UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

GREGOR ZADRAVEC

LJUBLJANA, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT Športno treniranje Kondicijsko treniranje

MORSKI KAJAK KOT KAJAKAŠKA DISCIPLINA – RAZVOJ IN ZNAČILNOST

DIPLOMSKO DELO

MENTOR red. prof. dr. Stojan Burnik Avtor dela: RECENZENT GREGOR ZADRAVEC doc. dr. Blaž Jereb KONZULTANT Andrej Jelenc, prof. šp. vzg.

Ljubljana, 2016 ZAHVALA

Zahvaljujem se vsem kajakašicam in kajakašem, ki so me učili, vsem, ki sem jih imel priložnost učiti, in družini, ki mi je stala ob strani. Ključne besede: morski kajak, razvoj, oprema, tehnika, reševanje

MORSKI KAJAK KOT KAJAKAŠKA DISCIPLINA – RAZVOJ IN ZNAČILNOST

Gregor Zadravec

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016

Športno treniranje, kondicijsko treniranje

60 strani; 20 slik; 48 virov.

IZVLEČEK

Diplomsko delo opisuje razvoj discipline v svetu in pri nas, našteje vodilne organizacije, ki bdijo nad razvojem morskega kajaka in pojasni, kaj je sistem Barvna vesla in zakaj bi moral pritegniti prav morskega kajakaša. O disciplini je bilo v Sloveniji nekaj napisanega v obliki člankov, internih gradiv Kajakaške zveze Slovenije in v poglavjih publikacij, ki govorijo o kajakaštvu v širšem pomenu. Glavni cilj diplomskega dela je prvič celostno opisati disciplino, njen razvoj in značilnosti ter morskemu kajakašu podati znanje/informacije na enem mestu. Učitelj morskega kajaka lahko diplomsko delo uporablja kot katalog znanj, ki jih mora prenesti na učence, učenci pa kot učbenik, ki podpre razlago in demonstracijo kvalificiranega učitelja morskega kajaka. Posebej pomembno je poglavje o reševanju. Veliko kajakašev v morski kajak namreč prihaja iz drugih disciplin ter ne razmišlja o tehniki v dolgem kajaku v izrazito dinamičnem okolju. Reševalni manevri so zato še bolj zapostavljeni, na terenu pa nujni in skoraj dnevno potrebni, če želimo v disciplini izkusiti še kaj drugega kot samo vrtenje po zalivu. Argumenta, da je naše morje majhno in mirno, seveda ne moremo sprejeti, saj nam je to isto morje že nekajkrat dokazalo, da je še vedno večje in bolj divje od človeka z veslom in s kajakom. Keywords: sea kayak, evolution, gear, skills, safety, rescue

SEA KAYAK AS A KAYAKING DISCIPLINE – EVOLUTION AND FEATURES

University of Ljubljana, Faculty of Sport, 2016

Sports training, conditioning training

60 pages; 20 pictures; 48 references.

ABSTRACT

The thesis describes the evolution of sea kayaking in the world and in Slovenia. It lists the main organizations responsible for its development and evolution and clarifies what the Euro Paddle Pass system is and why it can be attractive especially to sea kayakers. Slovenia has seen some publications on sea kayaking before in the form of articles, internal materials of the Slovenian Canoe Federation, and in the works that describe general canoeing. The main goal of the thesis is to give a comprehensive description of the discipline, its evolution, and features so that the user can find all of the knowledge/information in one work. Sea kayaking coaches can use it as a catalogue of skills and know-how to be delivered to their students, while the students can use it as a textbook that supports the explanation and demonstration of a qualified coach.

The chapter about rescue techniques is very important since a lot of sea kayakers come from other canoeing disciplines and don't think about the technique in a long kayak in a very dynamic environment. The rescue maneuvers are therefore neglected, although they prove to be at the same time necessary and needed on a daily basis if we want to experience more than just floating around in the cove. The argument that the Adriatic Sea is small and calm cannot be excepted, as it has been proven to us many times that the sea is still bigger and wilder than the human with a paddle and a kayak. Kazalo 1. Uvod...... 9 2. Razvoj...... 10 2.1. Razvoj morskega kajaka...... 10 2.1.1. Razvoj v svetu...... 10 2.1.2. Razvoj v Sloveniji...... 16 2.2. Organiziranost morskega kajaka...... 17 2.2.1. Organiziranost morskega kajaka v svetu...... 17 2.2.2. Organiziranost morskega kajaka v Sloveniji...... 17 2.2.3. Barvna vesla in implementacija...... 17 3. Značilnosti morskega kajaka...... 19 3.1. Pojavne oblike znotraj discipline...... 19 3.2. Oprema...... 21 3.3. Tehnika...... 24 3.3.1. Dvigovanje, prenašanje in izplutje...... 24 3.3.2. Pristanek naprej, vzvratno in bočno...... 25 3.3.3. Veslanje naprej...... 25 3.3.3.1. Visok osnovni zaveslaj naprej (angl. high angle forward paddling)...... 25 3.3.3.2. Nizek osnovni zaveslaj naprej (angl. low angle forward paddling)...... 26 3.3.4. Nagib (angl. edge)...... 27 3.3.5. Obračanje kajaka (angl. static turning)...... 29 3.3.5.1. Zaveslaj v loku naprej (angl. forward sweep stroke)...... 29 3.3.5.2. Zaveslaj v loku nazaj (angl. reverse sweep stroke)...... 30 3.3.5.3. Obrat za 360 stopinj (angl. 360' static turn)...... 30 3.3.6. Ustavljanje in veslanje vzvratno...... 31 3.3.6.1. Ustavljanje...... 31 3.3.6.2. Veslanje vzvratno (angl. reverse paddling)...... 31 3.3.7. Krmarjenje zadaj in spredaj...... 32 3.3.7.1. Krmarjenje zadaj (angl. stern rudder)...... 32 3.3.7.2. Krmarjenje spredaj (angl. bow rudder)...... 33 3.3.8. Bočno privlačenje (angl. moving sideways)...... 34 3.3.8.1. Statično bočno privlačenje (angl. draw stroke)...... 34 3.3.8.2. Dinamično bočno privlačenje (angl. draw on the move)...... 34 3.3.9. Statična opora...... 34 3.3.9.1. Nizka statična opora (angl. low brace) ali opora na veslo...... 34 3.3.9.2. Visoka statična opora (angl. high brace) ali vesa na veslu...... 36 3.3.10. Dinamična opora...... 36 3.3.10.1. Nizka dinamična opora (angl. braced handbrake turn)...... 37 3.3.10.2. Visoka dinamična opora (angl. hanging draw)...... 37 3.3.11. Obvladovanje veslanja v obalnem valovanju...... 38 3.3.12. Zavijanje v veter (angl. weathercocking)...... 39 3.4. Posebnosti okolja morskega kajaka...... 40 3.5. Vreme in navigacija ...... 41 3.5.1. Vreme...... 41 3.5.2. Navigacija...... 41 3.6. Nevarnosti, nesreče in pojavnost v medijih...... 43 3.6.1. Nevarnosti...... 43 3.6.2. Nesreče in pojavnost v medijih...... 43 3.7. Reševanje...... 45 3.7.1. Vleka...... 45 3.7.2. Reševanje v paru...... 45 3.7.3. Samoreševanje...... 47 3.7.4. Eskimsko reševanje...... 49 3.7.5. Eskimski obrat...... 50 3.8. Organizacija izleta in vodenje...... 52 4. Terminologija...... 54 5. Zaključek...... 55 6. Literatura in viri...... 57 1. Uvod

Morski kajak (angl. sea kayak, nem. Seekajak) je izraz, ki določa tip kajaka. V slovenščini imamo na voljo in smo že uporabljali druge izraze, na primer turni kajak, potovalni kajak in morjak. Ker pa lahko za ture in potovanja, tudi po morju, uporabljamo tudi druge tipe kajakov, nam različna poimenovanja vnašajo zmedo v predstavo, za kakšen kajak pravzaprav gre; in četudi vemo, da lahko morski kajak uporabljamo na rekah in jezerih, ga zaradi tega ne bomo imenovali rečni ali jezerski kajak. Z izrazoma morski kajak in morsko kajakaštvo ostajamo zvesti poimenovanju večine drugih držav. Ker nimamo splošno sprejetih terminov, ki bi določali posamezne dele kajaka, opreme, tehničnih prvin in manevrov, v diplomskem delu postrežem z nekaterimi izrazi, ki izven konteksta niso takoj prepoznani, zato je zaradi jasnosti v oklepaju zapisan angleški izraz. Vedeti pa moramo, da tudi v angleškem prostoru, kljub dodelanosti sistema, izrazoslovje ni povsem poenoteno.

Morski kajak je najstarejša disciplina v kajaku in se je pojavil zaradi praktičnih razlogov preživetja. Tisočletja dolgo so ga njegovi snovalci uporabljali v enem od najbolj negostoljubnih podnebnih pasov Arktiki. Skozi uporabo se je vedno znova dokazoval kot zelo uspešen v svoji arhetipski obliki, in čeprav se je tudi razvijal, sploh v 20. stoletju, je osnovna oblika še vedno tako prepoznavna, da ga ne moremo zamenjati za kajak katere od drugih disciplin ali celo za plovilo drugega tipa. V delu spremljam zgodnji razvoj kajaka skozi pojavne oblike od 19. stoletja naprej. Opišem organiziranost doma in v svetu ter pojasnim, kaj morskemu kajakašu prinese učni sistem Barvna vesla (Zadravec, 2013), ki je v evropskem prostoru tehnično ogrodje za učenje vseh disciplin. Največ koristi ima od tega sistema prav morski kajak, ki je med državami članicami Euro Paddle Passa tudi najbolj razširjen.

V poglavju o tehniki skušam razložiti in prikazati osnovno tehniko, ki morskemu kajakašu omogoča varno gibanje v morskem okolju z vsemi njegovimi tveganji in spremenljivostjo. Opisana tehnika je prag kompetentnosti, kot jo razume razviti morsko-kajakaški svet, kajakaš pa je v svojem osebnem razvoju ne preraste, saj jo je mogoče enako učinkovito uporabljati tako na mirnem morju kot na višjih stopnjah morja.

Za rekreativne kajakaše in učitelje morskega kajaka je to diplomsko delo pomembno in koristno, ker na enem mestu prvič strnjeno predstavi znanja, ki jih lahko učitelj uporablja kot katalog znanj, učenci pa kot učbenik, ki podpre razlago in demonstracijo kvalificiranega učitelja morskega kajaka. Proti koncu govorim še o posebnosti morskega okolja in nevarnosti morskega kajaka. Posebej pomembno je poglavje o reševanju. Veliko kajakašev v morski kajak namreč prihaja iz drugih disciplin ter ne razmišlja o tehniki v dolgem kajaku v izrazito dinamičnem okolju. Reševalni manevri so zato še bolj zapostavljeni, na terenu pa nujni in skoraj dnevno potrebni, če želimo v disciplini izkusiti še kaj drugega kot samo vrtenje po zalivu. Argumenta, da je naše morje majhno in mirno, seveda ne moremo sprejeti, saj nam je to isto morje že nekajkrat dokazalo, da je še vedno večje in bolj divje od človeka z veslom in s kajakom.

9 2. Razvoj

2.1. Razvoj morskega kajaka

2.1.1. Razvoj v svetu

Kajak so arktična ljudstva pred ocenjenimi 4000 leti iznašla in uporabljala kot lovski čoln. Ime in oblika plovila se razlikujeta glede na geografsko poreklo nastanka, vendar je v osnovi kajak zaprt čoln za eno ali več oseb, ki se ga poganja z dvolistnim prostim veslom. Posplošeno se kajak označuje kot eskimski čoln. Splošno uporabljana beseda Eskimo zajema Inuite, Inupiate in Yupike, vendar ne zajame ljudstva Aleutov, živečega na Aleutskih otokih, ki je s svojim načinom gradnje in lova k razvoju kajaka prav tako veliko doprineslo. Inuit circumpolar council (ICC) je na konferenci leta 1977 določil, da se vsa staroselska ljudstva na obtečajnem ozemlju poimenuje z nadpomenko Inuit. Inuiti so sicer samo eno od ljudstev na tem ozemlju, ki živijo na območju Grenlandije, Kanade, Združenih držav in Danske, vendar je termin nadomestil slabšalno poimenovanje Eskimo, ki jim je bilo vsiljeno od prišlekov z juga, ki so jih v preteklosti izkoriščali, preseljevali in jim močno načeli identiteto. ICC v svojih dokumentih uporablja tako izraz Inuit kot tudi izraz Eskimo. (Wikipedia, 2005)

Slika 1: Zemljevid članic ICC (Wikipedia, 2005)

10 Ime kajak izhaja iz inuitske besede qajaq, kar pomeni moški čoln ali lovčev čoln, tudi človekov čoln. Se pravi čoln, ki ga je človek zgradil zase, po svoji potrebi lova in okretnosti. Ime moški čoln je rahlo zavajajoče, saj je bila v izdelavo vključena tudi ženska, običajno lovčeva žena, ki je zašila tako kožo kajaka kot tudi obleko lovca. Ogrodje kajaka je bilo izdelano iz naplavljenega lesa in ponekod, kjer ga ni bilo dovolj, tudi kosti. Preko ogrodja je bila napeta in zašita koža večjih morskih sesalcev (Wikipedia, 2004). Danes takšno konstrukcijo kajaka imenujemo koža na ogrodju (angl. skin on frame). Vrhnja obleka – tuilik (angl. tuiliq) – je bila narejena iz črevesja morskih sesalcev in se je, kot danes kombiniran anorak s krovnico, zaprla čez prirobnico kajaka. Ker tuilik ni bil raztegljiv, je okretnost zagotavljal s podaljšanim krojem, izven kajaka je segal približno do kolen. Qajaq je za Grenlandce svetinja, saj jim je v preteklosti omogočal preživetje, danes pa jim omogoča ohranjanje kulturne identitete; zato ga dosledno imenujejo kajak in ne čoln, saj čoln za njih pomeni izključno odprto plovilo z vpetimi vesli. (Qajaq USA, 2013)

Slika 2: Inuk (pripadnik Inuitov) s kajakom (Wikimedia Commons, 2009)

11 Poleg inuitskega qajaqa poznamo še aleutski iqjax, ki je bolj poznan pod ruskim imenom baidarka. Neredko je bil konstruiran kot dvojec ali celo trojec (Wikipedia, 2007). Ima značilen preklan kljun.

Slika 3: Aleut v baidarki (Wikimedia Commons, 2006)

Kajak se je kot lovski čoln obdržal tako dolgo, dokler niso postale učinkovitejše druge oblike lova. Okrog leta 1920 so lov s kajakom začeli opuščati zaradi ribarjenja z motornimi plovili in tako je bil kajak praktično izgubljen za celo generacijo. Brez vloge v vsakdanjem življenju se je umaknil v muzeje kot muzejski eksponat in se kot tak šele leta 1983 vrnil na Grenlandijo. Nizozemski muzej je grenlandskemu muzeju v Nuuku posodil tri kajake, ki so na lokalno prebivalstvo naredili izjemen vtis. Posledično so se mladi leta 1984 organizirali v klubu Qaannat Kattuffiat, kar dobesedno pomeni kajakaški klub ali organizacija. Za mentorja so imeli Manasseja Mathaeussena, ki je bil takrat v svojih sedemdesetih. Mlade je učil, bil pa je celo sposoben demonstrirati starodavno tehniko. Klubu je uspelo povezati starostnike, ki so se v preteklosti ukvarjali z lovom na tjulnje, in mlade, željne kajakaškega znanja. V enem letu je klub štel že tisoč članov, danes pa deluje kot grenlandska kajakaška zveza, ki povezuje približno petindvajset lokalnih klubov in klube iz Danske, Združenih držav Amerike in Japonske. Vsako leto prirejajo Grenlandske igre, leta 2000 je Nuuk gostil prve igre, ki so bile odprte za javnost – druge države in kajakaše, ki niso člani Grenlandske kajakaške zveze. Nastopilo je 130 tekmovalcev, ekipa iz Paamiuta je do Nuuka preveslala skoraj 300 km. Discipline na igrah zajemajo veslanje, eskimski obrat, met harpune in gimnastiko na vrveh ter ohranjajo športno komponento grenlandskega kajaka. Grenlandski kajak tako v svoji najbolj prvinski obliki živi še danes in je, kot bomo videli kasneje, ena od pojavnih oblik znotraj discipline. (Qajaq USA, 2013)

12 Kajak so prebivalci severne Škotske spoznali že zelo zgodaj. Na skrajnem severu so v poznem 17. stoletju nekajkrat videli neznanega moža v majhnem plovilu, ki so ga poimenovali Finec, saj so domnevali, da gre za finskega ribiča ali pa za ujetnika staroselca, ki je pobegnil z ladje, ki se je vračala iz novega sveta. Prvič so Finca dokumentirano videli leta 1682, jadral in veslal je pred obalo otoka Eda in je, ko so se mu hoteli približati s čolnom, hitro izginil. Ponovno srečanje je bilo 1684. leta in po tistem nekaj časa ni bilo rib, saj so verjeli, da naj bi Finci pregnali ribe s področja, kjer so se pojavili. Nekoč je Finec prišel na obalo, bil je kosmat po celem telesu in govoril je jezik, ki ga ni nihče razumel. Kljub dobri oskrbi je čez tri dni umrl (Wallace, 1688). Glede na tip plovila in obleko iz živalske kože, ki je dajala videz poraščenosti, je šlo najverjetneje za Inuita; to potrjujejo tudi ohranjeni artefakti škotskih muzejev. Nihče pa ne ve, kako so v negostoljubnem morju prišli tako daleč in kje so bili njegovi lovski tovariši. (Hicks, 2015)

Dve stoletji kasneje je Škotska dobila prvega kajakaša Johna MacGregorja (1825–1892), z vzdevkom Rob Roy. Lovski motiv je bil za Škota nepomemben, bil pa je prvi rekreativni kajakaš in za svoja potovanja je uporabljal Rob Roy kanu. Kanu je v evropskem prostoru postala nadpomenka v kajakaškem športu, v MacGregorjevem primeru pa je šlo za večji leseni kajak, ki ga je poganjal z dvolistnim veslom. Znan je kot začetnik jadranja v kanuju oziroma kajaku, njegov moto je bil, da pešca ustavi vsaka reka ali morje in jadralca vsaka plitvina in obala, kanuist pa lahko ovire prevesla, prenese ali prejadra. Bil je ustanovitelj Britanskega kraljevega kanu kluba (British royal canoe club). Svoje dogodivščine je opisal v knjigi 1000 milj v Rob Roy kanuju. (Wikipedia, 2012)

Kot se je kajak prvotno razvil iz potrebe po lovu, se je v začetku 20. stoletja razmahnil iz druge potrebe, potrebe po potovanju. V času gospodarske krize in povojnega opustošenja, ko si ljudje niso mogli več privoščiti počitnikovanja, jim je kajak (ki se je v Nemčiji razvil v Faltboot, torej sestavljivi kajak) pomenil vir zdravja in sprostitve (Seeger, približno l.1929). Faltbot ali folbot je bil tudi bistveno lažji od lesenih čolnov, zato so z njim lahko rokovali tudi ljudje z zdravstvenimi težavami. (Entner, približno 2005)

Pionir potovanj z morskim kajakom je bil Nemec Franz Romer (1899–1928), ki je leta 1928 prvi samostojno preveslal Atlantik. Uporabljal je dobrih 21 čevljev (6,40 m) dolg sestavljiv kajak proizvajalca Klepperja iz Rosenheima. Kajak, ki ga je poimenoval Deutscher Sport (Nemški šport), je bil opremljen z jadrom, z njim pa je izplul s Kanarskih otokov in po 58 dneh in 4000 miljah dosegel Puerto Rico. Od tam se je odpravil proti New Yorku, vendar ga je dosegel tretji orkan na njegovi poti, ki je bil zanj usoden. (Wikipedia, 2006)

Oscar Speck (1907–1995), prav tako Nemec, je zaradi brezposelnosti leta 1932 s sestavljivim kajakom proizvajalca Pionier zapustil Ulm in želel preko Donave, Črnega morja in Sredozemlja odveslati na Ciper, kjer bi si poiskal delo v rudniku. Na poti si je premislil, zaželel si je ''videti svet'', zato je pot nadaljeval preko Bližnjega vzhoda, Tajske, Indonezije ter po sedmih letih in preveslanih 40.000 miljah prispel v Avstralijo. Vmes se je začela druga svetovna vojna, zato sta ga policista, ki sta ga pričakala v Avstraliji, po izrečenih čestitkah aretirala kot možnega nemškega vohuna. Vojno je preživel v ujetništvu, kajakaško pot pa je po lastnih besedah zato, ker je imel na začetku srečo z vremenom in si je tako lahko nabral izkušnje za nadaljnjo pot. (Wikipedia, 2007)

Potovalni in raziskovalni vidik kajaka se je v času druge svetovne vojne umaknil praktičnemu, uporabnemu vidiku. Kajak se je kot uspešno, predvsem pa tiho plovilo, izkazal prevečkrat, da ga ne bi uporabili tudi v vojaške namene. V drugi svetovni vojni je nekaj držav uporabljalo sestavljive dvojce, saj so sposobni nositi veliko opreme, so stabilni in jih je mogoče enostavno prevažati in sestaviti šele na kraju, kjer se jih potrebuje. Znani

13 so podvigi posebnih enot Velike Britanije in Avstralije, ki so se s kajaki pritihotapili v strogo zastražena pristanišča nasprotnikov, da bi tam minirali njihove ladje. Britanci so uporabljali kajake, imenovane Cockle canoe, Avstralci pa Höhnove folbote. (Wikipedia, 2007)

Decembra 1942 je v operaciji Frankton deset mož sestavilo kajake na krovu podmornice in jih skozi lopute za torpeda preneslo na površje. Po skoraj 100 km dolgi poti do pristanišča Bordeaux (Francija) so štirje možje v dveh kajakih z minami opremili šest nemških ladij. Ob detonaciji so poškodovali pet in onemogočili eno ladjo, nato so kajake potopili in peš poskusili pobegniti v Španijo. Uspelo je dvojici, dva so ujeli in usmrtili Nemci. Enaka usoda je doletela štiri može, ki pristanišča niso dosegli, dva pa sta umrla zaradi podhladitve po prevrnitvi. (Wikipedia, 2007).

Avstralski pripadniki posebne enote Z (Z Force) so septembra 1943 v operaciji Jaywick potopili ali močno poškodovali sedem japonskih ladij s skupno težo 39.000 ton. Na ladji so pripluli v bližino Singapurja, šesterica pa je ponoči preveslala 50 km do otočka pred pristaniščem, ki je služil kot izhodišče za napad. Podobno akcijo so želeli izvesti tudi oktobra 1944. V operacijo Rimau je bilo vpletenih 23 pripadnikov enote Z, od katerih jih je sedem priveslalo v singapursko pristanišče in uničilo tri ladje, vendar so bili vsi kasneje ubiti v spopadu ali usmrčeni v ujetništvu. (Wikipedia, 2008)

Po vojni se je rekreativno veslanje ponovno razmahnilo. Hannes Lindemann (1922–2015), nemški zdravnik, kajakaš in jadralec, je za svoja potovanja uporabljal kajak, opremljen z jadri. Kot zdravnika so ga zanimale možnosti preživetja brodolomca na odprtem morju. Prepričan je bil, da v primeru brodoloma človekova psiha odpove prej kot telo ali plovilo, v katerem se je znašel; zato se je načrtno uril v pomanjkanju spanca in kot pionir avtogenega treninga na sebi preizkušal delovanje motivacijskih gesel (npr. Uspelo mi bo! in Nadaljuj proti zahodu!). Prvič je Atlantik samooskrbno preveslal leta 1955, z lastnoročno narejenim drevakom Liberia, ki je meril 7,7 m x 0,7 m in tehtal 600 kg. Leta 1956 se je ponovno odpravil čez Atlantik, tokrat v sestavljivem Klepperjevem dvojcem Aerius II, z merami 5,2 m x 0,87 m, ki je tehtal 27 kg. Opremljen je bil z jadri, veslo je po okvari krmila uporabljal predvsem za krmarjenje. Za 4800 km dolgo pot je potreboval 72 dni in pri tem shujšal za 25 kg. O obeh potovanjih je napisal knjigo Sam čez ocean (Allein über den Ozean). (Wikipedia, 2010)

Leta 1965 sta Anne in Harmish Gow v dvojcu prvič opravila prečenje iz škotskega Severnega Uista do 40 milj oddaljenega otočja St. Kilda (Wikipedia, 2006). Potovanje sta posnela, film pa je bil leta 2011 prikazan na Edinburškem gorniškem filmskem festivalu (Edinburgh Mountain Film Festival). Posnetki in pripoved Hamisha Gowa so vključeni v didaktični video Gordona Browna, Sea kayak with Gordon Brown, Volume 2.

Sedemdeseta so bila za morski kajak prelomna, saj je angleški proizvajalec kajakov Valley, leta 1972 prvi ponudil serijsko izdelan morski kajak iz steklenih vlaken, Anas Acuta. Anas je priredba izvirnega zahodnogrenlandskega kajaka in je v ponudbi še danes. Zaradi velikega povpraševanja je bila na tržišču kmalu cela paleta morskih kajakov različnih proizvajalcev. Novejši kajaki so bili hitrejši od sestavljivih (več o sestavljivem kajaku na 18. strani), število novih dosežkov pa je tako kot razvoj opreme in tehnike strmoglavo naraščalo. V naslednjih desetletjih je bilo vedno več prvenstvenih prečenj, obveslanj kontinentov in hitrostnih rekordov. Danes je v morskem kajaku zelo težko doseči nekaj zares izjemnega, saj je bilo prečeno in obveslano praktično vse, razen nekaterih ciljev, ki so zaradi geopolitične situacije nedosegljivi (npr. Severna Koreja). Nekatere poti so se zaradi istih razlogov zaprle, novi dosežki pa večinoma časovno izboljšujejo stare. Z novejšo, lažjo opremo in na podlagi izkušenj kajakaških prednikov so bili nekateri dosežki

14 iz kajakaške zgodovine močno popravljeni, še vedno pa so spoštovanja vredni, če se jih opazuje skozi prizmo tedanjega časa, opreme in razvitosti tehnike.

Dosežkov od sedemdestih let do danes je preveč, da bi jih vse omenili. Kajakaši kot so Derek Hutchinson, Nigel Foster, Geoff Hunter, Paul Caffyn, Nigel Dennis, Jeff Allen, Renata Chlumska, Freya Hoffmeister, Justin Curgenven in mnogi drugi so pokazali, kaj zmore ''klasični'' morski kajak, laminiran (npr. Valley Nordkapp) ali polietilenski (npr. Prijon Kodiak), ki pa se ves ta čas ni bistveno spremenil. Najnovejša različica, hitri morski kajak (angl. fast sea kayak ali FSK), ki je nastal kot mešanec med klasičnim morskim kajakom in surf skijem, je v zadnjem času poskrbel za izboljšanje nekaterih rekordov. Za obveslanje Velike Britanije je bil rekord s 85 dni (Paul Caffyn in Nigel Dennis, 1980, kajak Valley Nordkapp), izboljšan na 67 dni (Joe Leach, 2012, kajak Rockpool Taran); okrog Irske pa iz 33 (Blount, Fanning, Heery in O'Meara, 1990, kajak Valley Nordkapp), na 23 dni (Mike O'Meara, 2015, kajak Rockpool Taran). Rekord okrog Avstralije je bil 360 dni (Paul Caffyn, 1981–82, kajak Valley Nordkapp), sedaj je 332 dni (Freya Hoffmeister, 2009, kajak Epic 18X Sport Expedition) (Morley, 2012).

Razvoj se z zadnjo itineracijo morskega kajaka seveda ni zaključil, saj različne discipline kajaka medsebojno vplivajo druga na drugo. Kajak se spreminja kot plovilo, spreminja se tehnika, predvsem pa se spreminja razmišljanje kajakašev o tem, kaj je mogoče, v kolikšnem času in s kakšno opremo. Morski kajak je danes zrela disciplina, ki vključuje različne vrste potovanj, od dnevnih in večdnevnih izletov, večtedenskih odprav in samooskrbnih hitrih potovanj v ''alpskem slogu''.

15 2.1.2. Razvoj v Sloveniji

Ukvarjanje z morskim kajakom ima pri nas vsako leto več privržencev, vendar še vedno ne moremo govoriti o množičnosti in verjetno nikoli ne bomo. Lahko si samo predstavljamo, kakšen entuziazem je moral biti v ljudeh, ki so začeli na našem ozemlju orati ledino. Verjetno z vzori iz germanskega in skandinavskega prostora, vendar prepuščeni sami sebi, brez opreme in možnosti debate o pravilnosti svojih domnev in pričakovanj.

Skoraj sto let po Rob Royu sta se na Jadran prvič dokumentirano podala pionirja morskega kajaka pri nas Karlo Kocjančič in Albert Staržik. Leta 1934 sta s Klepperjevim zložljivim kajakom potovala od Boke Kotorske do Rogoznice, njune prigode pa je kasneje objavil Naš rod (Wikipedia, 2008). Tako sta začela serijo kajakašev, ki so praviloma v paru, kasneje pa tudi sami, veslali po Jadranu. Žal so se v spominu javnosti ohranila samo tista potovanja, ki so bila popisana v časopisih in revijah.

Nekaj dokumentiranih potovanj:

1. Jure Čeh in Uroš Hrastnik (1303 km, Igoumenitsa, Grčija–Monfalcone, Italija, 1998), 2. Andrej Predin ml. in Gregor Zadravec (450 km v 18. dneh, Korčula–Kraljevica, Hrvaška, 2003), 3. Marin Medak (1400 km v 31. dneh, Savudrija, Hrvaška–Zakintos, Grčija, 2010), 4. Fedja Marušič (5000 km v 90. dneh, Ljubljana–Solkan; čez Savo, Donavo, Črno morje in Jadran, 2011).

Aktualni rekord veslanja čez Jadran (hrvaška obala od Prevlake do Savudrije) sta leta 2009, v okviru odprave Jadranom u dahu, postavila Marko Demšar in Dario Rocco, ki sta za 625 km potrebovala 8 dni, 12 ur in 6 minut. (Rocco, 2009)

Izkušnje posameznikov, ki verjetno tudi zaradi individualizma morskih kajakašev svojih potovanj niso delili z nikomer, lahko samo slutimo. O resnem arhivu trenutno še ne moremo govoriti, zagotovo pa zlahka dostopni spletni mediji in socialna omrežja že kažejo širšo sliko morskega kajakaštva. Tako lahko vidimo, da se je iz udarnih posameznikov razvila manjša skupnost kajakašev, ki so se prej odpravljali na nekajdnevna potovanja ob zaključku sezone, zdaj pa so se temu pridružili še vikendi, medtem ko se sezona pravzaprav nikoli ne konča in se ob primerni opremi nadaljuje tudi pozimi. (Zadravec, 2014)

16 2.2. Organiziranost morskega kajaka

2.2.1. Organiziranost morskega kajaka v svetu

Vodilni organizaciji, ki imata pod svojim okriljem tudi morski kajak, sta v evropskem prostoru British Canoeing, prej poznana pod imenom British Canoe Union (BCU) in Irish Canoe Union (ICU), ki se trži pod imenom Canoeing Ireland, v Združenih državah Amerike pa je to organizacija American Canoe Association (ACA).

Večina ostalih nacionalnih kajakaških zvez se v svojem učnem načrtu ravna po vodilnih organizacijah. Rekreativni kajakaši imajo za napredovanje na voljo tehnične stopnje (angl. skills levels), ki so razdeljene na pet nivojev. Prvi je skupen in poda osnove za vse kajakaške discipline, od drugega naprej pa so nivoji po disciplinah ločeni. Tehniko učijo licencirani učitelji, ki se izobražujejo na učiteljskih tečajih (angl. coaching levels), napredujejo pa večinoma preko štirih ali petih nivojev. British Canoeing je ukinila peti nivo, ki je bil dolga leta vzor drugim in razširila četrti učiteljski nivo, ki je postal univerzitetni učni program.

Učitelji morskega kajaka, ki se profesionalno ukvarjajo s komercialnim vodenjem, se združujejo v mednarodno organizacijo ISKGA – International Sea Kayak Guide Association.

2.2.2. Organiziranost morskega kajaka v Sloveniji

Kajakaška zveza Slovenije (KZS) ima v svojem učnem programu tri stopnje učiteljev kajaka in kanuja. V morskem kajaku je zaenkrat izdelan učni program za učitelja morskega kajaka 1, ki zajema 85 ur vsebin, od tega 45 ur predavanj in 40 ur vaj. Nadaljnje učiteljske stopnje se bodo dodale po potrebi.

Pod okriljem zveze deluje delovna skupina, ki skrbi za pripravo gradiva, prevode EPP standardov, organizacijo in izvedbo preverjanj Barvnih vesel (BV) in licenčnih seminarjev za ocenjevalce BV.

2.2.3. Barvna vesla in implementacija

Barvna vesla so petstopenjski sistem ocenjevanja individualnega znanja kajakašev. Sistem je mednarodno poenoten znotraj evropskega projekta Euro Paddle Pass (EPP), pri katerem poleg Slovenije trenutno sodelujejo še Francija, Irska, Velika Britanija, Danska, Švedska, Finska, Nemčija, Italija in Norveška. Projekt se razvija, zato se mu lahko kadarkoli pridružijo tudi druge države. Leta 2011 je bil sistem EPP sinhroniziran z BCU in ICU sistemom. Tako so sistemi sedaj med seboj umerjeni, ostale države članice so lahko prav tako primerjale svoje standarde s pričakovanim standardom EPP. Slovenija sistema za ocenjevanje tehničnega znanja kajakašev prej ni imela, zato je prevzela standarde EPP in jih poimenovala Barvna vesla.

17 Stopnje so pri nas označene z barvami, od rumenega in zelenega začetnika, preko modrega kompetentnega, do rdečega naprednega kajakaša in črnega eksperta. Vsi, ki so vključeni v enourno vodeno veslanje, pa osvojijo prednivo, belo veslo, ki pomeni dober start v odlično zastavljen sistem; bistveno boljši od starta, ki smo ga imeli samouki v preteklosti. Sistem ne nauči samo veslati, temveč privzgaja tudi skrb za okolje, poveča varnost in kajakaše poveže s somišljeniki po evropskih državah, članicah sistema EPP.

Pred Barvnimi vesli je KZS izobraževala samo učitelje in trenerje kajaka in kanuja, rekreativci pa so bili prepuščeni kajakaškim šolam in njihovim sistemom vrednotenja znanja, če so jih imele. Veliko koristi so s sistemom pridobili posebej morski kajakaši, ki zaradi netekmovalne narave discipline nad seboj niso imeli niti učne sheme učiteljskih kadrov. Prvi in drugi nivo, rumeno in zeleno veslo torej, nauči začetnika solidnih osnov. Rumeno veslo je mogoče opravljati v kanuju, kajaku za divje vode, mirnovodaškem čolnu, morskem kajaku itd. Zeleno veslo že loči med kajakom in kanujem, saj je tehnika že bolj specifična in gre za pripravo na tretji nivo, modro veslo. Na tej stopnji govorimo o kompetentnem kajakašu, ki se brez težav vključuje v vodene izlete, šole in spuste. Pomembno je tudi to, da se modro veslo deli na discipline in da je imel kajakaš dovolj časa, da se je na to pripravil in si potrdil, da ga neka disciplina res zanima. V tej disciplini se bo lahko razvijal naprej vse do črnega vesla, če bo to želel.

Ne gre pa zanemariti dejstva, da s tem, ko vemo, da obstajajo še druge discipline, naraste tudi verjetnost, da se bomo z njimi ukvarjali. Najbrž ne na enako visokem nivoju, pa vendar, zakaj bi se omejevali na eno disciplino, če lahko doživimo nekaj novega povsod, kamor gremo. Na morju veslamo v morskem kajaku, na jezeru uporabljamo odprti kanu ali kajak za mirne vode, na divji vodi pa kajak za divje vode. Osnovne tehnike so namreč univerzalne, ostalo pa je v mejah naše domiselnosti; ko z nekaj distance pogledamo na sistem, pa lahko vidimo mozaik kanuizma in kajakaštva, ki nas čaka.

Tako, kot so discipline del kajakaškega športa, tako so Barvna vesla del EPP sistema, ki se je začel v Evropi graditi pred desetimi leti, Slovenija pa je bila ena od ustanovnih članic. Nastal je iz potrebe primerljivosti znanj kajakašev, ki s tem dobijo tudi možnost, da svoje znanje dopolnijo v drugih državah. Tako ni več vprašanje, kako dober je nekdo, temveč se na podlagi doseženega nivoja enostavno vključi v proces vadbe ali voden izlet. Nekatere države so šle še dlje in za izposojo opreme zahtevajo določeno kvalifikacijo, s tem pa zmanjšajo možnost poškodb kajakašev in izgube ali uničenja opreme.

Obveščanje in osveščanje igrata veliko vlogo pri popularizaciji sistema; Slovenija se pri tem uvršča v sam vrh EPP. Do zdaj smo pripravili izkaznice, letake in zgibanke za kandidate ter navodila za ocenjevanje in predavanja za učitelje in ocenjevalce. Kajakaška zveza Slovenije je posnela šest prispevkov v okviru oddaje Kajak kanu magazin (Lebar in Peternel, 2013), kjer so bili predstavljeni sistem in vsaka disciplina posebej. (Zadravec, 2014)

18 3. Značilnosti morskega kajaka

3.1. Pojavne oblike znotraj discipline

Morski kajak kot disciplina zajema kar nekaj pojavnih oblik, od katerih so nekatere tako specifične, da bi jih lahko obravnavali kot samostojne (na primer grenlandski kajak in surf ski). Ostale pojavne oblike so bolj razvojne stopnje morskega kajaka – sestavljivi, rekreativni, igrivi, ekspedicijski in hitri morski kajak.

Sestavljivi morski kajak ali faltbot (nem. Faltboot) je malo povečan posnetek originalnega kajaka, ki je bil sestavljen iz lesenega ogrodja in kože. Tako je sestavljivi kajak narejen iz lesenega, aluminijastega ali karbonskega ogrodja, ki je razpeto v vodotesni ''koži''. Običajne mere so približno 4–5,5 m x 80–90 cm, teža je pod 30 kg (Wikipedia, 2007). Od tradicionalnega načina gradnje se razlikuje v tem, da ga je po uporabi mogoče ponovno zložiti. Zgodnji sestavljivi kajaki, na primer Klepper Aerius, so bili narejeni za splošno plovbo in ne posebej za morje, vendar so se s svojo stabilnostjo in z nosilnostjo izkazali primerne za večino zgodnjih odprav po morju . Nekateri modeli imajo tudi napihljive bočne ojačitve. Nekateri novejši modeli so bolj verni posnetki grenlandskega kajaka in tako sodijo v obe kategoriji (na primer francoski Nautiraid Narak, ameriški Trak Seeker in srbski Narval).

Rekreativni ali vstopni morski kajak (angl. entry level) ima vse prvine morskega kajaka, le da je krajši in širši (približno 4–4,5 m x 60–70 cm, npr. Prijon Dayliner L). Primeren je za kombinirano uporabo na rekah, jezerih in morjih. Zaradi krajše dolžine se ne obnese najbolje na valovitem morju, saj ga valovi upočasnjujejo, posledično se tako zmanjša smerna stabilnost (Zadravec, 2014). V to skupino bi lahko prištevali še kombinirane kajake, ki so še krajši ter bolj zaobljeni in tako primerni tudi za brzice. Lahko bi rekli, da so križanci med morskim in divjevodaškim kajakom (npr. Prijon Enduro 380). Praviloma se uporablja krajše veslo kot pri klasičnem morskem kajaku, lahko je tudi divjevodaško.

Igrivi morski kajak (angl. rockhopper ali ocean playboat) je morska različica kajaka za prosti slog. Dolg je do 5 m, širok pa 55–60cm. Ima zelo privzdignjen kljun in rep (velik roker) in plosko dno, zato se hitro obrne. To je koristno pri surfanju na valu ali pri odkrivanju zelo razčlenjene obale. Zaradi izjemne odzivnosti se uporablja kot učiteljski kajak ali za jadranje, v slednjem primeru je običajno opremljen še s sredinskim smernikom. Slabše se obnese pri dolgih potovanjih, vendar še vedno dovolj dobro, da se uporablja kot večnamenski kajak. (Zadravec, 2014)

Ekspedicijski kajak ustreza klasični predstavi morskega kajaka. Nosi lahko veliko opreme, je hiter ter odporen na valove in veter. Primeren je za večdnevna potovanja in odprave (Zadravec, 2014). Dolg je 5–5,80 m in širok okrog 55 cm (npr. Kayak Sport Avalon Viviane), opremljen s smernikom in/ali krmilom. Je hiter in pri tem ne žrtvuje stabilnosti. Zaradi večjega skupnega volumna je ponavadi razdeljen na več vodotesnih razdelkov (npr. glavna odprtina spredaj in zadaj, dnevna odprtina za sedežem in majhna na krovu pred prirobnico).

Hitri morski kajak (angl. fast sea kayak ali FSK) ima značilen visok in skoraj navpično odsekan kljun in rep. Tako se dolžina vodne linije kajaka zelo približa njegovi absolutni dolžini in skupaj z relativno majhno širino jamči za veliko hitrost (Zadravec, 2014). Takšna

19 oblika kalupa zelo spominja na surf ski, vendar ima kajak še vedno zaprto kabino in vodotesne razdelke za prtljago. Opremljen je s krmilom, saj smernik pri tako dolgem kajaku ni učinkovit. Da morski kajak štejemo med hitre, mora biti razmerje med dolžino in širino med 9,25 : 1 in 10,99 : 1 (Russo, 2013). Za boljšo predstavo naj dodam, da ima Rockpool Taran pri dolžini 549 cm in širini 52 cm razmerje 10,56 : 1. Za hitrost na večjih razdaljah sta seveda pomembni tudi stabilnost in sposobnost manevriranja. FSK omogoča veliko hitrost, kajakaš pa jo mora biti sposoben razviti in obdržati. Večinoma se uporablja mirnovodaško tekmovalno veslo (žlička ali angl. wing paddle) ali kombinacija mirnovodaškega za veslanje z vetrom in valom ter navadno veslo za veslanje v ostale smeri.

Surf ski (tudi ocean ski ali ski) je morski sit-on-top kajak in se je razvil iz reševalnega kajaka (angl. spec ski), ki ga uporabljajo na surferskih plažah z velikimi valovi (Wikipedia, 2007). Namenjen je tekmam na morju, ki potekajo z vetrom in valom. Ob prevrnitvi kajakaš ponovno sede na sedež in tekmo nadaljuje, ne da bi moral kajak izprazniti, saj je ta v celoti zatesnjen. Ima krmilo, kajakaš pa uporablja mirnovodaško veslo. Surf ski je najhitrejši kajak v morskem okolju, po klasifikaciji pa spada med visoko zmogljive kajake (angl. high performance kayak). Trenutni rekord v 24-urnem veslanju na odprtem morju je leta 2015 postavil Kyle Dohne, ki je preveslal 229 km. Veslal je v kajaku Epic V10, ki je dolg 645 cm, širok pa 45 cm. (Epic Kayaks, 2015)

Grenlandski kajak omenjam nazadnje, saj sem veliko povedal že v zgodovinskem razvoju. Čeprav je bila to prva oblika kajaka, se je v širši kajakaški javnosti uveljavil kot zadnji. Zaradi popularizacije grenlandskih iger in eskimskih obratov zadnjih nekaj let pridobiva vedno več privržencev. Najbolj razširjena oblika je zahodnogrenlandski kajak z majhnim volumnom, tako da je kontakt s kajakom maksimalen, z dolžino 515–550 cm in s širino 48– 52 cm. Grenlandski kajaki so danes narejeni serijsko iz sodobnih materialov – steklenih vlaken, karbona in kevlarja; v enakih izmerah jih lahko izdelamo tudi iz lesa – iz vezane plošče ali lesenih deščic (angl. strip built), najbolj dovršena oblika pa je izdelana po metodi kože na ogrodju (angl. skin on frame).

Tudi veslo je grenlandsko, večinoma zahodnogrenlandsko, narejeno po telesu kajakaša. Dolgo je približno 220 cm, z razmeroma dolgima listoma, medtem ko je ročaj kratek, prilagojen širini ramen in trupa. List ima obliko sploščene elipse in je širok 8–10 cm, proti ročaju se oža. Veslo za ročaj držimo s palcem in kazalcem, ostali trije prsti sproščeno ležijo na rami, odebelitvi na začetku lista. Veslo ni zasukano, kot med listoma je 0 stopinj. V porastu je uporaba aleutskega vesla, ki je malo daljše od grenlandskega, in ima na eni strani ploščat list, na drugi pa vzdolžni greben. Danes ni povsem jasno, katera stran lista je bila sprednja in katera zadnja. Viharno veslo (angl. storm paddle) je podobno zahodno- grenlandskemu, vendar je ročaj dolg samo za širino dveh pesti. Ker so Inuiti na lovu živali harpunirali, so uporabljali vzvod za metanje harpune, imenovan norsak (angl. norsaq). Norsak se še danes uporablja za eskimotiranje in met harpune v tarčo. Kot vrhnje oblačilo se uporablja tuilik, ki pa ni več izdelan iz črevesja morskih sesalcev, temveč iz neoprena ali večslojnega platna. Prehod na nove materiale (brez impregnacije z živalsko mastjo in s tem povezanim vonjem) je še dodatno pospešil razvoj grenlandskega kajaka, saj so se zanj začeli poleg mladih zanimati tudi otroci. (Qajaq Rolls, 2016)

Fenomen razvoja morskega kajaka je v tem, da je skozi pojavne oblike sklenil krog, saj se je razvil v nekaj, kar je bil že pred tisočletji. To pa je velik kompliment za njegove snovalce.

20 3.2. Oprema

Morski kajak ima vodoneprepustno zaprte komore v kljunu in repu, v katere shranjujemo dodatno opremo, hrano in pijačo, ki jo potrebujemo na izletu z morskim kajakom. Odprtine komor so zaprte z gumijastimi ali s plastičnimi pokrovi, da je preprečen vdor vode. Kajakaš v kajaku sedi na sedežu, trup je podprt z ledveno oporo, stegna so uprta v stegenske opore, stopala pa v stopalne opore, ki so običajno kombinirane s pedali za upravljanje krmila. Krov je konveksen, da lahko voda odteka. Čez krov so napete vrvice ali elastike za pritrjevanje rezervnega vesla in črpalke za vodo, okrog kajaka je po krovu napeta obodna vrvica, za katero se lahko držimo v primeru prevrnitve ali pa se za njo drži reševani kajakaš.

Veslo je osnovno orodje za poganjanje kajaka in je lahko v enem kosu ali deljivo. Poleg osnovnega vesla imamo vedno s seboj tudi rezervno veslo, ki ga zapnemo pod krovne elastike na kljunu kajaka. Če je le možno, pustimo rep brez dodatkov na krovu, saj se pri reševalnih manevrih nazaj v kajak leze čez rep in bi bilo veslo ali črpalka v napoto. Običajno uporabljamo pod kotom 45 do 75 stopinj zasukano veslo (levo ali desno, glede na to, kako smo navajeni). V uporabi so vesla s kotom vse od 0 stopinj (grenlandsko veslo) pa do 90 stopinj. Če imamo deljivo veslo, lahko poljubno nastavljamo kot, tudi glede na jakost in smer vetra, vendar pazimo, da v stresni situaciji z listom ne zarežemo v vodo, če smo nastavili kot, ki ga običajno nismo vajeni. Za veslanje lahko uporabljamo tudi grenlandsko veslo, ki zahteva ožji prijem z nižje postavljenimi komolci in nekoliko višjo frekvenco veslanja. V osnovi ostaja tehnika veslanja podobna, saj je veslo samo vzvod, preko katerega s telesom delujemo na vodo, in če znamo uporabljati en tip vesla, bi morali znati uporabljati tudi drugega. Poleg grenlandskega se uporablja še aleutsko in mirnovodaško veslo, med vsemi tipi vesel pa izbiramo tudi glede na tip kajaka in glede na naša pričakovanja, ki jih imamo od sistema kajak – veslo.

Obleka morskega kajakaša ščiti pred vremenskimi vplivi in jo izberemo glede na vreme in temperaturo vode. Medtem, ko se na kopnem običajno ravnamo po temperaturi zraka, bi se morali pri veslanju ravnati po temperaturi vode, v nasprotnem primeru je tveganje podhladitve zelo povečano. Za primer si predstavljajmo kajakaša prostega sloga na divjih vodah, ki poleti obleče flis in suho jakno, kar je za kopno absolutno preveč, vendar ve, da se bo že po nekaj minutah prevračanja telo začelo ohlajati. V morski kajak se ne odpravljamo samo v kopalkah, misleč, da se bomo že oblekli, če bo potrebno. Pazimo, da se zaščitimo pred soncem, nosimo kapo ali klobuk, dolge rokave in se po izpostavljenih delih telesa namažemo z zaščitno kremo. Poleti je na Jadranu to praviloma dovolj, kadar vreme ostane lepo. V nasprotnem primeru in ostalih letnih časih bomo hitro potrebovali za veter in vodo neprepustno obleko.

Temeljni kos obleke vsakega morskega kajakaša v hladnejših podnebnih pasovih (in pri nas v hladnejših mesecih) je suha obleka, ki telo popolnoma zaščiti pred vdorom vode. Vendar tudi suha obleka ne prepreči podhladitve, če smo hladni vodi izpostavljeni več časa. Lahko dostopne bi morale biti topla kapa in rokavice, saj skozi periferijo telesa izgubimo največ toplote. Kadar pričakujemo plovbo ob skalnati obali si je priporočljivo nadeti čelado, ki mora biti zato na kajaku vedno prisotna. Druge kose oblačila bomo v kajaku ob poslabšanju vremena težko nadeli, saj se lahko vremenski pogoji spremenijo zelo hitro in nam zato zmanjka časa in ravnotežja. V primeru izstopa na skalnati obali so pomembni dobri čevlji.

21 Jopiči, ki jih uporabljamo v morskem kajaku, so plovni pripomočki (angl. personal floatation device ali PFD) in ne pravi rešilni jopiči (angl. life jacket), ki bi nam v primeru nezavesti obraz držali nad vodo. Takšni jopiči so namreč preokorni za veslanje, prav tako bi bili v napoto pri reševalnih manevrih. Tudi zaradi tega nikoli ne veslajmo sami. Vzgon jopiča mora biti vsaj 50 N.

Krovnica preprečuje vdor vode in mora imeti zanko za odpiranje. Velikokrat uporabljamo najlonske krovnice, ki so lažje in manj vroče, vendar se v valovih in pri tehničnih elementih, ki zahtevajo večjo rotacijo, predklon in zaklon telesa, lahko odprejo. Najboljša je še vedno neoprenska krovnica, nekatere imajo elastike za pritrjevanje zemljevida ali manjših pripomočkov.

Na kajaku mora biti lahko dostopna črpalka za vodo, s katero izčrpamo vodo, ki v kajaku ostane po ponovnem vstopu pri samoreševanju. Ob reševanju v paru nam ni potrebno črpati vode, saj nam jo izlije reševalec. Podoben pripomoček so poznali že Inuiti, ki so uporabljali lesen tulec, s katerim so iz kajaka z vdihom posrkali vodo. V primeru samoreševanja praviloma potrebujemo tudi napihljivo oporo za veslo (angl. paddlefloat), s katero si pomagamo ohranjati ravnotežje ob plezanju v kajak in črpanju vode.

Vlečna vrv za morski kajak je sestavljena iz 10–15 m dolge plovne vrvi z elastičnim vstavkom, vponke, plovca in pasu s sponko za odpenjanje v sili, na katerem je vreča ali torbica za spravljanje vrvi. Če nimamo vlečne vrvi, lahko za vleko uporabimo tudi reševalno vrv za reševanje iz divje vode, ki jo priredimo za uporabo na morju. Kadar upravljamo z vrvjo, mora biti na dosegu roke varno spravljen tudi nož.

S sestavo osnovnega kompleta prve pomoči za morski kajak moramo predvidevati, da lahko pride do poškodb in stanj, ki so mogoča v morskem okolju. Najpogosteje gre za vreze, zvine, izpahe, pike, sončne opekline in morsko bolezen. Najhujši primer je seveda utopitev, zato sodi v komplet tudi maska za oživljanje.

Pribor za popravljanje mora biti primeren za material, iz katerega sta narejena kajak in veslo. Predvideti moramo tudi izgubo pokrovov vodotesnih razdelkov, zato vzamemo rezervo ali nadomestek.

Krmilo in smernik (angl. skeg) sta pripomočka, s katerima ohranjamo ali spreminjamo smer kajaka. Nekateri kajaki so opremljeni s krmilom, nekateri s smernikom, nekateri pa z obema. Krmilo je z vrvicami povezano s pedaloma na stopalni opori; s pritiskom na desno pedalo obrača kajak v desno, s pritiskom levo pa levo. Omogoča bolj površno, a tudi sproščeno veslanje, saj nam ni potrebno smeri popravljati z nagibom in zaveslaji. Smernik je skrit v repu kajaka in se s sprostitvijo vrvice, ki ga zadržuje v notranjosti, spusti v vodo. Drsnik na boku kajaka nam omogoča postopno spuščanje in dviganje smernika. Kadar je smernik dvignjen, se kajak obrača v veter, tako kot brez krmila in smernika, kadar pa je popolnoma spuščen, se kajak obrača z vetrom. Vmesne nastavitve višine smernika, določajo vmesne kote premikanja – na polovico spuščen smernik nas bo na primer obrnil bočno na veter. Kadar je veter zelo močan, moramo ob krmilu ali smerniku še vedno uporabljati nagib in podaljševanje ročice vesla na eni strani.

Dodatna oblačila in oprema nam koristijo ob nepredvidenih situacijah, ki lahko pomenijo občutno podaljšanje časa, ki ga preživimo v kajaku ali na obali. Potreben je komplet suhih oblačil, da se lahko preoblečemo in tako upočasnimo ali preprečimo podhladitev, ter spalna in bivak vreča, da si uredimo zavetje pred vremenom. Od opreme bomo potrebovali še rezervno hrano in pijačo, čelno svetilko, beležko in svinčnik, navigacijske pripomočke

22 (kompas in karto, tudi GPS, v tem primeru še dodatne baterije), sredstva opozarjanja in obveščanja (telefon in/ali VHF radio, signalno raketo, svetlobno paličico) in vodotesne vžigalice.

Opremo v kajaku organiziramo v vodotesnih vrečah, saj vodotesni razdelki zaradi prisotnosti soli in kondenza ne jamčijo suhe opreme. Vso opremo moramo znati uporabljati. V stresnih situacijah se napake množijo, zato se na teren ne odpravljamo z opremo, ki je še nismo preizkusili v praksi.

23 3.3. Tehnika

Morski kajak se je, kot sem omenil, razvil kot prvotni kajak in je s svojim razvojem omogočil nastanek vseh drugih disciplin. V zameno pa je pridobil tehniko oz. tehnične elemente, ki so se razvili zaradi posebnosti drugih disciplin. Tehnika je bila v slovenskem morskem kajaku dolgo zapostavljena. Začetniki se zaradi neorganiziranosti in nerazširjenosti discipline niso imeli kje učiti tehnike, vešči kajakaši pa so prihajali iz drugih disciplin, največkrat divjih voda, in se v tehniko morskega kajaka niso poglabljali, saj jim je za potovanja zadoščala tehnika, ki so jo že imeli. Redki so pomoč poiskali v tujini, pri učiteljih katere izmed večjih kajakaških organizacij, ki imajo morski kajak bolj razvit. Vzporedno s porastom zanimanja za morski kajak se je pojavila tudi potreba po boljši tehniki, ki smo jo učitelji KZS pridobivali v okviru EPP sistema, kajakaši pa v okviru Barvnih vesel.

Z ustrezno tehniko lahko kajakaš premaga enako razdaljo v krajšem času ali večjo razdaljo v enakem času. Poveča se učinkovitost in zmanjša poraba energije, kar je v primeru vremenskih preobratov ali nesreč dragocena rezerva. Problem vadbe tehnike v morskem kajaku je v tem, da običajno vadimo na mirnem morju ali v zavetju, ko pa dobro tehniko veslanja resnično potrebujemo, so razmere bolj podobne tistim na divji vodi; zato je poznavanje divjevodaške tehnike v morskem kajaku izredno koristno, veslanje na divji vodi (ali v ostalih disciplinah) pa nam povečuje nabor spretnosti in znanj, ki jih bomo sebi v prid uporabili v morskem kajaku. V nadaljevanju predstavljena tehnika ustreza učnemu načrtu Barvnih vesel na tretji stopnji. Kandidati, ki jo na preverjanju uspešno prikažejo, pridobijo modro veslo in s tem postanejo kompetentni morski kajakaši. Tehnika na tem nivoju je učinkovita, ni pa še povsem avtomatizirana in ekonomična. To ob trdnih temeljih tretje stopnje in pod vodstvom kvalificiranega učitelja postane na četrti in peti stopnji, v principu pa se kajakaš na tretji stopnji nauči skoraj vseh manevrov in tehnike, ki jo bo potreboval v bodoče.

3.3.1. Dvigovanje, prenašanje in izplutje

Dvigovanje in prenašanje morskega kajaka mora biti primerno in učinkovito. Na terenu bomo morali kajak dvigovati, spuščati in prenašati iz vode, na prtljažnik avtomobila, preko skal in podobno. Ker smo običajno v družbi, za pomoč prosimo druge, saj so morski kajaki naloženi z osnovno opremo precej težki. Med rokovanje s kajakom spada tudi privezovanje kajaka na streho avtomobila. (Jelenc, 2007)

Vstop v kajak in izplutje je kritičen trenutek, v katerem velikokrat pride do prevrnitve zaradi zvišanega težišča sistema kajak – kajakaš. Za ohranjanje ravnotežja si lahko pomagamo z veslom, ki ga za prirobnico prečno postavimo tako, da je en list v stiku s tlemi. Mesto, kjer bomo izpluli, si prej ogledamo, da se prepričamo, da pod vodo ni skal, ki bi nas ustavile ali na katere bi nas lahko odložilo valovanje. Kadar je valovanje premočno, da bi izpluli bočno na obalo, se v vodo podamo s kljunom ali z repom naprej. Na blagih nakloninah se lahko vkrcamo in zapremo s krovnico že na obali, potem pa se soročno poženemo v vodo (angl. seal launch). Kadar je obala bolj strma, se vkrcamo iz približno do kolen visoke vode, tako da stojimo v razkoraku nad sedežem. Ko sedemo, se z nogami odrinemo ali odveslamo iz nemirnega pasu tik ob obali, potem pa med opiranjem na veslo v kajak potegnemo najprej eno nogo in potem še drugo.

24 3.3.2. Pristanek naprej, vzvratno in bočno

Pristanek je prav tako kritičen kot izplutje in mora biti nadzorovan. V primeru valovanja ne smemo jezditi valov, saj nas lahko vrže na obalo. Krmilo mora biti v celoti izvlečeno, smernik dvignjen. Pristajamo lahko s kljunom ali z repom naprej (vzvratno). Pred pristankom odpremo krovnico in noge izvlečemo iz kajaka, ko se z nogami dotaknemo dna, vstanemo, stopimo na stran kajaka in izvlečemo kajak na obalo (Jelenc, 2007). Kadar ni valov ali pa pristajamo ob pomolu, lahko pristanemo bočno, se z zadnjico dvignemo iz kajaka in presedemo na kopno.

3.3.3. Veslanje naprej

Večino časa, preživetega v kajaku, veslamo naprej, zato so zaveslaji, ki nas poganjajo naprej, temeljnega pomena. Razlikujemo dva načina veslanja naprej in prav je, da v različnih pogojih obvladamo oba, saj se moramo v kajaku prilagajati trenutni situaciji na vodi.

3.3.3.1. Visok osnovni zaveslaj naprej (angl. high angle forward paddling)

Visok osnovni zaveslaj je najučinkovitejši način premikanja kajaka naprej. Omogoča nam največjo hitrost in ob pravilni izvedbi uporablja večje mišične skupine telesa. Vendar zahteva dober položaj telesa in primerno razvite mišične skupine, da bi kajakaš lahko s tem načinom veslanja premagoval večje razdalje, več dni zapored. Potrebno je tudi dobro ravnotežje in dobra rotacija telesa. (Cooper, 2009)

Za lažje razumevanje tehničnega modela zaveslaj razdelimo na štiri faze: vbod, poteg, izvlek in prenos.

“Štiri faze zaveslaja skupaj tvorijo en cikel zaveslaja. Tak analitičen pristop k opisovanju zaveslaja je pogosto zelo praktičen, v svojem bistvu pa je zaveslaj neprekinjen in tekoč gib, ki je hkrati del navezanega gibanja zaporednih levih in desnih zaveslajev”. (Župančič Regent, 2015, str. 83)

Faze visokega osnovnega zaveslaja 1. Vbod – telo je pokončno, spodnja roka je iztegnjena za maksimalen doseg, zgornja roka je v komolcu pokrčena pod pravim kotom. Zgornja dlan je sproščena, da se preprečijo bolečine v zapestju in izboljša krvni obtok ter doseg. Maksimalen doseg omogoča rotacija telesa. List ''mehko'' in skoraj navpično vstopi v vodo, kot da bi želeli s harpuno napičiti ribo. Veslo takoj obremenimo in začnemo poteg. 2. Poteg – telo se ''odvija'' iz rotiranega položaja, na strani potega potiskamo stopalo naprej v oporo, da silo prenesemo preko mišic telesa. Večji prenos dosežemo s sproščenimi nogami; če pogoji dopuščajo, lahko noge iz stegenskih opor spustimo na dno kajaka. Veslo ostaja visoko, tako da list ob boku kajaka nazaj potuje skoraj vertikalno. Veslo ves čas držimo stran od telesa, da izboljšamo učinek rotacije. Zgornja dlan vodi in potiska veslo naprej v višini oči, da ga pripravi za naslednji vbod.

25 3. Izvlek – list izstopi iz vode v višini bokov, ne da bi dvigoval vodo, zgornja dlan ostane visoko, telo je rotirano in pripravljeno za naslednji vbod. 4. Prenos – zgornja dlan ostaja sproščena, da zagotovi doseg in prepreči prekomerno obremenitev zapestja, pripravljena je na novi vbod, telo je vzravnano in v rotiranem položaju. (Cooper, 2009)

Slika 4: Visok osnovni zaveslaj naprej (osebni arhiv)

3.3.3.2. Nizek osnovni zaveslaj naprej (angl. low angle forward paddling)

Nizek osnovni zaveslaj uporablja veliko kajakašev pri dolgotrajnem veslanju. Kajak se pri tem premika s svojo običajno hitrostjo. Nizko veslanje zahteva manj ravnotežja in rotacije ter uporablja druge mišične skupine in jih obenem manj obremenjuje. Ker veslo potuje nižje, je bolj odporno na veter, vendar veslanje ni tako učinkovito kot visoko veslanje in nam ne omogoča velike hitrosti ali pospeševanja. Obenem se učinek nižjega upora v vetru zmanjša, ko veslamo v veter. Takrat potrebujemo več moči in moramo veslati visoko (Cooper, 2009). Težavna je lahko tudi dolžina vesla, saj se za nizko veslanje uporablja daljše veslo (okrog 220 cm ali daljše), ki ga težko učinkovito uporabimo z visokim kotom veslanja, saj se zmanjša frekvenca in zelo poveča obremenitev.

Faze nizkega osnovnega zaveslaja 1. Vbod – telo je zmerno rotirano, kot lista ob potopitvi v vodo je manjši kot pri visokem zaveslaju, prav tako je manjši doseg. 2. Poteg – veslo obremenimo postopoma, sila se povečuje s počasnejšim ''odvijanjem'' telesa, na strani potega potiskamo stopalo naprej v oporo, da silo prenesemo preko mišic telesa. Večji prenos dosežemo s sproščenimi nogami; če pogoji dopuščajo, noge spustimo na dno kajaka. List potuje po daljši poti, v loku stran od kajaka. Zgornja dlan vodi in potiska veslo, da ga pripravi za naslednji vbod. Veslo je v višini trebuha ali najvišje v višini prsi.

26 3. Izvlek – list izvlečemo za boki, tako da dvigujemo čim manj vode, zgornja dlan ostaja sproščena, da prepreči prekomerno obremenitev zapestja. Ko list izstopi iz vode, je zgornja dlan pripravljeno na ponovni vbod. 4. Prenos – zgornja dlan ostaja sproščena, pripravljena je na nov vbod, telo je vzravnano in v zmerno rotiranem položaju. (Cooper, 2009)

Slika 5: Nizek osnovni zaveslaj naprej (osebni arhiv)

3.3.4. Nagib (angl. edge)

Morski kajaki so narejeni tako, da učinkovito drsijo in so smerno stabilni; zato je zavijanje ali celo obračanje kajaka težje kot na primer v kajaku za divje vode. Obstaja nekaj načinov, ki nam omogočajo zavijanje in obračanje, vsem pa je skupno to, da mora biti istočasno z veslanjem kajak v nagibu na eno ali drugo stran. Znati moramo torej obdržati kajak v nagibu, ne glede na stopnjo nagiba.

Za majhen nagib je potreben dober položaj trupa, ki je nagnjen rahlo naprej. S kajakom moramo biti v kontaktu, čutiti moramo povezanost na ledveni ter na stopalnih in stegenskih oporah. Zgornje koleno dvignemo, s spodnjim stopalom pa pritisnemo stopalno oporo. Majhen nagib lahko vzdržujemo tudi tako, da zamaknemo težišče trupa tako, da dvignemo eno ritnico s sedeža. Glava ostane nad vzdolžno osjo kajaka.

Za srednje velik nagib povečamo pritisk zgornjega kolena in spodnjega stopala. Pritisk poskušamo ohraniti enakomeren. Glava je nad vzdolžno osjo kajaka, veslo držimo sproščeno in s tem lažje ohranjamo ravnotežje. Veslo držimo rahlo stran od telesa, trup pa nagnjen rahlo naprej.

27 Za maksimalen nagib mora biti pritisk kolena in stopala velik, da kajak zadržimo v nagibu (rečemo, da ga zaklenemo v tem položaju). Trup se lahko nagne še malo naprej, glava pa mora ostati nad vzdolžno osjo kajaka. Veslo držimo rahlo, list lahko položimo na vodo, da se poveča stabilnost. (Cooper, 2009)

Slika 6: Nagib (osebni arhiv)

28 3.3.5. Obračanje kajaka (angl. static turning)

Med premočrtnim premikanjem naprej pri morskem kajaku izgubimo zelo malo energije, drugače je, ko je kajak statičen in bi ga radi obrnili na mestu. Takrat je potreben dober nagib in nekaj drugih tehnik, kot so zaveslaj v loku naprej in nazaj ter obračanje za 360 stopinj.

3.3.5.1. Zaveslaj v loku naprej (angl. forward sweep stroke)

Glavni zaveslaj za obračanje kajaka je zaveslaj v loku naprej. Veslo držimo nizko in list potopimo v vodo, kolikor se da spredaj; to dosežemo z rotacijo telesa in ne z nagibom trupa naprej. Kajak nagnemo na stran zaveslaja in s stopalom pritiskamo na oporo na strani zaveslaja. Ker je začetek zaveslaja najpomembnejši, moramo takrat uporabiti največ moči, ki prihaja iz rotacije telesa (odvijanje). Gledamo v stran, v katero se obračamo. List v velikem loku potuje od kljuna proti repu. Veslo držimo pred seboj in položno nad krovnico. Ohranjamo pritisk s stopalom na strani zaveslaja in s kolenom na drugi strani. Telo nadaljuje rotacijo in list se približa repu, kolikor lahko. Ramenska os je vzporedna z veslom, ki je na koncu vzporedno s kajakom in nad gladino, list je potopljen do konca zaveslaja. (Cooper, 2009)

Slika 7: Začetni položaj zaveslaja v loku naprej (osebni arhiv)

29 3.3.5.2. Zaveslaj v loku nazaj (angl. reverse sweep stroke)

Zaveslaj v loku nazaj poteka v velikem loku od repa h kljunu, torej v nasprotni smeri kot zaveslaj v loku naprej. Uporabljamo ga, kadar je bolj primerno obračanje voditi z repom kot pa s kljunom. Trup moramo najprej popolnoma zasukati na stran zaveslaja, list položimo v vodo čim bliže repu. Potisna roka je iztegnjena, vlečna pokrčena in nad krovnico. Pri rotaciji trupa pomaga, če list gledamo. Nagib kajaka je na stran zaveslaja, z nogama izvajamo stalen pritisk na stopalne opore. Najmočneje delujemo na začetku zaveslaja, ko s hrbtno stranjo lista odrinemo v loku naprej in stran od repa. Vzdržujemo nagib na stran zaveslaja, s stopalom stran od vesla potiskamo stopalno oporo in z odvijanjem trupa prenašamo silo na veslo, ki zaključi lok ob kljunu. (Cooper, 2009)

Slika 8: Začetni položaj zaveslaja v loku nazaj (osebni arhiv)

3.3.5.3. Obrat za 360 stopinj (angl. 360' static turn)

Obrat za 360 stopinj na mestu je običajno navezava zaveslajev v loku naprej na eni strani in zaveslajev v loku nazaj na drugi. Kadar je kajak statičen, je tak način obračanja najhitrejši in najbolj učinkovit. Pomembna je pravočasnost izvajanja zaveslajev (angl. timing), dinamična sprememba nagiba, ohranjanje nagiba in prenos sile s telesa na veslo.

Obrat začnemo z zaveslajem v loku naprej na eni strani. Ko ga končamo in se kajak še obrača, takoj zavrtimo trup na drugo stran, s tem zamenjamo nagib kajaka in na drugi strani izvedemo zaveslaj v loku nazaj. Ko smo z listom spet pri kljunu, ga izvlečemo in ponovno izvedemo zaveslaj v loku naprej, na strani, kjer smo začeli. Kajak se med vsako menjavo zaveslaja ne sme nehati obračati. Navezovanje zaveslajev nadaljujemo, dokler se kajak ne obrne dovolj (Cooper, 2009). Za 360 stopinj kajak obračamo, kadar vadimo; na terenu se obrat glede na zahteve verjetno zaključi prej.

30 3.3.6. Ustavljanje in veslanje vzvratno

Veslanje vzvratno uporabljamo pri vzvratnem izplutju ali pristajanju, pa tudi za upočasnjevanje ali ustavljanje kajaka.

3.3.6.1. Ustavljanje

Ustavimo se tako, da med premikanjem naprej veslamo vzvratno, dokler se kajak ne ustavi. Andrej Jelenc v knjigi Veslajmo modro ustavljanje opiše tako: “Znanje, kako hitro in učinkovito ustaviti čoln, je izredno pomembno. Ob premikanju čolna naprej, veslo v vodo vbodemo ob trupu kot pri zaveslaju nazaj, s hrbtno stranjo lista. Na veslo se rahlo opremo, in ko začutimo, da se je čoln začel ustavljati oziroma zmanjševati hitrost, izvedemo kratek zaveslaj nazaj. Ko čoln začne obračati, izvlečemo list vesla in izvedemo tak zaveslaj na nasprotni strani. Ob pravilni izvedbi se čoln navadno ustavi s štirimi do petimi zaveslaji”. (Jelenc, 2007)

3.3.6.2. Veslanje vzvratno (angl. reverse paddling)

Trup zarotiramo, pogledamo čez ramo na strani zaveslaja in list vesla potopimo malo za boki. Zgornja roka se pomakne preko vzdolžne osi kajaka. Takoj, ko je list popolnoma potopljen, začnemo potiskati roko na strani zaveslaja naprej, vodo odrivamo s hrbtnim delom lista. Z mišicami trupa odvijamo telo iz rotiranega položaja. List v vodi vodimo vzporedno in čim bližje trupu kajaka. Tako kot pri veslanju naprej je veslo stran od telesa, največjo moč uporabimo, ko je list navpično v višini med boki in koleni. V višini med koleni in stopali list izvlečemo iz vode. Trup je že rotiran in pripravljen za nov zaveslaj, preko rame pogledamo, kam se premikamo, vendar ni treba gledati ob vsakem zaveslaju. Kajaka med veslanjem ne nagibamo v stran. (Cooper, 2009)

Slika 9: Veslanje vzvratno (osebni arhiv)

31 3.3.7. Krmarjenje zadaj in spredaj

Krmarjenje zadaj uporabljamo za nadzor smeri, kadar zaveslaj v loku naprej ne bi deloval dovolj hitro. Najpogosteje, ko veslamo z vetrom ali jezdimo na valu. Krmarjenje spredaj uporabljamo v mirnejših pogojih, saj ni zelo stabilno, vendar nam omogoča zelo precizno zavijanje med skalami.

3.3.7.1. Krmarjenje zadaj (angl. stern rudder)

„Ko se čoln giba naprej z vsaj nekaj hitrosti, je krmarjenje eden od osnovnih in najenostavnejših načinov za nadzor smeri. List vesla postavimo v vodo ob repu s sprednjo stranjo vesla obrnjeno proti robu. Položaj telesa je enak kot pri izhodiščnem položaju za zaveslaj v loku nazaj. Obe roki sta nizko nad vodo na strani izvedbe krmarjenja. Pogled je usmerjen naprej, v smer gibanja čolna. Če želimo ohranjati smer naravnost, mora biti list vesla vzporedno z robom čolna. Na ta način ohranjamo hitrost čolna. Če list ni vzporedno z robom, lahko pride do zmanjševanja hitrosti ali do spreminjanja smeri. Odklon od smeri je odvisen od kota, ki ga tvori list lopatice z robom čolna. Krmarjenje lahko učinkovito uporabimo za vodenje čolna skozi ožine ali usmerjanje čolna na obalo, na mesto, kjer naj bi izstopili iz čolna. Krmarjenje je tudi eden od ključnih zaveslajev za kontrolo čolna pri prečenju toka po valu”. (Jelenc, 2007, str. 24)

Slika 10: Krmarjenje zadaj (osebni arhiv)

32 3.3.7.2. Krmarjenje spredaj (angl. bow rudder)

Po zaveslaju v loku naprej na eni strani kajak ostane v nagibu. Krmarjenje spredaj izvajamo na drugi strani, stran od nagiba. List je s sprednjo stranjo odprt naprej, tako da reže v vodo naprej in v stran. Spodnja roka je sproščena in skoraj iztegnjena, zgornja dlan je nad čelom, tako da je veslo navpično. Kajak začne zavijati okrog navpično postavljenega lista. Pogled je usmerjen v smer, v katero zavijamo, potreben je nagib na nasprotni stran od krmarjenja. Ostrino zavoja nadzorujemo s kotom lista; bolj, ko zavijamo, več hitrosti izgubljamo in obratno. Ko se kajak ustavi, je zavoj končan, v tem primeru moramo nadaljevati s statičnim obračanjem. (Cooper, 2009)

Slika 11: Krmarjenje spredaj (osebni arhiv)

33 3.3.8. Bočno privlačenje (angl. moving sideways)

Bočni zamik petmetrskega kajaka ne bo nikoli lahka naloga, vendar jo bomo občasno morali opraviti, če se bomo želeli izogniti oviri, bočno približati drugemu kajaku ali pristati ob pomolu. (Cooper, 2009)

3.3.8.1. Statično bočno privlačenje (angl. draw stroke)

Statično bočno privlačenje se uporablja za bočni zamik statičnega kajaka in je najučinkovitejši manever za to; je najmočnejši in omogoča najhitrejši zamik kajaka. Trup rotiramo na stran privlačenja, veslo držimo navpično in stran od čolna, v višini bokov. List je vzporeden s kajakom, sprednja stran gleda proti boku kajaka. Zgornja roka sega preko vzdolžne osi kajaka, dlan je pred čelom. Nagib mora biti na stran zaveslaja. Veslo kolikor mogoče navpično potegnemo proti boku kajaka, da se naš bok približa listu in preden se list dotakne boka kajaka, zavrtimo veslo tako, da je list pravokotno na kajak. Veslo potisnemo stran od boka tako, da list reže vodo in ga v izhodiščnem položaju spet zavrtimo za 90 stopinj, da je list obrnjen proti boku. Veslo je pripravljeno na ponovno privlačenje (Cooper, 2009). Kadar moramo kajak bočno premakniti na daljši razdalji, uporabimo vzporedno bočno privlačenje (Jelenc, 2007) ali angleško sculling draw (Cooper, 2009).

3.3.8.2. Dinamično bočno privlačenje (angl. draw on the move)

Dinamično bočno privlačenje uporabljamo za močan bočni zamik med premikanjem naprej, kadar se želimo izogniti trčenju v oviro, ki smo jo zagledali zelo pozno. Poteg vesla proti boku kajaka je enak kot pri statičnem privlačenju. Poteg mora biti narejen silovito; preden se list dotakne boka, ga vodimo vzporedno nazaj proti repu in ga tam izvlečemo s položno postavljenim veslom, roki sta nad vodo, veslo pa vzporedno s kajakom. Tako je list na drugi strani pripravljen za nov zaveslaj; če želimo nadaljevati s privlačenjem, ga ponovimo. (Cooper, 2009)

3.3.9. Statična opora

Ne glede na to, kako stabilni smo v kajaku, nas lahko morje ali manjša nepazljivost vedno preseneti. Prav tako si lahko v kajaku več privoščimo, če nas ni strah, da bi se prevrnili in je statična opora prvo, kar bomo ob izgubi ravnotežja naredili. (Cooper, 2009)

3.3.9.1. Nizka statična opora (angl. low brace) ali opora na veslo

Nizko statično oporo bomo uporabili najprej in takoj, ko v kajaku izgubimo ravnotežje.

34 Uporabna je tudi pri pričakovani izgubi ravnotežja, na primer, ko vidimo, da nas bo bočno dosegel manjši podirajoči se val. Takrat si z oporo povečamo stabilnost, saj nam omogoča dober kontakt z vodo. Naredimo jo na strani, iz katere val prihaja.

Pri nizki statični opori držimo veslo prečno preko kajaka in malo pomaknjeno na stran opore. Komolec na strani opore dvignemo visoko in ga postavimo nad ročaj vesla. List je z zadnjim delom plosko nad vodo. Ko se nagib kajaka poveča (zaradi vaje ali ker smo v resnici izgubili ravnotežje), nismo več stabilni in opora postane nujno potrebna. Trup in glava ostaneta nad kajakom, roka na strani opore zaradi visokega komolca pritisne naravnost navzdol, na drugi strani roka veslo drži sproščeno. Zadnji del lista sunkovito potisnemo v vodo in koleno na strani opore dvignemo, da se nagib kajaka zmanjša. Ko se kajak vrne v stabilen položaj, visok komolec spustimo, da se list spet obrne navpično in ga izvlečemo s čim manj upora. (Cooper, 2009)

Slika 12: Nizka statična opora (osebni arhiv)

35 3.3.9.2. Visoka statična opora (angl. high brace) ali vesa na veslu

Visoka statična opora je še korak naprej kot nizka in se uporablja, kadar je izguba ravnotežja večja, na primer pri bočnem sunku velikega vala. Ime je zavajajoče, saj si rok zaradi morebitnih poškodb ramen ne želimo imeti previsoko. Veslo mora ostati čim nižje, razlika je v tem, da pri nizki opori veslo potisnemo v vodo od zgoraj, pri visoki pa ga potegnemo od spodaj.

Veslo držimo prečno na kajak s sprednjim delom lista na gladini. Komolca sta pod veslom in pokrčena. Ko se nagib kajaka poveča, veslo močno potegnemo navzdol, komolca ostaneta pokrčena in pod veslom. Komolec, ki je stran od opore, pritegnemo tesno k telesu. S kolenom, ki je na strani opore, močno dvignemo kajak, boki so sproščeni, da se lahko kajak postavi v stabilen položaj, čeprav je telo še vedno nad vodo. Glavo lahko spustimo proti gladini, da znižamo težišče in kajak lažje poravnamo. Komolce dvignemo, list se vrne v navpičen položaj, izvlečemo ga s čim manj upora. (Cooper, 2009)

Slika 13: Visoka statična opora (osebni arhiv)

3.3.10. Dinamična opora

Dinamične opore se izvajajo med gibanjem kajaka naprej in ne služijo toliko vzdrževanju ravnotežja kot spremembi smeri v smislu obračanja ali bočnega zamikanja.

36 3.3.10.1. Nizka dinamična opora (angl. braced handbrake turn)

Nizka dinamična opora nam omogoča veliko stabilnost in zelo hiter obrat kajaka, vendar se bo posledično kajak ustavil. Koristna je, kadar se moramo hitro ustaviti ali obrniti v primeru reševanja. Lahko bi rekli, da gre za kombinacijo statične nizke opore in zaveslaja v loku nazaj. Kajak se mora za izvedbo nizke dinamične opore premikati naprej. Na strani, v katero se obračamo, naredimo nizko oporo, vendar komolci niso v tako visokem položaju kot pri statični nizki opori. Z zaveslajem v loku nazaj kajaku zmanjšamo hitrost, obenem se kljun obrača v smer opore. Nagib kajaka je izrazit na strani opore, na drugi strani se močno opiramo v stegensko oporo. Ko doseže list višino bokov, je kajak praviloma statičen in brnjen za 90 stopinj. Če želimo obrat nadaljevati, uporabimo kombinacijo zaveslaja v loku naprej in nazaj kot pri obratu za 360 stopinj. (Cooper, 2009)

3.3.10.2. Visoka dinamična opora (angl. hanging draw)

Visoka dinamična opora ali dinamična vesa kajak med premikanjem naprej istočasno zamika bočno. Od dinamičnega bočnega privlačenja se razlikuje v tem, da ni tako silovita, vendar jo lahko vzdržujemo dlje časa, saj ne povzroči velikega pojemanja hitrosti. Zamik se ne zgodi takoj, odvisen je tudi od hitrosti kajaka. Na tak način se na primer izognemo skali, ki pred nami štrli iz vode. V visoko dinamično oporo lahko list vesla povlečemo direktno iz zadnjega zaveslaja na isti strani. Zaveslaj podaljšamo proti repu in od tam list skoraj navpično vlečemo naprej in stran od boka kajaka. Zgornja dlan je pred čelom, položaj vesla je kot pri bočnem privlačenju. Nagib je na stran opore. Končni položaj lista je približno v višini bokov; ta položaj zadržimo, da se kajak ob premikanju naprej še dalje premika tudi bočno. Ko se ustavimo, lahko nadaljujemo z bočnim privlačenjem. (Cooper, 2009)

Slika 14: Visoka dinamična opora (osebni arhiv)

37 3.3.11. Obvladovanje veslanja v obalnem valovanju

Obvladovanje veslanja v obalnem valovanju je zelo pomembno, saj se z morskim kajakom večinoma nahajamo v obalnem pasu. Dokler ne izplujemo in se ne odmaknemo od obale, ima valovanje še toliko večji vpliv, saj nas ovira pri izplutju ali potiska na obalo pri pristajanju. Kadar veslamo vzporedno z obalo, imamo velikokrat opraviti tudi z odbojnimi valovi, ki se z obale vračajo na morje in skupaj z valovi, ki šele prihajajo, tvorijo kaotičen vzorec valovanja. Taki odbojni ali križni valovi nimajo enakomernega ritma, vrhovi valov se dvigajo in spuščajo vse okrog nas. Za suvereno veslanje moramo obvladovati valovanje od spredaj, zadaj in z boka, saj se takšne razmere, posebej na Jadranu, zelo hitro izmenjujejo.

V smeri proti valovom je kajak najbolj stabilen, ob močnejšem valovanju pa lahko z veslom sežemo za val in se z boki potegnemo čez vrh, ki se vali pod kajakom nazaj. Največji problem takega veslanja je vsiljen ritem.

V smeri z valovi se lahko premikamo bistveno hitreje, vendar je za nevajene kajakaše takšno veslanje zelo naporno, saj se težišče ves čas premika naprej in navzgor ter nazaj in navzdol, kar lahko privede tudi do morske bolezni. Če želimo z valom pospešiti, ga moramo zajezditi; to naredimo tako, da se nagnemo naprej in veslamo močno in hitro, ko nas val vleče nazaj. Potem ritem zamenjamo; veslamo z dolgimi zaveslaji, nagnjeni nazaj, ko nas val rine naprej. Val nas sčasoma prehiti, vendar je za njim že naslednji, na katerem vajo ponovimo. Kajak se med jezdenjem valov zaradi zmanjšane podporne ploskve želi obrniti bočno na val, kar preprečujemo z nagibom in krmarjenjem. V primeru, da pristajamo in ne želimo, da bi nas valovi vrgli na obalo, moramo zamenjati rutino in veslati nazaj, ko nas val rine naprej ter veslati naprej, ko nas naslednji val vleče nazaj.

Bočni valovi nas praviloma naj ne bi skrbeli, včasih celo zmanjšajo učinek bočnega vetra na kajak. Naprej veslamo sproščeno in v svojem ritmu, le v primeru večjega vala, ki se lomi nad nas, se moramo nagniti k valu in na strani vala tudi zaveslati. Naredimo lahko osnovni zaveslaj, zaveslaj v loku naprej ali pa, v skrajnem primeru, visoko oporo oziroma veso na veslu.

38 3.3.12. Zavijanje v veter (angl. weathercocking)

Zavijanje v veter seveda ni tehnika, ampak situacija, s katero se srečuje večina kajakašev, saj med veslanjem kajak običajno zavija v veter. Kljun med premikanjem zaradi svoje ostre oblike reže skozi vodo in je tako zasidran v smeri naprej. Z repom ni tako in ga veter odnaša, to pa povzroči zavijanje kajaka v veter. Za kompenzacijo zavijanja v veter imamo na voljo nagib, pritisk stopala, podaljšanje vesla, premeščanje tovora in uporabo krmila ali smernika.

Z nagibom spremenimo plovne lastnosti trupa glede na vzdolžno os kajaka in kadar nagib vzdržujemo med premikanjem, kajak zavija stran od nagiba (če držimo desni nagib, bo kajak zavijal v levo).

S pritiskom stopala na eni strani povečamo prenos sile na veslo na tej strani in kajak bo zavijal v drugo stran. S preprijemom vesla ga podaljšamo na eno stran, podaljša se ročica in s tem sila in kajak zavija na drugo stran.

Kadar bočno na veter veslamo dlje časa, lahko plovne lastnosti spremenimo tudi s premeščanjem tovora, ki ga vozimo s seboj. Če več opreme naložimo v rep kajaka, se bo zaradi teže zadaj kljun bolj dvignil iz vode, posledično ne bo tako smerno stabilen. Rep bo potopljen globlje in bo bolj zasidran. Tako naložen kajak se obrača z vetrom. Povečana obtežitev kljuna običajno ni potrebna. (Cooper, 2009)

Uporaba krmila ali smernika je seveda najbolj ekonomična rešitev za zavijanje v veter, saj nam ni potrebno dolgotrajno neenakomerno obremenjevati mišičnih skupin na samo eni strani telesa.

39 3.4. Posebnosti okolja morskega kajaka

Okolje morskega kajaka je morsko okolje, ki ima svoje zakonitosti in jih moramo, zaradi svoje varnosti in varnosti drugih udeležencev, upoštevati. Andrej Jelenc v knjigi Veslajmo modro, pravi: “Poznavanje vplivov plimovanja in morskih tokov bo izredno pomembno, preden se odpravite na resen izlet po morju. Za vse, ki živijo ob morju in ljubitelje navtike, je poznavanje plimovanja nekaj običajnega. Za druge pa nekaj besed. Plimovanje nastaja pod vplivom gravitacijskega vpliva lune in sonca. Dvakrat dnevno je morje v visokem stanju, kar imenujemo plima, dvakrat dnevno pa v nizkem, v stanju oseke. Velikost plimovanja se med letom spreminja. Najmočnejše je v času ekvinokcije (21. marec in 21. september) in najmanjše v času solsticija (21. junij in 21. december). Moč plimovanja je različna tudi glede na različna morja in oceane. V Jadranskem morju, posebej v severnem delu, plimovanje ni tako izrazito. Povsem drugače je na obalah Irske ali Bretanije. Dnevni in mesečni ritem plimovanja si je najbolje ogledati na tabelah, ki jih najdemo na internetu. Za slovensko obalo tabele objavlja ARSO. Moči vodnega toka, ki nastane pod vplivom plimovanja, ne smemo podcenjevati, saj je v nekaterih primerih lahko močnejši kot vodni tok na rekah.” (Jelenc, 2007, str.44–45) Čeprav je temeljna hitrost toka na Jadranu samo pol vozla v smeri od JV proti SZ, se je to že dogajalo in tudi prekinilo kakšno pot, saj je proti takim razmeram nemogoče napredovati. V tem primeru moramo izstopiti na obalo in počakati, da se tok upočasni ali pa potek izleta spremeniti.

V nadaljevanju Jelenc govori o tokovih, ki bi nas, kadar bi veslali proti njim, onemogočili z močjo in valovi, ki jih prinesejo na obalo: “Drug pojav, na katerega moramo biti pozorni, so morski tokovi. Tudi v morju so tokovi, ki skrbijo za gibanje vode. Medtem ko je osnovni morski tok usmerjen ob obali, se pojavljajo še dodatni tokovi. Za morsko kajakaštvo je pomembno poznavanje tokov, ki nastajajo na mestih, kjer v obalo zadevajo močni, podirajoči valovi, primerni za jezdenje oziroma surfanje. Tok, ki na obalo prihaja z valovi, se na določenih mestih vrača nazaj z obale na odprto morje. Te tokove je navadno moč opaziti z višje točke nad obalo, težje pa s same obale. Kajakaš, ki želi s take obale startati na odprto morje, se bo z veslanjem po tovrstnem toku izognil podirajočim valovom, ki se zlivajo na obalo.” (Jelenc, 2007, str. 45)

Pomemben del načrtovanja izleta na območju, kjer so morski tokovi (angl. tidal stream) izraziti, je tudi branje tabel plimovanja (angl. tidal table). Če poznamo natančen čas najvišje plime in najnižje oseke, lahko morski tok uporabimo sebi v prid. Kadar se odločimo veslati na takšnih območjih, si moramo priskrbeti tabele plimovanja ali pa najeti vodiča, ki bo izlet načrtoval namesto nas. Če sami s takim načrtovanjem nimamo izkušenj, lahko izlet združimo s tečajem načrtovanja pri kateri od šol morskega kajaka, ki delujejo na območju našega izleta.

40 3.5. Vreme in navigacija

3.5.1. Vreme

Vreme je odločilnega pomena za začetek ali odpoved izleta, pa tudi za potek in spremembe med izletom. Da bi predvideli vreme, ga moramo spremljati dlje časa pred izletom, še posebej pa tik pred. Za to imamo na voljo dobre modele vremena na spletu (npr. ALADIN) in pomorske napovedi za naslednjih dvanajst in štiriindvajset ur (npr. DHMZ za Jadran). Pomembno je tudi poznavanje lokalnih posebnosti.

Na Jadranu nas bo najbolj oviral močan veter, medtem ko se valovi zaradi veliko otokov in krajših odprtih razdalj ne razvijejo sorazmerno z njim. Tako se lahko zgodi, da imamo veter tretje stopnje in morje prve stopnje, medtem ko se na večjih morjih praviloma pojavljata veter in morje enake stopnje; v tem primeru govorimo o stanju morja tretje stopnje (angl. sea state). Ob taktični izbiri poti lahko zato v zavetrini otokov veslamo naprej, medtem ko to na vetrni strani otoka ne bi bilo več možno. Moč vetra na terenu določamo z opisno Beaufortovo lestvico. Za določanje moči vetra opazujemo valove in drevesa, pomembne so tudi izkušnje, saj so na Jadranu predeli, kjer ni dreves, valovi pa se zaradi kratkih razdalj med otoki ne morejo razviti v skladu z močjo vetra (na primer na Kornatih).

3.5.2. Navigacija

O navigaciji Jelenc pravi: “Ko se odpravimo na morje, moramo poznati vsaj osnovne informacije o navigaciji. Ko veslamo po rekah ali jezerih, tega problema nimamo. Reka teče v eno smer in se težko izgubimo. Povsem drugače je na morju. Ko veslamo ob obali, z orientacijo ne bomo imeli večjih težav. S seboj vzemimo načrt ali zemljevid, na katerem bodo informacije o področju, v katerem se nahajamo. Imeti moramo dovolj natančno karto, na kateri bomo lahko našli potrebne informacije. Merilo 1: 25.000 nam bo nudilo natančnejše informacije, če pa se podajamo na daljše potovanje, bo merilo 1 : 50.000 verjetno primernejše. Med veslanjem preverjajmo stanje v naravi z zemljevidom.” (Jelenc, 2007, str. 46)

Za morsko kajakaštvo uporabljamo pomorske zemljevide, ki imajo vrisane plovne poti, smeri tokov, globino vode in signalizacijo na morju. Uporabljamo tudi topografske karte, ki nam več povedo o reliefu obale in vegetaciji, kar morskega kajakaša, ki išče mesto za prenočitev, bolj zanima. S seboj lahko vzamemo oba zemljevida ali pa si na topografsko karto vrišemo za nas pomembne podatke s pomorske. (Ferrero, 2007)

Ferrero v knjigi Sea kayak navigation nadaljuje, da bo za večino izletov v morskem kajaku potrebno karto le orientirati na začetku, potem pa bomo sledili izrazitejšim točkam v naravi (2007).

41 Jelenc potrjuje: “V praksi v normalnih pogojih kompasa sploh ne bomo potrebovali. Z orientacijo na objekte v naravi in s primerjanjem na zemljevidu bomo lahko določali svojo lokacijo. Vendar pa se kaj lahko zgodi, da se spusti megla in komaj vidimo partnerja, ki vesla nekaj metrov oddaljen od nas. V tem primeru bo uporaba kompasa nujna. Pred odhodom na morje se usposobite za pravilno ravnanje s kompasom. Samo pravilna uporaba kompasa vam bo nudila pravo informacijo. Zelo uporaben za navigacijo zna biti tudi GPS. Če se podajate na veslanje na odprto morje, daleč od obale, bo nujno poznavanje tudi zahtevnejše navigacije. Pri vseh kajakaških aktivnostih velja, da se moramo zavedati meja svojih sposobnosti. Če nam navigacija ni blizu, četudi dobro obvladamo kajakaško tehniko, ostanimo blizu obale. Že megla, ki se nad morje lahko spusti zelo hitro, bo naše fizične in mentalne sposobnosti postavila na hudo preizkušnjo.” (Jelenc, 2007, str. 46)

Megla, tema in velika oddaljenost od obale nas bodo prisilili, da bomo ugotavljali svoj položaj in predvidevali svoj napredek (angl. dead reckoning) na mestu, kjer se nahajamo, najverjetneje v kajaku; zato morata biti kompas in karta vedno pri roki, karta mora biti zaščitena pred vodo.

Da ugotovimo, kje smo, moramo določiti položaj glede na dobro vidne objekte v naravi (angl. fix). To so lahko na primer svetilnik, stolp, zvonik, antena in podobno. Pred merjenjem moramo preveriti, če so objekti vrisani na karti. Položaj dobimo kot presečišče dveh ali več azimutnih linij, položajnic. Pravzaprav potrebujemo samo dve, tretja je za kontrolo in navadno nam položajnice orišejo majhen trikotnik. Njegovo težišče štejemo za našo pozicijo. (Simonič, 2011)

Predvidevanje napredka uporabljamo za spremljanje poteka izleta. Seveda moramo najprej vedeti, kje smo. Primer: če poznamo svojo hitrost (običajno 6 km/h ali 3 vozle) in vemo, da je dnevni cilj oddaljen 8 km (4 Nm), predvidevamo, da ga bomo dosegli v eni uri in dvajset minut. Če imamo vmes odmor ali si ogledujemo zanimivosti, dodamo še predviden čas odmora (na primer 40 min) in čas zadrževanja na cilju (ena ura) ter dobimo oceno trajanja dnevnega izleta – v tem primeru pet ur. Na tak način lahko določamo tudi vmesne cilje za navigacijo v megli ali temi (Ferrero, 2007). Nočne navigacije ne izbiramo kot način potovanja, ampak le izhod v sili, ko nas zaradi poznega povratka ujame tema. Pri sebi moramo imeti svetilko za signalizacijo v primeru nevarnosti, za navigacijo pa ne uporabljajmo bele luči, saj nam za pet do deset minut uniči nočni vid. Za branje karte je veliko bolj primerna rdeča svetloba, vsi udeleženci izleta (ki jih razdelimo v pare) pa morajo biti označeni s svetlobno paličico na naramnici jopiča. Lahko jim tudi določimo številke, ki jih potem zaporedno zakličejo pri štetju, ki ga ponavljamo vsakih nekaj minut.

42 3.6. Nevarnosti, nesreče in pojavnost v medijih

3.6.1. Nevarnosti

Nevarnosti morskega kajaka se delijo na objektivne in subjektivne.

Objektivne nevarnosti 1. Vremenski preobrat – na morju se zgodi hitro, a redko povsem brez predhodnjih znakov. Izlet je potrebno načrtovati glede na vreme, sproti moramo spremljati vremenske spremembe ter upoštevati lokalne posebnosti. 2. Stanje morja – je večinoma posledica vetra, torej vremena; valovanje nam lahko povzroča težave še dan ali dva po močnem vetru, saj na obalo prihajajo valovi z odprtega morja (mrtvo morje). 3. Neprimernost obale – obala za morskega kajakaša ne pomeni rešitve, kot jo breg za kajakaša na divjih vodah. Pri močnem valovanju je približevanje obali na izpostavljenih mestih smrtno nevarno, prav tako lahko pride do poškodb pri izplutju. 4. Živali – čeprav se pregovorno ljudje bojijo morskih psov, je treba računati predvsem s piki insektov, z napadi ptičev, ponekod morskih sesalcev ipd. 5. Promet – na morju je ogromno prometa, sploh v poletni sezoni, motorizirani udeleženci pa se velikokrat ne zavedajo, da lahko resno ogrozijo druge uporabnike morja (plavalce, potapljače in kajakaše). Prav tako na žalost nimamo vpliva na njihovo objestnost, alkoholiziranost in njihovo precenjevanje lastnih sposobnosti.

Subjektivne nevarnosti (izvirajo iz nas in so veliko pogosteje razlog za nesreče). 1. Precenjevanje lastnih sposobnosti – morsko kajakaštvo je v osnovi do uporabnika zelo pravično in varno, če se ne ogrožamo sami s svojimi odločitvami. 2. Slaba psiho-fizična pripravljenost – dolgotrajno veslanje fizično načenja kajakaša, v skupini pa se velikokrat kreše tudi zaradi skupinske dinamike, ki se kdaj ne odvije v željeno smer; zaradi izčrpanosti in dehidracije smo bolj razdražljivi in bolj podvrženi pojavu morske bolezni. 3. Napačno odločanje – bodisi pri izbiri soveslača bodisi pri izbiri destinacije izleta. 4. Neprimerna oprema – oprema mora biti prilagojena okolju; zanjo moramo skrbeti, jo po izletu očistiti in posušiti ter pregledati pred ponovno uporabo. Vedno prisotna sol in UV žarki so za opremo velik izziv (Kristan, 1993).

Kristan v knjigi V gore (1993, str. 164) pravi: “Med objektivnimi in subjektivnimi nevarnostmi obstaja poseben odnos. Z zmanjševanjem subjektivnih vzrokov lahko zmanjšamo tudi število nesreč, ki jim pripisujemo objektivne vzroke”. To drži tudi v morskem kajaku.

3.6.2. Nesreče in pojavnost v medijih

Pojavnost v medijih je praviloma nekaj, kar bi si želeli, če bi bila na profesionalni ravni in bi nam prinašala informacije, s katerimi bi širili svoje znanje o morskem kajaku in povečali varnost. Vendar pri nas v praksi žal ni vedno tako, saj se morski kajak v medijih pojavlja redko, ob nesrečah pa toliko bolj senzacionalistično, kar potem izzove zgražanja in

43 neumestne pripombe spletnih komentatorjev. Seveda je nekaj izjem, ko revije objavijo reportaže morskih kajakašev ali strokovne članke o opremi in varnosti, na primer 1303 km slovenske spominske poti Karla Kocjančiča (Čeh, 2001), Morje na roke (Medak, 2014) in O kajaku (Lucu in Zadravec, 2014).

Američani so članke o nesrečah, izjave očividcev, poročila reševalnih služb, zemljevide in rekonstrukcije dogodkov zbrali v knjigi Sea kayaker's deep trouble (Broze in Gronseth, 1997) in njenem nadaljevanju Sea kayaker's more deep trouble (Cunningham ur., 2013). Knjigi nam pokažeta, kaj se zgodi, ko ''varnost pustimo na kopnem''.

Pri nas takih knjig ni, članki pa so skopi. Poglejmo, kaj nam sporočajo nekateri izmed njih: 1. Članek Čuka je odneslo na odprto morje (Slovenske novice, 2012) prikazuje neuporabo varnostne opreme in nepoznavanje pomorskih predpisov, veljavnih za morski kajak. 2. Članek Iz bure spasili Poljake, Nijemce i Slovence, nema ozlijeđenih (24Sata, 2011) napačno navaja poreklo štirih rešenih kajakašev, ki niso bili Slovenci, ampak Avstrijci, vendar navede veliko podatkov o lokaciji in poteku reševanja. 3. Po, z informacijami bogatem, izvirnem članku povzet članek Rusell Crowe se je izgubil na morju (Žurnal24, 2012) nam postreže s podatki kje, kdaj in kako se je zgodilo reševanje, kdo je bil rešen, kdo je reševal in kakšno opremo sta uporabljala kajakaša, razlog za bolj izčrpno poročanje je seveda prominentnost enega od vpletenih. 4. Članek Pri Golem otoku se je utopil Slovenec (STA, 2012) opisuje nesrečo s smrtnim izidom na Jadranskem morju; opiše kdo, kdaj, kje in kako se je ponesrečil, poročanje je korektno, žal pa novica ni dobila epiloga v smislu povečanja varnosti.

V člankih o nesrečah bi morali izvedeti kje, kako in zakaj je prišlo do nesreče in kaj bi bilo potrebno, da bi se v prihodnje temu izognili. Skupaj z mnenji izkušenih kajakašev, vremenoslovcev in reševalcev bi bilo možno oblikovati informacijo, ki bi z lahkoto presegla nivo rumenega tiska. To ni samo problem kajakaštva, temveč tudi drugih dejavnosti; žal so podrobne analize narejene samo ob najbolj tragičnih nesrečah. Uporabniki pa zato izgubijo možnost, da bi se učili na napakah drugih.

44 3.7. Reševanje

Reševanje je del morskega kajaka in mora biti tudi del priprave na veslanje. Z vajo mora postati rutina, ki jo izvedemo, kadar jo potrebujemo, sproščeno in tekoče, brez strahu ali panike. Obstaja veliko načinov reševanja; vedno izberemo najprimernejšega in najenostavnejšega. Kot pomoč uporabljamo vleko, ob prevrnitvi pa reševalne manevre. V skupini rešujemo v paru, saj je to najhitrejši način. Ostali člani skupine se primejo in skupaj počakajo, da se prepreči še dodatna prevrnitev. Kadar smo sami, nam seveda preostane le samoreševanje, če pa obvladamo eskimski obrat, se iz vode dvignemo, ne da bi morali zapustiti kajak.

Z različnimi načini reševanja, ki jih obvladamo, bomo tudi pridobili na samozavesti in si bomo upali vaditi več in v težjih pogojih, posledično bomo tehnično napredovali.

3.7.1. Vleka

V primeru, da kajakaš ne dosega hitrosti skupine ali ne more držati smeri pri veslanju z valovi, mu pomagamo z vleko. Vlečno vrv imamo pritrjeno okrog pasu, možne pa so tudi druge pritrditve (na kajak ali jopič), vendar morajo imeti sistem za hitro odpenjanje v sili. Na valovitem morju se kajaka, ki sta povezana z vlečno vrvjo, ves čas oddaljujeta in približujeta (dihata), zato je del vrvi tudi elastični vstavek, ki prepreči sunke. Na vrvi spletemo kito in jo tako skrajšamo, saj se tako lažje zloži. Spletena vrv je pripravljena na vleko proti valovom, saj v tem primeru kajaka ne dihata in sta lahko bližje vsak sebi. Bližina omogoča boljšo komunikacijo med kajakašema. Kadar vlečemo z valovi, pa kito razpletemo in uporabimo celotno dolžino vrvi, saj kajaka bolj dihata, želimo pa tudi preprečiti, da bi vlečeni kajak na valu naletel na kajak, ki vleče. Po opravljeni vleki mora kajakaš, ki je vlekel, vrv pospraviti, da se ne zaplete med veslo, krmilo ali smernik.

Na kratke razdalje lahko vlečemo tudi s kontaktno vleko (angl. contact tow), ko sta kajaka drug ob drugem v zamiku pol kajaka, tako da se lahko vlečeni opira na rep sprednjega kajaka. Za kontaktno vleko zadostuje elastična zanka na obodni vrvici prednjega kajaka, ki jo pretaknemo čez ročaj drugega kajaka, ali vponka, s katero zapnemo obodni vrvici obeh kajakov.

3.7.2. Reševanje v paru

Reševanje v paru (angl. T-rescue ali X-rescue) je najhitrejši način reševanja. Reševalec prevrnjen kajak potegne s kljunom naprej čez svojega, da iz odprtine steče voda. Plavalec mu pri tem pomaga tako, da po potrebi najprej potisne navzdol rep svojega kajaka. Kljun se dvigne in reševalec ga lažje pobere iz vode in nasloni na svoj kajak nad krovnico. Plavalec nato s preprijemanjem obodnih vrvic odplava do kljuna reševalčevega kajaka in ga objame z rokami in nogami ter tako stabilizira reševalca. Ko voda iz prevrnjenega kajaka izteče, ga reševalec obrne z odprtino navzgor in pusti da zdrsne nazaj v vodo. Plavalčev kajak pridrži vzporedno s svojim tako, da sta kajaka obrnjena v nasprotno smer (kljun na rep).

45 Če imata kajakaša vesli privezani na kajak, ni potrebno posebej paziti na njiju; če sta prosti, jih drži reševalec, ki lahko z veslom (ali obema vesloma) čez oba kajaka naredi most za svojo prirobnico in z naslonom na veslo še dodatno stabilizira plavalčev kajak. Plavalec se potem s strani svojega kajaka z uvodnim zamahom z nogami plosko potegne nad zadnji del kajaka, z rokami pa seže preko obeh in se prime za obodno vrvico reševalčevega kajaka. Če se ne more potegniti iz vode, uporabimo zanko, ki jo uporabi kot stopničko. Ko leži s trupom nad zadnjim delom svojega kajaka, ima noge še vedno nad vodo. Najprej porine v kajak nogo, ki je bližje kljunu, potem še drugo in se z zasukom telesa proti reševalcu zavrti v sedež (Zadravec, 2013). Reševalec še vedno stabilizira kajak in počaka, da si rešeni zapre krovnico. Potem mu vrne veslo in oceni, ali je sposoben nadaljnjega veslanja. Če ni, mora tretji kajakaš z vlečno vrvjo odvleči sistem obeh kajakov k obali, reševalec in rešeni pa se držita kot dvotrupno plovilo. V primeru, da rešeni ni sposoben nadaljevati veslanja in sta z reševalcem na morju sama, ga mora reševalec na varno odvleči s kontaktno vleko; rešeni se pri tem opira na reševalčev kajak.

Slika 15: Reševanje v paru (osebni arhiv)

V mrzli vodi bomo najprej zlezli v kajak in potem izčrpali vodo, da skrajšamo čas, ki ga kajakaš preživi v vodi in preprečimo podhladitev.

46 3.7.3. Samoreševanje

Pri samoreševanju (angl. cowboy rescue) uporabljamo samo kajak, na katerega plezamo preko repa, in veslo, ki ga imamo za ravnotežje. Rep potisnemo v vodo, da se potopi in s telesom zdrsnemo čez kajak. Veslo držimo v eni roki. Eno nogo damo čez kajak in ga ‘'zajahamo'' – od tod tudi angleško ime manevra. Veslo sedaj držimo prečno čez kajak in se povlečemo do odprtine, tako da sedimo na prirobnici. Z zadnjico se spustimo na sedež, nogi ostaneta v vodi. Ravnotežje ohranjamo z oporo na veslu, nogi pa eno za drugo potisnemo v kajak. Odveslamo na mirnejše mesto in tam s črpalko izčrpamo vodo. Samo premikanje čolna, napolnjenega z vodo, je zelo zahtevno, saj je izredno nestabilen; zato to vrsto reševanja uporabljamo samo takrat, ko smo sami in se zvrnemo na mestu, ki je lahko nevarno, če se tam zadržujemo dlje časa (bližina obale).

Slika 16: Samoreševanje (osebni arhiv)

47 Samoreševanje z napihljivo oporo (angl. paddlefloat selfrescue) je veliko bolj stabilno, saj na veslo pritrdimo napihljivo oporo. Veslo potem prečno pritrdimo na obodne vrvice kajaka, da je list z napihljivo oporo v vodi in tako stabiliziramo kajak. Zaradi pridobljene stabilnosti nam kajaka ni potrebno zajahati, ampak vanj zlezemo, kot pri reševanju v paru, le, da se opiramo na veslo. Po vstopu veslo pustimo pripeto, da smo bolj stabilni pri črpanju vode. Na koncu veslo odpnemo, pazljivo snamemo napihljivo oporo in odveslamo na varno. Kadar napihljive opore nimamo, lahko improviziramo z rešilnim jopičem, ki ga privežemo na veslo. Vendar je to skrajni ukrep, saj obstaja možnost, da se ponovno prevrnemo in izgubimo stik s čolnom. V tem primeru bi se v vodi znašli brez dodatnega vzgona. (Zadravec, 2013)

Slika 17: Samoreševanje z napihljivo oporo (osebni arhiv)

Če moramo uporabiti samoreševanje, smo na morju verjetno sami, s tem pa smo prekršili osnovno pravilo veslanja, da smo vedno vsaj v paru.

48 3.7.4. Eskimsko reševanje

V primeru, ko se zvrnemo in so ostali člani skupine blizu, nase opozorimo z udarci ob trup kajaka in potem pod vodo v predklonu z rokami strižemo v zrak. Ko se približa kljun drugega kajaka, se zanj primemo in odrinemo navzgor. Ne delamo s silo, ampak mehko, z odklonom telesa. Najprej moramo z boki poravnati kajak, nato se s trupom dvignemo do vodoravnega položaja. Boki nadaljujejo z rotacijo, da se trup začne dvigovati iz vode, glava in roke se dvignejo nazadnje, saj v nasprotnem primeru preveč zvišamo težišče, kar nas lahko spet potopi.

Manever se imenuje po Eskimih (Inuitih), ki so zaradi majhnega volumna in širine svojih kajakov lahko pred eskimskim reševanjem izvedli še Petrussenov manever. To je močan predklon in rotacija trupa proti boku kajaka s hkratnim vzročenjem, tako da na koncu obe roki z dlanmi držita bok kajaka čim bolj proti sredini dna. Ko se z rokami potegnemo globlje proti dnu kajaka, ki je med prevrnitvijo nad gladino, se obraz dvigne iz vode in nam ni potrebno zadrževati sape. Manever je mogoče narediti tudi v modernih, širših kajakih, imenuje pa se po Petru Petrussenu (Stamer, 2000).

Slika 18: Petrussenov manever (osebni arhiv)

49 3.7.5. Eskimski obrat

Eskimski obrat je bil tisočletja dolgo v uporabi pri Inuitih, saj na mrzlem morju izplavanje po prevrnitvi ni bila možnost. Med lovom so se te tudi dogajale, saj so živali harpunirali in so se zaradi sunka večkrat prevrnili v vodo. Pri majhnem volumnu grenlandskega kajaka in s tuilikom, je bilo težišče sistema kajak-kajakaš zelo nizko, s tem pa obrat precej lažji. Če so se prevrnili ob metu harpune, so imeli v rokah norsak, s katerim so lahko eskimotirali. Danes se norsak uporablja pri nekaj eskimskih obratih, saj omogoča večji upor kot samo roke. Ker je bilo več načinov, kako bi se Inuiti lahko prevrnili, so vadili vse načine obratov in tako nam je danes v zapuščini ostalo 35 načinov eskimskega obrata, ki so v tekmovalnem programu na Grenlandskih igrah, nastajajo pa tudi novi. Najtežji način, ki prinese 10 do 11 točk, je prisilni jopič, pri katerem so roke spredaj križno ovite okrog trupa, eskimotira se samo z gibanjem telesa.

Vrste obrata glede na končni položaj so: obrat z zaključkom nazaj, obrat z zaključkom naprej in statične in dinamične opore. Vrste, glede na uporabljen pripomoček, so: obrat z veslom, viharnim veslom, norsakom, napihljivo oporo in obrat z rokami ter izpeljave. Obrata, ki ju največ uporabljamo na terenu, sta standardni grenlandski obrat z zaključkom nazaj in viharni obrat z zaključkom naprej.

Najlažje je seveda eskimotirati v grenlandskem kajaku, z grenlandskim veslom. Težišče sistema je tako nizko in vzgon kajakaša tako velik, da se v suhi obleki, ki ima v sebi ujetega več zraka in z jopičem sploh ne moremo potopiti pod kajak, zato ob padcu v vodo obležimo na gladini. Zato se za obrate na tekmovanjih uporablja tuilik brez jopiča. V drugih kajakih nam vzgon seveda pomaga. Zaradi naštetega lahko v grenlandskem kajaku obležimo na vodi v statični opori leže (angl. static brace). Iz tega položaja se s sunkom bokov in premikom trupa nad rep kajaka dvignemo iz vode. Ob implementaciji statične opore leže, pri učenju obrata pridobimo veliko občutka za gibanje, saj bi nas brez statične opore iz vodoravnega položaja začelo potapljati, tako pa lahko popravimo položaj telesa in se iz vode dvignemo pravilneje, mehkeje, počasneje. Statično oporo in veliko drugih prvin grenlandskega kajaka je mogoče ponoviti v kateremkoli drugem zaprtem kajaku s stegenskimi oporami, je pa res, da se je v drugih kajakih te prvine težje naučiti.

50 Slika 19: Statična opora leže v divjevodaškem kajaku (osebni arhiv)

30. julija 1927 je Edi Hans Pawlata (1900–1966) eskimotiral kot prvi Evropejec (Entner, približno 2005). Uporabljal je Aijuk, prvi sestavljivi kajak zahodnogrenlandske oblike, ki ga je sam razvil, izdelali pa so ga v podjetju Otto Hartel v Gradcu. Dolg je bil 4,90 m in širok 47 cm.

51 3.8. Organizacija izleta in vodenje

Če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo. Izleti z morskim kajakom pri tem niso nobena izjema, zato je zelo pomembno, da se načrtovanja lotimo temeljito in upoštevamo čim več dejavnikov.

Pred izletom bi bilo idealno, če bi se z udeleženci že srečali, oziroma bi z njimi opravili tako uvodni pogovor kot tudi vaje na vodi. Tako bi šli skozi šolo kajaka in spotoma spoznali specifiko morskega kajaka, potrebne opreme, osnove orientacije, vremenoslovja, prve pomoči in reševanja. Kadar imamo možnost s kajakaši delati več časa, lahko postavimo trdne temelje znanja, ki jim omogoča nadaljnji razvoj, z evalvacijo pa vadeče umestimo na lestvico sposobnosti, da si lahko bolje postavijo cilje. Takšni izleti so pri nas zelo redki, večinoma se dogajajo v lastni režiji, pri čemer pa ni nujno, da je posameznik dovolj dobro usposobljen in/ali opremljen. Skupine, ki jih dobimo v vodenje, so sestavljene iz naključnih prijavljenih; ali če imamo srečo, kajakaških vrstnikov, vendar so vse prej kot homogene. Večinoma ljudje denar raje namenijo nakupu opreme, malo pa jih je pripravljenih vlagati v razvoj tehnike. Kako torej motivirati udeležence za izgradnjo tehnike pred samim izletom? Najlažji način bi bil popularizacija sistema EPP oziroma Barvnih vesel. Ne samo, da bi na ta način v Sloveniji zgradili bazo kompetentnih kajakašev, temveč bi sinhronizacija sistema znotraj članic EPP omogočala udeležencem sodelovanje pri izletih tudi v drugih državah. Na spletu so objavljeni koledarji izletov in tečajev posameznih kajakaških zvez ter njihove zahteve. S skupino, v kateri je več izšolahih posameznikov, npr. z modrim veslom ali ekvivalentom, je seveda lažje delati.

Za pozitivno izkušnjo vadečih sta praviloma potrebna dva dneva, v katerih dobijo osnovne informacije o disciplini in tehniki ter si lažje potrdijo ali ovržejo zamisel, da bi se z morskim kajakom ukvarjali v bodoče.

Prvi dan z vadečimi predelamo osnovno tehniko in reševalne manevre. Pri tem se omejimo na bistvo in postavimo cilje, ki jih je mogoče doseči v enem dnevu. V tehniki na primer varen vstop v kajak, premočrtno veslanje na razdalji 200 m z uporabo osnovnega zaveslaja in zaveslaja v loku ter kontrolirano ustavljanje. Pri reševanju je cilj ponoven vstop v kajak iz globoke vode.

Drugi dan so vadeči sposobni slediti vodji, vedo tudi, kako se vesti ob prevrnitvi. Na enodnevnem izletu bi praviloma morali biti sposobni opraviti 6-kilometrski izlet z vmesnim premorom za malico. Naj bo nadaljevanje skupnega druženja enodnevni ali večdnevni izlet, upoštevamo iste dejavnike:

Vreme – je zelo pomemben dejavnik, ki se ga žal ne da načrtovati, se ga pa da spremljati. Napovedi so navadno dovolj natančne, seveda v omejenem časovnem okviru – 7-dnevna, 3-dnevna, dnevna in 12-urna; krajša, 12-urna napoved je seveda bolj natančna od grobega orisa 7-dnevne napovedi, zato jo spremljamo tudi med potekom izleta.

Izbira udeležencev – redkokdaj imamo možnost udeležence izbirati; posredno, če omejimo prijavo na določeno tehnično stopnjo (npr. modro veslo).

Izbira poti – navadno pot udeležencem priredimo. Pred vodenjem si jo ogledamo s kajakom, ki je podobno naložen, kot bo kasneje na izletu in se ob tem zavedamo, da solo

52 izlet ni enak izletu z vadečimi. Premislimo, kako se bo izlet odvijal ob različnih vremenskih pogojih (smer vetra, valovi, megla) in pripravimo alternativno pot.

Izbira opreme – izberemo pravi tip kajaka in vesla za različne izlete, če nam to dopušča nabor naše opreme. Za daljše izlete po morju izbiramo praviloma daljše kajake, za izlete po jezerih in rekah pa so lahko tudi krajši, saj bomo z njimi lažje manevrirali. Obleko izbiramo glede na temperaturo (vode!), zaščitna oprema je vedno enaka. Med vadeče razdelimo skupinsko opremo: prvo pomoč, vlečno vrv, rezervno veslo, črpalko za vodo, komplet za popravilo kajaka – kajakaši z več izkušnjami imajo vso opremo že sami, pri izletu za to večinoma poskrbijo vodniki.

Zbor – zberemo se s časovno rezervo, saj se na vodo ne bomo podali takoj, pa tudi do nepredvidenih zamud pride pogosto. Pregledamo opremo udeležencev in razdelimo skupinsko opremo. Pred začetkom z udeleženci še enkrat preletimo dele kajaka (sedež, opore, pedala, krrmilo, lopute, pokrovi) in se prepričamo, da razumejo njihovo pravilno namestitev in uporabo. Opozorimo še na uravnoteženo nalaganje opreme v kajak – spredaj : zadaj.

Potek izleta – s potekom morajo biti udeleženci seznanjeni že prej, nenazadnje je bil to za njih eden od kriterijev za prijavo na izlet. Razložimo morebitne spremembe in opozorimo na ključna mesta. Razlaga naj bo kratka in jedrnata, ne podajamo preveč informacij – skupna dolžina, število odmorov, predviden čas prihoda, alternativna pot.

Odmor – prvi odmor ne sme biti prepozno, saj je možno, da opore nog ali hrbta niso pri vseh nastavljene optimalno in je lahko kdo od udeležencev že v stiski. Okrepčamo se s hrano in pijačo, ki jo moramo imeti obvezno s seboj tudi na krajših izletih. Podamo navodila za nadaljevanje in svetujemo glede tehnike in taktike.

Zaključek izleta – preverimo opremo in naredimo evalvacijo izleta. Pojasnimo taktične odločitve in odgovorimo na morebitna vprašanja. S povzetkom želimo zanimanje udeležencev še povečati, s tem pa se bo izboljšal tudi njihov napredek.

Pri vodenju se držimo načel CLAP (Communication, Line of sight, Avoidance of troubles, Positioning within the group): 1. Komunikacija – mora biti jasna in obojestranska, pozorni smo na obnašanje udeležencev, sploh v primeru, da so se precenili. 2. Vidno polje – videti moramo vse udeležence in vsi morajo videti nas. Prav tako opazujemo tudi razmere, v katerih smo in v katere se še podajamo. 3. Izmikanje težavam je najboljša oblika varovanja. 4. Naša postavitev nam mora omogočati kontrolo skupine. Uporabimo tudi bolj izkušene udeležence, ki jih postavimo tako, da lažje nadzorujemo skupino. Kadar smo na čelu skupine, poskrbimo, da je hitrost prilagojena počasnejšim, večkrat jih počakamo. Kadar smo na repu skupine, se lažje ukvarjamo s počasnejšimi kajakaši, vendar moramo na čelo postaviti nekoga, ki bo preprečil, da se skupina preveč raztegne. Iz sredine lažje povezujemo čelo z repom. V vsakem primeru hitrejše uporabimo za komunikacijo med deli skupine. (Zadravec, 2013)

53 4. Terminologija

Morski kajak svoje slovenske terminologije v celoti še nima razvite, saj je to stvar dogovora delovne skupine KZS za morski kajak. Izrazi, ki jih uporabljamo, so delno oprti na terminologijo drugih kajakaških disciplin, prevzemamo pa tudi angleška in nemška poimenovanja, za katera v slovenščini še nimamo uveljavljenih izrazov.

Izrazi, ki jih uporabljamo v morskem kajaku, so pojasnjeni v besedilu diplomskega dela, zraven je naveden tudi angleški izraz, ki pomaga pri razumevanju ali nadaljnjem iskanju v literaturi in na spletu.

54 5. Zaključek

Morski kajak ima za sabo dolgo pot in je v svetu in pri nas še vedno v porastu. Danes je lažje kot kdajkoli prej priti do koristnih informacij o morskem kajaku, najti somišljenike preko spleta in izbirati med kvalitetno opremo.

Do katere stopnje se bo morski kajak še razvijal, je težko napovedati. Za začetnike je gotovo pomembna večja prepoznavnost discipline in kvalitetnejši učni načrt ter s tem povezani učitelji.

V potovalnem smislu je bilo do zdaj preveslanega skoraj vse, razen očitno prenevarnih ali pa zaradi geopolitične situacije zaprtih območij. Namesto novih potovanj se v zadnjem času kajakaši odločajo za ponovitev klasičnih smeri, legendarnih poti iz preteklosti, vendar hitreje in bolj povezano z zainteresirano javnostjo. Vse več je pripomočkov, ki nam omogočajo določanje položaja, spremljanje napredka, obveščanje in podobno, vendar s samim veslanjem ali z opremo niso povezani. Leta 2004 je ameriška spletna revija Slate objavila risbo industrijskega oblikovalca Georgea Scotta. Konceptualna risba predstavlja digitalno baidarko, ki je zgrajena iz recikliranih materialov in v sebi nosi vodotesne računalnike, na krovu pa vidimo jadra, ki so obenem satelitski sprejemniki. Kajakaš ima pred seboj hologramske zaslone, v rokah pa drži taktilno kontrolno veslo. Plovilo je alternativa domačemu naslanjaču in omogoča visoko zmogljivo surfanje po spletu, saj je sposobno hkratne navigacije v fizičnem in informacijskem prostoru.

Slika 20: Digitalna baidarka (angl. Digital Baidarka), George Scott, 2004 (vir: slate.com)

55 Če pomislimo, kaj nam omogoča tehnična oprema, ki jo imamo na voljo že danes, velikokrat v obliki “preprostega” mobilnega telefona, risba kljub navidezni futurističnosti pravzaprav ne pokaže skoraj nič novega. Resnično pomirjujoče pa je dejstvo, da kajak in veslo v idejni zasnovi, pri kateri je bila meja samo avtorjeva domišljija, nista predrugačena; sta enaka, kot smo ju vajeni, optimalna v svoji preprostosti, arhetipska in preizkušena skozi tisočletja. Tako imamo vsi, ki bi želeli v morskem kajaku napredovati, že zdaj na voljo opremo prihodnosti, omejeni smo le z lastno domišljijo.

56 6. Literatura in viri

American Canoe Association. (2016). National Paddlesports Instruction Program. Pridobljeno iz http://www.americancanoe.org/?page=Courses

Anas Acuta. (2016). Valley Sea Kayaks. Pridobljeno iz http://www.valleyseakayaks.com/our-kayaks/classic-models/anas-acuta/

British Canoeing. (2016). Level 4 Performance Paddlesport Coaching. Pridobljeno iz https://www.britishcanoeing.org.uk/courses/level-4-performance-paddlesport- coaching/

Broze, M. in Gronseth, G. (1997). Sea kayaker's deep trouble: True Stories and Their Lessons from Sea Kayaker Magazine. United States: McGraw-Hill.

Canoeing Ireland (2015). About Canoeing Ireland. Dostopno na http://canoe.ie/about- canoeing-ireland/

Crowhurst, C. (27.2.2016). The Rebirth of a Tradition – The Launch of Brooks Paddle Gear. Qajaq Rolls. Pridobljeno iz http://qajaqrolls.com/2016/02/the-rebirth-of-a- tradition-the-launch-of-brooks-paddle-gear.html

Cooper, D. (2009). Sea Kayak Handling. Gwynedd, GB: Pesda Press

Cunningham, C. (ur.). (2013). Sea kayaker's More Deep Trouble: More True Stories and Their Lessons from Sea Kayaker Magazine. United States: McGraw-Hill.

Čeh, J., (april 2001). 1303km slovenske spominske poti Karla Kocjančiča. Šport mladih, letnik 9 (št. 68), str. 34–37.

Edi Hans Pawlata. (2005). Wikipedia, Die freie Enzyklopädie. Pridobljeno iz https://de.wikipedia.org/wiki/Edi_Hans_Pawlata/

Entner, I. (2005–2011). Kanugeschichte. Pridobljeno iz http://www.kanugeschichte.net

Epic Kayaks. (2015). 24-hour paddling record set by Kyle Dohne. Pridobljeno iz http://www.epickayaks.com/article/article/24-hour-paddling-world-record-set-by-kyle- dohne

57 Eskimo. (2005). Wikipedia, The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Eskimo

Ferrero, F. (2007). Sea Kayak Navigation. Gwynedd, GB: Pesda Press

Folding Kayak. (2007). Wikipedia, The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Folding_kayak

Hannes Lindemann. (2010). Wikipedia, Die freie Enzyklopädie. Pridobljeno iz https://de.wikipedia.org/wiki/Hannes_Lindemann

Hicks, O. (2015). The Greenland to Scotland challenge. Olly Hicks. Pridobljeno iz http://www.ollyhicks.com/greenland-to-scotland-challenge/

Jelenc, A. (2007). Veslajmo modro, priročnik za izvedbo programa barvnih vesel. Ljubljana: Kajakaška zveza Slovenije

John MacGregor (sportsman). (2012). Wikipedia, The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/John_MacGregor_(sportsman)

Karlo Kocjančič. (2008). Wikipedia, Prosta enciklopedija. Pridobljeno iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Karlo_Kocjančič

Kayak. (2004). Wikipedia, The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Kayak

Kepic, M. (23. 8. 2012). Čuka je odneslo na odprto morje. Slovenske novice. Pridobljeno iz http://www.slovenskenovice.si/bulvar/domaci-trac/cuka-je-odneslo-na- odprto-morje

Kristan, S. (1993). V gore. Radovljica: Didakta

Lucu J., Zadravec, G., (2014). O kajaku. Polet Fit, letnik 4 (št. 25), str. 40–42.

Medak, M. (2014). Morje na roke. Polet. Pridobljeno iz http://www.polet.si/dosjeji- x/morje-na-roke

Morley, S. (2012). Chronology of Sea Kayak Expeditions. Expeditionkayak. Pridobljeno iz http://www.expeditionkayak.com/chronology-of-sea-kayaking

58 Operation Frankton. (2007). Wikipedia, The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Operation_Frankton

Operation Jaywick. (2008). Wikipedia, The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Operation_Jaywick

Oskar Speck. (2007). Wikipedia, The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Oskar_Speck

Pavić, H. (5. 9. 2011). Iz bure spasili Poljake, Nijemce i Slovence, nema ozlijeđenih. 24Sata. Pridobljeno iz http://www.24sata.hr/news/iz-bure-spasili-poljake-nijemce-i- slovence-nema-ozlijeenih-220098

Qaannat Kattuffiat. (2013). Qajaq USA. Pridobljeno iz http://www.qajaqusa.org/QK/QK.html

Rocco, D. (2009). Jadranom u dahu. Pridobljeno iz https://sites.google.com/site/roccoadventure/

Rockpool kayaks. (2010). The TARAN. Pridobljeno iz http://www.rockpoolkayaks.com/taran.php

Russo, A. (13. 9. 2013). Kayak Classification Chart: Length to Width Ratio. Pridobljeno iz http://kayakdave.com/2013/09/13/kayak-classifications-chart-length-to-width-ratio/

Sea Kayak. (2006). Wikipedia, The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Sea_kayak

Simonič, A. (2011). Navigacija v potovalnem kajakaštvu, študijsko gradivo. Ljubljana: Kajakaška zveza Slovenije

Slate (30.11. 2004). Digital baidarka. Pridobljeno iz http://www.slate.com/articles/news_and_politics/articles/features/1996/electric_chairs /why_access_the_net_from_a_lazboy.html [12. 3. 2016].

STA. (11. 8. 2012). Pri Golem otoku se je utopil Slovenec. STA. Pridobljeno iz https://www.sta.si/1788987/pri-golem-otoku-se-je-utopil-slovenec?q=pri,golem,otok [8.3.2013].

STA. (3. 9. 2012). Rusell Crowe se je izgubil na morju. Žurnal24. Pridobljeno iz http://www.zurnal24.si/russel-crowe-se-je-izgubil-na-morju-clanek-166833

59 Stamer, G. (19. 9. 2013). Petrussen maneuver. Qajaq USA. Pridobljeno iz http://www.qajaqusa.org/QK/petrussen_maneuver/Petrussen_Maneuver.html Steinbright, J. (2001). Qajaqs & Canoes, Native Ways of Knowing. Anchorage: Alaska Native Heritage Center

Surf Ski. (2007). Wikipedia, The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Surf_ski

Wikimedia Commons. (2009). Choris, Saint Paul. Pridobljeno iz https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Choris,_Saint_Paul.jpg

Wikimedia Commons. (2009). Inuit man with a kayak. Pridobljeno iz https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Captain_Edward_Augustus_Inglefield_- _National_Maritime_Museum_-_Inuit_man_with_a_kayak_(pd)-Edit2.jpg

Zadravec, G., (2014). Barvna vesla. Kajak & Kanu, letnik IX (št. 1), str. 20–21.

Zadravec, G., (2014). Morski kajak – oprema. Kajak & Kanu, letnik IX (št. 2), str. 36–37.

Zadravec, G., (2014). Morski kajak, razvoj in oprema. Kajak & Kanu, letnik IX (št. 1), str. 22–23.

Župančič Regent, J. (2015). Priročnik za trenerje kajaka na mirnih vodah. Ljubljana: Kajakaška zveza Slovenije

60