Slavistična knjižica 5 (vezna stran) 1 (prva stran knjige) Zoltan Jan: CANKAR, KOSOVEL, ZLOBEC IN LJUBKA ŠORLI PRI ITALIJANIH ter BIBLIOGRAFSKI DODATEK signeta ZALOŽBA ROKUS & SLAVISTIČNO DRUŠTVO SLOVENIJE Ljubljana, 2001 2 (naslovna stran; 2. stran knjige) Zoltan Jan: Cankar, Kosovel, Zlobec in Ljubka Šorli pri Italijanih. Bibliografski dodatek: slovenska književnost pri Italijanih po drugi svetovni vojni. Slavistična knjižnica 5 CIP - Kataloški zapis o publikaciji 3 Moji mani, ki me je znala spodbujati, da sem končal gimnazijo. 4 V S E B I N A Ivan Cankar ……………………………........................……………................................... Srečko Kosovel…………………………….....…………..................................................... Ciril Zlobec…………………………………….……........................................................... Ljubka Šorli………………………………………………………………………………… BIBLIOGRAFSKI DODATEK: SLOVENSKA KNJIŽEVNOST PRI ITALIJANIH PO DRUGI SVETOVNI VOJNI …….. Knjižni prevodi del posameznih slovenskih avtorjev………………………………………... Slovensko ljudsko slovstvo v italijanščini…………………………………………………… Antologije slovenskega leposlovja v italijanščini………………………………………….... Publicistika in literarna zgodovina o slovenski literaturi in kulturi v italijanščini…………. Strokovna literatura o slovensko-italijanskih literarnih stikih...…………………………….. IMENSKO KAZALO……………………………………………………………………… O AVTORJU ………………………………………………………………...……………… IZ RECENZIJE …………………………………………………………………………...… V SLAVISTIČNI KNJIŽNICI JE IZŠLO ………………………………………………...… 5 IVAN CANKAR PRI ITALIJANIH 6 Ivan Cankar je slovenski pisatelj, ki so ga najpogosteje prevajali v tuje jezike, zato ne preseneča, da je tako tudi v italijanskem prostoru.1 Skorajda polovica knjižnih prevodov v italijanščino v obdobju po drugi svetovni vojni, to je trinajst knjig, obsega Cankarjeva dela.2 Če se ta podatek vključi v parametre italijanskega kulturnega prostora, ki ni naklonjen leposlovni prevodni literaturi, še prav posebej pa zanemarja slovanski svet, je takšno število knjižnih prevodov enega samega pisatelja nedvomno rezultat dolgotrajnih procesov, ki zahtevajo osvetlitev. Potrebno je proučiti, katere motivacije so privedle do objave prevodov, kdo so bili posredniki, kako so razumeli pisateljevo ustvarjanje in na kakšne odzive je naletelo njihovo delo. Ob omenjenih pozitivnih procesih, ki se nadaljujejo dokaj sklenjeno tudi v opazovanem polstoletnem obdobju po drugi svetovni vojni, bi bilo mogoče postaviti tezo, da je slovenski pripovednik dobival poteze klasika že v predvojnem obdobju. Vendar istočasno ni mogoče prezreti tudi pojavov, ki zbujajo pomisleke in opozarjajo na nevarnost prenagljenega sklepanja. Tako je treba posvetiti potrebno pozornost tudi tem procesom, da bi presodili, kolikšne razsežnosti je doseglo poznavanje Ivana Cankarja v italijanskem prostoru. * * * Najprej je torej treba upoštevati, da proces spoznavanja Ivana Cankarja poteka v daljšem času, kot ga zajema pričujoča raziskava. Številni prevodi njegovih del so izšli v knjižni obliki že pred obravnavanim obdobjem, tako da po drugi svetovni vojni v italijanskem prostoru ni bil neznan.3 V tridesetih letih je Cankar pričel zanimati tudi znane italijanske slaviste, med drugimi univerzitetna profesorja Wolfanga Giustija in Bartolomea Calvija, s katerimi je sodeloval tudi Alojzij Res, profesor na višji trgovski akademiji v Benetkah Ca’ Foscari.4 Objavila sta več prevodov njegovih del, enega tudi pri mantovanski založbi "Mussolinia". Pri tem je morda zanimivo, da sta se tudi dva druga posrednika pričela ukvarjati s pisateljem, ko sta se znašla v raznarodovalnem kolesju fašizma. Isto leto, ko so fašisti na višku svoje moči uresničevali genocidno politiko do Slovencev, je namreč Cankarjev Hlapec Jernej izšel kar trikrat. Medtem ko sta obe Regentovi izdaji (ena je bila bibliofilska s petimi Bambičevimi litografijami) te prepesnitve komunističnega manifesta, kot je delo poimenoval Ivan Prijatelj in za njim Bratko Kreft, gotovo povezani s političnim bojem antifašistov, je goriški prevod oskrbel po Golouhovi izdaji iz leta 1911 profesor Giovanni Lorenzoni. Tega - Lorenzonija, po rodu je bil Furlan, sta Cankar in slovenska književnost zanimala tudi kasneje, ko je poleg svojih pesniških zbirk objavil tudi nekaj jezikoslovnih in etnografskih slovenističnih prispevkov in sodeloval s profesorjem slavističnih predmetov na višji trgovski akademiji v Benetkah Ca’ Foscari Alojzijem Resom, ki 1 Majda Stanonik: Stoletje upov in uspehov slovenske književnosti v prevodih, XXXI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana, Filozofska fakulteta 1995, str. 194. Primerjaj bibliografski dodatek v knjigi Zoltan Jan: Cankar, Kosovel, Zlobec in Ljubka Šorli pri Italijanih, Ljubljana 2001 (Slavistična knjižnica 5). Dopolnjena objava razprave: Ivan Cankar pri Italijanih, Primerjalna književnost 1996, št. 1, str. 63-94. 2 Prim. bibliografski dodatek in Zoltan Jan: Zanimanje za slovensko književnost v obdobju fašizma, Primorska srečanja 1995, št. 170/171, str. 422-428. Ob navedenih delih, ki so izšla v obravnavanem obdobju, je znanih vsaj petintrideset samostojnih knjižnih prevodov Cankarja v italijanščino, ki jih je prispevalo skoraj dvajset prevajalcev in so izšla pred letom 1945. 3 Ivan Cankar: Il grido della folla (Hlapec Jernej), prev. Rudolf Golouh, Milano 1911; Il servo Bartolo e i suoi diritti, prev. Giovanni Lorenzoni, Gorizia, Paternolli 1925; Il servo Bartolo e i suo diritto, prev. Ivan Regent in Giovanni Sussek, Trieste, Casa editrice Parnasso 1925 (dve izdaji, druga ilustrirana); La Bella Vida, prev. Giovanni Lorenzoni, Videm - Trieste, Libreria Editrice Udinese 1926 (ponatis 1928); Il racconto di Šimen Sirotnik, prev. Wolfango Giusti, Roma, Istituto per l'Europa Orientale 1929; Il Re di Betainova, prev. Bartolomeo Calvi, Torino, Società editrice internazionale 1929; La mia vita, prev. Bartolomeo Calvi, Mantova, "Mussolinia" Edizioni Paladino 1930; La Casa di Maria Ausiliatrice, prev. Wolfango Giusti, Lanciano, R. Carabba 1931; Saggi di versione dalle 'Immagini da sogni' di Ivan Cankar, prev. Bartolomeo Calvi, Mantova, Stabilimento tipografico La Stampa del. Rag. C. Peroni 1934 (separat). Prim. tudi: Zoltan Jan: Zanimanje za slovensko književnost v obdobju fašizma, Primorska srečanja 1995, št. 170/171, str. 422-428. 4 Zbornik Alojzija Resa, Goriški letnik 1996, str. 6. 7 mu je pomagal pri prevajanju.5 Istočasno pa ga zanimanje za slovensko kulturo ni oviralo, da ne bi tedaj, torej od 1926. leta, ko je že izšel tudi njegov prevod Cankarjeve Lepe Vide, publiciral najbolj žolčne napade na goriškega nadškofa Sedeja in na vse, kar je še ostalo slovenskega po najbolj krutem fašističnem nasilju tistih let. Še posebno strupeni in denunciantski so bili njegovi članki v časopisu Il resto del Carlino, med katerimi izstopa napad na Goriško Mohorjevo družbo, ki je izšel 29. 8. 1926.6 Če tema skrajnostma dodamo še pričevanja, kako razumevajoč je bil do dijakov, ki so se vseskozi učili v slovenščini, maturo pa so po Gentilejevem uničenju slovenskih šol morali opravljati v italijanščini, potem se upravičeno postavi vprašanje, ali lahko tako diametralno nasprotno ravna isti človek. Podobno je bil nehote vpleten v uničevanje slovenskega šolstva tudi Bartolomeo Calvi, ki je nekaj let delal na tolminskem učiteljišču.7 S proučevanjem in prevajanjem Cankarja je nadaljeval tudi po drugi svetovni vojni, ko je bil na univerzi v Turinu lektor za slovenščino in kasneje profesor za slovansko filologijo.8 Tedaj je sodeloval z Eziom Martinom in pripravil – sicer dokaj sporno – monografijo o Prešernu ter objavil vrsto strokovnih prispevkov, ki segajo od jezikoslovja do literarne zgodovine.9 Eno izmed obeh tržaških izdaj Hlapca Jerneja iz leta 1925 je s priznanjem omenjal Roberto Bazlen v nekem pismu Eugeniju Montaleju in ga prepričal, da je potem o delu poročal v turinski reviji Il Baretti.10 Neposredno za tem, ko je ta znani tržaški kritik napisal o Shawovi drami Heartbreak’s House, da je “neprimerno bolj inferiorna od njene fame”, je o Cankarjevem delu izjavil, da je “zaradi čistosti svoje epske linije to ena najbolj popolnih stvari, ki jih pozna”, in da bi zato o tej pripovedi “slovenskega pisatelja” rad bral Montalejevo kritiko v dostojni reviji.11 Kasnejši Nobelov nagrajenec je sprejel Bazlenovo oznako za izhodišče svojega eseja. Montale je ugotovil, da je Jvan (sic) Cankar v svojem Hlapcu Jerneju predvsem umetnik, ne pa mislec in propagator neke ideje, kot bi lahko sledilo iz opomb prevajalcev v predgovoru. Po obsežnem povzetku vsebine prizna, da se v takšni obnovi izgubi “jasnost kompozicijske linije”, zbledi “glasbeni organizem”, vidni ostajajo le najbolj dvomljivi deli in najbolj nevaren razplet. Zaključi, da bi težko našel umetniško besedilo, ki bi bilo bolj oddaljeno od tistega, kar je sposoben sprejeti z naklonjenostjo, sedaj pa se mu ob tem konkretnem primeru zdi enako težko spomniti se pripovedi, ki bi ji bolje uspelo preseči definicije in sheme.12 Zgovorna epizoda 5 Hubert Močnik: Lorenzoni Giovanni, Primorski slovenski biografski leksikon, 9. snopič, Gorica 1983, str. 305; Zbornik Alojzija Resa, Goriški letnik 1996, str. 6. 6 Rudolf Klinec: Zgodovina goriške Mohorjeve družbe, Gorica 1967, str. 43; Smrt slavista [Giovannija Lorenzonija], Soča 2.12.1950, št. 173, str. 5. 7 Sodeč po zapiskih Antona Rutarja, primorskega učitelja in tigrovca, ki se je tedaj šolal v Tolminu, so ga dijaki cenili kot “izrazitega intelektualca”, ki se je kmalu temeljito naučil slovenščine. Vedeli so za njegovo prevajanje Cankarja. Osebni arhiv Antona Rutarja, iz katerega izhaja podatek, je strokovno