Razvoj Pošte V Suhi Krajini
Total Page：16
File Type：pdf, Size：1020Kb
RAZVOJ POŠTE V SUHI KRAJINI RAZISKOVALNA NALOGA NA TEMO KO ŠE NI BILO MOBITELOV Zgodovinski krožek: OŠ Prevole Mentorica: Marjetka Pintar Prevole, marec 2007 KAZALO 1. UVOD …………………………………………………………………………………… 3 1.1. Zakaj smo se odločili raziskovati razvoj naše pošte…………………………………… 3 1.2. Oblike in metode dela …………………………………………………………………..3 1.3. Predstavitev raziskovalnega območja …………………………………………………..4 2. RAZVOJ POŠTE SKOZI ZGODOVINSKA OBDOBJA…………………………….5 2.1. Pošta v antiki…………………………………………………………………………….5 2.2. Srednjeveške oblike prenosa sporočil na Slovenskem ………………………………….5 2.3. Nastanek in razvoj državne pošte na Slovenskem v obdobju od 1489 do 1722…………6 2.4. Razvoj poštnega prometa na Slovenskem od podržavljenja leta 1722 do 1918…………8 2.5. Slovenska pošta, telegraf in telefon v kraljevini Jugoslaviji……………………………11 2.6. Poštna, telegrafska in telefonska dejavnost v Slovenji v socialistični Jugoslaviji……..12 2.7. Pošta v Sloveniji v letih 1991 do 1995………………………………………………….14 3. RAZVOJ POŠTE NA NAŠEM OŽJEM OBMOČJU………………………………...15 4. ANALIZA VPRAŠALNIKOV …………………………………………………………17 5. INTERVJU S STARIM POŠTARJEM………………………………………………...18 6. INTERVJU S POŠTARJEM, KI RAZNAŠA POŠTO SEDAJ ……………………..19 7. ZAKLJUČEK ………………………………………………………………………… 20 7.1. Spoznanja in ugotovitve………………………………………………………………..20 7.2. Utrinki ob nastajanju naloge……………………………………………………………21 8. VIRI IN LITERATURA ……………………………………………………………….22 9. PRILOGE………………………………………………………………………………..23 2 1. UVOD 1.1. Zakaj smo se odločili raziskovati razvoj pošte pri nas Ko smo se učenci zgodovinskega krožka zbrali na prvem sestanku in ko smo slišali katera je letošnja tema za raziskovalno nalogo, nas je večina pomislila na naše mobitele, ki jih seveda vsi imamo. Pogosto jih uporabljamo in smo že kar malo odvisni od njih. Potem smo pomislili na naše starše in stare starše, ki so morali preživeti brez njih. Razmišljali smo, da so se včasih najbrž več družili ali pa so si pisali pisma. Če pomislimo na pismo, mi skoraj ne vemo več kako je videti, saj jih dobimo v roke tako malo. Včasih je bilo dopisovanje najbrž bolj živahno. Tako nas je misel ponesla do našega poštarja in seveda naše male pošte, ki je v isti stavbi v Hinjah kot vaška trgovina. Ugotovili smo, da ne vemo od kdaj pošta deluje, kako je bila včasih organizirana, ali je bila pošta kdaj tudi v kateri drugi vasi, ne samo v Hinjah, itd. Odločili smo se, da bomo malce raziskali, povprašali krajane, pobrskali po knjigah. 1.2. Oblike in metode dela Dela smo se lotili postopoma. Najprej smo v roke vzeli literaturo o razvoju pošte skozi zgodovinska obdobja. Nato smo se pogovarjali z vaščani in vaščankami ter naredili intervjuje in ankete. V pomoč je bil tudi internet. Uporabili smo naslednje metode: • Pogovor; • Anonimna anketa; • Intervju; • Zbiranje starih pisem in razglednic; • Fotografiranje. O vseh zbranih podatkih smo se pogovorili, jih obdelali in vnesli v računalnik. Z nalogo smo želeli ugotoviti: - kdaj se je pojavila pošta v naših krajih in v kakšni obliki; - v čem se je delo poštarja nekoč razlikovalo od dela poštarja danes; - v kolikšni meri ljudje danes še pišejo pisma oziroma kako pogosto uporabljajo mobitele in elektronska sporočila; 3 1.3. Predstavitev raziskovalnega območja Občina Žužemberk zavzema vzhodni del Suhe krajine na 164, 5 km2 in ima 4740 prebivalcev. Središče občine in celotne Suhe krajine je Žužemberk, ki je trške pravice dobil konec 14. stoletja. Območje našega raziskovanja je bil tisti del občine Žužemberk, iz katerega učenci hodijo v vaško šolo v Prevole, to je krajevna skupnost Hinje. Sem spadajo naslednje vasi: Hrib pri Hinjah, Hinje,Prevole, Visejec, Lopata, Ratje, Pleš, Lazina, Vrh pri Hinjah in Žvirče. Šola je popolna devetletna osnovna šola in se nahaja v vasi Prevole. To je vas s 107 prebivalci ( šteto leta 1991 ). Sedež krajevne skupnosti je v vasi Hinje, kjer se nahaja tudi trgovina, gostilna, cerkev z župniščem, pokopališče ter seveda pošta. Tudi pri nas sledi preteklosti čedalje hitreje izginjajo. Včasih se je večina prebivalcev ukvarjala s kmetijstvom, danes pa čedalje manj. V glavnem se ljudje vozijo na delo v druge kraje, Videm, Novo mesto in celo v Ljubljano. 4 2. RAZVOJ POŠTE SKOZI ZGODOVINSKA OBDOBJA Odločili smo se, da bomo najprej pregledali zgodovinski razvoj pošte. V ta namen smo preštudirali zbornik Pošta na slovenskih tleh , ki ga je izdala Pošta Slovenije v Mariboru leta 1997. Naslednji povzetki in fotografije so iz te omenjene knjige. 2.1. Pošta v antiki Začetki pošte ko ustanove za posredovanje v prenosu vesti in raznovrstnih pošiljk od pošiljatelja do naslovnika segajo na našem ozemlju v antiko, ko je postalo to ozemlje del velikega rimskega imperija. Rimska pošta – Carsus publicus – je bila državna kurirska in transportna služba s poštnimi postajami ob cestah, ki so bile nameščene v vaseh in mestih. Na postajah je bilo mogoče zamenjati tovorno in jezdno živino, dobiti okrepčilo in prenočišče, služile pa so tudi kot pomožne upravne postaje za zbiranje podatkov. Poštna organizacija rimskega imperija ni bila dostopna javnosti. Nastala je zaradi vojaških in upravnih potreb velike države, ki so terjale hitro povezovanje centra države s provincami. Stroški poštnega prometa so se plačevali iz državne blagajne. Ceste so morale biti zaradi hitrega in učinkovitega prenosa pošte dobro urejene. Vse ceste so bile oštevilčene in opredeljene. Čez naše ozemlje jih je potekalo kar enajst. 2.2. Srednjeveške oblike prenosa sporočil in korespondence na Slovenskem S propadom zahodnorimskega imperija je zamrla tudi organizacija redne poštne službe. V srednjem veku so namreč vzpostavitev kolikor toliko stalne državne uprave onemogočali menjajoče se oblike državne skupnosti in fevdalna razdeljenost. Vse poštne zveze, ki so jih vzdrževali bodisi kraljevi dvor, zemljiški gospodje, samostani, univerze, stanovske združbe ali mesta, so bile namenjene le njim samim, za prenašanje lastne korespondence. Pošto so prenašali le posamezniki, peš, na konju ali z vozom, in to kot služabniki ali uslužbenci svojega gospodarja, kot stalna ali občasna najeta delovna sila. Nekateri med njimi so se že poklicno ukvarjali s prenosom pisem, drugim je bil prenos pisem dodeljen kot služnostna dolžnost ( npr. kot tlačanska obveza ). Poleg njih so novice, sporočila in pisma prenašali še naključni prenašalci: npr. mesarji, romarji, tovorniki in trgovci. 5 2.3. Nastanek in razvoj državne poštne institucije na Slovenskem od 1489 do 1722 Na prehodu srednjega v novi vek je Maksimiljan, iz vladarske rodbine Habsburžanov, razširil svojo oblast na gospodarsko najbolj razvite dele Evrope ter po izumrtju celjskih in goriških grofov združil v svojih rokah tudi vse habsburške dežele v Vzhodnih Alpah. Z reorganizacijo uprave je želel centralizirati oblast v svojih deželah, to pa je terjalo tudi organizirano posredovanje korespondence. Prenos upravne korespondence je poveril družini Taxis. Ti so se obvezali vzpostaviti do vsakokrat posebej določenega kraja ali do posameznega naslovnika povezavo z več postojankami. Kurirji, zaposleni na postojankah, so pisma prenašali po sistemu jezdne štafete od svoje pa do obeh sosednjih postaj. Ker je bila naloga Taxisov v začetku le zagotovitev poštnih povezav med mestom trenutnega vladarjevega bivanja in politično- administrativnimi centri, so bile te prve linje seveda nestalne in so jih vzdrževali le kratko dobo, največ po nekaj mesecev. Take so bile tudi linje, ki so jih Taxisi organizirali prek slovenskega ozemlja. Prva dokazljiva linja Taxisov prek slovenskega ozemlja je linja od Insbrucka prek Lienza v Pustriški dolini do Gorice. Taxisi so jo vzpostavili leta 1500, v času bojev z Benetkami za dediščino po goriških grofih, ljubljanski vicedom pa naj bi organiziral še njen podaljšek do Ljubljane. Čeprav so sprva Taxisove poštne linje služile le za potrebe dvora, so jih kmalu začeli uporabljati tudi za prenos privatne, predvsem trgovske korespondence. Po Maksimiljanovi smrti se je habsburška dinastija razdelila na špansko in avstrijsko vejo. Avstrijska veja Habsburžanov, pod katero je bil tudi največji del slovenskega ozemlja, je morala tedaj prvenstveno organizirati obrambo pred prodiranjem Turkov v osrčje Evrope. Organizacija obveščevalnega sistema o smereh gibanja turške vojske je vplivala na nagel porast poštnega omrežja na Slovenskem. Povsem novo poglavje poštne zgodovine je pri nas odprl Maksimiljanov vnuk, nadvojvoda Karel, ki je kot notranjeavstrijski deželni knez v Gradcu osnoval za svoje dežele enake centralne urade, kot so bili na Dunaju. Karel je vse poštne zadeve v svojih deželah prepustil Janezu Krstniku Paaru. Leta 1573 je Karel zahteval vzpostaviti prvo redno pisemsko » peš » pošto med Gradcem in Ljubljano. Za njeno vzdrževanje so morali prispevati tudi kranjski deželni stanovi. To je bil prva trajna poštna zveza na slovenskem ozemlju, ki je imela natančno določeno smer ter določen čas prihoda in odhoda, delni je že bila javna, sredstva zanjo so bila že vnaprej zagotovljena, višino poštnine pa so zagotovili njeni financerji, to so bili notranjeavstrijska deželnoknežja vlada v Gradcu in deželni stanovi. Čez nekaj let so sle pešce zamenjali jezdeci, nato so linijo podaljšali do Benetk. Kmalu so ji sledile še druge 6 poštne zveze in tudi prvotno začasne kurirske zveze so postopno postajale prave redne poštne linije. Vloga Taxisov kot prve velike evropske poštne dinastije je bila, kot vidimo, za zgodovino slovenske poštne organizacije skoraj povsem nepomembna. Zaradi vse večjega razmaha trgovine, povečanega obsega državne uprave in vse večje korespondence med zasebniki sta vse bolj naraščala