priobčil Hrastniku zanimivo miškino pripovedko. vsakdanja hrana. Kamorkoli se pride, povsod se menijo, Dejal je: "Nisem se usodil. Bal sem se, da jo bo smatral za kdo je narodnjak, kdo nemškutar, kaj zamišlja in snuje prazno sanjo in bajko in se smejal in rogal moji naša, kaj protivna stranka. Jaz pa prav dobro pomnim lahkovernosti in razpaljeni mašti." tiste čase, ko niti najpametnejši ljudje niso ničesar vedeli o

45

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

slovenščini, ko so se pomenkovali celo duhovniki med storiti. On ni mislil na svojo korist, nego na korist svojega sabo najrajši po nemško, ko se je sramoval domačega naroda, na blaginjo zanemarjene in zamorjene dolenjske jezika vsak, kdor je imel na sebi gosposko suknjo, brez krajine. Dokazal je Novomeščanom in drugim svojim razločka, naj je bila plačana ali še na dolgu. Tudi meščani rojakom, da so Slovenci, in jih poučil, kake pravice jim to so se bahali in šopirili z nemščino, posebno mojstri in daje, pa tudi, kake dolžnosti jim to naklada. S svojimi bogatini. Teh pa ni bilo malo za moje mladosti. Takrat se prijatelji je ustanovil časnik, v katerem je naznanil vsemu je dobro živelo, pa tudi veliko zaslužilo. Denar se je trkljal svetu, da je mrtva Slovenija zopet oživela in se dvignila iz od vseh strani skupaj, da človek skoraj ni vedel, od kod in tisočletnega groba. Osnoval je tudi slovensko družbo, ki zakaj. Pred letom 1848 je bil krvav trpin samo kmet, se pa ni imenovala Čitalnica, nego nekako drugače. meščanu pa se ni godila nobena sila. Hiša mu je stala čista, Časnika sam ni utegnil pisati, ker je bil preobložen s brez krajcarja dolga, in na dnu skrinje mu je ležala svojimi opravili, dobil pa je zanj moža, ki je bil kakor nalašč obsežna, usnjena mošnja ali stara nogavica, vsa natlačena ustvarjen za takov posel. Ime mu je bilo menda France, to s plesnivimi križavci, šmarnimi tolarji in peticami. prav dobro pomnim, da se je pisal za Polaka. Bil je glavica, Rokodelec je bil takrat gospod, ne pa usmiljenja vreden da malo takih. Gospodje, ki so hodili v našo krčmo, ga niso berač, kakor je zdaj. Sloveči čevljar Rozman se je kdaj mogli prehvaliti. V en glas so govorili, da se ne nahaja v vsi pohvalil: kako bi jaz zdeloval, da nimam večjih dohodkov naši deželi ne pet uradnikov, ki bi se mogli kosati z njim v nego kakov cesarski uradnik ali kakov župnik. On se ni bistroumnosti, spretnosti in učenosti. Navzlic ti lagal. Pomočniki njegovi so živeli po grofovsko, jedli sposobnosti je imel precej nizko službo v cesarskem piščeta, pili starino in prejemali debelo plačo, da je niso sodišču. K nam je prišel dostikrat pit. Vselej smo se ga mogli zapraviti. Ne morete si skoraj misliti, kaki velikaši so obveselili, ker nam je povedal marsikatero okroglo in se bili v tisto srečno dobo trgovci. Denarja je bilo na svetu pomenkoval rad z vsakim človekom. Gospoda so mu kakor blata, pa ni čudo, da je obogatel vsak, čeprav je očitali, da je velik pijanec. Vino je ljubil res morebiti bolj, kupčeval samo z iglami, koncem, gobo in trakovi. V nego se sme, ali brez škode zase in za druge: on ni zapil Novem mestu je prvakoval med trgovci poštenjak stare niti zdravja niti pameti niti svojega poštenja. Ko ga je korenine Marin. V svojih magazinih in prodajalnicah je pocedil tri ali štiri stare merice, je izvlekel papir in svinčnik nakopičil blaga, da bi bil zakladal z njim lahko do malega ter je pisal in pisal, dokler je bilo kaj praznega na papirju. V pol kranjske dežele, in denarcev si je pripridil več, nego jih pol ure, kdaj še prej, je počrčkal cele štiri strani. Svinčnik ima zdaj vse Novo mesto in obenem vseh pet bližnjih pa mu je tekel, kakor bi plesal; tako urno ni znal sukati župnij. Eno hčer je dal Pilpohu, ki je bil vaša gnada, drugo noben pisar svojega peresa. Kar je napisal pri vinu, je pa doktorju Rozini. Dandanes doktorjev vse mrgoli. Kdor nesel potem za svoj časnik v tiskarnico. Mi krčmarjevi smo ne ve, kako bi ogovoril kakega škrica, reci mu: doktor, pa dejali Polaku gospod Vedež zato, ker so mu bile znane vse se bo prav malokdaj zmotil. Pred štiridesetimi leti ni bilo novice, zgodbe in skrivnosti mestne in deželske. Sam Bog take obilnosti. Gospod Rozina je bil prvi in dolgo časa ve, kdo mu jih je razodeval. Nekateri so sodili, da dobiva z edini doktor na vsem Dolenjskem. Ko je prišel semkaj, so vseh strani od znanih in neznanih ljudi pisana poročila, da se čudili ljudje in povpraševali, kaj pomeni ta beseda. bi jih priobčil v časniku. Tudi jaz sem večkrat videla, da je Izvedeli so, da so doktorji veliki gospodje in učenjaki, ki prišel kakov deček in mu stisnil v roke pisemce. Če sem ga poznajo vse cesarske in cerkvene zakone in vso pravico. vprašala, čigav je, mi je pokazal osle in šinil iz hiše. Ali jaz Čuvši to novico, so gledali gospoda Rozino in se mu menim, da na ta način ni mogel vsega izvedeti. Travnovka, klanjali tako spoštljivo kakor okrožnemu glavarju ali pa jako razumna žena, je trdila, da ima doma čarobno zrcalo, proštu. Kar je rekel on, je bilo kakor pribito. V vseh zborih v katerem se vidi vsaka tajnost, ki se godi na svetu. je imel prvo besedo in poglavitno veljavo. Večkrat sem slišala, da hodi učenjak, ki zlaga pratiko, v Prišlo je čudovito leto 1848, ki nam je prineslo brez konca globoko rupo. V tem breznu opazuje zvezde, katere in kraja vojska, puntov in zmešnjave. Povsod so ljudje razloči lahko tudi podnevi. Po premikanju planetov vpili, da se mora vse življenje predrugačiti, ali malokdo je ugiblje, kako vreme bo bodoče leto, in svojo vednost vedel kako. Posebno gospoda so bili vsi omamljeni in naznani potem v pratiki. Mislila sem: kaj, ko bi pozvedoval zmeteni. Doktorja Rozine pa ni zapustil bistri razum, takisto tudi Polak zgodbe in skrivnosti? Svoj časnik je spoznal je precej prvi trenutek, kaj je treba ukreniti in spisoval torej brez težave, ker mu novice niso nikoli pošle, 46

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

ali dostikrat je tožil, da ne sme niti desetine tega natisniti, bojimo.' Samopašna drhal je šla na grič, iz radovednosti ali kar bi želel in kar bi trebalo. Gosposka je nanj bistro pa po neumnosti so se ji pridružili tudi nekateri meščani prežala; zdel se ji je, ne vem zakaj, preglasen in nevaren. boljše bire. Začeli so krožiti nemško pesem, v kateri so se Časnik so prejemale malone vse hiše, bral ga je v slast ponavljale večkrat besede, da se mora naše cesarstvo vsak meščan, ki je znal nemški. Gospod Vedež je zbujal v podati in podložiti Nemcem. Pevcev ni nihče motil, njem gorečo ljubezen do slovenščine. Trud njegov in razsajali in blazneli so svobodno, kolikor so hoteli. Zaradi doktorja Rozine je obrodil tako dober sad, da v nekoliko miru jim niti gospod Vedež ni rekel niti besede, v časniku mesecih ni bilo v mestu nobenega poštenega domačina pa jih je potem baje prav pošteno okrcal in obral. Korliček več, ki bi se sramoval svoje slovenske matere in krvi in in njegova svojat so se zarotili, da se morajo maščevati. jezika našega. Dandanes znajo rodoljubi lepše in spretneje Dogovorili so se, da ga bodo čakali na cerkvenem shodu govoriti slovensko, nego so znali takrat. Nemški pomenek pri Sv. Roku. Zvečer, ko bi se ljudje razšli, bi planili po njem se ne čuje tako pogostoma iz njihovih ust, tudi pojo po ter ga vrgli v vrečo in nasekali. Na tak način bi ne mogel domače mnogo več in bolj umetno in ubrano, nego se je nič vedeti, kdo ga je mlatil, in bati se jim ne bi bilo nobene pelo leta 1848. Ali verjemite mi, da smo bili pa vendar za tožbe in kazni. marsikatero reč onda veliko bolj srečni, nego smo zdaj. Lepše božje poti in svečanosti jaz ne poznam, nego je Med narodnjaki ni bilo nič prepira in sovraštva, nikake proščenje pri Sv. Roku v šmihelski župniji. Kdor se hoče zdražbe, nobenih strank. Meščane je vezalo tako seznaniti z Dolenjci in njih šegami, pridi tjakaj, pa bo prijateljstvo, tako splošna, zlata sloga, da mi ni moči gotovo zadovoljen. Našel bo ljudi vsake vrste: Podgorce, dopovedati. Živeli smo kakor v raju. Če se je osnoval Belokraojce, dolinarje, meščane, kmete, obrtnike in vso kakov skupen sprehod na deželo, so vzeli slovensko trojno gospodo: pravo, jaro in posiljeno. Hribček, na zastavo, pa hajdi na Trško goro, v Otočec ali pa bliže na katerem stoji cerkev, je tako nizek, da nikogar ne utrudi, Trate, v Portovo hosto ali pa kam drugam. Teh krasnih in tako blizu Novega mesta, da zdrav človek pol ure nima veselic so se udeležili vselej vsi meščani, kakor bi bili ena kaj hoditi. Celo uro potrebuje komaj kak devetdesetleten družina, ena rodovina. starec ali kak hromak. Jaz sem šla do zdaj še slednje leto k Med to pšenico je rasla seveda tu pa tam tudi kaka ljuljka, Sv. Roku in se nisem nikoli pokesala. Kako prijazno se ali tako poredkoma, da je ni mogla dosti onesnažiti. Ta dviguje bela cerkvica na zeleni gorici in kako natanko se ljuljka so ponočnjaki in postopači. Brez njih ga ni razločuje od tod vsaka hiša, vsako drevo, vsaka cesta in nobenega večjega mesta. Nekoliko te sodrge se je steza v mestu in v obližju. Če pripeka sonce, stopim pod nahajalo vedno tudi v Rudolfovem. Leta 1848 sta lipo ali pa v gosti gaj, ki se širi za cerkvijo. Če nimam s sabo rogovilila najhuje dva negodnika, ki sta imela oba jako dežnika, me varuje hosta za silo tudi dežja. Kamorkoli se imovite in poštene roditelje. Zvala sta se Grgič in Kórliček. ozrem, vidim povsod same vesele ljudi, o njihovem Grgič je bil silen dolgin in strašno surov in nesramen pogledu sem se morala vselej veseliti tudi jaz. Pravijo, da človek. Pretepal se je skoraj vsak dan. Gorje tistemu, kdor Gorenjec, dokler je trezen, molči ali pa govori prav modro se ga je bal. Če se mu je pa nasprotnik krepko uprl, ga je o vremenu in svoji čuhi; ko se upijani, pa da zgrabi kol ali kmalu minila srčnost. Dobivši dve, tri gorke pljuske, je poleno in začne udrihati po glavah. Mi Dolenjci pa smo pobegnil. V porednosti je Grgiča Korliček še prekosal. Za taki, da nas dobra volja ne zapusti nikoli, naj smo trezni ali Ijubico si je izbral, ha, ha, ha -- črno ciganko! Kaj rad se je vinski. Komaj zapazimo pred sabo polno kupico, nam že ponašal in bahal s proštovo milostjo. Kvasil je, da ga zakipi srce, da moramo peti. Če se praznuje kaka večja povabi k sebi na pomenek in na južino, kadarkoli se vidita. veselica, se razume samo po sebi, da zahtevamo tudi Pravzaprav pa je lazil h gospodu zato, da mu je tožaril in godbo in ples. Pri Sv. Roku se vidi o taki priliki vsaka ovajal svoje prijatelje in znance. Neko nedeljo so se zbrali zabava in prijetnost, ki si je naš človek le želeti in misliti meščani v Vragovem logu na veliko veselico, na kateri so more. Matere privedo s sabo otroke, fantje Ijubice, prepevali samo slovenske pesmi. Stoje zadaj med tovariši, prijatelji prijatelje. Gospoda, kmetje, rokodelci, posli, dijaki je začel Korliček zabavljati: 'Tega paverskega krokanja -- vsak stan se raduje in kratkočasi po svoje, kakor se mu sem že sit. Pojdimo tja na onile grič in zapojmo po ljubi: grede, stoje, sede ali leže. Za odpustek skrbe nemško in kako tako, da se bodo Slovenci jezili. Danes jim slaščičarji, za telesne potrebe pa krčmarji, mesarji in moramo nagajati, drugače bi utegnili misliti, da se jih kuharice. Draginja ni presilna: za pol goldinarja se iznebi, 47

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

kdor ni pijanec in požeruh, vse žeje in lakote. Pijo ga vsi, kolena in se mu obešati okoli vratu. Zagledavši čevljarja največ pa še kmetje in sploh prosti ljudje. Večkrat se je že Rozmana, ki je šel v letu komaj po enkrat kam iz mesta, zgodilo, da se je zvedlo pri Sv. Roku do sto veder vina, mu je podal roko, nalil dve kupici in pil z njim bratovščino! posebno prej, ko nas še ni imelo tako trdo za denar. O Žlahtni Pilpoh se je sprehajal prijazno s krčmarico tako obilni pijači je obstal že nekateri čmerikast škric in Kočijaško. Babnica je bila še mlada, močno pri sebi in jako zagodrnjal: 'Kmet si ne bo opomogel nikoli, ker zatrati vse čedna, da se ni ustrašila vsakega dekleta. V tem svoje krajcarje na vino o teh nepotrebnih proščenjih. neskončnem in splošnem zamikanju je izginil, kakor vidite, Nesreča njegova so prazniki, ki ga odvračajo od dela pa vsak razloček med stanovi. Nekdo se domisli 'bratov tudi od vode, ki se mu zdi v take dni menda strupena.' Ta Hrvatov', ki so se baš krvavo bojevali proti silovitim sodba se mi zdi prestroga in krivična. Delavnikov je v letu Madžarom, in prosi znance, da bi se nabirali zanje darovi! desetkrat več nego cerkvenih shodov. Prekrasno, povsod Ljudje so zavpili: 'Živio!' in v četrt ure so nametali pol skrbno obdelano naše polje, razprostirajoče se po klobuka krajcarjev, grošev in tudi večjih denarjev. Zdaj se bregovih in dolinah, izpričuje jasno in glasno, da izpolnjuje prikaže na hribu gospod Vedež. Mladina zavrisne od dolenjski ratar vestno in marljivo svoje dolžnosti. Nihče veselja, da je letelo kar skozi ušesa. Dijak Tršinar, visok mu ne sme zameriti, ako hoče kdaj pozabiti svoje brige in korenjak, ki je stanoval več let pri sosedu, in še nekateri nadloge in se poveseliti in razvedriti kako urico v društvu drugi fantje ga dvignejo in nosijo sem ter tja na ramah. svojih sosedov in prijateljev. Dobre volje je bolj potreben, Kamorkoli so prišli z njim, je zagrmelo v pozdrav: 'Živio, pa tudi bolj vreden nego vsak drug, saj si jo bogme krvavo živio, gospod Polak! Živela Slovenija!' Pametni možje so zasluži. Kadar slišim tako bedasto grajanje, mi pride na majali z glavami in govorili: 'To se ne bo zvršilo dobro. misel stara naša pesem, ki ne porečem, da je pametna, ali Polak ima še majhno službo. Njegovi poglavarji so tukaj. ima v sebi vendar tudi nekoliko resnice: Njega časte, da ga bolj ne morejo, za njih se pa nihče ne briga. To se jim gotovo za malo zdi. Bog daj, da bi bili krivi Bratje, pijmo vince, preroki, ali strah nas je, da ga danes leto ne bomo videli naj voda tam stoji, pri Sv. Roku.' naj pije jo gospoda, k' za vince ne trpi. Stoje na nasipu pod lipo, je pridigal gospod Vedež dobre pol ure vnemaje svoje poslušalce na dosmrtno ljubezen Ni to se ne sme pozabiti, da gre pravi kmet k Sv. Roku in do matere Slovenije. Z iskrenim svojim govorom je ljudi na vsako božjo pot najprej zaradi službe božje, na vino tako ganil in razpalil, da so jokali, objemali eden drugega misli šele po sv. maši in pridigi. Gospoda pa vidijo cerkev in s povzdignjenimi rokami prisegali zvestobo slovenski navadno le od zunaj, k Sv. Roku pridejo iz prazne domovini. Prav lepo je zahvalil mladeniče, ki so ga nosili, radovednosti, da zijajo v dekleta in da morejo potem potem pa jim je dejal smehljaje se: 'Današnji dan mi doma povedati, čigavo vino je bilo najslajše. ostane v spominu do zadnjega mojega trenutka, ali na Leta 1848 se je vršilo to naše proščenje še dosti bolj svetu je že tako, da ni nobene sreče brez nesreče. Vtem hrupno in radostno nego druga leta. In po pravici. S ko me slavite vi veliko bolj, nego sem vreden, preže name kmeta je padel za zmerom težki jarem tlake in desetine. ne daleč od tod moji sovražniki z vrečo, v katero me Nove svobode se je veselil prav po otročje, kajti takrat še mislijo nocoj stlačiti in namahati zato, ker sem jim povedal nihče ni mislil, da bo treba plačati tisto vražje v svojem časniku resnico.' Dijaki se spogledajo; njihov 'poškodovanje' (odškodovanje), ki je zaprlo toliko vodnik Tršinar se zakolne: 'Mi smo vam poroki, da se to dolenjskim gospodarjem sapo. Dijaki in drugi narodnjaki ne bo nikoli zgodilo, ali prosimo vas, da nam svoje so bili oduševljeni zaradi slovenščine, kateri se je priznala sovražnike imenujete.' Gospod Vedež ni hotel nikogar veljavnost tudi po zakonu. Ves hrib se je napolnil s ovaditi, mahnivši z roko je pustil fante in se zamešal med srečnimi ljudmi. Pri vseh odrih, v vseh druščinah so se tovariše in stare prijatelje. razlegale pesmi, zdravice, burke, šale, smeh, vriskanje in Dijaki so se posvetovali, kako bi zasledili lopove, ki so ukanje. Graščak iz bližnjega gradiča je napajal svoje hoteli osramotiti njihovega ljubljenca. Sum je letel na pet nekdanje podložnike in se ni kar nič unejevoljil, ko so mu negodnikov, posebno pa na Grgiča in Korlička, ker sta bila jeli, grohotaje se, laziti samopašni kmetiški paglavci na 48

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

onadva v mestu glavna nemirnjaka. Zarotnikov ni bilo Še čez štirinajst dni mu je bil obraz ves lisast in roke polne treba dolgo iskati. Tršinar ju je našel v tesnem jarku, po križajočih se črnih in sinjih prog in riž. katerem se gre od Sv. Roka proti Šmihelu. Korliček je Ko so dijaki mislili, da so ga dovolj kaznovali, so izginili držal v roki culico, v kateri je bila vreča. Ker se je delala že natihoma kakor sence; v gozdu je ostal Korliček sam. Bil je noč, nista zapazila, da se je skril v bližnje grmovje in ju tako stepen, da se nekaj časa ni mogel niti ganiti. Ali šibe poslušal. Pomenkovala sta se, da bosta napadla gospoda niso bile največja beda, ki je prišla ta večer nanj. Komaj so Vedeža v jarku, ko pojde po svoji navadi med zadnjimi tod ga pustili sovražniki, so se mu jele prikazovati vsakovrstne domov. Dejavši ga v vrečo, bosta zažvižgala trikrat na neznanske pošasti, da nas varujta Bog in Mati božja take prste. To znamenje bo zbralo vse tovariše. Gospoda groze. Strašilo ga je neprenehoma vso dolgo noč do Vedeža bodo odnesli v hosto in ga tam nabijali, dokler se sončnega vzhoda. Človek se mora čuditi, da je ostal živ in ne bodo naveličali. zdrav. Najprej se je oglasil nad njim čuk. Tudi na bližnjih Tršinar vstane in odide nazaj k dijakom ter jim naznani, kaj drevesih so vpili čuki in sove. Teh ptičev se je bal že od je izvedel. Nastopila je noč, ki je bila lepa in svetla. Ljudje nekdaj, ker je vedno slišal, da so hudourniki, ki naznanjajo so se napotili domov zvečine že popoldne, o mraku se je smrt, ogenj, točo ali kako drugo veliko nesrečo. Ko je prostor okoli cerkve spraznil skoraj povsem. Točil je samo potihnilo skovikanje, se je začula tožna mrtvaška pesem. še en krčmar, pri njem so pili Korličkovi tovariši. Sem pa Korličku je strah poživil ude. Vzel je iz žepa nožič, da bi tam je stala kaka gruča veseljakov, prepevajočih razparal vrečo in pobegnil. Naredivši majhno linico, je zaljubljene čenče in kvante, in je taval in se zaletaval kak nazaj odskočil. Mimo njega je šel sprevod. Beli možje brez posamezen pijanec, dokler ga ni položilo vino na trdo glav so nesli odprto rakev, v kateri je ležal krvav in zemljo. Pod cerkvijo je rasla velika, stara lipa, katero so že razmesarjen mrlič. Korliček zamiži, da ne bi gledal te davno posekali. Pod njo se je šalil gospod Vedež z godci in strahote. Ko zopet odpre oči, je zijal vanj ogromen vol, iz mladimi meščani, svojimi častilci in prijatelji. Tršinar gobca mu je švigal plamen. Za njim se je prikazal krilat, zašepeta dijakom, da je treba iti na delo. Šli so v jarek in ognjen zmaj, še stokrat groznejši od vola. zasačili oba zarotnika. Grgič se jim je iztrgal in pobegnil. Korlička pa je zmašil Tršinar v vrečo in ga zadel na ramo. Priletele so potem dolge, rdeče kače. Zadnja je bila bela in Breme ga ni dosti težilo. Tekel je z njim po jarku navzdol, na glavi je imela svetlo krono. V nji je bil vdelan žlahten potem pa zavivši na levo po poti, ki gre pod hribom v kamen, ki se je svetil kakor sonce. Kače so strašno sikale goščavo. V ti hosti se ni bilo bati nobene priče. in pomaljale proti njemu strupena žela, da bi ga pičile. Fantje obesijo čvrsto zavezano vrečo na močno vejo Zdajci privrši silna reka. Iz nje so vzdigovale velikanske visokega drevesa, ali prav nizko, niti seženj nad zemljo. ribe svoje ostudne glave. Zaganjale so se vanj od vseh Korliček, slab junak kakor Grgič, se je ustrašil sovražnega strani, da bi ga požrle. In tako je zamenila ena nakaza zaskoka tako silno, da je omedlel, in ni vedel ničesar, kaj drugo. Proti jutru so izginile pošasti, zabučala pa je delajo z njim. Ko se je predramil, je že bingljal z drevesa. nevihta, kakršne še ni doživel Korliček. Polomila je vse Slišal je na pol glasen razgovor, ali razumeti ni mogel ni drevje okoli njega in se zaletavala v hrib, da se je tresel besede. Po vreči je jela tipati mrzla roka. Korliček jo je kakor mrzličen bolnik. Vihar je metal vrečo gor in dol, sem čutil na rami, na glavi in za vratom, potem se mu je zdelo, ter tja, da so vse kosti pokale v jetniku. Butilo ga je vsak da se pomiče polagoma po hrbtu dol proti nogam. Ko je hip ob zemljo ali pa ob veje in deblo. Tisto noč je divjala otipala kraj, katerega je najbrž iskala, je nekdo zavpil z nevihta tudi v Novem mestu. Z naše hiše je vrgla več nego gromovitim glasom: 'Udri!' Zdajci so začeli padati na sto kosov opeke in na sprednjem koncu nam je pobila vsa jetnika od vseh strani udarci, rezki, bridki in gosti kakor okna. Med viharjem je tudi grmelo in treskalo skoraj brez rogljata suha toča. Zaman je javkal in klical na pomoč, presledka. Strela je zapalila dva mestna kozolca. zaman je zvijal in meteljal v svojem zaporu. Premetavanje Zbeganemu Korličku se je dozdevalo, da se je omajal ves mu nadloge ni zmanjšalo, nego jo povečalo in pomnožilo. svet in začel plesati okoli njega. Najprej mu je priskakal Prej so letele šibe samo na eno, in to na tisto mesto, pred oči ljubenski hrib, potem Rasno, Mehovo in Gorjanci. katero je odločila zanje priroda in šega vseh narodov, zdaj Še huje pa je ostrmel in zatrepetal, ko se je užgala gora za pa so ga smukale tudi po nogah, po rokah in celo po glavi. goro, vas za vasjo in naposled tudi Novo mesto. Njegova rojstvena hiša je stala vsa v plamenu, Obup mu da srčnost, 49

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

da prereže vrečo. Stopil je na zemljo in se uveril, da to, kar vsak dar in ni pozabil noben dan moliti za dobrotnike. je videla njegova zmešana glava, ni bil požar, nego Tako je beračil mnogo mnogo let, vsem ugoden, nikomur svetloba vzhajajočega sonca. Tako trdo se je pokoril nadležen, dokler ga nista pritisnili medla starost in težka lahkomiselni postopač za svojo hudobno nakano! Domov naduha. Zdaj, ko se ni mogel več šaliti in prepevati je prišel bled kakor smrt. Kazen, katero je pretrpel, je okroglih pesmic, so ga jeli rojaki grdoglediti in zaničevati. ostala ljudem dolgo časa skoraj neznana. Dijaki so molčali, Odrezali so mu kosec suhega kruha, nikjer pa mu niso ker so se bali profesorjev, ki bi bili za tak postopek ponudili tople jedi ali kupice vina. Žalosten je hramal zapodili brez dvojbe marsikoga iz šole. Korliček sam pa starček iz Podgorja proti Novemu mestu, prosit gospode, tudi ni hotel povedati svoje neizrečene sramote. Svoji da bi ga sprejeli v tamošnjo bolnico. materi se je nalagal, da so ga prijeli razbojniki ter ga Sreča ga mesar Ponomár, ki se je prej dostikrat smejal zvezali in zavlekli v hosto. Tam pa si je oprostil roke in se njegovim burkam, ter ga vpraša, kam se je namenil. Berač jim branil tako junaško, da so ga morali pustiti. V temi je zdihne: "V mestno bolnico." Mesarju se stori inako. Dasi je zablodil, prenočil v gozdu in videl tiste prikazni, o katerih bil sam ubog, je pomagal rad vsakemu revežu, tudi Miha sem vam pripovedovala. se mu je v srce smilil. Reče mu: "V bolnicah se beračen Kar so ugibali gospoda Vedeža prijatelji, se je uresničilo že slabo streže. Vi pojdete z mano. V moji hiši boste imeli čez dobre štiri mesece. Gospoda so ga premaknili iz vsaj pošteno juho in še kak drug tečen založek. Moja žena Novega mesta o božiču leta 1848. Dobil je službo, če me bo pazila, da ne boste ni stradali ni zmrzovali. Dokler se spomin ne vara, v Ribnici. Ubogi Sloveniji pa so dali njeni ne okrevate, vas ne bomo zapustili." Po teh besedah sovražniki piti omotice ter jo položili na posteljo, na kateri poda beraču roko in ga prisili, da gre z njim. Odkaže mu je trdno in zdržema spala do leta 1865. Tisto leto so snažno izbico, v kateri je bila peč in mehka postelja. Miha prekrstili Novo mesto v Rudolfovo. To svečanost so prišli leže in skoraj mu prinese gospodinja juhe in mesa, da se je praznovat iz Ljubljane prekrasni junaki v rdečih srajcah. okrepčal. Ostal je pri teh blagih ljudeh več tednov. Skrbeli Stopivši k speči Sloveniji, so zavrisnili: 'Noč in tema je so zanj, kar so najbolje mogli, ali ljubo zdravje se mu ni minila, zopet nam sveti jasen, prijazen dan, čas je, da hotelo povrniti. Čuteč bližnjo smrt, pošlje po gospoda, da vstaneš in se veseliš svojih otrok in prijateljev.' Slovenija ga je izpovedal in obhajal, potem pa pokliče Ponomárja in se je dvignila in od takrat se ni dala več omotiti. V prvi vrsti mu veli: "Bog je tako odločil, da bom jaz še danes umrl. Vi tistih, ki so jo oduševljeno pozdravili, je stal Korliček za ste bili edini človek, ki me je omiloval v moji nadlogi, zato zgled vsem meščanom in v očiten dokaz, da nekateremu boste pa tudi moj edini dedič. Moja oprava ni vredna človeku ni treba ustnih naukov, nego da ga spametuje ničesar, ali v moji palici boste našli zaklad, ki vam bo veliko tudi -- kaka vreča." koristil, ako ga boste tako rabili, kakor vam bom naznanil. Najprej pa čujte, na kako čuden način mi je prišla ta NARODNA BLAGAJNlCA znamenita palica v last. Po svojem siromašnem podgorskem očetu nisem dobil ni denarja ni kmetije. Že za Po Dolenjskem je hodil pol stoletja plečat, dolg berač, ki je rane mladosti sem se moral hraniti sam s svojimi žulji. bil s svojim tožnim stanom popolnoma zadovoljen. Zaradi Delal sem največ v hrvaških gozdih. Tam je padel name vedne dobrovoljnosti so ga zvali ljudje: "Veseli Miha, hlod in mi pohabil desno roko, da nisem mogel vež služiti. Veseli Podgorec." Naj je stopil v kmetsko hišo, krčmo ali Kar sem si bil prihranil, sem potrošil, preden je prešlo leto, vinski hram, povsod so ga pozdravljali glasno in radostno: potem je bilo treba iti beračit. Živel sem slabo in skopo "Dobrodošel!" Miha je kratkočasil mladino in starce s kakor še nikoli. Tiste čase je hudo stiskalo našo deželo. svojimi poskočnimi pesmicami, mičnimi pripovedkami, Zemlja ni rodila skoraj nič, ljudje so cepali od lakote. bistroumnimi ugankami in domišljaji. Sile ni trpel nobene. Dostikrat v vsi vasi nisem ulovil niti skorjice kruha. Kdaj Kmetje mu niso dajali le kruha, ampak ga vabili tudi na sem se odteščal šele zvečer in nikoli se nisem smel za južino in večerjo in v krčmah je dobival razen štruce tudi gotovo nadejati, da se bom jutri do sitega najedel. mesa in vina, kolikor je zaželel. Drugi berači morajo ležati Grozovito me je bolela in skrbela ta moja revščina. Vsak ponoči v nastilu ali pa na sami slami, Mihi pa so prinesle dan sem molil, da bi skoraj umrl, ali Bog mi ni uslišal gospodinje vselej tudi kako rjuho, plahto, star plašč ali nespametne prošnje. oguljen kožuh, da se je z njim ogrnil. On je bil hvaležen za

50

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

Binkoštni ponedeljek sem romal v Stopiče, kjer so Starček me prime za roko in veli: 'Potolaži se! Ker so tvoje praznovali cerkveni shod. Zbralo se je po stari navadi vse želje tako ponižne in skromne, ti hočem pomagati.' polno Podgorcev, ali po službi božji so šli poklapljeni Ko se je storila noč, vstane blagi moj tovariš ter mi reče: precej domov, krčme so ostale prazne in tihe. Kdor je imel 'Brate, hodi zdaj z mano. Ti si mi dal južino, jaz te vabim k še kaj denarcev, jih je varoval, da si kupi v mestu komisa in sebi na večerjo.' Zavila sva proti izvirku Težke vode in šla ovsenjaka, vino je hodilo kmetom malo na misel. Dolga in kakih sto korakov. Vekomir se ustavi pod strmo skalo. V težavna gorska pot je mene tako upehala, da sem nji so bila tesna, skrita vratca, ki so se precej odprla, ko se premikal komaj noge, ki so mi bile že oslabele zaradi jih je dotaknil z brojanicami. Stopila sva v lep, razsvetljen neprestanega posta. Dejal sem: Moram se okrepiti, če ne, hram, v katerem je stala pogrnjena miza in nekoliko omagam. Šel sem v prvo krčmo in si dal prinesti pred hišo stolov. Vekomir vzame iz omare rumene pečenke, rahle merico vina. potice in majoliko vina. On ni pokusil ničesar, jaz pa sem Ta koča je stala na strmem bregu. Pod sabo v dolini jedel v slast kakor volk, tako dobro in obilno nisem še zagledam častitega starca, ki je sedel na kamnu in molil na nikoli večerjal. brojanice. Bela brada mu je visela do pasa, v obraz in život Ko sem popil vino, ki je bilo pravi vivodinski pridelek, mi je pa ga ni bilo drugega nego kost in koža. Posušila so ga začel razkazovati starec taka podzemeljska čuda, kakršnih leta, še bolj pa, kakor sem menil, strašna lakota, ki je bi iskal zaman po vseh kraljestvih in deželah. Mislil sem, pomorila takrat pod Gorjanci več ljudi nego dvajset let da se nahajam v nebesih. Iz hrama se je prišlo po pozneje prva kolera. Zdelo se mi je, da se mož milo ozira gladkem, marmornatem hodniku v tri velikanske dvorane, gor proti meni. Zapekla me je vest. Mislil sem si: Jaz sem ki so se razprostirale ena za drugo. Vsaka njih je bila res na vso moč truden, ali proti temu ubožcu sem mnogo mnogo večja in krasnejša nego sloveča zagrebška korenjak in junak; brez vina bom prebil laže od njega. cerkev sv. Štefana. Stene so se jim svetile in lesketale, Hitro vstanem in odidem z merico v dolino. kakor bi bile ulite od najčistejšega zlata in srebra. Strop so Starcu so zaigrale solze v očeh, ko sem mu natočil kupico. jim podpirali debeli, prelepo izrezljani stebri, katerim sem Veli mi z ginjenim glasom: 'Mene baš ne tare nikaka sila, dogledal komaj do vrha. Zloženi so bili od samih dragih ali bil bi greh, ko bi preziral dar, ki mi dohaja iz pravega kamnov in biserov. Med stebri so stale visoke železne človeškega srca.' Popivši merico, me opomni, naj nesem kadi, napolnjene z zlati, srebrniki ali pa z žlahmimi posodo nazaj, potem pa se vrnem k njemu, da se bova kaj demanti, ki so sijali tako živo in svetlo, da se je razločila v pomenila. Razgovarjala sva se prijazno in prijetno, da dvoranah najmanjša stvarca lahko brez luči. Jaz sem nisem vedel, kako in kdaj je minil dan. Vprašal sem ga, kdo strmel in se zamikal in se kar nisem mogel nagledati in je in od kod. Odgovoril mi je: 'Meni je ime Vekomir. načuditi. Smehljaje se izpregovori Vekomir: 'Kajne, da ni Porodil sem se v veliki in lepi vasi na šentjernejskem polju, slabo založena ta naša narodna blagajnica? Zdaj pa me katero so porušili pred tri sto leti Turki, da se ji ne pozna poslušaj, za kakove potrebe nam je bila podarjena in zdaj noben sled več. Domovino svojo sem ljubil tako namenjena. Po sedanjih hudih letih bodo nastopili dobri goreče in resnično, da sem žrtvoval zanjo ves svoj imetek, časi. Kmet bo prideloval vsega dovolj in zapihala bo ostra vso svojo rodovino in naposled tudi svojo kri in svoje burja, ki bo odnesla tlako in desetino. Gospoda bodo življenje. V nagrado me je namestil višji naš gospodar za škripali z zobmi in prežali na priliko, da si prisvoje čuvaja njeni blagajnici in mi podelil milost, da ne pojdem izgubljeno oblast nazaj. Zavladal bo cesar, ki bo ležal vse prej s tega sveta, dokler ne učakam dne nje slavnega svoje življenje bolan na postelji. Služila mu ne bosta ni duh odrešenja in vstajenja iz groba.' -- Vekomir pa me je ni truplo. Namesto njega bodo zapovedovali zlobna pobaral, če ne preklinjam svoje usode, da si moram iskati gospoda. Hoteli bodo kmetom prodati zemljo in jih prisiliti kruha po tujih hišah. Dejal sem: 'Nikdar še nisem klel svoje zopet na tlako in desetino. Razpisali bodo tako nesreče. Beraštvo mi je naložila božja volja, katero mi je neusmiljene davke, da jih ne bodo zmagovali niti častiti in slaviti. Jaz bi nosil vesel to težko breme, ko bi najskrbnejši gospodarji. Vsa stara plačila bodo ne le dobil vsak dan le toliko kruha, da bi se nasitil. Drugega ostala, ampak se podvojila in potrojila. Prišla pa bodo tudi priboljška si ne želim nobenega, dokler bom zdrav. Bridko mnoga nova, kakršnih ni bilo še nikjer, odkar obseva našo se mi zdi samo to, da mi ljudje ne morejo dati niti živeža.' zemljo nebeško sonce. Pred vsakim malinom bo stražil vojak in zahteval od vsakega mernika žita, ki se prinese, 51

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

četrtino. Na trgih se bo jemala desetina od vsega blaga, ki skoro v ogromno morišče in pogorišče. Mesta in vasi nam se bo prodajalo. Na vseh cestah in stezah bodo stali biriči bodo popalili in razdejali, od morja do Drave, od Kolpe do in pobirali po grošu od slednjega popotnika, naj bo tujec Triglava ne bo ostala nobena cerkev, nobena hiša. V ali domačin. Kdor ne bo imel groša, ne bo mogel iti niti v porušenih človeških bivališčih se bodo naselili volkovi in cerkev. Davek bo treba dajati od vsakega drevesa, od krokarji ter se pasli z mesom ubitih naših rojakov. Naši vsake trte, od vsakega sadeža in posevka. Kdor bo hotel možje in mladeniči bodo popadali v nesrečnih bitkah. Brez gojiti cvetlice, bo moral plačati od slednje celo desetico. milosrdja bodo podavili srditi krvniki sive starce in drobno Od petelina bo letne štibre 5 gld., od kokoši 2 gld., deco, device in žene naše pa sramotili in si jih vzeli za desetkrat več pa še od konj in goved. Od tolikega ljubice. Kdor bo utekel iz občega poboja, se bo skrival v zatiranja se bo razlegal jok in stok po vsi slovenski zemlji odljudnih brlogih, smradnih duplinah in podzemeljskih od enega konca do drugega. Takrat bom poklical jaz svoje jazbinah. Otroci teh ubežnikov bodo rastli brez krsta, rojake in jim odprl prvo dvorano. Razdal jim bom vse, kar očetje in matere njihove pa umirali brez tolažbe svetih je v nji nakopičenega. Na tak način bodo plačevali zakramentov. Ljudje se bodo hranili v svojih zavetjih kakor strašanske davke brez težave in gospoda ne bodo mogli divje zveri s travo in koreninami, kruh si bodo mesili od izvršiti svoje peklenske nakane. To grozno dobo bodo stolčene hrastove in smrekove skorje. V vsi Sloveniji bo zamenila leta splošnega miru, blaginje in veselja po vsi nastala beda in gorje, kakršnih ni videla niti v tisto krvavo naši domovini. Vladal bo razumen in plemenit cesar, ki bo dobo, ko so jo hodili malone vsako leto plenit in požigat naš rod ljubil in ga branil sile in krivice. Naši kmetje si bodo besni neverni Turki. V ti neskočni revi bodo spoznali ljudje tako opomogli, da bo najubožnejši jedel vsak dan meso in svoje grehe in s skrušenim srcem prosili Boga oproščenja popil polič vina. Gospodo bo to neznansko peklo in kačilo. in podpore. Njih resnično kesanje in trda pokora bosta V vojni bodo cesarja izdali in se združili z njegovimi utolažila njegovo jezo. Ozrl se bo zopet milostivo na sovražniki. Zaradi te njihove nezvestobe bo izgubil celo Slovence ter jim poslal mogočnega odrešenika in polovico cesarstva. Verni kmetje pa ga bodo prosili, naj maščevalca. Zbudil se bo iz tisočletnega spanja Kralj jim da orožje in ponovi boj. Cesar jih bo poslušal in zbral Matjaž ter nam prihitel na pomoč s svojimi junaki, katere črno vojsko, s katero bo premagal vse sovražnike in jim bo pripeljal iz daljnih krajev čez pet visokih gora, čez pet vzel nazaj ne le vso polovico cesarstva, ampak še mnoge globokih voda. Njemu se bo odprla tretja dvorana. Z druge dežele, ki prej niso bile njegove. Po končani vojni radostno dušo mu bom odprl neizmeme zaklade, ki se v bo pregnal brez milosti izdajalsko gospodo in ji zaplenil nji hranijo, da bo mogel dajati plačo svojim vojakom v vsa zemljišča, domovja in poslopja. Ukazal jih bo prodati, hudi in dolgi vojni. Sovražnikov bo privihralo nanj kakor naj jih dobi tisti, kdor bo zanja največ ponudil. Takrat se listja in trave, ali ne bo se jih niti bal niti se jim umikal. bo odprla našemu narodu druga dvorana. Kmetom bom Napadal in odganjal jih bo sedem let. Zadnji, poglavitni boj razdelil vsa bogastva, katera vidite v nji. S temi zakladi se bo vršil osmo leto na Ljubljanskem polju. Trajal bo brez bodo šli veselega srca na dražbo in si kupili vse graščine in presledka od velike do male maše. Ta dan bo posekal pod pristave, vse palače, rudnike in tovarne, vse blago in vso Šmarno goro Kralj Matjaž s svojo roko cesarja in vodnika zemljo, s katero so gospodarili prej sovražniki njihovi in sovražnih vojsk in potopil ostanke njegovih krdel v deroči cesarjevi. Rojaki naši ne bodo zdaj več vedeli, kaj je Savi. Po slavno končani vojni bo prišel za našo domovino revščina, skrb in nadloga. Godilo se jim bo tako dobro, da že zdavnaj prerokovani zlati vek stanovitnega miru, si bodo stregli lahko vsak dan s pečenko, potico in starino blaženstvu in poštenja. Moč njenih sosedov in in se vozili v dragih kočijah s štirimi konji. Toda ta sreča, nasprotnikov bo ležala v prahu, razbita na drobne kosce, žal, ne bo trajala dolgo. V svoji obilnosti se bodo Slovenci in nikdar več se ne bodo tako okrepčali, da bi jo mogli napuhnili in razvadili. Ne brigaje se za dušo, cerkev in nadlegovati in ji kratiti svobodo. Slovenci bodo ljubili druge svete reči, bodo mislili samo na posvetne veselice Boga nadvse in svojega bližnjega kakor sebe in bodo s in šale. Zapustili bodo Boga in Bog bo zapustil njih. V tem dokazali, da so vredni svoje sreče in nebeškega pravični svoji jezi bo preklel in zavrgel našo domovino. Od blagoslova. Izginile bodo vse grešne strasti, z njimi vred vseh strani se bodo privalili vanjo sovražniki našega rodu pa tudi vse stiske, toge in skrbi. Veselo, ali hvaležno in in imena. Omehkuženi narod se jim ne bo mogel upirati. zmerno bodo uživali ljudje darove božje. Vsak bo imel Teptali in pustošili nam bodo deželo, da se bo spremenila toliko, kolikor bo potreboval zase in svojo rodbino. V 52

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

deželi ne bo nikjer niti siromaštva niti prevelikega rabiti zaklad, ki je v nji. Zabičaj mu, naj ga ne troši na bogastva. Takrat se bodo te sijajne dvorane oživile in noben način in z nikakim izgovorom na lišp in ničemurne postale dostojen dom zmagoslavja in veličanstva. V njih posvetne zabave in naslade. Ako boš volil palico trgovcu, bo stanoval sam Kralj Matjaž, vladaje po volji božji in opomni ga, da mora tudi zanaprej kupčevati s svojim narodni zveste Slovence in njihove brate, ki bodo hodili denarjem, dokler bo mogel zdelovati. Če bo pa trpel brez od vseh strani k njemu kakor dobri otroci k svojemu svoje krivice kako izgubo ali zabredel v dolgove in druge skrbnemu očetu. Ubogo in zaničevano naše Podgorje pa zadrege, se sme zateči brez greha k zakladu in si se bo jelo zvati obljubljena dežela, kateri bodo zavidala pomagati. V takem primerljaju mu bo zalegel tako dobro, oblast, slavo in krasoto vsa ljudstva in kraljestva tega da utegne silno obogateti, ne da bi škodil s tem truplu ali sveta.' svoji duši. Zdaj, dragi bratec moj, pa idi zbogom, na zemlji Ko mi je Vekomir nehal razkladati te prevažne zgodbe se midva ne bova več videla.' pozne naše bodočnosti, je uprl resno svoje oči vame in mi Po teh besedah mi je segel Vekomir v roko in me spravil velel: 'Če si jemal mojo povest pazljivo na ušesa, si lahko do vrat, ki so se zdajci zaklenila za menoj. Ko sem stopil uvidel, da so ti zakladi odločeni našemu narodu v skrajni na plano, je pokrivala vso okolico gosta, črna tema, v srcu sili, da otme z njimi sebe in svojo domovino tujega mojem pa je zasvetil jasen dan, ki me je ogreval celih gospostva, sužnosti in pogube. Dani torej niso bili zato, da štirideset let. Pomračil se mi je šele v ti moji prvi bolezni, bi kdo zanje pijančeval in igral in si kupoval svilnato ki je obenem tudi poslednja. Vekomirov duh me je oprostil opravo in ljubezen lahkomiselnih deklet. Gorje tistemu, kakor bi trenil vseh skrbi, stisk in bridkosti. Moj beraški kdor bi jih tratil na razkoš in pregrešne ali nepotrebne stan se mi je zdel tako prijeten in udoben, da ne bi menjal veselice. Po kratkem užitku bi mu prinesle neizogibno z nobenim kmetom in nobenim gospodom. Pohajal sem mučno bolezen in nesrečno smrt. Zapomni si dobro te po lepem božjem svetu dobre volje, čil in lahek kakor kak moje besede, kajti dobiš tudi ti nekoliko peščic teh tajnih nedolžen otrok. Razveseljeval sem ljudi s pesmimi in dragocenosti. Kar je popadalo z vrha kadi demantov in šalami in dobil od tod svoj pridevek 'Veseli Miha'. Čakala denarjev na tla, jih smem pobrati brez greha in dati, me je izvrstna hrana in pijača, kjerkoli sem se pokazal. komur me je volja. Nocoj bom obdaril tebe, kakor sem se Tako dobro kakor jaz, ni živel noben Podgorec in Poljanec. ti zarekel zunaj na grivini.' To rekši vzame Vekomir Palice mi ni trebalo niti načenjati. Držeč se natanko debelo, votlo palico ki je slonela ob stebru, in naspe vanjo Vekomirove zapovedi, sem ostal zadovoljen in srečen do do polovice demantov, drugo polovico pa napolni z zlati globoke starosti. Spominjaj se je vedno tudi ti, prijatelj in srebrniki. Palico mi stisne v roko in veli: 'Tale tovarišica Ponomár, in godilo ter vršilo se ti bo vse po svoji volji, te bo spremljala odslej po vseh tvojih potih in te varovala kakor si boš želel sam." vseh skrbi in nadlog. Ostani, kar si bil do zdaj, revež in Svojo dolgo pripovedko je dovršil berač Miha s hripavim berač. Kadar boš prejel od ljudi toliko, da boš prebil lahko in slabim glasom. Moči so mu brzo upadale. Začel je brez stradeža, boš moral živeti ob svojem. Če pa te njihovi umirati in čez pol ure se mu je ločila blaga duša od telesa. darovi ne bodo mogli nasititi, izvadljaj iz palice denar in se Ponomár mu je dal zvoniti z vsemi štirimi in ga zakopati pogosti svobodno v kaki krčmi. Ako ne najdeš nikjer svečano kakor svojega očeta. V mesarjevi hiši se je prenočišča, pojdi v gostilno, povečerjaj in lezi v posteljo, ki udomačil blagoslov božji, ki jo osrečuje še dandanes. je pripravljena za tujce. Drugo jutro odpri palico in plačaj. Nobena izkušnjava ga ni mogla premotiti, da bi bil pozabil Če oboliš in te nihče ne bo maral v svoji hiši, se napoti v in prestopil Mihovo oporoko. Ostal je mesar in prost kmet bolnico. Natresi si iz palice kakih petdeset ali tudi sto z vso svojo rodbino. Ker mu je blagodatna palica goldinarjev, da bodo videli gospodje, da ne zahtevaš odvračala in nadomeščala vsako kvaro in izgubo, mu je postrežbe zastonj. Za pošteno plačilo se ne branijo rastel dobiček in se mu množil imetek od leta do leta, od nikogar, niti berača. Iz teh in vseh inih nezgod te bo rešila dne do dne. Zdaj ga štejejo vsi znanci že med prve moja palica brez nepriličnih nasledkov. Ali ako bi zapravil kmetske bogatine na Dolenjskem. Ljudje ugibljejo, od kod po nepotrebnem in brez nujnega vzroka le en srebrnik, bi se mu je nabralo toliko denarjev, in mislijo zvečine, da mu si nakopal z njim časno in večno pogubljenje. pomaga neki bankovčar. On se jim smeje in pokaže kdaj, Kadar ti bode življenje doteklo, daj palico, komur ti bo da jih malo podraži, polno rešeto novih stotakov. Vsak drago, vsekako pa ga moraš poučiti, kako in kdaj mu je razumen človek se lahko uveri, da so vsi pravi cesarski, in 53

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

to mu je potrdila tudi gosposka, ko ga je bil ovadil zaviden bogastvo, in jih zaradi tega zovejo praznoglavci pamet. sosed in prijatelj. Zahteval je od vsakega človeka resnico in pravico in spoštoval je samo tistega, kdor se je odlikoval s DOKTOR PREŽIR čednostmi in z vednostmi. Malopridneža in bedaka je črtil in preziral, čeprav je bil najmogočnejši velikaš in milijonar. Dekla Jera nam je pripovedovala kaj rada o strahovih, v On se ni znal ne lagati ne hliniti. Nikdar se ni nikomur katere je verjela čvrsto kakor v Boga in v sv. Šembiljo. Za prilizoval, uklanjal ali priporočal in prosil milosti. Gospodi najmičnejšo povest te vrste smatram tole: je dokazal, da razume več nego vsi drugi, pa si je mislil: V Kamovi hiši Pred mostom je stanoval pred veliko leti Zdaj veste, kdo sem in kaj znam. Če sem za vas, vzemite jako imeniten in bogat gospod. Prvakoval je ne le med me v službo; če nisem, mar mi je! Živel bom tudi brez vas. uradniki, ampak tudi med meščani in okoličani. Brez njega Takih ponosnih korenjakov v stare čase vlada ni volje in vednosti se ni smelo nikjer nič storiti in zgoditi. sprejemala rada med uradnike. Prežir si je moral iskati Vedel se je tako oblastno, da so mu zdeli gospodje drugje kruha. Meni se prav zdi, da ga je imel v pisarnici pridevek: Novomeški Napoleon! Dasi je bil oduren in trd, neki drug doktor, ki mu je bil prijatelj. Delal je zanj so ga častili ljudje skoraj kakor Boga. Celo tercijalke niso pravdarska pisma ali káli. To pa vem za gotovo, da mu vedele mnogo let nič slabega o njem; lotile so se ga šele zaslužek ni bil preobilen. Hodil je rad v gledališče in na nekoliko mesecev, preden je bil premaknjen od nas druge gosposke veselice; že zaradi njih se je moral oblačiti nekam gor na Nemško. Dobro, krotko in preprijazno kar se da lepo, po najnovejši šegi. Take reči pa niso njegovo gospo pa so obirale te jezičnice že precej od zastonj. Vedlo ga je kdaj trdo za denar. Svoje dohodke je konca, ko je prišla Pred most. Ker ji niso mogle očitati nič potrošil tem laglje, ker je biI jako usmiljenega srca in drugega, so posegle nazaj v njeno mladost. Pred dobrih rok. Noben revež ni šel od njega brez daru. Najrajši zakonom se je poznala, veste, s tistim slovečim doktorjem je pomagal poštenim siromakom, ki so se sramovali Prežirjem, ki je zložil toliko pesmi, katere prepevajo prositi: takim je stisnil v dlan kar celo dvajsetico pa tudi veseljaki še dandanes. goldinar. Sestra, ki mu je nekaj časa gospodinjila, je V našo krčmo so hodili kaj zastavni gospodje: Vesel, zagodrnjala nejevoljno nad nekim beračem, ki se je bil Trbuc, Ažman, Ravnik, Groga in drugi taki. Ti naši gostje so navadil, da je prišel vsak dan po miloščino. Prežir pa jo je se menili dostikrat o Prežirju in ga opisovali prav natanko, zavrnil: "Kaj se jeziš, ali ne veš, da mora človek vsak dan kakov je bil, kake navade je imel in kaj je doživel in jesti in še po večkrat." Na začetku šolskega leta je videl pretrpel. Vsi so trdili v en glas, da ga treba šteti med učenca, ki se je milo jokal, ker mu uboga mati ni mogla največje razumnike, ki so se porodili v naši deželi in v kupiti bukev. Ko je izvedel, zakaj plače, ga je prijel za roko našem narodu. Kdor ga je videl in čul prvikrat, ni zapazil in šel z njim v prodajalnico ter mu kupil ne le knjige, precej čudovite njegove bistroumnosti in zmiselnosti. ampak tudi papirja in drugih potrebnih reči, povrhu pa mu Beseda mu ni tekla lahko in gladko. Mož je nekoliko mécal podaril še petico za jabolka. Dijak višje šole je potožil in pripovedoval vse mirno in enolično, ne pa kakor tovarišu, da bo moral šolo pustiti, ker oče ne more več nekateri govorniki, da bi bil vmes kričal, pačil obraz in zanj plačevati, druge podpore pa nima. Prežir, ki je slišal mahal okoli sebe z rokama. Tudi ni bil vajen, da bi se bil te besede, ga potrka po rami in mu veli: "Prijatelj, pojdite smejal sam svojim šalam. Ko pa je odjecljal prvih pet ali z mano. Neki trgovec, moj znanec, potrebuje za tri otroke šest besed, se mu je razvezal jezik in zdrknila je z njega učitelja. Dajal vam bo hrano, stanovanje in kak majhen dostikrat tako slana, da so se morali prijeti možaki za nameček tudi v denarjih." Tako je pomogel pridnemu trebuh, da jim ga ne raznese smeh, babe pa so bežale iz mladeniču, ki je postal pozneje sloveč duhovnik in doktor hiše, kakor bi jih pritiskal za petami sam peklenski svetega pisma. Mnogim ubogim dečakom je dobil kosilo v rogatec. Njegove burke, veste, niso bile vselej take, da bi samostanu. V Ljubljani se je bil pobratil z imenitnim jih smeli slišati otroci. Brat ga je dobrovoljno kdaj pokaral: patrom Benútom. Preden so se odprle po sv. Mihelu šole, "France, razuma imaš dosti, razuma, ali kaj pomaga, ko pa se je vselej oglasil pri njem. Benút je že vedel, po kaj je nečeš rabiti pameti." To prijazno očitanje je pomenilo, da prišel, pa se je zasmejal in ga vprašal: "No, France, koliko je zaničeval Prežir tiste podle umetnosti, s katerimi se bi jih pa letos rad preskrbel z zloglasnim našim ričetom? dobi na svetu najprej velika služba, imenitnost in Ali veš, žlice jim boš moral sam kupiti." Že bolj odrasle 54

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

dijake pa je priporočal svojim bogatim znancem, posebno pozakonila. Njena nezvestoba je Prežirja tako potrla in pa profesorjem malih šol, da so nagovarjali roditelje, naj si zbegala, da ni moči dopovedati. Lažnivi svet in tožno jih vzamejo otrokom za hišne učenike. življenje sta se mu pristudila. Kdaj se je zaril v papirje in brskal in črčkal po njih noč in dan brez spanja, brez jedi in Kranjci ne morejo brzdati jezika. Skoraj vsakemu človeku pijače. Večkrat pa se mu je delo uprlo, da po štirinajst dni natvezejo kak priimek, da ga pikajo z njim za hrbtom ali pa ni prijel nič za pero. Taval je zamišljen sem ter tja, kakor bi tudi dražijo v obraz. S pravim imenom menda ne kličejo bil mesečen, ali pa je dirjal po cesti, kakor bi ga kdo podil. nobenega krčmarja, nego govore rajši: Bikabirt, Živel je brez pravega redu in pravila. Zanemarjal je Kobilabirt, Švedrabirt, Prosabirt, Silabirt, Muhabirt itd. Ni opravke, pa tudi samega sebe. Na obleko ni pazil več tako dolgo kar je umrl pisač, ki so mu dejali doktor Kibla. Pa skrbno kakor nekdaj, dostikrat so ga videli prav borno tudi pravih doktorjev naši ljudje ne puščajo na miru. opravljenega. Posebno so se smejali Gorenjci njegovi stari Gorenjcem ni storil Prežir nikoli nič žalega, pa so mu kapi in izpreminjastemu klobuku. Tolažbe in zabave si je pritisnili vendarle smešni in grdi pridevek: doktor Figa, iskal v druščini, ki ni bila vselej dobro izbrana, najrajši pa v zato, ker se je rad zabaval z otroki in jim pridno kupoval vinu. V krčmah je prebil po ves večer, kdaj tudi popoldne. sladke tržaške fige. Zaradi te slabosti so ga razlajali sovražniki, še bolj pa Ljudje pravijo: Kdor otroke ljubi, brez skrbi snubi. Tak mož hinavski prijatelji za silnega pijanca. Ta govorica je bila res najlaže nosi težko breme zakonskega stanu. Tudi prehuda in nesramna. Prežir je sedel mirno pri svoji doktor Prežir si je našel v Ljubljani lepo in obenem bogato merici: on ni nikoli razbijal in razgrajal ali delal ljudem deklico, s katero se je želel poročiti. Ali njemu ni bila nadlege. Tako pohlevnega pivca si želi vsak gostilničar. namenjena nobena pozemeljska sreča. Zaveroval se je v Tudi naši gostje so začeli enoč premlevati to Prežirjevo to gospodično tako globoko, da je ni mogel pozabiti ne na pijanstvo, gospod Ravnik pa jih je ustavil in pošteno branil tem in, kar je gotovo še dokaj bolj čudno, niti na onem slavnega pesnika. Dejal je: "Za pet ran božjih, ne bodimo svetu. Pod okno ji je hodil baje v jasnih nočeh, ko je svetil taki zlobni farizeji! Prežir ga je rad pil, kakor ga pijemo radi mesec, prepevat: Luna sije -- kladvo bije . . . To pesem je mi, ki smo tukaj, in z nami brez števila ljudi vseh stanov in bil zložil nalašč zanjo. Razen tega pa še mnogo mnogo narodov. Pač res je, da objedajo sršeni samo žlahtno drugih. Gospod Groga mi je posodil precej debele bukve, sadje, lesnik pa se niti ne dotaknejo. Drugim pivcem nihče ki so bile polne Prežirjevih pesmi. Prebrala sem vse od nič ne očita, ker so ničle, Prežir pa je ostal še po smrti konca do kraja. Nekatere so bile pobožne in svete, kakor imeniten in velik mož, zato misli vsak capin, da ima kaka prav lepa pridiga, največ pa je bilo posvetnih, takih, pravico, ometavati mu grob z blatom. Ni tega ne smemo kakršne najbolj ugajajo vroči mladini. V njih poveličuje pozabiti, da smo mi tu zvečine oženjeni dedci; doma nas Prežir lepoto svoje izvoljenke ali pa opisuje tako ganljivo čaka društvo, žene in otroci, itak visimo v krčmi dostikrat hrepenenje in bolečine svojega srca, da so mi prihajale od sedmih do polnoči, če ne še dalje. Doktor Prežir pa je neprenehoma solze v oči. Dandanašnji se nahaja pač malo bil brez rodovine, samec. Če bi mu prav nobena žalost ne moških, ki bi ljubili in častili svojo žensko tako resnično bila morila srce, ga je gnala v krčmo že puščoba. S čim in s goreče in stanovitno, kakor jo je ta imenitni slovenski kom zaboga bi se bil mogel kratkočasiti v svoji mali izbi doktor. doma. Spati se mu ni dalo in brati se pa zmerom tudi ne Gostje naši niso nikoli ničesar slišali, kakovega srca je bila more. Zopet se potrjuje stara resnica, da vidimo pazder v proti njemu ona. Jaz mislim da bi ga bila vzela drage volje, očesu bližnjega, bruna v svojem pa ne vidimo." ko bi bil imel toliko dohodkov, da bi se bila vozila pri njem Naši gospodje so pravili, da ga je bila tožnost enoč tako lahko v kočiji in živela še dalje tako dobro in brezskrbno, prevzela in zmešala, da ni nič vedel, kaj dela in ukreplje. V kakor je bila vajena v domači hiši. Ali revnega človeka, če ti zmotnjavi se je hotel sam končati. Že se je bil zadrgnil, je prav doktor, bi se branilo še kako kmetiško dekle, nikar ali prihiteli so še o pravem času domačini in ga oteli. gospodična, za katero so se poganjali najboljši snubači, Usmiljeni Bog, ki je poznal njegovo plemenito srce, ni mestni in deželski. Ponudil se ji je velikaš, vaša gnada, ki je želel, da se pogubi časno in večno, nego da se reši in dobil od cesarja prelepo službo, po očetu pa denarjev, da zveliča. Ni še učakal velike starosti, ko se ga je prijela huda sam ni vedel koliko. Oče in mati sta rekla: "Vzemi ga!" in bolezen, ki se ni dala ozdraviti. Na smrtni postelji se je pokorna hčerka ju je poslušala in se z velikašem resnično pokesal vseh svojih grehov in napak in je umrl 55

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

spokorjen, okrepčan s svetimi zakramenti in v trdni veri, deželo. Domov se jima ni mudilo, ker je svetil mesec. da najde človek mir in pravo blaženstvo samo v naročaju Vrnila sta se nekaj pred polnočjo. Hišna, ki je bila obenem vzvišene naše matere, svete katoliške cerkve. kuharica, prinese večerjo. Komaj začneta zajemati, zapoje Tisti prvak, ki se je oženil s Prežirjevo milico, je služil nekdo za hišo z zvonkim glasom: "Luna sije -- kladvo bije." najprej v Ljubljani ali kje, kasneje pa ga je poslalo Gospa se zgane, da ji pade žlica iz rok. Tresla se je kakor poglavarstvo v Rudolfovo. Ker v mestu ni mogel najti šiba. Ko je vprašal gospod, kaj ji je, zaječi: "Oh, prišlo mi je pripravnega stanovanja, je šel v šmihelsko župnijo in vzel tako slabo, da komaj diham." V posteljo so jo morali nesti, v zakup Kamovo hišo, kar sem že omenila. Ljudje so hitro ker sama ni mogla iti. izvedeli, kako znanje je imela njegova gospa na Vreme se je še tisto noč spremenilo; deževalo je mnogo Gorenjskem. Povedali so jim uradniki, ki so prebivali dni skoraj neprenehoma; noči so bile temne, da se ni nič nekdaj v Ljubljani; s Prežirjem so nekateri celo občevali. videlo. Gospa si je opomogla in se zopet razvedrila, ali na Pa saj ni bilo treba dosti praviti. Prežir govori o svoji njeno nesrečo se je razvedrilo kmalu tudi nebo. Zopet je ljubezni na vsa usta v pesmih, katere poznajo že zdavnaj sijal svetli mesec. Vreme je bilo tako toplo, mirno in tukajšnji Dolenjci. Kar jaz pomnim, prepevajo v mestu: prijetno, da sta ostala gospod in gospa do enajstih na Luna sije . . . ne le dijaki, ampak tudi vse dekle in pestunje. vrtu. V Portovi hosti zavpije trikrat sova, precej za njo pa Gospa je živela s svojim možem v prelepi prijaznosti in se oglasi s Krke: "Luna sije -- kladvo bije." Gospa zakriči in slogi, vsaj na videz. Bog ji je bil podaril tudi nekoliko pade brez zavesti gospodu v naročaj. Drugi dan je vstala krasnih in prav dobrih otrok. Nekateri so pa vendar zdrava, ali ob pozni enajsti uri se je ponovila pesem in z ugibali, da ne more biti srečna, ker je bila zmerom tako njo tudi njena bolečina. Od zadnjega do prvega krajca in bleda in dostikrat vsa zamišljena. Trdili so, da se ji sili še kadar je bilo oblačno, ni čutila nikoli nič težave, ker se ta vedno v spomin zapuščeni ljubček. Za hišno si je vzela čas ni slišalo nobeno petje. Ko pa se je začela luna polniti, neko suho Marijo, zvesto, ali precej sitno babnico. Razen se je oglasil vsak večer neznani pevec in uboga gospa je nje ji je stregla moja znanka Neža, ki je služila prej obenem trepetala in omedlevala. Večkrat jo je lomil in zvijal tak z mano v krčmi. Ti dve sta dobro vedeli, kaj se govori o strašanski krč, da jo je hotelo zadušiti. Precej, ko je gospe, in Marija, ki ni mogla nič zamolčati, jo je vprašala ponehalo petje, ji je prešla tudi bolezen. enoč kar naravnost, če je bila res že zaročena s tistim To petje ni bilo zmerom enako; kdaj se je čulo več glasov, slavnim doktorjem, ki je znal delati take mile pesmi. Gospa največkrat pa samo eden. Še bolj čudno je bilo to, da se ni se zasmeje nekako posiljeno in veli: "Da se ti ljubi pobirati glasilo vselej z istega kraja, nego zaporedoma s Šanc, izza te stare čenče! Doktor Prežir je bil tak tiček, kakor so vsi. Kamove hiše, z Lok in kdaj celo s Krke. Najbolj pogostoma Kvasil je o ljubezni vsaki, da se je pomenkoval z njo le pet pa je dohajalo vendar s Šanc, s tiste nekoliko viseče minut. Kakor drugim, se je dobrikal kdaj tudi meni. Skrb tratine, ki je na bregu za kapiteljskim vrtom. Gospod je me je bil! Trape, ki so mu verjele, je božal baje prav mislil, da mu ženo hodijo nadlegovat razposajeni dijaki. ljubeznivo, ali kadar mu je prišla muha, je pa znal tudi Prej se kvartajo v kaki beznici, ko jih krčmar zapodi, gredo praskati kakor maček. Hodil je v gledališče in na plesišča, pa tulit na Šance. Če dobe kak čoln, se vozijo po Krki in pa je metal po tleh majhne listke, na katerih so bile ustavijo kje za Kamovo hišo, da tam vrišče in nagajajo. zapisane vsakovrstne zabavljice na ljubljanske Tožil jih je ravnatelju, ali brez uspeha, ker so vse utajili in gospodične. Ti listki so šli potem od rok do rok po vsem se jim ni moglo nič dokazati. Gospod je bil velik prijatelj s mestu. Ogrebal je na tak način tudi mene. Jaz sem se kanonikom Jelovškom. Nagovarjal ga je, da bi šel dijake strašno jezila. svarit in se jim grozit z najstrožjo kaznijo, ako ne bodo Ko je to slišal, se je grohotal in hvalil po Ljubljani, kako me mirovali ponoči. Jelovšek je prišvepal -- imel je takrat je razsrdil. Pa s takim porednežem da bi se bila jaz bolne noge -- res v šolo, ali fantov ni hotel zmerjati in zaročila? Ha, ha, ha!" strašiti, nego jih je prosil prav lepo, naj bi ne prepevali več Vidi se, da gospa ni hotela priznati resnice. Taji in zanika "Luna sije" v takem kraju, kjer bi jih mogla čuti tista se lahko vse, še to, da je sneg bel. Jaz in Neža sva bili bolehna gospa v Kamovi hiši. Reva je tako občutljiva, da bi trdno uverjeni, da je mislila še zdaj na doktorja. Dokler je ji utegnilo to petje jako škoditi. Dijaki so se o teh besedah bil živ, se ni pripetila nobena takova reč, ki bi jo bila izdala. na ves glas zasmejali. Eden je baje celo dejal: "O saj vemo, Kmalu po njegovi smrti je šla z gospodom nekam na zakaj ji preseda pesem; naj ji le, saj je presedala tudi 56

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

Prežirju njena babja omahljivost." Prošnja kanonikova ni Ali ta kovač je bil jako lahak človek. Še tisti teden je pomogla nič. Kakor prej se je razlegalo ob mesečini napajal v mestni krčmi neko drugo punčaro. Zvečer je ponočno petje in begalo in mrcvarilo nesrečno zapazil, da mu je Franičin prstan počil. Nesel ga je k Ljubljančanko. Neža vpraša Marijo, zakaj neki ne more zlatarju, da mu ga je zvaril. O sv. Vidu se je napotil k maši slišati te prelepe pesmi brez hudih bolečin. Hišna na Ljubno. Tam je kupoval vino in se lagal neki Topličanki, odgovori: "To se zdi tudi meni neizrečeno čudno. Če jo katere ni prej še nikoli videl. Na roki mu zazvenči: tink! Ko pobaram, pokima z ramama in pravi, da so krivi slabi njeni pogleda, mu je bil prstan zopet počen. Dal ga je vdrugič živci, katere razdraži zlasti ponoči vsaka malenkost. zlatarju. Čez nekaj mesecev je ubila porednega kovača na Mogoče! Ali jaz bi dejala, da je glavni vzrok morda nekaj isti gori strela. Po životu mu ni naredila nobene rane, tudi drugega. Pesem "Luna sije" jo domišlja dekliških let, obleka na njem je ostala cela. Prstan pa mu je strela vesele njene mladosti, pa se ji stoži in milo stori, ker ve, da raznesla na drobne kosce, v očitno znamenje, da ga je se ji ta zlati čas ne povrne nikoli nikoli več. Tudi zdaj se ji zadela strašna kazen božja zaradi njegove grde godi dobro. Tako, kakor njo, ne časte nobene druge nezvestobe. Tudi ljubljanska gospa je imela počen prstan, gospe v Novem mestu in za življenje ima vsega dovolj, ki se za dolgo nikakor ni dal popraviti. Sama je povedala česarkoli poželi. Ali ljubljanskih veselic ji ne more dati družini, da ga je poslala že trikrat k zlatarju, ali v dveh malo naše mestece. Dostikrat vlada v njem taka puščoba, dneh je odjenjal vselej ravno tam, kjer se je bil pretrl da bi človek najrajši pobegnil. Tudi stanovanje naše je prvikrat. Naročila je tudi Neži, da je šla z njim k zlatarju. Ta preveč odljudno. Posebno ob grdem vremenu prebó se bi bila rada vedela, kakšen je, in odpre spotoma škatlico. V prav težko v ti samoti, ki je bolj podobna puščavi nego nos ji udari oster, mrtvaški duh! Obšla jo je taka groza, da kaki vasi." se je zgrudila. Ko pove to prigodbo hišni, jo je začela Marijino razlaganje se Neži ni zdelo dosti verjetno. Njo je psovati. Prismoda, avša, trapa in še druge grde priimke ji obhajala že dolgo huda slutnja, ki se je tudi potrdila. Neko je dajala. Po nje misli je dišala po prhnelem stara volna, v soboto je šla prav pozno s kablom po vode. Noč je bila katero je bil zavit prstan. Ali ta Marija je rada obrnila jasna in svetla. Iz Krke se je vzdigovala sem in tja megla. Iz vsako reč tako, kakor bi se ne pripetilo na svetu nikoli nič megle se pomoli najprej glava, potem tudi život velikega posebnega in božjega. Smukaje se vedno okoli gospode, moža. Mahaje z rokami je letela prikazen z meglo vred gor je zapravila vso vero. Trdila je celo vpričo otrok, da je po Krki. Za Kamovo hišo, baš pod gospenjo spalnico, našla v bukvah, da sv. Jurij ni nikdar živel. Rogala se je obstane ter se globoko trikrat pokloni in začne prepevati Blaževemu blagoslovu in o svetinjah sv. Feliksa je z močnim glasom: "Luna sijekladvo bije". Neža se tako blebetala, da so toliko vredne, kakor če bi ležala v oltarju prestraši, da, pustivši kabel, pobegne v hišo. Odslej ne bi kaka mačka. bila šla tako pozno po vodo ne za sto goldinarjev. Zdaj se Prstana se je držalo tudi to čudno svojstvo, da je prišel je na svoje oči uverila, da pevec ni dijak, ne kak drug sam nazaj, če ga je gospa izgubila. Enoč ga je bila človek, nego brez dvojbe doktor Prežir, ki hodi svoji nataknila, preden je sedla v čoln. Vozila se je gor in dol z izvoljenki še po smrti naznanjevat neskončno svojo znanci vred po Krki in ogledovala vodo, ribe, bregove in ljubezen. ljudi, kar zapazi, da prstana nima več. Moral se ji je Marija ni verjela, da bi se mogel mrlič povrniti nazaj na ta zmuzniti in zdrkniti v vodo. Ko pride domov, poči z svet. Nežini pripovedki se je smejala in velela, da se ji rokama, kajti zagledala je izgubljeni prstan na oknu. blede, da je imela prazno podobo megle za moža. Jaz pa Modrijanki Mariji pa se niti ta prigodek ni zdel nič sem bolje poznala svojo prijateljico. Kar vem, je govorila skrivnosten. Bleknila je: "Gospa je mislila natakniti prstan, zmerom prav pametno in nihče se še ni pohvalil, da bi jo pa je v naglici to pozabila in ga pustila na oknu." Ali vsak bil ujel v kaki laži. Resnico njenih besed je dokazoval tudi pameten človek mi bo potrdil, da je gospa gotovo bolje gospenji prstan. vedela nego nje jezična hišna, kaj je vzela s sabo, ko se je Neža je imela sestrično Franico, ki je poznala mladega šla na Krko vozit. Kadar se babnice lišpajo, se naključi kovača. Ker je želela, da bi bila nje ljubezen trdna in brez presneto poredkoma, da bi pozabile dejati nase svoje greha, je šla s fantom v cerkev. Stopivši h kropilnemu dragotine. kamnu, sta spustila vsak svoj prstan v blagoslovljeno Ljubljanska gospa se po letih še ni bila postarala, ali vodo. Pred velikim oltarjem sta potem prstana zamenila. ponočni strah in notranji črv sta ji razjedala nežno truplo. 57

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

Hodila je pripognjeno in ni je bilo drugega nego sama kost ZAKLAD in koža. Slutila je, da ji življenje poteka. Neko noč se je Bajko o zakladu je povedala Kolenčeva Jera naši sebenjici čulo silno razbijanje z bližnjega otoka. Zjutraj sta stali Rezi, ki se ji je morala zareči in dati roko, da je ne bo gospa in hišna pri Krki. Po vodi pride mrtvaški les, se pravila nikoli meni ali moji ženi. Reza je en dan srečno ustavi za hip pri Kamovi hiši baš pred gospo in odplava premagala prirojeno slabost in je molčala. Drugo jutro pa dalje. Gospa je dejala: "Krsta me opominja, naj se jo je nadlegoval srbeči jeziček tako neprenosno, da je pripravim za daljno pot." Ribič je pozneje pripovedoval, morala priti že ob šestih v kuhinjo h gospodinji, da je videl tisto jutro na otoku gosposkega moža, ki je pripravljajoči nam zajtrk, in ji priobčiti tole precej čudno, tesal črno skrinjo, ali kaj je bilo, in jo vrgel, ko je bila ali vsaj zame jako zanimivo pripovedko: dodelana, v vodo. Neža je precej velela: "Ta tesar je bil V novomeško okolico se je priselil pred kakimi doktor Prežir", in meni se zdi, da je pogodila. Gospa se je osemnajstimi leti neki Gorenjec srednje dobe, ki je služil še nekaj dni silila in hodila, potem pa legla in ni več prej mnogo let za učenika na Hrvaškem. Zaradi tega so ga okrevala. Od konca se je spominjala rada raznih posvetnih zvali ljudje Hrovata, dasi je bil kranjskega rodu. Živel je ta reči: mladostnih svojih let, prijaznega Rožnika, prelepe človek nekako po svoje, kakor nobeden. Pozimi in sploh dolske župnije, kamor se je vozila za veselje v topla ob grdem vremenu je čepel po cele tedne doma pri pomladanska jutra. Zadnjih štirinajst dni je mislila samo na bukvah, da se ni ganil iz hiše. Kadar se je uvedrilo, pa ga svoje otroke in na svojo dušo. Molila je slednjo uro in tako nobena sila ne bi bila mogla zadržati v stanovanju. Hodil, zbrano in goreče, kakor bi se zamikala. Če je prišel v njeno kolovratil in stikal je take lepe dni po vsem Dolenjskem od spalnico kak človek, je ni nič motil, ker ga ni niti zapazila. enega konca do drugega; krepila, zabave in počitka si je Bogu je vse mogoče, morda je bila res zamaknjena. Kdor iskal v bornih krčmah in vinskih hramih. Čeprav je bil po jo je videl pred boleznijo, ne bi je bil zdaj poznal. Okrogli svojem stanu gospod, se ni hotel nič družiti z gosposkim nežni obrazek se ji je pomladil in svetil in smehljal kakor svetom. Tem rajši pa se je pomenkoval in dobrovoljil s nedolžnemu otroku. Čudno je bilo tudi to, da je pozabila kmeti, in to ne le z gospodarji, ampak tudi z njihovimi na smrtni postelji nemški. Po slovensko je molila, po posli, rokodelci, najemniki, pastirji in celo z berači in slovensko se razgovarjala z gospemi, po slovensko se otroki. Slušaje njih pogovore in pesmi, je imel vedno pred poslavljala z gospodom in svojimi otroki. Prelivalo se je seboj majhno knjižico, v katero si je nekaj zapisoval. Nihče obilo solz, ko je izročila Bogu svojo čisto dušo. Reveži vse ni izvedel, kaj si je beležil vanjo in čemu jo rabi. Ko je bil okolice so izgubili svojo mater, družina pa dobro poskusil in spoznal natanko vse krčme šest ur naokoli, je gospodinjo, da boljše niso nikoli imeli in si je nikoli želeli. ostajal največkrat pri Permanu za Krko, kjer so točili Truplo so odnesli na šmihelsko pokopališče, ki se je zmerom izvrstnega trškogorca, obenem pa stregli ljudem napolnilo po vsem svojem prostoru z gosposkimi in tudi s slovečimi krškimi raki, z ocvrtimi piščanci in kmetiškimi pogrebci. Neža se je vstopila prav blizu jame. mastnimi klobasami. Hrovatu ni bilo toliko za dobro jed in Zraven nje je stal čuden gospod, ki ga ni videla v vsem pijačo kolikor za prijetno druščino. Pri Permanu so se svojem življenju. V rokah je držal debelo popotno palico. zbirali najbolj taki veseljaki, ki so mu bili po volji. Sedeval Bile so povse suhe in brez žil. Oči je imel zatisnjene, kakor je pri njih po celo popoldne ter se smejal njih burkam in bi spal. Život se mu ni nič ganil in zdelo se ji je, da niti ne črčkal vmes po svoji drobni knjižici. Tudi s krčmarjem sta diha. Spreletel jo je strah, da je odskočila v stran. Domislila se kmalu prav dobro sprijaznila in malone pobratila. se je zopet doktorja Prežirja. Ko se je pozneje ozrla, je bil Permanu, ki je bil ponosen kmet stare korenine, se je neznani tujec že nekam izginil, na njega mestu je klečala priljubil Hrovat že zato, ker je hvalil in povzdigoval pri grobu jokajoča Marija. Jaz nečem trditi, da je šel mrtvi poljedelca visoko nad vse druge stanove in grajal z ostrimi slovenski pesnik za pogrebom nekdanji svoji prijateljici, to besedami tisto gospodo, ki zaničuje preprostega oratarja pa je popolnoma gotovo, da je tisti dan, ko so zagrebli in ga zatira in mrcvari, kakor da bi bil črna živina, ne pa njo, našla mir in pokoj tudi njegova duša. Od takrat je človek in kristjan. Če je količkaj utegnil, je stopil k njegovi minilo že veliko let, mnogo mnogo potov je svetil polni mizi, da sta se pomenila kaj o sedanjih hudih stiskah in mesec na jasnem nebu, v Kamovi hiši pa ni slišal o pozni nadlogah in o nekdanjih dobrih časih, ko je bil mernik ponočni uri nikdar več noben človeh tiste krasne ali za rajnko gospo pregrozne pesmi: "Luna sije -- kladvo bije." 58

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

pšenice po štiri dvajsetice, vedro najboljšega grčevca z sebe, to je pravično svojo jezo. V Novem mestu je živel dvema bokaloma namečka pa po dva goldinarja. takrat peklensko hudoben jezičnik, ki je razžalil vsakega Enoč pa Permana ne vem zakaj ni mikalo govoriti ni o človeka brez vzroka in povoda. Domačini so mu dali sedanjosti ni o preteklosti, prišlo mu je na misel nekaj priimek Rosin, menda zato, ker je nosil dolge, nečedno novega. Dejal je dobrovoljno: "Gospod Hrovat! Jaz vas ne razmršene lase. Sede pred svojo hišo je sramotil bom prosil, da bi mi razodeli, kaj si zapazujete tako pridno neprenehoma ljudi, ki so hodili mimo njega, z na papir. Ali kaj rad bi vedel, če ste že slišali kje in si najgnusnejšimi pridevki, psovkami in očitanji. Zaradi te začrkali v bukvice tako umetnost ali tak zagovor, ki surove navade ga je doletela marsikatera gorka pljuska in obogati človeka brez velikih in dolgih trudov, ne da bi batina, kar pa divjaka ni nič spametovalo, nego ga le še moral zato žaliti Boga in zapraviti svojo neumrlo dušo. Tak bolj razjarilo in razkačilo. Hrovat je velel Permanu, da zapisek bi jaz potreboval in dal bi vam zanj iz srca rad vse, mora iti mimo Rosina desetkrat zaporedoma, ali ga ne karkoli bi zahtevali. Ali ga imate?" sme niti zmerjati niti udariti. Možu se je zdela ta Hrovat se zasmeje: "Za druge ne, vam, ki ste mi pravi potrpežljivost tako težka in mučna, da je vzel s sabo prijatelj, pa ga preberem, kadar le hočete. Ogrenili boste svojega sinu za pomočnika. po mojem napotku silen zaklad, ki vas bo oprostil vseh Komaj ga je Rosin ugledal, ga je začel pikati zaradi las, skrbi za življenje, toda morali si ga boste najprej zaslužiti katere mu je bila starost že močno pobelila. Zadrl se je in storiti sploh natanko vse, kar bom zapovedal. Povračila zlobno: "Perman ne kosi za mizo, nego v svinjaku. Srebal pa ne maram drugega, nego da bom popil vselej, kadar je s prasci iz korita mleko, pa so ga obrizgali tako grdo, da pridem k vam, dve ali tri merice zastonj. Ta nagrada vas mu je vsa glava bela, ha, ha, ha!" Perman se je smejal ti ne bo dosti bolela, meni pa bo veliko zalegla, kajti neumni in neslani zabavljici in šel dalje. Ko se je obrnil, se dobivam jako borno pokojnino." Starec se je tako je lotil klepetač njegovih platnenih in že precej ponošenih obveselil teh besed, da je nehote zaukal, kar se mu ni hlač. Kričal je glasno, da se je čulo na konec ulice: primerilo že več nego trideset let. Hrovat mu je mignil, da "Poglejte no Permana, kako po praznično se je danes sta šla na drugi konec hiše. Tam sta se zaklenila v hram, da našopiril. Hlače so mu prišle gotovo z Dunaja. V našem bi ju nihče ne slišal. Perman je zvedel od Gorenjca vse mestu ne prodajajo takega dragega blaga. Vatel ga stoji dolžnosti, katere mu je izpolniti, da dobi zakopane nemara dva groša ali pa še več." Tudi to roganje je denarje. Obljubil je pokorščino in se začel pripravljati brez poslušal Perman brez velike nejevolje. Ko je prišel do oklevanja na skrivnostno delo. Rosina v tretje, je zarohnel lopov: "Perman, ne drži se Prinesel je na pod več otepov ter jih razvezal in se jel tako pokonci, saj te poznamo, kdo si. Nekaj denarja si si postavljati na glavo, da bi se prevrnil štucokračo. Trebalo res nabral, ali vsak krajcar, ki ga imaš, je pridobljen s se mu je mnogo vaditi in uriti, da so se mu okorni udje sleparstvom." Te besede so Permana že silno ogrele, ali zopet udali in se obračali po njegovi volji. Za mladih let se premogel se je in molče korakal dalje. Rosin ga je potem je dostikrat zabaval in bahal s to igro, ali zdaj se mu dolgo dražil še z mnogimi drugimi prisekljaji in lažmi, ki so bile nikakor ni hotela posrečiti. Stare kosti so mu strašno ena grja od druge. Pošteno ženo mu je imenoval očitno hrščale in pokale, ko jih je dvigal in silil kvišku, izpodletelo prešuštnico, blagega rajnkega očeta -- cigana in mu je gotovo stokrat, preden se je prevrnil štucokračo. Ali rokovnjača, preljubo mater pa vlačugo, tatico in pijanko. z marljivimi vajami in stanovitnostjo je naposled premagal Perman je čutil, da ga bo srd skoraj premagal, zato reče vse zapreke in se postavil na glavo zopet tako zlahkoma sinu, naj mu zaveže usta in roke. Na tak način je šel srečno kakor nekdaj v svojem petnajstem letu. Ljudje, ki so ga vseh deset potov mimo novomeškega gada, ne da bi mu videli, da se prevrača tako naporno in neutrodno po slami, bil pokazal le z najmanjšim znamenjem notranjo jezo. Ko so mislili, da se mu je zmešala pamet, in so ga na vse je izkušnjo prebil, je tožil s Hrovatovim dovoljenjem pretege osmehovali, dražili in obirali. On se ni nič jezil nesramnega Rosina cesarskemu sodišču, ki mu je naložilo nanje, nego jim je odgovarjal mirno: "Zdaj se smejete vi, o za dolgi jezik petdeset goldinarjev globe. božiču se bom smejal pa jaz." Ko je nastopil adventni čas, Perman je dejal, preden je legel kvatrno sredo zvečer v je šel Perman vsak dan k trem sv. mašam in postne dni ni posteljo, pod zglavje v štiri peresca deteljo. užival ničesar razen suhega kruha in vode. Hrovat mu je V sanjah je potoval v Gorjance in videl eno uro od Šmihela bil tudi ukazal, da mora ob adventu premagati samega v ruprški hosti veliko luč. Med sedmimi mladimi gabri je 59

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

gorel s svetlim belim in rumenim plamenom zaželeni omajati ni za trenutek v dolgi in težavni borbi za slovenski zaklad. Nad njim je rasla tanka smrečica. Ta kraj je Perman rod in naše zatirane pravice." Permanu po takem ni bila poznal, kajti čez cesto je visela debela bukev, za katero se sila iskati zdušnega trgovca; šel je naravnost h gospodu je z oskrbnikom že večkrat pogajal, da bi jo kupil. Zbudivši Oblaku. Dal si je odrezati dva sežnja najmočnejšega traku. se vstane, dasi je bilo še jako rano. Žena ga vpraša, kam se Gospod Oblak mu je precej in prav prijazno postregel, mu mudi, on pa ji ne odgovori ničesar, nego se napoti skrivaj pa se moral vendarle muzati, da dohaja po tako molče proti Gorjancem, tja, kjer je gorel ponoči zaklad. žensko blago gospodar, ne pa gospodinja. Srečali in obgovorili so ga na potu mnogi znanci in Teže je bilo najti krčmarja, ki ne zaliva svojega vina z vodo. neznanci, on pa jim ni odgovoril ni besedice, po ukazu Zaman je popraševal po njem po vsem obližju in tudi v Hrovatovem je moral molčati. Prišedši do bukve, ki se je mestu in pred mestom. Tretji dan pridejo k njemu isto uro nagibala čez cesto, se obrne na levo in najde skoro sedem berač, babica in tercijalka, in vsi mu zatrdijo, da se dobi gabričev in med njimi tanko smrečico. Okoli nje so se vino brez krsta samo pri Jeričku v Dolenji Straži. Perman poznala v snegu konjska kopita. Ta kopita so pomenila, da jim je verjel, ker je vedel že zdavnaj, da na Dolenjskem je treba odpeljati zaklad s konji. Ker pa vsaka živina, ki je poznajo vina najbolje berači, babice in tercijalke. Napotil vozila zaklad, v treh dneh pogine, si je šel Perman se je torej k Jeričku, popil pri njem merico, polič pa ga vzel kupovat starih, mršavih konj, katerih ne bi bilo dosti s sabo domov. škoda, če mu pocrkajo. Enega je dobil pri kačenskem Najteže pa je bilo zaslediti tako kuharico, ki je ostala v konjedercu, drugega pri ciganih v bližnjem Žabjeku. Za vseh rečeh nepokvarjena in deviška do svojega oba je dal petnajst goldinarjev. Ljudje so se mu silno čudili, štiridesetega leta. Perman je najel dvanajst starih, smejali in ga popraševali, čemu si je kupil malopridni kljusi. izkušenih žen, da so je šle iskat. Prehodile so brez uspeha Ker je le majal z ramama, odgovoril pa ni ničesar, so ga sedem župnij in sedeminsedemdeset vasi. Naposled so jo obsodili vsi, da je zblaznel in morebiti tudi onemel. našle pod Gorjanci v nizki Žukovi kočici. Žukova hči je O mraku se mu jezik zopet razveže in skoro je dokazal kuhala mnogo let ljubljanskim bogoslovcem in ženi in znancem z modrim pomenkom in bistroumnimi duhovnikom. Od tod je dobila ime "Ljubljančanka", dasi je šalami, da ni izgubil ni pameti ni besede. Zdaj si je moral služila tudi pri dolenjski in hrvaški gospodi. Znala je omisliti še tri druge poglavitne reči, brez katerih ne bi bil pripraviti vsako jed okusno in slastno, da je slovela mogel nikoli dvigniti iz zemlje zaklada. Trebalo mu je malone za najboljšo domačo kuharico. Ko si je privarovala kupiti trak od trgovca, ki ni še nikogar osleparil, polič vina toliko novcev, da se je preskrbela za stara leta, se je vrnila od krčmarja, ki ni nikdar mešal svoje pijače z vodo, in par k očetu -- tako ponižna, blaga, pobožna in nedolžna, copat od kuharice, ki je dopolnila že štirideset let in si kakor je šla z doma. Perman dene pod pazduho dežnik in ohranila v vseh rečeh svoje poštenje brez pege in gre k nji. Prosi jo, da bi mu prodala svoje stare copate, rad oskrumbe. Perman je dejal: "Jaz mislim, da bi se vestnih bo dal zanje, kolikor bo zahtevala. Ona se mu nasmeje na trgovcev dobilo dovolj v naši domovini, ali meni je znan vse grlo. Mislila je, da je starec pijan ali pa da se mu blede. samo eden. Vsi drugi so me kolikor toliko varali in skubli, Rekla mu je, da njene copate niso naprodaj. Prosi jo, da bi edini gospod Oblak je ostal vedno resničen v vseh mu jih vsaj pokazala. Storila mu je to drage volje. On besedah in pravičen v vseh svojih delih. Naredila sva že copate natanko izmeri in veli: dostikrat kako malo trgovino in pustila marsikak krajcar, "Zbogom!" Čez nekoliko ur se vrne z novimi copatami in jaz pri njem in on pri meni. O vsaki priliki pa sem ga začne nagovarjati "Ljubljančanko", da bi jih zamenila za spoznal, da je on mož in poštenjak, kateremu ni človeška stare. Dekle se je branilo, dokler se ne oglasi njen oče: "Ne ni peklenska hudobnost ne more vzeti ali utajiti teh dveh bodi neumna, daj jih, tako dobro nisi še nikoli baratala." častnih in svetih imen. Zanj bi prisegel lahko z mirno Zdaj se Permanu želja izpolni, ponosno je korakal s vestjo, da ima čiste roke pred ljudmi in čisto dušo pred kuharičinimi copatami nazaj proti domu. S tem kupom so Bogom. Moško in zastavno se je ponašal v vseh zgodah in bile vse potrebne priprave dogotovljene. Zadnje dni pred nezgodah svojega življenja. Mnogi in premnogi mestni božičem je Perman še veliko več molil in se postil nego gospodje so se vrtili ob volitvah sem ter tja kakor petelin prve adventne tedne. na strehi, junaka gospoda Oblaka pa nobena grožnja, Na sveti večer je napregel svoji kljusi in se napotil po nobena izkušnjava, nobena izguba in škoda ni mogla zaklad. Šel je še za dne. Na tem potu so ga strašile grde 60

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

prikazni, ali bal se jih ni, ker je imel s sabo v štiri peresca neizmerni zaklad pred strmečimi očmi. V treh železnih deteljo. Ozrši se, je videl svojo hišo vso v dimu in plamenu. loncih so se lesketale srebrne šestice, tri velike brente so Brž prenese deteljo iz levega žepa v desni, in zdajci se bile napolnjene do vrha s šmarnimi tolarji, v treh dolgih uveri, da je grozni požar prazna prevara. Kadilo se je res, mošnjah pa so se skrivali debeli rumeni zlati! Perman ali od megle, dvigajoče se iz bližnje Krke. Skoro zagleda izvadi iz žepa Oblakov trak, ki ga dene v več gubá in pod Sovanovo hosto cigane, ki so vrgli na tla njegovo priveže za brento. Brez silnega truda jo dvigne in potegne ženo in jo začeli klati! On dene deteljo zopet v desni žep in iz jame. Prav tako ogrene srečno drugi dve brenti in vse tri pokaže se mu resnica. Cigani so klali ovco, ne pa njegovo mošnje in lonce. Pokleknivši na trda tla, odmoli angelsko ženo. Nekoliko dalje priplava po vodi njegov sin, ves krvav češčenje, potem pa prenese zaklad na voz ter ga pokrije z in razmesarjen. Perman se strese od groze, ali preloživši mahom, bršlinom in vejami. deteljo v levi žep, se je moral smejati, kajti po Krki ni plul Slaba konja nista vlekla zlahkoma težkih denarjev. Perman njegov sin, nego debel hlod, ki ga je vzela povodenj pri je moral krepko potiskati in jima pomagati; voz se mu je kaki pili. Takih strašil ga je srečevalo še mnogo, ali vselej ustavljal na vsakem klančku, ob vsakem le količkaj jih je pregnala čarobna detelja, ko jo je vtaknil iz enega debelem kamnu. Pozneje je zatrdil dostikrat, da se toliko, žepa v drugi. Najhujša so prežala nanj v obližju zaklada. Po kakor to noč, ni potil in mučil še nikoli v vsem svojem tleh so se zvijale kače in se spenjale proti njemu, obsipali življenju. Zaklad je pripeljal domov eno uro pred dnem, so ga velikanski škorpijoni in še druga grda golazen, truden in zdelan, da je komaj dihal in gibal. Vendar se je zabadaje vanj svoja strupena žela. Za gabrom pa je stal premagal, šel v cerkev in bil pri treh mašah, kakor je v ta sam peklenski vrag in vihtel nad njim sekiro, da bi mu veliki praznik po vsem katoliškem svetu navada. Prišedši razčesnil glavo. Permana niso plašile čisto nič te pošasti, od božje službe, je legel in spal brez presledka do drugega ker mu je razodela detelja, da se gibljejo po tleh od vetra dne. Zdaj je izpolnil pošteno tudi zadnje povelje namesto kač suhe vejice, namesto škorpijonov in druge Hrovatovo. Eno tretjino zaklada je razdelil med svoje golazni pa velo listje, ki je popadalo s hoste. Izginil je na uboge rojake, drugo tretjino je daroval cerkvam za tak način tudi hudobec, namesto njega je štrlelo staro pobožne namene, zase je pridržal samo eno brento drevo, katero je ožgala in razgrebla poleti ognjena strela. tolarjev, eno mošnjo zlatov in en lonec šestic. Perman je dospel k zakladu že ob desetih. Ob enajstih so Takrat je hodilo več let prav malo beračev po naših krajih jeli denarji goreti s tako svetlim, belim in rumenim in se ni nikoli slišalo, da bi naši kmetje stradali zaradi plamenom, da mu ni bilo treba nič prižigati svetilnice, slabih letin in da bi bili prodali komu zemljišče zaradi katero je pripeljal s sabo. Zaklad je začel ogrebati ob tri neplačanih davkov. Siromaki niso trpeli nobene sile, ker četrti na dvanajst. Moral je hiteti, kajti precej po polnoči bi so jim pomagali Permanovi denarji. Ko so se jele povsod se bili pogreznili novci sedemdeset sežnjev globoko, da bi popravljati cerkve, nekatere pa celo znova zidati, in so se jih ne bil nikoli videl. Najprej izruje mlado smrečico; kraj, izkušale župnije ena z drugo, katera si bo omislila večje kjer je rasla, pa lepo zravna in potlači. Na to prst se zvonove in orgle, lepše oltarje in dragocenejšo cerkveno postavi trikrat na glavo in prevrne štucokračo. S tem in mašno opravo, so se popraševali ljudje v čudu, od kod pečatom je bil nekdaj zaklad položen in zaklenjen v zemljo bi bilo prišlo na en mah toliko novcev v borno našo in samo z njim se je mogel zopet odkleniti in dvigniti nazaj pokrajino. Le malokdo je vedel, da se pospešuje in iz zemlje. Kdor ne pozna ali ne pogodi pravega pečata, se poveličuje na tak primeren način čast božja s ne polasti nikoli nobenega podzemeljskega zaklada. Ta Permanovimi rumenjaki in srebrnjaki. nevednost je poglavitni vzrok, da dobe ljudje tako poredkoma zakopane novce, dasi se jih nahaja pod zemljo Ali tudi njemu je ostalo še dovolj, da bi bil živel lahko prav vse polno še od starih poganskih časov. udobno in po gosposko. Skromni in nerazvajeni mož pa ni Perman polije ves prostor med gabri z Jeričkovim vinom, hotel spremeniti skoraj nič svojih prostih šeg in običajev. sezuje svoje čevlje, obuje stare copate Žukove Če je kam popotoval, je šel najrajši peš in je trošil jako "Ljubljančanke" in začne kopati. Zemljo je bil pokril že malo na jed in pijačo. Na takem potu se je bil enoč jeseni debel sneg, ki jo je grel, da ni skoraj nič zmrznila. prehladil in ujel pljučnico, ki ga je čez nekoliko tednov Komaj je mahnil z rovnico kakih desetkrat, je privrpal do zadušila in zagrebla. Zaklad je volil na smrtni postelji svoji prve posode, in čez nekoliko trenutkov mu je ležal ves ženi. 61

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

Dokler je živel, se je godilo Hrovatu pri njem jako Ameriko. Slobodina se je polastil strah, da zapusti, preden povoljno. Hvaležni krčmar mu je stregel brez plače z mine stoletje, zadnji seljak našo očetnjavo in da zamre vsako dobroto, ki jo je premogla hiša. Po Permanovi smrti potem poslednja domača beseda v rajskih gorah in pa je dejal upokojeni učenik: "Ali bi bilo neumno, da bi dolinah slovenskih. Domoljubni žalosti so se pridružile pa uživali drugi denarje, ki so prišli na dan po mojih napotkih, tudi neozdravne srčne bolečine. Predraga Zalika je začela jaz pa bi pobiral le drobtine, ki padajo z njihove bogate prezirati dolgo in iskreno njegovo ljubezen. Trpečo dušo mize!" Čakal je pol leta, potem pa je rekel Permanovi bi mu bila mogla okrepčati vera, ali k nji se ni zatekel, ker vdovi: so mu jo bili ozloglasili in zamorili suhoparni nemški "Vzemiva se!" Ona se ni branila in naredila sta poroko. modrijani in razbrzdani francoski romanopisci. V svoji Preselila sta se v mesto, kjer sta si kupila dve majhni, ali obupnosti je sedel, dokončal svoje "Spomine" ter jih lični hišici. Plačala sta ju s samimi šesticami in morda se zapečatil in dejal: "Ta spis razjasni žlahti in mojim jima s tem lonec še ni spraznil popolnoma. Zdaj živita prijateljem, zakaj se mi je pristudilo življenje." Rokopis prijetno, veselo in brez skrbi kakor ptica pod nebom. spominov položi v kovček, iz njega pa vzame nabit Vsako leto gresta popotovat, da vidita imenitnosti in samokres in se napoti v Gorjance. lepote tega sveta. Hodila sta po sv. gori Kalvariji, ki se Z višave nad samotno čuvarnico ozre se še enkrat na nahaja pod zemljo tam nekje med Ljubljano in Trstom; sirotno krasotico, svojo domovino. Gorje njeno ga tako vozila sta se po železnici skozi prevrtane hribe in čez prevzame, da se jame jokati na ves glas. Brzo pa se mu podzidane železne mostove, ki se razpenjajo nad ustavi plač, brezbožna desnica seže po samokresu. Ta globokimi dolinami; ogledovala sta na Dunaju cesarjevo usodni hip mu položi nekdo gorko roko na ramo. Slobodin stanovanje in cerkve in zvonike, ki so izrezljani in se obrne in ugleda častitega meniha, ki mu veli: izstrugani od najtršega kamna; stala in molila sta na "Mladenič, tebi je prevelika bridkost pomračila razum in tistem mostu, s katerega je dal hudobni kralj vreči v vodo pamet, ali plemenito srce ti bije v prsih. Ker ne ljubiš le sv. Janeza Nepomuka. Za take zabave je treba imeti veliko sebe, ampak tudi svoje brate, sem te prišel tolažit, pojdi z veliko denarja. Jaz sem romala samo do Brezja, pa sem menoj!" Slobodin zaječi: "Pusti nesrečnika, ki ni zanj zapravila za vožnjo in hrano celih sedem goldinarjev in tri nobene tolažbe na tem svetu." Blagi redovnik ga pokara: groše. Do Dunaja pa je gotovo stokrat dalj nego do "Ne žali sv. Duha, vir milosti božje je neizčrpen." To rekši, Brezja. Kdor hoče iti tja, mora nesti s sabo tisočak, ga prime prijazno za roko. drugače bi se mu utegnilo primeriti, da bi ga slekli in Neka nevidna moč omami Slobodinu uporno voljo, da gre odtirali domov po žandarjih. Ali njima dvema se ni bati te za menihom pokoren kakor malo dete za brižno materjo. sramote: brenta in mošnja se jima ne bosta posušili, če bi Vodnik koraka z njim v skalno duplino in ga dovede po se odvezla tudi vsak mesec na Dunaj. Sebenjica Reza je položnih stopnicah v podzemeljsko dvorano, ob kateri so vprašala Jero, zakaj ne sme povedati te povesti ni meni ni se videla brezštevilna zaprta vrata. Na prvih je bila moji ženi. Jera se je pritisnila k nji in ji zašepetala na uho: zapisana letnica 1875, na drugih 1876 in tako dalje. Po "Viš, zato, ker sta si ta Hrovat, o katerem sem ti pravila, in dolgem potovanju prideta do vrat, na katerih je bila sedanji moj gospodar Janez v žlahti in podobna ne le zabeležena letnica 2175. Pred njimi se menih ustavi in kakor brat bratu, ampak prav tako kakor jaz in -- poslovi z besedami: "Dolžnost me kliče domov, odslej ti Kolenčeva Jera, ha, ha, ha!" bo hoditi brez tovariša. Idi skozi tale vrata in videl boš reči, ki se bodo nahajale in godile ob Gorjancih leta 2175, RAZODETJE torej čez tri sto let. Uverivši se, da slovenskemu narodu in tebi ni namenjena nesreča in poguba, zahvali Boga in pridi Strastno in stanovitno je ljubil Ivan Slobodin svojo nazaj v Gorjance." domovino. Nastopile so zanjo jako nepovoljne politične in Ko prikazen izgine, odpre Slobodin vrata, ali ne stopi v gospodarske razmere. Narodni stranki se niso izpolnile izbo, kakor je mislil, nego na plano, v košat drevored, ki je niti najpohlevnejše želje. Zlasti pa so ubogega kmeta šel ob gladki cesti nizdol proti Beli krajini. Mimo njega so pritiskala bremena, katerih ni mogel nikakor več nositi. V hiteli mnogi po narodno oblečeni ljudje, ki so govorili vsi vseh okrajih in župah so se mu prodajale hiše in zemljišča. najčistejšo knjižno slovenščino. On jih pozdravlja po naše, Kupoma je jel preseljevati se v tuje dežele in celo v toda nihče mu ne odzdravlja. Vprašal je ženo, če drži ta 62

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

cesta proti Metliki, ona mu ne odgovori ničesar. Tako sto leti je štrlelo iz vseh njiv in lok trdo skalovje, zdaj pa bi nepriljudno so se vedli tudi vsi drugi, katere je obgovoril. bil iskal človek zaman najdrobnejšega kamenčka. Rahla, Malo po malem je spoznal, da ga ti popotniki niti ne vidijo več čevljev debela črna plast je ležala na poljih in zelnikih. niti ne slišiijo! Obhajala ga je groza, vendar se je privadil Delavcem je rabilo orodje, ki je bilo kaj lahko in lično, ali prav kmalu svoji nevidnosti. Zdelo se mu je celo prijetno, trdno in držno, večinoma železno. Lesene pluge so da opazuje lahko ljudi in okolico brez bojazni, da bi bil opustili že tako zdavnaj, da jih v to dobo niso niti pomnili. komu nadležen in zoprn. Prav tako so spremenili vsi gospodarji starinske puste Kar strmel je, kako čudovito so se Gorjanci spremenili in spašnike v bujne košenice, katere so gnojili in namakali ob polepšali v minula tri stoletja. Bujno so se zarasle vse suši po vodotočih, navedenih iz potokov, kalov, nekdanje preseke in izseke. Puste goličave so jim pokrili vodnjakov in celo iz Kolpe. povsod sočni travniki in plodno polje. Mnogokrat je Živina se ni pasla nikjer zunaj, krmlli so jo brez izimka prehodil te kraje za prve mladosti svoje, itak ni poznal doma v hlevih in svinjakih. Na vrteh se je skrbno gojeno zdaj skoraj nobene ceste in steze; bilo je kazno, da so jih drevje kar šibilo in lomilo pod težo žlahtnega sadja. Za deželani preložili poleg potrebe in koristi. Ob vseh potih je noben denar ne bi bil dobil na njem suhe veje, mahu, stalo krasno drevje, tod lipe, tam kostanji, zvečine pa goseničjega gnezda in drugih znamenj zanikmega jablane, slive in hruške. Še veliko bolj so ga razveseljevala sadjarstva. Mesto nekdanje gnile in razmetane lesene kmetska prebivališča, ki so bila narodna, snažna in očitna ograde ga je varovala gosta in visoka, čedno obrezana kakor nekdaj komaj grajske pristave in gosposka živa meja. Take prijazne seči so delile često tudi njivo od letovišča. Spodaj so imela kleti, shrambe in suše. Po njive, travnik od travnika, vinograd od vinograda. dvojnih stopnicah se je šlo na pokrit, ličen hodnik, ki so ga Po mnogih dražestnih potih in ovinkih je dospel Ivan imenovali: krilca. Za hodnikom se je širila prostorna veža. Slobodin naposled do veličastnih, umetno zidanih, z Ob nji so stanovali domačini v svetlih, udobnih, poslikanih marmornatimi stebri in bronastimi sohami okrašenih vrat, izbah. Najlepša se je zvala gornica. V nji so se ščeperili na katerih se je lesketal zlati napis: Mesto Semenič. Od zlikani predalniki, mehka, blazinasta sedala, svilna čuda obstane kakor okamenel, kajti dobro je vedel, da je zagrinjala. V vsaki gornici je našel Slobodin tudi hišno bila nekoč na tem kraju župna vas Semič, ki je imela prav knjižnico, brez katere ni bila nobena le količkaj imovita pošten glas pri vseh sosedih, ali kaj malo mestne podobe. rodovina. Bogate vasi so se vrstile ena za drugo s kratkimi Slobodin je hodil po Semeniču očaran kakor za svojega presledki ob velikih in stranskih cestah. V večjih selih je detinstva po Ljubljani, ko je videl prvikrat slovensko bila povsod šola, čitalnica in pevsko društvo, v mnogih pa stolico. Na vse strani se je obračal in upiral oči. Nikdar se tudi cvetoče tovarne, ki so jih vodili spretno kmetje sami. ni mogel nagledati krasot, ki mu jih je razkazovalo mesto Slobodin je motril korenito in natanko, kako mu žive in se malone na vsakem koraku, po vseh glavnih in stranskih ponašajo rojaki. Srce mu je kipelo in vriskalo od veselja, da ulicah. Raztezalo se je pol ure daleč po višinah in pod so bili vsi gospodarji ne le marljivi in denarni, ampak tudi goro. Prebivalo je v njem gotovo petnajst, morebiti nravni in rodoljubni možje. Krčme ni bilo v nobeni vasi, dvajset tisoč slovenskih ljudi. Tuje besede ni slišal iz doma pa so se gostili ljudje jako mastno in slastno. Jedli nobenih ust, niti tuje šege se niso mogle v njem so meso še ob delavnikih, ob nedeljah pa se je natovorilo udomačiti. Moški in ženske so nosili dragocene surke, na mize toliko vsakovrstnih dobrot, kakor da bi praznovali sosebno lepo so pristojale gospodičnam baržunaste, z v vseh hišah svatbo. Za žejo so pili najrajši pivo, ki so si ga zlatom in biseri izprevezene kapice. sami kuhali. Tej zdravi narodni pijači so rekli kvasec. Z Semenič se je Slobodinu tako priljubil, da je ostal v njem vinom se niso zalivali, dasi so ga obilo rodile gorice in nekoliko dni. Pohodil je skoraj vsako hišo, vsak zavod, ravnice. Devet desetin so ga prodali trgovcem, sami so ga vsako skupščino in veselico. Vse, kar je zapazil in čul, mu uživali prav zmerno le o svečanih prilikah. Vsak dan so ga je dokazovalo prediven razvoj in podvig najčistejšega dajali po malem samo starcem, bolnikom in otročnicam. narodnega življenja in izobraženja. V mestu so izhajale Med vasmi in za hišami so se razprostirali zali vrti, petere slovenske in ene slavjanske novine. Jezik tega senožeti in oranice. Vsaka ped zemlje je izpričevala jasno, slavjanskega časnika se je pisal s cirilico in ni bil enak da jo obdelujejo oratarji na vso moč pridno in razumno, nobenemu sedanjih slovanskih narečij. Bil je polnoglasen, izpolnjujoč vestno vse nauke znanosti in izkušnje. Pred tri krepak in mogočen kakor ruski, ali malone brez tistih 63

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

inostranskih besed, ki kaze tako neprijetno in po na našem jeziku, rodoljubnega opazovalca ni nikjer žalila nepotrebnem današnjo pismeno ruščino. "Po slavjansko" ni tujčeva drzovitost ni birokratska okornost in pisarska so se razgovarjali Slovenci z drugimi Slovani, zlasti pa s besnost. Sosebno je zadovoljilo Slobodina cesarsko tujci, ki so se učili temu jeziku v vseh svojih višjih učilnicah. sodišče. Razpravljalo se je v njem vse ustno, stvarno in Baš na sredi mesta se je vzdigoval ponosno brzo. Zapisovalo se je povse ob kratkem samo to, kar je štirinadstropni Narodni dom, v katerem so se shajali ob segalo v bodočnost, n. pr. dolžna pisma. Za takove spise nedeljah in zimske večere vsi meščani brez razločka stanu se je potrebovalo pred tri sto leti marsikdaj po več pol na duševne in telesne zabave. Razen njega je bilo v papirja, zdaj se je opravilo vse s tremi ali štirimi vrsticami. Semeniču še kakih deset inih narodnih društev. Vsako je Slobodin je smatral po pravici za radostno znamenje jako imelo svojo hišico s čitalnico, kuhinjo in pivnico. Kuhalo in nizke obresti, ki so se zahtevale v Semeniču. Za sto točilo se je tu kakor v Narodnem domu samo udom in srebmikov sta se dajala samo po dva na leto. Hotel je tudi gostom. Kakor na deželi, ni bilo niti v mestu nobene pogledati, kako se vedo in kaj se razgovarjajo kaznjenci v krčme. Slobodin je našel resda dve veliki, jako okusno ječah, ali našel jih je prazne. V novinah je potem čital, da opravljeni gostilni, ali v njih so ostajali samo tuji popotniki, že dva meseca ni trebalo nikogar goniti v zapor. nikoli se ni nameril v njih na domačina. Meščani niso Slobodin je prehodil mnogokrat vse mesto in obližje, pa marali dosti niti kavarn, dasi so bile prav udobne in se ni naveličal nikoli tega šetanja, ker je bilo povsod dovolj gosposke. V eni je poslušal Slobodin Nemca in Italijana, ki sence, narednih počivališč in vsakovrstnih inih ugodnosti. sta se pomenkovala po slavjansko. Po večjem ju je Vse trge so polepšavali drevoredi in cvetniki, brez lipovih razumel. Njun pogovor ga je zanimal neznansko. in kostanjevih zasadov ni bilo nobenih ulic, nobene Pretresala sta politiko. Nemec je pravil Italijanu, da je predmestne ceste. Na trgih, šetališčih in drugih večjih nekako pred tri sto leti ugonobil nemško mogočnost neki prostorih je dalo postaviti mestno starešinstvo premnoge minister, čigar ime je pozabil. Mnogi sijajni uspehi so marmornate in rudne podobe slovenskih in slavjanskih napuhnili tega nesrečnega človeka, da je razžalil in junakov, izbornih pisateljev, mislecev, izumnikov. V razkačil vse sosedne narode. Napovedali so mu boj in po Semeniču se je nameril Slobodin tudi na nekaj posebnega, večletni krvavi vojni so omagali hrabri Nemci in izgubili česar ni videl še nikoli v svojem življenju. Pod pečevjem za veliko zemlje in svojega ugleda. Itak morajo hvaliti usodo ječami je stala dolga vrsta nakaznih črnih stebrov. Ti stebri svojo, ker se zmagovalec ni maščeval prehudo. Zdaj resda so bili spomeniki, toda ne častni. Izklesali in namestili so ne morejo nikogar zatirati, ali niti njim ne sme delati nihče se tukaj na sramoto izdajalcem in inim narodnim nič žalega. Na svetu je zavladala obča pravica in z njo se je sovražnikom in v svarilo sedanjim in vsem bodočim doselil na zemljo stalen mir, ki ugaja in koristi vsakemu rodovom. Na prvem stebru se je zvijal velik, pisan gad. narodu. Radi njega so se olajšala ljudem bremena, tožbe Napis, izdolben v tem svitku, je preklinjal doktorja na presilne davke so potihnile po vseh deželah. Šlebedra, ki je služil našim zatiralcem za dopisnika, V kavarni je prebiral Slobodin često semeniške časnike, iz vohuna In ovaduha. Drugi steber je doletel nekega katerih je zvedel vse polno veselih novic iz vseh krajev Florijana Čičerko zato, ker je mesto vzvišenih naukov slovenske domovine in slavjanskega sveta. Dopis iz Kristusovih oznanjal ljudem babje vraže, tercijalske čenče Ljubljane mu je naznanil, da so našteli v nji o zadnji splošni in romarske bajke. Ta spominek mu je omislilo cerkveno popisnji dve sto in petdeset tisoč domačih prebivalcev. glavarstvo, ki ga je opominjalo često, ali zaman, da ne Razen dve sto začetnih, strokovnjaških in srednjih razširjaj glupega in pogubnega praznoverja. narodnih šol je imela tudi razne velike, čisto slovenske Več takih črnih stebrov so si prislužili profesorji, ki so učne zavode, ki so se zvali akademije. Bilo jih je šest: prepovedovali naši mladini dobre in poštene slovenske zemljedelska, trgovska, leposlovna, pravoslovna, časopise in knjige z nesramno pretvezo, da jo pohujšujejo. zdravniška in politehniška. Iz nekega drugega dopisa je Brez zapreke pa je smela prebirati vse tuje spise, dasi so povzel Slobodin, da je dobila Ljubljana že pred sto in bili mnogi strašansko nespodobni in nenravni ali pa osemdeset leti najvišji upravni in sodni dvor za vse popolnoma nekrščanski in brezverski. slovenske pokrajine. Cesarska vlada, mestni odbor in posamezni domoljubni in Iz kavarne je krenil često v mestno zbornico in v deželske bogati podjetniki so preskrbeli Semenič obilo z urade. V vseh pisarnah se je govorilo in uradovalo samo brezbrojnimi občekoristnimi ustanovami, napravami in 64

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

zavodi. Železnice so šle iz njega na tri strani, proti Krščanski nauk so se učili gimnazijci obširno in temeljito, Ljubljani, Karlovcu in Ogulinu. Zračna pošta Samolet je ali ne za red v izpričevalu in ne v šolskem poslopju, nosila vsak dan blago in potnike v Ljubljano, Zagreb, Trst, polnem dijaške lahkomiselnosti, nego v stolni cerkvi pred Reko in Celje. To pošto je izumil pred sto leti neki velikim oltarjem, za popotnico in vodilo po nebeških Ljubljančan. Vozila je visoko nad zemljo, često nad oblaki, vzorih hrepenečemu duhu. Po službi božji, ki je bila brez najmanjše nevarnosti. Velikanski vodotoč je dovajal slovenska od konca do kraja, je razlagal veleučen mestu vodo iz daleke Kolpe, po drugem vodovodu je duhovnik z milim glasom in tako preverljivim čutom, da dobivalo iz hribov bistro studenčino. Umno mu je moral poslušalec potrditi hote ali nehote slednjo zemljedelstvo, trgovina, tovarne in premnoge ine besedo. Slobodin ga je čul, ko je govoril baš o istinitosti delavnice so naklonile vsem stanovom znatno imovitost krščanske vere. Rekel je: "Prvi dokaz njene resničnosti in splošno zadovoljnost. Starodavna borna "Purga" se je nosimo v sebi, kajti ujemajo se vsi bistveni nauki preimenovala po dobrem razlogu v "Milijonarski trg", kajti krščanske vere s srcem, pametjo in vestjo vsakega stanovali so ob njem v svojih palačah sami težki bogatini, poštenega človeka." Slobodin ostrmi, da mu zastane ki denarcev svojih niso šteli, nego jih merili na vagane. sapa. Dejal je sam v sebi: Ta dokaz je tako naraven, da Najrajši in najdlje se je mudil Slobodin vsak pot v prvi mora pregnati najtrdokornejšo nejevero. Kako je to, da mi mestni ulici v gimnaziju, ki se je razlikoval v marsičem od ga niso povedali nikoli v šolah in da se ga nisem niti sam današnjih šol tega imena. Vsi predmeti so se razlagali po domislil! Verske sumnje, ki so ga mučile dolgo in slovensko. Poleg domačega jezika se je učil najbolj neusmiljeno, so zdaj izginile brez sledu, kakor se razhlapi "slavjanski". Vsi dijaki so ga govorili tako gladko kakor zadušljiva, siva megla na žarkem soncu. Razburjeno srce svojo materinščino. Dajala pa se jim je prilika, da so se mu ublaži zopet sladek mir; do svoje smrti se bo spominjal izurili lahko tudi v drugih slovenskih narečjih in v glavnih hvaležno svetega moža, ki mu je v semeniški cerkvi oživil tujih jezikih. Jako mnogo ur je bilo odločenih računstvu, z enim samim kratkim stavkom mrtvo vero. fiziki, prirodopisju in zemljepisu, grščini in latinščini pa -- V nedeljo popoldne se je hotel Ivan Slobodin vsekako nobena! Čas, ki se je s tem dobil, se je upotrebljaval udeležiti zabave v Narodnem domu že zato, ker so velekoristno za glasbo, zdravoslovje in v višjih razredih za naznanile vse novine, da bo čital njega predsednik, Janko državoslovje. Glasba je bila zapovedan predmet za vse Slobodin, jako mične, tri sto let stare "Spomine" svojega učence. Slobodin se je uveril, da so si semeniški dijaki pradeda. Mislil si je: "Kaj, ko bi bil ta Janko moj sorodnik v čvrsto zapomnili pravila, kako jim je živeti, da si ohranijo desetem ali dvanajstem kolenu in bo razveseljeval zdravje. Dasi je bistro pazil, ni našel v vsem mestu občinstvo morda baš z mojimi zapiski?" Kar je slutil, se je nobenega mladega človeka, ki bi bil pijančeval, žgal potrdilo popolnoma. Janko je opisal najprej pradedovo smotke, ponočeval ali čepel sključen po vse ure pri vražjih življenje. Povedal je tudi zgodovino njegove ljubezni, ki je kvartah. Dečaki so se dobrovoljili v prostih urah z dobrim vzbudila v dvorani precej glasno veselost. Pravil je, da je berilom, duhovitim šahom, biljardom, žogo, telovadbo, Ivan zdihoval in lazil za Zaliko dve leti. Zaklinjal se ji je vsak prijetnimi izprehodi na deželo itd. Učitelj državoslovja je dan, da jo ljubi stokrat bolj nego vse ine Ijudi in vse razkladal poslušalcem ustroj države in državljanske zaklade in slasti tega sveta. Ona mu je verjela in mu pravice in dolžnosti. Odraslim mladeničem je bilo torej podarila svoje srce, kajti bil je Ivan nepokvarjen in jako politikovanje dovoljeno, kar se je zdelo Slobodinu jako čeden dečko. Zdel se ji je resda močno fantastičen, ali pametno in potrebno. Zabeležil si je v listnico besede, s mladenke opraščajo take slabosti kaj rade svojim katerimi je končal profesor tega predmeta svoje ljubimcem. Toda Zalika je bila krščansko in pametno predavanje. Dejal je s povzdignjenim glasom: "Dragi dekle. Hotela je biti Ivanova žena, ne pa ljubica. Da ji je prijatelji in slavjanski bratje moji, prosim in zaklinjam vas, rekel: "Vzemiva se!" -- bi se ga bila oklenila okoli vrata in da nikdar ne pozabite, da smo tudi mi prevažna veja ga obsipala s poljubci. Ali njemu ni mogla zdrkniti z jezika tistega orjaškega drevesa, v katerega blagodatni senci beseda: zakon, ne zato, ker je imel morda nečiste počivajo in se radujejo vsi omikani narodi starega sveta." namene. Bog varuj! On bi se bil rad pozakonil z njo že prvi V gimnaziji je bila nameščena izvrstno založena knjižnica dan, ko jo je spoznal. Zadržavala ga je prazna bojazen, da in dijaška čitalnica, v kateri je ležalo na mizi do štirideset ga deklica ne usliši. Najprej se je hotel uveriti, da ga Ijubi, slovenskih in drugih slovanskih časnikov. šele potem bi ji bil dejal: "Draga Zalika, dosti dolgo se že 65

Janez Trdina: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

gledava, čas je, da se poročiva." Po takem ni čudo, da je iz sončnega dvaindvajsetega nazaj v viharno in pusto prišla zmešnjava. Oba sta čakala zaman, ona njegove devetnajsto stoletje. Čile noge ga prineso v treh urah snubitve, on pa njenega priznanja, da ga ljubi. Brez domov. Zgodilo se je vse tako, kakor je pripovedoval odločenja so tekli tedni za tedni, meseci za meseci. semeniški gospodi Janko Slobodin. V treh tednih sta bila Dekleta zgrabi naposled nejevolja. Ko ji je začel zopet Ivan in Zalika mož in žena in živita še zdaj prav složno in ponavljati, kar je že tolikokrat čula, je bleknila, da je sita srečno. Ivan se bavi mnogo s politiko. Domače časnike tega zaljubljenega čvekanja, naj jo pusti na miru. Bilo ji je (tujih ne mara) prebira od prve do zadnje črke, mične precej žal, da so ji ušle take nepremišljene besede. Revica članke in dopise še po dvakrat. Ker ve, da je bodočnost vso noč ni mogla zaspati. Da je prišel Ivan drugi dan k nji, naša, mu ne delajo preglavice hude neprilike, v katerih se bi ga bila prosila za zamero. Toda on se ni prikazal, ker ni nahaja često narodna stranka. Kadar zve kako krivico, ki poznal ženske trme. Bil je taka mila Jera, da se je imel za se je storila naši narodnosti, zakliče zmagoslavno: Vsaka najnesrečnejšega človeka na zemlji. Razen ljubezni ga je sila je minljiva! Prešeren je prerokoval resnico, da se bodo trla tudi rodoljubna žalost. Slovenski narod je trpel takrat "vremena razjasnila" tudi nam Slovencem, zato: Ne grozne bede in ni bilo nobenega upanja, da se politične vdajmo se; ne vdajmo se! prilike in razmere skoro zboljšajo. Ivana je ta dvojna bridkost tako zmešala, da se je nakanil ustreliti. Nebeški oče pa se je usmilil izgubljenega sina ter mu poslal skrivno razodetje, ki ga je potolažilo. Zamaknil se je iz devetnajstega v naše dvaindvajseto stoletje in gledal blaženo in slavno bodočnost slovenskega naroda in tudi mesta Semeniča. "Spomini" njegovi dokazujejo, da je došel poslušat baš nocojšnjo našo zabavo v Narodnem domu in da je zvedel iz mojih ust, zakaj mu Zalika ni priznala svoje ljubemi. To se ve, da se mu je zdaj'na vso moč mudilo domov. Uboga Zalika je bila skoraj zblaznela, ko je slišala, da je izginil Ivan brez slovesa. Našel jo je vso objokano in obupano. Ali njena toga se je spremenila hitro v radost in smeh, ko jo je pritisnil na srce in jo imenoval "sladko svojo nevesto". Poročila sta se še tisti mesec in odslej jima usoda ni grenila več življenja. Po tem kratkem vekopisu je jel govornik Janko Slobodin čitati Ivanove "Spomine", ki so naštevali natanko vse nadloge in težave, ki so pritiskale slovenski narod, zlasti slovenskega kmeta v devetnajstem stoletju. Ivan je poslušal zvesto svoje življenje, "Spomini" pa ga niso nič mikali, ker so mu bili znani. Zbodla ga je bila marsikatera opomnja Jankova, in ko se je občinstvo smejalo njegovi neokretni ljubezni, mu je šinila vsa kri v glavo od srama in jeze. Ali to razžaljenje je precej pozabil radi preveselih poročil, ki jih je čul v Narodnem domu o ljubljeni Zaliki. Zdaj je vedel za trdno, da ga ljubi in da mu je namenjena za ženo. Ves zamaknjen je hitel v cerkev in zahvalil Boga za rešenje in za dobljene tolažbe. Iz cerkve je tekel na vso sapo v Gorjance. Na vrhu mu opešajo noge in se ga poloti težka dremota. Legel je na mehko trato in zaspal. Vzbudivši se, vidi pod sabo samotno čuvarnico, kamnite rebri in golo bregovje. Ta pogled ga uveri, da se je preselil 66