ISBN 961-91262-6-2 Taras Kermauner RSD Dialogi 4 Razgovori ZAPUŠČENI KLAVIR Potisnjen v kot temačnega hodnika, obdrgnjen, vegast, zaprašen klavir vsem mimoidočim kaže mrk prezir in hlini asketa, ki se sam umika. Ogibam se ga v loku kot bolnika, ves v strahu, da bi ga zadel v okvir in da bi se morda grenak nemir prebudil v njem od krutega dotika. Nekoč, prevzet od takšne pritajene bridkosti le preizkusim razglašene njegove strune, pa kot da v osir sem dregnil, se namesto razbolene otožnosti ves besen vrže v mene krohot in rezek vik, hrušč in prepir. Božo Vodušek: Odčarani svet REKONSTRUKCIJA IN/ALI REINTERPRETACIJA SLOVENSKE DRAMATIKE RAZGOVORI Dialogi 4 Taras Kermauner Samozaložba GolKerKavč AVBER-HORJUL-LJUBLJANA-KRTINA 2003 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6.09-2"19" KERMAUNER, Taras Dialogi. 4, Razgovori [Elektronski vir] / Taras Kermauner ; [računalniške risbe Alenka Goljevšček, Ajda Kermauner Kavčič]. - Avber [etc.] : samozal. GolKerKavč, 2003. - (Rekonstrukcija in/ali reinterpretacija slovenske dramatike) ISBN 961-91262-6-2 213894912 Taras Kermauner RSD Dialogi 4 Razgovori RSD 94-007-2003 Izdal: Samozaložba GolKerKavč Računalniške risbe: Alenka Goljevšček, Ajda Kermauner Kavčič Raèunalniška postavitev: Ajda Kermauner Kavčič CD zgoščenka Copyright © by Taras Kermauner PISMO PETRU KOVAČIČU I ali KOMENTAR NA SOOČENJE 1 Najin pogovor s Petrom Kovačičem stopa v naslednjo fazo; veselim se je, je možnost za dialog. Kovačič je v epilogu številke 106-107 Revije 2000, naslovljene Pogovori s Tarasom Kermaunerjem, naslov Epiloga je Od soočenja k dialogu, razvil vrsto analiz in stališč, na katera nameravam v pričujočem tekstu navezati. Moj slog bo podoben, kot je bil v samih Pogovorih, v odgovorih na Kovačičeva vprašanja, glej strani 58 do 106, ki sem jih sam imenoval Aplikacija teoloških osnov odrešenjskega krščanstva. Moj namen je čim jasneje razložiti nekatere moje poglede na izbrano temo. Kolikor se le da, se ne ponavljati; rečeno razvijati naprej. Kovačič je s tekstom Od soočenja k dialogu (skrajšano Soočenje) dialog že začel; moram mu le slediti. Mihaela Jeričkova pa se pripravlja na kritično analizo mojih stališč, podanih kot odgovorov na njena vprašanja v tekstu, imenovanem Teološke osnove odrešenjskega krščanstva. Ko mi bo kritiko poslala, ji bom skušal čimprej odgovoriti na podoben način, kot odgovarjam zdaj Kovačiču. Tako bo dialog-soočenje med nami tremi tekel naprej. Kajti vprašanja, ki sta mi jih zastavila Jeričkova in Kovačič, ter odgovori nanje tvorijo diferencirano celoto. Upam, da bi na ta način ohranili tudi nadaljevanje našega dinamičnega sreča(va)nja. Če se bo zgodbi pridružil še kdo, nekateri se prijavljajo, tem lepše. Seme bo pognalo. Kovačič začenja Soočenje z mislijo, da je to, kar počnem v Aplikacijah in sploh s svojo teologijo, »Tarasova strast očistiti podobo božanstva, da bi popravil človeka«. Kovačič izvaja to svojo misel iz Mannovega romana Jožef in njegovi bratje, iz citata, ki ga moram navesti v celoti, saj določa Kovačičevo ne le izhodišče, ampak mišljenje, s tem pa razliko med najinima zamislima sveta. Še pred tem naj opozorim na svoj namen: odkrivati razlike v izhodiščih, med interpretacijskimi sistemi, ki nas določajo v osnovi, glede na cilje, ki jih zasledujemo, sredstva, ki jih uporabljamo za doseganje teh ciljev, seveda v primeru, če hočemo cilje uresničiti. Ustrezen dialog je mogoč le, če so najprej jasne razlike med vrednostnimi sistemi in udejanjajočimi jih praksami dialogizatorjev. Ponavadi govorimo o stvareh, ki jih imenujemo z istim imenom, s čimer pa nikakor ni rečeno, da mislimo na iste stvari. So osnovni pojmi, ki se jih lotevava s 5 Kovačičem komentirati - Bog, KC, slovenstvo, dialog, vera, kultura itn. -, res isti? Najbrž niso povsem različni, vsekakor ne v vsem. A v čem so isti, v čem različni? Odgovor na to vprašanje bo dal prvi rezultat: pojasnitev izhodišč, s tem pojasnitev razlik, do katerih prihajava v odgovorih na skupna vprašanja in teme. Na tej - primarni, metodološko začetni - ravni sploh še ne gre za različnost odgovorov, ampak za ARF (avtorefleksijo) interpretacijskih sistemov. Morda so ti celo važnejši kot sami odgovori. Odgovori sledijo iz sistemov; če misli človek logično, jih lahko predvidi pri sogovorniku že vnaprej; če pozna njegova izhodišča. Dialog teče predvsem med izhodišči, ne med odgovori. Tako je tudi v primeru, ko gre za raven PNP (politično novinarskega pojmovanja); ko gre za polaščanje, podrejanje predmeta subjektu-polaščevalcu. Ali se med sabo borita dva subjekta, od katerih hoče vsak totalno vladati, tedaj pride do državljanske vojne, do bratomornosti, do modela Dč (dvojčkov). V primeru pa, ko vsaj eden od sogovornikov noče misliti v okviru sistema polaščanja in PNP, torej ne v okviru modela Id (identitete), dialog ni več uvod v spor-boj med dvema tekmecema-sovražnikoma za - najprej miselno, nato fizično - oblast, ampak je obratna pot odkrivanja resnice, poglabljanja v njune - svoje in svojega sogovornika - miselno eksistencialne predpostavke, z osvetlitvijo teh pa ugotavljanje, ali sogovornika sploh težita k istemu cilju. Če ne, je njun dialog le formalen, navidezen, ali - za oba ali za enega - alibi, ali nesporazum, nastal zaradi pomanjkljive ARF. S Kovačičem morava torej najprej opraviti ta preizkus, da bi videla, kdo sva in v kakšnem razmerju; kaj sploh hoče on in kaj jaz. Jaz bom dal v pričujočem tekstu svojo razlago mojih in njegovih izhodišč, on bo dal v odgovoru na moj tekst svojo. Tako bova izdelovala možnost, da se približava umni obravnavi skupnih tem. Mannov tekst slove: »Naj ti povem: ljudje so nebogljen rod. Ne znajo nič napraviti sami s seboj in prav nobene reči se ne domislijo sami od sebe. Zmeraj samo posnemajo bogove in vselej delajo tako, kakršno podobo si ustvarijo o njih. Očisti božanstvo, pa boš očistil ljudi.« Jožefa sem bral pred desetletjem; name je naredil izjemen vtis. Thomasa Manna kar najviše cenim, Jožefa še posebej. Na orožnih vajah poleti 1959 sem bral Mannovega Doktorja Faustusa. Smrt v Benetkah mi je bila zmeraj prearistokratska, premodna, predekadentno melanholična; Faustus pa mi je bil notranje povsem blizu, Schönbergov demonizem sem čutil v sebi. Na teror policijske Partije nisem odgovarjal z - vsaj mentalnim - kontraterorjem trockizma in/ali desničarstva, ampak z ARF. Kaj je hotel podati in podal Mann v Jožefu in kaj še posebej z navedenim citatom, raziskava tega presega okvir tega mojega Komentarja Soočanj. Citat jemljem tako, kot ga razume Kovačič oz. kot jaz razumem, da ga razume on oz., najprej, kot razumem citat jaz. Še točneje: ob citat naj postavim svoje razumevanje sveta, ljudi, Boga, tj. svoje OK (odrešenjsko krščanstvo). Ljudi ne le da nimam za nebogljen rod; imam jih za neznansko močne, saj so božji, sodelavci Boga v ON (odreševanju niča). Bog jim je dal svobodo in domišljijo, zato znajo neznansko veliko napraviti s sabo in s svetom, so ustvarjalni in izvirni. Seveda do neke meje: do meje niča. A ker poteka soočenje - srečavanje, soodreševanje - Boga in niča skoz človeka, je človek občudovanja vredno območje tega dogajanja. Človek sicer ves čas posnema bogove, ki si jih dela sam, tj. malike, a ves čas posluša tudi Boga, ki je od onstran. V tem ko posluša transcendentnega Boga, je v temelju drugačen kot tedaj, ko posnema izdelke lastne zaslepljenosti. 6 Predvsem pa: Boga je mogoče poslušati, odkrivati, kaj od človeka hoče, mu slediti (v ON); to je stališče OK. Mogoče pa ga je očiščevati, tokrat kot malika; to je stališče malikovalskih verstev, tudi nekrščanskega dela KC. Med očiščevanjem boga, ljudi, dejanj, čustev, stanj, reči na eni in sledenjem Bogu na drugi strani je najbolj temeljna razlika: med OK in političnim katolicizmom, ki mu lahko rečemo klerikalizem ali celo klerofašizem. Očiščevanje je purizem, ki vodi v rasizem. Zato sem od nekdaj odklanjal jezikovni purizem; menil sem, da vodi v nacionalizem; še danes sem prepričan, da sem imel prav. Kdor hoče slišati in soustvarjati Dt (drugost), se mora obrniti stran od slehernega purizma; tudi od očiščevanja grehov, kot ga pojmuje FKC (fevdalna KC). Priznam, da je tudi mene kot katoličana, posebej v otroštvu, opredeljevala vera kot očiščevanje od grehov; zato jo poznam od znotraj, vem za njene meje, za njeno pervertiranost oz. za njen fevdalni značaj. Teološko pomeni čiščenje odstranjevanje vsega, kar ne sodi k čisti sveti pravi biti. Izhodišče takšnega početja je bit; ker je za OK bit konstrukt niča (videz niča, da je trden), je bit enako malo sprejemljiva kot nič; oz. še bistveno manj, kajti nič v svoji ničnosti je resnica, omogoča neposredno soočenje z njim, bit pa pravo naravo niča zakriva. V tem pomenu je filozofija (metafizika) potvorba, igra niča, sredstvo tega sveta - red polisa in kozmosa -, da se utemelji kot čvrsta osnova in skrije, da stoji na praznini. Hribarjev kozmocentrizem je ena od izvedb - magi(sti)čna različica - tega samoslepila. Taka je tudi Tomaževa filozofija-teologija; zato utemeljuje FKC, sistem razmerja med gospodarjem in hlapcem, varuhom in varovanim, zrelim in nezrelim, pastirjem in čredo. OK je zunaj tega sistema. Kovačič sodi - tako me razume -, da me opredeljuje ta strast čiščenja božanstev in težnja popraviti ljudi. Sam se gledam drugače; ne enega ne drugega si ne pripisujem, vsaj ne kot odločilnega. Če že, potem kot svoji pomoti. Vsekakor me poganja veliko strasti; upam pa, da so to nižji pogoni, zadevajoči nižje cilje. Se le slepim, če mislim, da me Bog navdihuje ne s strastjo, ki je stvar narave, ampak z vizijo, tej viziji pa pravim ON? Očitno me gleda Kovačič povsem drugače, kot se gledam sam; če me gleda tako drugače on, s katerim prijateljujeva tri desetletja, kako bi me mogli ustrezneje razumeti šele tisti, ki me komaj poznajo ali celo ne marajo? - Odgovor na to vprašanje ni moralnega značaja, ampak metodološko-aksiološkega. Gre za interpretacijski sistem, ki mu kdo sledi. Strastem se prepuščam, jih opazujem, jih igram, se igram z njimi; mislim, da jih obvladam. Bolj ko se jim verbalno prepuščam, drugje jim ne popuščam, bolj sem v okviru ludizma. Prav z ludizmom se etično izboljšujem.