1 Marijan F. Kranjc, generalmajor v pokoju Organizacija TIGR v primeţu vojaških obvešĉevalnih sluţb (Varnostna študija primera) Elektronska knjiga, Ljubljana 2017 2 Urednica: dr. Irena Kranjc Lektorica: Liljana Kranjc Tekavec, univ. dipl. prof. slav. 3 Kazalo 1. Vojaško-strateška in politiĉno situacija na zahodni in severni meji Kraljevine Jugoslavije v obdobju 1920 –1941 ter naloge obvešĉevalne sluţbe VKJ ……………6 - Organizacija TIGR in obvešĉevalna sluţba VKJ (1919–1941). - Tigrovci so »padali« v Ljubljani in v Beogradu. - Ivan Gašperĉiĉ – sopotnik tigrovcev iz Solkana. 2. Joţef Gabršĉek, orjunaš in pobudnik organizacije TIGR – uspešen dvojnik ObC VKJ v Ljubljani proti italijanskemu konzulatu v Ljubljani in italijanski ambasadi v Beogradu ………………………………………………………………………………..43 - Ali je bil Joţef Gabršĉek italijanski vohun? - Joţef Gabršĉek – uspešen dvojnik ObC VKJ v Ljubljani proti italijanskemu konzulatu v Ljubljani in ambasadi v Beogradu. - Joţef Gabršĉek – leta 1948 v Beogradu obsojen na smrt zaradi velikega kriminala. - Joţef Gabršĉek – soobtoţeni za gospodarski kriminal. - Novi ĉlanek v Primorci.si. 3. Tone (Anton) Batagelj, policijski inšpektor – podpornik tigrovcev ………………94 - Tone (Anton) Batagelj, preporodovec, rez. major VKJ, obmejni policijski komisar na Jesenicah, policijski inšpektor in vodja jugoslovanskega urada UJKE v Beogradu, pesnik in pisatelj. - Tone (Anton) Batagelj – doslej neznani podatki iz AS. 4. Drago Slekovec, podpolkovnik VKJ in obvešĉevalec – usmerjevalec tigrovcev ….123 - Drago Slekovec, podpolkovnik VKJ, naĉelnik ObC VKJ v Splitu, na Sušaku in v Ljubljani. - Drago Slekovec, podpolkovnik VKJ – doslej neznani podatki iz AS. 5. Danilo Zelen, vojaški vodja organizacije TIGR in tajni sodelavec vojaških obvešĉevalnih sluţb – 168 - Danilo Zelen – Dušan, vojaški vodja organizacije TIGR, tajni sodelavec ObC VKJ na Sušaku in v Ljubljani ter britanske SOE v Beogradu. 6. Spopad na Mali gori 13. maja 1941 ………………………………………………….224 - Rekonstrukcija spopada na Mali gori 13. 5. 1941. - Tone Majnik – izjava o spopadu na Mali gori 13. 5. 1941 (Pisna izjava Joţeta Zalarja) - Nova dejstva o spopadu na Mali gori 13. 5. 1941 (Zapisi Filipa Tekavca po izjavi Toneta Majnika). 7. Trije okupatorji – tri civilne ţrtve vojne ……………………………………………261 8. Dodatek: abc seznam ĉlanov organizacije TIGR na Primorskem ………………...269 4 Uvodne opombe Na svoji domeni www.vojastvo-military.si sem v zadnjih treh letih napisal in objavil okrog trideset ĉlankov o delovanju pripadnikov organizacije TIGR. Kot vojaško-varnostni strokovnjak sem se lotil predvsem problemov sodelovanja pripadnikov slovenske ORJUNE in organizacije TIGR z obvešĉevalno sluţbo (ObS) Vojske Kraljevine Jugoslavije (VKJ) in delno tudi z britansko SOE. To sem storil iz razloga, ker se naši zgodovinarji, z izjemo dr. Gorazda Bajca, niso lotevali aspektov tega sodelovanja, pa ĉeprav so mnogo orjunaši in tigrovci izjavljali, da so dejansko vsi bili najprej (vojaški) obvešĉevalci … Najbolj me je motilo dejstvo, da veĉina zgodovinarjev in publicistov ni podrobno raziskovala konkretnih primerov na podlagi katerih bi nedvomno ugotovili, da je organizacija TIGR skoraj izkljuĉno delovala po navodilih in nalogah obvešĉevalne sluţbe VKJ, saj so bili tudi njeni vodje, Albert Rejec in Danilo Zelen, tudi tajni zaupniki in na njenih plaĉilnih seznamih! To je povsem konkretno vidno iz dokumentov slovenske in hrvaške Udbe, ki sem jih pridobil v AS, nekaj pa tudi iz zasebnih arhivov. Predstavil sem tudi uspešno delovanje prikritega obvešĉevalnega centra VKJ v Ljubljani, ki ga je od leta 1922 vodil polkovnik Viktor Andrejka, ki pa je moral na italijanski diplomatski pritisk ţe leta 1928 v pokoj. Nasledil ga je manj uspešni major Branko Plhak, ki so ga nekateri napaĉno razglasili za najbolj uspešnega obvešĉevalca, ĉeprav je bil leta 1940 zamenjan zaradi slabih rezultatov in finanĉnih malverzacij in poslan v Skopje. Raziskoval sem tudi dejavnost italijanskega konzulata v Ljubljani in vojaškega poslanstva v Beogradu. Ţe po prvih rezultatih sem postavil dokaj smelo tezo, da so tigrovci najprej padali v Ljubljani in Beogradu, šele potem pa na Primorskem. Podrobno sem raziskal primer Joţefa Gabršĉka, orjunaša in tigrovca, ki je kot uspešen dvojnik ObS VKJ deloval v Ljubljani in Beogradu, katerega so mnogi neupraviĉeno proglasili celo za italijanskega vohuna. To velja tudi za Danila Zelena, vojaškega vodje organizacije TIGR in uspešnega tajnega, sodelavca ObS VKJ od leta 1932 ter njegovega brata Milovana, tigrovca, ĉetniško-britanskega obvešĉevalca in laţnega »štajerskega« partizana. Italijanska politiĉna policija Ovra je sicer uprizorila kar dva velika sodna procesa (1930 in 1941) proti orjunašem in tigrovcem, vendar protifašistiĉnega odpora Primorcev ni zlomila .Številni so bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni, osmerica pa je darovala tudi svoja ţivljenja. Italija, kasneje pa tudi Nemĉija, so po diplomatskih pritiskih dosegli še to, da so bile jugoslovanske oblasti primorane premešĉati svoje uspešne vojaško-obvešĉevalne in policijske predstavnike, ki so pomagali in usmerjali obvešĉevalno in diverzantsko aktivnost organizacije TIGR (Toneta Batagelja, obmejnega policijskega komisarja na Jesenicah, premestili v 5 Beograd, majorja Draga Slekovca, naĉelnika obvešĉevalnega centra VKJ v Ljubljani, pa v Niš). Izredno zanimive arhivske podatke sem našel za Toneta Batagelja, policijskega inšpektorja v Beogradu in vodje posebnega protiobvešĉevalnega oddelka UJKE ter podpolkovnika Draga Slekovca, najuspešnejšega naĉelnika ObC VKJ v Ljubljani in operativca, ki je od 1932 drţal na zvezi Danila Zelena in tako tudi usmerjal delovanje organizacije TIGR glede obvešĉevalnega in diverzantskega delovanja. Danilo Zelen je bil rezervni ĉastnik VKJ, pa se je od marca do 6. aprila 1941 nahajal na vojni lokaciji ljubljanskega ObC VKJ v okolici Višnje Gore. Ker so vsi pripadniki tega obvešĉevalnega centra dobili posebne naloge v zaledju VKJ oz. v okupirani Sloveniji (bivši Dravski banovini, tudi Italijanski pokrajini), se mi je zdelo logiĉno, da je Danilo Zelen kot rezervni ĉastnik VKJ meseca maja 1941 zbiral svoje pristaše in sodelavce zaradi prikritega delovanja proti okupatorju! Zato sem tudi menil, da je Danilo Zelen 13. maja 1941 na Mali gori naredil ĉastni samomor ne samo kot tigrovec, temveĉ tudi kot rezervni ĉastnik VKJ! Njegova naĉelnika (Slekovec in Stefanović) sta prišla v nemško in italijansko ujetništvo, pomoĉniki pa so ravnali drugaĉe. Poroĉnik Vlado Simonović se je na Dolenjskem s spremembo identitete prikrival med celo okupacijo, medtem ko sta kapetana Ilovar in Lesjak pristopila k slovenskim ĉetnikom oz. Jugoslovanski vojski v domovini (JVvD) menda pa tudi tesno sodelovala z italijanskim karabinjerskim kapetanom Anacleto Onnisom, glavnim protiobvešĉevalnim organom proti tigrovcem in reţiserjem sodnega procesa decembra 1941 v Trstu. Podrobno sem se lotil prvega oboroţenega spopada treh tigrovcev z okupatorsko italijansko vojsko na Mali gori 13. maja 1941, poimenovanega simbolno tudi kot odloĉno bitko Primorcev. Italijani so »zmago« na Mali gori proslavili kot velik varnostno-vojaški doseţek, saj so se znebili Danila Zelena, vojaškega vodje organizacije TIGR – »drţavnega sovraţnika št. 1«! Pri nas pa so se pojavile razne nestrokovne interpretacije tega spopada, zlasti pa poskusi strankarskega prisvajanja in celo prenarejanja pomena tega zgodovinskega dogodka na raĉun NOB 1941–1945. To me je spodbudile, da sem k raziskovanju tega oboroţenega (strelskega) spopada pristopil zelo temeljito in samo na podlagi arhivskega gradiva. Torej, brez raznih priĉevalcev, tudi televizijskih! Ker so Slovenijo aprila 1941 napadli in razdelili trije okupatorji – Nemci, Italijani in Madţari, sem podal tudi svoje mnenje o prvih civilnih ţrtvah na Štajerskem, v Ljubljanski pokrajini in v Prekmurju. Avtor 6 I. Vojaško-strateška in politiĉna situacija na zahodni in severni meji Kraljevine Jugoslavije v obdobju 1920–1941 ter naloge obvešĉevalne sluţbe VKJ Po konĉani 1. svetovni vojni je Slovenija oz. Jugoslavija na mirovni konferenci v Parizu izgubila Koroško, po Rapalski pogodbi pa tudi Primorsko. Zato je tudi razumljivo, da je obvešĉevalna sluţba VKJ, na podlagi strateške ocene vojaškega in politiĉnega poloţaja glede pretenzij sosedov na severu in zahodu drţave, dobila ofenzivne usmeritve in konkretne naloge. Po koncu 1. svetovne vojne se je geostrateški poloţaj zdajšnje Slovenije, tedaj uradno Dravske banovine, dramatiĉno spremenil: tretjina ozemlja (Primorska) je pripadla Italiji, ostali del pa bi v primeru vojnega spopada postal glavna fronta proti napadalcu z zahoda in severa. To je postala vse bolj oĉitno ob krepitvi fašizma v Italiji in nacizma v Nemĉiji. To je seveda privedlo do tega, da so vojaški teoretiki v Jugoslaviji zaĉeli intenzivno prouĉevati italijanske oboroţene sile in vojno doktrino, odgovorni organi GŠ VKJ pa so tudi sestavljali in dopolnjevali vojno-obrambne naĉrte. Na tej osnovi se je priĉelo z utrjevanjem zahodne in deloma severne meje (Rupnikova linija). Obvešĉevalna sluţba VKJ je zato v Ljubljani ustanovila ofenzivni obvešĉevalni center, ki je imel glavno nalogo, da pravoĉasno odkrije eventualne agresivne namere in teritorialne pretenzije Avstriji oz.Nemĉije in Italije. Izkušeni obvešĉevalni strokovnjak in prvi naĉelnik tega obvešĉevalnega centra, generalštabni polkovnik Viktor Andrejka, je ţe takoj v zaĉetku izkoristil domoljubna ĉustva Primorcev in Korošcev pri vzpostavljanju solidne obvešĉevalne mreţe in tudi pogojev za propagandno, sabotaţno in druge oblike delovanja, posebno v primeru agresije in