JEZIK IN SLOVSTVO

letnik LVIII številka 4

VSEBINA

Uvodnik

Silvija Borovnik Zamejska književnost? Manjšinska književnost? 3

Razprave

Andrej Leben Slovenska literatura na avstrijskem Koroškem: manjšinska – regionalna? 5

Silvija Borovnik Lipuševi deli Boštjanov let in Poizvedovanje za imenom kot sklepanje kroga s krepkejšo črto 17

Denis Poniž Izkoreninil se bom/Mich ausgraben – poezija Janija Oswalda v presečišču dveh svetov 27

Marija Pirjevec Vprašanje regionalizma in univerzalizma v Rebulovi prozi 37

Bogomila Kravos Josip Tavčar na stečišču kultur 49

David Bandelj Nekaj opazk o najsodobnejši beneški poeziji 59

Ocene in poročila

Maja Smotlak Jadranka Cergol: Med mero in misterijem. Antični svet v delih Alojza Rebule. Trst: Mladika, 2012 73

Zoran Božič Alenka Žbogar: Iz didaktike slovenščine. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije (Slavistična knjižnica 18), 2013 76

V branje vam priporočamo 79

Abstracts 81

JEZIK IN SLOVSTVO

Volume LVIII Number 4

CONTENTS

Editorial

Silvija Borovnik Literature Beyond Slovenia’s Borders? Minority Literature? 3

Discussions

Andrej Leben Slovenian Literature in Austrian Carinthia: Minority-Regional Literature? 5

Silvija Borovnik Lipuš’s The Flight of Boštjan and Inquiry After a Name as Drawing the Full Circle with a Stronger Line 17

Denis Poniž Eradicating Myself/Mich ausgraben – the Poetry of Jani Oswald at the Crossroads of Two Worlds 27

Marija Pirjevec The Question of Regionalism and Universalism in the Prose of Alojz Rebula 37

Bogomila Kravos Josip Tavčar at the Convergence of Cultures 49

David Bandelj Some Remarks about the Most Recent Venetian Poetry 59

Reviews and Reports

Maja Smotlak Jadranka Cergol: Med mero in misterijem. Antični svet v delih Alojza Rebule. Trieste: Mladika, 2012 73

Zoran Božič Alenka Žbogar: Iz didaktike slovenščine. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije (Slavistična knjižnica 18), 2013 76

Recommented Reading 79

Abstracts 81 UVODNIK

Zamejska književnost? Manjšinska književnost?

Oba izraza sta danes zastarela, prvi, ker ni več meja, drugi pa zato, ker je pomen izraza manjšinec/manjšinka nekako pejorativen. Namesto tega raje govorimo o literaturi Slovencev v Italiji in v Avstriji, tu pa je še pogosto manj raziskovana literatura Slovencev drugje po svetu, na primer izseljencev in njihovih potomcev.

Na spremenjeno dojemanje t. i. manjšinske književnosti so vplivali novi pogledi na vprašanja medkulturnosti, pa tudi politična prizadevanja za mednarodno, zlasti kulturno sodelovanje. Literarni zgodovinar Boris Paternu je v eni svojih razprav zapisal, da prihaja čas, ko bo postalo ločevanje slovenske književnosti na osnovi državnih meja nesmiselno. Opozoril je na univerzalni značaj umetniške književnosti. Tudi številni drugi literarni znanstveniki so pri svojem delu dosledno upoštevali medkulturni značaj in oblike jezikovne stičnosti te književnosti (K. Amann, D. Bandelj, S. Borovnik, F. Hafner, B. Kravos, M. Kmecl, A. Leben, M. Pirjevec Paternu, D. Poniž, E. Prunč, J. Strutz, F. Zadravec idr.). Literarni ustvarjalci so neredko poudarjali pomen in prednosti dvo- ali večjezičnosti v svojih delih, literarna znanost pa je pričenjala upoštevati dejstvo, da domala v nobeni sodobni državi ne moremo več govoriti le o enonacionalni in enojezični književnosti, o nekakšni monokulturi (S. Borovnik), saj določena čas in prostor odsevajo različne literarne pisave, ne glede na jezik in poreklo pišočih (A. Leben).

Literatura krepi samozavest naroda, vendar le tista, ki je na ustrezni estetski in umetniški ravni. Taka literarna dela se seveda ne ukvarjajo samo s problematiko narodnih manjšin, temveč z občečloveško in s širšo družbeno. Odpirajo globlja vprašanja, ki se nanašajo na trenutno osebno ali politično stanje pišočih, ter se tenkočutno ukvarjajo s temami, ki bi sicer ostajale skrite, prikrite in pozabljene. Prinašajo odseve trpljenja, vendar tudi veselja, sreče, ljubezni in prijateljstva. Iščejo si svojih izvirnih poti in si želijo biti iznajditeljska, seveda tudi na področju pripovednega sloga in jezika. Prav preizkušanje takih možnosti kaže na njihovo radoživo in trdoživo moč, ki prerašča v trajno simboliko. V literarnozgodovinskih razpravah pričujoče številke Jezika in slovstva je vse omenjeno zelo razvidno. Avtorji in avtorice poudarjajo, da odseva slovenska književnost v Italiji in Avstriji posebno obliko srečavanj med regionalnim in univerzalnim. Zanima jo problematika najrazličnejših stičišč, tako kulturnih kot jezikovnih, vanjo pa sodijo tudi primeri, ki ljudsko narečnost dvigajo v smer literarne umetnosti. 4 Uvodnik

Toda literatura Slovencev v tujini tudi opominja. Tematizira marsikatero narodno travmo iz preteklosti, brska po spominih in zapisuje svojo posebno zgodovinsko zgodbo. V takih primerih ne gre za tradicionalno spominsko literaturo, temveč za umetniško preseganje le-te. Oživlja minuli čas in pripoveduje o zamolčanih resnicah. Ne želi si biti populistično všečna, čeprav ne skriva želje po branosti.

Literarni ustvarjalci postavljajo na prvo mesto svojo težnjo po izvirnosti, na vzporednem ji sledi zahteva po zvestobi slovenskemu jeziku. Zlasti zvestoba slovenščini pa v zadnjem času ni več tako samoumevna kategorija, kakor je bila nekoč. Odpira tudi polemike in poraja številna vprašanja. Namreč če neko delo slovenskega avtorja ne nastane v njegovi materinščini, temveč v večinskem jeziku socialnega okolja, ali je to sploh še slovenska literatura? Literarna znanost poroča o številnih primerih t. i. dvojnih identitet, ki so se izoblikovale zlasti pri ustvarjalcih v narodnostno mešanih in jezikovno stičnih prostorih.

Seveda pa kakovostne literature ne določa le vsebina, temveč zlasti jezik. Le-ta pa npr. v literarnih delih Slovencev, ki živijo v Avstriji, v novejšem času pogosto ni več slovenski, temveč nemški. To dejstvo sproža različne burne odzive, ki odražajo določene razjede in razpoke. Toda slovenski jezik je »pribežališče in domovina«, opozarja pisatelj Florjan Lipuš v enem svojih esejev, pa tudi v doslej zadnjem objavljenem delu Poizvedovanje za imenom (2013). Literarni jezik je zanj »praznično oblačilo naroda«. In če se pišoči mladi, sposobni ter nadarjeni Slovenci ne bodo več skrbno ogrinjali vanj, jedko opominja pisatelj, bo slovenščina v tem prostoru na žalost izumrla.

Ob tej številki Jezika in slovstva, ki je posvečena problematiki slovenske književnosti v Italiji in Avstriji, razmišljajmo tudi o tem.

Silvija Borovnik, urednica tematske številke Andrej Leben UDK 821.163.6(436.5).09:323.15(436.5=163.6) Univerza v Gradcu UDK 821.112.2(436.5=163.6).09 Inštitut za slavistiko

SLOVENSKA LITERATURA NA AVSTRIJSKEM KOROŠKEM: MANJŠINSKA – REGIONALNA?

Prispevek osvetljuje konceptualne spremembe pri obravnavanju in označevanju slovenske literature na avstrijskem Koroškem v diskurzih literarne vede in s strani literarnih ustvarjalcev na ozadju družbenopolitičnih kontekstov in literarnega razvoja v preteklih desetletjih. Zlasti novejše pisateljske prakse kažejo, da etnična, jezikovna in geografska merila ne zadostujejo več za celostno opredelitev predmeta, saj sega literatura slovenskih avtorjev na Koroškem od pisanja v slovenskem jeziku preko hibridnih jezikovnih oblik do pisav v nemščini in drugih jezikih, literarne podobe stvarnosti in prostora, ki zadevajo preteklost in sedanjost koroških Slovencev, pa ustvarjajo tudi avtorji, ki niso pripadniki manjšine.

Ključne besede: avstrijska Koroška, književnost, literarna veda, diskurz

Odkar je po ustanovitvi revije Mladje leta 1960 prišlo do prenove slovenske literature na avstrijskem Koroškem, se literarna veda posveča vprašanju pogojev in značilnosti tega ustvarjanja. Sprva so ga raziskovali predvsem slavisti in slovenisti iz Avstrije ali Slovenije, pozneje tudi komparativisti in germanisti. Na ozadju različnih perspektiv in metodoloških premen v strokah samih so se izoblikovale in spreminjale tudi diskurzivne opredelitve koroške slovenske literature, spreminjali pa so se tudi tozadevni pogledi in pisateljske prakse literarnih ustvarjalcev. Če so ustanovitelji Mladja na koncu prve številke svojega novega lista klicali: »Naj živi slovenska stvar!«, se je zlasti v pisanju mlajših avtorskih generacij v vseh literarnih zvrsteh uveljavila raba obeh deželnih jezikov, hkrati pa je najti slovenske jezikovne prvine tudi v besedilih sicer nemško pišočih avtorjev. Glede na to, da se estetsko zahtevne in družbeno angažirane pisave koroških Slovencev vse bolj selijo v nemščino, da literarno življenje sooblikujejo tudi avtorji iz Slovenije in literarne podobe koroške slovenske stvarnosti očitno

Jezik in slovstvo, letnik 58 (2013), št. 4 6 Andrej Leben niso več vezane niti na slovenščino niti na etnično pripadnost piscev, se postavlja vprašanje, koliko je sodobna koroška slovenska literatura še manjšinska ali regionalna in kje zarisati njene meje.

Iz kulturnozgodovinskih razlogov je bila literatura koroških Slovencev sprva obravnavana predvsem kot del slovenske literature, kar je razvidno tudi iz razprave Slovensko slovstvo na Koroškem – živ člen vseslovenskega slovstva Ivana Grafenauerja, ki je bila leta 1946 objavljena v Koroškem zborniku in v kateri je avtor orisal njen razvoj od praslovanske dobe do poplebiscitnih let. Naslov prispevka je programski in glede na čas in kontekst objave bržkone izraža tedanje upanje na združitev »Slovenske Koroške« s Slovenijo, saj je govor o koroškem delu Slovenije (Grafenauer 1946: 289) in celo o Koroški Sloveniji (prav tam: 342).

Po daljšem obdobju, ko literarna veda ni bila posebno pozorna na novejšo slovensko literarno produkcijo na avstrijskem Koroškem, se je zanimanje znova povečalo ob koncu šestdesetih let in pozneje, ko je bilo aktualizirano tudi vprašanje manjšinskih pravic in položaja koroških Slovencev. Na prvih Koroških kulturnih dnevih leta 1969 so Matjaž Kmecl, Jože Koruza, Boris Paternu, Erich Prunč in Pavle Zablatnik obravnavali starejše in najnovejše slovensko slovstveno ustvarjanje na Koroškem, ki je bilo leta 1973 tudi ena osrednjih tem na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture (Kmecl 1973b). Paternu je na Koroških kulturnih dnevih književnost koroških Slovencev jasno opredelil kot del slovenske književnosti, ki je »niti v njenem zgodovinskem razvoju niti v njenih tipoloških značilnostih ni mogoče ločiti v poseben literarni organizem« (Paternu 1973: 98), medtem ko je Kmecl (1973a) v prispevku Književnost zamejskih koroških Slovencev po plebiscitu močneje poudaril njeno politično, družbeno in kulturno pogojeno samoniklost po letu 1920. Posebnosti razmerja med »matico« in slovenskim delom avstrijske Koroške je Kmecl specificiral v članku Slovenska koroška in slovenska matična literatura na ozadju zgodovinskega razvoja glede na to, da je bilo ozemlje, kjer živi slovenska manjšina, več kot pol tisočletja po naselitvi slovensko upravno in kulturno središče z nikoli docela ugaslo »središčno samozavestjo« in eden »integralnih delov slovenskega ozemlja in slovenske kulture«, kar da v veliki meri uravnava »ustrezno slovensko zavest, v matici in na Koroškem, uravnava razmerje med njima, tudi kar zadeva literaturo« (Kmecl 1979: 122). Toda Kmecl je tudi poudaril, da se je po plebiscitu z ločitvijo od matice začel »resnično poseben kulturni razvoj koroške slovenske manjšine same«, ki kot skupnost ostaja »del slovenskega naroda, del, ki je iz nekdanje centralnosti zdrknil najprej v zemljepisno perifernost, zadnjih nekaj nacionalsocialističnih in nacionalističnih desetletij pa je bil brutalno zreduciran v stanje, ko se mora boriti za svoj fizični obstoj« (prav tam: 126, 127). V tem boju je videl tudi razlog za izrazito zgodovinsko oziroma ideološko angažiranost tedanje slovenske koroške literature.

Jože Pogačnik je v monografiji Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo sodobno koroško slovensko literaturo obravnaval v sklopu slovstva Slovencev »zunaj

Slovenska literatura na avstrijskem Koroškem: manjšinska – regionalna? 7 meja današnje republike Slovenije« in uvodoma pojasnil, da pojma zamejsko in zdomsko »še nista povsem ustaljena«, ker je »omenjena dejavnost študijsko slabo obdelana, slovenskemu poprečju pa tudi izredno slabo poznana« (Pogačnik 1972: 5–6). Obširno navaja iz Izjave predstavnikov primorskega tiska, ki so se leta 1971 izrekli za razvoj zamejske slovenske skupnosti v smislu oblikovanja relativno samostojnega oziroma avtonomnega narodnega subjekta. Zamejski deli slovenskega naroda naj bi svoje moči prvenstveno črpali »iz lastne tvornosti, iz identifikacije s svojim specifičnim geografskim in družbeno-ekonomskim položajem in specifično nacionalno kulturno podobo, kot tudi iz plodnega, vsestranskega sodelovanja in podpore matičnega naroda in države« (prav tam: 6). Skladno s tem govori Pogačnik o avtohtoni rasti koroške slovstvene ustvarjalnosti (prav tam: 65) in jo skupaj z drugim zamejskim in zdomskim slovstvom označuje kot »kulturnozgodovinsko ter estetsko pomemben del slovenskega duhovnega dogajanja«, pri čemer mu ustvarjalci niso samo »neodtujljivi«, temveč glede na to, da jim literatura omogoča ubeseditev značilnih bivanjskih položajev manjšine, »tudi dopolnilni del slovstvenega snovanja v matici« (prav tam: 90). Na nekatere osnovne jezikovne, tipološke, stilistične in vsebinske razlike med avstrijsko slovensko literaturo in slovensko literaturo v Jugoslaviji in Italiji je pozneje opozoril tudi Lev Detela (1992: 11, 31–32).

Pogledi tedanje slovenske literarne vede, ki je literarno dejavnost na Koroškem praviloma povezovala z ustvarjalnostjo od »matice« ločene manjšine in z avtohtonostjo njenega razvoja, se v marsičem ujemajo z izjavami Florjana Lipuša, ki je v svoji kulturni publicistiki od šestdesetih let naprej tematiziral vprašanje položaja in ciljev koroške slovenske literature in pišočih. Tako je v polemiki Literatura na zatožni klopi z ozirom na ponemčevalni in raznarodovalni proces na Koroškem sodil, da »moramo dokazati, da znamo biti kulturno neodvisni, samostojni, podvrženi le lastni ustvarjalni volji. Da nam ne manjka samozavesti in vere v lastno življenje. Da smo se znebili čuta manjvrednosti tudi v kulturnem svetu« (Lipuš 1966: 26). Dejstvo, da se je »skupina mladih dvignila iz provincializma, pretrgala z večerniško literaturo, se odločno odrekla koroškemu utilitarizmu«, je označil za začetke, ki mogoče pomenijo »tudi kulturno priključitev slovenskemu narodu« (Lipuš 1968: 576).

Usmeritev k avtohtonemu in kakovostnemu slovenskemu literarnemu ustvarjanju je mogoče razbrati tudi iz znane Lipuševe Diskusijske podlage za literarni koncept koroških Slovencev (1972), v kateri je glede »slovenskega pisatelja na Koroškem« predvidel, da more in mora najprej izpovedati sebe, da mora črpati iz svojega življenjskega prostora, iz občutja pripadnika manjšinskega naroda. Literarne motive naj oblikuje iz zgodovine koroških Slovencev in Slovencev sploh. Poglavitne naloge ne sme videti v mostiščih med enim in drugim narodom, ker je po svoji kulturni naravi močnejši in aktivno obvlada dva ali več kulturnih krogov. Ne sme se izčrpati v izvažanju slovenske besede, v kulturni izmenjavi med narodoma v deželi ali z matičnim narodom. Njegov cilj mora biti avtohtono literarno stvarjenje, ki mora delovati na domačih tleh; njegov odnos do nemštva 8 Andrej Leben mora biti iskren in odprt, naslanjati se mora na matični narod, se v njem čistiti in krepiti (Lipuš 1972: 1–2). Podobno je Lipuš tudi na Koroških kulturnih dnevih leta 1973 kot cilj slovenskih avtorjev na Koroškem navedel »avtohtono stvarjenje v službi slovenskega jezika, na kraju samem, na Koroškem, in za Koroško« (Lipuš 1974: 8). Pozneje je svoje literarne nazore še pomenljivo spremenil in mdr. modificiral v tem, da se mu je zdela smiselna in upravičena samo umetniška literatura, kajti »samo izvirna literatura /.../ preide v last vseh ljudi na svetu in postane del svetovne literature« (Lipuš 1983: 328).

Že v zgodnjih sedemdesetih letih se je Erich Prunč dotaknil vprašanja v nemščini napisane literature slovenskih koroških avtorjev, ko je zagovarjal tezo, da sodijo v okvir vsake literature nacionalne ali regionalne skupnosti vse besedne umetnine, pisne in ustne, ne glede na to, ali so oblikovane oziroma preoblikovane v nacionalnem, nadnacionalnem ali tujem jeziku. Zanimivo je, da je z ozirom na estetskokomunikacijsko funkcijo nemških besedil Florjana Lipuša in Janka Messnerja domneval, da jih verjetno ni mogoče šteti k slovenski literaturi, ker jih je prvi pisal zato, da bi se uveljavil tudi v nemški literarni sferi, drugi pa zato, da bi nemške sodeželane opozoril na problem slovenske etnične manjšine na Koroškem (Prunč 1973: 59).

S prispevkom Die Literatur der nationalen Minderheiten (1976), ki sta ga Erich Prunč in Stanislaus Hafner napisala za ugledno Kindlerjevo literarno zgodovino, je bilo slovstveno ustvarjanje koroških Slovencev in drugih etničnih manjšin predstavljeno tudi kot del sodobne literature v Avstriji. Podobno povezovalno funkcijo je imela antologija Das slowenische Wort in Kärnten/ Slovenska beseda na Koroškem (1985), v kateri je Pavle Zablatnik, avtor literarnozgodovinskega pregleda literature koroških Slovencev po letu 1918, o mladi avtorski generaciji sodil, da poskuša preseči vsakršno jezikovno in estetsko getoizacijo in provincializem ter zavestno piše ne samo za Koroško, temveč za ves slovenski govorni prostor. Prav tako išče stik z literarnimi ustvarjalci v avstrijskem kulturnem prostoru in zunaj njega, s prevodi lastnih del pa si utira pot v mednarodni svet (Zablatnik 1985: 211–212).

O integriranosti sodobne koroške slovenske literature tako v vseslovenski kot avstrijski literarni kontekst je pisal že Lev Detela (1972: 62; 1977: 147), toda zlasti mladi ustvarjalci so gledali na njen in svoj lastni položaj precej drugače. Jani Oswald (1986: 16) je videl v govorjenju o literaturi, ki je v originalu skoraj nihče ne pozna in je le izjemoma dostopna preko dobrih prevodov, cementiranje koroške slovenske literature v vlogi »eksotov« na avstrijskem literarnem prizorišču, omejevalni uvozni predpisi Jugoslavije pa so po njegovem onemogočali tudi njeno globlje prodiranje v slovenski prostor. Podobno se je imel Janko Ferk kot pripadnik manjšine, ki objavlja v nemščini, za eksota med avstrijskimi pisatelji (Šlibar 1998: 173), medtem ko je Maja Haderlap (1986: 10–11), ki je vrednote literarnega ustvarjanja vezala na izkušnjo ogroženosti, majhnosti in periferije, glede oblastnih in obenem

Slovenska literatura na avstrijskem Koroškem: manjšinska – regionalna? 9 prilagodljivih centrov sodila, da odbijajo in ignorirajo robove, ko pa ti postanejo zanimivi, jih skušajo potegniti vase.

Do vidnih sprememb pri opredeljevanju in označevanju koroške slovenske literature je prišlo v letih razkroja realnega socializma, dezintegracije Jugoslavije in slovenske osamosvojitve ter v zvezi z evropskimi združevalnimi procesi. Medtem ko je bil dotlej poudarek na njenih družbeno utemeljenih posebnostih in so prevladovale pojmovne kategorije kot matica, zamejstvo, manjšina in narodna skupnost, so se poslej uveljavile kulturnoprostorske in regionalistično zaznamovane oznake. Na ta razvoj so vplivali tudi novi literarnoestetski koncepti, diskusije o interetničnosti in medkulturnosti, politična prizadevanja za čezmejno sodelovanje, ne nazadnje pa tudi spoznanje o razkoraku med hegemonističnimi monokulturnimi diskurzi in realnimi življenjskimi in umetniškimi praksami.

Da so družbene premene neposredno vplivale na literarnovedni diskurz, je razvidno na primer iz članka Vprašanje zavrtosti in prostosti v slovenski književnosti na Koroškem Borisa Paternuja, v katerem je avtor zapisal, da prihaja čas, ko postaja strogo ločevanje slovenske književnosti po državnih mejah vse manj smiselno. Slovensko književnost na Koroškem je opredelil kot eno »izmed regij slovenske književnosti kulture /sic!/«, ki kljub razlikam »čuti, misli in diha v enem jeziku«, oznako književna regija pa je razlagal kot sinonim za to, kar »označujemo z izrazi ʻmatičnaʼ, ʻzamejskaʼ, ʻizseljenskaʼ ali ʻemigrantskaʼ književnost« in kar se »ne bi smelo več ločevati v samozadostna ali čisto osamljena območja slovenske književnosti« (Paternu 1990: 1).1 Njegova glavna pozornost pa je veljala univerzalnim zakonitostim in procesom, ki delujejo znotraj sistemov in podsistemov nacionalnih literatur kot nadsistem, ki pripada literaturi kot umetnosti (prav tam: 3). Gre torej za perspektivo, ki presega jezikovne in nacionalne sisteme in opozarja na univerzalne plati umetniške literature.

Modela nacionalnih literatur niso dopolnjevali samo univerzalistični pogledi, temveč tudi pristopi, ki so sistematično izhajali iz pluralnosti regionalnih kultur. K uveljavljanju teh zasnov je bistveno prispeval komparativist Johann Strutz, raziskovalec literatur v alpsko-jadranskem prostoru. V zborniku Profile der neueren slowenischen Literatur in Kärnten je Strutz kot specifiko slovanskih literatur v Avstriji navedel njihovo ekvidistanco tako do druge jezikovne kulture, tj. nemščine, kot do dotične »matice«. Opozoril je na »čudne redukcije« v jugoslovanski slovenistiki, ki da je slovensko literaturo na Koroškem obravnavala kot »zamejsko« in ločeno od osrednje slovenske literature, glede avstrijske slovenistike pa je menil, da jo je le redko obravnavala z literarnega vidika (Strutz 1989: 10). Podobno kot avstrijsko je tudi slovensko literaturo opredelil kot večnacionalno književnost, ki je razčlenjena na avtohtone dele v Jugoslaviji oz. Sloveniji, Italiji, na Madžarskem in na avstrijskem Koroškem ter na izseljensko literaturo (prav tam: 11–12).

1 V nemškem prevodu Paternujevega članka so izrazi matična, zamejska in izseljenska ali emigrantska književnost z ozirom na ciljni recepcijski prostor prevedeni takole: zentralslowenische, Volksgrup- pen- und Emigrantenliteratur (Paternu 1991: 154). 10 Andrej Leben

V prvi izdaji Profilov je Strutz sodobno slovensko literaturo na Koroškem označil tudi kot malo literaturo, ki po Kafki ni toliko zadeva literarne zgodovine, ampak naroda, vendar je v drugi izdaji domneval, da se je medtem iz male literature razvila v literaturo za nadregionalno raztreseno specializirano manjšino in literarno vedo. Glede izvirnih nemških besedil mlajših avtorjev je sodil, da so posledica integracije v dvokulturni publicistični in recepcijski kontekst, v pisanju v dveh jezikih ali simultanem dvojezičnem pisanju pa je videl novo kakovost sodobne koroške literature (Strutz 1998: 28–29, 31).

Literatura, ki ni več zadeva naroda, potemtakem tudi ni več manjšinska niti nujno regionalna. Tako je Florjan Lipuš leta 1994 zapisal, da slovensko pišoči avtor na Koroškem ne piše niti za narodno skupnost v deželi niti zaradi nje niti za neko narodno celoto, temveč samo zaradi sebe in za sebe. Pisatelj naj meri samo na jezik, njegov edini cilj bi moral biti ustvarjanje dobrih besedil. Ker je kulturna politika slovenske narodne skupnosti v jeziku zmeraj videla samo tehnično komunikacijsko sredstvo in je slovenščino nivelizirala navzdol, med pišočim, ki mu je jezik kulturna dobrina, in njegovim ljudstvom, ki je jezik degradiralo v sredstvo, ne more biti soglasja. Zato njegova besedila, ki se morajo razlikovati od njegovih ljudi, ne morejo biti napisana zanje in jih tudi ne morejo brati, avtorju pa preostaja samo notranja emigracija. Lipuš sicer zapiše, da čuti pripadnost slovenskemu kulturnemu krogu, vendar trdi, da to ne vpliva na njegovo pisanje. Ne zanima ga, h kateremu narodu se slučajno prišteva in za katerim hribom je doma, zanima ga samo, kje v človeški družbi je lahko to, kar je (Lipuš 2000: 309–311).

Če sledimo tukaj in prej navedenim Lipuševim izjavam, se je sodobna koroška slovenska literatura razvijala na podmeni avtohtonosti in ob naslanjanju na osrednji slovenski prostor iz prvotnih narodno- in literarnoemancipacijskih prizadevanj mimo obdobja angažiranosti za narodno skupnost v individualno umetniško ustvarjanje. S tem so preseženi sistemi in podsistemi nacionalnih in regionalnih literatur, kar pa ne pomeni, da je to ustvarjanje prenehalo biti sestavni del le-teh, temveč kaže, da se je literatura koroških Slovencev notranje razčlenila, tudi kar zadeva izbiro jezika, saj Lipuš mimogrede omenja, da prinaša dvo- in večjezičnost pišočemu in bralcu tudi neizmerljive prednosti (prav tam: 310).

Dvojezične, nemške in drugojezične pisave koroških slovenskih avtorjev je mogoče brez večjih težav obravnavati na osnovi primerjalnih in regionalističnih raziskovalnih pristopov ali individualnih avtorskih poetik, a slovenski oz. slovenistični literarni vedi in manjšini sami povzroča odmik od slovenščine vendarle vrsto vprašanj in dilem. Tako je Silvija Borovnik glede slovenske književnosti v Avstriji po eni strani sodila, da se nahaja na napetem stičišču regionalnih in nadregionalnih tradicij ter zgodovinskih in modernih, kulturnih in narodnih identitet, po drugi strani pa se ji je zdel pojav, da nekateri »slovenski avtorji« pišejo tudi v nemščini ali prevajajo lastne tekste v nemščino, »vsaj s stališča ohranjanja slovenske kulture v Avstriji prej žalosten kot razveseljiv«, vzrok tega pa je videla v pešanju jezikovne zmogljivosti v slovenščini (Borovnik 2002: 52, 54, 69). Podobno piše

Slovenska literatura na avstrijskem Koroškem: manjšinska – regionalna? 11 v prispevku Medkulturnost slovenske književnosti na avstrijskem Koroškem: »Najbolj žalostni smo, čeprav je treba tudi to dejstvo sprejeti, kadar slovenščino v njihovi literaturi povsem zamenja nemščina« (Borovnik 2008: 53–54), medtem ko je v članku Dvojezičnost slovenske književnosti v Avstriji kot odraz dvojne identitete predstavnike slovenske književnosti v Avstriji označila kot vzročne primere »medkulturnosti v književnosti« in se spričo nenehnega spreminjanja sveta spraševala, »ali lahko še sploh v kateri državi govorimo o enonacionalni, enojezični književnosti, o nekakšni monokulturi« (Borovnik 2012: 437).

Pojav nemških pisav seveda ni novost, a je bil problematiziran šele, ko je zajel tudi dobršen del mlajše koroške slovenske avtorske generacije.2 Slovenska literarna veda je obravnavala tudi ta besedila, a ne dosledno in ni prav jasno, ali gre za del slovenske literature oziroma literature slovenske manjšine na Koroškem. Možen odgovor na vprašanje, kam umestiti nemško pisanje koroških slovenskih avtorjev, daje članek Večjezičnost v sodobni poeziji Slovencev v Avstriji: multikulturnost ali asimilacija? Davida Bandlja. Bandelj pod pojmom književnost Slovencev v Avstriji razume literarni podsistem slovenske književnosti, ki »že od 18. stoletja dalje bogati s svojim doprinosom tudi osrednjo slovensko literaturo in kulturo« in je »sestavni del slovenske literature«, z ozirom na ugotovitve Johanna Strutza pa opozarja, da nekatere avtorje zaradi nemško pisane lirike ni več mogoče imeti zgolj za slovenske, ker obvladajo tako slovenski kot nemški literarni sistem. Njihova literatura ni niti samo slovenska niti samo nemška in bi rada kanonizirala literaturo, ne pa koda – jezika, v katerem se ta literatura piše (Bandelj 2008: 159, 161). Avtor pripominja, da raba nemščine kot privilegiranega jezika »prav gotovo ne govori v prid razvoju sodobne poezije v slovenskem jeziku med Slovenci v Avstriji«, vendar meni, da literatura obstaja zunaj kalupov kot multikulturnost in asimilacija in da bo obstajala, dokler bo obstajal kod (prav tam, 174). Kakšen bo ta kod v prihodnosti, pušča odprto, verjame pa, da bo poezija Slovencev v Avstriji doživljala dvojno renesanso –

po eni strani zaradi klasično navdahnjenih pesnikov, ki bodo gojili svojo pesem v slovenskem jeziku in omogočali, da se le-ta razvije kot delež celotne slovenske literature; po drugi strani pa bodo dvojezični in večjezični pesniki brisali mejo med literaturama na Koroškem, ki je že zmeraj predvsem jezikovna, in ustvarjali »koroški literarni prostor«, ki bo neodvisen (nikakor pa ne nepovezan!) bodisi od nemško-avstrijske bodisi od osrednje slovenske literature. (Bandelj 2008: 175.)

2 Janko Ferk (Der verurteilte Kläger, 1981; Am Rand der Stille, 1991; Landnahme und Fluchtnahme, 1997; Brief an den Staatsanwalt, 2008), Fabjan Hafner (Gelichter + Lichtes, 1991; Freisprech- anlage/Brezročno govorjenje/Vivavoce, 2001), Jani Oswald (Babi/ylon, 1992; Achillesverse. Kein Heldenepos, 1996; Frakturen, 2007; Andante Mizzi, 2010; Quaran Tanja, 2013), Jozej Strutz (Orgel des Sonnenlichts/Orglanje svetlobe, 1995), Kristijan Močilnik (Waches Schwester oder Die soziale Evolution der planetaren Liebe, 1999; psevdonim Miriam Schöfman), Maja Haderlap (Gedichte/ Pesmi/Poems, 1998; Engel des Vergessens, 2011), Rezka Kanzian (Cvet na gnojišču/Schattenblüten, 2006; Krivopétnica/Heimsuchung, 2010), Ferdinand Skuk (Der Heimat treu, 2007). 12 Andrej Leben

Ta model temelji na kriteriju jezika, ki gradualno odloča o tem, kdaj so dotična besedila del (koroške) slovenske literature in kdaj ustvarjajo »koroški literarni prostor«. Strogo ločevanje po jezikovnih merilih pa bi pomenilo, da npr. roman Engel des Vergessens (2011) Maje Haderlap ne bi mogel biti del koroške slovenske literature, čeprav ga je napisala koroška Slovenka. Nerazrešeno je tudi vprašanje, kam uvrstiti besedila neslovenskih avtorjev, ki uporabljajo slovenščino in/ali pišejo o temah, ki zadevajo zgodovinski, življenjski in izkustveni svet manjšine, kot npr. roman Mara Kogoj (2007) Kevina Vennemanna ali dramska proza Immer noch Sturm (2011) Petra Handkeja, ki je v imaginarij svoje družinske zgodbe vnesel partizansko izkušnjo, v besedilo pa slovenščino. Ali gre za literaturo, ki ni več zgolj »nemška«, in prihaja do brisanja mej med literaturama in soustvarjanja »koroškega literarnega prostora« tudi pri neslovenskih avtorjih?3 Potemtakem bi moral ta prostor zaobjemati množino vseh pisav, ki ga predstavljajo, ne glede na jezik in poreklo ustvarjalcev.

Tudi če naj bo jezik osnovno merilo, sta kategoriji manjšinskosti in regionalnosti vsekakor preozki za sodobno slovensko literarno ustvarjanje na Koroškem, saj ga sooblikujejo tudi avtorji iz Slovenije, za katere ni vedno mogoče trditi, da so se »naturalizirali« ali da bi si to nujno želeli. Anita Hudl, ki je svoje pisanje usklajevala tudi s potrebami lokalnega prosvetnega dela, je bila konec šestdesetih let ob prihodu na Koroško po lastni izjavi sprejeta kot tujka, ki bi se morala povsem podvreči slovenski vaški tradiciji, če naj bi obveljala za Slovenko (Obid 1998: 122). Podcenjujoč odnos do Slovencev iz Slovenije je opazila tudi Alenka Hain, aktualno najvidnejša slovenska dramatičarka na Koroškem. Ko sodeluje z mladinskimi skupinami in z njimi ali zanje piše gledališke scenarije, obravnava tudi koroške teme, a njene samostojne drame nimajo tega obeležja (Destovnik 2007: 158–159). Vinko Ošlak pogosto sega po koroških motivih in je praviloma upoštevan v novejših pregledih koroške slovenske literature, toda recepcijsko je vendar udomačen v osrednjem slovenskem prostoru. Da tudi najmlajša slovenska literatura, ki nastaja na Koroškem, ni zgolj manjšinska, pokaže primer leta 2011 izdanih pesniških zbirk Kvine Hutterer, Amine Majetić in Nine Zdouc, treh absolventk slovenske gimnazije v Celovcu. Prvi dve sta iz Slovenije, slednja je koroška Slovenka in samo iz njene poezije odseva koroška slovenska stvarnost. Glede na to, da aktualno slovensko literarno ustvarjanje na Koroškem ni nujno povezano z manjšino in da tudi drugod v Avstriji nastaja slovenska literatura, ni presenetljivo, da ga slovenska literarna veda v novejšem času obravnava tudi z vidika literarnega ustvarjanja Slovencev v Avstriji in s tem vzpostavlja širši avstrijski (pod)sistem slovenske literature.

3 Mednje sodijo Tina Leisch (Elf Seelen für einen Ochsen, 2003), Bernd Liepold-Mosser (Romeo & Julia, 2007; Partizan, 2008, Prežihove sanje/Prežihs Traum, 2010), Simone Schönett in Harald Schwinger (Zala, 2010).

Slovenska literatura na avstrijskem Koroškem: manjšinska – regionalna? 13

Sklep

Literatura Slovencev na avstrijskem Koroškem se je v estetskem, jezikovem in tematskem pogledu ter z ozirom na biografije ustvarjalcev toliko zdiferencirala, da je ni več mogoče obravnavati niti samo kot manjšinsko niti samo kot regionalno niti kot zgolj slovensko. Raznovrstnost individualnih avtorskih poetik, ki sega od slovenskih pisav preko hibridnih oblik do pisanja v nemščini in drugih jezikih, nemara zahteva nove prijeme, ki bodo dopolnili nacionalne, regionalne, medkulturne in univerzalistične pristope in bodo lahko zaobjeli tudi besedila neslovenskih avtorjev, ki soustvarjajo literarne podobe koroške stvarnosti in katerih pisanje se prepleta s slovenskim literarnim sistemom.

Literatura

Bandelj, David, 2008: Večjezičnost v sodobni poeziji Slovencev v Avstriji: medkulturnost ali asimilacija? Košuta, Miran (ur.): Slovenščina med kulturami. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije (Zbornik Slavističnega društva Slovenije 19). 159–176. Borovnik, Silvija, 2002: Delež Koroške v sodobni slovenski prozi. Jesenšek, Marko (ur.): Nacionalno – regionalno – provincialno. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije (Zbornik Slavističnega društva Slovenije 13). 52–76. Borovnik, Silvija, 2008: Medkulturnost slovenske književnosti na avstrijskem Koroškem. Košuta, Miran (ur.): Slovenščina med kulturami. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije (Zbornik Slavističnega društva Slovenije 19). 43–54. Borovnik, Silvija, 2012: Dvojezičnost slovenske književnosti v Avstriji kot odraz dvojne identitete. Stankovska, Petra, Wtorkowska, Maria, in Pallay, Jozef (ur.): Individualna in kolektivna dvojezičnost. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 437–449. Destovnik, Irena, 2007: Alenka Hain. Koroški koledar 2008. Celovec: Drava. 154–159. Detela, Lev, 1972: Slovenska koroška povojna literatura. Mladje 11. 42–62. Detela, Lev, 1977: Povojni slovenski koroški pesniki in pisatelji. Obrazi sodobne koroške književnosti v slovenskem jeziku. Esejistična razmišljanja o slovenski povojni literaturi v Avstriji. Celovec: Družba sv. Mohorja. Detela, Lev, 1992: Die Literatur der Kärntner Slowenen und die slowenische Literatur. Ferk, Janko, in Legge, Ludwig (ur.): Der Flügelschlag meiner Gedanken. Referate und literarische Beiträge des Symposiums »Tage der Kärntner slowenischen Literatur« in Marburg an der Lahn. Celovec in Dunaj: Mohorjeva založba. 11–34. Grafenauer, Ivan, 1946: Slovensko slovstvo na Koroškem – živ člen vseslovenskega slovstva. Grafenauer, Bogo, Ude, Lojze, in Veselko, Maks (ur): Koroški zbornik. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 284–343. Haderlap, Maja, 1986: O iskanju in izgubi centra. Koroška slovenska literatura mladih in osrednji slovenski prostor. Mladje 63. 6–11. Hafner, Stanislaus, in Prunč, Erich, 1986: Die Literatur der nationalen Minderheiten. Spiel, Hilde (ur.): Kindlers Literaturgeschichte der Gegenwart. Autoren, Werke, Themen, Tendenzen seit 1945. Die zeitgenössische Literatur Österreichs. Zürich in München: Kindler. 671–688. 14 Andrej Leben

Kmecl, Matjaž, 1973a: Književnost zamejskih koroških Slovencev po plebiscitu. Prunč, Erik, in Malle, Gustav (ur.): Koroški kulturni dnevi I. Zbornik predavanj. Maribor: Obzorja. 151–165. Kmecl, Matjaž (ur.), 1973b: 9. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Kmecl, Matjaž, 1979: Slovenska Koroška in slovenska matična literatura. Prunč, Erik, in Malle, Gustav (ur.): 10. koroški kulturni dnevi. Zbornik predavanj/10. Kärntner Kulturtage. Almamach der Vorträge. Maribor: Obzorja; Celovec: samozaložba. 122–129. Lipuš, Florjan, 1966: Literatura na zatožni klopi. Mladje 6. 24–27. Lipuš, Florjan, 1968: Kulturni položaj koroških Slovencev. Naši razgledi 17/22. 576. Lipuš, Florjan, 1972: Diskusijska podlaga za literarni koncept koroških Slovencev. Mladje 11. 1–2. Lipuš, Florjan, 1974: Literarno ustvarjanje na periferiji dveh kulturnih središč. Naši razgledi 23/1. 8–9. Lipuš, Florjan, 1983: Na rob koroški literaturi. Naši razgledi 32/11. 328–329. Lipuš, Florjan, 2000: Zum literarischen Selbstverständnis und zur Perspektive: Wie produziere ich als slowenischer Autor in Kärnten? Amann, Klaus, in Strutz, Johann: Lipuš lesen. Texte und Materialien. Celovec, Dunaj, Ljubljana in Sarajevo: Wieser. 309–312. Obid, Vida, 1998: Anita Hudl. Zwischen Anpassung und Identität. Strutz, Johann (ur.): Profile der neueren slowenischen Literatur in Kärnten. Monographische Essays. 2., razširjena izdaja. Celovec: Mohorjeva založba. 119–124. Oswald, Jani, 1986: Koroška slovenska literatura in avstrijski literarni prostor. Mladje 63. 12–17. Paternu, Boris, 1973: Problem dveh tipov slovenske literature s posebnim ozirom na njen koroški del. Prunč, Erik, in Malle, Gustav (ur.): Koroški kulturni dnevi I. Zbornik predavanj. Maribor: Obzorja. 87–99. Paternu, Boris, 1991: Hemmung und Freiheit in der slowenischen Literatur in Kärnten. Die Slowenische Literatur in Kärnten. Ein Lexikon. Celovec: Drava. 153–175. Paternu, Boris, 1991: Vprašanje zavrtosti in prostosti v slovenski književnosti na Koroškem. Sodobnost 39/1. 1–14. Pogačnik, Jože, 1972: Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo (oris izhodišč in ocena vrednosti). Trst: Zaliv (Kosovelova knjižnica 5). Prunč, Erich, 1973: Ustna in pisna tradicija v slovenskem slovstvu na Koroškem. Kmecl, Matjaž (ur.): 9. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. 59–69. Strutz, Johann, 1989: Eine »kleine Literatur«. Zur Soziologie und Ästhetik der neueren slowenischen Literatur in Kärnten. Profile der neueren slowenischen Literatur in Kärnten. Monographische Essays. Celovec: Mohorjeva založba. 11–35. Strutz, Johann, 1998: Eine »kleine Literatur«. Zur Soziologie und Ästhetik der neueren slowenischen Literatur in Kärnten. Strutz, Johann (ur.): Profile der neueren slowenischen Literatur in Kärnten. Monographische Essays. 2., razširjena izdaja. Celovec: Mohorjeva založba. 11–32.

Slovenska literatura na avstrijskem Koroškem: manjšinska – regionalna? 15

Šlibar, Neva, 1998: »Lies adagio«. Zur Lyrik und Prosa Janko Ferks. Strutz, Johann (ur.): Profile der neueren slowenischen Literatur in Kärnten. Monographische Essays. 2., razširjena izdaja. Celovec: Mohorjeva založba. 169–187. Zablatnik, Pavle, 1985: Die Literatur der Kärntner Slowenen vom Jahre 1918 bis zur Gegenwart. Vospernik, Reginald, idr. (ur): Das slowenische Wort in Kärnten. Schrifttum und Dichtung von den Anfängen bis zur Gegenwart/Slovenska beseda na Koroškem. Pismenstvo in slovstvo od začetkov do danes. Dunaj: Österreichischer Bundesverlag. 175–213.

Silvija Borovnik UDK 821.163.6(436.5)–3.09Lipuš F. Univerza v Mariboru Filozofska fakulteta

LIPUŠEVI DELI BOŠTJANOV LET IN POIZVEDOVANJE ZA IMENOM KOT SKLEPANJE KROGA S KREPKEJŠO ČRTO1

V najnovejšem proznem besedilu Florjana Lipuša z naslovom Poizvedovanje za imenom, ki je izšlo v letu 2013, deset let po zadnjem objavljenem delu Boštjanov let iz leta 2003, je zanimivo opazovati, v čem sta si besedili podobni, kje se dopolnjujeta in kako zadnje izhaja iz vseh prejšnjih, pa tudi prestopa okvir vsega doslej napisanega.

Ključne besede: Lipuševa proza, slovenska književnost v Avstriji, slovenski jezik kot identiteta

Roman Boštjanov let (2003) je sporočilno in jezikovno-slogovno zelo nabito besedilo z malo zunanjega dogajanja, zato pa z veliko pretanjenega, notranjega. Umeščen je v ozko in temačno dolino, ki tudi z imenom Tesen izraža tesnobo, vklenjenost in svet omejenih možnosti. Osamljenemu doraščajočemu Boštjanu se v tej puščobi »pripeti Lina«, sprva še napol otroška ljubezen, ki sčasoma preraste v resnejše in globoko ljubezensko čustvo. Opazovanje tega dekleta, prvi stiki in srečanja z njo tvorijo v romanu smerni motiv, okrog katerega se napletejo še številni drugi. Nekateri od njih, na primer vseprisotna vas, »žnergava in žnedrava«, ki vse in vsakogar nadzira, opredeljujejo vsako Lipuševo delo in zarisujejo okvir, v katerega so postavljene različne zgodbe o fantu, ki je kot otrok med drugo svetovno vojno ostal brez matere, odraščal v skrajno revnih in odtujenih družinskih razmerah, nato pa s pomočjo ljubezni do dekleta iskal samostojno pot v svet. Prav tak je motiv vračanja v domačo vas, k rojstni hiši, ki se je zrušila sama vase in v kateri je potekal kratek čas fantovega še srečnega

1 Članek je nastal v okviru raziskovalnega dela programske skupine P6-0156.

Jezik in slovstvo, letnik 58 (2013), št. 4 18 Silvija Borovnik otroštva. Tega spremlja motiv spomina na babico, ki je pozneje umrla, na kravo, ki je poginila od lakote, in na družino, ki se je pričela pogrezati v nesrečo. Motiv spomina na mater, ki so jo sredi peke kruha hitlerjanci odvedli v koncentracijsko taborišče, od koder se ni več vrnila, je prav tako zarisan že v prejšnjih Lipuševih delih. V vseh je prisoten vsaj kot rahel spomin, včasih tudi kot groteskni preblisk, v Boštjanovem letu pa se razraste v samostojno zgodbo. Če je bil Lipušev roman Zmote dijaka Tjaža (1972) grajen na motivu prestroge katoliške vzgoje, na Tjaževem odporu zoper neživljenjske religiozne prepovedi in zapovedi ter na njegovem (neuspešnem) boju za osebno svobodo, potem pomeni roman Boštjanov let nekakšno predzgodovino Tjaža. Prinaša avtobiografsko zgodbo o tem, kaj se je dogajalo, preden je Tjaž odšel v katoliški vzgojni zavod, ta zgodba pa pripoveduje predvsem o nekaznovanem zločinu, ki je bil storjen nad njegovo družino in ki je vplival na vse njegovo nadaljnje življenje. Boštjan je namreč mlajši Tjaž, v Boštjanovem letu so tematizirana Tjaževa otroška leta.

Boštjanovo otroštvo je opredelila predvsem materina smrt. Mater je odvedel žandar Ugav, domači izdajalec, Slovenec, ki je simpatiziral s Hitlerjem, in to dejstvo je v romanu prav dobro prepoznavno. Lipuš je s tem romanom dregnil v tabu temo, namreč da so bili med koroškimi Slovenci tudi mnogi, ki so zagrešili zločine nad svojim narodom, tako da so z ovajanjem pomagali nacistom, da so bili njihovi zvesti sledniki. In tudi to, da se večini izdajalcev po končani vojni ni zgodilo nič, da niso nikoli odgovarjali za svoja dejanja, je v romanu poudarjeno. Namreč tudi Ugavov zločin je ostal nekaznovan, domača država pa mu je po končani vojni celo omogočila mirno življenje pod novim, izmišljenim imenom. To je zgodovinski kontekst, v katerega je postavljena Boštjanova zgodba, to je Lipušev Obtožujem!, zapisan devet let pred izidom romana Angel pozabe (2011) Maje Haderlap s podobnim sporočilom.

Boštjanovo zgodbo zapisuje Lipuš nadvse lirično in skrajno pretresljivo. Po materini smrti je v družini zazijala praznina, povsod se je »razlegala pustota«. Boštjanov oče se v tej tragediji ni znašel, umaknil se je v molk, in edina fantova zaščitnica je ostala ostarela babica, ki pa je kmalu umrla. Na mestih, kjer opisuje babičino umiranje, se Lipuševa pripoved prevesi v grotesko, ki z natančnimi črtami zarisuje »metuzalemko matildo«, ki je »prehitela starko babico«. Čustveno zapuščeni otrok Boštjan doživlja zaradi tega prave more, prikazuje se mu škopnik, ki se »slamnato reži«, v bližini pa ni nikogar, ki bi ga potolažil in mu izkazal vsaj skopo mero ljubezni. Otrokova osamljenost je prikazana s skrajnimi sredstvi, na primer na mestu, ko se z bratom odpravita v dolino, »zgrešena otroka ob zgrešenem času na zgrešenem kraju«, poiščeta Ugava, ki jima je odpeljal mater, in ga vprašata, ali je »mati že opravila« in kdaj se vrne. Ugav pa ju odpravi zgolj s praznimi izgovori in z lažmi.

Razraščanje družinske nesreče se prevesi v trenutek, ko mora družina zapustiti dom in se odseliti »v poden«, ta trenutek pa je v romanu opisan v povedi, ki je dolga kar eno stran (Lipuš 2003: 48–49). Po tem se oče »zaklene v molk«, izbere

Lipuševi deli Boštjanov let in Poizvedovanje za imenom ... 19

si novo ženo ter se ne zmeni za to, da se njegov Boštjan na novo okolje nikakor ne more navaditi ter da zelo trpi, da povsod vidi strahove, »sanja sive in rumene sanje«, poleg tega pa je še tepen za vsako malenkost. Motiv neprimernega, grobega fizičnega kaznovanja otrok, pretepanje s hišnim žegnom, ki pomeni že pravo zlorabo, je v romanu zelo poudarjen, zapisano pa je celo, da bi morali starši bolj spoštovati svoje otroke, da bi jih morali imeti radi in jim dopustiti predvsem igro. Boštjanov oče je namesto tega prepričan, da igrače otroke odvračajo od dela ter da mehkužijo njihov značaj: »Igrače so krive, če je kdo slabič in kratkega pogleda in se vidi že od daleč, da je na strmem klancu zdrknil hudiču z voza« (prav tam: 55). Boštjan se tako s svojimi frnikolami igra na skrivaj. Nova domačija je do Boštjana izločevalna, mačeha mu ne daje občutka, da je tam doma in da ga jemlje za svojega, poleg tega na domačiji vlada velika skopost, »vohrnija, da še mačkam niso dovolili loviti na sosedovem« (prav tam: 91); na takih mestih je Lipuševa pripoved tudi duhovito ironična. Več grenkobe pa je prisotne, ko pisatelj opisuje hišo brez ljubezni: »Ljubezen ni veljala nič, niso je poznali in ni bilo besede zanjo, tudi tista med možem in ženo je bila navržek in stvar naključja, če je bila sreča mila« (prav tam: 92).

V Boštjanovem letu je bolj izrazito kot v drugih delih tematiziran odnos med očetom in sinom. Drug do drugega ne najdeta poti, predvsem zaradi očetove trdote, zaradi njegovega prepričanja, da je treba vedno le delati, garati od jutra do večera. Oče si s težaškim delom drvarja zapolnjuje praznino, le-to pa skuša na enak način zapolniti še pri sinu. Boštjan mora tako očetu pogosto pomagati pri drvarjenju v gozdu, pri težkem delu, ki je za njegovo starost neprimerno. Do tega dela čuti odpor, ne izpolnjuje ga ne čustveno ne intelektualno, ta odpor pa je v romanu izražen z nadrealističnim motivom, ko Boštjan med podiranjem drevesa le-to obrne, ga »zaokrene sredi padanja«. Na tak način se upre očetu in njegovemu priganjanju. Ta motiv spominja na Tjaževo praskanje v katoliškem vzgojnem zavodu, ko Tjaž iz odpora zoper zapovedane molitve in nenehna omejevanja razpraska sošolcu čevlje, praska pa nadalje še po svetnikih in svetnicah v cerkvi. Obe dejanji v obeh romanih, v Zmotah dijaka Tjaža in v Boštjanovem letu, povzroči globoka čustvena stiska, brezizhodnost, ki preraste v veliko hrepenenje po ljubezni in svobodi.

V svetu, v katerem odrašča Boštjan, podobno kot Tjaž v Zmotah dijaka Tjaža, torej ni prostora za ljubezenska čustva. Boštjan pa se, enako kot Tjaž, zaljubi, čeprav se ne bi smel, kajti njegova vzgoja je strogo katoliško orientirana, zatiralna. Pripovedovalec jasno obtožuje katoliško cerkev, da vzgaja ljudi v čustvene in spolne pohabe, da je njen odnos do telesnosti nenaraven. Pri tem pozorno in ironično opazuje, kako cerkev reprezentira ženska telesa: »Svetnice so brez trupa in brez okončin, kakor nune brezspolna bitja, od las do gležnjev so zakrinkane pokvečenke v detečjih povojih« (prav tam: 82), pri čemer hudomušno ugotavlja, da so v katoliški cerkvi »goli le moški«. Njegov odpor do take vzgoje je v romanu najbolj izrazit in oster ter preraste v satiro. Cerkev imenuje »dično akropolico«, v katero si hodijo ljudje »zagotavljat paradiž« in nosijo pri tem »vodo na rešetu« 20 Silvija Borovnik

(prav tam: 79), verske procesije so »velik kokodajc, pa malo jajc« (prav tam: 54), angele imenuje »zlatokrile nagce«, župnike pa »pekloslovce« (prav tam: 111), ki »z bavbavom drže otroke v strahu in s hudičem babe pri koritu« (prav tam: 87). Katoliška cerkev je zanj licemerna institucija, pogoltna na denar in drugo premoženje, s krvavo zgodovino preganjanja drugače mislečih in drugovernih (prav tam: 85). Tako tudi Boštjanu ne pomaga, ko pri sveti Marjeti prosi za svojo mater. Svetnica Marjeta v domači cerkvi ostane nema, otrok Boštjan pa osamljen kot prej.

Osrednji del v romanu Boštjanov let zavzema tema materine smrti v nemškem koncentracijskem taborišču, v plinski celici. To je izredno pretanjen, liričen zapis, zarisan z neizmerno bolečino otroka, ki je mater pogrešal vse življenje (prav tam: 120–122). Kot otrok je nekega dne zaslutil, da mu mati sporoča svojo smrt, da mu daje znamenje, in ugledal je njeno podobo umiranja:

Odstrlo se mu je, nenadoma je sprevidel, mrena se je razpustila, tu se mu mati pojasnjuje. Vidi jo med barakami, v dvoje z domačinko, v troje na pogradu, v formaciji med barakami. Prej se mu ni mogla razodeti, do zadnjega je zadrževala vest pri sebi, ker so bili dnevi taki, da je ni mogla utrniti v sebi. Negotovost, ali se bo grozi plinske kamre ognila ali se ne bo, je bila kriva, da je odlašala do zadnjega. Še v plinski kamri, pod šobami, kjer se je potem le znašla med ženskami, stlačena v gmoto, se je potajila, pa tudi njiva ekonomsko nad glave dvignjenih rok jo je premotila, nenadnost gneče jo je poparila. /…/ Še pod šobami ni verjela, rožnogleda optimistka, lahkoverna zapeljanka, mladenka z gore, obetajoča si hribe in doline, ni verjela, da so se čuda izčrpala, da v tem tlačenju, na tej tesni njivi, ni več prostora za kako čudo. Še pod plinovodnimi šobami se je besede otepala, je vest pridrževala, tajila dogajanje, boječ se, če mu pritrdi, da ga sama ne pospeši /…/. (Lipuš 2003: 120–121.)

Slika grozljive materine smrti v plinski celici kot nazorna slutnja doseže njenega Boštjana:

Ko so šobe v stropu potem opravile svoje in jo je prenaredilo, ko so se natlačena telesa le malo posedla in so tudi dvignjene roke odgnale valove, ležale križem vprek; ko so se telesa stoje razpuščala do kraja v smrt, razgaljena v mukah, in se je potem gmota ponižala le za pregib v kolenih, se v celem malo nagnila v pošev, a še vedno stala pokonci; ko so natlačena trupla, tista pri vratih, potem prva popadala v odpiranje, se je nora vest sama od sebe izvila iz života, zafrlela iz plinske kamre, poletela proti domu, dosegla Boštjana sredi ceste z živili v nahrbtniku, pripravljenimi za očeta. (Lipuš 2003: 121–122.)

Razmišljanje o smrti matere, ki ni »izdihnila«, temveč je smrt »vdihnila«, kakor pravi pripovedovalec, dobiva groteskne podobe: njena duša skupaj z drugimi zaplinjenimi ne najde poti v raj, v nasprotju z dušo izdajalca Ugava, ki mirno izdihne doma, »ob ljubkem jezercu« (prav tam: 123). Mater je »lahkotno, s plinom požlahtnjeno, jo je hrsk hrsk sežigalna peč pohrustala« (prav tam: 123).

Lipuševi deli Boštjanov let in Poizvedovanje za imenom ... 21

Ob stopnjevanju te groteskne groze se kar najbolj natančno oblikuje tudi pripovedovalčev jezik, prepreden tudi na takih (avtobiografskih) mestih s številnimi jezikovnimi iznajdbami in celo z igrami, ki naj bi natančno ponazorile določeno sliko. Mater, ki se vsaj mrtva vrne k Boštjanu, imenuje pripovedovalec »pepelarka«, ki se mu je »razodela v svojem dotrajanju«: »Pepelarka se je vrnila iz kraja storitve, se zamešala v njegovo jutro /…/« (prav tam: 126). In še: Boštjanu je mati »posevala pod noge«, nato pa »orosila tudi grmovo vejevje gori na planotki in vatasto opredla rumenordeče sadežke« (prav tam). Na takih mestih vidimo značilno Lipuševo prepletanje srhljive groteske z liričnimi prvinami, značilnimi za vse njegovo pripovedno ustvarjanje.

V romanu, ki je sicer tragično ubran, pa ne manjka zabavnih mest, ki so vsa pospremljena s posebnimi jezikovnimi izrazi. Zlasti duhovite besedne zveze so namenjene slikam nekaterih vaških žensk, pobožnjakaric, ki jih Lipuš imenuje »obirčnice«, »stikačice« (prav tam: 69), »z izredno božjo gnado obdarjene vohljačice«, ki »so štarehale po tujih kotih«, »stebrice verskega migljanja« (prav tam: 92) z »izsušenimi razpočinami«; le-tem pa namenja tudi nekoliko širše ironične komentarje, kot npr. ostareli vaščanki Črtelovki: »Mlada je norela, stara nabira krajtlehe in strupe /…/« in:

Mlada ga je kidala, žvrgolela v norih letih, zdaj je v letih, ko se ji zobje podirajo od žebranja. Ena tistih je, ki so mlade neukrotljive, stare svete.« (Lipuš 2003: 73.)

Toda čeprav je Lipuš pisatelj, ki je vse življenje preživel na slovenskem Koroškem v Avstriji, v njegovih delih ne bomo našli nemščine. Slovenščina mu pomeni uporno izražanje identitete, ki pa ni zavezana le knjižnemu jeziku, temveč tudi koroškemu narečju. Koroških izrazov je tudi v Boštjanovem letu veliko, v besedilo so vpleteni samoumevno in kot nianse, s katerimi je določeno dogajanje mogoče še bolj natančno in nezamenljivo poimenovati, npr. neštete barti, neštetobart (neštetokrat), ensambart (samo enkrat), se mu je narajmala (se mu je pripetila), kolesa so se razgnecala (razrahljala), nekoga so oblegale žleht misli (hudobne misli), drugod srečujemo pečovje (kamenje), v gorah so samošne kmetije (kmetije na samem); vse to ob številnih neologizmih, ki so plod pisateljeve avtorske iznajdljivosti in veselja do preizkušanja jezika, npr. pot daljnjica (daljša pot), je mencoritil (mencal), pedenjski podzid (hišni podzidek), nalezena gorest (grenkoba), grehi trdci (trdi grehi). Lipušev jezik, tako knjižni kot narečje, izraža pisateljevo iskrivost, večkrat hudomušnost, pa tudi pristno raziskovalno veselje, ki je povezano s stilističnim garaštvom, s katerim je oblikoval vsako svoje pripovedno delo. Slovenščina je zanj svetinja, to je njegova materinščina, njegovo »ime«, do nemščine kot vsiljenega jezika in jezika, v katerem so njega in njegov narod poniževali, pa čuti odpor. O tem piše večkrat, tudi v krajših besedilih, ki jih je objavljal že v Mladju, ponovno in z resignativno bolečino pa tudi v svojem doslej zadnjem objavljenem delu, v Poizvedovanju za imenom (2013). Če se namreč Boštjan na koncu romana Boštjanov let še lahko reši v svetlobo, in sicer z ljubeznijo do dekleta, se Tjaž v Poizvedovanju za imenom ne more rešiti 22 Silvija Borovnik nikamor več. Njegov jezik, slovenščino, so namreč v sodobnem času pričeli zatajevati Slovenci sami.

Ko je leta 2003 izšlo prozno delo Florjana Lipuša Boštjanov let, je pisatelj izjavil, da je to njegovo zadnje objavljeno delo, v letu 2013 pa si je premislil in svojemu bogatemu opusu, za katerega je leta 2004 prejel Prešernovo nagrado, dodal še novelo Poizvedovanje za imenom. To novo delo ne pomeni nikakršnega recikliranja že napisanega, razumemo pa ga lahko, kakor je pisatelj sam izjavil v nekem radijskem intervjuju, kot »sklepanje kroga s krepkejšo črto«. Poznavalci Lipuševega dela vidimo v tej prozi združitev vseh njegovih obravnavanih tem, ki jim pisatelj dodaja še nekaj novih, doslej nekoliko manj osvetljenih, nekatere pa se pojavljajo tudi v priostreno aktualističnem tonu, navezujočem se na sodobno problematiko življenja koroških Slovencev v Avstriji.

Novela Poizvedovanje za imenom je ponovno del predzgodovine, predzgodovine Zmot dijaka Tjaža, romana, ki je leta 1972 izšel v Mariboru, potem ko ga je avtor zaman skušal izdati v Celovcu. Roman še danes sodi med najpomembnejša in najizrazitejša modernistična dela sodobne slovenske književnosti, bil pa je avtorjevo prvo romaneskno delo, ki so mu pozneje sledila še številna druga. Lipuš je z njim zarisal lik revnega, vase zaprtega dijaka Tjaža, prihajajočega z odmaknjenega slovenskega podeželja, ki ga družina in družba pošljeta na šolanje v katoliški internat, v nekakšno pripravljalnico za prihodnji duhovniški poklic. S tem internatom, zlasti z neživljenjsko vzgojo v njem, pa se mladi Tjaž ne more poistovetiti, zlasti ker mu prepoveduje ljubezen do ženske, ki je zanj temeljno in vseobvladujoče, vsedoločujoče čustvo. Tega ne more zatajiti in se prilagoditi verskim prepovedim, ki obvladujejo njegov vsakdan. V svoji mladostni neizkušenosti zaide v popolno duševno stisko, ki jo razreši s skokom v smrt z vrha mestne kavarne. Ta roman je pretresel bralce in Lipuš je postal z njim znan tudi po Evropi, saj so ga uspešno prevedli (v nemščino Peter Handke in Helga Mračnikar). Znan je postal tudi po svojem nespravljivem razmerju do katoliške cerkve, ki ji je očital licemernost, neživljenjskost, pa tudi udinjanje vladajočemu nemštvu, ki je od Slovencev zahtevalo, da se odpovejo svojemu maternemu jeziku. Slovenščina namreč že v tem romanu nastopi kot prepovedani jezik, kot jezik, h kateremu se slovenski dijaki v katoliškem vzgojnem zavodu zatekajo na skrivaj, kot k svojemu pribežališču, potem ko so zapustili domove in jim od lastne identitete ni ostalo nič več. V romanu prepoznavamo številne pisateljeve avtobiografske črte, pa ne le njegovih, temveč tudi generacije vseh tistih, ki so v približno istem času bivali na Plešivcu, avstrijskem Tanzenbergu (poleg Florjana Lipuša še Erik Prunč, Valentin Oman, tudi Peter Handke). Zveza z resničnostjo je poudarjena, čeprav je seveda fikcijsko predelana, pa tudi jezikovno in oblikovno posebna. Ti dijaki so na Plešivcu skrivaj izdajali slovenski list Kres, pozneje, po izstopu iz internata, pa so se odločali za druge življenjske poti in niso izbrali poklica duhovnika, za katerega so bili namenjeni. Leta 1960 so v Celovcu začeli izdajati slovensko revijo mladje, pisano uporniško z malo začetnico, za katero je znano, da je pomenila odpiranje slovenske književnosti v širši, ambicioznejši, nič

Lipuševi deli Boštjanov let in Poizvedovanje za imenom ... 23

več le domačijski literarni in duhovni prostor. Enaindvajset let jo je urejal prav Florjan Lipuš, v njej je objavljal svoje aktualistične zapise, pa tudi zanimivo krajšo prozo, revija pa je bila odprta tudi vsem drugim, ne le slovenskim sodelavcem, ki so v njej želeli objavljati sodobno, eksperimentalno literaturo. Za ves Lipušev literarni opus je značilna zvestoba slovenščini, saj je pisanje v slovenskem jeziku pomenilo upor zoper nemško/avstrijsko načrtovano izginjanje slovenstva. Njegova slovenščina nikoli ni ostajala le na sporočilni ravni, le na ravni dnevnega in praktičnosporazumevalnega jezika, temveč prav nasprotno – z rabo slovenščine je pisatelj opozarjal na sposobnost njenih visokih tonov, na njeno zgodovinsko zakoreninjenost in spreminjanje skozi čas, na zmožnost njenega umetniškega pregibanja, pa tudi na resnost in norčavost, ki ju je mogoče v tem jeziku izražati, ter tako na njene zapletene slovarske kakor tudi popreproščene vsakdanje lege. Raziskovalci Lipuševega opusa pišejo o pisateljevem arheološkem raziskovanju jezika (Strutz 1994: 79–109), ki pa je kljub navidezni hermetičnosti vseskozi ostajal igriv, nagajiv in včasih obešenjaško uporniški, trmasto dokazujoč svojo avtohtono trdoživost in vztrajanje pri življenju.

Pripoved v Lipuševi najnovejši prozi se začenja v zavodu, v katerem mladina jeseni stopa v novo šolsko leto. V ta zavod prihaja Tjaž na svojo usodno pot v »vežbališču duha«, ki vzgaja in hkrati ovira. V ustanovi so učitelji le moški, v njem ni nobene ženske. Tjaž je vase zaprt fant, njegova prijateljica je tišina: »Tišina, njegova spremljevalka od mladih nog, mu je dajala tisto malo trdnosti, ki je bila potrebna za pokončno hojo in osebno preživetje« (Lipuš 2013: 8). Toda čeprav je navzven tih, je zelo občutljiv in nemiren navznoter, je oster opazovalec in tudi neizprosen kritik vsega, kar ga obdaja. O njegovi usodi, pravi pripovedovalec, bodo nekoč poročali kronisti, ki pa bodo v zvezi z njim prilagajali svojo resnico. Tjaž namreč življenje v zavodu spremlja z odporom, nanj se ne more navaditi, saj ni v njem nič osebnega, zavodski gojenci pa se čutijo razgaljene in nenehno krive. Dijaki prihajajo v zavod iz revnih družin, to so »nabranci revnega sloja in družbeno šibkega porekla«, kot taki pa primerni za pokoravanje, za ideološko indoktrinacijo. Božja volja, ki naj bi se ji uklanjali, je v tem zavodu v posesti cerkvenih veljakov in njihovih pomagačev. Le-te imenuje božjevoljci: »Božjevoljci so priostrili vid in sluh in pazili, da se ni razvnelo po kom človeško hrepenenje« (prav tam: 30). Temu zatiranju so v romanu Zmote dijaka Tjaža posvečeni obširni opisi, prav tako tudi prepovedi moške ljubezni do ženske. Podobno sliko najdemo v Poizvedovanju za imenom, vendar tokrat s hudomušno pripombo: zavod je ženske izločeval, le ravnateljeva tajnica je bila najlepša nuna. Toda Tjaž v Lipuševi zadnji prozi išče ženski dotik, tako dekliškega kot materinskega. Zavod pa ga trdo vzgaja v lažnem samoobvladovanju (prav tam: 40). Temu se pridruži še nadvlada tujega jezika, to je nemščine, za katero pisatelj zapiše, da je bila »jezik žandarjev« (prav tam: 48).

»Tjaž samotež«, kakor ga imenuje pisatelj, je torej isti Tjaž, kakršen je zarisan v romanih Zmote dijaka Tjaža in Boštjanov let, isti fant je brezdomen, prepuščen na milost in nemilost zavodskim redarjem in paznikom. Kljub temu pa Lipuš tokrat poudari nekatere njegove nove črte, na primer dejstvo, da je na zavodskem 24 Silvija Borovnik podstrešju odkril pisalni stroj, ki je osmislil njegovo bivanje in na katerega je na skrivaj pričenjal pisati v slovenščini, svoje literarne poskuse pa zbirati v snopič. Ta prva tehnična naprava v Tjaževem življenju spodbudi ukvarjanje z jezikom, ga napoti v odkrivanje pisateljevanja in jezikovnih možnosti.

Razširjena dimenzija v tej noveli, ki poglablja bolečino sicer že znanega Lipuševega osrednjega literarnega lika, pa je ponovno tematizacija Tjaževega odnosa do mrtve matere. Ta tragična zgodba iz Tjaževega otroštva zavzema v tej noveli osrednje mesto. Tjaževo »poizvedovanje za imenom« je iskanje materinega imena na nagrobnikih, v širšem smislu pa iskanje izgubljene varnosti, zavetja in otroške sreče. Iskanje materinega imena je umeščeno v še eno sobesedilo, gre namreč za opozarjanje na nacistično preganjanje Slovencev v zgodovini. V noveli je poudarjeno, da je bila Tjaževa (Lipuševa) mati žrtev izdaje domačinov: »Niso bili tujci, domačini so bili tisti, ki so izdajali in ovajali« (prav tam: 15). Bila je namreč ena mnogih Korošic, ki so jih deportirali v taborišče Ravensbrück, od koder se prenekatere niso več vrnile. Tiste pa, ki se jim je posrečilo preživeti, so ob vrnitvi v domačo vas vzbujale nelagodje in slabo vest pri domačinih. Taka resnica, kakršno zarisuje Lipuš, je neposredno in zelo jasno povezana tudi z osrednjo zgodbo romana Maje Haderlap Angel pozabe (2011), s katerim vzpostavlja pisatelj intenziven, vendar tudi polemično-kritičen medbesedilni dialog.

Pisateljica Maja Haderlap je svoj roman zgradila na babičinih pripovedih o tem, kako je bilo med drugo svetovno vojno na Koroškem in kako je preživela taborišče Ravensbrück. Najpretresljivejši del v romanu je prav tisti, ki se nanaša na mučenje jetnic v tem taborišču. Lipušev Tjaž v Poizvedovanju za imenom hoče vedeti, kako »so živele ženske v lagerjih«, ker so v istem taborišču njegovo mater ubili, medtem ko je pisateljičina babica trpljenje na srečo preživela. Tjaž, ki po vojni išče materino ime na nagrobnikih in ga ne najde (najde ga le na nagrobnikih kolektivnega spomina na vojne žrtve), nekega dne nagovori eno takih preživelih bivših jetnic, sprašuje jo po mami, a ženska le obmolči in ne more govoriti (Lipuš 2013: 37). Ko Tjaž zagleda taboriščno številko na njeni roki, jo poljubi. Tako nakaže, da razume njen molk in prestano trpljenje. Pozneje pa izve še za materino taboriščno številko. Toda bremeni ga zavest, da materine smrti ni mogel »odžalovati«, ker se tudi oče o njej ni hotel oz. mogel pogovarjati.

Lipuš v Poizvedovanju za imenom ne razširja le motiva materine smrti, temveč nekoliko tudi motiv Tjaževega odnosa z očetom. Med njima je vladala pretresljiva tujost (prav tam: 41). Očetova »vzgoja« se je gibala med molkom in tepežem, prvič pa Lipuš zapiše tudi to, da je Tjaža njegov oče poniževal, »ga dajal v nič« ter ga zares fizično maltretiral (prav tam). Piše, da se je Tjaž čutil »ničnega, ničvrednega, malovažnega« ter da v očetovem svetu za čustva ni bilo prostora. Toda kljub tem dejstvom Tjaž pokaže nekoliko razumevanja tudi za očetova dejanja. Piše, da je oče že od otroštva poznal le delo od jutra do večera, »od zarje do zarje«, da se njegovemu šolanju nihče ni posvečal ter da se je po ženini smrti

Lipuševi deli Boštjanov let in Poizvedovanje za imenom ... 25

poročil s čustveno hladno, odbijajočo žensko. Na koncu tega spomina doda, da je bil oče revež in da je tudi umrl kot revež.

Toda vrnimo se k Lipuševemu medbesedilnemu dialogu z romanom Maje Haderlap Angel pozabe, ki ga je pisateljica, sicer koroška Slovenka in v otroških letih Lipuševa učenka v šoli, napisala v nemščini. Zanj je pisateljica prejela številne nagrade, sama pa je morala tudi večkrat pojasnjevati, zakaj je roman napisala v nemščini namesto v slovenščini. Z njim je dosegla zagotovo večjo branost, kakor če bi ga napisala v slovenščini in bi bilo roman šele pozneje treba prevesti v »svetovni jezik«; tako je vsaj v glavnem pojasnjevala. Obenem naj bi jo nemščina ščitila pred spomini, ki so nanjo preveč emocionalno pritiskali (Borovnik 2012: 188). Toda Lipušu se zdi objava tega romana v nemščini zelo problematična. S tem dejstvom polemizira v delu Poizvedovanje za imenom, čeprav nista ne avtorica romana ne naslov romana nikjer izrecno navedena. Za poznavalce literarnega dogajanja na avstrijskem Koroškem pa je oboje več kot očitno. Na Koroškem zdaj, ugotavlja Lipušev Tjaž, slavijo »knjigo vseh knjig«, ki je bila napisana v »zgornjem jeziku«, v nemščini, v njem samem pa še živi spomin na čas, ko so »neznanci« na Koroškem rušili krajevne dvojezične napise s »spodnjim jezikom«, ko so preganjali slovenščino na vsakem koraku, vse od njegovega otroštva dalje. Ta roman, napisan v nemščini, zdaj Avstrijci slavijo zato, ker mislijo, da so z njim poravnane vse zgodovinske krivice, roman je njihov alibi (prav tam: 56). Tjaž pri tem zaprepadeno ugotavlja, da postajajo koroški Slovenci prestopniki v tuj jezik, in to »tudi duhovnosti zmožni, nadarjeni, oblagodarjeni s talenti, globljih spoznanj sposobni, ustvarjalni posamezniki, ki se nalašč izkoreninjajo«, ki sami sebe rujejo iz zemlje slovenstva (prav tam: 58). Njegova kritika koroških Slovencev je ostra, vendar na koncu tudi ironično resignativna: »To je nova stopnja v življenju naroda /…/«, to prilagajanje je od njegovih časov »napredovalo« in se »iz nizke stopnje dvignilo na višjo stopnjo« (prav tam). Slovenci si tako sami postavljajo nagrobnike.

Ob koncu proznega dela Poizvedovanje za imenom se Tjaž enako kot v romanu Zmote dijaka Tjaža z mestne stolpnice požene v smrt, preden pa to stori, še enkrat z bolečino razmišlja o svojem narodu, »o preoblečenih in preobutih« ter o razmerju med »zgornjim« in »spodnjim« jezikom. In medtem ko je konec romana Boštjanov let optimističen, konča se z vero v ljubezen, je Poizvedovanje za imenom besedilo s pesimističnim zaključkom. Njegov narod propada, rešitve zanj pa ni, ker ne spoštuje več maternega jezika in ga predvsem ne uporablja več. »Selimo se v muzeje,« je povedal Lipuš v že omenjenem radijskem intervjuju. Njegova interpretacija sodobnega dogajanja na avstrijskem Koroškem je povsem enoznačna. Človek, ki govori nemško in literarno ustvarja v nemščini, ni več Slovenec, tako kot »jabolko ni jabolko, če se zavali pod hruško«, in »govedo postane konj, če se zateče v konjerejčev hlev« (prav tam: 50). Obžaluje, da koroški Slovenci sami zapravljajo svoj jezik ter da se tako odtujujejo samim sebi. Prestopajo v »zgornji jezik«, v katerem so jih tepli, jim ukradli dom in prostost. So na poti med grobove. 26 Silvija Borovnik

Florjan Lipuš slovi kot izvrsten stilist in kot pisatelj, ki zna poimenovati aktualna politična dogajanja. Tudi v Poizvedovanju za imenom je ostal temu zvest, čeprav ponovno in še vedno »Tjaž samotež« v svojem prepričanju. Novela Poizvedovanje za imenom pomeni pisateljevo vrnitev k njegovemu prvemu objavljenemu romanu, k Zmotam dijaka Tjaža, prepleta in dograjuje pa tudi vse druge, že zarisane motive v njegovi prozi.

Viri

Haderlap, Maja, 2011: Engel des Vergessens /Angel pozabe/. Göttingen: Wallstein. Lipuš, Florjan, 1972: Zmote dijaka Tjaža. Maribor: Obzorja. Lipuš, Florjan, 2003: Boštjanov let. Maribor: Litera. Lipuš, Florjan, 2013: Poizvedovanje za imenom. Maribor: Litera.

Literatura

Amann, Klaus, in Strutz, Johann (ur.), 2000: Lipuš lesen. Texte und Materialien zu Florjan Lipuš. Celovec: Wieser. Borovnik, Silvija, 1988: Lipuševa mladjevska kratka proza. Naši razgledi 37/7. 212–213. Borovnik, Silvija, 2012: Dvojezičnost slovenske književnosti v Avstriji kot odraz dvojne identitete. Književne študije. O vlogi ženske v slovenski književnosti, o sodobni prozi in o slovenski književnosti v Avstriji. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. 180–192. Strutz, Johann (ur.), 1998: Profile der neueren slowenischen Literatur in Kärnten. Mit Beiträgen über Theater und Film. 2., razširjena izdaja. Celovec: Mohorjeva založba. 79–111. Denis Poniž UDK 821.163.6(436.5)–1.09Oswald J. Univerza v Ljubljani UDK 821.112.2(436.5=163.6)–1.09Oswald J. Akademija za gledališče, radio, film in televizijo

IZKORENINIL SE BOM/ MICH AUSGRABEN – POEZIJA JANIJA OSWALDA V PRESEČIŠČU DVEH SVETOV

V članku1 želimo na primeru dveh pesniških zbirk Janija Oswalda, Babylon/Babilon in Achillenverse, spregovoriti o odnosu mlajše generacije slovenskih pesnikov na avstrijskem Koroškem do dvojezične stvarnosti, ki opredeljuje njihovo ustvarjanje. V določanju značilnosti lastne poetike v prostoru socialno-politične stvarnosti je Oswald s svojo poetiko izstopil iz modela slovenske nacionalno- obrambne literature in ta model nadomestil z jezikovno igro, ki uporablja prijeme konkretne poezije, obenem pa skuša razumeti dvo- ali celo trijezično stvarnost regionalnega prostora med Alpami in Jadranom, a še posebej »koroško stvarnost«, ki živi med regionalizmom in multikulturnostjo.

Ključne besede: Jani Oswald, Mladje, zamejska poezija, dvojezičnost, jezikovna igra

Slovenska literarna zgodovina je literaturo Slovencev v Italiji in Avstriji že samo s tem, da jo je imenovala zamejska, postavljala v poseben položaj. Zamejsko je pomenilo toliko kot biti odtrgan od matice, biti v posebnem položaju glede na (literarno) dogajanje v matici. Zato naj bi zamejski pesniki in pisatelji in njihova literarna dela zahtevali tudi posebno obravnavo; tako je marsikatero zamejsko literarno delo doživelo umetno ustvarjeno pozitivno ali negativno recepcijo, pač glede na to, ali je bil avtor bliže ali malo dlje od »idealov«, ki so krojili usodo matice. Tako Jože Pogačnik, zagotovo eden temeljitejših poznavalcev zamejske književnosti, ugotavlja: »Utemeljeno je torej skleniti, da slovenski ustvarjalni

1 Članek je razširjeno in dopolnjeno besedilo istoimenskega referata, predstavljenega na mednarodni konferenci Perspektive manjšinskih književnosti, ki so jo v Gorici pripravili Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za humanistiko, Slovensko društvo za primerjalno književnost in Slovenski izobraževalni konzorcij.

Jezik in slovstvo, letnik 58 (2013), št. 4 28 Denis Poniž delež, ki nastaja v zamejstvu in zdomstvu, predstavlja corpus separatum v predmetnem in metodološkem smislu« (Pogačnik 2001: 358).

Res pa je tudi, da je posebej literatura Slovencev na avstrijskem Koroškem živela v pogojih in hkrati tudi sama ustvarjala pogoje, ki so se v marsičem razlikovali od tistih v matici. Če se je literatura v matici vsaj od konca petdesetih let naprej vedno bolj oddaljevala od svojih tradicionalnih zadolžitev, med katerimi sta bili na prvem mestu narodnoobrambna in narodnokonstitutivna funkcija z redkimi svetlimi trenutki in dejanji, pa so slovenski avtorji na Koroškem le počasi in stežka sprejemali realnost, ki se ji na kratko reče avtonomni položaj umetnosti. Mislimo na funkcijo besedne umetnosti, ki sicer lahko reflektira, celo na zelo različne načine, socialno, politično, ekonomsko in še kakšno stvarnost, a kljub temu ne more biti orodje ali celo orožje za spreminjanje te realnosti. Z drugimi besedami, naj bo slovenstvo izven meja Slovenije še tako ogroženo, ujeto v neprijazne ali celo odkrito sovražne objeme večinskega naroda (pravzaprav njegovih politikov, ki manipulirajo z ljudmi zato, da bi se sami čim dlje obdržali na oblasti), literatura le stežka igra vlogo narodnoobrambnega mehanizma in predstavlja protiutež zgrešenim odločitvam, ki sta jih sprejemala (ne vedno, a nekajkrat zagotovo) tako manjšinska skupnost kot tudi matični narod. Tako razumljena literatura ostaja ujeta v skorajda folklorne modele, ki s svojo ponavljajočo se omahljivostjo, sentimentalnostjo in izklicevanjem idealnih minulih časov ne prinašajo nobene ustrezne estetske rešitve, nobenega novega izraznega načina, v katerem se preizkušajo do tedaj neuporabljeni artistični postopki in jezikovne prakse, ki prebijajo okvire konvencionalne in v arhaizem zazrte govorice.

Na avstrijskem Koroškem je ta preboj naredila t. i. prva generacija mladjevcev, druga mladjevska generacija, katere pripadnik je tudi leta 1957 rojeni Jani Oswald (urednik omenjene revije med letoma 1982 in 1987 ter v omenjenem času zagotovo njen spiritus movens), je ustvarila pogoje (Strutz 1998: 27), v katerih se je vzporedno zgodilo dvoje.

Prvič, slovenska koroška literatura je ustvarila novo, v vsakem pogledu produktivnejše razmerje do avstrijske (nemške) literature, ki ni bila več samo literatura večinskega (in vsaj latentno sovražnega) naroda, ampak literatura, katere izpostavljeni predstavniki niso več gojili nacionalističnega »prastrahu« do sodržavljanov različnih manjšin, temveč so se zavedali, da je s Slovenci mogoče živeti samo na način sobivanja, medsebojnega priznavanja in spoštovanja. Tako razmerje je na drugi strani gradila tudi avstrijska literatura, če smo natančni, širok krog avstrijskih intelektualcev od Dunaja do Salzburga, ki je bil skoraj enako prizadet zaradi nacionalistično-brambovske propagande kot Slovenci in druge avstrijske manjšine. Pomemben delež pri razbijanju predsodkov in strahov je imela nova celovška univerza, ustanovljena leta 1960, ki pa je polno zaživela kot univerza v prostoru Alpe-Jadran v sredini sedemdesetih let. Izkoreninil se bom/Mich ausgraben – poezija Janija Oswalda v presečišču dveh svetov 29

In drugič, druga generacija mladjevcev je pričela raziskovati nove, moderne in nepreizkušene možnosti slovenskega knjižnega jezika (mnogi med njimi so končali slovensko gimnazijo v Celovcu), niso se čutili več postavljeni v podrejeni položaj glede na ustvarjanje v matici, ampak so se zavedali, da so integralni del tega ustvarjanja, oblikovanja modernega knjižnega jezika in njegove uporabe v literaturi. Pri tem se nikakor niso odpovedali zavesti, da je jezik, ki ga govorijo, zgodovinsko doživljal neštete padce in le redke vzpone, obenem pa so se vedno bolj zavedali realnosti, ki jim je govorila, da so pred predstavniki večinskega naroda v prednosti, saj obvladajo oba jezika in se lahko suvereno izražajo tudi v tistem »vmesnem« prostoru, ki nastaja v stiku dveh jezikov, kultur in ne nazadnje kolektivnih zavesti. O tem je mogoče več prebrati v delu Andreasa Lebna Vereinahmt und ausgegrenzt. Die slowenische Literatur in Kärnten (1994), posebej v poglavju Die slowenische Literatur in Kärnten und ihre »Identität«.

Oswaldova pot na Dunaj, kjer je dokončal študij prava, je táko zavest samo še poglobila, mladi koroški pesnik je prišel, po lastnih besedah, v živi kulturni tok, ki ni temeljil na preštevanju, »kdo je naš in kdo ne, kdo govori nemško in kdo vindiš«, ampak na intenzivni, izzivalni in inovativni ustvarjalnosti, ki jo je občutil tudi mladi pesnik. Nič več ni bil ujetnik predstav, ki še danes, morda ne povsem vidno, a vsekakor dovolj dejavno, opredeljujejo slovensko zavest na Koroškem. Ni bil ujetnik nekakšne latentne podrejenosti diktatom, ki so v osemdesetih z vzponom nacional-nacionalistične politike Haiderja in podobnih koroških rjavosrajčnikov znova in znova blokirali tako koroške Slovence kot tudi matično politiko do manjšin, ki se seveda ni mogla otresti svojih razrednih predstav in je, če ne v vseh, pa vsaj v delu Slovencev v Italiji in Avstriji videla misijonarje svoje politične usmeritve. A tudi ni bil ujetnik ideje o slovenski koroški literaturi kot obrambnem mehanizmu pred poskusi nacionalne in kulturne asimilacije.

Oswald je že s svojim knjižnim prvencem Zaseka (1985) pokazal, da ne namerava oblikovati poezije, ki se bo prilegala »koroškemu slovenskemu modelu«, ampak bo s poezijo oblikoval avtonomno zavest, ki bo koreninila tako v koroški slovenski stvarnosti kot tudi v zavesti, da je, kot pesnik, pripadnik modernega naroda z jezikom, ki je sposoben izraziti več kot samo klasična narodnoobrambna in narodnokonstitutivna gesla, pa čeprav pod plaščem osebne, liričnosubjektivne prizadetosti, ki oblikuje podobo »ogroženega zamejskega Slovenca« (Bogomila Kravos 2011: 45).

Čeprav bi veljalo podrobno razčleniti vse Oswaldove zbirke, doslej jih je izšlo šest, se bomo omejili na dve, ki morda najbolj natančno izražata nove tendence, ki jih je oblikovala, tudi s Oswaldovo pomočjo, druga generacija mladjevcev, sodelavcev koroške revije Mladje (1960–1991, med letoma 1980–1983 Koroško mladje). To sta zbirki (obe sta izšli pri založbi Drava v Celovcu) Babylon/ Babilon. Pesmi/Gedichte (1992) in Achillenverse. Kein Heldenepos (1994). Takoj opazimo, da je naslov prve zbirke dvojezičen, drugi pa samo v nemščini. Tudi zadnji dve zbirki, Frakturen (2007) in Andante Mizzi (2010), sta napisani 30 Denis Poniž v nemščini. Varuhi slovenstva bi (bodo) takoj zastrigli z ušesi. Kje je ostal slovenski pesnik, kaj je z njegovo narodno zavestjo, so se in se še vedno sprašujejo, kot bi lahko sklepali po drugih reakcijah ob izginjanju slovenščine in drugih znakov narodne istovetnosti, ne samo domoljubni koroški Slovenci, ampak vsi Slovenci, ki se počutijo nelagodno ob vedno više butajočih valovih tujejezičnih zapisov in napisov. A eno je, če se v tujih jezikih neokusno spakujejo in potencialnim tujim kupcem prilizujejo trgovci in kramarji, drugo pa, če slovenščino neha uporabljati slovenski pesnik.

Mogoče pa stvari, vsaj kar zadeva Janija Oswalda, vseeno niso tako brezupne in pesnik ni stopil na pot narodnega odpadništva. Naslov Babylon/Babilon da misliti. In obenem takoj asociira znano, v vseh dobah in vseh umetnostnih panogah upodobljeno zgodbo o ponesrečeni gradnji babilonskega stolpa in o nesrečni zmešnjavi z jeziki. Pa je bila res nesrečna? Mar ni večja nesreča od napol sezidanega stolpa to, da obstaja samo en jezik, eno ljudstvo, en voditelj, ena ideologija, ena vera in eno upanje? Ali ni zgodba o babilonskem stolpu in njegovih graditeljih, ki so sicer morali odnehati, a so v zameno dobili največji dar, kar jih je mogoče dobiti, vsakdo svoj jezik, skrita tudi v Oswaldovem Babylonu/Babilonu in zbirki-pesmarici, Pes Marici, kot je poimenoval zbirko, ki stoji med obema obravnavanima in nosi letnico 1994? Johann Strutz opozarja, da je pri Oswaldu izpostavljeno troje: kritični pristop do jezikovnih in besednih iger, želja po eksperimentiranju s pesniško snovjo in analitični pesnikov pristop k vprašanju o koroški dvojezičnosti (Strutz 1996: 32). Vse to je mogoče opaziti v Oswaldovih pesmih iz vseh zbirk, posebej izpostavljeno v Babylonu/Babilonu in Achillenverse.

Babylon/Babilon sestavljajo štirje cikli in pesmi v njih so preplet obeh jezikov, slovenskega in nemškega, napovedujejo jezikovni labirint, v katerem se kar naprej menjavajo »smeri« jezikovnega potovanja: Abel Kajn Doma Daheim, Indentiteta&Opfer, Erlös Mich Vmesnih Nebes, Peklo peče Brennt die Höll. Pesmi v ciklih so na podoben način »zmešane«: slovenske med nemškimi, nemške med slovenskimi, a tudi v samih pesmih prihaja kar naprej do »kratkih stikov«, mešanja obeh jezikov, posamezne besede se vtihotapljajo v drugojezične frazeme in povedi. Za ilustracijo primer:

Jaz ich

z vsako mit jedem besedo me Wort bin je fort man bin weniger Beil bin Sekira sem

Le nor Narr nur Izkoreninil se bom/Mich ausgraben – poezija Janija Oswalda v presečišču dveh svetov 31

Še bolj eksplicitna in posmehljiva je pesem Travma, ki je strnjena v nekaj lapidarnih verzov, pesem pa je, podobno kot je to počel Kosovel v nekaterih svojih konstruktivističnih pesmih, simetrična preslikava pojmov z leve na desno in z desne na levo, predstavlja središčni pojem pesmi. Travma se pojavlja kot niz ključnih besed v različnih jezikih. Spet, samo za ilustracijo, nekaj uvodnih verzov:

Ljubljana srednja Evropa nichts serbisch Belgrad Dunaj Tschuschendreck pusti trebuh zunaj Klagenfurt shopping macht Laibach happy mia nostalgia Triest Budapest

Ampak največkrat ostajajo besedne igre ujete v en sam jezik, rastejo iz njega, če sta dve pesmi vzporednici (slovenska in nemška), je v vsaki odkrit drugi jezikovni kod, ki omogoča besedne in semantične igre. Začetek nemške Alte neue Ordnung se glasi:

Erinnerungen An Veräußerungen

remember veränderter times de tajne geheime mich memberts in teims rechzeitig reim‘s terms and Ende der Watte Debatte

Slovenska različica Nova ordninga zveni takole:

Spomini najprej spomini na prej

rememb er 32 Denis Poniž

spremembe de tajms de tajnih gehajmih me remebers in tajms terms end konec debate

Bralcu, ki vsaj v obrisih pozna koroško realnost, kmalu postane jasno, da pesnik samo transponira jezik, ki ga uporabljajo koroški Slovenci v medsebojni komunikaciji. Seveda se lahko zdaj na dolgo in široko prepiramo in razpravljamo, zakaj postaja koroška slovenščina jezik, ki je mešanica koroške (narečne) slovenščine, slovenskega knjižnega standarda (ki ga pridobijo tisti, ki maturirajo na slovenski gimnaziji ali celo nadaljujejo šolanje na kakšni slovenski univerzi) ter besedja in frazemov koroške nemščine in nemškega knjižnega standarda. V vsakem primeru »babilonska govorica«, a kot tako jo moramo sprejeti. Pesnik jo, dosleden svojim estetskim principom, samo komprimirano izpostavlja, hkrati pa išče zvočne in pomenske igre. Pri tem ni brez pomena, da je enako suveren v obeh jezikih, oba mu rabita kot orodje, skozi oba se sprehaja in išče mesta, ki mu dovoljujejo, da preko omenjenih iger, zvočnih in pomenskih, ironizira duha obeh skupnosti, slovenske in avstrijske. Tu in tam za zabavo, kot protiton, uporabi še kakšno angleško besedo, nenadoma se babilonska zmešnjava zgosti, a tako, da se v resnici zbistri v kruto realnost: ne ogroža koroška slovenščina koroške avstrijščine, niti avstrijska koroščina slovenske koroščine (če se malce poigramo z Oswaldovim jezikovnim izrazom), oba jezika sta kontaminirana z moderno lingvo franko, angleščino, obema jezikoma je usojeno, da sprejemata ne samo besede in frazeme, ampak preko njiju tudi duha angleškega jezika. Iz te situacije rastejo številne Oswaldove domislice, ki pa niso samo domislice, saj povzemajo vso zgodovino odnosov, jezikovnih zadreg. V pesmi Sekir Sekirn so začetni verzi:

Meine sekira hackte ins heimische Wort und zerstückelte es

V pesmi Skok parafrazira znane Šalamunove verze iz Pokra:

Skočil bom bi skočil iz svojega roda svinjskega rodnega svojskega Izkoreninil se bom/Mich ausgraben – poezija Janija Oswalda v presečišču dveh svetov 33

Vrhunec Oswaldovega ironičnega, a hkrati tudi vsaj malce tragičnega – drugače pesem ne bi nastala – odnosa do koroške (slovenske) stvarnosti je pesem O kako zelo (z nemško vzporednico O wie weh) z zadnjimi tremi verzi:

kako zelo pozdravljeni kraljeva Venus mi smo mi

Vsa koroška realnost, kakor jo lahko sprejme vase pesem, ki je izgubila svoje atribute, o katerih je bil govor na začetku, je strnjena v preprosto ugotovitev: mi smo mi; med nami in nami ni nikogar tretjega, smo sami s seboj. Pesem raste v to edino realnost, s katero se sooča slovenska skupnost, ne da bi jo kaj posebej komentirala, kaj šele da bi iz nje rasla kakšna gesla (kar bi pričakovali po variiranju in stopnjevanju prvega verza pesmi o kako smo zapostavljeni). Prav stopnjevanje razkriva nesmiselnost takšnega izrekanja, saj je zgolj fraza, ki ne more reflektirati zapletenosti dejanskega položaja Slovencev.

Druga zbirka, Achillenverse. Kein Heldenepos, je napisana v nemščini, le drobci, posejani po pesmih, so slovenski, nekateri (pesem Gar sonderbar) italijanski ali angleški (pesem Pink Think). Nemščina je »nečista«, knjižni standard je pomešan s koroškim dialektom; vsak od »jezikov« ima svojo poetično funkcijo: dialekt ne kaže samo na geografsko determiniranost, ampak tudi na pomensko, skušenjsko in kulturno ozkost, enostranskost, ujetost v vsiljene predstave, kdo in kaj so »Korošci« in kdo in kaj so njihovi »windišarski« sodržavljani. Oswald v pesmih, kot sta Eine ins Herz ali Sankt Veit, še bolj neposredno v Gesagt getan ali Mein Dom (kjer je dom slovenska beseda in ne nemška), zavestno in z umetniškim namenom »meša« oba jezika, v katerih nastaja njegova lirika. Ampak: slovenski pesnik, ki piše v nemščini, uporablja celo koroški dialekt? Budni varuhi narodne zavesti se morajo ob taki jezikovni blasfemiji zamisliti.

Ampak resnica tiči nekje drugje. Zares pozorno branje Oswaldovih pesmi, ki je hkrati opremljeno tudi vsaj s solidnim poznavanjem slovensko-avstrijskih odnosov, kakor so se odvijali v zadnjih sto in nekaj letih na ozemlju, ki je bilo zgodovinsko gledano od naselitve Slovanov naprej dvojezično, dvokulturno in na začetku tudi dvoreligiozno, bo odkrilo nekaj drugega kot »narodno izdajstvo« in »opustitev slovenščine« kot poezičnega jezika. Odkrilo bo dvoje in tu se nemara lahko prične polemična razprava, ki pa bo le stežka ostala v okvirih literarnozgodovinskih in teoretičnih okvirov. To tudi ni smisel našega razumevanja problema, ni literarnoteoretično in literarnozgodovinsko izhodišče, ki beleži in raziskuje premike v sodobni slovenski književnosti na avstrijskem Koroškem.

Kar moramo priznati pesniku, je izjemna jezikovna radoživost, izvirnost, ironija, satiričnost in sarkastičnost, kakršne poznamo pri Ivanu Robu in kakršne lahko beremo v poeziji in dramatiki Milana Jesiha. Jezik, ki ni posvečena, v vato 34 Denis Poniž zavita ali v stekleno posodo položena »sveta stvar«, ampak je delujoče orodje, s katerim pesniki in pisatelji oblikujejo svojo realnost, se oblikuje tudi v Oswaldovi poeziji. In Oswald je z vsem svojim pesniškim opusom dokazal, da je izjemen oblikovalec jezika, slovenskega, a tudi nemškega. Nemščina je torej za Oswalda enako orodje kot slovenščina, tudi v nemščini odkriva njeno notranje protislovje med pragmatično in artistično uporabo. Pri tem sledi tradiciji Christiana Morgensterna, zagotovo najpomembnejšega čarovnika nemščine med vsemi sodobnimi avstrijskimi pesniki (seveda velja omeniti tudi Die Wiener Gruppe in njihove eksperimente s pesniškim jezikom in pojmom »poezije«). Ampak Oswald stoji na morgensternovskih okopih, jezik je »reč«, je gnetljiva snov, je pečat, ki se odtiskuje v realnost, pa naj bo ta lepa ali manj lepa. In še več, nenadoma se nam prične razkrivati smisel nemških verzov in uporabe nemškega jezika, v obeh njegovih različicah, kot visoke knjižne norme in koroškega nemškega narečja. Oba jezika, ki tudi v realnosti živita drug ob drugem, drug mimo drugega in drug skozi drugega, nista več nekaj, kar bi pesnika in njegovo nacionalno bit še lahko ogrožalo. Jezik, ki ga analizira in pesniško parafrazira pesnik, vešč obeh jezikov, čeprav je samo eden »materni«, nemščina, mu ni več sovražen. V tem jeziku je skrita ista muka kot v slovenskem, v tem jeziku je mogoče enako kot v slovenskem peti, kleti in moliti. Jezik, ki je postal poezija, ne ogroža več nikogar. Poezija, ki uporablja oba jezika, prav tako ne ogroža nikogar. Jezikovni mix, če smemo tako reči, je uporabljen na miroljuben način, kot delavnica in orodje v enem, zato verzi tudi ne morejo več biti Heldenepos, verzi, ki spodbujajo nekakšno narodno večvrednost, ki se zlahka spremeni v nestrpnost ali celo kaj hujšega, so lahko samo še živo pričevanje, odtis besed v nekem času, ki je hkrati čas zgodovinske realnosti, sprememb, a tudi čas brezčasja, kakor ga lahko zariše na papir samo poezija.

Koliko identitet ima lahko človek, se sprašuje glavni junak Frischevega romana Naj mi bo ime Gantenbein (Mein Name sei Gantenbein, 1964) in si odgovarja, veliko, toliko, kolikor jih pač lahko prenese. Tako sklepam tudi svoj prikaz poskusa, v katerem je Jani Oswald podvojil, če ne kar pomnožil svojo pesniško identiteto, prostor, v katerem je odraščal in se v njem tudi oblikoval, pa je iz zaprte, ksenofobične strukture spremenil v odprtega, kjer je mogoče, kot je to storil v Achillenverse, zapeti tudi Oh Triglav mein Heim. In to pomeni, da se ni, kot samoironično ugotavlja v verzu, ki smo ga postavili v naslov tega prispevka, izkoreninil, ampak da se je ukoreninil, in to dvakratno.

Viri

Oswald, Jani, 1985: Zaseka. Celovec in Trst: Založba Drava in Založništvo tržaškega tiska. Oswald, Jani, 1992: Babylon/Babilon. Pesmi/Gedichte. Celovec: Drava. Oswald, Jani, 1994: Pes Marica. Celovec: Wieser. Oswald, Jani, 1996: Achillenverse kein Heldenepos. Celovec: Drava. Oswald, Jani, 2010: Andante Mizzi. Celovec: Drava. Izkoreninil se bom/Mich ausgraben – poezija Janija Oswalda v presečišču dveh svetov 35

Literatura

Destovnik, Irena, in Furlan, Andrej (ur.), 2006: Besedolomnice. Novejše literarno ustvarjanje na Koroškem. Trst: Založništvo tržaškega tiska. Hudl, Anita, et al., 1995: Monologi in dialogi z resničnostjo. Antologija slovenske koroške literature. Celovec: Drava. Kravos, Bogomila, 2011: Slovenska dramatika in tržaški tekst. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej. Leben, Andreas, 1994: Vereinnahmt und ausgegrentz. Die slowenische Literatur in Kärnten. Celovec: Drava. Pogačnik, Jože, et al., 2001: Slovenska književnost III. Ljubljana, DZS. Strutz, Johann (ur.), 1998: Profile der neueren slowenischen Literatur in Kärnten. Celovec: Mohorjeva družba. Strutz, Jozej, in Rustja, Peter (ur.), 2000: Literatura brez meja, ohne Grenzen, senza confini. Celovec: Mohorjeva.

Marija Pirjevec UDK 821.163.6(450.361)–3.09Rebula A. Univerza v Trstu Visoka šola modernih jezikov za tolmače in prevajalce

VPRAŠANJE REGIONALIZMA IN UNIVERZALIZMA V REBULOVI PROZI

Ena vsebinskih stalnic pripovedne proze Alojza Rebule je srečanje med regionalnim in univerzalnim, kar je bistveni problem našega časa in tudi temeljno vprašanje današnje slovenske kulture. Gre za problem, na katerega so bili pozorni že nekateri domači in tuji kritiki, med njimi naj omenim Claudia Magrisa, ki je v knjigi Trst, obmejna identiteta zapisal, da izraža Rebula »s svojim zgodovinsko- -simbolično-religioznim romanom V Sibilinem vetru (1968) parabolo o konfliktu med univerzalnostjo in partikularnostjo, med enotnostjo in različnostjo, kar je velik konflikt našega časa«. V svojih delih odpira Rebula primer tesne povezanosti med regionalnim in univerzalnim, ki lahko na obeh straneh segata v skrajnost. Skratka, gre za primer kontaminacije dveh temeljnih nasprotij. Prav regionalni determinizem, ki se je z vso intenziteto pojavil že v Rebulovih zgodnjih delih, je sprožil zagon v nasprotno smer, k univerzalizmu. Pri tem pa je značilno, da nikakor ne gre za univerzalizem razvezane vrste, saj je še vedno pripet na tradicijo in z njo globinsko determiniran.

Ključne besede: regionalizem, univerzalizem, Alojz Rebula, kratka proza

V sodobnem slovenskem pripovedništvu zavzema delo tržaškega pisatelja Alojza Rebule – doslej je objavil nad štirideset knjig, med katerimi so številni romani, novele, eseji in dnevniki – spričo duhovnega bogastva, njegove izjemne kulture, prvinske odprtosti človeku in naravi ter stilne odličnosti besedil posebno mesto. Vprašanje regionalizma in univerzalizma v Rebulovih pripovednih delih je usmerjeno predvsem k natančnejšemu pregledu njegove kratke proze iz zbirk, ki so bile objavljene v skoraj petdesetletnem časovnem razponu od Vinograda rimske cesarice iz leta 1956 (dopolnjena izdaja 1994) mimo izbora

Jezik in slovstvo, letnik 58 (2013), št. 4 38 Marija Pirjevec

Snegovi Edena, objavljenega leta 1977, do najnovejšega Arhipela s podnaslovom Panorama slovenskih stoletij iz leta 2002.1

Rojen na robu slovenske zemlje (Šempolaj pri Trstu, 1924), ki je bila ob razpadu avstro-ogrske monarhije dodeljena Italiji, je tudi on šel, podobno kot Boris Pahor, skozi mladostno travmo, doživeto ob skrajnem ponižanju zaradi prepovedi maternega jezika:

Moja mladost je bila oropana nečesa neprecenljivega: šole v maternem jeziku. Osnovna šola in gimnazija sta bili italijanski. Fond domačega narečja je bil skrajno obubožan, bil je do kosti razjeden od železničarske nemščine in tovarniške italijanščine, zato je bilo treba začeti slovenščino praktično iz niča. (Rebula 1994: 12.)

Jezikovni preskok od revne regionalne govorice, od hlevskega ali dvoriščnega jezika, kot bi dejal Peter Handke, v univerzalni literarni jezik se mu je dvajsetletnemu zgodil ob branju Župančičeve poezije in predvsem njegovih prevodov Shakespeara. »Ko sem jih dobil v roke,« pripominja, »in nekatere tudi primerjal z italijanskimi, je v meni zrastla veličina, ki jo zmore moj zatajeni in preganjani jezik.« Skratka, pesnik Dume je bil krstitelj njegove slovenske narodne in kulturne zavesti (Muzetič 2012: 8).

Nič čudnega ni, da je prav iz stiske, ki je bila sad genocidnega okolja, v katerem je doraščal, pognala posebna privrženost materinščini, temu »neusojenemu jeziku«, kot ga imenuje, ki je razločno zaznamovala vse njegovo delo. Materni jezik zanj ni bil samo sredstvo komunikacije, temveč tudi etična in ontološka kategorija, segajoča v najgloblje plasti človekove biti. Zgovorna je v tem smislu primera, ki jo je vnesel v svoj prvi veliki roman s tržaško tematiko Senčni ples (1960): »Jezik, vidiš, to ni nič drugega kakor življenje samo …« (Rebula 1960: 69). Rebula stilist je hkrati primer, kaj zmore iz jezika narediti zatiranje. V svojem koloradskem dnevniku Vrt bogov iz leta 1986 je zapisal nekaj pomenljivih misli, ki zadevajo to vprašanje.

Na primer, da sploh pazim na slovenščino. Da je vmes nekakšna ihta, ne vem na koga. Kdove, če ne kar na Benita Mussolinija. Ja, on me je oropal za slovensko osnovno šolo in gimnazijo in jaz bi se mu rad maščeval, tako da bi si prav ohcetno postregel s slovenščino vseh okusov in barv … (Rebula 1986: 220.)

Občutek jezikovne utesnjenosti in prepovedi je torej od mladih let, ko je začel pisati, sproščal v njem posebno jezikovno vnemo in iznajdljivost, slast po imenovanju vidnega in nevidnega. Šlo je, če povemo z njegovimi besedami, za »odpiranje okna v pokrajino biti«. Poskusiti kreativno pisanje v nematernem jeziku je po njegovem kretnja, ki jo lahko navdihujejo slavohlepnost, manjvrednostni kompleks ali eksperimentiranje, z eno besedo nekaj, kar diši po

1 V obravnavano problematiko sem posegla ob drugačnem kontekstu v študiji Duhovna os Rebulove proze (2005) in v uvodnem eseju Essere uomo, uomo il più possibile (Biti človek, čim bolj) k izboru Rebulove kratke proze La vigna dellʼ imperatrice romana (Vinograd rimske cesarice, 2011). Vprašanje regionalizma in univerzalizma v Rebulovi prozi 39 nepristnosti (Košuta 2004: 13). Ob tem se ne zdi odveč pripomniti, da današnja pisateljska praksa močno prestopa to stališče. Leposlovno besedilo, ki je pognalo iz take podlage, ni nikoli moglo biti samo esteticizem pa tudi ne samo igra ali eksperiment. Glede sloga se rad sklicuje na Katona starejšega iz starega Rima in na njegovo znano geslo: Rem tene, verba sequentur (Drži se vsebine, besede bodo sledile same po sebi) (Pibernik 1983: 44).

Ko je začenjal pisati, je bil po svojih besedah dosti bolj doma pri antičnih klasikih, pri Danteju, Tolstoju, pri Župančiču kakor v kakšnem sodobnem literarnem dogajanju. Do takšnega ali drugačnega avantgardizma je bil docela ravnodušen (Pibernik 1983: 44, 45). Prav tako ni mogel v zrelih letih sprejeti postmodernizma in njegovih napovedi o smrti subjekta, o koncu velikih zgodb in koncu metafizike. »Ne moremo ubežati ne ideologijam ne vrednotam,« piše v članku Žalostna postmoderna, »kakor ne moremo ubežati zraku« (Rebula 1997: 16).

Po vsem povedanem je razumljiva njegova pripetost na tradicijo, na domačo in svetovno klasiko, ki jo predstavljajo imena svetovnih piscev, kot so sv. Avguštin, Pascal, Goethe, Dostojevski, Tolstoj, Nietzsche, Claudel, Pasternak ali Hemingway, med domačimi pa Prešeren, Cankar, že omenjeni Župančič, Kosovel in Kocbek. Pri Italijanih občuduje, kot rečeno, predvsem Danteja2 z njegovim »titanskim občutkom za usodnost«, kritičen pa je do sodobnikov, saj se mu zdi, da »danes še posebej toliko njihove proze ne more iz regionalizma« (Šalamun - Biedrzycka 1995: 140).

Rebulova zgodnja kratka proza ni zaprta vase, temveč napoveduje, kljub začetnim negotovostim, nekatere temeljne poteze večjih pripovedi iz kasnejših let, predvsem romanov. Ena vsebinskih stalnic njegovega pisanja vse od prvih besedil s konca štiridesetih in petdesetih let prejšnjega stoletja pa je srečanje ali spopad med regionalnim in univerzalnim. Gre za bistveni problem našega časa in temeljno vprašanje slovenske kulture. Za problem, na katerega so bili pozorni pomembni sodobni misleci. Naj omenim Claudia Magrisa, ki je v knjigi Trst, obmejna identiteta prav ob Rebuli zapisal (Pirjevec 2011: 7):

V slovenski književnosti izraža v Trstu živeči pisatelj Alojz Rebula s svojim zgodovinsko-simbolično-religioznim romanom V Sibilinem vetru (1968) parabolo o konfliktu med univerzalnostjo in partikularnostjo, med enotnostjo in različnostjo, kar je veliki konflikt našega časa; njegov junak, barbar iz naroda Jacigov, kiga Rimljani ujamejo (in ga nasilno iztrgajo iz njegovega ljudstva, a ga s tem barbarskim nasiljem uvedejo v klasično kulturo in krščanstvo), je personifikacija nasprotja med partikularnostjo in univerzalnostjo. Kljub redundancam in pretiravanju se Rebuli v tem romanu posreči, da spremeni tematiko iz davnih časov v metaforo sveta. (Ara in Magris 2001: 236, 237.)

2 Prim. Dante (Rebula 1991: 188–191). 40 Marija Pirjevec

Ali povedano z besedami Jožeta Pogačnika, Rebula »z enako pozornostjo obravnava pojav vsakdanjega življenja in duhovni zalet v vesolje ali v večnost« (Pogačnik 1967: 143).

Kot pisatelj je Rebula od začetkov svojega literarnega ustvarjanja najprej zasajen v sodobnost in bližnjo preteklost manjšinskega mikrokozmosa, rodnega Krasa in mesta Trsta, do katerega pa ima psihološko kompleksen, ambivalenten odnos. Gre za odnos, ki po njegovih besedah niha med sovraštvom in ljubeznijo, med domačnostjo in tujostjo, provincializmom in evropejstvom (Spadaro 1978: 72). Njegova pripetost na pokrajinsko in človeško okolje rodne zemlje se nam že v zgodnjih besedilih kaže predvsem skozi živo galerijo Kraševcev in Kraševk in njihove prvinske, uporniške narave. Pri opisu slednjih Rebula ne potrebuje umišljevanja, zadostujejo mu izkustva, ki mu jih je navrglo življenje in jih od otroštva naprej ni bilo malo (Pibernik 1983: 41).

V zgodnjih kratkih pripovedih ga še posebej vznemirjajo obdobje fašističnega nasilja nad slovenskim primorskim življem (Vrnitev), vojna leta, ko so se primorski fantje trumoma odločali za oboroženi boj in odhajali v gozdove k partizanom (Mali John), pa tudi ideološko in politično razgreto ozračje prvih povojnih let, se pravi čas anglo-ameriške zasedbe Trsta (Deček od Misisipija, Votel je Kras, Vinograd rimske cesarice). Ta inferno je sam izkusil kot pripadnik manjšinske skupnosti, ki je bila pod fašizmom obsojena na etnično odstranitev. Travma, ki jo je pisatelj doživel v dijaških letih ob prezirljivem odnosu do ščavov, kot so Italijani zaničljivo imenovali in nekateri še danes imenujejo Slovence na Primorskem in v Trstu, je posebej sugestivno prikazana v noveli Prodajalka bučk. Zato ga je psovka »Ven, ščava!« – s katero je priljubljeni in občudovani, zanj »vsevedni« profesor vrgel nebogljeno slovensko krošnjarko, prodajalko bučk, iz razreda, kjer se je pomotoma znašla – kot Slovenca globoko prizadela in ranila.

Rebulova zavezanost narodni skupnosti nas v takih bolestnih razmerah ne more presenetiti. Razumljivo je, da je zanj, v položaju manjšinca, narodno odpadništvo tudi moralni problem, saj vidi v njem nekaj človeško manjvrednega. »Zvestoba narodu,« pravi podeželski učitelj Jožko v noveli Votel je Kras, »sega tja do našega človeškega substrata, tja do erosa.« Po njegovem »ne more biti močnega, človeško neokrnjenega lika našega mladega človeka, če težnja po izpolnitvi v drugem spolu ne vsebuje istočasno zavestnega prilastka – namreč, da je ta spol slovenski« (Rebula 1994: 113). Gre vsekakor za občutljiv etnični humanizem, ki sega v območje etičnega, a je hkrati daleč od tega, da bi se sprevrgel v nacionalizem.

Mladi Rebula je, kot rečeno, močno vpet v kraško-tržaško družbeno in duhovno problematiko prve polovice prejšnjega stoletja. Pri tem pa ne gre samo za oris manjšinske skupnosti, obsojene na družbeno odrinjenost, neuglednost, nevplivnost in jezikovno zavrtost, kar pomeni kratenje osnovnih pravic neke manjšine, ki je že zaradi svoje majhnosti sama po sebi ogrožena in obsojena na umiranje. Z vso odločnostjo se zavzema za njen obstoj in priznanje, še posebej za Vprašanje regionalizma in univerzalizma v Rebulovi prozi 41 ohranitev slovenskega jezika tudi v javnem življenju: »/I/zdati svoj narod tu, tako rekoč na njegovem pokopališču, bi se mi zdelo dvakratno izdajstvo, izdajstvo nad krvjo in izdajstvo nad duhom« (Pibernik 1983: 46, 47).

Tako se na primer v noveli Vinograd rimske cesarice, ki je dala naslov prvi zbirki, ne brez groteskne komike in ironije spopade s problemom dvojezičnih tabel v času anglo-ameriške vojaške uprave, ki je kljub svojim glasno deklariranim demokratičnim načelom v mnogočem nadaljevala surovo politiko fašističnega režima do »tujerodcev« in med drugim ponovno uvedla poitalijančeno topo- nimiko. V omenjeni noveli so predmet spopada dvojezični prometni napisi, ki jih tedanja zavezniška oblast prepove, ne meneč se za obstoj stoletnih slovenskih krajevnih imen. S tem pa sproži pri prebivalcih majhne, povsem slovenske vasi na obronkih Krasa pravo revolucijo. Uporni in v svoj prav zaverovani Kraševci se seveda »ne dajo in kako bi se tudi dali danes,« meni pisatelj, »ko se niso dali celih tisoč let, odkar so tu v tem kamenju« (Rebula 1994: 141).

Občina je slovenska, so pravili, vasi so slovenske, ljudje govorijo, rojevajo se in ženijo in umirajo po slovensko, zato naj bodo tudi prometne table v skladu z njihovim življenjem, z njihovim rojstvom in ljubeznijo. Naj bodo v skladu tudi z njihovim umiranjem, zakaj ti ljudje so nedavno prav obilno umirali, in sicer ne v posteljah, ampak v gozdovih. Pod fašizmom so partizani skakali tu iz vsakega brina, ti ljudje so šli trumoma v gozdove, potem pa se kot zmagovalci zgrnili na morje, ki je bilo njihovo. Zdaj pa nočejo nič drugega, ko da v miru živijo in delajo ob svojem morju. Toda to ne gre brez tabel. Borili se bodo zanje, in če bo treba, bodo še enkrat zanetili upor. (Rebula 1994: 141.)

Že v prvi fazi svojega ustvarjanja pa zmore preseči ozko manjšinsko proble- matiko, zamejeno v koordinate določenega časa in prostora, in se usmeriti k bolj univerzalnim duhovnim temam, ki zadevajo »večne« probleme in dileme posameznega človeka. Gre za posebno vprašanje osebne svobode in nesvobode, dobrega in zlega, strahu in poguma, ljubezni in sovraštva, niča in smisla pa tudi za globljo duhovno in bivanjsko problematiko sodobnega sveta (Pirjevec 2011: 11). Odpira primer kontaminacije dveh temeljnih nasprotij, se pravi tesne povezanosti med regionalnim in univerzalnim, ki lahko pri njem na obeh straneh segata v skrajnost. Prav regionalni determinizem, ki se je, kot rečeno, z vso intenziteto pojavil že v Rebulovih zgodnjih delih, je sprožil zagon v nasprotno smer, k univerzalnemu. Pri tem pa je značilno, da to nikakor ni univerzalizem razvezane vrste, saj je še vedno pripet na tradicijo in z njo globinsko determiniran. Njegov moto Biti človek, čim bolj (Rebula 1968: 593) se odpira predvsem človekovi globlji moralni eksistenci, čutu za dobro in zlo, skratka njegovi humaniteti. To pa še posebej velja za pisatelja samega, ki bi bil brez tega čuta, kot sam meni, »prodajalec niča«. Tu se ponuja primerjava z Borisom Pahorjem, saj je avtor Nekropole kot laični humanist še močneje zasajen v življenjsko empirijo, čeprav je čisto po svoje odprt tudi univerzalnemu.

42 Marija Pirjevec

Ob tem je treba poudariti, da se prostor Rebulovih številnih krajših besedil in predvsem romanov postopoma močno spreminja in širi od domačega sveta do daljnih dežel Vzhoda in Zahoda, čas dogajanja pa se razpenja od sedanjosti globoko nazaj v preteklost, v srednji vek, v antiko pa še dlje v biblijske čase. Ob vsej tematski in kronotopski raznovrstnosti pa je pogostoma izjemno zbran v svojo notranjo smer in cilj, obrnjen od stvarnega v eno samo globlje središče. V tem središču je njegovo tesnobno iskanje smisla, naravnano v krščansko transcendenco in eshatologijo. Izhaja pa iz osnovne nezadoščenosti tako s sabo kakor s kozmosom. Bistvo človeka vseh časov in kultur je po njegovem mnenju prav to, da se spričo svoje strašne krhkosti in tragičnosti ne more odpovedati temeljnemu vprašanju o smislu bivanja (Pirjevec 2005: 28, 29). Če povemo z besedami pisatelja samega, gre za »občutek razpetosti na križ bivanja, ko srce kliče po Edenu« (Pibernik 1983: 46).

Ta temeljni problem se je pri njem pojavil zgodaj in ga je zatem razreševal na različnih ravneh. Tako se mu je v zrelejših letih zazdelo domala bogokletno besedilo iz zgodnje faze, ki je nastalo v bližini ničejanske filozofije in »je bilo napisano iz nekakšnega obupa nad obstojem transcendence«. To je novela Odčarani svet, ki je bila prvič objavljena v tržaških Razgledih z naslovom Utrži, Adam (1951). V njej se je zbral okoli edenskega motiva, ki se pri njem pojavlja tudi pozneje. Tu se je ob eksistencialno dojetem biblijskem motivu spopadel s problemom človekovega trpečega iskanja resnice in smisla, s problemom, ki vzbudi v Adamu, izgnanem iz raja, nemir, grozo in strah. Sla po življenju in spoznanju naposled požene Adama na ponovno pot v Eden, čeprav ve, da mu je povratek vanj prepovedan. Pri tem drznem in samozavestnem dejanju se njegov duhovni boj izteče v ponosno potrjevanje lastne nadčloveške moči, seveda z vso notranjo muko tega položaja (Pirjevec 2005: 28). Adam je res tvegal vse in se pognal onkraj plamena:

In zdaj se je Adam zavedel, da mu ne preostane nič drugega kakor zbrati svoj zadnji pogum in prekoračiti poslednjo mejo in se zdrobiti v tisti prah, odvreči celo palico od sebe in izzvati vse, strgati celo kožo s sebe in se pognati. /…/ Bil je hip, manj kot hip. Potipal se je, če je res on, ogledal si je svoje nabrekle, okrvavljene noge, tudi nohti na rokah so mu bili prav tako brezkrvno beli in udrti kot prej. In ko je dvignil oči, so se svetili isti beli ledeniki kot prej – da, bil je on, Adam, človek, narejen iz zemlje. Tu je bil onkraj plamena, nedotaknjen, utrujen na smrt, toda vendar živ, bog, narejen iz zemlje. (Rebula 1994: 95.)

Rebula je svoje duhovno stanje leta 1971 opisal takole:

»Iz semenišča sem prinesel krščanstvo, ki je leta 1945 na idejni ravni izpuhtelo. Ostal sem kristjan, če hočete, bolj po občutju, po simpatijah, na miselni ravni pa sem se znašel, podobno kot današnja mladina, nekje v absurdu, v iskanju in v nekem popolnoma brezzračnem prostoru. Treba je bilo let in let ne toliko iskanja kolikor trpljenja. Natanko pred desetimi leti je prišlo do nekega doživetja, ki mi je dalo občutek, da sem kot plavalec pristal na neki novi, povsem neznani celini, ki se ji nisem mogel načuditi. Začel sem jo takoj raziskovati v vse smeri.« (Šalamun - Biedrzycka 1995: 57.) Vprašanje regionalizma in univerzalizma v Rebulovi prozi 43

Svojo prvo pripoved o Edenu je označil kot provokativno prometejsko, če ne že ateistično novelo. Šlo je za duhovno stanje, ko je miselno in filozofsko pristal v absurdu, v coni nesmisla, še »preden se mu je življenje utemeljilo kot usidranost v neki Smisel, ki presega vse vidno in časovno«.

Povsem novo varianto edenskega motiva prinaša več kot dvajset let kasneje novela Ob uri najkrajših senc (Snegovi Edena, 1977). Tu nimamo več Adama kot prvinskega upornega človeka, ki zaupa v svojo moč in je divji v svojem zagonu, temveč se srečamo s podobo nemočnega človeka, obteženega z bremenom svoje zemeljske usode, razklane med edenskim spominom in grozo, a hkrati tudi lepoto zemeljskega izgnanstva, med religiozno in naturno, veristično eksistenco.

Strašno je bilo biti spet v njem in ne biti več isti – spet hoditi po raju in gledati edenska drevesa in edenske oblake in nositi v krvi ne več nekega edenskega večnomladega planja, ampak razpad in minevanje /…/. (Rebula 1977: 108.)

V Adamu ni več sledu ničejanske sle po moči, ampak zavest o brezizhodnem izteku človekove usode v smrt in možnosti njegovega padca v zločin (Pirjevec 2011: 14). Zgovoren v tem smislu je Kajnov obračun z rodnim bratom:

O, v mračen dan je bila z morilskim žvižgom zamahnila slonova kost. In Abel, plavolasi pastir /…/, je bil obležal z rokami od sebe, ko da je objemal zapoved, ki mu je velela v prah in pepel, medtem ko je Kajn odnesel rjovenje svoje vesti kdovekam. (Rebula 1977: 108.)

Pri Rebuli moramo na tem mestu izpostaviti njegovo usmerjenost v Absolutno, k Bogu, in njegovo odprtost do skrivnostnega, ki jo je s posebnim posluhom za antični svet odkrival že pri Grkih in Rimljanih. Prav to ga ločuje od mnogih hommes de lettres srednjeevropskega prostora, od Umberta Sabe, Itala Sveva, Roberta Musila ali Miroslava Krleže, če navedemo samo nekaj imen.

Podobno kot je zavezan kategoriji naroda in krščanstva, ki mu je odprlo obzorje večnega ter mu prineslo vrsto duhovnih srečanj – z Avguštinom, Dantejem, Pascalom, Newtonom in Maritainom – je, kot rečeno, zavezan tudi antiki, posebej grštvu in grškemu estetsko-spekulativnemu talentu. Ta ga je prevzel do dna, ne samo kot klasičnega filologa in profesorja klasičnih jezikov na slovenskih srednjih šolah v Trstu, temveč predvsem kot pisatelja. »Dve intuiciji grštva,« pravi v pogovoru z Jožetom Horvatom, »sta zame tako rekoč kategorialni: 1) uvid /…/ o tragičnosti človeške eksistence /…/ in 2) iz tega sledeči uvid o bistveni nezadostnosti sveta, nezadostnosti, ki sili Grka, da prebija obzidje imanence. /…/ Torej skrajni realizem, združen z zaletom v neskončno« (Horvat 2012: 162, 163).

Po Rebulovem mnenju gre za »najgloblje sporočilo, dano našemu planetu pred krščanstvom, obenem uvod vanj, tako z neutopičnim sprejemanjem človeške condition kakor s prebijanjem v transcendenco« (Horvat 2012: 163). Čudež 44 Marija Pirjevec antike, katere sled je najti v mnogih Rebulovih besedilih, vidi v tem, da so se iz tedanje vse prej kot idilične stvarnosti, ki se kaže v suženjstvu ali gladiatorskih igrah, »vzdignili edinstveni vrhovi duha, ki z nezmanjšano silo svetijo v atomsko dobo«. Tu misli predvsem na filozofe in pesnike, kot so Platon in sv. Avguštin, Vergilij in Sofokles:

Marmorni sklop Partenona in Periklejev govor padlim Atencem, Sofoklova Antigona, Vergilijev klic po odrešenju, Tacitovo slikanje policijskega režima, Avguštinovo vrtan- je po skrivnosti biti in zavesti – kako malo primerljivo je s tem, kar je ustvarilo npr. XX. stoletje! Kje je beseda v svetovni literaturi, ki bi nazorneje pokazala izvorno tragičnost človeka in obenem nehote klicala po rešitvi iz te tragičnosti? (Košuta 2004: 12.)

Taka in podobna vprašanja zasledimo v njegovih številnih proznih besedilih, v prvi vrsti v že omenjenem zgodovinskem romanu V Sibilinem vetru (1968), v katerem se je Rebula pognal v napeto iskanje izhoda iz labirinta teme in brezupa. Obsežno romaneskno besedilo je pomaknjeno v svet antike, raste iz globokih grških in rimskih korenin, njegove ideje pa merijo v sodobnost, v dileme sodobnega sveta. Svojega osrednjega junaka Nemeziana, »iskalca Resnice«, je v njem oblikoval kot človeka s poganskim etosom, ki se nekako vendarle približuje krščanstvu. V njem je namreč živo prepričanje, da kljub globokim notranjim stiskam, nepotešenosti in obupu, ki se ga loteva v najbolj kritičnih položajih, le »ni plen kaosa, temveč da je predestiniran za Smisel« (Pirjevec 2005: 29). Iskanju Smisla pa se človek kot racionalno bitje nikakor ne more odpovedati. Zato je zahteva po resnici, pravici in lepoti po njegovem element, univerzalen in veljaven za vse čase, odkar obstaja človek. In prav v lepoti vidi Rebula enega izmed dokazov nesmrtnosti (Horvat 2012: 191).

Antika je med drugim zajeta tudi v krajšem proznem besedilu Pogled na Helespont iz zbirke Snegovi Edena, kjer se ob bregovih Helesponta srečamo s perzijskim kraljem Kserksesom in njegovim načrtovanim pohodom v Grčijo. Tudi tu odkrivamo pod antično davnino eksistencialna in ontološka vprašanja, najprej vprašanje minevanja in neizbežnosti smrti ter globoko zbeganost ob misli nanjo:

»Naj se tam doli izmenjavajo rodovi rib, kaj me briga,« je rekel Kserkses. »Naj se tudi posušijo vse te oljke na obali in naj namesto njih zrastejo druge. Ne prenesem pa, da mora to veljati tudi za človeka, razumeš?« (Rebula 1977: 135.)

Podobna bivanjska vprašanja, povezana s strahom pred smrtjo, zasledimo v noveli Peter Kupljenik (zbirka Arhipel, 2002), kjer je prikazana nenavadna življenjska usoda katoliškega duhovnika iz 16. stoletja, ki je postal protestantski pridigar in bil leta 1587 predan inkvizicijskemu sodišču v Vidmu. O tem beremo v zgodovinski povesti goriškega pisca Andreja Budala in v eni od epskih slik iz naše reformacije Antona Aškerca z naslovom Mučeniki. Novejša arhivska dognanja pa mečejo novo luč na tega izjemnega slovenskega verskega upornika. Iz zgodovinskih virov, ki jih navaja Lojzka Bratuž, izvemo, da se je njegova življenjska zgodba Vprašanje regionalizma in univerzalizma v Rebulovi prozi 45 končala v rimski ječi, kjer je preživel zadnja leta z znamenitima heretikoma: Tommasom Campanello in Giordanom Brunom. S slednjim je delil tudi enako usodo, saj je bil leta 1595 zaradi trdnega vztrajanja v novi veri obsojen na grmado in sežgan na rimskem trgu Campo dei fiori (Bratuž 2005: 141–147).

Rebula je pod vtisom novih odkritij napisal novelo, katere protagonist je, kot rečeno, prav gorenjski lutrovec Peter Kupljenik. S spretnim prepletanjem razme- roma skromnih zgodovinskih podatkov in bogate imaginacije mu je uspelo ustvariti pretresljivo zgodbo slovenskega heretika, tako da je polno zaživel v slovenski književnosti (Bratuž 2005: 146). Vprašanje, ki tega »slovenskega Bruna« – kot je zapisal Boris Pahor – muči tik pred tragično smrtjo, je naslednje:

Zame pa je vsa filozofija, teologija in magija v enem samem vprašanju. /…/Ne v vprašanju, ali je Bog. Kot da ga lahko ne bi bilo. Ne v vprašanju, ali je Kristus Bog. Ko da lahko to ne bi bil. Še manj v vprašanju, ali ima obstajati kakšna Cerkev. Ko da bi to bilo brez pomena. Nič od vsega tega, od česar živijo univerze in se polnijo knjižnice. Zame obstaja eno samo resnično vprašanje. Vprašanje vprašanj je: ali bo po smrti kaj z mano ali nič? Ali se bo v meni še kaj svetilo, se zavedalo, spominjalo, želelo, ljubilo, norelo ali pa bo tema in nič. (Rebula 2002: 119.)

Poseben sklop Rebulove proze je usmerjen izrazito k naravi, ki zna biti v samem središču pozornosti, morda celo najbolj sugestiven del njegove pesniške imaginacije. Pisatelj je vse prej kot gluh za naravno pojavnost in njeno pisano razkošje, ki ga do potankosti opazuje okoli sebe. Samo narava lahko nudi človeku tisto skladnost in celovitost, ki jo je z odtujitvijo od nje izgubil. Ta razpoložljivost življenju pod njegovim peresom ni zmeraj enako močna in odporna, je pa vendarle trajna in zmeraj zraven, v vseh žanrih in v vseh temah njegove proze, od romana, novele do dnevnika. Imanenca s svojo veristično ali poetično slikovitostjo včasih tudi konkurira transcendenci, drugič je z njo v ravnotežju, nikdar pa ni v popolnem razkolu z njo. Stvarem in dogajanjem okoli sebe namreč ne more pustiti obstajanja, ki bi bilo samozadostno, zgolj »regionalno«, zares imanentno. Vendar se zdi, da je prav živa narava tisto, pri čemer je najbolj sprijet z imanenco, z njeno prvinsko, zemeljsko substanco, ne da bi se seveda do kraja pogreznil vanjo. »Transcendenca mi daje dihati, upati, pričakovati. Imanenca je zarasla globel, transcendenca nebo nad njo« (Rebula 2001: 430). Prav narava zmore zato postati zelo poetičen medij njegovih metafizičnih iskanj. Preseženost poetične in sugestivne narave se začenja v njej sami, je do kraja ozemljena in hkrati ustvarja podobe, ki poženejo skoraj v čudežno nadresničnost, odprto univerzalnosti (Pirjevec 2011: 16).

Z vprašanjem minevanja in večnosti se tako spopada tudi v najbolj intimnem besedilu, v Snegovih Edena, ki je dalo celotni zbirki naslov in ki ga je v pod- naslovu imenoval Gobarjev dnevnik. Gre za serijo kratkih, izjemno rafiniranih liričnih pejsažev, za Rebulov zagon v idilo, zdaj veristične, zdaj počlovečene, zdaj poduhovljene narave, kjer se prepušča domišljijskemu iskanju »gobe proti umiranju«. Bogato in odrešujoče početje, kot je lahko zanj odrešujoča podoba gozda in vsega tistega, kar živi in raste v njem (Pirjevec 2011: 16). 46 Marija Pirjevec

Dovolj mi je bilo slediti nekaj desetin metrov kolovozu /.../, da je namesto kulture zavladala okrog mene natura: iz nepokošenega se je skobacal v zrak tovor mesa in perja, pravi živi fazan. Ne manjšinec ne večinec: nič drugega kot fazan. Kaj fazan – na obronku nad senožetjo sta me čakala v travi dva jurčka! Eden rahel, krščanski, drugi bronast, marksistični. /…/ Tako torej: sredi jurčkov sem bil in sredi fazanov. (Rebula 1977: 196.)

Gre za preplet v regionalno zasajene predmetnosti in fantastike, ki pa sta trdno pripeti v dramo intimne, osebne eksistence. V preproste gobe – kot mikrokozmos živo pričujoče narave – s poetično suverenostjo polaga makrokozmos svoje biti. Samo ob naravi so se Rebuli lahko zapisale besede, ki razkrivajo vso njegovo intimno zlitost s stvarstvom. In to do tolikšne mere, da mu v njenem objemu zbledi celo misel na smrt (Pirjevec 2011: 17). »Gozd je bil očarljivo zamolkel /…/, čudovito se je dalo dihati tam, čudovito je bilo čakati, čudovito je bilo enostavno biti. Tako mi je bilo dobro, da bi najrajši gledal in čakal do konca« (Rebula 1977: 206).

Ob duhovni simboliki gob se je pazljivo ustavil tudi Igor Škamperle v svojem knjižnem eseju Dotiki pokrajine: »/G/obe so v starejši zgodovini pomenile dragocen vir duhovnih moči, ki omogoča upravljanje z vrati zaznave in duševni zavesti ponuja prestopanje različnih ravni bivanja« (Škamperle in Mezgec 2012: 71).

Dvojnost, o kateri je bil govor v pričujočem prispevku, omenja tudi Rebula sam. V intervjuju, ki je izšel pred nekaj meseci v Primorskem dnevniku, je razločno opozoril prav na dvojnost kot temeljno značilnost svojega pisanja. Hkrati pa je priznal, da se je doslej preveč ukvarjal s slovensko usodo, zato se je v svojem še nedokončanem delu odločil za nadnacionalno tematiko, iz katere Slovenci sicer ne bodo izključeni, ne bodo pa več v središču njegovega zanimanja. »Bo v bistvu,« pravi, »nadnacionalna tematika miselne in religiozne vsebine« (Muzetič 2012: 8).

Viri

Pirjevec, Marija (ur.), 2011: Essere uomo, uomo il più possibile... La vigna dellʼ imperatrice romana. Prev. Martina Clerici. Trst: Mladika. 7–17. Rebula, Alojz, 1960: Senčni ples. Ljubljana: Slovenska matica. Rebula, Alojz, 1968: V Sibilinem vetru. Ljubljana: Slovenska matica. Rebula, Alojz, 1986: Vrt bogov. Ljubljana: Slovenska matica. Rebula, Alojz, 1977: Snegovi Edena. Koper: Lipa. Rebula, Alojz, 1991: Na slovenskem poldnevniku. Maribor: Obzorja. Rebula, Alojz, 1994: Vinograd rimske cesarice in zgodnje novele. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. Rebula, Alojz, 1997: Žalostna postmoderna. Delo. Književni listi, 23. oktobra. 16. Rebula, Alojz, 2001: Zemlja je razvalina Edena. Nova revija 20/225–227. 429–434. Rebula, Alojz, 2002: Arhipel. Ljubljana: Slovenska matica. Vprašanje regionalizma in univerzalizma v Rebulovi prozi 47

Literatura

Ara, Angelo, in Magris, Claudio, 2001: Trst, obmejna identiteta. Prev. Marija Cenda. Ljubljana: Študentska založba. Borovnik, Silvija, 2006: Kratka proza Slovencev v Avstriji. Novak Popov, Irena (ur.): Slovenska kratka pripovedna proza. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik (Obdobja 23). 37–47. Bratuž, Lojzka, 2005: Zgodba o Petru Kupljeniku v slovenski književnosti. Kranjski zbornik. 141–147. Hladnik, Miran, 1998: Regionalizem in slovenska književnost. Kržišnik, Erika (ur.): 34. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. 103–114. Horvat, Jože, 2012: Navdih in besede. Pisatelji in pisateljice s Tržaškega. Prva knjiga. Trst: Mladika. 161–197. Košuta, Miran, 1994: Rebulizmi: 10 ključnih gesel iz književno-ontološkega besednjaka Alojza Rebule. Slavistična revija 42/4. 475–489. Košuta, Miran, 2004: Menuet za Rebulo (na 25 gesel) ali kramljanje ob pisateljevi 80-letnici. Primorski dnevnik, 21. julija. 12–14. Muzetič, Mirjam, 2012: Alojz Rebula ob visokem odlikovanju italijanskega predsednika Napolitana. Primorski dnevnik, 14. avgusta. 8. Pibernik, France, 1983: Alojz Rebula s slovenskega vidika (intervju). Čas romana. Ljubljana: Cankarjeva založba. 37–52. Pirjevec, Marija, 1992: Tipologia della letteratura slovena a Trieste. Letterature di frontiera/Letteratures frontalieres 2/1. 63–69. Pirjevec, Marija, 2005: Duhovna os Rebulove proze. Bratuž, Lojzka (ur.): Rebulov zbornik. Ob pisateljevi osemdesetletnici. Trst: Mladika. 27–33. Pogačnik, Jože, 1967: Rusi most. Ljubljana: Mladinska knjiga. Spadaro, Stelio, 1978: Ragionando sulla cultura di convivenza. Interviste a Alojz Rebula /.../. Il Territorio 9/16–17. 72. Strutz, Janez, 1990: Casarsa, Materada, Vogrče, Rinken ali medregionalnost. Primerjalna književnost 13/1. 1–14. Šalamun - Biedrzycka, Katarina, 1995: Umetniški vzpon Alojza Rebule. Koper: Lipa. Škamperle, Igor, in Mezgec, Igor 2012: Dotiki pokrajine. Trst: Založništvo tržaškega tiska. Virk, Tomo, 2004: Problem vrstnega razlikovanja v kratki prozi. Slavistična revija 52/3. 239–279.

Bogomila Kravos UDK 821.163.6–2.09Tavčar J.:323.15(450.361.11=163.6) Trst

JOSIP TAVČAR NA STEČIŠČU KULTUR

V petdesetih letih prejšnjega stoletja so obiskovalci Slovenskega gledališča v Trstu navdušeno sprejeli dramski prvenec Josipa Tavčarja, ker je sporočilnost tega dela ponazarjala takratno čutenje Tržačanov. Tavčar je čez noč zaslovel in v naslednjih dramah razširil temi zunanjega videza in potrošništva na razvrednotenje etičnih pravil in slo po oblasti. Tematsko je zajemal iz dogajanja v svetu in govoril o Slovencih meščanih, ki živijo v skladu z zgodovinskim izročilom svojega prostora. Del kritike je v Tavčarjevem vzpostavljanju lastne subjektivitete videl izjemen dosežek gledališkega prizadevanja za uveljavljanje lastnega diskurza. Ko je v sedemdesetih letih v Trstu prevladala teza o trpečem zamejcu, ki mu je življenjski cilj ohranjanje slovenstva, je prvobitni tržaški diskurz izgubil veljavo. Tavčar je vztrajal pri svojem in še naprej analiziral sočasno tržaško stvarnost mimo vzpostavljenih kalupov. O tem priča štirideset dram, nekaj esejev, številne kritike, ciklusi predavanj in prevodi.

Ključne besede: Josip Tavčar, Trst, medkulturnost, stečišče kultur, manjšinskost, nacionalna identiteta

Medkulturnost in manjšinskost v Trstu

V slovenskem Trstu se je pojem manjšinskosti začel uveljavljati v šestdesetih letih dvajsetega stoletja. Prodiral je postopoma in ne brez odpora, ker je bil v protislovju s tradicijo in je rušil tiste povojne kulturne silnice, ki so težile k vzpostavljanju nekdanjega, na zgodovinskem razvoju utemeljenega tržaškega diskurza.

Jezik in slovstvo, letnik 58 (2013), št. 4 50 Bogomila Kravos

Trst se je od leta 1719 razvijal v skladu z večkulturno matrico mesta.1 Brez različnih in med seboj dopolnjujočih se identitet v njem ne bi bilo velemestnega utripa, iz katerega je to središče raslo, uvajalo inovacije in ustvarjalo pogoje za hiter razvoj podjetniške miselnosti. Posamezniki, ki so se iz vseh mogočih krajev in dežel množično priseljevali v Trst, so vanj vnašali svoje jezike in navade, toda vsaka tujskost se je v medsebojnih odnosih spreminjala v domačnost. Skupen cilj je bil jasen in pri realizaciji posameznikovih ambicij je odklanjanje »drugega« hitro spreminjalo svoj predznak in postalo sprejemanje. Ta kompleksni proces so proučevali že mnogi (Chambers 1995; Matajc 2009) in ugotavljali, kako je posmehljiv odnos do »drugega« začetek vrednotenja tega, kar »drugi« predstavlja. V tem procesu se je torej potrjevanje soprisotnosti »drugega« dopolnjevalo z nezavednim prisvajanjem njegovih posebnosti, ker je želja po uspešnosti v velemestnem Trstu diktirala neobremenjen odnos do »drugega«, tako da je razumevanje postalo zakon, ki je pospeševal dvotirni proces zavračanja in prisvajanja. Sledi teh procesov so se prav zaradi realnih, življenjsko osmišljenih kontaktov zasidrale v globino tržaške biti. Za zunanjega opazovalca je bila tržaška skupnost zaradi večjezičnosti nehomogena, saj je ob vsakem zunanjem vdiranju v strukturno zasnovo odreagirala z odločnim izpostavljanjem pripadnosti kraju, istočasno pa je to pripadnost izražala v enem od naravnih jezikov. Prav ta kontradiktornost je bila težko doumljiva zunanjim opazovalcem (Ara in Magris 1982: 5).

Ko so nekaj let po razmejitvi (1954) začeli uvajati za Slovence v Trstu termina manjšinci in zamejci,2 sta oba izraza odražala zunanje gledišče. Odpor do teh izrazov je bil sam po sebi umeven, vendar je ta vzorec vpeljeval tudi identifikacijo s sindromom žrtve in je zato deloval med različnimi »zamejskimi« političnimi dejavniki povezovalno ter se je z lahkoto umeščal tudi v osrednjeslovenski kulturni model. Vsako razumevanje obrobja zahteva namreč od središča velik napor, ko gre za zunajmatično skupino, postane dojemanje realnega stanja še bolj problematično, ker bi za dobro razumevanje »odrezanega uda narodovega telesa«, ki živi v drugačnem političnem, ekonomskem, socialnem in jezikovnem položaju,

1 Dokumenti izpričujejo slovensko prisotnost v Trstu od 27. 10. 1202, ko je okoli 350 mestnih pred- stavnikov in družinskih poglavarjev podpisalo podložnost beneškemu dožu Enricu Dandolu. Kas- nejši dokumenti dopolnjujejo tezo, da je mesto raslo in se razvijalo ob stalni enotretjinski prisotnosti Slovencev v mestnem jedru. Ko je leta 1719 s proglasom Karla VI. Trst postal prosta luka s kopico izjemnih privilegijev in pravic za prebivalce, so se v mestu naselili v večjih skupinah Nemci, Srbi, Hrvati, Čehi, Slovaki, Rusi, Grki, Armenci, Judje, ki so s seboj prinesli kapital različnega izvora ali pa prišli »s trebuhom za kruhom«. Skupni imenovalec teh prišlekov sta bili podjetnost in želja po uspehu, kar je odločilno vplivalo na medsebojno strpnost. Pomorsko-trgovsko središče se je bohotilo ne le z gospodarsko in tehnološko rastjo, temveč tudi z novim jezikovnim izražanjem, pri čemer je bilo najopaznejše nadnacionalno tehnično izrazje. Poleg strokovnega znanja je vsakdo prinesel s seboj še svojo kulturo, ki se ji zaradi posebnih mestnih privilegijev ni mogel ne hotel odreči, s tem pa je globoko posegel v splošne vedenjske lastnosti avtohtonega prebivalstva. Tuji/drugi običaji in veroizpovedi so postali del tržaške stvarnosti. 2 O pojmu zamejstvo pravijo, da so si ga po letu 1954 izposodili pri Ivanu Trinku, ki je svojo pesniško zbirko Poezije (1897) izdal pod psevdonimom Zamejski, ker so bile takrat vse slovenske dežele razen Benečije v Avstro-Ogrski (prim. PSBL 16: 57). Josip Tavčar na stečišču kultur 51

potrebovali sodelovanje različnih znanstvenih izvedencev. Poenostavljanje te problematike je na videz nujno, vendar se pri posplošeni obravnavi opazovalec zateče k določanju zunanjega sovražnika ter notranji delitvi na »naše« in »vaše«. V tržaškem primeru je vzorec trpečega zamejca,3 ki se je v sedemdesetih letih dodobra uzavestil in v najširši javnosti prevladal nad avtohtono držo, privedel do nastanka enklave, v kateri so se za dosego subsidiarne pomoči zedinili različni politični dejavniki pod geslom »zatirana manjšina v zamejstvu«.

Marsikdo ni želel biti zgolj predmet opazovanja, ni sprejel uvedene oznake in je bolj ali manj samozavestno stopal po svoji poti. Seveda je vsak poskus odmika od stereotipnega obnavljanja vzpostavljenega vzorca naletel na ovire, predvsem zato, ker je zunanjim opazovalcem postajalo vse težje razumeti kompleksni prostor, ki je v drugačnem političnem in gospodarskem sistemu razvijal svojemu okolju primeren način ubesedovanja stvarnosti.

Josip Tavčar4

Med tistimi, ki so se zoperstavljali težnji po ukalupljanju »zamejstva«, izstopa Josip Tavčar s svojimi štiridesetimi dramskimi deli. Zanj je bil Trst mesto različnih kultur, ki so se med seboj dopolnjevale. Samo v tem kontekstu je lahko uveljavljal svoje aktivno slovenstvo. O pojmu tržaškosti je zapisal:

Trst se že več kot eno tisočletje nahaja točno na meji teh dveh svetov. Zapadno od njega je latinski svet, vzhodno slovanski. Toda v njem samem in na njegovem ozemlju bivata sočasno prav tako slovanska duša kot latinska, ne glede na to, v katerem jeziku

3 Izraz je pripomogel k postopnemu izenačenju političnih emigrantov z avtohtonimi Tržačani, kar je bilo dobro, vendar so politični pribežniki izpostavljali svoje neoporečno slovenstvo kot posebno vrednoto in se niso želeli ali mogli vživeti v medkulturno stvarnost. 4 Josip Tavčar (Dutovlje, 1920–Trst, 1989) je bil germanist, profesor angleščine na slovenskih viš- jih srednjih šolah, dramatik, esejist, prevajalec in umetniški vodja Slovenskega stalnega gledališča (SSG) v Trstu. Po njegovem rojstvu se je družina preselila v Trst, kjer je obiskoval italijansko šolo, ker slovenske ni bilo, po liceju je vpisal germanistiko na univerzi v Benetkah in zaradi vojne pre- kinitve doštudiral na Istitutu Orientale v Neaplju. Tavčarjev oče je bil prvi ladijski intendant, kar je družini omogočilo udobno življenje in vedenje o dogajanju v svetu ter o drugih kulturah (Tavčar 1992: 90). Med šolanjem se je brez problemov vključil v razredno skupnost in imel tudi pozneje stike s kolegi z univerze. Leta 1939 je napisal svoje prvo dramsko delo v tržaščini in ga z naslovom Filomena la striga prijavil na natečaju Cecchelinove gledališke skupine, ki je delo uprizorila (PSBL 15: 631). Do konca vojne je pisal v italijanščini in naknadno poglobil znanje slovenskega jezika in kulture. Po vojni je poučeval na slovenskih višjih srednjih šolah v Kopru in Trstu, se vključil v tržaško slovensko kulturno dogajanje, pisal dramske tekste, ki jih je v glavnem uprizorilo Slovensko stalno gledališče, pa tudi igre, kriminalke, cikluse predavanj o dramatiki in o sodobnih italijanskih književnikih predvsem za slovensko tržaško radijsko postajo. Politično se ni nikoli izpostavljal (tudi ko so se njegovi kolegi iz oportunizma vpisovali v stranke) in je imel samosvojo, kritično držo do vsega in vseh (prim. Kermauner 2001: 91). Bil je levičar brez strankarske pripadnosti. Služba sre- dnješolskega profesorja mu je nudila gmotno gotovost, zato je sodelovanje v gledališču opravljal brezplačno kot častno službo, pri tem pa je bilo nekako samoumevno, da se njegove drame, pisane na kožo ansambla SSG, v njem tudi realizirajo. Od leta 1957 do 1981 je bil pri tržaškem SSG najprej umetniški vodja in nato predsednik upravnega odbora. 52 Bogomila Kravos

se izraža. Vendar je zgodovina vsilila naši zemlji še eno važno duhovno komponento. Germanski svet se je vtihotapil v naše ljudi v dolgih stoletjih močnega političnega in gospodarskega pritiska in pustil sledove, ki jih ni moč izbrisati. (Tavčar 1980: 263–264.)

Do tega spoznanja se je Tavčar dokopal v letih svojega doraščanja in se mu ni hotel odpovedati. Kot mestni otrok je živel in se šolal med Italijani, doma je govoril slovensko, od očeta je izvedel, kaj se je dogajalo v svetu, diplomiral je iz germanistike in si na podlagi medvojnih izkušenj izdelal lastno stališče. Odločilno je vplivala nanj udeležba v bitki pri Montecassinu (januar–maj 1944), kjer je prišel v stik s potrošniško miselnostjo, ki je bila kljub bombnim napadom in silnemu obstreljevanju med zavezniškimi četami tako zaznavna, da je prodrla do prostovoljcev, ki so z njimi sodelovali. O takratnem počutju je pozneje ugotavljal:

Svet, kakršen se mi je obetal v razmišljanjih ob teh prvih stikih s potrošniško miselnostjo, se mi je zdel tako strašen in brezizhoden, da sem ga takoj zasovražil. Sreča ni mogla biti odvisna le od izobilja. /…/ Slutil pa sem, da živi potrošništvo v bistvu na dolgovih in da je dolgove treba drago plačati. (Tavčar 1992: 100.)

Nedoumljivost soobstoja na videz neuskladljivih fenomenov in prevlade lahkotnejšega čutenja nad tragiko morije sta Tavčarja napeljali k študiju orientalskih filozofskih naukov in iskanju utehe v zenbudistični tehniki obvladovanja lastne duhovne razsežnosti. Verjetno izhaja od tod njegova sposobnost panoramskega vpogleda v svetovno dogajanje, uravnoteženega uvida posledic odmevnejših dogodkov in presojanja funkcionalne komplementarnosti vsake odločitve. Zaradi teh spoznanj se njegova povojna dela v slovenščini močno razlikujejo od predhodnih v italijanščini, o katerih je izjavil: »Nekje v mojih predalih še ležijo tri ali štiri drame iz tistega časa. Ostale so se izgubile med Cosenzo, Montecassinom, Frosinonejem in Caserto, Neapljem in Rimom. Ni mi žal zanje. Bile so v italijanščini. Pripadajo torej človeku, v katerem se ne morem več prepoznati« (Tavčar 1992: 93).

Tavčarjeva prva dela so namreč nastajala pod vplivom italijanske dramatike, imenovane dei telefoni bianchi (dramatika belih telefonov), v kateri se je dogajanje načeloma razvijalo v meščanskih krogih in je imelo za osnovno temo ljubezenski trikotnik (prim. Molinari 2007: 6–9, 71–79). V slovenskih delih je Tavčar ohranil pridobljeno tehniko pisanja, tako da je zgradba drame sledila izdelanemu vzorcu, vendar se je tematsko preusmeril v obravnavo vsakdanjosti, kakršno je sam doživljal v povojnem času, in posebej v analizo eksistencialne stiske malega človeka, ki se ne zaveda svoje ukleščenosti v sistemsko nadzorovani kulturni model. Junaki Tavčarjevih del niso bili več fantazijski liki, pač pa tipični Tržačani, ki so se spopadali z družbenim razslojevanjem in s spodkopavanjem temeljnih vrednot ter samodejno drseli v brezglavo kopičenje imetja, ne da bi se spraševali o razsodnosti svojega početja.

Prva povojna Tavčarjeva drama, ki so jo odrsko postavili v Slovenskem gledališču v Trstu, ima naslov Prihodnjo nedeljo (1957). Glavni junak, učitelj Josip Tavčar na stečišču kultur 53

Srečko Dolinar, je prestal fašizem, prisilno izselitev, ponižanje in razžaljenje, toda ob koncu vojne in vrnitvi domov ni našel tega, o čemer je desetletje ali več sanjal, celo njegov poklic je izgubil prejšnjo veljavo. V prevrednoteni družbi se je namreč vse osredotočilo na finančno uspešnost posameznika in učitelj se je čutil izigranega. Zato si je tudi sam zastavil za cilj obogatitev. Naslov drame ponazarja njegovo čakanje na zadetek pri igri na srečo, ker vsako soboto sestavi obrazec športne stave in ob nedeljah čaka na izide nogometnih tekem. Od nedelje do nedelje živi v utvari, da bo sebe in družino izkopal iz povprečja z nenadno obogatitvijo. Na koncu je učitelj izigran, upanje se razblini in edini kanček svetlobe vnašata potrta žena in najmlajša hčerka. Uspeh te drame pri občinstvu in kritiki je potrjeval izrazno moč gledališča in posredno tudi teorijo o večkulturnosti tržaškega prostora, torej o posebni vlogi tega gledališča, o kateri so razpravljali osrednjeslovenski kritiški opazovalci.5

Drugi drami Pekel je vendar pekel (1959) je dal Tavčar podnaslov Fantazija v dveh delih in se s tem oddaljil od možnih identifikacij dramskih junakov z realnimi osebami. Junaka sta namreč tržaška povzpetnika, ki za dosego zastavljenega cilja podirata vse etične pregrade. Dogajanje je postavljeno v pekel, kjer Jurij Maček in njegova žena dajeta obračun svojega življenja in kjer ne moreta več ničesar utajiti. Kazen za njun brezsramni hedonizem ni po krščanskem nauku napovedano fizično trpljenje, pač pa svobodno izbiranje med užitki in nasladami, za čimer sta se pehala v življenju. Toda kar je vzbujalo zavist na zemlji, postane s časom (v peklu je večnost brezkončna) neznosno mučno.

Avtor je svoje misli razvijal na splošnem povojnem počutju, o tem delu pa je v zadnjih letih svojega življenja razmišljal tako:

Pot, ki sem si jo začrtal s »Peklom«, se mi je zdela vredna največje pozornosti, saj je bila usmerjena v duhovno jedro našega stoletja. Zato sem dosledno nadaljeval po njej brez zastranitev in brez popuščanja vabljivim ali lagodnim motivom, ki so izhajali iz mojega bližnjega zamejskega sveta. Ti slednji bi mi morda nudili več uspeha, saj od zamejca vsi pričakujejo, da govori samo o zamejskih vprašanjih, in so mu za to pripravljeni dati vsa potrebna priznanja, a odvrnili bi me od človeka »mojega« časa. In človek »mojega« časa je, vsaj v mojih očeh, važnejši od človeka »mojega« kraja, ki je predvsem žrtev političnega trenutka. (Tavčar 1992: 102.)

Temo hedonizma je Tavčar razvil v več dramah in že v naslednji, z naslovom Nicky – zlati deček (1959), domiselno prikazal industrijo lahke glasbe. Pevec Nicky je lutka v rokah podjetnega menedžerja, ki si kopiči premoženje na tržnim zahtevam prirejeni slavi. V drami imajo pomembno vlogo še predstavniki sredstev javnega obveščanja. Svojo nestrokovnost zamaskirajo s kričaškim poročanjem

5 Filip Kalan se v zapisih o tržaškem gledališču zaustavi ob njegovih značilnostih, ki so po strukturni zasnovi sorodne slovenskim, vendar se v večkulturnem prostoru razvijajo po nepredvidljivih tirni- cah, na videz nehomogeno in s presenetljivimi rezultati, ker povezujejo v celoto neuskladljive prvi- ne italijanskega gledališkega izražanja, srednjeevropske gledališke tradicije in slovenske/slovanske odrske interpretativnosti (prim. Kalan 1958; 1980: 313–332). 54 Bogomila Kravos in odločilno vplivajo na javno mnenje. Uspešno trženje pevskega (ne)talenta vključuje tudi kriminalne združbe, kar privede do izločenja glavnega junaka, ko ta ni več uporaben. Upropaščenje osebe ne načne sistema, ki se sproti obnavlja zaradi finančne povezanosti različnih dejavnikov: menedžer si bo odpočil od napornih turnej in si poiskal nadomestek za propadlega varovanca, novinarji pa bodo našli drugega zvezdnika in ga razglašali za največje čudo.

Tavčarju je razgibanost takratnega dogajanja dajala navdih za zanimive in aktualne teme. Zaradi preobčutljivosti občinstva oziroma kritike se je sicer večkrat zatekel v umišljeni dogajalni prostor, toda njegovi junaki so vedno odražali tržaškost, kakršno je v svojih delih ponazoril že Italo Svevo, posebej v svojem temeljnem delu Zenova izpoved (1923). Osnovna značilnost teh junakov je bila notranja razklanost, vendar se osebnostni problemi, ki iz te razklanosti izhajajo, ne poglabljajo na psihološki ravni, pač pa se udejanjajo v nepremišljenih odločitvah. Osrednjeslovenski kritiki so v prvi fazi pozorno spremljali razvoj Tavčarjevega dela. Večji problem so predstavljali kritiki, ki so pripadali desni opciji tržaških Slovencev. Ti načelno niso zahajali v gledališče, ker ga je upravljala leva opcija, a so pozorno sledili dogajanju v njem in so radi presojali dela domačih avtorjev. Med vidnejšimi predstavniki t. i. katoliške opcije je bil Jože Peterlin, gledališki kritik, radijski voditelj, režiser, igralec, prosvetni delavec, organizator in srednješolski profesor. Kot politični emigrant je, tako kot njegovi somišljeniki, skušal v novem prostoru ohranjati svoje kulturno obzorje in ga vnesti v tržaški prostor. Zanimiva je njegova sodba o prvih Tavčarjevih dramah in posredno tudi o drugih tržaških avtorjih (Borisu Pahorju in Alojzu Rebuli):

Prihodnjo nedeljo, Pekel je vendar pekel, Nicky – zlati deček. Brez dvoma je prinesel Josip Tavčar nove motive v slovensko dramsko slovstvo. Razmaknil je okvir polpretekle kmečke problematike naših ljudskih iger. Razbil monotono in brezkončno povojno krvavo obračunavanje v črno-belem patetičnem poveličevanju namišljenih junakov. Tavčar je našel povsem nov slog in nova vprašanja. Edino nevarnost vidim v tem, da ne bi Tavčar ostal samo v slovenskem jeziku pisoči dramatik, tako kot postajajo že mnogi tako imenovani slovenski tržaški pisatelji; v njih delih ni ne duha ne mišljenja slovenskih ljudi, ampak le pišejo v slovenščini – navadno slabi. V tej trojici iger se mi zdi drama Prihodnjo nedeljo najresnejše delo, čeprav v tehničnem pogledu najmanj dovršeno. Nicky pa je v oblikovnem pogledu najspretnejši, po teži pa najbolj površinski. Medtem ko je prvo delo mnogokje razvlečeno in dialog nespreten, je Nicky ves razgiban, tekoč in živ. Toda v tej predstavi občutiš preveč karikature, da bi vzel stvar resno. Nickyju se nasmeješ sicer, toda v tebi ni zapustil nobenega vtisa. Veš, da se je nekdo igral in nekoga posnemal, a ne verjameš, da on sam to res doživlja. Pisatelj mu je naložil preveč obremenjenosti, da bi mu verjeli, da res živi. /.../ Na koncu se vprašaš: kaj je v tem delu slovenskega? Ali je bilo vse to napisano in pripravljeno samo zato, da bi se smejali? Je to satira? Tudi satira mora zapustiti vtis in mora ozdravljati. Nicky ne. Rad bi, da bi čutil slovenski dramatik med nami neko višjo nalogo, poklicno gledališče pa višje poslanstvo. (Peterlin 1990: 137–139.) Josip Tavčar na stečišču kultur 55

Ta sodba ni bila obrobnega pomena. K njeni odmevnosti med potencialnimi gledalci moramo dodati še vpliv, ki ga je imela na šolsko populacijo, ker so na šolah imeli privilegiran status prav emigranti (Tavčar 1992: 91). Tavčarjevo besedišče je bilo, tako kot pri drugih tržaških avtorjih, nedvomno skromno, skladnja pa pod močnim vplivom italijanščine in celo nemščine. Tematsko tudi ni mogel iz svojega mestnega okolja, ki ni imelo nič kmečkega niti ljudskega in ni stremelo za vzgojno-moralnim »višjim poslanstvom«. Podobne sodbe so torej vplivale na uveljavljenje ene od reprezentacij manjšinske skupnosti in ko so se politični interesi različnih struj poenotili na točki prikaza »manjšinstva/ zamejstva« kot »žrtve«, je to pomenilo prevlado ustreznega vzorca nad ostalimi in posledično odrinjenje drugih tržaških diskurzov na stranski tir, kot bi bili prikazi specifične tržaškosti eksotika ali stališče manjšine v »manjšini«.

Stečišče kultur

Za zunanjega opazovalca je bilo nedvomno težko razumeti raznoliko ubesedovanje tržaške stvarnosti. V majhnem in zaprtem prostoru (manjšina, ki se razglaša za manjšino, ne išče stikov z zunanjim svetom) so namreč soobstajali različni načini ubesedovanja stvarnosti. V stikih z osrednjeslovenskim kulturnim prostorom je bil seveda najbolj odmeven tisti, ki se je najlažje vgrajeval v izdelani osrednji kulturni model. Tudi v kulturnih pojavih zmaga močnejši in glasnejši. Stiska »zamejstva« pa je bila tem bolj prepričljiva, kolikor bolj se je opirala na stereotipno obnavljanje sovražnosti italijanske države in Tržačanov do Slovencev. Po tem vzorcu sta bili italijanska in slovenska kultura samo v stiku in ta stik je bil nevaren, ker je kvarno vplival na slovenski jezik in kulturno izročilo.

Tržaškost, kakršno je prikazoval Tavčar v svojih dramah, je bila drugačna. Govorila je o stekanju različnih elementov v eno in je proizvajala v vseh ozirih nov jezik, ki je bil komplementaren osrednjeslovenskemu. Eksistencialna vprašanja so v Tavčarjevih dramskih delih izhajala iz potrošništva in vodila v samouničenje, vendar je bil ta opis brezizhodnega cupio dissolvi obarvan z upanjem ali vsaj željo po izhodu. Za Tavčarjev način opisovanja bi lahko uporabili slikoviti izraz mediteranskost, če to mediteranskost uokvirimo v sočasni pojav commedie allʼitaliana,6 žanra, ki je temeljito preobrazil italijansko filmsko in gledališko sceno. Tavčar ni črpal iz tujega/sosednjega, ker je bilo to tuje/sosednje njegovo, pisal pa je seveda v slovenščini. Sam je bil prepričan, da je posredovanje lastne izkušnje njegova dolžnost, ker s svojo specifiko bogati osrednjeslovenski kulturni

6 Commedia allʼitaliana je filmski žanr, ki je od druge polovice petdesetih do konca sedemdesetih let dvajsetega stoletja kritično-satirično obravnaval izseke iz vsakdanjega življenja v italijanski družbi. Hitri prehodi iz komedijskega nastavka v tragiko so izrisovali groteskno podobo takratnega sveta. Tovrstne komedije, v katerih se humornost srečuje z odčaranostjo, cinizem s krutostjo in skepsa z melodramatičnostjo, so nastajale ob tesnem sodelovanju vseh akterjev. Scenaristi (Age-Scarpelli, Amidei, Sonego) so svoje scenarije zaupali režiserjem (Monicelli, Risi, Comencini, Salce, Scola, Germi), ki so jih obdelali in predelali ob kreativnem doprinosu igralcev (Sordi, Manfredi, Gassman, Tognazzi). 56 Bogomila Kravos prostor. V sezoni 1969/70 je v nagovoru upravnemu odboru Slovenskega stalnega gledališča povedal:

Mislim, da naše vključevanje v skupni slovenski gledališki prostor dobro napreduje, dasi ne morem reči, da je doseglo že popolnoma zadovoljivo stopnjo. Z naše strani ga pojmujemo kreativno v smislu, da je po našem plodno in koristno le, če prinese nekaj novih elementov v naše kulturne izkušnje in če, po drugi strani, naše kulturne izkušnje lahko služijo slovenskim oziroma jugoslovanskim. (Tavčar 2011: 77.)

Zavedanje o lastni specifiki je temeljilo na sočasnih oziroma poznejših kulturoloških in literarnoteoretskih razpravah, po katerih proizvajajo neposredni stiki dveh političnih in duhovnih kultur novo informacijo.7 Trst je z zgodovinskega in kulturološkega gledišča obmejni večnacionalni prostor, meja pa predstavlja stik in ločnico, združuje in hkrati odmika dve entiteti, ki s svojim včasih spornim odnosom do »drugega« gradita jezike, v katerih upovedujeta lastne obrambne mehanizme, poskuse odpiranja drugemu in strah pred tistim, kar nosi oznako tuje/nepoznano (Fonda 1987: 75–84; Verč 1987; 2011). Pozicija na meji odmerja torej naravnim jezikom vlogo zunanjih znakov diferenciranega upovedovanja, v aktivnem polju kulture pa nezaustavljivo deluje mehanizem za množenje jezikov.

Ubesedovanje tržaške problematike zahteva svoj jezik. Slovenščina se v Trstu obogati z novimi prvinami, ki so se vpisale v podstat življenja v tem mestu. Tavčarjeva dela odražajo specifiko slovenskega Trsta, ki izhaja iz nekdanje velemestne tradicije in vseh poznejših travm. Ne pozabimo, da je bil Trst v štiridesetletnem obdobju (1914–1954) del Avstro-Ogrske, Kraljevine Italije, fašistične Italije, tretjega rajha, Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora (PNOO), Zavezniške vojaške uprave (ZVU), Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) in Republike Italije. Zato je to stvarnost težko razumeti brez poznavanja vseh različnih prvin in dogajanja. Tavčar je verjel, »da je sredozemska komponenta lahko samo obogatitev slovenske kulture, ne pa poskus, da slovensko kulturo okužimo z nevarnimi tujimi virusi« (Tavčar 1992: 106).

7 Ruska znanstvenika V. N. Toporov in J. M. Lotman proučujeta (vsak s svojega gledišča), kako se v li- terarnih tekstih na različne načine in večkrat protislovno ubeseduje in posledično uzavešča specifika Peterburga, torej mesta, ki je, tako kot Trst, nastalo na začetku osemnajstega stoletja po volji vladarja (prim. Toporov 1995: 259–367; Lotman 1992: 9–21). Josip Tavčar na stečišču kultur 57

Viri

Tavčar, Josip, 1980: Slovensko gledališče v Trstu – stikališče idej in ljudi. Il teatro nella Mitteleuropa. Gorica: Incontri Culturali Mitteleuropei. 263–270. Tavčar, Josip, 1992: Največja umetnost je lastno življenje. Pibernik, France (ur.): Razmerja v sodobni slovenski dramatiki. Ljubljana: Knjižnica MGL. 89–106. Tavčar, Josip, 2011: Iz zapuščine dramatika, pisatelja in esejista Josipa Tavčarja. Kravos, Bogomila: Slovensko stalno gledališče v Trstu. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej. 57–82.

Literatura

Ara, Angelo, in Magris, Claudio, 1982: Trieste unʼidentità di frontiera. Torino: Einaudi. Chambers, Iain, 1995: Diloghi di frontiera. Viaggi nella postmodernità. Neapelj: Liguori. Fonda, Pavel, 1987: Psihični procesi in narodnostna identiteta. Verč, Ivan, in Kravos, Marko (ur.): Ednina, dvojina, večina. Trst: Založništvo tržaškega tiska. 68–111. Kalan, Filip, 1958: Edinstven primer gledališke ustanove z zelo zapletenimi razvojnimi momenti. Primorski dnevnik 14/190 (10. avgusta). 3. Kalan, Filip, 1980: Živo gledališko izročilo. Ljubljana: Cankarjeva založba. Kermauner, Taras, 2001: Nebo = Pekel. Primorska slovenska dramatika 3. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej. Lotman, Jurij Mihajlovič, 1992: Simvolika Peterburga i problema semiotiki goroda. Izbrannye stat’i v treh tomah 2. Stat’i po istorii russkoj literatury XVIII – pervoj poloviny XIX veka. Talin: Aleksandra. 9–21. Matajc, Vanesa, 2009: Literarnost kot medliterarnost, kozmopolitski »avtor« in »interpret«. Primerjalna književnost 32/2. 213–232. Molinari, Cesare, 2007: Teatro e antiteatro dal dopoguerra a oggi. Rim in Bari: Laterza. Peterlin, Jože, 1990. Slovensko tržaško gledališče 1945–1975. Maver, Marij, in Mahnič, Mirko (ur.). Trst: Mladika. PSBL = Primorski slovenski biografski leksikon 1–20, 1974–1994. Jevnikar, Martin (ur.). Gorica: Mohorjeva družba. Toporov, Vladimir Nikolajevič, 1995: Peterburg i »Peterburgskij tekst russkoj literatury« (Vvedenie v temu). Mif. Ritual. Simvol. Obraz. Issledovanija v oblasti mifopoétičeskogo. Izbrannoe. Moskva: Progress – Kul’tura. 259–367. Verč, Ivan, 1987: Dvoje prispevkov k vprašanju notranje identifikacije. Verč, Ivan, in Kravos, Marko (ur.): Ednina, dvojina, večina. Trst: Založništvo tržaškega tiska. 112–130. Verč, Ivan, 2011: Confine orientale: di linee, aree e volumi. Between 1/1: . (Dostop 5. 6. 2011.)

David Bandelj UDK 821.163.6’282(450.34)–1.09 Gorica

NEKAJ OPAZK O NAJSODOBNEJŠI BENEŠKI POEZIJI

Generacija sodobnih pesnikov in pesnic, ki deluje na območju Benečije, Rezije, Kanalske in Terske doline, je ustvarila svojevrsten fenomen v slovenski literaturi na italijanskem področju Furlanije - Julijske krajine. Ob pregledu silnic, ki te avtorje in avtorice zaznamujejo, bom skušal ponazoriti njihovo poetološko izbiro, da nadaljujejo tradicijo narečne poezije, vendar jo dopolnjujejo z vsebinskimi izbirami, ki so moderne in sveže, včasih tudi drzne, in raven pregovorno ljudske narečne poezije dvigajo v smer literarne umetnosti.

Ključne besede: Slovenci v Italiji, sodobna poezija, Benečija, Rezija, literarne generacije

Uvod

Raziskave, ki so obravnavale slovensko literarno produkcijo v Benečiji in Reziji, so se v preteklosti zaustavile v glavnem ob zgodovinskem evidentiranju delujočih piscev, kronološkem popisu nastanka literarnih del in splošnih oznak, ki so to književnost uvrščale med narečno ali jo označevale za »manj pomembno«. Šele v novejšem času, ko so se dotaknile tudi novejših metod in predstavile to književnost skozi prizmo interkulturnih študij ali družbenih silnic, so se raziskovalci prepričali, da ima to geografsko področje tudi z literarnega vidika (poleg z jezikovnega) marsikaj samorodnega in izvirnega, kar bi nedvomno lahko obogatilo védenje o skupnem slovenskem kulturnem prostoru.

Jezikovna fiziognomija prostora od Čedada do Kanina, ki torej zavzema Nadiško, Kanalsko, Tersko dolino in dolino Rezije, je izrazito polifonska in taka je tudi

Jezik in slovstvo, letnik 58 (2013), št. 4 60 David Bandelj struktura njene literarne produkcije, ki se posebno v sodobnosti oklepa več načinov izražanja in različnih idejnih podlag.

Smernice, ki jih je narekovalo družbeno-zgodovinsko stanje po vojni, ko sta v Beneški Sloveniji delovala zelo močna narodna asimilacija in psihološko ustrahovanje slovensko govorečih ljudi, so omogočile duhovnozgodovinsko podobo, v kateri je nastajala tudi slovenska literatura, ki je bila v severnem delu Furlanije - Julijske krajine dedič idejnih in formalnih prvin Ivana Trinka in je s svojimi avtorji težila k ohranjanju slovenske identitete. Povezava med verskim in folklornim izročilom ter tradicijo je bila tudi pomembna vrednota, ki je omogočila širjenje slovenske besede. Sčasoma pa se je tudi tovrstna literatura otresla spon narodne zavednosti in prešla k svobodnemu umetniškemu ustvarjanju. Istočasno se je »veja« narodno angažirane literature ohranjala in krepila, tako da imamo še danes – poleg uveljavljenega ustvarjanja, vezanega na čisto literaturo – močno komponento »narodnobuditeljske« produkcije. Obe omenjeni produkcijski varianti se medsebojno dopolnjujeta.

Prva generacija

Za novejšo opredelitev poetoloških izbir so prelomna sedemdeseta leta (Dapit 2005: 374), ko se je začela narečna ustvarjalnost uveljavljati in postajati pomemb- na za širši slovenski kulturni prostor. Tematike so bile sicer vezane v glavnem na tragično obdobje, ko so ljudje zapuščali Benečijo v upanju na boljše življenje in zaslužek in so se vasi nezadržno praznile ter tako počasi odmirale. To je ena izmed pomembnejših tematskih konstant, tako kakor je druga konstanta zavedanje lastne različnosti oz. posebnosti, ki jo je prinašalo slovenstvo. V teh deželah, kjer je vela načrtna asimilacija, je bilo vztrajanje na okopih lastne identitete in jezika močno pod vplivom faktorja strahu. Zato je bilo naravno, da so se posamezni literarni ustvarjalci nezavedno oklicali za buditelje slovenske zavesti v Benečiji in s svojimi deli hodili po poteh, ki so jih v 19. stoletju začrtali eminentni narodni buditelji, kakor so bili Peter Podreka, Ivan Trinko, Anton Cuffolo idr.

Zato je starejša generacija pesnikov delovala predvsem v luči tradicije, z vzgojno poanto in arhaično željo po folklorizaciji kulture, ki je vezana na dom in domačnost, versko vzgojo in narodno zavest. Cilj teh pesnikov je bil ohraniti slovensko besedo, spodbuditi beneškega človeka, da jo uporablja in ohranja. Nekateri ustvarjalci so svoje pesmi pisali v pristnem narečju, kakor npr. ljudski godec Rinaldo Luščak (1910–1978) ali kulturna delavca Luciano Chiabudini (1931–1999) in Izidor Predan (1932–1996); drugi, ki so zaradi izobrazbe ali življenjske izbire poznali slovenski knjižni jezik, so ga v svojih delih dosledno uporabljali kot primarni izrazni kod, čeprav so tematske stalnice njihove poezije podobne prej omenjenim pesnikom. To sta predvsem duhovnik Valentin Birtig Nekaj opazk o najsodobnejši beneški poeziji 61

(1909–1994) in glasbenik Anton Birtig (1924–2009), ki je večino življenja deloval v Ljubljani.

Vsi omenjeni avtorji so za svojo izrazno postavko izbrali vrednote navezanosti na zemljo, problem odtrganosti od nje, tragičnost minevanja časa in vnebovpijoči obup, ki ga slovenski človek na tem delu zemlje občuti ob močnejšem ločevalnem momentu od narodnega telesa, ki je Benečijo zadel ne le zgodovinsko, ampak tudi družbeno.

Druga generacija

Generacije, ki ustvarjajo v Benečiji, niso strogo kronološko ločene, pač pa ustvarjajo skorajda simultano. Je pa v njih zaznaven močan premik, ki se zgodi v devetdesetih letih, ko se tematske silnice zgostijo in privrejo na dan novejša občutja, ne več strogo določena z regionalnostjo, temveč bolj osredotočena na univerzalna občutja. Tako razliko je med pesniki prvi sprožil Giorgio Qualizza (1951–1993), jezikoslovec, ki je svoje raziskave usmeril v določanje temeljev narečja, v katerem je pisal (gornjetarbijsko), ter v eksperimentiranje novejših izraznih možnosti narečne poezije. Njegov način pesnjenja je ob izidu ostal pretežno neopažen, vendar je njegova forma mentis zagotovo odprla pot drugi generaciji pesnikov, ki so v narečju videli odnos do tradicije in nove izrazne možnosti.

Qualizza je svojemu narečju dal celo status samostojnega jezika, saj je uvajal neologizme, ki so bogatili znanstveno in umetniško izrazoslovje (Pirjevec 2011b: 155). Iz njegovega pojmovanja narečja se rodi tudi poezija, ki je bogata po motiviki, saj ne sega več v narodnobuditeljstvo, temveč odpira nove možnosti, tako da postane narečje samostojno izrazno sredstvo, v katerem je ustvarjalcu dano, da izrazi posebne in dotlej nepoznane univerzalne občutke, ki ne spadajo več v »klasično« pojmovanje narečne poezije. To obliko mišljenja je v italijanski kulturi razvil že Pier Paolo Pasolini (Pirjevec 2011a: 125). Toda Qualizza je šel še dlje. Ustvaril je posebno pisavo za svoj »jezik«, ker mu navaden črkopis ni zadostoval za vse glasove, ki jih narečje premore. Njegova pisava se opira na fonetično transkripcijo in dosledno daje za vsak glas svoje znamenje. A za bralca, četudi veščega v jezikoslovnih znanostih, vseeno predstavlja trd oreh in kljub točnosti zapisa se zaradi njene kompliciranosti izgubi sporočilni potencial besedila, zato se pisava ni »prijela« in je ostala le samoten poskus znanstvene opredelitve narečja.

Tematske prvine poezije Giorgia Qualizze se naslanjajo na osebno izpoved, kar je pretežna noviteta za narečje, vsaj kar se slovenske kulture tiče. Če je pri Luščaku in obeh Birtigih lajtmotiv zapuščanje domačega kraja, poziv mladim ljudem, naj se ne umikajo iz domačih logov, je pri Qualizzi zaslediti lahkotnejše motive, ko npr. prikazuje mlada beneška dekleta (beneške čeče), ali celo apokaliptične, znanstvenofantastične vizije prihodnosti ter intimne izpovedi, kjer se narečje res 62 David Bandelj potrjuje kot jezik, ki mu tudi zborni jezik ne odvzema izrazne in umetniške moči. Tu sta navedena dva primera, v opombi pa njihova verzija v zbornem jeziku:

K’a:pja s’o:nca

Na k’a:pja s’o:nca je p’a:dla na zemj’o: na z’a:rja zemj’e je asvet’i:la tam’o: dan obr’o:č ogn’a se v’i:je gu l’u:htu an špr’i:ca ’i:skre tu uad’o:

Ut’i:akajo magl’e: žv’i:na judj’e: ’i:skre an pl’a:hte ogn’a pu user’o:t se krop’e: dr’i:avja t’o:čjo karv’a:ve suz’e: breg’u:af r’i:čejo ogn’e:ne drož’e:

Otr’oc ur’i:ščejo žen’e up’i:jejo možj’e: skr’i:pjejo z zobm’i: žv’i:na znor’i:ala c’ian s’am b’u:r an let’i: zemj’a se plaz’i: žr’i:ala se otp’e:rjajo h’i:še zemj’o: dr’i:avja uad’o: žv’i:no jud’i: us’e n’o:t požg’e:rjajo

Zvezd’e: s’i:kajo štr’i:ane luč’i: s’o:nce p’o:kne an ustrel’i: na t’a:užent kos’i: l’u:na se spj’u:ščne na zemj’o: neb’u:a an zemj’a se un’i:čajo u tam’o:1 (Qualizza 1990: 78–79.)

S’am b’i:u ž’e:jan

S’am b’i:u ž’e:jan me n’i:a šl’o za p’i:t s’am b’i:u l’a:čan me n’i:a šl’o za ’i:ast

’A:jar je um’a:zan zemj’a je čarn’a člov’ek je gol’a:zan ur’i:adna pakl’a

Us’ej’ bl’u:a č’e:dno us’ej’ bl’u:a lep’u:a

1 Kaplja sonca Kaplja sonca je padla na zemljo / žarek zemlje je razsvetlil temo / ognjeni obroč se vije na nebu / in šprica iskre v vodo // Bežijo oblaki živina ljudje / ognjene iskre in plahte dežijo povsod / drevesa točijo krvave solze / gore bruhajo ognjene droži // Otroci vreščijo žene vpijejo možje škripljejo z zobmi / živina nori in tava sem ter tja / zemlja je v plazovih odpirajo se žrela / Vse vase požirajo: hiše zemljo drevesa vodo živino ljudi // Zvezde sikajo štrene luči / sonce se razpoči na tisoč delov / luna se splošči na zemljo / nebo in zemlja se uničita v temi (Prevedel D. B.) Nekaj opazk o najsodobnejši beneški poeziji 63

življ’i:ane parj’e:tno ves’e:lo an zvest’u:a

S’o:nce je gr’i:alo tr’a:va je r’a:sla neb’u:a je p’i:alo kr’a:va je p’a:sla

Ml’i:ako je ur’i:alo k’a:pu je m’e:t d’i:aloj’ šum’i:alo b’i:u r’a:i preuz’e:t

K’a:r je ankr’at bl’u:a šl’o je za br’i:ah dobr’u:ato lep’u:a zbr’i:su je sn’i:ah

K’ar s’am ž’e:jan sr’i:abam suz’e: k’ar s’am l’ačan v’e:čem san’e:2 (Qualizza 1990: 116.)

Resnici na ljubo je treba povedati, da je tak odnos do narečja že prej, toda manj znanstveno, vzpostavil rezijanski pesnik Renato Quaglia, ki je leta 1985 objavil zbirko Baside in zanjo naslednje leto dobil tudi nagrado Prešernovega sklada. Quaglia je – po pridobljeni visoki izobrazbi – razumel narečje kot vir neizmernih možnosti jezikovne izraznosti in ga zato uporabil v že čisto osvobojeni poeziji, nosilki pomenov, ki prekašajo tradicionalne vrednote. Zavedal se je, da so besede (od tod naslov zbirke Baside) pomembna vrednota, ki omogoča identifikacijo skupnosti, a ne v folklornem, temveč v eksistencialnem smislu. Zato so ljudski elementi pri njem simbolni, pojavljajo se kot reminiscence, ki želijo ovrednotiti identiteto. Quaglia je narečje – pravzaprav rezijanščino – spojil s sodobnostjo in ustvaril zanimivo pesniško okolje, saj iz njegovih poezij ne veje več nostalgija, temveč že resignirano in temačno vzdušje, ki percipira kolektivno zavest bivanja v najsevernejšem delu dežele Furlanije - Julijske krajine, v okviru skupnosti, ki je pod stalnim asimilacijskim pritiskom. Vendar se ta zavest ne osredotoča na narodno plat, temveč na bivanjsko:

2 Žejen sem bil Žejen sem bil / ni mi bilo do pitja / lačen sem bil / ni mi bilo do hrane // Zrak je umazan / zemlja je črna / človek je golazen / vredna pekla // Vse je bilo čedno / vse je bilo lepo / življenje prijetno / veselo in zvesto // Sonce je grelo / trava je rasla / nebo je pelo / krava se je pasla // Mleko je vrelo / med je kapljal / delo je šumelo / bil je ukradeni raj // Kar je nekoč bilo / šlo je za breg / dobro in lepo / zbrisal je sneg // Kadar sem žejen / srebam solze / kadar sem lačen / žvečim sanje (Prevedel D. B.) 64 David Bandelj

Baside

Kako sta teške baside me tej te skale ta-per Lašćamo to će wso ves za wes pobret nu dvi vasi za wes žat wkwop ma da vi pejta to će Ónjule Baside kapave dažnja potne od juka zamurjanè jarost skale ki se tunkajo nuz te kline pracipet wse te mire mere nimer koncà Baside za moret šće živet videt čot taknuwet za na wmrit za wmrit tuw tribuse vetra3 (Quaglia 1984: 6.)

Še pred Quaglio je svojo zbirko pesmi Rozajanski srčni romonenj (1977) objavila Silvana Paletti (1947), ki se je prav tako izognila tradicionalnim vrednotam, čeprav jih je – po svoje – upesnila. Njena vizija Rezije in Rezijanov je bivanjska in reflektirana. O navezanosti na zemljo ne piše bolestno ali romantično, temveč z izrazito spokojnostjo in občutkom za naravo. O emigraciji ne piše pedagoško in didaktično, s pozivom, naj se doline ne praznijo, temveč opisuje stanje in ga poetsko ponese v večno metaforo odhajanja in vračanja. Njena poezija se tako razraste v osebni spev, ki močno zaznava poteze kolektiva in rezijansko poezijo, še pred beneško, začenja voditi po poti osamosvajanja od tradicije in iskanja izraznega nemira, ki bi pristno, preprosto in dovršeno ponudil pravo duhovno

3 Besede Kako težke ste / moje besede / kot skale / tam pri Laščem / celo vas bi bilo treba / da bi vas privzdi- gnila / in dve vasi / bi vas šele zložili / da pa zapojete / naj Ognjenec pride. / Besede / kaplje dežja / potu / v joku zamorjene / ihta / skale / ki se valijo / s pobočij / da bi prebile ograde / ki vse delijo brez konca in kraja / Besede / s katerimi živeti / videti / slišati / se dotikati / da ne bi umrli / da bi umrli / v trebuhu vetra (V knjižni jezik prestavil Marko Kravos.) Nekaj opazk o najsodobnejši beneški poeziji 65

podobo sil, ki se pretakajo na tem delu slovenske zemlje s precej komplicirano identiteto:

Rozajanavi

Mï se znamö, mï vimö da či simö. Ta-mi stuw mijarjöw, čemö se poznät. Mï se čüjamö. Mï se klïčïmö. Mï znamö našo krïj. Jüdi ni nas gledajo, tej te strašne vëdamce. Ni nas študijajo, tej na čüdna rič. Ni jïšćijo naše körane. Jarböl rastë, ma sve vijace, sve rožice, nu ta-na isimü svëtö, pa won jë za kej.4 (Paletti 2003: 42.)

V tem okviru, čeprav je po letih bližji tretji generaciji, je začel objavljati tudi Miha Obit (1966), ki je sprva pisal v italijanščini, nato pa postopoma prek narečja spoznaval slovenščino. Njegov primer je poseben, saj gre za pesnika, ki je »zrasel« v italijanskem jeziku, nato pa se je navzel tudi narečja in slovenskega knjižnega jezika. Že v svojih italijanskih pesmih prinaša elemente izmuzljive identitete, praznjenja beneških vasi in jih sešije v tekst kot metafore stalnega spreminjanja ali odmiranja življenja. Minevanje, ki ga vidim kot eno pogostih tematskih silnic v Obitovi poeziji, se kasneje obrne tudi v pozitivnejše iskanje prave identitete. Pesnika to zaposluje do te mere, da v eni izmed pesmi predstavi sebe kot nosilca dveh identitet oz. kot povezovalca dveh identitet, kjer ni več prostora za resignacijo, temveč pledira za aktivno držo, ki bi »razširila obzorja« vedenja in delovanja:

Italijan – mi pravijo. In od tam: Slovenec.

Stoletja so trosili jalovo seme in zaklepali ograde pripadnosti, najboljše usedline te dežele,

4 Rezijani Mi se poznamo, mi vemo, / kdo smo. / Med sto tisoči / se bomo prepoznali / Mi se slišimo, / mi se kličemo, / mi poznamo svojo kri. / Ljudje nas gledajo / kot strašne vedomce. / Preučujejo nas / kot čudno reč. / Iščejo naše korenine. / Drevo rase, / svoje lističe ima, / svoje rožice / in na svetu tem / tudi ono je za kaj dobro. (Prevedla Marija Pirjevec.) 66 David Bandelj

pastirji blodnih življenje – razjedalci slanega zrna – nevedni ljudje pred seboj in lastno nedolžnostjo.

(Gnoj namesto vrtnice je najslabši med vonjavami, a najboljši za gnojilo in limfo – torej za življenje kake druge stvari)

In premagani in nepriljubljeni v večnem snegu majhnosti – potrebujoč oddaljenost – in izgubljeni zaradi drugačnosti so štirje bradati starci, prasketajoč z besedami, zanetili ogenj in naslikali plamene rži in ropota.

(Slovani – s š-jem – neznosno breme. Si plačal? To sem storil za vse svoje življenje in za življenji svojega očeta in svojega sina, zaznamovana s kakršnim koli zrcalom, ki izkrivlja neskončno linijo ali točko)

Tako sem Michele in Miha in meni je prav, da sem le še Michael in vse drugo in da bi ime ne bilo vse – odkrita dvojezična tabla, kjer bi kromosomi mogli razširiti obzorje. (Obit 2001: 51.)

V tem smislu se Obit kaže kot predhodnik tretje, po času pisanja najmlajše generacije, ki združuje pesnike in pesnice, ki tvorijo anagrafsko presečišče z obema prejšnjima generacijama, v svojih delih pa napredujejo v iskanju pravilne izpovedne in pripovedne drže, ki bi beneško poezijo dokončno ponesla na parnas literature in jo otresla pridevkov folklorizma.

Tretja generacija

T. i. tretja generacija prihaja šele v zadnjih letih do knjižnih izdaj in se počasi profilira kot vodilna sodobna pesniška generacija, ki nadaljuje in istočasno prekinja vezno nit s prejšnjimi. Pesniki in predvsem pesnice se prepuščajo čisto novim tonom. Jezikovno izrazje je narečno, preprostost besede se močno spaja tudi z globino sporočil. Tematski krogi so podobni kot pri prejšnjih generacijah, vendar se pojavljajo z drugačnim sporočilom. Tudi ti pesniki spregovorijo o identiteti, ki pa ne potrebuje več dokazovanja, ampak držo, ki je poštena in samobitna. Ne želijo več spodbujati, temveč izražati, in resignacija se počasi Nekaj opazk o najsodobnejši beneški poeziji 67

spreminja v upanje, v pogled naprej. Prvo znamenje te generacije je dal Viljem Černo (1937), pesnik, ki prihaja iz Terske doline in piše v terskem narečju. Njegove pesmi so edinstven splet usode individuuma z usodo naroda, uokvirjene s patosom in žlahtnimi podobami, ki ustvarjajo tip visoke narečne poezije po Kocbekovem zgledu.

Prava novost pa se je zgodila leta 2007, ko je Marina Cernetig (1960) objavila zbirko Pa nič nie še umarlo. Cernetigeva se v minimalističnih tonih pojavlja kot pesnica, ki skozi začetni pesimizem vizij odpira možnost gledanja čez linijo meje. Relativizacija prostora, ki postaja enovit, enoten in zato tudi identitetno relativen, je dana skozi metafore iz narave in vsakdanjosti:

Pomuoč zvezdi

Tle gospodinja du varte ima kikjo firmano »bernardi«, podobno kur tista tam.

Če kapus je velik, le tisto je veseje, sa sonce sieje na vsakin varte glih an daž moče kapus glih takuo.

Vsak jizik je dobar za veseje dopoviedat.

Vsak jizik je dobar za dol požgriet kapus … … z rebran.

Dobar tak! Buon appetito!5 (Cernetig 2007: 31.)

Ni zanemarljivo, da je Marina Cernetig objavila svojo zbirko prav v prelomnem letu 2007, ko je Slovenija vstopila v območje schengenskega sporazuma. S to zbirko se dejansko prvič v slovenski poeziji v Italiji pojavi ideja brezmejnosti in relativnosti prostora ob meji. Metafore, ki jih Cernetigeva uporablja, so preproste, toda učinkovite.

Andreina Trusgnach (1961), ki je po letih vrstnica Cernetigeve, pa se v svoji pretežno izpovedni poeziji z rezkimi toni spet obrača na bralca. Njena kolektivna

5 Pomoč zvezd Tu gospodinja v vrtu / nosi krilo znamke »bernardi«, / podobno kot druga tam. // Če je zelje veliko, / je veselje isto, / saj sonce enako sije na vsak vrt / in dež enako moči zelje. // Vsak jezik je dober, / da izrazi veselje. // Vsak jezik je dober, / da pogoltne zelje … / … z rebrci. // Dober tek! Buon appetito! (Cernetig 2007: 31.) 68 David Bandelj zavest je klic po odrešitvi, pravzaprav po obstanku. Zbirka, ki je izšla leta 2011 z naslovom Sanje morejo plut vesoko, je dovolj programsko zasnovana, da iz nje razberemo usodo posameznika, ki hoče stati in obstati tam, kamor ga je narava postavila, kljubovalno, vendar ne napadalno nastrojen proti silam, ki želijo izničiti njegovo pravico do obstoja. Tako se pri pesnici osebna izpoved prepleta s kolektivno:

Pridejo ponoc

Te cjejo stuort umriet, Benečija, san zastopila. Mislejo, da ne ušafajo obednega zbujenega, kar pridejo ponoc, ku tatje, pa mi bomo pokoncu an vsi kupe, na sred vasi, zapiejemo na moc tiste piesmi, ki so nas učil te star. Bomo piel. An oni pridejo s škarjan za nan odriezat jizik, pa piesmi bojo že gu luhtu, vesoke vesoke, zbudjo vse judi na svjete, vsi jih bojo čul an za tiste na bojo mogle vič umriet.6 (Trusgnach 2011: 11.)

Omembe vredna je še podoba iz poezije Brune Dorbolò (1947), pesnice, ki je še brez zbirke. Gre za pesem Parvi konfin (Prva meja), ki v pisanem pripovednem dramatičnem vzdušju prikazuje stisko skupnosti izpred šestdesetih let. Ne gre pa za reminiscenco, ki bi imela drugotni namen tožbe nad lastno usodo, temveč za pretresljivo podobo preteklosti, ki je omogočila sedanjost. Brez tiste prve meje tudi odrešujoče relativnosti današnje meje ne bi bilo.

Parvi konfin

Sonce nie bluo ku vstalo an že ku pauodnja po vasi so gučal. Po duorjah so se klical an prešerno po pot uekal.

Te stari na vratah so jih gledal: »Se pomerjo, ku stuopnejo v šuolo,« so misnil.

6 Pridejo ponoči Izničiti te hočejo, Benečija / tako sem doumela. / Mislijo, da jih nihče ne bo čakal buden, / ko pridejo ponoči, kot tatje. / Mi pa bomo še pokonci / in vsi skupaj bomo sredi vasi / glasno zapeli tiste pesmi, / ki so nas jih učili naši stari. / Peli bomo, in oni bodo prišli s škarjami v rokah, / da bi nam odrezali jezik. / A pesmi bodo že v zraku, / visoko, visoko, / zbudile bodo vse ljudi na svetu, / vsi jih bodo slišali / in ne bodo mogle več umreti (Trusgnach 2011: 11). Nekaj opazk o najsodobnejši beneški poeziji 69

Uon z zadnje hiše so veletiele dvie čičice, mat z glunjikan v pest jih je klicala an na sred duorja jih je nazaj počesala. »Bugita in bodta brumne,« je za njim uekala.

Ma otroc, že po Pejcah, so se bli pobral pruot šuole, na petnajst, vsi ukupe so hodil. Ta buj mala, nie imiela ku tri lieta par sestri je hodila an za roko jo je daržala.

Otroc so uekal an zvestuo vse saludoval, ku te naumni, kamane so v ajar metal pruot tičan, ki na luhtu so spoletal. Ko so paršli pred šuolo, so zamučal. Ta mala se je čudno oku gledala an tarduo je sestri roko partisnila.

Ustabljene, pred šuolo, so potiho guorile: »Sa ti puojdeš za te malmi,« je sestra jala, »ma zmisni se no rieč an na stuoj jo pozabit! Odkar čez tiste vrata stopnimo, na smieš vič, z obednim at notre, po slovensko preguorit!«7 (Cunta in Šubert 2005: 404–405.)

Nedvomno sta tu izraženi bivanjska stiska in tragika skupnosti, ki ji je hotela biti vzeta temeljna identiteta vsakega človeka, to je jezik. Iz te nuje po preživetju pa so se tri pesniške generacije spopadale vsaka po svoje. Šele sedaj prihaja do pomembnih idejnih premikov, kjer se jezik prikazuje kot vrednota, ki ni več pod vprašajem. Noče biti le tožba nad ukradenim, temveč potrjevanje bivanjske danosti. Zato so tudi mestoma pesimistični toni posameznih pesnikov tretje generacije vedno osvetljeni z noto pogleda v prihodnost, ki daje pomembno upanje, da bo poezija, ki se piše na tem geografskem in kulturnem prostoru, še obstala in se predvsem še razvijala.

Moment preobrata se je v tretji generaciji ustvaril, ko so bili leta 2005 beneški pesniki povabljeni kot posebni gostje na mednarodni festival Vilenica in so lahko tudi mednarodni pesniški javnosti razkrili svoje delo, svoj umetniški credo,

7 Prva meja Sonce je komaj vstalo / in že so kot povodenj bučali po vasi. / Klicali so se po dvoriščih / in prešerno kričali po poti. // Stari na vratih so jih gledali: / »Se že pomirijo, ko vstopijo v šolo,« so mislili. / Iz zadnje hiše sta planili dve deklici, mati ju je z glavnikom v roki klicala / in ju sredi dvorišča spet po- česala. / »Ubogajta in bodita pridni,« je za njima zaklicala. // A otroci so se že bili pobrali čez Pejce / proti šoli, petnajst jih je bilo, skupaj so hodili. / Najmlajša – imela je komaj tri leta, je ob sestri hodila in jo za roko držala. // Otroci so kričali in pozdravljali, / kot neumni so metali kamne v zrak / proti ptičem, ki so se spreletavali v zraku. Ko so prišli pred šolo, so obmolknili. / Mala se je začudeno ozirala okrog in trdno poprijela sestro za roko. // Stoje pred šolo sta potihoma govorili: / »Zdaj boš ti šla z malimi,« je rekla sestra, »a zapomni si in nikakor ne pozabi: / ko vstopimo čez tisti prag, / ne boš smela več, z nikomer, / po slovensko spregovoriti!« (Cunta in Šubert 2005: 404–405.) 70 David Bandelj predvsem pa svojo pesniško besedo v narečju, ki postaja vedno bolj sodobno naravnana in presega vladajoče standarde sodobne poezije. S tem pa širi tudi izrazne možnosti dialekta samega in po besedah Marije Pirjevec (2011a: 123) omogoča literarni vedi, da s tega zornega kota raziskuje tudi starejša obdobja narečnega pesništva in na novo piše njegovo zgodovino.

Dodatno dejstvo, ki govori v prid beneški poeziji, je to, da se vsi pesniki in pesnice te generacije – med njimi je treba omeniti še Alda Clodiga (1945), Luiso Battistig (1959), Loredano Drecogna (1965) in Claudio Salamant (1968) – med seboj dobro poznajo in aktivno (so)delujejo ne le kot kulturniki, temveč tudi kot pravi generacijski pesniški fenomen, kar je spodbudno. Prav tako je spodbudno, da so vsi omenjeni pesniki člani društva POBERE, kar je akronim za Posočje- -Benečija-Rezija, ki v literaturi in drugih umetnostnih zvrsteh poustvarja skupni slovenski kulturni prostor.

In glede na vse povedano si upam trditi, da ima poezija v Benečiji in Reziji zelo svetlo prihodnost in motivacijo, kakršne trenutno ne najdemo – če se osredotočimo na literaturo, ki nastaja med Slovenci v Italiji – ne v tržaškem ne v goriškem prostoru.

Viri

Bandelj, David (ur.), 2009a: Rod lepe Vide. Antologija sodobne poezije Slovencev v Italiji. Ljubljana: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti in Študentska založba. Cernetig, Marina, 2007: Pa nič nie še umarlo. Trst: Založništvo tržaškega tiska. Cunta, Miljana, in Šubert, Barbara (ur.), 2005: Vilenica. 20. mednarodni literarni festival. Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev. Obit, Miha, 2001: Leta na oknu. Trst: Založništvo tržaškega tiska. Paletti, Silvana, 2003: Rozajanski serčni romonenj. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Quaglia, Renato, 1985: Baside. Trst: Založništvo tržaškega tiska. Qualizza, Giorgio, 1990: K’a:pja s’o:nca/Goccia di sole. Gorenji Tarbilj: samozaložba. Trusgnach, Andreina, 2011: Sanje morejo plut vesoko. Čedad: Kulturno društvo Ivan Trinko. Nekaj opazk o najsodobnejši beneški poeziji 71

Literatura

Bandelj, David, 2008: Klic rešitve za Beneško Slovenijo. Razbiranja žarišča. Trst: Založništvo tržaškega tiska. 49–51. Bandelj, David, 2009b: Ozara hrepenenj. Poskus tipološke opredelitve sodobne poezije Slovencev v Italiji. Rod lepe Vide. Antologija sodobne poezije Slovencev v Italiji. Ljubljana: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti in Študentska založba. 369–393. Bogaro, Anna, 2010: La letteratura slovena d’Italia. Letterature nascoste. Rim: Carocci. 111–131. Dapit, Roberto, 2005: Sodobna slovstvena ustvarjalnost v Benečiji. Cunta, Miljana, in Šubert, Barbara (ur.): Vilenica. 20. mednarodni literarni festival. Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev. 374–378. Košuta, Miran, 2008: Ime in duh rože. Sodobno slovensko slovstvo v Italiji. E-mejli. Maribor: Litera. 23–64. Pirjevec, Marija, 2011a: Vprašanje narečne poezije. Tržaški književni razgledi. Trst: Mladika. 123–136. Pirjevec, Marija, 2011b: Giorgio Qualizza med regionalnim in univerzalnim. Tržaški književni razgledi. Trst: Mladika. 153–167. Pirjevec, Marija, 2011c: Rezijanska pesnica Silvana Paletti. Tržaški književni razgledi. Trst: Mladika. 137–152.

OCENE IN POROČILA

Jadranka Cergol: Med mero in misterijem. Antični svet v delih Alojza Rebule. Trst: Mladika, 2012. 195 str.

Med mero in misterijem je prva samostojna strokovni deli z analizo najsodobnejših pi- znanstvena monografija klasične filologinje sateljevih literarnih besedil. dr. Jadranke Cergol, s katero avtorica su- vereno vstopa v slovensko literarno vedo. Monografija se proučevanja antike vRe- Z njo zaokroži vrsto svojih večletnih ra- bulovem pisanju loteva z literarnega, filo- ziskav in predhodno objavljenih izvirnih zofskega in zgodovinskega stališča. Ra- znanstvenih člankov o povezanosti sve- ziskano temo odstre v vsej njeni kompleks- tovnega nazora ter besednega ustvarjanja nosti in celovitosti na urejen in pregle- slovenskega tržaškega pisatelja Alojza Re- den način preko utemeljevanja in podkre- bule z antičnim svetom. Pri tem še zdaleč pitve trditev z bogato nabirko citatov, ki ne gre zanemariti podatka, da gre za prvo predstavljajo tudi uvodno misel v vsa- knjižno, torej obsežnejšo obravnavo omen- kem od devetih poglavij. Vsakega od teh jene teme v slovenski literarni zgodovini na- zaključuje sklepni odstavek, ki povzema sploh. Od devetdesetih let dalje so namreč vsebino poglavja. Rebulova leposlovna besedila resda razme- roma pogosta tema literarnozgodovin- Študijo uvaja spremna beseda literarnega skih in jezikovnostilističnih slovenskih zgodovinarja prof. Mirana Košute, ki s diplomskih del, vendar v razmerju s šte- strokovno naklonjenostjo ocenjuje mono- vilom teh je količina izdanih strokovnih grafijo in pospremi avtoričino uvodno obraz- monografij na isto temo presenetljivo ložitev raziskovalnih vzgibov ter strukture majhna. Omeniti velja študijo Katarine besedila. Šalamun - Biedrzycke Umetniški vzpon Alojza Rebule (1995), ki sledi Rebulovemu Tekst preide k uokvirjenju tematike in literarnemu razvoju od začetkov do njego- natančnemu zarisu tega, kako se je zani- vega domnevnega vrha, in Rebulov zbor- manje Alojza Rebule za antiko vzpostavlja- nik (2005), ki zajema prispevke desetih lo večidel preko študija ter poučevanja strokovnjakov. Obe deli proučujeta Rebu- klasične filologije. Razprava se nato pre- lov opus v širšem smislu in ga analizirata makne k analizi prisotnosti in sledi duha z različnih vidikov. Predstavljata torej re- antike v Rebulovih romanih, novelah, levantno osnovo in izhodišče monogra- dnevniških in esejističnih zapisih. Jadranka fije Med mero in misterijem, ki drugače Cergol ugotavlja, da je Rebula v zgodnjih od starejših dveh obravnava Rebulovo leposlovnih delih črpal ustvarjalne spodbu- ustvarjanje preko natančno določenega te- de predvsem iz nacionalnih in eksistencial- matskega ključa in dopolnjuje predhodni nih vprašanj, medtem ko je h grško-rimski

Jezik in slovstvo, letnik 58 (2013), št. 4 74 Ocene in poročila antiki pristopil zato, da bi v njej našel višje vrednostno mesto antiko, iz katere potešitev ob globoki osebni eksistencial- črpa, in si prisvaja vodila humanizma, in ni krizi, ki jo je doživljal v petdesetih in sicer idejo dobrote, lepote in pravičnosti. šestdesetih letih dvajsetega stoletja. Ta je Nadalje so podrobno in kronološko, glede ob soočanju z mislijo na smrt in nesmisel- na čas življenja in delovanja, predstavljeni nost življenja globoko zarezala v pisatelja antični grški in rimski pesniki, zgodovi- ter zbudila potrebo po iskanju življenjskega narji ter dramatiki, ki navdihujejo pisanje smisla ter etičnega vodila, ki ju je Rebula Alojza Rebule. Avtorica ugotavlja, da med naposled našel v zaokroženosti in obvladlji- temi pisatelj raje posega po slavnejših vosti antike. Od romana Senčni ples (1960) antičnih piscih kot po manj znanih, po ti- dalje je zajetno črpal iz »antične plasti«, ne- stih, ki se ukvarjajo z eksistenco, raje kot malokrat v povezovanju te s krščanstvom, po tistih, ki jih zanima politika, in raje po avtobiografskostjo in sodobnostjo, ob Grkih (Homer, Arhiloh, Sapfo, Pindar, čemer avtorica opozarja, da zaradi tega ni Herodot, Tukidid, Ajshil, Sofoklej, Pla- zanemaril drugih tokov evropske kultu- ton idr.) kot Rimljanih (Ciceron, Lukrec, re in zgodovine. Z Rebulovo doslednostjo Vergilij, Horacij, Mark Avrelij idr.). Ugo- ubesedovanja antike je ta v njegovi prozi tovitve utemeljuje z obravnavo zapisov postala eden najznačilnejših elementov, posameznih antičnih avtorjev in njihovih ki se razbohoti predvsem v edinem v literarnih likov, ki jih Rebula vključuje antično dobo postavljenem romanu V Sibi- v svoje pisanje. Pozornost usmeri tudi linem vetru (1968), kateremu je posvečeno k antičnim filozofskim kategorijam, ki samostojno poglavje monografije. Zaradi jih Rebula prepoznava kot bistvene za tega je avtoričino spoznanje, da se literar- človeško življenje, k njegovi interpretaciji nozgodovinski in literarnokritični zapisi slednjih in načinu njihovega umeščanja v večidel pretirano ne posvečajo antičnemu literarno ustvarjanje. Rebulovo očaranost vidiku Rebulove proze, toliko bolj prese- nad duhovno razsežnostjo grštva avto- netljivo. Ko se literarni zgodovinarji in kri- rica prepozna v njegovem občudovanju tiki vendarle lotijo tega aspekta, jih zanima nerazdružljivega binoma nasprotujočih si predvsem njegovo razmerje s historičnostjo sil Mere in Misterija, želje po spoznanju in etiko, medtem ko je sodba o Rebulovem stvarnosti, po redu in uravnoteženosti na vpletanju antike v dela večkrat nenaklonje- eni strani ter želje po ohranjanju transcen- na, saj mu v okviru tega očitajo pretiran in- dence, skrivnosti, neraziskanosti na drugi. telektualizem in idealizacijo. Harmonično zaokroženost med tema je po Rebulovem mnenju najbolje znala vzposta- Avtoričine trditve o antičnem svetu kot viti antika, medtem ko se mu zdi moderni enem od pomembnih estetsko-idejnih izho- čas zaradi zasvojenosti s tehnično evfori- dišč v ustvarjanju Alojza Rebule najdejo jo in nihilizmom izvotljen, brez vsakršne potrditev in dokaze preko večplastne ana- vrednote in smisla, razpuščen v mnogo- lize v osrednjih poglavjih monografije. terosti misli, egoističen, apatičen in poln S pomočjo interakcijske teorije je nazor- brezupa. Zato je za pisateljevo najdenje no podana specifična metaforika iz grško- smisla in bistva človeškega življenja poleg rimskega sveta. Avtorica podrobno razčleni antike prav tako ali celo še bolj pomembno in obrazloži metafore, ki jih Rebula upora- krščanstvo, ki ga sam pojmuje za naravne- blja, ko v svojem leposlovju vsakič na novo ga naslednika antične grške stoične misli, vrednoti in primerja antiko ter sodobnost. saj že v antičnih avtorjih zaznava božji Pri tem tržaški pisec vztrajno postavlja na navdih. Ocene in poročila 75

Osrednji del študije se zaključuje z inter- V svoj izbor je zajela pretežno slovenske vjujem s pisateljem, v katerem ta večidel literarnoteoretične, literarnozgodovinske in potrjuje in delno dopolnjuje temeljne avtori- literarnokritične razprave, članke ter ese- čine ugotovitve, ki so povzete ter kritično je, ki se brez večjih odmikov tesno na- pokomentirane tudi v končnem poglavju. vezujejo na osrednjo temo monografije. Znotraj tega Jadranka Cergol povzame, Celoto bogati izčrpna bibliografija Rebu- da je Rebulovo osebno in umetniško življe- lovih knjižnih in neknjižnih leposlovnih, nje prežeto z antiko kot etičnim in estet- publicističnih, radijskih objav, Rebulovih skim vodilom, vendar zaradi iskanja nad- prevodov in prevodov njegovih del. časovnih stičnih silnic in vrednot s sodob- nostjo in slovenstvom izvirno označi nje- Delo Med mero in misterijem je torej govo ustvarjalno zamisel za hibridno, saj izčrpna, koherentna in tehtno razčlenjena je ta vpeta tako v rimsko-stoiško filozo- razprava, ki razgrinja sveža kritična spo- fijo in krščanstvo kot tudi v širše,- moder znanja o eni izmed izvornih komponent ne ter sodobne tokove evropske filozofije, filozofskega nazora ter pisanja Alojza literature in kulture. Avtorica kritično oce- Rebule, ki je bila doslej nekoliko zapo- ni, da je Rebula pogosto pristranski in radi- stavljena v prid izpostavljanju pisateljeve- kalen v svojem gledanju na antiko, ko sodi, ga odnosa do narodnostne, eksistencialne, »da je bil antični človek bolj inteligenten verske, zgodovinske, etične in estetske od sodobnega, da je znal gledati dlje, da se razsežnosti. Zapolnjuje doslej prazno me- je znal poglobiti v esenco vesolja in da se sto v literarnozgodovinskem proučevanju ni ustavil pri imanenci, kakor to počenja slovenskega avtorja iz Italije in s tem pri- sedanji svet«. Kljub temu zavrne tezo speva k popolnejšemu izrisu pisateljeve Katarine Šalamun - Biedrzycke iz študije figure ter njegovega ustvarjanja. Kot kva- Umetniški vzpon Alojza Rebule, da je Rebu- liteten primer znanstveno urejenega in lova literatura s približanjem antropocen- premišljenega metodološkega pristopa k trizmu in s tem avtorjevim osebnim intere- analiziranju an-tičnih elementov v lepo- som, antiki in krščanstvu postala umetniško slovju se ponuja kot izhodišče in spodbuda šibkejša. Avtorici se (ne)antropocentrizem za nadaljnje raziskave omenjene teme pri ne zdi ustrezno merilo za vrednotenje Alojzu Rebuli in drugih piscih, ki jo zaje- umetniškosti literarnih del. Obenem opaža, majo v svoja dela. Ne nazadnje je uporabna da je Rebulovo pisanje s približanjem tudi kot pomagalo bralcem, ki niso nujno antiki in krščanstvu postalo bivanjsko bolj neposredno vključeni v literarno stroko, a osmišljeno. so željni poglobitve v antično razsežnost Rebulovega opusa. Besedilo tako izpoln- Študijo o antičnem svetu v delih in misel- juje zahtevno sintezo med strokovnostjo, nem svetu Alojza Rebule spremlja izčrpen, izvirnostjo, sistematičnostjo, dostopnostjo devetnajst strani obsežen povzetek celotne in ustrezno mero raziskovalkinega osebne- študije v italijanskem jeziku, kar širi do- ga, kritičnega pristopa. stopnost in uporabnost znanstvene mono- grafije tudi v italijanski prostor. Monogra- Maja Smotlak fijo zaključuje seznam virov in literature, ki Univerza na Primorskem jih je avtorica uporabila pri pisanju študije. Znanstvenoraziskovalno središče 76 Ocene in poročila

Alenka Žbogar: Iz didaktike slovenščine. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije (Slavistična knjižnica 18), 2013. 175 str.

V zbirki Slavistična knjižnica je nedavno sprememb v postmoderni dobi, ki po izšla monografija Iz didaktike slovenščine. mnenju Žbogarjeve zahteva ustrezne spre- To je po knjigi Kratka proza v literarni vedi membe oz. prilagoditve šolskega siste- in šolski praksi drugo obširnejše znanstveno ma. Po orisu razvoja pouka slovenščine delo literarne zgodovinarke in didaktičarke v poldrugem desetletju besedilo prinaša Alenke Žbogar, ki je tudi soavtorica več spoznanje, da glede na rezultate zadnje osnovnošolskih in srednješolskih učbenikov raziskave PISA slovenskim najstnikom za poučevanje književnosti. manjka pravi ustvarjalni in kritični pri- stop pri reševanju problemov. Preseganje Monografija Iz didaktike slovenščine je reproduktivnosti je možno z razvijanjem sistematično in koherentno besedilo, ki kulturne in sporazumevalne zmožnosti ter ustreza vsem določilom resnega znanstve- zmožnosti medpredmetnega povezovanja nega pristopa, predvsem pa tudi podprto s (vse tri zmožnosti povečujejo odprtost primeri iz prakse. Žbogarjeva z njim izka- in negotovost, ravno to pa šele omogoča zuje temeljito poznavanje tuje in domače kritično distanco do naučenega), pri čemer didaktične problematike, pogosto pa ute- se spremeni tudi temeljno učno načelo: meljuje svoja spoznanja in domneve tudi od poučevanja k učenju z razumevanjem z navajanjem sodobnih pogledov in pristo- oz. k učenju za razumevanje. Novi učni pov drugih znanstvenih področij. pristopi so še zlasti pomembni za nadarje- ne otroke, katerih ustvarjalne zmožnosti bi Besedilo tvorijo trije vsebinski sklopi: morali dosti bolj kot doslej izkoristiti pri specifike pouka slovenščine po koncu poučevanju materinščine in utrjevanju nje- tisočletja, metode pouka književnosti in nega družbenega položaja. metode raziskovanja didaktike slovenščine. Rdeča nit, ki povezuje vse tri sklope, je V drugem vsebinskem sklopu so natančno preseganje stanja pri pouku slovenščine na (tudi s primeri) predstavljene tri temeljne osnovnošolskem in srednješolskem nivoju, metode pouka književnosti, s poudarkom ko zaradi zunanjih dejavnikov upada mo- na problemsko-ustvarjalnem pouku, ki ga tivacija za branje, predvsem reproduktivno lahko izvajamo v sklopu različnih učnih naravnan pouk pa ne zagotavlja niti pozi- oblik in tudi drugih metodoloških pristo- tivnega odnosa do literarnega branja niti pov, teoretična spoznanja pa Žbogarjeva literarnovednega znanja, ki bi ostajalo v podpira s konkretnimi napotki za delo v dolgoročnem spominu. Žbogarjeva vidi razredu. rešitev v problemsko-ustvarjalnem pouku, s katerim bi laže povečali motiviranost Zadnji vsebinski sklop prinaša predstavi- učencev in dijakov ter jih tudi pripravili do tev in ovrednotenje ključnih metodoloških kritičnega pogleda nase in na stvarnost in pristopov pri raziskovanju didaktike sloven- jih usposobili za dejavno uporabo znanja. ščine. Žbogarjeva poudarja predvsem nuj- nost empiričnega raziskovanja, pri čemer Na začetku prvega vsebinskega sklopa kot primer navaja lastno empirično raziska- je predstavitev globalnih civilizacijskih vo o recepciji pripovedne proze pri srednje- Ocene in poročila 77

šolcih, iz katere je izhajala pri iskanju no- poučevanja slovenščine na naših osnovnih vih didaktičnih poti za preseganje repro- in srednjih šolah kot tudi snovalcem novih duktivnosti in povečevanje uporabnosti učnih načrtov, sestavljavcem posodobljenih književnega znanja in s katero sklene rdečo beril in ne nazadnje učiteljem praktikom. nit te znanstvene monografije.

Skratka, monografija Alenke Žbogar Iz di- Zoran Božič daktike slovenščine je dobrodošla novost Univerza v Novi Gorici na področju temeljne didaktične literature Fakulteta za humanistiko in bo koristila tako bodočim raziskovalcem Šolski center Nova Gorica

V BRANJE VAM PRIPOROČAMO

Ana Toroš, 2011: Podoba Trsta in Tržaškega v slovenski in italijanski poeziji prve polovice 20. stoletja. Nova Go- rica: Univerza. 131 str. Monografija kronološko obravnava podobo Trsta in Tržaškega v prvi polovici 20. stoletja, obdobju, ki ga zaznamujejo prva in druga svetovna vojna ter fašistično zatiranje Slovencev na tem območju. Prvo poglavje predstavlja slovensko, drugo pa italijan- sko poezijo s podobo Trsta in zaledja. Tretje poglavje primerja slovensko in italijansko pesništvo o Trstu v obravnavanem obdo- bju, opozarja na stičišča pesniških svetov in analizira razhajanja med pesniškima govoricama. V delu je poudarjena podoba tujega v poeziji – odnos do pripadnikov druge narodnosti (italijanske oz. slovenske). (O. T.)

Lelja Rehar Sancin, 2012: Nojevo pero 1. Rojstvo 20. sto- letja v znamenju primorskih žena, rojenih do leta 1900. Trst: Založništvo tržaškega tiska ZTT-EST. 364 str. Delo Lelje Rehar Sancin, tržaške jezikoslovke, novinarke, igral- ke, dramaturginje, prevajalke in univerzitetne predavateljice, popisuje življenjske zgodbe enainštiridesetih slovenskih intelek- tualk, rojenih pred letom 1900, ki so pomembno zaznamovale začetek dvajsetega stoletja na ozemlju, ki je po drugi svetovni vojni pripadlo Italiji. Med pisateljicami in pesnicami, katerih življenjski portreti so prikazani v delu, so Pavlina Pajk, Mari- ca Nadlišek Bartol, Antonija Nadlišek Grmek, Marica Gregorič Stepančič, Zofka Kveder in Ljudmila Modic Prunk - Utva; poleg njih so predstavljene publicistke, slikarke, skladateljice in druge kulturne in javne delavke, ki so pomembno vplivale na javno, kulturno in umetniško življenje v zamejstvu. (O. T.)

Nataša Jakop, Mateja Jemec Tomazin (ur.), 2013: Fra- zeološka simfonija. Sodobni pogledi na frazeologijo. Ljubljana: Založba ZRC. 283 str. V prvi večavtorski monografiji o frazeologiji več kot 20 sloven- skih in tujih avtorjev predstavlja svoje poglede na frazeologijo. V štirih sklopih podajajo pregled razvoja slovenske frazeologi- je in prvih slovarskih poskusov, raziskujejo frazeološki pomen, problematizirajo frazeološko zgradbo ter se dotikajo frazeologije drugih jezikov in narodov. Delo o jeziku v ne čisto dobesednem pomenu – za sedanje in bodoče frazeologe, študente in vse osta- le. (M. S.)

Jezik in slovstvo, letnik 58 (2013), št. 4 80 V branje vam priporočamo

Ada Vidovič Muha, 2013: Moč in nemoč knjižnega jezi- ka. Ljubljana: ZIFF. 497 str. V obsežnem zborniku so zbrana besedila ugledne profesorice, ki se že več kot štiri desetletja ukvarja tako z jezikoslovnimi anali- zami slovenščine kot tudi z razmisleki o širših družbenih vidikih jezika. Razprave obravnavajo knjižni jezik, njegovo družbeno vlogo in zgodovino v petih tematskih sklopih, v katerih je pri- kazan in problematiziran njegov razvoj od deželnega prek nacio- nalnega v državni jezik. Obsežno delo pomembne raziskovalke. (M. S.)

Boža Krakar Vogel (ur.), 2013: Slavistika v regijah – Nova Gorica. Slovenski slavistični kongres, Nova Gorica 2013. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije (Zbornik Slavističnega društva Slo- venije 24). 295 str. Po Mariboru (2011) in Kopru (2012) zbornik 24. slavističnega kongresa predstavlja najmlajše slavistično središče, na Univerzi v Novi Gorici. Toda visokošolsko delovanje na tem koncu Slo- venije ima kar dvestoletno zgodovino: o težnjah po slovenski univerzi in o njeni vijugavi poti vse do danes beremo v uvodnih treh prispevkih plenarnih predavateljev. Najnovejši izsledki da- našnjih delujočih raziskovalcev na Fakulteti za humanistiko iz prvega razdelka zbornika kažejo, da plodno pokrivajo tudi na drugih univerzah manj obdelana področja, ki segajo od ekspe- rimentalnega jezikoslovja in aplikacije teorije na posamezne se- gmente slovenščine do pomembnih avtorjev na stičišču kultur in slovenskih ženskih avtoric. Jezikoslovna katedra je v naslednjem poglavju združila moči z Inštitutom za slovenski jezik Frana Ra- movša SAZU v obliki sekcijskih referatov in diskusije na okrogli mizi na temo leksikologije in leksikografije. Slovanska sekcija se nadaljuje z obrnjeno perspektivo iz lanskega zbornika, saj letos prevajalci razmišljajo o zastopanosti slovanskih literatur v slovenskem kulturnem prostoru. Tretji razdelek daje prostor obetajočim prvim znanstvenim prispevkom študentov vseh šti- rih univerz, didaktičnim vprašanjem pa se raziskovalci posvečajo v zadnjih dveh sklopih, Uresničevanje čezpredmetnih ciljev pri pouku slovenščine in Diferenciacija pri pouku slovenščine. Na koncu zbornika lahko tudi tokrat prebiramo o letošnjih strokov- nih knjižnih novostih. (P. J.) ABSTRACTS

Andrej Leben, Slovenian Literature in Austrian Carinthia: Minority-Regional Literature?, Je- zik in slovstvo 58/4, 2013, 5–15. The contribution sheds light on conceptual changes in the treatment and designation of Slovenian literature in Austrian Carinthia, both within the discourse of literary science and on the part of literary authors, on the backdrop of the sociopolitical contexts and literary development of the past decades. Recent literary practices, in particular, demonstrate that ethnic, linguistic and geographical criteria are inadequate for a comprehensive definition of the subject, especially in light of the fact that the literature of Slovenian authors in Carinthia ranges from Slovenian writings via hybrid language forms to writings in German and other languages. At the same time, literary images of the reality and space concerning the past and present of Carinthian Slovenes are also being created by authors who do not belong to a minority. Key words: Austrian Carinthia, literature, literary science, discourse

Silvija Borovnik, Lipuš’s The Flight of Boštjan and Inquiry After a Name as Drawing the Full Circle with a Stronger Line, Jezik in slovstvo 58/4, 2013, 17–26. It is interesting to observe similarities between the latest prose text of Florjan Lipuš entitled Inquiry After a Name from 2013 and The Flight of Boštjan published ten years earlier, in 2003, as well as how the two works complement each other and how the latest one originates from all of the earlier ones, while at the same time transcending everything that was written before. Key words: Lipuš’s prose texts, Slovenian literature in Austria, Slovenian language as identity

Denis Poniž, Eradicating Myself/Mich ausgraben – the Poetry of Jani Oswald at the Crossroads of Two Worlds, Jezik in slovstvo 58/4, 2013, 27–35. In the article, on the basis of two collections of poetry by Jani Oswald, Babylon and Achillenverse, we seek to address the question of the young generation of Slovenian poets and their relationship to the bilingual reality that defines their creativity. In determining the features of his own poetics within the space of the sociopolitical reality, Oswald, with his poetics, steps outside the model of Slovenian national-defensive literature, replacing this model with a word play that deploys the strategies of con- crete poetry, while also attempting to comprehend the bilingual or even trilingual reality of the region between the Alps and the Adriatic, particularly the “Carinthian” reality residing somewhere between regionalism and multiculturalism. Key words: Jani Oswald, Mladje, Slovenian migrant poetry in Austria, bilingualism, language play

Marija Pirjevec, The Question of Regionalism and Universalism in the Prose of Alojz Rebula, Jezik in slovstvo 58/4, 2013, 37–47. A constant topic in the narrative prose of Alojz Rebula is the encounter of the regional and the univer- sal, which is both a fundamental problem of our time and a key question of contemporary Slovenian culture. The problem has drawn the attention of both national and international critics alike, amongst whom one could mention Claudio Magris, who, in his book Trieste, un’identitá di frontiera (Trieste,

Jezik in slovstvo, letnik 58 (2013), št. 4 82 Abstracts the Border Identity), writes that Rebula “with his historical-symbolic-religious novel Nel vento della sibilla (In Sybil’s Wind) (1968) conveys a parable of the conflict between the universal and the particu- lar, between unity and heterogeneity, which is a severe conflict of our time.” In his opus, Rebula raises the question of the close interconnectedness between the regional and the universal, both of which can be protracted to their extremes. This is a case of contamination of two fundamental opposites. It was in fact regional determinism, which is found in Rebula’s early works in all of its intensity, that shifted the impetus in the opposite direction, towards universalism. It is, however, by no means a type of loose universalism, but rather one still firmly attached to tradition and profoundly determined by it. Key words: regionalism, universalism, Alojz Rebula, short prose

Bogomila Kravos, Josip Tavčar at the Convergence of Cultures, Jezik in slovstvo 58/4, 2013, 49–57. In the 1950s, Josip Tavčar won wide acclaim from theatre goers attending the Slovenian National Theatre in Trieste for his first drama, which was a reflection of the sentiment of the citizens of Tri- este at the time. Tavčar gained recognition over night, and in his subsequent plays extended the top- ics of external appearance and consumerism to the degradation of ethical rules and lust for power. Thematically, he was inspired by world events and spoke of the Slovenian bourgeoisie, who lived in accordance with the historical legacy of their environment. Within the context of theatre, part of literary criticism viewed Tavčar’s ability to establish his own subjectivity and his endeavours for the promotion of his own discourse as an extraordinary achievement. When, in Trieste in the 1970s, the presupposition of the suffering foreigner whose life goal is to preserve Slovenian identity became predominant, the original Trieste discourse lost significance. Tavčar persisted and continued to analyse the contemporary reality of Trieste outside the established models. Forty plays, a number of essays and many critical reviews, lecture cycles and translations bear witness to this. Key words: Josip Tavčar, Trieste, interculturalism, convergence of cultures, minority status, national identity

David Bandelj, Some Remarks about the Most Recent Venetian Poetry, Jezik in slovstvo 58/4, 2013, 59–71. A generation of poets operating in the regions of Benečija (Veneto), Rezija (Resia) and the Valleys of Kanal (Canale) and Ter (Torre) has produced a unique phenomenon in the Slovenian literature of the Italian region of Friuli Venezia Giulia. By examining the trends that distinguish these authors, I will attempt to exemplify their poetological decision to continue the tradition of vernacular poetry, which they upgrade with content selection that is fresh and modern, sometimes daring, in order to bring the level of vernacular poetry, traditionally perceived as folk poetry, to that of literary art. Key words: Slovenes in Italy, contemporary poetry, Veneto, Resia, literary generations AVTORJI

prof. dr. Andrej Leben Karl-Franzens-Universität Graz, Institut für Slawistik, Merangasse 70/I, A-8010 Graz [email protected] red. prof. dr. Silvija Borovnik Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, SI-2000 Maribor [email protected] red. prof. dr. Denis Poniž Univerza v Ljubljani, Akademija za gledališče, radio, film in televizijo, Nazorjeva ulica 3, SI-1000 Ljubljana [email protected] izr. prof. dr. Marija Pirjevec Univerza v Trstu, Visoka šola modernih jezikov za tolmače in prevajalce, Ul. F. Filzi 14, IT-34100 Trieste/Trst [email protected] dr. Bogomila Kravos Salita di Vuardel 1, IT-34128 Trieste/Trst [email protected] dr. David Bandelj ul. Palladio 19, IT-34170 Gorizia/Gorica [email protected]

Maja Smotlak Univerza na Primorskem, Znanstvenoraziskovalno središče, Inštitut za jezikoslovne študije, Garibaldijeva 1, SI-6000 Koper [email protected] dr. Zoran Božič Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za humanistiko, Vipavska 13, SI-5000 Nova Gorica Šolski center Nova Gorica [email protected]