RAZVOJ POŠTE V SUHI KRAJINI

RAZISKOVALNA NALOGA NA TEMO

KO ŠE NI BILO MOBITELOV

Zgodovinski krožek: OŠ Prevole Mentorica: Marjetka Pintar

Prevole, marec 2007

KAZALO

1. UVOD …………………………………………………………………………………… 3 1.1. Zakaj smo se odločili raziskovati razvoj naše pošte…………………………………… 3 1.2. Oblike in metode dela …………………………………………………………………..3 1.3. Predstavitev raziskovalnega območja …………………………………………………..4

2. RAZVOJ POŠTE SKOZI ZGODOVINSKA OBDOBJA…………………………….5 2.1. Pošta v antiki…………………………………………………………………………….5 2.2. Srednjeveške oblike prenosa sporočil na Slovenskem ………………………………….5 2.3. Nastanek in razvoj državne pošte na Slovenskem v obdobju od 1489 do 1722…………6 2.4. Razvoj poštnega prometa na Slovenskem od podržavljenja leta 1722 do 1918…………8 2.5. Slovenska pošta, telegraf in telefon v kraljevini Jugoslaviji……………………………11 2.6. Poštna, telegrafska in telefonska dejavnost v Slovenji v socialistični Jugoslaviji……..12 2.7. Pošta v Sloveniji v letih 1991 do 1995………………………………………………….14

3. RAZVOJ POŠTE NA NAŠEM OŽJEM OBMOČJU………………………………...15

4. ANALIZA VPRAŠALNIKOV …………………………………………………………17

5. INTERVJU S STARIM POŠTARJEM………………………………………………...18

6. INTERVJU S POŠTARJEM, KI RAZNAŠA POŠTO SEDAJ ……………………..19

7. ZAKLJUČEK ………………………………………………………………………… 20 7.1. Spoznanja in ugotovitve………………………………………………………………..20 7.2. Utrinki ob nastajanju naloge……………………………………………………………21

8. VIRI IN LITERATURA ……………………………………………………………….22

9. PRILOGE………………………………………………………………………………..23

2 1. UVOD

1.1. Zakaj smo se odločili raziskovati razvoj pošte pri nas

Ko smo se učenci zgodovinskega krožka zbrali na prvem sestanku in ko smo slišali katera je letošnja tema za raziskovalno nalogo, nas je večina pomislila na naše mobitele, ki jih seveda vsi imamo. Pogosto jih uporabljamo in smo že kar malo odvisni od njih. Potem smo pomislili na naše starše in stare starše, ki so morali preživeti brez njih. Razmišljali smo, da so se včasih najbrž več družili ali pa so si pisali pisma. Če pomislimo na pismo, mi skoraj ne vemo več kako je videti, saj jih dobimo v roke tako malo. Včasih je bilo dopisovanje najbrž bolj živahno. Tako nas je misel ponesla do našega poštarja in seveda naše male pošte, ki je v isti stavbi v Hinjah kot vaška trgovina. Ugotovili smo, da ne vemo od kdaj pošta deluje, kako je bila včasih organizirana, ali je bila pošta kdaj tudi v kateri drugi vasi, ne samo v Hinjah, itd. Odločili smo se, da bomo malce raziskali, povprašali krajane, pobrskali po knjigah.

1.2. Oblike in metode dela

Dela smo se lotili postopoma. Najprej smo v roke vzeli literaturo o razvoju pošte skozi zgodovinska obdobja. Nato smo se pogovarjali z vaščani in vaščankami ter naredili intervjuje in ankete. V pomoč je bil tudi internet. Uporabili smo naslednje metode: • Pogovor; • Anonimna anketa; • Intervju; • Zbiranje starih pisem in razglednic; • Fotografiranje. O vseh zbranih podatkih smo se pogovorili, jih obdelali in vnesli v računalnik. Z nalogo smo želeli ugotoviti: - kdaj se je pojavila pošta v naših krajih in v kakšni obliki; - v čem se je delo poštarja nekoč razlikovalo od dela poštarja danes; - v kolikšni meri ljudje danes še pišejo pisma oziroma kako pogosto uporabljajo mobitele in elektronska sporočila;

3 1.3. Predstavitev raziskovalnega območja

Občina Žužemberk zavzema vzhodni del Suhe krajine na 164, 5 km2 in ima 4740 prebivalcev. Središče občine in celotne Suhe krajine je Žužemberk, ki je trške pravice dobil konec 14. stoletja. Območje našega raziskovanja je bil tisti del občine Žužemberk, iz katerega učenci hodijo v vaško šolo v Prevole, to je krajevna skupnost Hinje. Sem spadajo naslednje vasi: Hrib pri Hinjah, Hinje,Prevole, Visejec, Lopata, Ratje, Pleš, Lazina, Vrh pri Hinjah in Žvirče. Šola je popolna devetletna osnovna šola in se nahaja v vasi Prevole. To je vas s 107 prebivalci ( šteto leta 1991 ). Sedež krajevne skupnosti je v vasi Hinje, kjer se nahaja tudi trgovina, gostilna, cerkev z župniščem, pokopališče ter seveda pošta. Tudi pri nas sledi preteklosti čedalje hitreje izginjajo. Včasih se je večina prebivalcev ukvarjala s kmetijstvom, danes pa čedalje manj. V glavnem se ljudje vozijo na delo v druge kraje, Videm, Novo mesto in celo v Ljubljano.

4 2. RAZVOJ POŠTE SKOZI ZGODOVINSKA OBDOBJA

Odločili smo se, da bomo najprej pregledali zgodovinski razvoj pošte. V ta namen smo preštudirali zbornik Pošta na slovenskih tleh , ki ga je izdala Pošta Slovenije v Mariboru leta 1997. Naslednji povzetki in fotografije so iz te omenjene knjige.

2.1. Pošta v antiki

Začetki pošte ko ustanove za posredovanje v prenosu vesti in raznovrstnih pošiljk od pošiljatelja do naslovnika segajo na našem ozemlju v antiko, ko je postalo to ozemlje del velikega rimskega imperija. Rimska pošta – Carsus publicus – je bila državna kurirska in transportna služba s poštnimi postajami ob cestah, ki so bile nameščene v vaseh in mestih. Na postajah je bilo mogoče zamenjati tovorno in jezdno živino, dobiti okrepčilo in prenočišče, služile pa so tudi kot pomožne upravne postaje za zbiranje podatkov. Poštna organizacija rimskega imperija ni bila dostopna javnosti. Nastala je zaradi vojaških in upravnih potreb velike države, ki so terjale hitro povezovanje centra države s provincami. Stroški poštnega prometa so se plačevali iz državne blagajne. Ceste so morale biti zaradi hitrega in učinkovitega prenosa pošte dobro urejene. Vse ceste so bile oštevilčene in opredeljene. Čez naše ozemlje jih je potekalo kar enajst.

2.2. Srednjeveške oblike prenosa sporočil in korespondence na Slovenskem

S propadom zahodnorimskega imperija je zamrla tudi organizacija redne poštne službe. V srednjem veku so namreč vzpostavitev kolikor toliko stalne državne uprave onemogočali menjajoče se oblike državne skupnosti in fevdalna razdeljenost. Vse poštne zveze, ki so jih vzdrževali bodisi kraljevi dvor, zemljiški gospodje, samostani, univerze, stanovske združbe ali mesta, so bile namenjene le njim samim, za prenašanje lastne korespondence. Pošto so prenašali le posamezniki, peš, na konju ali z vozom, in to kot služabniki ali uslužbenci svojega gospodarja, kot stalna ali občasna najeta delovna sila. Nekateri med njimi so se že poklicno ukvarjali s prenosom pisem, drugim je bil prenos pisem dodeljen kot služnostna dolžnost ( npr. kot tlačanska obveza ). Poleg njih so novice, sporočila in pisma prenašali še naključni prenašalci: npr. mesarji, romarji, tovorniki in trgovci.

5 2.3. Nastanek in razvoj državne poštne institucije na Slovenskem od 1489 do 1722

Na prehodu srednjega v novi vek je Maksimiljan, iz vladarske rodbine Habsburžanov, razširil svojo oblast na gospodarsko najbolj razvite dele Evrope ter po izumrtju celjskih in goriških grofov združil v svojih rokah tudi vse habsburške dežele v Vzhodnih Alpah. Z reorganizacijo uprave je želel centralizirati oblast v svojih deželah, to pa je terjalo tudi organizirano posredovanje korespondence. Prenos upravne korespondence je poveril družini Taxis. Ti so se obvezali vzpostaviti do vsakokrat posebej določenega kraja ali do posameznega naslovnika povezavo z več postojankami. Kurirji, zaposleni na postojankah, so pisma prenašali po sistemu jezdne štafete od svoje pa do obeh sosednjih postaj. Ker je bila naloga Taxisov v začetku le zagotovitev poštnih povezav med mestom trenutnega vladarjevega bivanja in politično- administrativnimi centri, so bile te prve linje seveda nestalne in so jih vzdrževali le kratko dobo, največ po nekaj mesecev. Take so bile tudi linje, ki so jih Taxisi organizirali prek slovenskega ozemlja. Prva dokazljiva linja Taxisov prek slovenskega ozemlja je linja od Insbrucka prek Lienza v Pustriški dolini do Gorice. Taxisi so jo vzpostavili leta 1500, v času bojev z Benetkami za dediščino po goriških grofih, ljubljanski vicedom pa naj bi organiziral še njen podaljšek do Ljubljane. Čeprav so sprva Taxisove poštne linje služile le za potrebe dvora, so jih kmalu začeli uporabljati tudi za prenos privatne, predvsem trgovske korespondence. Po Maksimiljanovi smrti se je habsburška dinastija razdelila na špansko in avstrijsko vejo. Avstrijska veja Habsburžanov, pod katero je bil tudi največji del slovenskega ozemlja, je morala tedaj prvenstveno organizirati obrambo pred prodiranjem Turkov v osrčje Evrope. Organizacija obveščevalnega sistema o smereh gibanja turške vojske je vplivala na nagel porast poštnega omrežja na Slovenskem. Povsem novo poglavje poštne zgodovine je pri nas odprl Maksimiljanov vnuk, nadvojvoda Karel, ki je kot notranjeavstrijski deželni knez v Gradcu osnoval za svoje dežele enake centralne urade, kot so bili na Dunaju. Karel je vse poštne zadeve v svojih deželah prepustil Janezu Krstniku Paaru. Leta 1573 je Karel zahteval vzpostaviti prvo redno pisemsko » peš » pošto med Gradcem in Ljubljano. Za njeno vzdrževanje so morali prispevati tudi kranjski deželni stanovi. To je bil prva trajna poštna zveza na slovenskem ozemlju, ki je imela natančno določeno smer ter določen čas prihoda in odhoda, delni je že bila javna, sredstva zanjo so bila že vnaprej zagotovljena, višino poštnine pa so zagotovili njeni financerji, to so bili notranjeavstrijska deželnoknežja vlada v Gradcu in deželni stanovi. Čez nekaj let so sle pešce zamenjali jezdeci, nato so linijo podaljšali do Benetk. Kmalu so ji sledile še druge

6 poštne zveze in tudi prvotno začasne kurirske zveze so postopno postajale prave redne poštne linije. Vloga Taxisov kot prve velike evropske poštne dinastije je bila, kot vidimo, za zgodovino slovenske poštne organizacije skoraj povsem nepomembna. Zaradi vse večjega razmaha trgovine, povečanega obsega državne uprave in vse večje korespondence med zasebniki sta vse bolj naraščala tudi poštni in potniški promet. Pošta je prevažala vse vrste pošiljk, od pisem do paketov in denarja, na poštnih postajah pa so potniki lahko najeli konja in spremstvo za potovanje. Podjetni Paari so kmalu postali druga velika evropska poštna dinastija in konkurenčni boj med obema poštnima družinama je pripeljal do ločitve nemške cesarske in avstrijske dvorne pošte. Leta 1722 je oče Marje Terezije Karel VI. pošto v Avstriji podržavil, Paarom pa je država plačala odškodnino za izgubo dohodkov, ki jim jih je prinašala pošta.

Sl. 1: Grb knežje družine Paar ( Pošta Slovenije)

7 2.4. Razvoj poštnega prometa od podržavljenja 1722 do 1918

a) obdobje do Ilirskih provinc Leta 1722 so celotno pošto podržavili. Prenašanje pošte na lastno pest je bilo kaznivo, dovoljeno samo v nujnih primerih. Z določbami so poštnim mojstrom zagotavljali stanovane in hleve v krajih, v katerih je bila poštna postaja. Zemljiški gospodje niso smeli poštnim mojstrom nalagati dajatev in tlake. Tarifo za plačilo pošte so določali po razdalji in kakovosti poti. Na splošno so se cene poštnih storitev povišale. Plačilo pošiljke je bila v celoti breme prejemnika. Pristojbina se je ravnala po teži pošiljke in po oddaljenosti naslovnika od pošiljatelja. V 18. stoletju so poštne storitve obsegale prenos oz. prevoz pisemskih pošiljk, časopisov,letakov, denarja, paketov. Poleg rednih poštnih pošiljk so obstajale tudi štafete, ki so jih prenašali posebni poštni sli ali jezdeci.

Najpomembnejša je bila zveza na komercialni cesti Dunaj – Trst. Poštne ceste so bile označene z obcestnimi kamni – miljniki, z navedbo številke kamna od izhodiščne poštne postaje in razdaljo med postajami. Med poštne storitve so vključili tudi prevoz potnikov, kočije imenovane diližanse. Zaradi jezdnega in voznega prometa so v tem času morali postaviti številne nove poštne postaje. Osebje poštne postaje so v 18. stoletju sestavljali poštni mojster (poštar, poštni upravitelj), pisar, eden ali več postiljonov in poštni vajenec. Poštne vozove so glede na velikost in namen različno poimenovali: koleselj, kripa, peruča.

Prva poštna zveza na Kranjskem je bila Gradec – Ljubljana. Vmes je bila poštna postaja v Šentožboltu. Od Ljubljane do Vrhnike so pošto prevažali po Ljubljanici. Prvo poštno postajo med Celovcem in Ljubljano so ustanovili v Tržiču. Leta 1770 so ustanovili tudi poštno postajo v Kranju, kot osrednjo postajo med Ljubljano in Tržičem. Na Primorskem so bile poštne postaje v Kopru, Sežani,Vipavskem Križu, Trstu, Gorici, Črničah in Materiji. Tudi na Štajerskem je delovalo osem poštnih postaj in sicer Maribor, Celje, Ptuj, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Vransko, Zavrč in Lendava.

8

Sl. 2: Poštna diližansa ( Pošta Slovenije )

b) Ilirske province Avstrijsko- francoske vojne so začasno ustavile poštni promet. Poštna postaja na Vranskem je bila z novo državno razmejitvijo spremenjena v pomemben obmejni poštni urad. V glavnem se poštne postaje na Kranjskem niso spremenile. Postiljoni so morali nositi uniformo. Poštne poti so se morale prilagoditi novim mejam. Francozi so vzpostavili novo poštno linijo Ljubljana- Beljak- Salzburg.

c)Pošta do srede 19. stoletja Najvišja poštna ustanova v Avstriji je bil cesarsko-kraljevi Višji dvorni generalni poštni urad na Dunaju. Cestne razmere so bile še vedno slabe. Ustanovljeno je bilo nekaj novih postaj in precejšne število poštnih zbiralnic. Te so se ukvarjale le s pisemsko pošto in pošiljanjem manjših blagovnih pošiljk. Najstarejše zbiralnice in poštni uradi so nastali med leti 1835 in 1850 v Kočevju, Litiji, Kostanjevici, Ribnici, Idriji, Senožečah,Škofji Loki, Radovljici, Vipavi, Ajdovščini, Krškem, na Bledu, v Bovcu, Črnomlju, Velikih Laščah in Žužemberku. Začeli so uporabljati novo vrsto kočij. Popravili so ceste in poštni promet se je zelo povečal. Hitre poštne kočije je spremljal sprevodnik. d) Železnica – mejnik v razvoju poštnega prometa Pomemben mejnik v razvoju poštnega prometa je bila zgraditev železnice, ki se je razmeroma hitro širilo. To je povzročilo propad številnih poštnih prevoznikov po cestah. Ko so opuščali stare poštne postaje, je veliko ljudi ostalo brez zaslužka. Obcestne gostilne in

9 hlevi so izgubili svoj pomen. Nekateri kraji so se branili železnice. Poštna uprava je sprva nasprotovala železnici, vendar je kmalu sprevidela njene prednosti. Sprejet je bil koncesijski zakon, ki določa, da je železnica glavna prevoznica pošte. Cestnemu prevozu pošte so ostali tisti kraji, do koder železnica ni segla. Na Slovenskem je bila je bila najprej zgrajena železnica iz Gradca, prek Maribora, Celja do Ljubljane in naprej do Trsta (1857). Ko je bil zgrajen odsek čez Semmering je bila s tem vzpostavljena železniška zveza med Dunajem in Trstom. V kolodvorskih stavbah so uredili prostore tudi za potrebe poštnih uradov. Leta 1850 so uvedli poštne reforme – plačevanje poštnine vnaprej. Kot dokazilo za plačano poštnino je bila uvedena poštna znamka. Vrednost znamke je, ki je bila potrebna, je bila odvisna od teže pošiljke in razdalje. Novost v tem času so bile tudi pisemske kuverte. V Avstriji so leta 1861 izdali industrijsko izdelane kuverte z natisnjeno znamko. Leta 1859 so uvedli ekspresna pisma in kmalu tudi dopisnice za kratka sporočila. Kmalu za dopisnicami so se pojavile tudi razglednice (1855). Nadaljnja novost so bile tudi poštne denarne nakaznice, ki so poenostavile pošiljanje denarja v gotovini. Uvajati so začeli tudi hranilno službo. Pobiranje celotne pisemske pristojbine pri prejemniku in zlasti uvedba poštne znamke sta omogočili uporabo pisemskega nabiralnika. Prvi nabiralniki so bili preprosti, majhni, povečini črno-rumeno obarvane omarice z režo in lijakom, skozi katerega so vtikali pisma. Nabiralniki so bili največkrat označeni s pismom in poštnim rogom kot simbolom. V drugi polovici 19. stoletja so jih serijsko izdelovali v različnih velikostih. Leta 1894 je bilo na Kranjskem 266 pisemskih nabiralnikov, predvsem pri vseh poštnih uradih. Ko je začela pošta opravljati le poštni promet, so postali temelj njenega delovanja poštni uradi. Delili so jih na erarne v večjih krajih, ki jih je upravljala država, in na neerarne, ki jih je država dajala v zakup in so bili v večini. Ponekod so obstale tudi poštne zbiralnice, ki so sprejemale , odpravljale in dostavljale pisemske in blagovne pošiljke. Ustanavljali so jih v manjših krajih. To je bila častna služba za zanesljive ljudi. Poštno omrežje se je širilo z uvajanjem dostave v širši okoliš poštnega urada. Zajeli naj bi vse kraje in zaselke na podeželju. Zagotovljena je bel dva do šestkratna dostava na teden. Poštni uradi so skrbeli tudi za prevoze pošte v svojih okoliših in dovoze pošte do železniških postaj. Prevoz pošte so dajali privatnikom v najem. Uradni jezik na poštah je bil nemški, slovenščina se je le počasi uveljavljala.

10

Sl. 3: Uniformiran postiljon ( Pošta Slovenije)

2.5. Slovenska pošta v kraljevini Jugoslaviji

Ko je konec prve svetovne vojne prinesel razpad dualistične habsburške monarhije, je bila med drugimi novimi državami, ki so nastale na njenem nekdanjem ozemlju, tudi neodvisna skupna država jugoslovanskih narodov – Država SHS (Država Slovencev, Hrvatov in Srbov). V kratkem, komaj enomesečnem obdobju obstoja Države SHS ni prišlo do formiranja centralne državne poštne uprave. Narodne vlade v Zagrebu, Ljubljani in Sarajevu so povsem samostojno organizirale poštno, telegrafsko in telefonsko službo na svojih območjih, imele so celo poštno vrhovnost, to je pravico do izdajanja znamk. Do razpada dualistične monarhije je bilo slovensko ozemlje pod pristojnostjo petih poštnih direkcij, ki so bile v Trstu, Gradcu, Celovcu, Szombathelyyju in Pecsi. Prriprave na ustanovitev lastne, slovenske poštne uprave so se začele že v zadnjih mesecih prve svetovne vojne, ko se je začela, še v Avstro-Ogrski, razvijati slovenska oblast. Z naredbo o prehodni upravi, s katero je Narodna vlada v Ljubljani prevzela v imenu Narodnega sveta v Zagrebu upravo na slovenskem delu ozemlja Države SHS, je ljubljanska vlada ustanovila tudi poštno in brzojavno ravnateljstvo v Ljubljani. Po združitvi Države SHS s kraljevino Srbijo v Kraljevino SHS so morali v Sloveniji organizacijo poštne, telegrafske in telefonske dejavnosti prilagoditi zahtevam povsem nove, doslej tuje države ter prilagoditi poštni, telegrafski in telefonski promet novim državnim

11 mejam. Namesto nemščine so se morali uslužbenci v nekaj mesecih naučiti novega, doslej tujega jezika in celo nove pisave, ter se znajti v povsem novem sistemu državne uprave, katere del so postali. Že čez nekaj mesecev je bila za več naslednjih desetletij ukinjena samostojnost slovenske poštne uprave, saj je bila poštna, telegrafska in telefonska služba organizirana strogo centralistično, vodena iz Beograda in financirana iz proračuna. Poštno in brzojavno ravnateljstvo v Ljubljani je moralo kmalu pokopati vsako upanje, da bodo v Sloveniji zaradi svojih organizacijskih sposobnosti, visoke strokovne usposobljenosti poštnega osebja, industrijske razvitosti ter dobrih prometnih povezav z industrijskimi in trgovskimi centri v tujini uspeli v novi državi pridobiti nekatere posebne pristojnosti.

Sl. 4: Državna napisna tabla ( Pošta Slovenije)

2.6. Pošta v socialistični Jugoslaviji

a) Pošta med drugo svetovno vojno Številni poštni uslužbenci so bili vpoklicani v vojsko. Nekatere poštne vožnje so bile začasno opuščene, nadomestili so jih sli – pešci, ker je vojaška oblast zasegla konje. Uveden je bil vojni železniški red, po katerem je bil določen samo en vlak na dan v vsako smer. Ni bilo več upoštevano načelo najhitrejše poti. Ukinjen je bil paketni promet. Ko so okupatorji zasedli naše ozemlje, so takoj začeli uvajati svoj poštni sistem. Za upravnike so postavili svoje zanesljive ljudi. Pri manj pomembnih delih so pomagali lahko

12 tudi Slovenci, ki so jih na tečajih učili svojega jezika. Pošto so prevažali z avtobusi, ki so ji stražili vojaki na motorjih. Zaradi prenovitve prostorov so se delovne razmere v poštnih uradih precej izboljšale. Delo poštnih uradov je bilo zaradi partizanskih napadov čedalje bolj moteno. Nemci so začeli zamenjavati poštne napisne plošče, žige in pečatnike iz slovenskega v nemški jezik.

b) Povojno obdobje V sestavi Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije, oblikovanega na II. zasedanju Avnoja, je bilo poverjeništvo za promet. V njegovi pristojnosti je bil tudi poštno-telegrafsko- telefonski promet. Pošta je bila urejena strogo centralizirano. Slovenci so ves čas upali na samostojnost. O decentralizaciji začnemo govorit leta 1960 z uveljavitvijo Zakona o organizaciji jugoslovanskih pošt. Tedaj je bila v Sloveniji ustanovljena Skupnost ptt podjetij Slovenije in devet samostojnih za PTT promet. Pošte so postale osnovne enote teh podjetij in v njihovem delovnem področju sta bili združeni tehnično-vzdrževalna služba kot ptt prometna služba. Skupnost PTT podjetij se je leta 1965 preimenovala v Združeno podjetje za ptt promet, osnovne enote pa v delovne enote. To podjetje je bilo v Skupnost jugoslovanskih pošt, telegrafov in telefonov ( Skupnost JPTT) in je imela v njej tudi svojega voljenega predstavnika. Poštni promet je temeljil na poštno prometnih centrih, na katere so leta 1971 uvedli petmestne poštne številke. Obdobje po letu 1974 je bilo v Sloveniji tudi obdobje intenzivne gradnje, zlasti telekomunikacij. Večino pošt so preselili v nove zgradbe ali vsaj obnovili, sprejemna in izdajna mesta na poštah pa posodobili z elektronsko opremo.

Sl. 5: Peresnika, posodica za črnilo in pivnik iz povojnega obdobja – osebna lastnina ( lastna fotografija)

13

Sl. 6: Poštna mapa za znamke – povojno obdobje , osebna last ( lastna fotografija)

2.7. Pošta v Sloveniji od leta 1991 do 1995

Ko smo se v Sloveniji leta 1990 odločili za samostojnost, je bilo težave čutiti tudi med ptt delavci, saj samostojna Slovenija nujno potrebuje tudi samostojno poštno dejavnost. Ko je bila junija 1991 razglašena samostojnost Slovenije, je izšla tudi prva poštna znamka, ki so jo ilegalno natisnili v Avstriji. Po burnem osamosvajanju poštne dejavnosti in samostojnem vključevanju v svetovni poštni sistem, se začne Pošta Slovenije ločevati od Telekomunikacij. Od leta 1995 delujeta namesto dotedanjega enotnega dve podjetji: Pošta Slovenije in Telekom Slovenije.

Sl. 7: Stavba v Hinjah v kateri je pošta in trgovina ( lastna fotografija )

14 2. RAZVOJ POŠTE NA NAŠEM OŽJEM OBMOČJU

Žužemberk ima na področji poštnega prometa že nekaj stoletij pomembno vlogo. Skozi kraj je sredi 16. stoletja tekla vojno-poštna povezava med Vojno krajino in Ljubljano. V 17. stoletju se je iz te ceste dolenjska poštna povezava premaknila na progo Karlovec – Novo mesto – Trebnje – Ljubljana. Poštni urad je v Žužemberku nastal šele 1. marca 1850. Ukvarjal se je s pisemsko in vozno pošto. Na tem področju ni bilo železnice, ki bi prevzela prevoz potnikov in blaga, zato je bilo dela za poštarje dovolj. Ob koncu 19. stoletja je v kraju raznašal poštne pošiljke pismonoša, v okoliških krajih pa šolarji, ki so si na tak način prislužili nekaj denarja. Poleg rednih povezav so morali odpremljati in sprejemati tudi poštne pošiljke iz štirih poštnih nabiralnic, ki so delovale na tem območju Suhe krajine in jim je bila pošta v Žužemberku nadrejena. Ivan Kregar je leta 1903 v Kranjski trgovski in obrtni zbornici predlagal med drugim tudi ustanovitev poštnih nabiralnic v Suhi krajini, in sicer v Ajdovcu, Hinjah, in Selah pri Šumberku. To so bila območja, ki so bila tudi dve uri in več oddaljena od matične pošte. Po nekaterih virih pa so v letu 1903 obstajale tri izmed štirih nabiralnic pošte Žužemberk.V Hinjah (Hinnach) naj bi nabiralnica delovala že konec leta 1900. Vodil jo je učitelj Pavel Borštnik. Poštne pošiljke, tudi pakete in denar je raznašal med Hinjami in Žužemberkom poštni sel Martin dvakrat na teden. Najmlajša po času nastanka je nabiralnica v Žvirčah (Schworz). V poštni promet je bila vključena po poštnem slu, ki je nosil pošto iz Žužemberka v Hinje, od 1. junija 1912. leta dalje. Ukinjena je bila med letoma 1914 in 1919. V letih po 1. svetovni vojni so se iz sedmih nabiralnic razvili poštni uradi, ki so dejavni še danes ( Studenec, Veliki Gaber, Uršna sela, Stopiče, Hinje, Gornji Boštanj in Čatež ob Savi). V drugih krajih pa danes ni razvite poštne dejavnosti v obliki uradov. Leta 1927 je bila na pobudo takratnega župnika Antona Porente, organista Cirila Razpotnika in ostalih naprednih krajanov, zgrajena v Hinjah mežnarija v kateri je bila ustanovljena pošta. Do leta 1930 je na pošti je uradoval Ciril Razpotnik. Nato je pošto prevzela njegova žena Marija Razpotnik, ki je opravljala to delo do druge svetovne vojne. Poštni sel je bil Jože Koman in še nekateri drugi. Med drugo svetovno vojno pošta v Hinjah ni delovala. Po vojni, leta 1946 je bila pošta preseljena na Ratje (Krnča hiša). Po upokojitvi Marije Razpotnik, se je se je pošta preselila v Plotovo hišo (Rzarjevo hišo), kjer je delala Marija

15 Nežič. Poštne pošiljke je dvakrat tedensko z vozom prevažal njen oče Jože Nežič, na relaciji Ratje – Žužemberk. Zaradi prostorske stiske se je pošta leta 1950 preselila v Hribarjevo hišo, kjer je začel Jože Razpotnik. Leta 1952 je pošto začel raznašati Vinko Plot. V letu 1953 je bila pošta zopet preseljena v Hinje, v Razpotnikovo hišo ( na Hribu ). Tega leta je bila zgrajena tudi telefonska linja Dvor – Stari log, odcep Hinje. Na pošti je bila reduktorska (ročna) telefonska postaja. Telefon so imeli na pošti in na občini Hinje. Leta 1954 je bila pošta preseljena v novozgrajeni zadružni dom. Leta 1956 je službo pismonoše začel opravljati Silvester Negro, še istega leta pa ga je zamenjal Franc Blatnik. Po odhodu Jožeta Razpotnika na novo delavno mesto, na okrajno pošto v Novo mesto, je v Hinjah začela delati Nežka Primc. Leta 1968 je pošto v Hinjah prevzela Albina Tekavčič. Po prihodu mladinske delavne brigade so začeli z izgradnjo telefonske linje na Prevole. Tako je v letu 1976 dobil telefon župnijski urad Hinje in OŠ Prevole. Leta 1978 je pošto prevzel Ciril Papež, ki je upravnik še danes in po upokojitvi Franca Blatnika je delo pismonoše leta 1989 prevzel Dušan Mirtič, ki ga opravlja še danes. V letu 1984 je bil pridobljen dodaten prostor, v katerem je bila zgrajena avtomatska telefonska centrala s štiridesetimi priključki, ki je bila s časoma razširjena na 160 številk. Do leta 1993 je bilo telefonsko omrežje zgrajeno po vsej krajevni skupnosti Hinje. Leta 1987 je kraj pridobil telefonsko govorilnico, postavljeno pred pošto.

Sl. 8,9: Notranjost pošte ( lastne fotografije)

16 3. ANALIZA VPRAŠALNIKOV

Z izdelanimi vprašalnik smo se napotili med vaščane po naših vaseh. Anketirali smo 30 ljudi. Z natančnim pregledom njihovih odgovorov smo dobili naslednje rezultate. Anketirali smo ljudi ne glede na spol, starejše od 50 let. Natančneje 8 je bilo starih od 50 do 60 let, 19 je bilo starih od 60 do 8o let in 3 so bili stari več kot 80 let. Na vprašanje kako pogosto je prihajal poštar v vas, so odgovarjali različno. 12 jih je odgovorilo enkrat na teden, 7 jih je reklo, da vsak dan, ostali so se odločili za drugo. To pomeni vsak drugi dan, ali so sami hodili iskat pošiljke na pošto, ali pa večkrat na teden, vendar ne vsak dan. Poštar je včasih najpogosteje nosil pisma in razglednice. Raznašal je tudi položnice za davke in tudi časopise. Revij še ni bilo, prav tako skoraj ni bilo reklamnih letakov. Danes pa so najpogostejše položnice ( računi) in reklamni letaki. Na vprašanje, ali so oni pogosto komu pisali, je najpogostejši odgovor dvakrat na leto. Zanimiv je bil en odgovor, ko je ena anketiranka napisala, da je pisala pisma svojemu fantu v vojsko skoraj vsak dan. Pisma, razglednice in znamke so ljudje kupovali ali na pošti v Hinjah, ali kar pri poštarju. Če so šli v mesto pa tudi drugje. Tudi danes lahko kupimo znamke pri poštarju. Običaj, da se poštarja, ko pride k hiši, postreže s kakšno pijačo ali jedačo, je bil zelo razširjen, saj je več kot polovica ljudi odgovorilo pritrdilno. Kot vemo, se to včasih zgodi tudi danes. Dostikrat, večkrat ko ne, se je zgodilo, da poštarja ni bilo in so ga ljudje čakali zastonj. To je bilo pozimi, ko je zametel sneg, ali so bile kakšne drugačne vremenske neprilike, ali bolezen poštarja. V večini primerov je poštar raznašal tudi denar in pakete. To so bile največkrat pokojnine ali paketi in denarna nakazila svojcev iz Amerike. Prav tako se je včasih zgodilo, da je poštar komu prebral njegovo pismo naglas ( 3 primeri). Danes starejši ljudje tudi zelo malo pišejo. Največ odgovorov je dvakrat na leto (božič in velika noč) ali pa nikoli. Enajst anketirancev od vseh ima svoj mobitel in pet jih ima računalnik in zna pošiljati in prejemati elektronska sporočila.

17 4. INTERVJU Z BIVŠIM POŠTARJEM FRANCEM BLATNIKOM

Gospod Blatnik, mi lahko poveste koliko ste stari? Star sem 79 let. Kdaj ste se zaposlili na pošti in koliko časa ste bili zaposleni? Zaposlil sem se leta 1956 in se služboval kot poštar do leta 1989, ko sem se upokojil. Kako velik je bil vaš delovni okoliš? Obsegal je hinjsko faro, Seč, Polom, Stari Log. Koliko časa na dan ste delali? To je bilo največ odvisno od vremena in od števila pošiljk. Včasih se je zgodilo, da sem bil na poti do večera. Ali ste kaj imeli kakšnega pomočnika? Ne, vedno sem delal sam. Kolikšna je bila vaša plača? Moja plača je bila majhna. Ste imeli pozimi kakšno posebno oblačilo? Imel sem usnjen jopič in rokavice. Ste hodili peš,s kolesom ali mogoče z motorjem? Najprej sem hodil peš, potem sem se vozil s svojim motorjem. Kasneje sem dobil služben motor. Ste se radi pogovarjali s strankami? Ja, zelo rad. Kaj je najpogosteje vsebovala vaša torba? Največkrat sem nosil pisma, razglednice in časopise. Reklam še ni bilo. Kaj je bilo pri vašem delu najteže in kaj najlepše? Najbolj mi je oteževalo delo slabo vreme, dež in sneg, saj sem moral pošto raznesti ob vsakem vremenu. Najlepši pa so bili stiki z ljudmi.

Jure Mirtič 9.r.

18 5. INTERVJU S SEDANJIM POŠTARJEM DUŠANOM MIRTIČEM

Koliko ste stari in kdaj ste se zaposlili na pošti? Star sem 38 let. Na pošti v Hinjah sem se zaposlil leta 1989, ko se je upokojil prejšnji poštar. Kako velik je vaš delovni okoliš? Moj delovni okoliš je velik 100 km. Obsega Plešivico, Gradenc, Malo Lipje, Veliko Lipje, Pleš, Prevole, Žvirče, Ratje, Sela, Vrh, Visejec in Lopato. Obsega 250 gospodinjstev. Koliko časa na dan delate? Kako je, ko je slabo vreme? Delam od šestih do dveh. Slabo vreme me ne moti. Kadar je visok sneg, se lahko pojavijo na cesti kakšne ovire. Kolikšna je vaša plača? Z njo sem zadovoljen. Imate pozimi kakšno posebno oblačilo? Imam nepremočljiva oblačila in pelerino. Na kakšen način raznašate pošto? Vozim se z avtom. Se radi pogovarjate s strankami? Rad se pogovarjam, vendar je za to čedalje manj časa. Ogromno je reklam, ki jih moram raznesti v vsako hišo. Kaj je pri vašem delu najtežje, kaj najlažje ali najlepše? Največ problemov mi povzročajo psi, ki so skoraj pri vsaki hiši in me oblajajo ali celo napadajo. Najlepše pa je to, da delam v domačem okolju, ni se mi treba voziti na delo daleč od doma kot večina krajanov. Ko je čas za malico, grem lahko domov in v miru pojem.

Sl. 10: Poštar pri delu (lastna fotografija)

19 7. ZAKLJUČEK

7.1. Spoznanja in ugotovitve Presenečeno ugotavljamo, da je bila pošta v naših krajih že daljnega leta 1900! Pravzaprav je bila to nabiralnica, pa vseeno! Naše območje danes velja za nerazvito, zaostalo, v primerjavi s celo Slovenijo. Naša pošta je majhna. Vse delo lahko opravi en poštar, ki nima večjega okoliša dela kot ga je imel poštar včasih, kot je še hodil peš. Po pripovedovanju ljudi , so bile včasih vasi večje, z večjim številom prebivalcev. Sklepamo, da so bili naši kraji včasih bolj razviti, seveda glede na tisti čas in glede na ostale dele Slovenije takrat. To dokazuje tudi razglednica Hinj (glej naslovnico) iz leta 1900. Takrat, daljnega leta 1900 so torej Hinje imele svojo razglednico, danes je pa nimajo, pa tudi noben drug kraj iz našega šolskega okoliša ne! Nabiralnice so bile včasih tudi na Ratjah in v Žvirčah, čeprav samo določen čas. Danes pa je pošta samo v Hinjah. Kot smo ugotovili , so včasih ljudje več pisali in tudi prejemali več pisem, razglednic in tudi pakete in denar. Danes pišejo samo za večje praznike. Dopisne konverzacije ni več. Vsebina poštarjeve torbe so v glavnem reklamni letaki in položnice. Včasih je bila navada, da se je poštarja, ko je prišel k hiši postreglo s pijačo in celo jedačo. Obisk poštarja je bil dogodek. Glede na to, da smo podeželsko območje, se je ta navada ohranila vse do danes, vsaj pri starejših ljudeh. Če drugega ne, se poštarju pozimi skuha vsaj kavica, da se malo pogreje, in poleti s kakšno limonado, da se malo osveži. Ob tem pade kakšna beseda ali dve, izve se kakšna novica. Starejšim ljudem to veliko pomeni. Mi mladi se pogosto pogovarjamo po prenosnih telefonih, saj jih imamo skoraj vsi, vsaj na višji stopnji. Nikoli ne pišemo pisem, samo kakšno razglednico z morja ali voščilnico za praznike. Ugotavljamo, da so se mobilci kar dobro razširili tudi med starejšo populacijo. Obdobje pisne komunikacije se nezadržno umika v pozabo in postaja samo še zgodovina.

20 7.2. Utrinki ob nastajanju naloge

Tema te raziskovalne naloge mi je bila všeč. Spoznal sem veliko novega o zgodovini pošte. Sam sem izdelal intervju z obema poštarjema. Ker je moj oče poštar, to ni bil noben problem. Naredil sem tudi fotografije. Jure Mirtič 9.r.

Obdelava zgodovinskega dela naloge je bil kar velik zalogaj. Komaj sem se prebila skozi tekst. Naredila sem tudi grafe, saj je računalništvo moje področje.

Helena Fabjan 9.r.

Ta naloga se mi je zdela zelo poučna. Zgodovinski del sem obdeloval dolgo in natančno. To znanje mi bo prišlo prav tudi pri zgodovini in kasneje v srednji šoli. Z vprašalniki pa ni bilo veliko dela, saj se ljudje radi pogovarjajo.

David Vidmar 9.r.

Najbolj všeč pr tej nalogi so mi bili pogovori s starejšimi ljudmi. Bili so zelo zgovorni, in so povedali veliko več, kot sem pričakovala. Vsak pogovor mi je prinesel veliko različnih informacij, ki doprinesli k zanimivosti te naloge.

Ana Turk 9.r.

Pri izdelavi raziskovalne naloge mi je bilo najteže narediti povzetek zgodovinskega pregleda. Ko pa sem šla z vprašalniki na teren, pa je bilo prijetno in zanimivo. Zvedela sem veliko novega o domači pokrajini.

Nika Papež 9.r.

Jaz sem imel največ vprašalnikov, torej sem opravil največ terenskega dela. Tako delo mi tudi najbolj leži, saj se zelo rad pogovarjam. Urban Boben 9.r.

21 Člani zgodovinskega krožka in avtorji naloge:

Jure Mirtič 9.r. Helena Fabjan 9.r. David Vidmar 9.r. Ana Turk 9.r. Urban Boben 9.r. Nika Papež 9.r. Špela Blatnik 9.r.

22 Literatura:

1. Zbornik Pošta na slovenskih tleh, Pošta Slovenije, 1997 2. Bregar, Marjeta (2005). Pošta na Dolenjskem do leta 1918. Dolenjski muzej Novo mesto 3. Anketni vprašalniki 4. Internet 5. Intervju

23