(1) (2) DEVETINDVAJSETO RAZŠIRJENO BIBLIOGRAFIJE NADALJEVANJE REPERTOAR SLOVENSKIH GLEDALIŠČ 1867–1967 Slovenski gledališki letopis 2 SLOVENE THEATRE ANNUAL ( 0 ) 15_2 0 16 (1) Sestavil in uredil: ŠTEFAN VEVAR Spremna beseda: Nika Leskovšek (dramsko in postdramsko gledališče) Gregor Pompe (operno gledališče) Nataša Berce (balet in ples) Nika Arhar (lutkovno gledališče) Sodelavci za posamezna gledališča: Tatjana Ažman (SNG Opera in balet Ljubljana), Barbara Briščik (SSG Trst), Darja Čižek (Opera in balet SNG Maribor), Lidija Franjić (Lutkovno gledališče Ljubljana), Tereza Gregorič (SNG Nova Gorica), Alen Jelen (Gledališče ŠKUC), Robert Kavčič (Prešernovo gledališče Kranj), Srečko Kermavner (Šentjakobsko gledališče), Alenka Klabus Vesel (Mestno gledališče Ljubljana), Mojca Kranjc (SNG Drama Ljubljana), Katarina Krapež (Mini teater), Petra Kurnik (Mestno gledališče Ptuj), Andreja Lešnik (Lutkovno gledališče Maribor), Tina Malič (Slovensko mladinsko gledališče), Anja Pirnat (Gledališče Glej), Sandra Požun (Drama SNG Maribor), Kornelija Rorman (Cankarjev dom), Mitja Sočič (Anton Podbevšek teater), Katja Somrak (Plesni teater Ljubljana), Miha Trefalt (Gledališče Koper), Jerneja Volfand (Slovensko ljudsko gledališče Celje). UDK 792.2/.5(497.4)(058) (2) Uvodna opomba Pričujoči Letopis je štiriindvajseti po vrsti in je obenem 29. nadaljevanje stoletnega Repertoarja slovenskih gledališč (1867–1967). Temelji na spletno dosegljivi bazi podatkov o slovenski gledališki produkciji (na portalu www.sigledal.org), a tam zbrane podatke tudi bistveno nadgrajuje – z uvodniki, podatki o festivalih in nagradah, s podatki o reprizah in gostovanjih, s povzetkom in primerjavo podatkov med konkretnimi gledališči (na statistični tabeli). Prikazuje 228 detajlno popisanih premiernih uprizoritev in 268 repriz slovenskih institucionalnih, zunajinstitucionalnih ter tudi vidnejših polpoklicnih gledališč in gledaliških skupin. A število premier, ki ga izkazuje ta formalna statistika, je nerealno visoko. V njem je namreč zajetih kar 40 koprodukcij, kar pomeni, da je premier realno 188. Precejšnje, čeprav težko eksaktno opredeljivo je med premierami tudi število tako imenovanih psevdopremier, pri katerih gre pogosto za gostovanja tretjih gledališč na odrih širokosrčnih gledaliških hiš ali tudi le za posojanje prostora in tehnike slednjim. Da gledališča take uprizoritve oziroma predstave formalno vodijo kot premiere, za to imajo gotovo svoje razloge, vendar pa s tem (pred očmi kreatorjev kulturne politike in recipientov) zamegljujejo realno podobo slovenske gledališko-produkcijske stvarnosti. Zato (tudi zato) je treba podatke, ki jih prinaša Letopis, razumeti v primerjalnem kontekstu detajlov in celote. Tudi letošnji Letopis v skladu s svojim konceptom celostno prikazuje premiere, reprize in gostovanja v posameznih gledališčih ter zunaj njih, nadrobno opisuje festivale ter priznanja in nagrade, podeljene gledališčnikom, prinaša pa tudi že omenjeno podrobno in celostno statistiko. Ta pri vsakem gledališču (in kumulativno) prikazuje razmerja med uprizorjenimi slovenskimi in neslovenskimi avtorji, med premierami in reprizami in hkrati navaja število vseh gostovanj, vseh odigranih predstav in privabljenih gledalcev. Različni registri uporabniku olajšajo pot do uprizoritev; iskano premiero je denimo mogoče najti po kronološkem principu znotraj posameznega gledališča v I. kazalu, po njenem avtorju v II. kazalu, njenem naslovu v III. kazalu, ali po sodelujočih pri njej v kazalu IV. Statistična razpredelnica v vodoravnih vrsticah ilustrira bolj ali manj uspešne zgodbe posameznih gledališč, navpik pa prinaša seštevke vseslovenske produkcije v sezoni 2015/16: skupno število vseh igranih del, število igranih slovenskih avtorjev, število igranih tujih avtorjev, število premier, repriz, gostovanj in vseh ponovitev; tam lahko tudi preberemo, da je obisk v slovenskem gledališču v obravnavani sezoni dosegel dobrih 900.000 gledalcev. Štefan Vevar (3) (4) SPREMNE INTERPRETACIJE INTERPRETATIVE COMMENTARY (5) Ko je pred sedmimi leti v sezoni 2008/9 Blaž Lu- Pogled na kan popisoval pregled sezone, je ugotovil, da: »V repertoarjih v glavnem ni prostora za druge, netipične gledališko sezono oblike gledališke produkcije […] Malo je koprodukcij, zlasti tistih z zunajinstitucionalnimi in nevladnimi sub- jekti, svojega domicila si v repertoarjih v slovenskem 2015/2016 gledališču in njegovem programu še niso priborili, de- nimo, koncerti, filmske projekcije, literarni nastopi ali NIKA LESKOVŠEK bralne predstave, ki predstavljajo logično in organs- ko sestavino repertoarjev marsikje v tujini.« Danes, samo sedem let kasneje, je situacija radikalno spremenjena. Priča smo pojavu, kot ugotavljajo v svojih pregledih že kolegi pred mano, hiperpro- dukcije, porasta števila koprodukcij, ki v marsi- katerem gledališču predstavljajo že večino pro- dukcije – večinoma gre res za koprodukcije med institucijami. Kazalo bi preveriti, ali nista v porastu tudi število gostovanj na tujem in izmenjava med slovenskimi gledališči (v SMG zagotovo je). Gleda- lišča v svoji redni ponudbi svojim gledalcem, med drugim, nudijo tudi ogled predstav drugih gleda- lišč, ki dopolnjujejo njihovo abonmajsko ponudbo. Dogaja se tudi festivalizacija slovenske gledališke krajine, poleg obstoječih festivalov nacionalnega pomena in redkih festivalov, usmerjenih v med- narodni prostor (Exodos, Mladi levi, Ex Ponto), ima na tej točki praktično vsako od gledališč v ponudbi svoj festival – če že ne konceptualno zas- novan festival pa vsaj skoncentriran letni pregled lastne produkcije in (ali tudi) tiste drugih gledališč v obliki festivala. Če se ponovno navežem na zgornjo ugotovitev iz leta 2009, je danes, nasprotno, opaziti tudi prisotnost »netipičnih oblik gledališke produkcije« in tudi tukaj je prisotna hiperprodukcija. Večina gledališč v lastnih hišah uvaja še tematske (6) pogovore, ki so vezani na refleksijo njihove lastne sezone ali zgolj posameznih predstav; ti razpirajo bodisi družbeni kontekst bodisi interpretacije različnih gledaliških dogodkov. Vodijo se pogovori z ustvarjalnimi ekipami in igralci, organizirajo se pedagoško-izobraževalni programi, prirejajo koncerti in literarni večeri ter tudi bralne uprizoritve, zlasti novitet; razni dogodki obeležujejo pomembne obletnice ipd. Ponudba raznolikih spremljevalnih dogodkov daje vtis, da marsikje gledališča postajajo stičišča raznovrstnih dogodkov v pestri kulturni ponudbi, kjer je gledališka dejavnost vedno bolj ena izmed mnogih. Po drugi strani pa vsa ta ponudba prispeva k povečanju konzumentske ponudbe; izbira se med eno ali drugo celostno podobo določenega gledališča (življenjski slog in imidž, ki ga prodaja). Od gledalcev se zahteva odločitev po pripadnosti (abonmaju in gledališču); drugače v dodatnem, umetnem ustvarjanju vtisa hiperprodukcije, ki premiere po Sloveniji zgostijo vedno na iste dneve, ne gre. Vendar pa po drugi strani javni prostor žive debate izginja in brez sodelovanja celotnega javnega in medijskega prostora ne omogoči, da bi katera od predstav zares »živela dlje«. Vedno bolj se izgublja zavest o kontinuiteti, o investiciji v prihodnost, o medsebojni solidarnosti, o pomembnosti soobstajanja estetske in produkcijske raznolikosti, medsebojnega oplajanja zunajinstitucionalne in institucionalne produkcije (te težave so širše in se nanašajo pravzaprav na celotni kulturni prostor). In vedno manj je poskusov, kako te zahteve hiperprodukcije in hiperkonzumacije ustaviti ali odstopiti od »konvencionalnih« pristopov dela, ki zanesljivo vodijo do »uspehov«. Kako ponuditi prostor in čas drugačnim procesom dela in razvoju drugačnih estetskih formatov? Tudi uspehi se znajo v instantni kapitalistični logiki prepogosto izgubiti v komoditetah, konformizmu ali preprosto: v kapitalizmu. Gre le za hiperakumulacijo množice hipnih – potrošnih – dogodkov, ki na videz prispevajo k pestrejši ponudbi, dejansko pa za njimi ne ostane veliko. Zdi se, da so se gledališča trudoma in po najboljših močeh pridno prilagodila nerožnati, kritični situaciji in normam, ki jih diktirajo finančna in kulturna politika ter mediji v krčenju prostora za refleksijo; in znotraj te logike štejejo le kvantitativna merila. Gledališča na tej stopnji sama skrbijo za celotno kolesje, od promocije, produkcije do postprodukcije, vključno z refleksijo po tem. Na delu je vprašanje o re- definiciji gledališča kot nekakšnega avtonomnega servisa. Kakor je to po svoje logičen samoohranitveni refleks, pa morda to ni najboljša poteza. Vsekakor bi bilo vprašanje potrebno nadaljnjega pretresa, gledališke in umetniške ustanove pa večje medsebojne podpore znotraj celotnega kulturnega prostora. Posamezne izstopajoče predstave Že dolgo ni kakšen umetniški dogodek sprožil razmisleka o poslanstvu, identiteti in estetski ter vrednostni hierarhiji javnih kulturnih ustanov. Lorencijeva uprizoritev Kralja Ubuja v Drami je za to morda primeren razlog. Če poskusimo izpostaviti nekatere bolj odmevne predstave v sezoni 2015/16 in za kriterij vzamemo medijske odzive, je odgovor na dlani: Kralj Ubu v režiji Jerneja Lorencija in v pro- dukciji SNG Drama Ljubljana, ki je razdelila in razburkala slovensko javnost in odmevala v slovenskih medijih in širše, v javnih (in privatnih) razpravah. Od Kralja Ubuja Alfreda Jarryja – v osnovi provokacija na malomeščansko moralo in spodoben okus – je kljub novem prevodu Primoža Viteza ostala komaj kakšna beseda – delo, ki je nastalo »po motivih« in ga podpisuje »kolektiv Ubu« – sledi izvirniku bolj po duhu kot po črki. Kopira logiko resničnostnih šovov ali sploh preprosto pop šovov in šov biznisa