UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

Diplomsko delo

PRIVILEGIJI MESTA CELJE DO KONCA SREDNJEGA VEKA

Mentor: Kandidatka: doc. dr. Tone Ravnikar Martina Bezovšek

Maribor, 2012

Lektorica:

Tjaša Markežič, prof. slovenščine in zgodovine

Prevajalka:

Katarina Čolović, prof. angleškega jezika

ZAHVALA

Zahvaljujem se doc. dr. Tonetu Ravnikarju za odlično mentorstvo, nasvete ter strokovno pomoč pri izdelavi diplomskega dela.

Iskreno se zahvaljujem svoji družini, ki mi je ves čas študija stala ob strani in me spodbujala.

Zahvaljujem se prijateljem in znancem, ki so mi kakorkoli pomagali in stali ob strani tekom študija.

POVZETEK

Zgodnjesrednjeveško Celje se je razvijalo zelo počasi in razmeroma pozno pridobilo trški oziroma mestni status. Celje pridobi status trga v 13. stoletju v času grofov Vovbrških. Po njihovem izumrtju leta 1322 Celje postopoma popolnoma preide v roke gospodov Žovneških iz Savinjske doline.

V 14. in 15. stoletju se skupaj s celjskimi grofi vzpenja tudi Celje, ki postane eno pomembnejših mest v srednji Evropi. Uspešna in ambiciozna rodbina grofov Celjskih je v kratki dobi svoje vladavine Celju vtisnila neizbrisen pečat. S svojo preračunljivostjo, spretno politiko in ženitvami so si nenehno večali bogastvo, vpliv in oblast.

Po pokneženju celjskih grofov leta 1436 je Celje v listinah prvič poimenovano kot mesto, pa čeprav formalnopravno to še ni bilo. 11. aprila 1451 je Friderik II. Celjski na prošnjo celjskih meščanov priznal Celju vse pravice štajerskih mest. Določil mu je pomerij, oprostil meščane plačila davka od prodaje vina, jih odvezal obvezne prodaje dvorskega vina in tlake, še vedno pa so morali sodelovati pri gradnji obzidja. V tem času se je Celje pričelo hitreje razvijati. Razvoj je bil viden tako z arhitekturnega kot tudi s (samo)upravnega vidika.

Zgodba o celjskih mestnih pravicah je hkrati zgodba o boju meščanstva za svoj prostor v družbi. Mesto je bilo prestolnica celjske kneževine, sedež vicedoma, okrožno glavarstvo, sedež četrti in sedež sodne oblasti za vso slovensko Štajersko.

V diplomskem delu so transliterirane in analizirane listine, ki so mestu Celju in njegovim meščanom podeljevale svoboščine in privilegije do konca srednjega veka. Prične se s podelitvijo mestnih pravic grofa Friderika II. dne 11. aprila 1451, sledi ponovna potrditev in razširitev pravic grofa Ulrika II. z dne 6. oktobra 1455. Po izumrtju celjskih grofov leta 1456 je njihovo ozemlje prešlo pod Habsburžane. Tako v prihodnjih letih izdaja listine s potrditvami obstoječih pravic ter dodatnimi pravicami cesar

Friderik III. in nato njegov naslednik, Maksimiljan I., ki sta se poleg potrjevanja že obstoječih pravic in privilegijev ukvarjala predvsem s pritožbami meščanov in urejanjem gospodarske in trgovinske problematike.

Ključne besede: grofje Celjski, Celje, mestne pravice in privilegiji, srednji vek.

ABSTRACT

In the early medieval times Celje was a slowly developing town and got its status of a town relatively late. It became a medieval settlement in the 13th century in the times of the Heunburg counts. After their extinction in 1322 Celje got under the reign of the Lords of Žovnek.

In the 14th and 15th century the Counts of Celje became one of the most important European noble families and Celje became one of the most important town in the Middle Europe. The Counts of Celje were a very successful and ambitious dynasty who were expanding their wealth and power.

Although it was not legally proclaimed a town yet, in 1436 Celje was first mentioned as a town in documents. On the 11th April 1451 Friderick II. granted Celje its official rights. He defined Celje’s legal borderline, exempted the residents from paying wine taxes, exempted them from certain forms of work, but they still had to help him build the town walls. In this era Celje was flourishing and achieved its greatest architectural as well as administrative success.

Fight for Celje’s city rights still has a strong symbolic meaning for this historic period. The town was the metropolis of the principality of Celje, headquarter of vicedom, regional district board, headquarter of the district and jurisdiction headquarter for the whole Slovenian Styrian.

In my diploma I present transliterated and analyzed documents of how Celje gained its rights and position until the end of the Middle ages. It all started on 11th April 1451. On 6th October 1455 count Ulrich II. confirmed and extended the rights. With the extinction of the counts of Celje their territory was passed under the Hapsburg family. In that period the two emperors, Friderick III. and Maximilian I., were expanding and confirming old and new city rights.

Key words: the counts of Celje, Celje, city rights and privileges, the Middle ages.

KAZALO

UVOD...... 1

1 CELJSKI GROFJE ...... 3

2 HABSBURŽANI ...... 18

3 HABSBURŠKO-CELJSKA VOJNA ...... 24

4 SREDNJEVEŠKA MESTA ...... 31

5 CELJE PRIDOBI MESTNE PRAVICE ...... 35

5.1 Listina grofa Friderika II. z dne 11. aprila 1451 ...... 37

5.2 Listina grofa Ulrika II. z dne 6. oktobra 1455 ...... 42

5.3 Listina cesarja Friderika III. z dne 11. aprila 1458...... 50

5.4 Listina cesarja Friderika III. z dne 1. maja 1459...... 56

5.5 Listina cesarja Friderika III. z dne 10. marca 1461 ...... 60

5.6 Listina cesarja Friderika III. z dne 11. marca 1461 ...... 62

5.7 Listina cesarja Friderika III. z dne 11. marca 1461 ...... 63

5.8 Listina cesarja Friderika III. z dne 29. januarja 1478 ...... 65

5.9 Listina cesarja Friderika III. z dne 30. januarja 1478 ...... 67

5.10 Listina cesarja Friderika III. z dne 23. maja 1483...... 69

5.11 Listina cesarja Maksimiljana z dne 8. decembra 1493 ...... 70

5.12 Listina cesarja Maksimiljana z dne 22. julija 1495 ...... 73

5.13 Listina cesarja Maksimiljana z dne 22. marca 1512 ...... 75

5.14 Analiza listin ...... 77

6 ZAKLJUČEK ...... 84

VIRI IN LITERATURA...... 87

PRILOGE ...... 90

UVOD

Celje je trški status pridobilo najverjetneje v 13. stoletju, kar lahko sklepamo iz dejstva, da so se leta 1241 v Celje priselili minoriti, za katere je bilo znano, da so se naseljevali v imenitnejših trgih in naseljih. Zagotovo pa je Celje kot trg omenjeno v zastavni listini iz leta 1323, kjer Elizabeta Vovbrška in Ulrik Pfanberški dajeta v zastavo za tri leta grad in trg pod njim Konradu Aufensteinskemu.

V 14. stoletju si postopoma celotno ozemlje Celja pridobijo gospodje Žovneški, ki so izhajali iz Savinjske doline. Žovneški gospodje in od povzdiga leta 1341 grofje Celjski so bili zelo ambiciozna rodbina, ki se je glede na svojo korist in dobičke povezovala z najuglednejšimi evropskimi rodbinami, kot so bili Habsburžani in Luksemburžani. Njihova spretna gospodarska politika, nudenje vojaškega najemništva in premišljene poroke so rodbini prinesli ugled in ogromne vsote denarja.

V diplomski nalogi sem analizirala listine, ki so Celju dodeljevale mestne pravice in privilegije do konca srednjega veka. To je skupaj trinajst listin. Prvi dve listini so izdali celjski grofje: prva je podelitev mestnih pravic Celju grofa Friderika II. dne 11. aprila 1451 ter potrditev in razširitev pravic grofa Ulrika II. dne 6. oktobra 1455. Grof Ulrik II. je bil eno leto kasneje umorjen v Beogradu in z njim je rodbina grofov Celjskih izumrla. Njihove posesti so po medsebojni dedni pogodbi pripadle njihovim nasprotnikom Habsburžanom. Tako se s ponovnimi potrditvami pravic in privilegijev ter pritožbami meščanov v letih, ki so sledila, ukvarja cesar Friderik III., ki je Celju in meščanom izdal osem listin. Njegov naslednik cesar Maksimiljan I. pa izda tri listine v letih 1493, 1495 in 1512.

Za obdelavo in analizo listin, ki so Celju podeljevale mestne pravice, sem se odločila, ker me zanimata delo z arhivskim gradivom ter zgodovina celjskih grofov in mesta Celje, od koder prihajam. Namen mojega diplomskega dela je predstaviti razvoj Celja iz trške naselbine v mesto, kar

1 se dogaja vse od 14. stoletja, formalno pa se zgodi v 15. stoletju. Iz obravnavanih listin so razvidne želje in tegobe, ki so pestile meščane in so bile največkrat povezane s samovoljo mestnih upraviteljev in s trgovinsko problematiko.

Diplomsko delo je razdeljeno na pet poglavij. Prvo poglavje zajema oris zgodovine grofov Celjskih in njihove povezanosti ter zasluge za razvoj mesta Celje.

V drugem poglavju sem predstavila dinastijo Habsburžanov, ki je po izumrtju grofov Celjskih podedovala njihove posesti in je imela vpliv na nadaljnji razvoj mesta Celje.

V tretjem poglavju sem navedla razloge za nasprotja med Habsburžani in celjskimi grofi, ki so povzročili celjsko-habsburško vojno v letih 1438 in 1443. Vojna se je končala s podpisom medsebojne dedne pogodbe.

V četrtem poglavju sem orisala srednjeveška mesta in njihove značilnosti.

Peto poglavje pa vsebuje transliterirane listine, s katerimi je Celje do konca srednjega veka pridobivalo mestne pravice in privilegije. Transliteriranih je trinajst listin, ki so bile izdane med leti 1451 in 1512. Podana sta tudi analiza listin in sklep, kjer so predstavljene temeljne ugotovitve celotne naloge. Na koncu naloge so navedeni viri in literatura ter priloge.

2

1 CELJSKI GROFJE

Zgodovina grofov in knezov Celjskih oziroma prvotno svobodnih gospodov Žovneških je zgodba o najpomembnejši plemiški rodbini, ki je imela sedež na območju današnje Slovenije.1

Njihov vzpon se pričenja v 12. stoletju, ko jih prvič zasledimo v listinah leta 1130. Imenovali so se po Posavinju (von Soune), od leta 1173 pa po Žovneku (von Sanegg).2

Sistematično so izgrajevali svojo posest in finančno moč s pobiranjem brodnin, mitnin, z nakupi, posojanjem denarja, zastavnimi posli, odvetništvi, vojaškim najemništvom in v prvi vrsti s skrbno načrtovano ženitno politiko.3

V 11. stoletju je bila na slovenskem ozemlju med visokimi plemiškimi rodovi najmogočnejša in najbogatejša družina Heme in Viljema II. Hema je po materini strani izvirala iz bavarske vojvodske dinastije Luitpoldingov, Viljem II. pa je bil iz rodu bavarskih Wilhelmincev. Viljem II. je v svojo uporabo dobil skoraj celotno posest Savinjske krajine. Hema je po smrti moža Viljema II. in njunih dveh sinov številne posesti darovala Cerkvi, del pa so dobili sorodniki. Med njimi je bil tudi odvetnik samostana v Krki na Koroškem, ki ga je ustanovila Hema, Askvin. Domneva se, da so bili svobodni gospodje Žovneški askvinskega porekla iz stranske veje Heminega rodu.4

Prvotna posest Žovneških je bila omejena na Spodnjo Savinjsko dolino, kjer je imela družina svoj sedež na gradu Žovnek. Pod njihovo alodialno posest pa so spadali še Šenek, Ojstrica in Libenštajn.5

1 Damir Žerič, Celeia Cilli Celje, Pokrajinski muzej Celje, Celje 2011, str. 19. 2 Ilustrirana zgodovina Slovencev, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1999, str. 98. 3 Damir Žerič, Celeia Cilli Celje, Pokrajinski muzej Celje, Celje 2011, str. 19. 4 Razstava grofje Celjski, Pokrajinski muzej Celje, Celje 1999, str. 10. 5 Prav tam.

3

Grad Žovnek v Savinjski dolini

Prvi Žovneški se kot priča v neki španhajmski darilni listini cerkvam v krški škofiji v listinah v letih 1123 in 1130 pojavi Gebhard I. Savinjski (von Soune).6

Nato se leta 1146 kot priča v listini pojavi Leopold I., ki je bil morda Gebhardov brat ali sin.7

Med leti 1173 in 1253 se med pričami v listinah pogosto pojavlja Gebhard II. Žovneški. Gebhard II. se v listinah imenuje Gebhardus nobilis de Suneck in ta naslov se je poslej držal rodu. Gebhard II. enkrat nastopi tudi z nazivom Lemberški v listini iz leta 1235, kjer je dosmrtno zastavil odvetništvo nad gornjegrajskim samostanom njegovemu opatu. To pomeni, da je imel Gebhard II. že v svoji lasti krški fevd Lemberg in da je bil odvetnik velikega in bogatega gornjegrajskega samostana.8

6 Franc Kralj, Žovnek in Žovneški, Kulturnozgodovinsko društvo Žovnek, Braslovče 2000, str. 57. 7 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice I. del Od začetka do leta 1848, Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje, Celje 1971, str. 124. 8 Prav tam.

4

Gebhard II. je imel dva sinova, Konrada I. in Leopolda II. Oba sta se udeležila domnevnega turnirja v Brežah, ki naj bi ga leta 1224 priredil potujoči vitez Ulrik Lichensteinski.9

Sredi 13. stoletja se je družina svobodnih gospodov Žovneških zapisala tudi v literarno zgodovino. Ne ve se, ali je bil pesnik Konrad I. ali kateri od njegovih sinov – Gebhard III., Leopold III., Ulrik I. ali Konrad II. V slogu takratne viteške poezije je avtor pisal o visoki duhovni ljubezni.10 Njihova literarna zapuščina so bile tri pesmi, ki so ohranjene v Velikem heidelberškem rokopisu.11

Domnevni portret Konrada Žovneškega

Ker je Konrad II. zgodaj umrl, so si preostali bratje Gebhard III., Leopold III. in Ulrik I. leta 1262 razdelili posest. S pogodbo dogovorjeno medsebojno dedovanje je onemogočalo nadaljnje drobljenje posesti.12

9 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice I. del Od začetka do leta 1848, Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje, Celje 1971, str. 124. 10 Rolanda Fugger Germadnik, K zvezdam in nazaj, Ob 550. obletnici smrti poslednjega grofa Celjskega, Pokrajinski muzej Celje, Celje 2006, str. 6. 11 Razstava grofje Celjski, Pokrajinski muzej Celje, Celje 1999, str. 11. 12 Prav tam.

5

Vodstvo družinske politike je leta 1291 prevzel Ulrik I., ki je živel na gradu Lemberg in ambiciozno širil svojo posest. Leta 1308 je izvedel presenetljivo potezo, ki pa se mu je bogato obrestovala. Do takrat svobodno rodbinsko posest je predal avstrijskemu vojvodi Frideriku Lepemu in jo prejel nazaj kot štajerski deželnoknežji fevd. S to potezo so Žovneški postali vazali Habsburžanov in v njihovi senci so v letih, ki so sledila, močno okrepili svoj vpliv.13

Leto 1322 je bilo za Žovneške prelomno, saj so po izumrtju grofov Vovbrških dedovali posestva v porečju Savinje in Celje s Starim gradom. Celje je bilo trška naselbina s trškimi pravicami, ki je ležala ob glavni prometni poti iz Podonavja in Panonije proti Italiji.

Friderik Žovneški, ki je leta 1333 uveljavil pravico do vovbrškega Celja, je grajsko poslopje na hribu temeljito preuredil in se v njem ustalil s svojo družino, z drugo ženo Didmundo Walsee, sinovoma Ulrikom I. in Hermanom I. ter hčerama iz prvega zakona s hčerjo vojvode Ivana Saškega Ano, Katarino in Ano.14

Celjski grad

13 Razstava grofje Celjski, Pokrajinski muzej Celje, Celje 1999, str. 11. 14 Rolanda Fugger Germadnik, K zvezdam in nazaj, Ob 550. obletnici smrti poslednjega grofa Celjskega, Pokrajinski muzej Celje, Celje 2006, str. 8.

6

Friderik Žovneški je bil gospodarsko in politično prodoren in je leta 1341 dosegel, da ga je cesar Ludvik Bavarski v Münchnu povzdignil v grofa Celjskega.15 Ob tej priložnosti spremeni tudi prvotni družinski grb: tri rdeča bruna na srebrnem polju so nadomestile tri zlate zvezde na azurnem polju.16

Friderikova sinova Ulrik I. in Herman I. sta po očetovi smrti nadaljevala vzpenjanje po družbeni lestvici. Ulrik I. se je kot vojaški najemnik udeležil številnih vojn. Že leta 1345 se je s kraljem Ludvikom I. Ogrskim boril proti Benečanom, leta 1354 je spremljal kralja Karla IV. Luksemburškega na kronanje v Rim.17 Ulrik I. se je boril na bojiščih vzhodne in srednje Evrope za mogočne dinastije Anžuvincev, Habsburžanov, Luksemburžanov in Wittelsbache.18 Ulrik I. je bil poročen z Adelajdo Ortenburško, imela sta sina Viljema, ki je sledil očetovim stopinjam in se udeležil vojnega pohoda v Prusijo.19 Viljem je bil poročen dvakrat, prvič s hčerjo palatinskega grofa Majnharda Koroškega, Elizabeto, ki je kmalu umrla. Drugič se je poročil z Ano, hčerjo poljskega kralja Kazimirja Piasta.20 Ulrik I. je umrl leta 1368.21

Friderikov drugi sin Herman I. se je bolj posvečal krepitvi gospodarske moči družine. V 14. stoletju so imeli Celjski številna posestva, ki so jih pridobili bodisi kot fevd bodisi z nakupom ali z zakupom ob posojanju denarja drugemu plemstvu. Nedvomno je bil eden najdonosnejših virov zaslužka Celjskih njihova najemniška vojska, ki je štela do 2000 mož. 22 Prav tako so imeli v lasti številne mitnice. Herman I. je bil poročen s hčerjo

15 Rolanda Fugger Germadnik, K zvezdam in nazaj, Ob 550. obletnici smrti poslednjega grofa Celjskega, Pokrajinski muzej Celje, Celje 2006, str. 8. 16 Razstava grofje Celjski, Pokrajinski muzej Celje, Celje 1999, str. 16. 17 Prav tam. 18 Milko Kos, Srednjeveška zgodovina Slovencev, Slovenska matica, Ljubljana 1985, str. 261. 19 Razstava grofje Celjski, Pokrajinski muzej Celje, Celje 1999, str. 16. 20 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice I. del Od začetka do leta 1848, Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje, Celje 1971, str. 139. 21 Razstava grofje Celjski, Pokrajinski muzej Celje, Celje 1999, str. 16. 22 Prav tam.

7 bosanskega bana Stjepana II. Kotromanića, Katarino. Imela sta dva sinova, Ivana in Hermana II.23

Mitnice na Slovenskem

Ivan se je leta 1368 poročil z grofico Marjeto Pfannberško, vendar je že leta 1372 umrl. Herman II. pa se je poročil z Ano Schaunberško, hčerjo grofa Henrika Schaunberškega.24

Leta 1372 je cesar Karel IV. Luksemburški Hermana I. in Ulrikovega sina Viljema povzdignil v državna grofa Celjska. Herman I. je veljal za enega najznamenitejših vitezov tistega časa in je leta 1377 sklenil za njegovo

23 Ilustrirana zgodovina Slovencev, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1999, str. 98. 24 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice I. del Od začetka do leta 1848, Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje, Celje 1971, str. 141.

8 družino zelo pomembno pogodbo o medsebojnem dedovanju z ortenburškimi grofi. Nato je vladanje prepustil sinu Hermanu II.25

Herman II.

Herman II. je bil najuspešnejši nosilec dinastične politike Celjskih. Z ženo Ano sta imela sinove Friderika II., Hermana III. in Ludvika ter hčere Elizabeto, Ano in Barbaro. K družini je spadala tudi njegova varovanka Ana, ki je bila hči Viljema in Ane. Imel je tudi nezakonske otroke, kolikor je znano, sina Hermana in hčer neznanega imena. Svoje otroke je Herman II. poročil v dobre družine. Najstarejšega sina Friderika II. je že kot otroka zaročil z Elizabeto Frankopansko.26 Rodila sta se jima sinova Ulrik II. in Friderik III., ki je umrl kot otrok. Friderik II. je imel tudi nezakonskega sina Ivana, ki je bil legaliziran leta 1447.27 Friderik II., ki naj bi mu pripadlo

25 Razstava grofje Celjski, Pokrajinski muzej Celje, Celje 1999, str. 16. 26 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice I. del Od začetka do leta 1848, Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje, Celje 1971, str. 141. 27 Ilustrirana zgodovina Slovencev, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1999, str. 98.

9 nasledstvo, se je zaradi njemu pripisane smrti žene Elizabete leta 1422 in zaradi neperspektivne poroke z Veroniko Deseniško hudo sprl z očetom. Friderik je spor plačal s hišnim zaporom.28 Prepeljan je bil v celjski Gornji grad, kjer ga je stražil vitez Jošt Soteški. Veronika Deseniška je bila zaprta v stolpu na Ojstrici in nato na sodišču obsojena čarovništva. Na sodišču je bila oproščena in zato je grof Herman vzel stvari v svoje roke. Dvema vitezoma je ukazal, da sta jo pod Ojstrico utopila v čebru leta 1425.29 Hermana II. so k osvoboditvi Friderika II. prisilile ambicije po bosanskem prestolu, saj so leta 1427 sklenili dedno pogodbo, da Celjski v primeru smrti bosanskega kralja Tvrdka II. brez potomcev zasedejo bosanski prestol.30 Svojega drugega sina Hermana III. je poročil z grofico Elizabeto Abensberško - Schaunberško, po njeni smrti pa s hčerjo bavarskega vojvode Ernesta Wittelsbacha, princeso Beatriks.31 Herman III. je imel hčer Marjeto, ki se je po njegovi smrti poročila z grofom Montfort - Pfannberškim. Hermanov najmlajši sin Ludvik je umrl mlad in si ni ustvaril družine. Hermanov nezakonski in kasneje od papeža legitimirani sin Herman je bil določen za duhovniški poklic. Pri komaj tridesetih letih je bil posvečen za brižinskega škofa. Nekaj let kasneje je dobil škofijo v Tridentu, vendar mu je nastop na to mesto preprečila smrt zaradi kile leta 1421.32 Zelo uspešno je Herman II. poročil svojo varovanko Ano s poljskim kraljem Vladislavom Jagiellom. V zakonu se jima je rodila hči Jadviga, ki je mlada umrla.33

Najstarejšo hčer Elizabeto je Herman II. omožil z grofom Henrikom IV. Goriškim. Po njeni smrti leta 1421 je varuštvo nad otroki prevzel Ulrik II.34

28 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice I. del Od začetka do leta 1848, Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje, Celje 1971, str. 141. 29 Kronika grofov Celjskih, Založba Obzorja, Maribor 1972, str. 19. 30 Rolanda Fugger Germadnik, K zvezdam in nazaj, Ob 550. obletnici smrti poslednjega grofa Celjskega, Pokrajinski muzej Celje, Celje 2006, str. 16. 31 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice I. del Od začetka do leta 1848, Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje, Celje 1971, str. 141. 32 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice I. del Od začetka do leta 1848, Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje, Celje 1971, str. 142. 33 Prav tam. 34 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice I. del Od začetka do leta 1848, Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje, Celje 1971, str. 145.

10

Druga hči Ana se je poročila z ogrskim palatinom Nikolo Gorjanskim. Najpomembnejša pa je bila poroka tretje hčere Barbare s kraljem Sigismundom Luksemburškim.35 Barbari in Sigismundu se rodi hči Elizabeta, poročila se je z Albrehtom II. Habsburškim, ki je bil v letih 1437 do 1439 češki, ogrski in nemški kralj. Njun sin Ladislav Posmrtni je bil s komaj petimi leti kronan za ogrskega in češkega kralja.36

Bitka proti Turkom pri Nikopolju leta 1396 je za krščanski svet pomenila hud poraz, za Hermana II. pa je bila prelomni trenutek na njegovi poti navzgor. V tej bitki Herman II. reši življenje in kasneje leta 1401 na Ogrskem še osvobodi iz ječe ogrskega kralja Sigismunda Luksemburškega, s katerim postaneta velika zaveznika.37

Sigismund je Hermanu odprl pot na Hrvaško in v slabem desetletju je Herman II. pridobil Varaždin, dedno grofijo Zagorje, Čakovec z Medžimurjem, upravo nad zagrebško grofijo in zagrebškim Gradcem. 38 Sigismund Hermanu II. podeli naslove: slavonski ban, hrvatsko- dalmatinski ban in gubernator zagrebške škofije.39

Kako visoko mesto med Sigismundovimi ljudmi je pripadalo Hermanu II., nam pove podatek, da je bil le-ta član elitnega Zmajevega reda. Poleg tega srečamo Hermana II. in njegovega sina Friderika II. v najožjem kraljevem spremstvu na koncilu v Konstanci v letih 1414 in 1415. Politično zavezništvo pa je podkrepila še Sigismundova poroka s Hermanovo hčerjo Barbaro leta 1406.40

35 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice I. del Od začetka do leta 1848, Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje, Celje 1971, str. 146. 36 Ilustrirana zgodovina Slovencev, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1999, str. 98. 37 Razstava grofje Celjski, Pokrajinski muzej Celje, Celje 1999, str. 34. 38 Damir Žerič, Celeia Cilli Celje, Pokrajinski muzej Celje, Celje 2011, str. 20. 39 Rolanda Fugger Germadnik, K zvezdam in nazaj, Ob 550. obletnici smrti poslednjega grofa Celjskega, Pokrajinski muzej Celje, Celje 2006, str. 11. 40 Razstava grofje Celjski, Pokrajinski muzej Celje, Celje 1999, str. 34.

11

Sigismund Luksemburški in

Barbara Celjska na koncilu v

Konstanci

Po izumrtju Ortenburžanov je Sigismund Luksemburški podelil grofijo Ortenburg v neposredni državni fevd Celjskim. Poleg same posesti na Koroškem so v ortenburško dediščino spadali še gradovi, trgi in gospostva na Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem.41 Ta vzpon Celjskih je zahteval redefinicijo habsburško-celjskih odnosov. S temi pridobitvami se je ozemlje Celjskih zelo povečalo, prav tako so imeli Celjski že od leta 1415 pravico do krvnega sodstva v celjski grofiji. To je pomenilo, da sta imeli obe celjski grofiji neposredno povezavo z državo, kar pa je močno omejilo oblast deželnega kneza. Nasprotovanje Habsburžanov celjskemu državno neposrednemu položaju se je zgladilo leta 1423, ko se je vojvoda Ernest Habsburški v zameno za 14 gospostev in mest na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem odpovedal leta 1308 vzpostavljenemu fevdnemu gospostvu nad celjskimi grofi.42 Odkupnina za svobodo je bila ogromna, vendar nujna za nadaljnji vzpon. Po takratnem pravnem redu je bil

41 Razstava grofje Celjski, Pokrajinski muzej Celje, Celje 1999, str. 34. 42 Peter Štih, Vasko Simoniti, Slovenska zgodovina do razsvetljenstva, Mohorjeva založba, Celovec 1996, str. 109.

12 predpogoj za pridobitev naziva državnega kneza tudi, da nisi vazal drugemu laičnemu knezu.43 S tem so bili izpolnjeni vsi pogoji za imenovanje Celjskih za državne kneze. Temu imenovanju so ostro nasprotovali Habsburžani, ki bi jim pokneženi Celjani močno ogrozili deželnoknežji položaj v notranjeavstrijskih deželah. Do povzdiga je tako prišlo šele leta 1436, leto dni po smrti Hermana II.44

Hermana II. označujejo kot velikega moža. Bil je neutrudljiv delavec in je imel bolj pred očmi moč in prihodnost svojega rodu kot trenutno srečo njegovih članov. Pogosto ni izbiral sredstev za dosego cilja.45

10. novembra 1436 je Sigismund Luksemburški na svečanosti v Pragi povišal sina in vnuka Hermana II., Friderika II. in Ulrika II., v državna kneza, njuno posest pa v kneževino. Celjska kneževina je obsegala

43 Rolanda Fugger Germadnik, K zvezdam in nazaj, Ob 550. obletnici smrti poslednjega grofa Celjskega, Pokrajinski muzej Celje, Celje 2006, str. 15. 44 Razstava grofje Celjski, Pokrajinski muzej Celje, Celje 1999, str. 34. 45 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice I. del Od začetka do leta 1848, Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje, Celje 1971, str. 159.

13 pokneženi grofiji Celje in Ortenburg - Strmec kot državni knežji fevd z dvema praporoma. Celjski so s povišanjem pridobili tudi novčni in rudniški regal ter pravico do lastnega ograjnega sodišča. To so bili temelji za razvoj posebne celjske dežele.46

Friderik II. na turnirju

v Konstanci leta 1415

Tukaj se zapletejo odnosi s Habsburžani; ko se je Friderik V. Habsburški vrnil z romanja v Palestino, se je kot notranjeavstrijski deželni knez pritožil nad pokneženjem Celjskih pri Sigismundu Luksemburškem. Ker pritožba ni uspela, so se konec leta 1436 pričeli spori med Celjskimi in Habsburžani, ki so se izrazili v habsburško-celjski vojni v letih 1436 in 1443.47

Friderik II. je bil ob smrti očeta že dokaj prileten gospod, zato je breme za nadaljevanje rodu padlo na njegovega sina Ulrika II. Le-ta je bil poročen s hčerjo srbskega despota Jurija Brankovića, Katarino. Katarina je tudi po poroki ostala pravoslavne vere in je imela na dvoru svoje duhovnike in

46 Razstava grofje Celjski, Pokrajinski muzej Celje, Celje 1999, str. 34. 47 Rolanda Fugger Germadnik, K zvezdam in nazaj, Ob 550. obletnici smrti poslednjega grofa Celjskega, Pokrajinski muzej Celje, Celje 2006, str. 18.

14 kaplane. Njena sestra Mara je bila poročena s sultanom Muratom II. in zaradi te družinske vezi so Turki prizanesli Celjanom in njihovi deželi.48

Ulrik II. in Katarina sta imela tri otroke. Najstarejši sin je bil Herman IV., drugorojenec pa je bil Jurij, vendar sta oba kmalu umrla. Kot tretji otrok se jima je rodila hči Elizabeta, ki ji je oče namenil pomembno politično vlogo, ko jo je zaročil z Matijo Korvinom, poznejšim ogrskim kraljem. Vendar je Elizabeta umrla že četrto leto po poroki, leta 1455.49

Ulrik II.

Ulrik II. je težišče celjskega delovanja premaknil na vzhod. Vse svoje ambicije je vezal na Ladislava Posmrtnega, vnuka Barbare Celjske, ki je bil dedič ogrskega in češkega prestola. Leta 1439 je kot kraljevi namestnik na Češkem okusil vladarsko moč, leto kasneje pa je nad glavo komaj

48 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice I. del Od začetka do leta 1848, Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje, Celje 1971, str. 159. 49 Prav tam.

15 nekaj mesecev starega Ladislava držal krono sv. Štefana in s tem jasno pokazal, v kakšni vlogi se je videl na Madžarskem.50

Ladislav Posmrtni

V drugi polovici 15. stoletja je bil Ulrik II. na vrhuncu moči. V začetku novembra 1456 ga je na državnem zboru v Futogu pri Petrovaradinu Ladislav imenoval za vrhovnega poveljnika in državnega namestnika na Madžarskem. Poleg tega je bil Ulrik II. še ban v Slavoniji, Dalmaciji in na Hrvaškem, v rokah pa je imel tudi mladega Ladislava in je bil tako rekoč nekronani kralj. Z Ulrikovim imenovanjem na Madžarskem je bila korvinska stranka stisnjena v kot in Hunyadijev sin Ladislav, ki je pričakoval, da mu bo pripadlo očetovo mesto, je moral tako kot drugi velikaši zvestobo obljubiti Ulriku II. Obenem se je moral zavezati, da mu bo izročil vse trdnjave, ki so pripadale kroni in ki jih je upravljal njegov oče. Ponižani Ladislav je tako odšel v Beograd, da bi se skupaj s stricem Mihaelom Silagyjem pripravil na predajo trdnjave kralju. Verjetno je prav v tem času dozorel načrt za Ulrikov umor. Ulrik je bil opozorjen, da mu grozi nevarnost, in je zato na ogled poslal svojega svetnika Friderika Lamberga, ki pa ni opazil nič nenavadnega. 8. novembra 1456 sta Ulrik II. in njegov varovanec kralj Ladislav prispela v Beograd. V trdnjavo Kalemegdan sta

50 Damir Žerič, Celeia Cilli Celje, Pokrajinski muzej Celje, Celje 2011, str. 22.

16 vstopila z manjšim spremstvom, vojska pa je morala ostati v mestu. Naslednje jutro je Ladislav Hunyadi poklical Ulrika II. na posvet, kjer ga je skupaj s svojimi pristaši umoril. S smrtjo Ulrika II. je rodbina grofov Celjskih izumrla, njihove posesti pa so zaradi dedne pogodbe iz leta 1443 prešle v roke Habsburžanov.51 Celjani so bili poslednja in ena najpomembnejših srednjeveških rodbin, ki se je s slovenskih tal povzpela v sam vrh evropskega plemstva.52

Posesti grofov Celjskih v 2. polovici 15. stoletja

51 Igor Grdina, Peter Štih, Spomini Helene Kottanner, Nova revija, Ljubljana 1999, str. 43. 52 Igor Grdina, Celjski knezi v Evropi, Fit media, Celje 1994, str. 33.

17

2 HABSBURŽANI

Po razpadu Velike Karantanije so nastale fevdalne dežele, ki so omogočile vzpon različnim fevdalnim rodbinam. Med plemiškimi družinami, ki so imele svoje posesti na današnjem slovenskem ozemlju, so izstopale rodbine Spanheim, Babenberžani, Auerspergi, Traungauci, Goriški in Žovneški.53

Politično življenje na Slovenskem med 12. in 15. stoletjem zaznamuje boj med najmočnejšimi fevdalnimi rodbinami, ki so težile k širjenju lastne posesti, pridobivanju fevdov od države in odvetniških pravic nad cerkvenimi gospostvi.54

Od leta 1192 je bila dežela Štajerska združena pod Babenberžani, leta 1122 so se na Koroškem utrdili Spanheimi, grofje Goriški pa so imeli svojo posest na Kranjskem in v Istri. Moč Andeških je utrdil Bertold III., bili so krajišniki v Istri in namestniki krajišnika oglejskega patriarhata na Kranjskem.55

Fevdalne rodbine so se bojevale za dedno oblast v posameznih pokrajinah ali celo nad več pokrajinami, saj so želele oblikovati zaokrožene teritorije v lasti svoje rodbine. Nobena rodbina na današnjem slovenskem ozemlju ni bila dovolj močna, da bi razširila meje svoje rodbinske posesti čez celo slovensko ozemlje, zato so to poskusili tujci. V 13. stoletju je češki kralj Otokar II. Přemisl skušal zavzeti to ozemlje, a mu je to uspelo le za kratek čas. Toliko bolj uspešna je bila rodbina Habsburžanov, ki je do konca 15. stoletja zagospodarila nad večino slovenskega ozemlja.56

Rodbina Habsburžanov je izvirala iz Švice. Njihove posesti so ležale ob Renu, v Alzaciji in ob Bodenskem jezeru. Iz skromnega jedra, iz nekaj

53 Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, str. 203. 54 Prav tam. 55 Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, str. 205. 56 Ivan Grobelnik, Zgodovina 1, DZS, Ljubljana 1990, str. 75.

18 dežel, so v stoletjih izoblikovali imperij, ki je presegel meje Svetega rimskega cesarstva. Habsburška oblast sega iz srednjega veka vse do 20. stoletja, vladali so celih sedem stoletij. Pod svojim okriljem so imeli številne narode. Nekaj časa so hiši Avstrija pripadale Španija, Nizozemska, Češka, Ogrska, deli Balkana, Italije, Poljska in Bukovina.57

Njihova rodbina se prične z grofom Rudolfom, ki pozida grad Habsburg in ustanovi samostan v Ottmarsheimu v 11. stoletju. Prvi vidnejši predstavnik dinastije pa je grof Rudolf I., ki si pridobi dediščino izumrlih grofov Kyburških. Leta 1273 je bil izvoljen za nemškega kralja in tri leta kasneje v Aachnu okronan za cesarja.58

Po dobi medvladja ali interegnuma, ki je bilo posledica izumrtja rodbine Štaufovcev v nemškem cesarstvu, v letih 1250 do 1273, je kralj zahteval vrnitev vseh državnih fevdov, ki si jih je kdorkoli pridobil v tem času. Ta ukrep je bil namenjen zlasti češkemu kralju Otokarju II. Přemislu, ki se je polastil dediščine po Babenberžanih in Spanheimih.59 Hudo nasprotje med vladarjema je izviralo iz dejstva, da nemški volilni knezi na volitve v Frankfurt niso povabili Otokarja, ki je imel zaradi starodavnih navad pravico do tega. To je bil razlog, zakaj Otokar II. ni priznaval Rudolfove izvolitve, kljub temu da jo je priznal in potrdil tudi papež. Otokar se je polastil Avstrije, Štajerske, Koroške, Kranjske in Slovenske marke. Toda te vojvodine so bile državne dežele, do katerih je lahko podeljeval pravice izključno nemški cesar. Ker je Otokarju manjkala pravna potrditev pravic do teh dežel, je prišlo do hudega spopada. Koroško je zasedel Rudolfov zaveznik goriško-tirolski grof Majnhard, Kranjsko pa njegov brat.60 Leta 1276 tako Rudolf Habsburški in Otokar II. na Dunaju skleneta mir, s katerim se je Otokar II. odrekel Avstriji, Štajerski, Koroški, Kranjski in

57 Walter Pohl, Karl Vocelka, Habsburžani, Zgodovina evropske rodbine, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1994, str. 8–17. 58 Prav tam. 59 Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, str. 206–208. 60 Valentin Inzko, Zgodovina Slovencev do leta 1918, Mohorjeva založba, Celovec 1991, str. 49.

19

Slovenski marki, za češke dežele pa je prisegel Rudolfu fevdalno zvestobo.61

Te dežele je želel Otokar II. ponovno osvojiti, vendar ga je Rudolf prehitel. V bitki pri Dürnkrutu med Moravo in Donavo je leta 1278 Otokar II. izgubil bitko in življenje.62

Kranjsko in Koroško je Rudolf I. izročil goriško-tirolskemu grofu Majnhardu, Avstrijo in Štajersko pa sinu Albrehtu.63 V 2. polovici 13. stoletja Albreht podeli pravice deželnemu plemstvu, kar pomeni začetek nove deželne uprave.64

Leta 1291 Rudolf I. umre in volilni knezi za naslednika izvolijo Adolfa Nassauskega. Vendar takoj ko je Albrehtu kralj potrdil fevde in je umiril vrenja v svojih deželah ter utrdil svojo oblast, je Albreht posegel po kroni. Leta 1298 je premagal Adolfa Nassauskega in zavladal.65

Ko je leta 1355 umrl Majnhardov sin Henrik brez moških potomcev, so Habsburžanom pripadle Koroška, Kranjska in Slovenska marka. Habsburžani so si skušali utreti pot do Jadranskega morja. Še posebej vztrajno so svojo posest širili v času vojvode Rudolfa IV. med leti 1358 in 1365, ko je le-ta izposloval Kranjski naslov vojvodine in z istrsko vejo goriških grofov sklenil dedno pogodbo. Ko je ta veja rodbine leta 1374 izumrla, so Habsburžani podedovali Istro. Leta 1382 se je iz strahu pred Benečani Leopoldu II. Habsburškemu podvrgel tudi Trst z okolico. Leta 1500 so svojo posest zaokrožili z dediščino grofov Goriških na Soči, Krasu in na Koroškem. V vojni z Benečani leta 1508 so pridobili Tolminsko, Bovško in Oglej. Leta 1526 so pod habsburško oblast prišli tudi ogrski Slovenci skupaj z Ogrsko. Tako so Habsburžani obvladovali celotno

61 Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, str. 206–208. 62 Valentin Inzko, Zgodovina Slovencev do leta 1918, Mohorjeva založba, Celovec 1991, str. 50. 63 Prav tam. 64 Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, str. 206–208. 65 Prav tam.

20 slovensko ozemlje, z izjemo mest ob istrski obali, ki so bila pod oblastjo Benečanov.66

Po smrti Rudolfa IV. se je pričel boj za dediščino, ki sta si jo razdelila njegova brata Albreht III. in Leopold III. To je bila prva delitev habsburških dednih dežel na tako imenovani albertinsko in leopoldinsko vejo. Kasneje so se habsburške dežele zopet združile. Leta 1411 so se Štajerska, Kranjska, Koroška in Istra s Trstom izoblikovale v skupino habsburških dednih dežel z nazivom Notranja Avstrija. Prvi vojvoda Notranje Avstrije je bil Ernest Železni.67

Šele cesar Friderik III. Habsburški, ki je vladal med leti 1440 in 1493, je v svojih rokah združil oblast nad vsemi habsburškimi deželami. Vzpon Habsburžanov so z zavistjo opazovali njihovi tekmeci na cesarskem prestolu, Luksemburžani. Velikega nasprotnika na slovenskih tleh pa so imeli Habsburžani v hitro vzpenjajočih se grofih Celjskih.68

Leta 1308 je Ulrik Žovneški priznal Friderika Habsburškega za svojega fevdalnega gospoda, s tem ko mu je predal svojo dotedanjo rodbinsko posest in jo prejel nazaj v fevd. To je bila poteza, ki je svobodnim gospodom Žovneškim odprla mnoga vrata in prinesla mnoga posestva.69

Celjski so Habsburžanom stali ob strani in jim pomagali s svojo vojsko pri obrambi dežel. Tako je že leta 1334 postal Friderik Žovneški deželni glavar na Kranjskem in v Marki. Po smrti Henrika Goriškega, ki je tukaj vladal, sta Koroško in Kranjsko z Marko zasedla sinova kralja Albrehta I., Albreht II. in Oto Veseli. Friderik je za pomoč pri obrambi prejel v zastavo gradove Laško, Freundeneck, Klausenstein in Radeče. Leta 1339 je

66 Valentin Inzko, Zgodovina Slovencev do leta 1918, Mohorjeva založba, Celovec 1991, str. 50–58. 67 Valentin Inzko, Zgodovina Slovencev do leta 1918, Mohorjeva založba, Celovec 1991, str. 50–58. 68 Prav tam. 69 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice I. del Od začetka do leta 1848, Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje, Celje 1971, str. 207.

21

Albreht Frideriku podelil posest v Ljubljani. Leta 1357 je Friderik od Albrehta II. pridobil še Vipavo.70

Dobri odnosi med Habsburžani in Celjskimi so se začeli krhati, ko so se slednji pričeli vedno bolj povezovati z Luksemburžani, ki so imeli moč še bolj dvigniti moč in ugled Celjskih. Pričelo se je s posestnimi spori, vrhunec pa je bilo pokneženje Friderika II. in Ulrika II. 30. novembra 1436. S tem dejanjem so Celjski postali neodvisni od Habsburžanov. Habsburžani so pokneženju nasprotovali, a jih je cesar zavrnil. Takrat so Habsburžani pod vodstvom Friderika III. pričeli iskati zaveznike in skušali rešiti spor z orožjem. Leta 1436 izbruhne habsburško-celjska vojna, ki se je končala s podpisom medsebojne dedne pogodbe leta 1443.71

Friderik III. je bil leta 1440 izvoljen za nemškega kralja in leta 1452 za cesarja. S Celjanom Ulrikom II. sta po podpisu medsebojne dedne pogodbe njunih rodbin prestavila težišče bojev na Ogrsko. Problematično je bilo vprašanje varuštva nad mladoletnim ogrskim kraljem Ladislavom Posmrtnim, ki je bil po babičini strani pripadnik rodbine Celjskih, po očetovi pa Habsburžan. Spor je bil končan z Ulrikovo smrtjo v Beogradu leta 1456. Friderik III. je nato porabil celo leto, da se je polastil celotne dediščine celjskih grofov, ki je bila v okviru nemške države. Leto dni po koncu boja za dediščino Celjskih so Habsburžani izgubili Ogrsko in Češko. Na Češkem je zavladal Jurij Podiebradski, na Ogrskem pa Matija Korvin. Dobrih deset let po vseh teh dogodkih pa se je pričelo obdobje neusmiljenih turških vpadov.72

70 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice I. del Od začetka do leta 1848, Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje, Celje 1971, str. 207. 71 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice I. del Od začetka do leta 1848, Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje, Celje 1971, str. 222–227. 72 Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, str. 216–219.

22

Friderik III. je leta 1461 ustanovil ljubljansko škofijo, ki je bila podrejena neposredno papežu. To je bila prva samostojna cerkvena upravna enota v sredini slovenskega ozemlja in je ustalila cerkvenoupravno ureditev slovenskega prostora vse do 18. stoletja.73

Cesar Friderik III.

S koncem 15. stoletja zavlada Friderikov sin Maksimiljan I. Njegova vladavina je pomenila ponoven vzpon Habsburžanov in širjenje njihove posesti. Med njegovim vladanjem so pričeli uvajati osrednje urade. Pričel je graditi centralizirano upravo, zaradi česar mu je pogosto nasprotovalo plemstvo. Avstrijske dežele je razdelil na gornjeavstrijske in dolnjeavstrijske, ki so obsegale Zgornjo in Spodnjo Avstrijo, ter notranjeavstrijske dežele, ki so obsegale Štajersko, Koroško in Kranjsko.74

73 Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, str. 220. 74 Ilustrirana zgodovina Slovencev, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1999, str. 136, 137.

23

Cesar Maksimiljan I.

3 HABSBURŠKO-CELJSKA VOJNA

Razmerje med svobodnimi Žovneškimi in Habsburžani v 14. stoletju je določil pravni in politični akt z dne 22. aprila 1308, s katerim je Ulrik Žovneški predal avstrijskemu in štajerskemu vojvodi Frideriku Lepemu svojo alodialno posest, ki je obsegala gradova Žovnek in Ojstrico ter stolpa Libenštajn in Šenek. S tem dejanjem je stara žovneška rodbinska posest postala štajerski deželnoknežji fevd. S tem ko je Ulrik posestva sprejel nazaj, so Žovneški postali štajerski deželnoknežji vazali, kar prej z alodi niso bili.75

Za Žovneške je bila zelo pomembna dediščina po leta 1322 izumrlih grofih Vovbrških, ki jim je prinesla polovico Celja. Drugo polovico Celja so dobili grofje Pfannberški in po sloviti fajdi s Konradom Aufensteinskim, koroškim deželnim glavarjem, ki je imel v zastavi pfannberško polovico Celja, so si Žovneški po razsodbi deželnega kneza vojvode Albrehta II. iz leta 1331 in po odkupu zastave od Aufensteinskih leta 1333 pridobili grad Celje in celoten trg pod njim. Leta 1334 zasledimo Friderika kot deželnega glavarja na Kranjskem, ki so jo še tedaj imeli tirolsko-goriški grofje v zastavi od

75 Peter Štih, Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske, Grafenauerjev zbornik, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana 1996, str. 230.

24

Habsburžanov. Po izumrtju tirolsko-goriških grofov leta 1335 se Kranjska vrne Habsburžanom in vojvoda Oton potrdi Friderika v tem uradu, saj je vojaško pomagal Habsburžanom proti Češki.76

To je bil prvi pomembni urad, ki ga je deželni knez zaupal Žovneško- Celjskim. Službo kranjskega deželnega glavarja sta kasneje opravljala tudi Friderikov sin Ulrik I. in vnuk Herman II. Opravljanje te službe je bilo Žovneško-Celjskim kot nekakšna politična šola, saj so si razširili politično obzorje in se spoznali z organizacijo, mehanizmi in temelji, na katerih je slonela oblast.77

Rimski cesar Ludvik Bavarski povzdigne svobodne Žovneške v grofe Celjske 16. aprila 1341. Celjska grofija se je pokrivala z mejami gospostva Lemberg pri Poljčanah, ki so ga imeli Žovneški že pred sredino 12. stoletja v fevdu od krške škofije, ni pa zajemala štirih starih alodialnih posesti, ki so bile od leta 1308 dalje deželni fevd, prav tako ni zajemala Celja in celjskega gospostva. To je bil kompromis, ki je zadovoljil interese celjskih grofov tako, da ni posegal v pravice deželnega kneza. To povzdignjenje je bilo izpeljano na prošnjo Habsburžanov in z njihovim soglasjem.78

Leta 1372 je rimski cesar Karel IV. ponovno povzdignil Celjske v grofe. S to listino je celjska grofija dobila bistveno večji obseg. Zajemala je krško gospostvo Lemberg, oglejsko gospostvo Gornji grad, vovbrške dediščine s Celjem in staro žovneško alodialno posest. Dobila je status državno neposrednega fevda znotraj vojvodine in dežele Štajerske, kar je pričelo rahljati povezave med deželnimi knezi in Celjskimi. To povzdignjenje je bilo očitni izraz rivalstva za vladarsko oblast med mogočnima dinastijama Luksemburžanov in Habsburžanov. Luksemburžani so slabili moč Habsburžanom tako, da so njihovim najpomembnejšim deželanom in vazalom priznavali državno neposrednost. Habsburžani so temu

76 Peter Štih, Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske, Grafenauerjev zbornik, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana 1996, str. 230– 252. 77 Prav tam. 78 Prav tam.

25 povzdignjenju nasprotovali in so šele na ukaz Karla IV. izstavili svoje privolilno pismo, v katerem pa Celjskih še vedno niso naslavljali kot državne grofe. Ta korak je pričetek velike krize v celjsko-habsburških odnosih, ki je izbruhnila šestdeset let pozneje zaradi nasprotujočih si političnih ciljev. Celjski grofje so želeli ustvariti deželnoknežjo oblast na teritorijih, ki so jih nadzorovali, Habsburžani pa teh nikakor niso želeli izpustiti iz rok.79

V letih, ki so sledila, so Celjski vztrajno širili svoje posesti in moč s pomočjo svojih zaveznikov Luksemburžanov. Tako je Herman II. leta 1396 od ogrskega kralja Sigismunda prejel Slavonijo in Hrvaško Zagorje, leto kasneje še mesto Varaždin in gospostvi Vinico v Podravini in Vrbovec v Zagorju. Leta 1399 je v dedni fevd prejel še grofijo Zagorje, v zastavo pa so Celjski pridobili tudi Medžimurje s Čakovcem ter upravo nad zagrebško škofijo in zagrebškim Gradcem. S tem so se grofje Celjski povzpeli med največje zemljiške posestnike v Slavoniji. Leta 1406 je Herman II., z imenovanjem za slavonskega in hrvaško-dalmatinskega bana, postal kraljevi zastopnik in regent v celotni kraljevini Hrvaški.80

11. aprila 1451 je Sigismund Hermanu II. podelil pravico do krvnega sodstva v celjski grofiji, to pravico so sicer imeli že od šestdesetih let 14. stoletja in je bila edina razlika v tem, da so jo tokrat prejeli od vladarja. S tem je bila Habsburžanom odvzeta zelo pomembna pravica v odnosu do Celjskih.81

Leta 1418 so izumrli grofje Ortenburški in na podlagi dedne pogodbe iz leta 1377 so Celjski dedovali grofiji Ortenburg in Strmec na Koroškem ter vso posest na Kranjskem, tako na Gorenjskem (Radovljica, Kamen, Waldenberg), na Dolenjskem in Notranjskem (Lož, Ortnek, Ribnica, Kočevje, Čušperk, Kostel, Poljane, Kravjek in Stari grad). Vsa ta posestva,

79 Peter Štih, Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske, Grafenauerjev zbornik, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana 1996, str. 230– 252. 80 Prav tam. 81 Prav tam.

26 skupaj z njihovimi starimi posestvi, so pomenila realno možnost, da se Kranjska zlije v celjsko kneževino.82

18. decembra 1423 se je vojvoda Ernest Železni, na prigovarjanje Sigismunda Luksemburškega in v zameno za 14 gospostev, ki so jih imeli Celjski v zastavi od Habsburžanov, odpovedal fevdnemu gospostvu nad Celjskimi s tem, da je staro žovneško alodialno posest vrnil kot alod Celjskim. Ta poteza je bila nujna, saj Celjski ne bi mogli napredovati v državne kneze, dokler so bili vazali drugemu laičnemu knezu.83

30. novembra 1436 je Sigismund svečano povzdignil Friderika II. in Ulrika II. v državna kneza, grofiji Celje in Ortenburg - Strmec razglasil za dva praporna fevda, podelil pravico do lastnega ograjnega sodišča v Celju ter novčni in rudniški regal. Novo ograjno sodišče je pomenilo, da je sodna oblast nad plemstvom iz celjskih grofij in gospostev prešla od habsburškega vojvode kot deželnega kneza notranjeavstrijskih dežel na celjske grofe.84

Friderik V. Habsburški, ki se je leta 1436 vrnil z romanja po Palestini, ni priznal Sigismundovega pokneženja Celjskih zaradi zaščite lastnih deželnoknežjih interesov. Sporno je bilo, da je cesar brez njihovega dovoljenja in soglasja postavil v njihovih kneževinah in deželah druge za kneze. To naj bi bilo proti privilegijem avstrijske hiše, ki je s svojim sodnim paragrafom določala, da je vsa sodna oblast v vojvodini Avstriji po fevdnem pravu odvisna od avstrijskega vojvode. Cesar Sigismund je na pritožbo ostro odgovoril, da prvič sliši, da naj bi bili Celjski podrejeni avstrijski hiši. Od Friderika je zahteval, da Celjskim priznajo knežji naslov, sicer bi Sigismund to razumel kot poseg v njegovo cesarsko oblast.85

82 Peter Štih, Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske, Grafenauerjev zbornik, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana 1996, str. 230– 252. 83 Prav tam. 84 Prav tam. 85 Prav tam.

27

V prvi polovici 15. stoletja je krško škofijo pretresal spor zaradi dveh kandidatov za škofa. Prvi kandidat je bil lavantinski škof Lovrenc Liechtenberger, ki so ga podpirali grofje Celjski. Po pogajanjih je bil imenovan za doživljenjskega gubernatorja za krško posest in gradove na Kranjskem in v Slovenski Marki. Leta 1435 pa je nepričakovano postal krški škof Janez Scholdermann, ki je bil papežev kandidat in je imel podporo Habsburžanov. Leto kasneje je bil škof Liechtenberg premeščen nazaj v svojo nekdanjo škofijo in s tem je bil za rimsko kurijo spor rešen. Leta 1437 pa je nato izbruhnila huda fajda med Celjskimi in krškim škofom Janezom. Celjsko-krška fajda se je nato prelevila v celjsko-habsburško fajdo.86

Celjsko-habsburška fajda je potekala v dveh etapah. Celjsko vojsko je vodil češki najemnik Jan Vitovec in na začetku so bili zelo uspešni. Porušili ali požgali so vojvodske in krške gradove oziroma stolpe Sotesko nad Žalcem, Anderburg pri Šentjurju, Gomilo pod Radečami, Poljčane, Vitanje in stolp ob Kokri nad Velesovim na Kranjskem, zavzeli pa so grad Zbelovo nad Studenicami. V bitki pri Mokronogu so premagali združeno krško- habsburško vojsko. Celjski so dali porušiti tudi svoje gradove Vojnik, Šoštanj in Kacenštajn, da ne bi mogli služiti sovražniku kot oporišča.87

Do prve mirne rešitve spora je skušal priti Friderik V., ki se je že 9. marca 1438 sestal z deželnimi stanovi v Gradcu. Maja naj bi o sporu razsodil kralj Albreht II., ki je bil predstavnik habsburške dinastije, vendar je bil prek svoje žene Elizabete povezan tudi s Celjskimi. Še preden je lahko o sporu razsodil, je oktobra 1439 Albreht II. umrl. Namesto rešitve spora sta 23. avgusta 1440 nasprotni strani sklenili premirje, ki je bilo nato še dvakrat podaljšano. V tem času je bil Friderik V. izvoljen za nemškega kralja, in ko je bil na kronanju v Aachnu, je njegov brat Albreht VI., ki se je čutil

86 Peter Štih, Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske, Grafenauerjev zbornik, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana 1996, str. 230– 252. 87 Prav tam.

28 prikrajšanega za dediščino, maja 1442 sklenil vojaško zvezo s Friderikom in Ulrikom Celjskim.88

Sledila je druga etapa fajde, ki je bila polna neuspehov za Celjane. Združene čete Celjskih in Albrehta so zavzele Kranj, ki so ga kmalu nato izgubile. Neuspešno so oblegali Ljubljano in Novo mesto. Po vseh neuspehih se je vojskovanje končalo in reševanje spora je prevzela diplomacija. Po pobotanju bratov Friderika V. in Albrehta VI. marca 1443 je bilo v Dunajskem Novem mestu 16. in 17. avgusta 1443 izstavljenih več listin, ki so urejale celjsko-habsburško poravnavo.89

Kompromis je moral izgledati tako, da sta obe strani ohranili svojo čast. Friderik V., ki ga je pokneženje Celjskih tako motilo, je potem ko je postal kralj, čutil superiornost in se je sprijaznil, da so bili Celjski državni knezi. Na drugi strani pa so Celjski, ki so prav tako skrbeli za svoj ugled, lažje popustili kralju kot enakovrednemu knezu. Tako so podpisali mirovni sporazum, ki je predvideval vrnitev vseh zasedenih posesti in gradov. O spornih zadevah je odločal paritetno sestavljen kolegij šestih razsodnikov. Če ne bi mogli doseči sporazuma, je bil kot dokončna sodna instanca imenovan renski palatinski grof.90

Bistvo sporazuma med Friderikom III. (V.) in Celjskimi so bile določbe o sodstvu. Friderik je Celjske povzdignil v državne kneze, vendar jim ni priznal deželnoknežje oblasti, ki bi se izrazila v celjskem ograjnem sodišču. Njihovi teritoriji so bili v tem oziru vključeni v tri notranjeavstrijske dežele. Določeno je bilo, da je kraljevo sodišče sodna instanca Celjskih le v zadevah zoper njihovo življenje, telo, knežjo čast in dostojanstvo. Tožbe, ki so zadevale celjsko grofijo, so se obravnavale po določilih privilegija cesarja Karla IV. iz leta 1372, v zadevah, ki so se tikale ljudi in posesti, ki so bili v habsburških deželah in v katerih so bili Celjski toženi ali tožeči, pa

88 Peter Štih, Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske, Grafenauerjev zbornik, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana 1996, str. 230– 252. 89 Prav tam. 90 Prav tam.

29 je sodni postopek tekel na dvoru pod avstrijskim vojvodo oziroma njegovim sodnikom. Ta sporazum jasno kaže, da se nikakor niso pogajali kot enakovredni partnerji in da so morali Celjski zelo popuščati.91

Eden pomembnejših delov celjsko-habsburške poravnave je predstavljala obojestranska pogodba o dedovanju, po kateri bi ob izumrtju celjske dinastije vse linije Habsburžanov skupaj dedovale vse celjske grofije, posesti in gospostva v nemških deželah in v Svetem rimskem cesarstvu. Ob izumrtju habsburške dinastije pa bi Celjski dedovali pazinsko grofijo in vso drugo posest, ki jo je imela avstrijska hiša v Istri, grofijo v Marki in Metliki, Kostanjevico, Laško, Žalec, Vojnik, Postojno, Vipavo in Novo mesto. Tudi pri tej pogodbi so Celjski več dajali kot prejeli, saj je bila posestna masa Celjskih veliko večja od tiste, ki bi jo prejeli od Habsburžanov.92

Celjsko-habsburško poravnavo sta dopolnjevala in zaokroževala še sporazum o vojaški zvezi in listina kralja Friderika III., s katero je Celjske za njihove zasluge proti nevernikom odvezal obveze, da prejemajo grofijo Celjsko v fevd od države, zaradi česar državi tudi niso bili več dolžni služiti. S poravnavo celjsko-habsburške fajde je bil najbolj zadovoljen Friderik III., saj mu je s podelitvijo knežjega naslova uspelo ponovno vzpostaviti deželnoknežjo oblast nad Celjskimi in ohraniti celovitost notranjeavstrijskih dežel.93

91 Peter Štih, Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske, Grafenauerjev zbornik, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana 1996, str. 230– 252. 92 Prav tam. 93 Prav tam.

30

4 SREDNJEVEŠKA MESTA

Srednjeveško mesto je nekakšna strnjenost ljudi in hiš znotraj prevladujočega agrarnega okolja. Je začetek moderne družbe in eno od gonil razcveta krščanskega Zahoda po letu 1000.94 S formalnim privilegiranjem meščanske naselbine so se njeni svobodni prebivalci v 12. oziroma 13. stoletju organizirali v »občino« ali »komun« oziroma v nekakšno presežno skupnost, s čimer se mesto oblikuje kot pravni subjekt. 95

Prva mesta na Slovenskem, nastala ob alpski trgovski poti, ki je vodila z Dunaja v Trst in Benetke, so bila koroška mesta Breže, Šentvid, Beljak, Velikovec, Cerovec in druga. Na Štajerskem in Kranjskem je na nastanek mest vplivala predvsem politika deželnih knezov, ki so želeli okrepiti svojo oblast v pokrajini. Večina mest je nastala v 13. stoletju, nekaj manj pa v 14. stoletju.96

Na slovenskem ozemlju je bila velika razlika med razvojem celinskih in obmorskih mest. Tako so v 12. stoletju imeli v obmorskih mestih organiziran komun s štirimi konzuli in podestatom, celinska mesta in trgi pa so bili pod neposredno upravo ministerialov mestnega gospoda.97

V 14. stoletju je v obmorskih mestih imel nadzorno in preskrbovalno nalogo tako imenovani »mali svet«, ki so ga sestavljali člani patricijskih rodbin. Ker so člane dopolnjevali le iz vrst enakih patricijskih rodbin, je prišlo do upora plebejcev. Mestni gospod je nato ustanovil še 24-članski »veliki svet«, ki je bil nadzorni organ. Izšel je iz arenge/večine in je imel v pristojnosti večino politike, uprave in gospodarstva. Najvišji predstavnik

94 Dušan Kos, Kdor z mestom ne trpi, naj se z mestom ne krepi, Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, Ljubljana 1998, str. 44. 95 Dušan Kos, Kdor z mestom ne trpi, naj se z mestom ne krepi, Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, Ljubljana 1998, str. 30. 96 Valentin Inzko, Zgodovina Slovencev do leta 1918, Mohorjeva založba, Celovec 1991, str. 55. 97 Dušan Kos, Kdor z mestom ne trpi, naj se z mestom ne krepi, Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, Ljubljana 1998, str. 30–43.

31 oblasti v obmorskih mestih je podestat ali kapitan, ki je bil delegiran beneški patricij. V svojih rokah je imel vrhovno sodno, upravno in vojaško oblast in je bil v 15. stoletju pristojen za sodstvo v vsej beneški Istri.98

Med ustanovitelji mest je razlika med formalnimi in dejanskimi. Do konca 12. stoletja je smel tržne pravice podeljevati samo kralj, ki je bil formalni ustanovitelj, zemljiški gospod, na čigar zemlji se je ustanavljalo mesto, pa je bil dejanski ustanovitelj. Od 13. stoletja je bilo že uveljavljeno, da je lahko mestne pravice podelil zemljiški gospod, ki je tako postal formalni in dejanski ustanovitelj. Kraljevih mest, ki bi bila neposredno podrejena kraljevi jurisdikciji, pri nas ni bilo. Mesta so nastajala na zemljiščih gospodov, ki so bili lastniki mesta in so nad njim lahko izvrševali vso jurisdikcijo teritorialnega zemljiškega gospoda.99

V celinskih mestih so bili oblikovani kolegiji dvanajstih pooblaščencev občine, ki se v 14. in 15. stoletju preoblikujejo v najvišji organ mestne avtonomije »mestni svet«. Mestni gospod je pobiral davke in je sodeloval le pri pomembnejših mestnih zadevah. V »mestnem svetu« so bili trgovci in bankirji ter od 13. stoletja tudi ugledni obrtniki. Zbirali so se v mestni hiši ali rotovžu. »Mestni svet« je zastopal mesto navzven in navznoter, občini je predlagal kandidate za sodnika, sprejemal in razglašal je predpise ter sklepal sporazume z meščani in drugimi mesti. Na čelu »mestnega sveta« in uprave je bil sodnik, ki je bil izvoljen za dobo enega leta, praviloma večkrat zapored. Do novega veka ga je nadzoroval ali mu pomagal pri vojaških zadevah gradiščan ali glavar gospodovega gradu nad mestom oziroma deželni vicedom v deželnoknežjih mestih.100

Za vsako mesto so iz privilegijev in z utrjevanjem lokalnega običajnega prava v 12. in 13. stoletju nastajala »mestna prava«, ki ostanejo poglavitni vir samouprave daleč v novi vek. Značilna so bila predvsem za celinska

98 Dušan Kos, Kdor z mestom ne trpi, naj se z mestom ne krepi, Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, Ljubljana 1998, str. 30–43. 99 Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica, Ljubljana 1996, str. 154. 100 Dušan Kos, Kdor z mestom ne trpi, naj se z mestom ne krepi, Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, Ljubljana 1998, str. 30–43.

32 mesta in so skušala zajeti vse sfere mestnega življenja. Zelo redko so bila zapisana in edini znani obširni statut je zapis ptujskih mestnih pravic iz leta 1376.101

Meščanska pravica je del mestnega prava in v 12. stoletju si je meščan (večinoma trgovec) šele moral izboriti svoje mesto v do takrat tridelni družbeni shemi duhovnikov, vojakov in kmetov. Bistvo meščanove identifikacije s svojim mestom se skriva v starem izrazu »trpeti z mestom in se z njim krepiti«, kar pomeni to, kar lahko meščan pričakuje od mesta, in nasprotno, kar lahko mesto od njega zahteva. Meščan je nosil vsa bremena, povezana z zaščito in napredkom mesta, in je imel pravico uživati njegove privilegije. Meščanska pravica je ščitila tudi njegovega družinskega člana, hlapca, obrtnega pomočnika in vajenca. Meščanska pravica ni bila dedna, vendar so jo meščanovi otroci po navadi dobili.102

Med meščani je bilo največ obrtnikov in trgovcev. Obrtniki so povečini delali za potrebe mesta in bližnje okolice, svoje izdelke so spravljali na trg in jih skušali sami prodati, pri čemer so večkrat prišli v nasprotje s trgovci, ki so želeli kupčevati z izdelki tuje obrti, pripeljanimi od zunaj. Zaščita meščanske obrti pred konkurenco od zunaj in pred medsebojno notranjo konkurenco se je kazala v cehovskih organizacijah, ki jih pri nas poznamo od 14. stoletja dalje. Cehi so združevali obrtnike določene stroke v mestnem okolišu zaradi varovanja lastnih koristi, strokovnosti in izpopolnjevanja.103

Večina mestnega prebivalstva ni imela meščanske pravice. V Ljubljani, na primer, jo je imelo v 17. stoletju le 500 mož od okoli 6000 prebivalcev. Preostali prebivalci mest, na primer delavci in marginalci, so imeli status »sostanovalcev« oziroma »gostačev« in niso imeli možnosti pridobivanja

101 Dušan Kos, Kdor z mestom ne trpi, naj se z mestom ne krepi, Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, Ljubljana 1998, str. 30–43. 102 Prav tam. 103 Milko Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja, Slovenska matica, Ljubljana 1955, str. 236–238.

33 nepremičnin, samostojnega opravljanja obrti in neposrednega trgovanja z drugimi tujci.104

Iz skupnosti meščanov so bili izločeni tujci, cerkvene osebe, plemiči in njihova služinčad ter Judje. Judje so se pojavili v evropskih trgih in mestih v 10. stoletju. Niso dobili meščanskih pravic, ampak svoje posebne skupnosti pod vodstvom »judovskih sodnikov«, ti so bili meščani in kristjani, ki so kot priče in sopečatniki sodelovali pri judovskih in nekaterih nejudovskih poslih. Judje so bili neposredni polnilci gospodove blagajne, ta pa jim je v zameno formalno jamčil varnost. Judje so se v mestih naseljevali v strnjenih skupinah v stranskih ulicah, ki se še danes imenujejo »židovske ulice« s sinagogo in središčem. Imeli so vodilno vlogo v kreditnem gospodarstvu in bančništvu. Po cerkvenem nauku so samo Judje lahko pobirali obresti od posojil. V slovenskih deželah so bili njihove stranke plemiči, meščani in cerkveni dostojanstveniki. V 14. stoletju so se Judje, po sili razmer, pričeli ukvarjati še z nepremičninskimi posli, saj so za svoja posojila pogosto prejemali v zastavo zemljišča, vinograde in dohodke od kmetij. Konec 15. stoletja je na Slovenskem vladalo protijudovsko razpoloženje zaradi zadolženih plemičev, ki so zastopali tudi kmete in zaradi turških vpadov prizadete meščane, in se je po splošnem moraliziranju o oderuštvu, pripisovanju ritualnih umorov in onečaščenja zakramentov končalo z izgonom Judov iz naših dežel.105

104 Dušan Kos, Kdor z mestom ne trpi, naj se z mestom ne krepi, Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, Ljubljana 1998, str. 30–43. 105 Dušan Kos, Kdor z mestom ne trpi, naj se z mestom ne krepi, Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, Ljubljana 1998, str. 73–75.

34

5 CELJE PRIDOBI MESTNE PRAVICE

Po desetletjih razcveta v antičnem obdobju je druga Troja, kakor so imenovali Celje, po porušenju leta 452 utonila v nepomembnost.

Ob sotočju rek Savinje in Voglajne je postalo naselje Celje strateško pomemben kraj in po letu 970 središče grofov Askvincev ter od 11. stoletja savinjske grofije. Po polomu grofa Starchanda iz rodbine Askvincev okoli leta 1105 oziroma 1106 je bil kot celjski mejni grof imenovan sin Vovbržana Pilgrima s Hohenwarta, savinjski grof Günther.106

V literaturi srednjega veka srečamo Celje leta 1137, ko neimenovani pisec Leobenske kronike pripoveduje o prodiranju Atile v Italijo, ki je porušil več mest na Štajerskem, med njimi tudi Celje.107

Po Güntherjevi smrti so alodialno celjsko posest dedovali grofje Vovbrški. Od srede 12. stoletja so Vovbržani kopičili posest v Savinjski dolini, ki so jo upravljali z ministeriali in gradiščani na celjskem Zgornjem gradu, ki naj bi ga zgradili v prvi polovici 13. stoletja. Tudi trška naselbina se je pospešeno razvijala od 13. stoletja, ko je bil zgrajen most v Zidanem Mostu in ko se je cesta proti Ljubljani prestavila bližje njej.108 Kot čas pridobitve trških pravic Celja se omenja predvsem začetek 13. stoletja, saj so se leta 1241 v Celje priselili minoriti, za katere je veljalo, da so se naseljevali v imenitnejših trgih in mestih. Sam povzdig naselbine v trg je zelo neformalen in se je kazal v ustni ali pisni podelitvi tedenskih sejmov.109

106 Dušan Kos, Vitez in grad, Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja, Založba ZRC, Ljubljana 2005, str. 259–263. 107 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice I. del Od začetka do leta 1848, Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje, Celje 1971, str. 265. 108 Dušan Kos, Vitez in grad, Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja, Založba ZRC, Ljubljana 2005, str. 259–263. 109 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 5.

35

Zadnji vovbrški vitezi, ki so se po Celju imenovali in od tam upravljali vovbrško posest, so bili Rudolf in Ortolf leta 1311 ter Henrik Wanchaumer.110

Po izumrtju Vovbržanov leta 1322 je del celjske zapuščine pripadel vdovi Elizabeti in sodediču, grofu Ulriku Pfannberškemu. To ozemlje sta že naslednje leto zastavila Konradu Aufensteinskemu za dobo treh let.111 Leta 1323 se Celje v zastavni listini neposredno navaja kot trg, čeprav je gotovo dobilo tržne pravice že sto ali dvesto let prej od Vovbržanov.112 Konrad Aufensteinski je Celje obdržal do leta 1331, ko je po dolgotrajni fajdi med Aufensteini in Walseejevci polovico gospostva prejel Friderik Žovneški. Konrad je leta 1333 predal Frideriku Žovneškemu še svojo polovico v zameno za posest na Koroškem in določeno vsoto srebra.113

Vovbržani so v Celju razvijali zlasti upravno in vojaško funkcijo trga, Celjski pa so tukaj oblikovali svoj dvor in dvorno pisarno.114 Leta 1333 je Zgornji grad postal sedež Žovneških gospodov, po letu 1341 pa središče novo povzdignjene celjske grofije. Dvor z vsemi knežjimi lastnostmi so Celjski osnovali v Spodnjem mestnem gradu, kjer so živeli dvorni uradniki: dvorni mojster, kletar in pisar.115

Sredi 14. stoletja je Friderik I. Celjski ustanovil špital. Za gospodarski zagon pa so od 2. polovice 14. stoletja skrbeli judovski bankirji.116 Trška naselbina pod gradom je imela od prihoda Žovneških pa vse do njihovega

110 Dušan Kos, Vitez in grad, Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja, Založba ZRC, Ljubljana 2005, str. 259–263. 111 Prav tam. 112 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice I. del Od začetka do leta 1848, Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje, Celje 1971, str. 266. 113 Prav tam. 114 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 6. 115 Dušan Kos, Vitez in grad, Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja, Založba ZRC, Ljubljana 2005, str. 259–263. 116 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 6.

36 izumrtja leta 1456 nekoliko kontroverzen značaj.117 Z žovneškim prevzemom ozemlja je trg postal nekakšna prestolnica, vendar je bil formalnopravno zgolj trg vse do sredine 15. stoletja, ko grof Friderik II. Celju podeli mestne pravice. Celjski so Celju dopuščali le pogojno samoupravo in trški sodnik, ki je bil prvič omenjen leta 1341, je bil v prvi vrsti zastopnik grofov in ne predstavnik naselja.118

S pozno podelitvijo mestnih pravic so se posledično zelo pozno oblikovali organi mestne avtonomije. Hitra krepitev Celja ni bila po godu niti Habsburžanom, ki so bili ostri nasprotniki grofov Celjskih, in tako trg v 14. stoletju ni mogel pričakovati niti ekonomskega niti formalnega povzdiga v mesto, ker je bilo to v rokah fevdnega gospoda Celjskih – Habsburžanov.119

5.1 Listina grofa Friderika II. z dne 11. aprila 1451

»Wir Friderich von gottes gnaden graf zu Cilly, zu Ortenburg, und in dem Seger etc. ban in Windischen landen. Bekennen für unß, all unsere erben und nachkommen, und thuen kundt offentlich mit dem brief allen denen, die ihn sehen oder hören leßen, daß für unß khomen seynd unser getreü gemainiglich all unser burger unser statt zu Cilly, und haben unß diemütiglich angeruefft und gebetten, daß wir sye bey solchen gnaden und freyheiten, damit andere stätt in Steyr fürgesehen und begnadt seyn worden, gnädiglichen halten, und sy auch etlicher stuckh, die hernach aigentlich articl weiß begriffen seynd, darinn sy sich dan bishero marckhlichen beschwehrt haben gedeücht, begeben, und sy der nun fürpasser gänzlichen freyen, und gnädiglich fürsehen wolten. Alß

117 Dušan Kos, Med gradom in mestom, Znanstvenoraziskovalni center, Ljubljana 1994, str. 195. 118 Dušan Kos, Vitez in grad, Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja, Založba ZRC, Ljubljana 2005, str. 259–263. 119 Prav tam.

37 haben wir derselben unsern burgern zu Cilly fleissiges und diemüthiges anrueffen und begeheren angesehen, und haben sy und all ihr nachkommen, die burger derselben unserer statt, da durch und auch der wartten, daß dieselb unser statt zu Cilly nun in künfftigen zeiten, an volckh und an guett und auch an gebaw desto basß aufnemben mög gänzlichen befreyet. Und freyen sy auch wissentlich, mit dem brief in solcher maß, daß sy aller gnaden, freyheit und gerechtigkheit geniessen und die auch gebrauchen sollen und mögen, alß dan ander stätt in Steyr, begnadet und gefreyet seynd worden. Und wir sezen, ordnen und mainnen auch, daß ihnen, noch allen ihren nachkommen, von unß, unsern erben und nachkommen, nun hinführ, darinne kein newerung, ingriff, irrung und hindernuß nicht mehr beschehen soll all arglist und gefärdt hindan gesezt. Wir haben ihnen auch einen burgfriedt zu derselbenunserer statt gegeben, wiessentlich in crafft des briefs, der sich anhebt bey der pruggen an der Laßniz, hie dishalben des thiergartten, von dan neben der auen, abwerths unz zu dem forst, enthalben des Heiligen Geists, und von dan auß, unz zu dem Dürenpüchl, da ihr galgen stehet, und von dannen wider ab nach der Khöding, und über den pach Agley unz zu dem stain, da der etlinger pimerckh ist, und von demselben stain, bis zu dem creuz, alß man gegen ober Cilly reith, und von dannen neben der Sään ab unz zu dem hoff, der vormahlß des Pruckhler gewesen ist, und darnach herwider über die Sään unz zu dem jungkhprunn, und von dan über, durch die weingärten nach dem Leiß abwerths, unz zu dem hoff, genant Pebersniz, der vormahlen des Conrad Sarauer gewesen ist, und also fürbaser gerechens wider über die Sään unz zu der obgenanten pruckhen, und in denselben zihlen und pimerckhen, soll ein jeder stattrichter, der wir, unsere erben und nachkommen, oder unser geschäfft sezen wirdet, all sachen zu richten haben, darinn ihn von unß, unsern landrichtern, oder andern unsern anwalden khein irrung noch hindernuß beschehen soll. Item so haben wir ihnen auch die gnad gethan, daß sy unß noch unseren erben und nachkommen, von ihren weinschenckhen kein leütgeben gelt fürbaser nit mehr geben noch raichen, sondern sy des

38 gänzlichen überhoben seyn sollen, also daß sy fürbaser ihr wein ohn solch schazung des leüthgebengelts wohl schenckhen und vertreiben mögen. Sy sollen auch nun hinführ aller robath, die sy unß bisher zu thuen schuldig und pflichtig seynd gewesen, ganz überhoben seyn. Wan wir sy der, dadurch vertragen haben, damit sy ihre häuser desto baß zimmern und bawen mögen, alß sy unß das auch zu thun gelobt und versprochen haben, iedoch sollen sy zu der ringgmauer, die wir iez angehoben haben, mit der robath, die ihnen dan aufgesezt ist, gehorsamb seyn, und alß lang, daß dieselb ringgmauer ganz vollbracht wirdet. Auch haben wir ihnen die gnad gethann, daß wir fürbaser khein hoffwein, auf sy schaffen wollen, außzugeben, außgenomben, was ihr bergrecht ist, daß mag unser geschäfft wohl auf sy schlagen, darin sy sich nicht sezen, sondern dasselb bergrecht nemben und vertreiben sollen. Dan alß sich die obgenanten unsere burger erkhlagen, wie ein miehert theill häußer in der statt seind, die gefreyt mainen zu seyn, die mit ihnen kein mitleyden haben wöllen, sezen und ordnen wir, welche die seynd, den ihre häuser gefreyt seind, und die kheinen handl noch gewerb in denselben ihren häusern treiben, die sollen solcher unserer freyheit, die sy von unß und unsern vorfordern haben, geniessen, welch aber ihr würth in ihren häußern handl und gewerb treiben lassen wolten, wenig oder viel, dieselben, die solchen handl und gewerb treiben, sollen mit denselben unsern burgern in allen sachen mitleyden haben, alß das billich und auch in andern stätten, mit recht und gewohnheit herkommen ist, ohngevärde. Wir haben auch den benanten unsern burgern und ihren nachkommen unser hauß, da unser zeüg leüt, am platz gelegen, das weyland Hainrichs Erlauer gewest ist, zu einem rathhauß geben und gelassen. Alß daß sy das nun hinfür bawen, und zu ihrem rathhauß nuzen und brauchen sollen und mögen ohn unser und aller unser erben und nachkommen irrung und hindernuß ungevärde, doch in solcher maß, daß sy unß den gemach darin unser zeüg ligt, darzue lassen, und damit nichts zu schaffen haben, dan wir unß den vorbehalten haben. Mit urkundt des briefs, versiglet mit unserm anhangenden insigl, der geben ist nach Christi geburth vierzehenhundert

39 jahr, und darnach in dem ain und funffzigisten jahre, an dem sontag iudica in der fasten.«120

Prevod:

»Mi, Friderik, po božji milosti grof Celjski, Ortenburški in Zagorski itd., ban v slavonskih deželah. Zase in za svoje dediče in naslednike razglašamo in s tem pismom oznanjamo vsem, ki ga vidijo ali slišijo brati, da so prišli pred nas naši zvesti meščani našega mesta Celje ter nas ponižno nagovorili in zaprosili, da jim milostno podelimo pravice in svoboščine, kot jih imajo druga mesta na Štajerskem, ter se odpovemo svojim dokazilom/pravicam nad omenjenim mestom, ki so jih v preteklosti omejevale. To prizadevno in ponižno prošnjo in željo naših celjskih meščanov smo preučili ter njih in njihove potomce, meščane tega našega mesta, popolnoma osvobodili, da bi mesto v bodoče pridobivalo na prebivalstvu, imetju in stavbah.

S tem pismom jih po svoji volji osvobajamo v tolikšni meri, da naj poslej uživajo in izvajajo vse tiste milosti, svoboščine in pravice, kot jih imajo druga mesta Štajerske. Odločamo, ukazujemo in menimo, naj v njihove in v pravice vseh njihovih naslednikov ne poseže z nikakršno obnovo, posegom, sporom ali oviro nihče od nas, naših dedičev in naslednikov, vse brez zvijač in nevarnosti. Temu našemu mestu smo po svoji volji in s tem pismom dali tudi pomerij, ki se začne pri mostu na Ložnici tostran zverinjaka, nato ob logeh, navzgor do gozda, mimo Svetega Duha, nato do Trnovelj, kjer stoje vislice, od tam spet navzgor do Hudinje in čez potok Voglajna do kamna, ki označuje koseško ozemlje. Od tega kamna do križa ob jezdni poti na gornje Celje in od tod ob Savinji do nekdanjega Pruckhlerjevega dvorca, nato čez Savinjo do izvira, od tam čez vinograde v Lisce do nekdanjega dvorca Konrada Saurauerja z imenom Pobrežje ter naravnost čez Savinjo do omenjenega mostu.

120 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 27–39.

40

Znotraj teh mejnikov in meja naj urejuje stvari vsak mestni sodnik, ki ga bomo postavili mi, naši dediči in nasledniki ali naš oskrbnik, ne da bi mu to oporekali ali ga pri tem ovirali mi, naši deželski sodniki ali drugi naši pravdarji.

Prav tako smo jim izkazali milost, da jim v bodoče od prodaje vina ne bo treba plačevati dajatev ne nam ne našim dedičem in naslednikom in bodo lahko svoje vino točili in prodajali brez vinskega davka.

Poslej naj bodo popolnoma oproščeni vse tlake, ki so nam jo bili dolžni doslej. To smo storili, da bodo lahko bolje skrbeli za svoje hiše, kot so nam obljubili. Vseeno pa morajo opravljati naloženo tlako pri gradnji obzidja, ki smo jo zdaj začeli, dokler ne bo obzidje končano.

Prav tako smo jim izkazali milost s tem, da jim v bodoče ne bomo nalagali prodaje dvorskega vina, ampak le tisto, kar dobimo iz njihove gorščine; to jim naš oskrbnik lahko še vedno naloži.

Ker so se naši meščani pritožili, da jih je v mestu nekaj, ki menijo, da so njihove hiše svobodne in nočejo »trpeti« z mestom, odločamo in ukazujemo, da tisti, katerih hiše so svobodne in se v njih ne ukvarjajo s trgovino in obrtjo, to pravico, ki smo jim jo podelili mi in naši predniki, še naprej uživajo; tisti pa, ki v svojih hišah trgujejo ali se ukvarjajo z obrtjo, malo ali veliko, morajo v vseh stvareh »trpeti« z našimi meščani, kot je primerno in je običajno v drugih mestih.

Omenjenim našim meščanom in njihovim naslednikom smo dali in prepustili našo hišo na trgu, v kateri imamo orožje in ki je bila last pokojnega Henrika Erlauerja, da si v njej uredijo rotovž, ne da bi jih pri tem ovirali mi, naši dediči ali nasledniki.

Pri prezidavi in uporabi pa ne smejo posegati v sobo z orožjem, ki si jo pridržujemo.

41

Z objavo tega pisma, pečatenega z našim visečim pečatom v štirinajsto in enainpetdesetem letu po Kristusovem rojstvu, v nedeljo iudica v postu.«121

5.2 Listina grofa Ulrika II. z dne 6. oktobra 1455

»Wir Ulrich von gottes gnaden graff zu Cilly, zu Ortenburg und in den Seger etc. Ban zu Dalmatien, zu Croatien und in Windischen landen. Bekennen für unß, unsere erben und nachkommen, und thuen kundt mit dem offenen brief allen und iegelichen, gegenwertigen und künfftigen, die disen brief hören, sehen, oder lesen, wie das unser fürstlichen würdigkheit zugehört und woll anstehet. Daß wir mühe, arbeith und leyden unserer unterthanen und getreüen mit embsigen fleiß bedenckhen, und unserm gemüth bewegen, auch zustatten kommen, daß nach gelegenheit der zeit und menschlicher wandlung gemeiner nutz nicht gemindert, sondern gemehrt und bessert werde. Und wan aber vor unß kommen seyn, die ehrsamben unser gethreüen der richter, rath und die ganz gemain unserer statt Cilly, und brachten unß für eine offenen besigelten brief von weyland, dem hochgebohrnen fürsten, unserm lieben herrn und vatter graff Friderichen grafen zu Cilly, zu Orttenburg und in dem Seger etc. ban in Windischen landen löblicher gedechtnus, lautunden, der inhalt, daß er sy mit stattsrechten und anderen gnaden fürgesehen und begabt hat, und haben unß angerufft und gebetten, ihnen denselben brief gnädiglich zu bestätten, denselben brief wir gesehen und gehört haben der aufrichtiglich gefertigt ist, und von wort zu wort lauthet, alß mit nahm hernach geschriben stehet.

Wir Friderich von gottes gnaden graf zu Cilly, zu Ortenburg, und in dem Seger etc. ban in Windischen landen. Bekennen für unß, all unsere erben und nachkommen, und thuen kundt offentlich mit dem brief allen, die ihn

121 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 27–39.

42 sehen oder hören leßen, daß für unß kommen seynd unsere getreüen gemainiglich all unserer statt zu Cilly, und haben unß diemütiglich angeruefft und gebetten, daß wir sy bey solchen gnaden und freyheiten, damit andere stätt in Steyr fürgesehen und begnadt seyn worden, gnädiglichen halten, und sy auch etlicher stuckh, die hernach aigentlich articl weiß begriffen seynd, darinnen sy sich dan bisher marckhlichen beschwehrt haben gedeücht, begeben, und sy der nun fürboßer gänzlichen freyen, und gnädiglich fürsehen wolten. Also haben wir derselben unsern burgern zu Cilly fleissiges und diemüthiges anrueffen und begehren angesehen, und haben sy und all ihre nachkommen, die burger derselben unserer statt, dadurch, und auch der warten, daß dieselb unsere statt zu Cilly nun in künfftigen zeiten an volckh und an guett und auch an gebaü desto baß aufnemben mög, gänzlichen gefreye, und freyen sy auch wisßentlich, mit dem brief in solcher maß, daß sy aller gnaden, freyheit und gerechtigkeit geniessen, und die auch gebrauchen sollen und mögen, alß dan andere stätt in Steyr, begnadt und gefreyet seynd worden. Und wir sezen, ordnen und mainen auch, daß ihnen, noch allen ihren nachkommen, von unß, unsern erben und nachkommen, nun hinführ, darinnen khein newerung, ingriff, irrung und hindernuß,nicht mehr beschehen soll. All arglist und geverdte hindan gesezt. Wir haben ihnen auch ain burgfriedt zu derselben unserer statt gegeben, wissentlich in crafft dieß briefs, der sich anhebt, bey der pruggen an der Lasniz hie dißhalben deß thiergartten, von danen neben der auen, abwerts unz zu dem forst, enthalben des Heyligen Geistes, und von danen auf unz zu dem Dürenpüchl, da ihr galgen stehet, und von dan wider ab nach der Khoding, und über den pach Agley unz zu dem stain, da der edlinger pimerckh ist, und von demselben stain, biß zu dem creüz, alß man gegen ober Cilly reith, und von danen neben der Sään ab, unz zu dem hoff, der vormahls des Pruckhler gewesen ist und darnach herwider über die Sään, unz zu den jungkhprun, und von danen über durch die weingarthen, nach dem Leiß abwerths unz zu dem hoff genant Pebersniz, der vormahlen des Conradt Sarauer gewesen ist, und alß fürbaser gerechens wider über die

43

Sään unz zu der obgenanten pruckhen und in denselben zihlen und pimerckhen soll ein jeder stattrichter, der wir, unsere erben und nachkommen, oder unser geschäfft sezen wirdet, all sachen zu richten haben, darinnen ihnen von unß, unsern landrichtern, oder andern unsern anwalden, kein irrung noch hindernuß beschehen soll. Item so haben wir ihnen auch die gnad gethan, daß sy unß, noch unsern erben und nachkommen, von ihren weinschenckhen, kein leüth geben gelt fürbasser nicht mehr geben noch raichen, sondern sye des gänzlichen überhoben seyn sollen, also, daß sy fürbasser ihr wein ohn solch schazung des leüthgeben gelts, wohl schenckhen und vertreiben mögen. Sy sollen auch nun hinführ all robath, die sy unß bishero zu thuen schuldig und pflichtig seind gewesen, ganz überhoben seyn. Wan wir sy der dadurch vertragen haben, damit sy ihre häuser desto baß zimmern, und bawen mögen, alß sy unß das auch zu thuen gelobt und versprochen haben, iedoch sollen sy zu der ringgmauer, die wir iezt angehoben haben, mit der robath, die ihnen dan angesezt ist, gehorsamb seyn unz alß lang daß dieselb ringgmauer ganz vollbracht wirdet, auch haben wir ihnen die gnad gethan, daß wir fürbasser kein hoffwein auf sy schaffen wollen außzugeben, außgenomben, was ihr bergrecht ist, daß mag unser geschäfft wohl auf sy schlagen, darinnen sy sich nicht sezen, sondern dasselb bergrecht nemben und vertreiben sollen. Dan alß sich die obgenant unsere burger erklagen, wie ein michert thaill häußer in der statt seynd, die gefreyt mainen zu seyn, die mit ihnen khein mitleyden haben wöllen; sezen und ordnen wir, welch die seynd, den ihre häuser gefreyt seind, und die khein handl noch gewerb in denselben ihren häusern treiben, die sollen solcher unserer freyheit, die sy von unß und unsern vorfordern haben, genüssen, welche aber ihre würth in ihren häußern handl und gewerb treiben lassen wolten, wenig oder viel, dieselben die solchen handl und gewerb treiben, sollen mit denselben unsern burgern in allen sachen mitleyden haben, alß das billich, und auch in andern stätten, mit recht und gewohnheit herkommen ist, ohngevärde. Wir haben auch den benant unsern burgern und ihren nachkommen, unser hauß, da unser

44 zeüg leüt, am plaz gelegen, das weyland Hainrichs Erlauer gewesen ist, zu ein rathhauß geben und gelassen, alßo das sy das nun hinfür pauen, und zu ihrem rathhauß nüzen und brauchen sollen und mögen, ohn unser und aller unserer erben und nachkommen irrung und hindernuß, ohngevärde. Doch in solcher masß, daß sy unß den gemach, darinnen unser zeig ligt, darzue lassen und damit nichts zu schaffen haben, dan wir unß den vorbehalten haben. Mit urkundt des briefs, versiglet mit unserm anhangenden insigl, der geben ist nach Christi geburth vierzehenhundert jahr und darnach in dem ain und funffzigisten jahre, an dem sontag iudica in der fasten.

Haben wir nun betracht und angesehen solch willig und getreüe dienst, die unsern vorfordern und unß die benanten unser richter, rath und auch die gemain unser statt zu Cilly, die nun verschaiden seynd und die noch lebend, offt und dickh haben erzaigt und gethan und ie und ie mit lauthern und ganzen treüen, ehren und frombkheit, auch mit aller gehorsamb und unterthännigkheit, an unß und der herrschafft Cilly vestiglichen bliben, und also herkommen seynd, und darumb und besonderlich, daß aller sach gedechtnus mit dem tägen hingehet und fleisst, die nicht mit briefen wird gewigt und bestätt, so haben wir denselben dem richter, rath und der ganzen gemain unser benanten statt und allen ihren nachkomben, unsern burgern zu Cilly zu einer ewigen gedechtnus denselben unsers lieben herrn und vatters brief mit allen gnaden, rechten und freyheiten, die dan darzue clärlich begriffen seind mit allen puncten und articlen, alß der von wort zu wort abgeschriben steht, bestätt, bevestnet und kräfftig gemacht, bestät, bevestnen und kräfftig machen, den auch wissentlich mit dem brief zu solcher masß, daß sy und ihr nachkommen den benanten unsers herrn und vatters briefs, mit allen gnaden, rechten und freyheiten, alß die mit nahmen darinn begriffen seyndt, brauchen und genüessen solen und mögen, ohn unser, unser erben und nachkommen und ohn männiglich irrung und widersprechen. Item alß auch in desselben unsers herrn und vatters brief begriffen ist, daß er ihn das hauß an dem platz gelegen, das weyland Hainrichs Erlauer gewesen ist, zu einem rathhauß gegeben hat,

45 doch also, daß sy ihm ain gemach in dem hauß, darinen sein zeüg ligt, lassen solten. Nun mainen wir unsern zeüg fürbasser nicht darin zu halten, sondern den andern enden zu legen, und haben sy des gemachs begeben, ihn auch dasselb hauß, mit sambt dem gemach und keller, darin der zeüg gelegen ist, und all andere zuegehörung zu ain rathhauß gänzlich und lediglich gegeben, wissentlich in crafft des briefs. Sonder so haben wir gemerckht, daß in andern stätten, die burger ein burgermeister, richter und rath, auch andere gute ordnung nach ihren gefahlen sezen mögen, haben wir denselben unsern burgern gegenwertigen und auch zuekünfftigen auch die gnad gethan und ihnen erlaubt und vergönnet wisentlich mit dem brief, damit sy und all ihr nachkommen, unsere burger zu Cilly nun fürbasser jährlich einen burgermeister, richter und rath unter ihnen, welche ihnen dan am besten darzue gefallen, auch andere guette ordnung, die in andern stätten in Steyr seind, und gewohnheit ist, erwöhlen, sezen und ordnen mögen, darin wir in nicht reden noch thuen wöllen, und dadurch, daß den benant unserm richter, rath, auch der gemain unser benanten statt zu Cilly und allen ihren nachkommen, der burgern zu Cilly solch obgenante gnad und freyheit ihnen von weyland den benanten unserm lieben herrn und vatter, auch von unß gegeben, auch solch unser bestättigung von unß, unsern erben und nachkommen von männiglich ganz vest, steht, bey cräfften und unzerbrochen bleiben. Geben wir in disem unserm brief mit unserm fürstlichen anhangunden insigl besiglt. Geben zu Cilly nach Christi geburth vierzehenhundert und im fünff und funffzigisten jahr, am montag nach sanct Franciscen tag.«122

Prevod:

»Mi, Ulrik, po božji milosti grof Celjski, Ortenburški in Zagorski itd., Ban Dalmacije, Hrvaške in slavonskih dežel.

122 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 39–59.

46

Zase in za svoje dediče in naslednike razglašamo in s tem odprtim pismom oznanjamo vsem in vsakomur, sedanjim in prihodnjim, ki to pismo slišijo, vidijo ali berejo, kakor to pristoji in pritiče našemu knežjemu dostojanstvu. Marljivo preudarjamo trud, delo in trpljenje naših zvestih podložnikov in se trudimo, da bi jim v skladu s časom in človeškim razvojem njihove koristi ne zmanjševali, temveč povečali in izboljšali.

In ko so prišli pred nas naši častitljivi, zvesti sodnik, svet in občina našega mesta Celje ter nam prinesli odprto pečateno pismo pokojnega visokorodnega kneza, našega ljubega gospoda in očeta častitljivega spomina, grofa Friderika, grofa Celjskega, Ortenburškega in Zagorskega, bana slavonskih dežel, s katerim jim je podelil mestne pravice in druge svoboščine, so se obrnili na nas in nas zaprosili, da bi jim to pismo, ki smo ga videli in poslušali in je pravilno sestavljeno, milostno potrdili. Pismo se glasi od besede do besede tako, kot je zapisano:

Mi, Friderik, po božji milosti grof Celjski, Ortenburški in Zagorski itd., ban v slavonskih deželah. Zase in za svoje dediče in naslednike razglašamo in s tem pismom oznanjamo vsem, ki ga vidijo ali slišijo brati, da so prišli pred nas naši zvesti meščani našega mesta Celje ter nas ponižno nagovorili in zaprosili, da jim milostno podelimo pravice in svoboščine, kot jih imajo druga mesta na Štajerskem, ter se odpovemo nekaterim svojim členom nad omenjenim mestom, ki so jih v preteklosti omejevali in jih v bodoče popolnoma osvobodimo. To prizadevno in ponižno prošnjo in željo naših celjskih meščanov smo preučili ter njih in njihove potomce, meščane tega našega mesta, popolnoma osvobodili, da bi mesto v bodoče pridobivalo na prebivalstvu, imetju in stavbah. S tem pismom jih po svoji volji osvobajamo v tolikšni meri, da nam poslej uživajo in izvajajo vse tiste milosti, svoboščine in pravice, kot jih imajo druga mesta na Štajerskem. Odločamo, ukazujemo in menimo, naj v njihove in v pravice vseh njihovih naslednikov ne poseže z nikakršno obnovo, posegom, sporom ali oviro nihče od nas, naših dedičev in naslednikov, vse brez zvijač in nevarnosti. Temu našemu mestu smo po svoji volji in s tem pismom dali tudi pomerij,

47 ki se začne pri mostu na Ložnici tostran zverinjaka, nato ob logeh, navzgor do gozda, mimo Svetega Duha, nato do Trnovelj, kjer stoje vislice, od tam spet navzgor do Hudinje in čez potok Voglajna do kamna, ki označuje koseško ozemlje. Od tega kamna do križa ob jezdni poti na gornje Celje in od tam navzgor ob Savinji do nekdanjega Pruckhlerjevega dvorca, nato čez Savinjo do izvira, od tam čez vinograde navzgor v Lisce do nekdanjega dvorca Konrada Saurauerja z imenom Pobrežje ter naravnost čez Savinjo do omenjenega mostu. Znotraj teh mejnikov in meja naj urejuje stvari vsak mestni sodnik, ki ga bomo postavili mi, naši dediči in nasledniki ali naš oskrbnik, ne da bi mu to oporekali ali ga pri tem ovirali mi, naši deželski sodniki ali drugi naši pravdarji. Prav tako smo jim izkazali milost, da jim v bodoče od prodaje vina ne bo treba plačevati dajatev ne nam ne našim dedičem in naslednikom in bodo lahko svoje vino točili in prodajali brez vinskega davka. Poslej naj bodo popolnoma oproščeni vse tlake, ki so nam jo bili dolžni doslej. To smo storili, da bodo lahko bolje skrbeli za svoje hiše, kot so nam obljubili. Vseeno pa morajo opravljati naloženo tlako pri gradnji obzidja, ki smo jo začeli zdaj, dokler ne bo obzidje končano. Prav tako smo jim izkazali milost s tem, da jim v bodoče ne bomo nalagali prodaje dvorskega vina, ampak le tisto, kar dobimo iz njihove gorščine; to jim naš oskrbnik lahko še vedno naloži, oni pa se temu ne smejo upirati, temveč gorščino vzeti ter prodati. Ker so se naši meščani pritožili, da jih je v mestu nekaj, ki menijo, da so njihove hiše svobodne in nočejo »trpeti« z mestom, odločamo in ukazujemo, da tisti katerih hiše so svobodne in se v njih ne ukvarjajo s trgovino in obrtjo, to pravico, ki smo jim jo podelili mi in naši predniki, še naprej uživajo; tisti pa, ki v svojih hišah trgujejo ali se ukvarjajo z obrtjo, malo ali veliko, morajo v vseh stvareh »trpeti« z našimi meščani, kot je primerno in je običajno v drugih mestih. Omenjenim našim meščanom in njihovim naslednikom smo dali in prepustili našo hišo na trgu, v kateri imamo orožje in ki je bila last pokojnega Henrika Erlauerja, da si v njej uredijo rotovž, ne da bi jih ovirali mi, naši dediči ali nasledniki. Pri prezidavi in uporabi pa ne smejo posegati v sobo z orožjem, ki si jo pridržujemo. Z objavo tega pisma, pečatenega z

48 našim visečim pečatom v štirinajsto in enainpetdesetem letu po Kristusovem rojstvu, v nedeljo iudica v postu.

Pretehtali in precenili smo voljno in zvesto služnost, ki so jo našim prednikom in nam pogosto in obilno izkazovali omenjeni naši sodnik, svet in vsi naši meščani, tako pokojni kot še živeči, ter vedno z vso zvestobo, častjo, pobožnostjo, poslušnostjo in ponižnostjo ostajali trdno zvesti nam in gospostvu Celje. Tako so torej prišli pred nas zato, ker spomin na vse stvari sčasoma bledi in izgine, če ni podkrepljen in potrjen s pismi. Sodniku, svetu in vsemu meščanstvu omenjenega našega mesta, njihovim naslednikom, našim celjskim meščanom smo zatorej v večen spomin na našega ljubega gospoda in očeta potrdili in okrepili njegovo pismo z vsemi milostmi, pravicami in svoboščinami, ki so v njem jasno opisane z vsemi točkami in členi, kot so prepisani od besede do besede. Po svoji volji potrjujemo, krepimo in uveljavljamo s tem pismom v tolikšni meri, da naj (meščani) in njihovi nasledniki uporabljajo in uživajo vse tiste milosti, pravice in svoboščine, ki so natanko opisane v pismu našega gospoda in očeta, pri tem pa jih ne bomo ovirali ali jim oporekali ne mi ne naši dediči in nasledniki niti kdorkoli drug.

Kot je opisano v tem pismu našega gospoda in očeta, jim je dal hišo na trgu, ki je bila nekdaj last pokojnega Henrika Erlauerja, za rotovž, vendar so mu morali prepustiti prostor, v katerem je bilo spravljeno njegovo orožje. Ker svojega orožja poslej ne bomo hranili tam, ampak drugje, smo se odrekli temu prostoru in jim po svoji volji s tem pismom popolnoma in v celoti prepustili omenjeno hišo za rotovž, skupaj s prostorom in kletjo, kjer je bilo orožje in z vsemi pritiklinami.

Opazili smo tudi, da meščani drugih mest postavljajo župana, sodnika in svet pa tudi druge po svojih željah, zatorej smo sedanjim in bodočim meščanom izkazali milost in jim po lastni volji in s tem pismom dovolili, da oni in vsi njihovi nasledniki, naši celjski meščani v bodoče vsako leto izvolijo in postavijo izmed sebe sposobne župana, sodnika, svet in druge,

49 kot je običaj v drugih štajerskih mestih, brez našega ugovarjanja in nasprotovanja.

Tako naj ostanejo omenjene milosti in svoboščine, ki sva jih omenjenim našim sodniku, svetu in občini našega mesta Celje in vsem njihovim naslednikom, celjskim meščanom podelila naš omenjeni, pokojni ljubi gospod in oče in mi, pa tudi naša, naših dedičev in naših naslednikov potrditev vedno trdno in nepreklicno v veljavi.

Izročeno v tem pismu z našim visečim knežjim pečatom. V Celju, v ponedeljek po godu sv. Frančiška v štirinajsto in petinpetdesetem letu po Kristusovem rojstvu.«123

5.3 Listina cesarja Friderika III. z dne 11. aprila 1458

»Wir Fridreich von gottes gnaden römischer keyser, zu allen zeiten mehrer des reichs, herzog zu Oesterreich, zu Steyr, zu Kärnthen und zu Crain, herr auf der Windischen march und zu Portenau, graf zu Habspurg, zu Tyrol, zu Pfierdt, und zu Khiburg, marggraff zu Burgau und landgraff in Elsasß. Bekennen für unß und unsere erben und thuen kundt offentlich mit dem brief, daß unß unser getreüe lieben, unsere burger und leüth gemeiniglich zu Cilly demüthiglich angeruefft und gebetten haben, daß wir sye mit sondern gnaden und freyheiten fürsehen, auch ihnen all ihr brief, gnad und freyheit, guet gewohnheit und herkommen, so sy löblich herbracht hetten, gnädiglich zu bestätten gerueheten, damit sy desto besser ihr narrung gehaben, und unser benante statt Cilly auffnemben möchte und wan wir aber von angebohrneter güettigkeit, in unserm gemüeth alzeit begierlich, bewegt und genaigt seyn, all unsere unterthannen nuz, frumm und bestes zu bestelen und zu betrachten, auch gern hören und vernehmen, so sy in gueten weesen und auffnemben

123 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 39–59.

50 stehen, haben wir angesehen der obgenanten unser burger demüthiges und fleissiges bitten, auch die grosse begird und zuenaigung ihres gemüths und herzens, so sy zu unß tragen, und damit sy sich in allerunterthännigkheit, treü und gehorsambkheit, in unserm eingang in dieselb statt Cilly gegen unß beweist haben, und haben ihnen und ihren erben und nachkommen, dadurch und von sondern gnaden, durch ihrs und derselben unser statt Cilly, nutzes, frombens und aufnembens willen, mit zeitigem rathe, unserer räthe rechten wissen und mit guter vorbetrachtung wohl bedächtlich vom römischer keyserlichen macht vollkhommenheit, und alß landsfürst in Steyr, die gnad, recht und freyheit gegeben und gethan, geben und thuen auch wissentlich in crafft des briefs, also, daß sy, ihre erben und nachkhommen aller der freyheit, recht und gerechtigkheit nun hinführ niessen, gebrauchen, und die haben und üeben sollen und mögen, die andere unser stätt und märckht in unserm fürstenthumb Steyr haben und gebrauchen. Wir geben ihnen auch zu der vorgenanten unserer statt Cilly und zaigen ihnen auß einen burgfridt, der sich anheben soll bey der pruggen an der Lasnitz, hie dißhalb des thiergarten, von danen neben der auen, abwerths unz zu dem forst, enthalb deß Heiligen Geists, und von danen auf, zu dem Dürenpüchl,da der galgen stehet, und von dan wider ab, nach der Khoding und über den pach Aglay unz zu dem stain, da der edlinger pimerckh ist und von demselben stain zu dem creüz, alß man gen ober Cilly reith, und von danen neben der Sään, abher unz zu dem hoff, der etwan ehe deß Prückhler gewesen ist, und darnach herwider über die Sään unz zu dem jungkhbrun und von dannen über, durch die weingärten, nach dem Leyß unz zu dem hoff genant Pabernckh, der vormahlen des Saurauer gewesen ist, und wider fürbaß gerechens über die Sään unz zu der obgenanten pruggen, also, daß sy, ihre erben und nachkommen die vorgenante pimerckh und zihl, zu derselben unserer statt Cilly zu einem ewigen purgfrid, und in denselben zihlen und pimerckhen nun hinführ ain jeder unser stattrichter daselbs, wer der ie zuzeiten seyn wirdet, umb all sachen zu richten haben sollen, alß dan ander unsere stätt und die richter daselbß

51 in unserm fürstenthumb Steyr in ihren burgfriden zu thuen recht haben und landes recht ist, ohn unser landrichter und männiglichs von unsern wegen, irrung und hindernuß, auch daß sy nun hinfür zukünfftigen zeiten alle jahr einen burgermeister, richter und rath, welch ihnen gefahlen, und darzue tauglich und zu gebrauchen seynd, unter ihnen selbß erwöhlen, und so sy das gethan haben, unß alß dan die zuestellen und zuantworthen, damit sy unß, oder wem wir das befehlen werden, geloben und schwören, alß sich gebührt, auch zu aufnembung der statt, alß in andern unsern stätten, ander gute ordnung machen, sezen und fürnemben mögen, unß, ihnen selbß und der statt zu ehren, nutz und besten. Wir freyen sy auch für aller robath, doch daß sy zu der ringgmauer daselbs mit arbeith helffen und gehorsamb seyn, wie in dem das vormahls, bey weyland graf Ulrich von Cilly zeiten, aufgesezt ist unz die gantz vollbracht wirdet. Wir sollen, noch wollen auch kheinen hoffwein auf sy nicht legen, noch das durch die unsern zu thuen gestatten, sondern sy solen das ganz vertragen seyn, außgenomben, was ihr bergrecht ist, und sy unß zu geben pflichtig seyn, daß mögen wir auf sy legen, daß sy unß den vertreiben und sich deß nicht sezen sollen. Dan alß etlich daselbß haüser haben, die damit gefreyt zu seyn mainen, ordnen und sezen wir, daß die, so gefreyt seyn, bey solcher ihrer freyheit bleiben solen, doch daß sy in denselben ihren haüßern khein gewerb, noch handl weder mit weinschenckhen, noch in anderen weeg nicht üeben treiben, in kein weiß,welch aber jeleüth darinnen hetten, und daß die oder dieselben gefreyten gewerb oder handl triben, es wer mit weinschenckhen, oder ander kauffmanschafft, mit welcherley das wer, die sollen mit der statt und unsern burgern daselbst in allen sachen und weegen mitleyden, ohn widersprechen, alß andere burger daselbs. Dan das hauß am plaz daselbst zu Cilly gelegen, so weyland Hainrichs Erlauer geweßen ist, und in die von Cilly den obgenanten unsern burgern zu einem rathhauß gegeben haben, daß wöllen wir ihnen, und bey solcher gaab also bestehen lassen, und sy mögen dasselb hauß, alß zu einem rathhauß nun hinfür behalten und haben, und haben ihnen darzue all obgemelt ihre

52 brief, gnad, freyheit, und alt löbliche herkommen, auch einen kirchtag alle jahr an sanct Veiths tag und einen jahrmarckht an sanct Daniels tag und wochentlich an dem sambstag ainen wochenmarckht, daran sy dan die bisher daselbs zu Cilly gehabt, gahalten und herbracht haben, bestett, bevestet und confirmiret, bestetten, bevestnen und confirmiren, auch wissentlich von obberührter macht, was wir daran zu recht bestätten und confirmiren sollen und mögen, sonder so geben wir ihnen darzue und von sondern gnaden für den jahrmarckht, so sy an sanct Mörthen tag auch daselbs zu Cilly gehalten, und wir widerumben gen Tiver, da der dan von alter gewesen ist, gelegt haben, einen jahrmarckht an sanct Ursulen tag hinfür daselbst zu Cilly, mit allen den freyheiten und rechten, alß die obgenanthen jahrmärckht haben, zu halten, alles threülich und ungevährlich. Und gebieten darauf den edlen, unsern lieben, getreüen, nomen allen unsern haubtleüthen, graffen, herren, ritteren, knechten, verwessern, landschreibern, vizdomben, pflegern, burggraffen, burgermaistern, landrichtern, richtern, räthen, burgern, gemainden und besonder unsern haubtleüthen, vizdomben, pflegern und ambtleüthen daselbs zu Cilly und nomen allen unsern ambtleüthen, unterthannen und getrewen,gegenwertigen und khünfftigen danender brief gezaigt wirdet, ernstlich und wöllen, daß sy die obgenanten unsereburger, inwohner und leüth und ihre erben und nachkhommen daselbs zu Cilly bey den obberührten gnaden und freyheiten, beruehlich bleiben lassen, und ihnen daran kein irrung noch hindternuß nicht thuen, noch des jemandts andern zu thuen gestatten in khein weiß, wan ob jemand wehr, der dawider thette, der wiß sich schwehrlich in unser ungnad kommen und gefallen zu seyn. Mit urkundt des briefs, versiglt mit unser kayserlichen majestets anhangunden insigl. Geben zu der Neüstatt am erchtag nach dem sontag quasimodo geniti nasc osstern, nach Christi geburth im vierzehenhundert und acht und funffzigisten, unsers reichs im achtzehenten, und des keyserthumbs im sibenden jahre.«124

124 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 59–73.

53

Prevod:

»Mi, Friderik, po božji milosti rimski cesar, vedno povečevalec cesarstva, vojvoda Avstrije, Štajerske, Koroške in Kranjske, gospod Slovenske marke in Pordenona, grof Habsburški, Tirolski, Pfirški in Kiburški, mejni grof Burgaua, deželni grof Alzacije. S tem pismom razglašamo in objavljamo za nas in naše dediče, da so se naši zvesti, ljubi meščani in Celjani ponižno obrnili na nas in nas zaprosili, da bi jim izkazali posebno milost in jim potrdili vse njihove listine, pravice, svoboščine in običaje, ki so jih hvalevredno predložili, s čimer bi jim zagotovili boljši preužitek, našemu omenjenemu mestu Celju pa razcvet. Prirojena dobrota nam narekuje, da se trudimo prisluhniti in delovati v prid, krepost in korist vseh svojih podanikov. Ker si omenjeni naši meščani prizadevajo za dobro in napredek, smo jim spričo njihove ponižne in marljive prošnje, pa tudi velike želje in srčne naklonjenosti, ki jih je napotila k nam ter njihove preponižnosti, zvestobe in poslušnosti, ki so nam jo izpričali ob našem prihodu v mesto Celje, s pravočasnim nasvetom, pravo vednostjo naših svetovalcev in razmislekom, v njihovo korist, prid in razcvet iz popolnosti rimske cesarske oblasti ter kot deželni knez Štajerske, izkazali in podelili milost, pravico in svoboščino. Po svoji volji objavljamo in razglašamo s tem pismom, naj oni , njihovi dediči in nasledniki poslej uživajo, imajo, uporabljajo in izvajajo vse svoboščine in pravice, kot jih imajo in uporabljajo drugi naši trgi in mesta v vojvodini Štajerski.

Omenjenemu našemu mestu Celju dajemo in odkazujemo tudi pomerij, ki naj se začne pri mostu na Ložnici tostran zverinjaka, od tam ob logeh do gozda in Svetega Duha, nato navzgor do Trnovelj, kjer stoje vislice in nato spet navzgor do Hudinje in čez potok Voglajno do kamna, ki je koseški mejnik, od tod do križa ob jezdni poti na gornje Celje in od tam ob Savinji navzgor do dvorca, ki je bil včasih Prücklerjeva last, nato spet čez Savinjo do studenca in od tam čez vinograde v Lisce in do dvorca, ki je včasih pripadal Saurauerju in se imenuje Pobrežje, nato naravnost naprej čez Savinjo do omenjenega mostu. Naj imajo torej meščani, njihovi dediči in

54 nasledniki ta pomerij, omenjen z opisanimi mejniki v večno last. Znotraj teh meja naj ureja vse stvari naš vsakokratni mestni sodnik, kot imajo to pravico v svojem pomeriju mesta in sodniki drugod v vojvodini Štajerski, in kot je tudi v deželnem pravu, ne da bi jih pri tem oviral naš deželski sodnik ali kdorkoli drug v našem imenu. Vsako leto naj poslej izmed sebe izvolijo po svoji volji in za to sposobne in uporabne za župana, sodnika in svet, nam jih nato privedejo in predstavijo, da bodo nam ali tistemu, komur bomo ukazali, obljubili in prisegli kot v drugih naših mestih in kot se spodobi, da bodo delovali v dobro mesta ter delali in vzdrževali red v čast, korist in v dobro nam, samim sebi in mestu.

Osvobajamo jih tudi vse tlake, vendar pa morajo do dokončanja pomagati pri obzidju in biti poslušni, kot je bilo določeno v času pokojnega grofa Ulrika Celjskega.

Ne bomo in ne želimo jim nalagati dvorskega vina, niti tega ne bomo dovolili našim . Ne smejo pa se braniti prodajati tistega vina, ki ga sami dobimo od njih z gorščino.

Ker je tam precej hiš, ki so menda svobodne, ukazujemo in odločamo, da le-te ohranijo svobodo, če se v njih ne izvaja obrt niti trgovina, krčmarstvo ali kaj drugega.

Kdorkoli pa ima v njih ljudi, ki se ukvarjajo s svobodno obrtjo ali trgovino, krčmarstvom ali kakršnimkoli drugim trgovskim blagom (ali se s tem ukvarja lastnik sam), ta mora brez ugovora v vsem »trpeti« z ostalimi meščani.

Hišo na trgu v Celju, ki je bila včasih last pokojnega Henrika Erlauerja in so jo Celjski podelili omenjenim našim meščanom za rotovž, jim podeljujemo tudi mi. To hišo naj tudi v bodoče obdržijo in imajo za rotovž. Razen tega smo jim potrdili in okrepili vsa omenjena njihova pisma, milosti in svoboščine, ki so nam jih prinesli ter hvalevredne stare običaje, tudi vsakoletno proščenje na god sv. Vida in letni sejem na dan sv. Danijela in tedenski sejem vsako soboto, kar so v Celju imeli že doslej.

55

Potrjujemo, krepimo in overjamo po svoji volji iz pisane oblasti tisto, kar po pravici moremo in želimo. Razen tega jim iz posebne milosti za letni sejem na god sv. Martina, ki so ga imeli tudi v Celju, pa smo ga spet prestavili v Laško, kjer je bil že od nekdaj, podeljujemo letni sejem na god sv. Uršule z vsemi svoboščinami in pravicami, ki veljajo za letne sejme. Vse to zvesto in brez zvijač.

Zatorej resno zapovedujemo vsem plemenitim, našim dragim, zvestim glavarjem, grofom, gospodom, vitezom, »hlapcem« , upraviteljem , deželnim pisarjem, vicedomom, oskrbnikom, gradiščanom, županom, deželskim sodnikom, sodnikom, svetnikom, meščanom, občinam, predvsem pa našim glavarjem, vicedomom, oskrbnikom in uradnikom v Celju in vsem našim uradnikom, podložnikom in zvestim, sedanjim in bodočim, ki bodo videli to pismo in želimo, da pustijo omenjeni naše meščane ter njihove dediče in naslednike v Celju v miru, brez sporov in ovir, uživati naštete milosti in svoboščine, niti naj tega na noben način ne dovolijo komurkoli drugemu. Kdorkoli bo ravnal proti temu, bo prišel v našo hudo nemilost.

Z objavo tega pisma, pečatenega z našim cesarskim visečim pečatom. V Dunajskem Novem mestu, v torek po nedelji quasimodo geniti po veliki noči, v štirinajsto oseminpetdesetem letu po Kristusovem rojstvu, v osemnajstem letu našega kraljevanja in sedmem letu cesarjevanja.«125

5.4 Listina cesarja Friderika III. z dne 1. maja 1459

»Wir Fridreich von gottes gnaden römischer keyser, zu allen zeiten mehrer des reichs, zu Hungarn, Dalmatien, Croatien etc. könig. Herzog zu Oesterreich, zu Steyr, Kärnthen, und Crain, graf zu Tyrol etc. Bekhennen für unß und unsere erben, daß unß unser gethreüen, lieben nomen der

125 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 59–73.

56 richter, rath und unser burger gemainlich zu Cilly demüetiglich gebetten haben, ihnen zu vergünen, das spittall des Heyligen Geists daselbs zu Cilly vor der statt gelegen, hin in die statt zu bawen. Wan das demselben spittall zu aufnemben und den armen leüthen darinnen wohnhafft zu nuz und fromben ihrer nahrung halber, vasst khommen möchte, daß wir ihnen auch dasselb spittall mit allen seinen nüzen, rendten und güldten durch einen füeglichen auß ihnen, inzuhaben und zu verwesen, zu befelchen, und das mit allen seinen leüthen und dienern mit sambt ihrem leib und gueth in unser sonder gnad und schirmb zu nemben geruheten, daß wir der bemelten richter, rath und unser burger fleissig und demüthig bitte angesehen haben, und haben dadurch von sondern gnaden, auch durch aufnembens, nuz und frombens willen desselben spittalls, und damit die armen leüth darinnen desto baß mit nahrungen und notturfften gehalten werden, ihnen vergünnet und erlaubt das obberührt spittall hin in die statt zu bauen, oder daß an deren enden, da es iezt ligt, bleiben zu lassen, wie sy das füeglich bedunckhen wirdet, und daß nun hinfür ainen tauglichen und füeglichen auß ihn mit allen leüthen, rendten, nutzen und gülten, darzue gehörendt, threülich inzuhaben, zu verwesen und zu versorgen, zu befehlen, von denenselben raittung aufzunemben, den zu verkheren und einen andern zu setzen, alß offt des noth beschicht, doch unß, die obrigkheit und gewaltsamb darinnen vorbehalten und unz auf unser fehrer geschäfft und befelchen, auch daß obbemelt spittall mit allen leüthen und dienern, mit sambt ihren leib und gueth in unser sonder gnad und schirmb genomben. Und mainen, sezen und wollen, daß sy niemand wider solcher unser gnad und schirmb tringe, beschwehr, noch bekhumer, sonder darbey gänzlich bleiben lasse, ungevärlich. Davon gebietten wir den edlen, unsern lieben, getreüen nomen allen unsern haubtleüthen, graffen, herren, rittern und knechten, verweesern, pflegern, burggraffen, landschreibern, vizdomben, burgermeistern, landrichtern, richtern, räthen, burgern, gemaindten und allen andern unsern ambtleüthen, unterthannen und gethreüen ernstlich und wöllen, daß sy die obgemelten richter, rath, burger, spitallmaistern und des obgemelten spittalls-leüth und guether,

57 und dasselb spittall ohne irrung vorstehen, verweesen und bey solchen unsern gnaden und schiermb berüeblich bleiben lassen und sy darwider nicht tringen, bekhumern, noch beschwehren, noch des jemandts andern zu thuen gestatten, in khein weiß, sondern in des unz an unß, vor seyn. Das mainen wir ernstlich.

Geben zu der Neüstatt am erchtag sanct Philip und sanct Jacobs tag der heyligen zwelff potten, nach Christi geburth im vierzehenhundert und neün und funffzigisten, unsers kayserthums im achten, unser reich des römischen im zwainzigisten und hungarischen im ersten jahr.«126

Prevod:

»Mi, Friderik, po božji milosti rimski cesar, vedno povečevalec cesarstva. Na Ogrskem, Dalmaciji, na Hrvaškem itd. kralj, vojvoda Avstrijski, Štajerski, Koroški in Kranjski, grof Tirolski itd.

Razglašamo zase in za svoje dediče, da so nas naši zvesti, ljubi sodnik, svet in vsi celjski meščani ponižno zaprosili, da jim dovolimo špital Svetega Duha, ki sedaj leži pred mestom, zgraditi v mestu, da bi se mogel špital bolje razvijati, pa tudi zaradi koristi ubogih ljudi, ki bivajo v njem in njihovega skromnega preužitka ter da bi blagovolili ukazati izmed njih postaviti skrbnika, ki bi vodil in upravljal z vsemi špitalskimi služnostmi, rentami in imenji ter milostno vzeti omenjeni špital, vse njegove ljudi in služabnike z vsem imetjem v posebno milost in zaščito.

Preučili smo marljivo in ponižno prošnjo omenjenih sodnika, sveta in naših meščanov ter v razcvet, korist in pomoč temu špitalu, za boljšo oskrbo ubogih ljudi v njem s hrano in potrebščinami, milostno pristali in dovolili, da se omenjeni špital prestavi in pozida v mestu, ali da ostane, kjer je, kot se

126 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 73–80.

58 bo pač presodilo. Ukazujemo, naj poslej z vsemi <špitalskimi> ljudmi, rentami, služnostmi in pripadajočimi imenji zvesto razpolaga, upravlja, zanje skrbi in o tem vodi računovodstvo sposoben in skrben meščan, ki naj ga izvolijo Celjani in ga po potrebi tudi zamenjajo, pri čemer si pridržujemo svojo oblast in kompetence. Omenjeni špital z vsemi ljudmi in služabniki, vsem premoženjem in imetjem s svojim ukazom jemljemo v svojo posebno milost in zaščito.

Menimo, odločamo in hočemo, naj nihče ne ravna zoper to našo milost in zaščito, temu oporeka ali se pritožuje, temveč da ostane v veljavi v celoti in brez nevarnosti.

Zatorej resno zapovedujemo plemenitim, našim ljubim, zvestim, vsem našim glavarjem, grofom, gospodom, vitezom in hlapcem, upraviteljem, oskrbnikom, gradiščanom, deželnim pisarjem, vicedomom, županom, deželnim sodnikom, sodnikom, svetnikom, meščanom, občinam in vsem drugim našim uradnikom, podložnikom in zvestim ter želimo, da pustijo omenjene sodnika, svet, meščane, špitalske mojstre in ljudi ter imetje špitala v miru in nemoteno voditi in upravljati, da ne ravnajo v nasprotju, ne oporekajo in se zoper to našo milost in zaščito ne pritožujejo, niti naj tega ne dovolijo komurkoli drugemu.

To menimo z vso resnostjo.

Dano v Dunajskem Novem mestu, v torek, na god svetih apostolov Filipa in Jakoba, v štirinajsto devetinpetdesetem letu po Kristusovem rojstvu, v osmem letu našega cesarjevanja, dvajsetem rimskega in v prvem letu kraljevanja na Ogrskem.«127

127 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 73–80.

59

5.5 Listina cesarja Friderika III. z dne 10. marca 1461

»Wir Friderich von gottes gnaden römischer keyser, zu allen zeiten mehrer des reichs. Zu Hungarn, Dalmatien, Croatien etc. könig. Herzog zu Oesterreich, zu Steyr, zu Kärnthen und zu Crain etc. Entbietten unsern getreüen, lieben Christophen Ungnad, unserm pfleger zu ober Cilly und dem ehrbahren andächtigen Friderichen Aprecher, pfarrer zu Tyffer, unsern räthen, und Gregorien Dienstl, unsern vizdomben daselbst zu Cilly, oder wer künfftiglich unser pfleger und vizdomb da werden, unser gnad und alles guetes. Uns ist angebracht, wie vor zeiten auf dem land und in den dörffern daselbst umb Cilly und in dem Säänthall etlich außgezaigt und gesezt taffern seyn gewesen, aber iezt hab sich jedermann weinschenckhens angenomben, also daß mehr weinschenckhen in den dörffern und auf dem land, dan in den stätt und märckhten daselbs seyn. Dieselben halten auch gastung mit kauffleüthen und sämbern, und haben sich sonderlich angenomben, daß sy dem landvolckh den wein nicht umb gelt, sondern umb traydt, ylein höfen mit wein umb drey höfen mit traydt geben, dardurch die armen leüth ihr traidt verthuen und verschwenden und in verderben kommen, das dan wider die ordnung und satzung gemainer landschafft in Steyr ist, auch den bemelten stätten und märckhten und ihren inwohnern an ihrer nahrung merckhlichen abgang und schaden bringt, nachdem sy andern handl wenig haben, damit sy solch ihr nahrung gewinen mögen. Das unß nicht gefählt. Davon so empfehlen wir euch ernstlich und wollen, daß ihr eir in solchem handl der bauerschafft aigentlich erfahrt, von unsertwegen, darin unser statt Cilly und der märckht im Säänthall gemainer nutz trachtet, fürsehet und bestellet nach dem besten und eurem gut bedunckhen, damit die gemelten ordnung und satzung gemainer landschafft daselbs umb allenthalben von männiglich in allen ihren articlen, alß viel sy die berühren, gehalten, und dawider nit gethan, noch gehandlet werde, in kein weeg, dadurch unser burger an denselben enden ihr nahrung auch dester baß gewinen und gehaben mögen. Daran thut ihr unßer ernstliche mainung.

60

Geben zu Gräz am erchtag nach dem sontag oculi in der fasten. Anno domini etc. LXI unsers kayserthumbs in neünten jahr.«128

Prevod:

»Mi, Friderik, po božji milosti rimski cesar, vedno povečevalec cesarstva. Kralj Ogrske, Dalmacije, Hrvaške itd. Vojvoda Avstrije, Štajerske, Koroške, Kranjske itd.

Sporočamo našim zvestim, ljubim Krištofu Ungnadu, našemu oskrbniku gornjega Celja in častitljivemu, pobožnemu Frideriku Aprecherju, župniku v Laškem, našemu svetniku, in Gregorju Dienstlu, našemu vicedomu v Celju, ali komurkoli, ki bo v bodoče naš tukajšnji oskrbnik in vicedom, naš pozdrav in vse dobro.

Sporočili so nam, da je bilo pred časom na deželi in v vaseh okoli Celja in v Savinjski dolini nekaj dovoljenih gostiln, sedaj pa se s točenjem vina ukvarja že vsakdo, tako da je v vaseh in na deželi že več vinotočev kot v samih mestih in trgih. Ti krčmarji imajo zveze s trgovci in tovorniki in so se navadili, da kmetom vina ne dajejo za denar, ampak za žito v razmerju ena mera vina za tri mere žita, tako da ubogi ljudje svoje žito razsipajo in zapravljajo ter propadajo, kar je proti štajerskemu deželnemu redu in postavam. Omenjenim mestom in trgom ter njihovim prebivalcem to škoduje, saj imajo malo drugega, s čimer bi se mogli ukvarjati in preživljati. To nam ni všeč.

Resno vam priporočamo in želimo, da dejansko poizveste o tej kmečki trgovini, v našem imenu po svojem dobrem premisleku poskrbite za splošno korist našega mesta Celje in trgov v Savinjski dolini in ukažete, naj se omenjeni red in deželna postava spoštujeta v vseh členih, ki zadevajo to trgovino, in naj se nikakor ne ravna zoper , da

128 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 81–85.

61 bodo meščani v teh krajih lažje poskrbeli za svoj preužitek. S tem boste ustregli naši resni zahtevi. Dano v Gradcu, v torek po nedelji oculi v postu, leta Gospodovega LXI, v devetem letu našega cesarjevanja.«129

5.6 Listina cesarja Friderika III. z dne 11. marca 1461

»Wir Friderich von gottes gnaden römischer kayser. Zu allen zeiten mehrer des reichs, zu Hungarn, Dalmatien, Croatien etc. könig. Herzog zu Oesterreich, zu Steyr, zu Kärnthen und zu Crain etc. Entbietten unsern getreüen lieben Christophen Ungnad, unserm pfleger zu ober Cilly, und dem ehrbahren andächtigen Friderichen Aprecher pfaarer zu Tyffer, unsern räthen, und Gregorien Dienstl, unsern vizdomben daselbst zu Cilly, oder wer khünfftiglich unser pfleger und vizdomb da werden, unser gnad und alles gueth. Unß haben unser gethreüen lieben, nomen der richter, rath und unser burger, gemainiglich daselbst zu Cilly angebracht, wie sy von alter her, bey weyland der von Cilly zeiten auf den offnen wässern und pächern daselbs umb mit wathen, peen und ängln recht haben gehabt zu fischen. Ihnen sey auch solches durch niemand gewöhrt worden, aber du der Ungnad habst ihnen mit der waadt zu fischen verbotten, allein sy dienten dir dan davon, oder hetten darumb unser erlaubnuß. Empfelchen wir euch ernstlich und wöllen, daß ihr es mit der bemelten fischwaadt gegen denselben unsern burgern zu Cilly, alß von alter ist herkommen, haltet, und sy darwider nicht tringet, noch beschwehret. Das ist gänzlich unser mainung. Geben zu Grätz am mitwochen nach dem sontag oculi in der fasten. Anno domini etc. LXI unsers kayserthumbs im neünten jahr.«130

129 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 81–85. 130 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 85–87.

62

Prevod:

»Mi, Friderik, po božji milosti rimski cesar, vedno povečevalec cesarstva. Kralj Ogrske, Dalmacije, Hrvaške itd. Vojvoda Avstrijski, Štajerski, Koroški in Kranjski itd.

Sporočamo našim zvestim, ljubim Krištofu Ungnadu, našemu oskrbniku gornjega Celja in častitljivemu, pobožnemu Frideriku Aprecherju, župniku v Laškem, našemu svetniku, in Gregorju Dienstlu, našemu vicedomu v Celju, ali komurkoli, ki bo v bodoče naš tukajšnji oskrbnik in vicedom, naš pozdrav in vse dobro.

Naši zvesti, ljubi sodnik, svet in vsi celjski meščani so nam povedali, da so smeli že od časov pokojnih Celjskih na odprtih vodah in potokih tam okrog ribariti z vlečnimi mrežami, vršami in trnki in jim tega nihče ni branil.

Ti, Ungnad, pa si jim prepovedal ribariti z mrežami, če ti za to ne bi plačali ali ne bi imeli našega dovoljenja. Resno vam naročamo in zahtevamo, da v zvezi z ribolovom ravnate s celjskimi meščani tako, kot je bilo običajno doslej in jih pri tem ne ovirate. To je vse naše mnenje.

Dano v Gradcu, v sredo po nedelji oculi v postu, v LXI letu, v devetem letu našega cesarjevanja.«131

5.7 Listina cesarja Friderika III. z dne 11. marca 1461

»Wir Friderich von gottes gnaden römischer kayser. Zu allen zeiten mehrer des reichs. Zu Hungarn, Dalmatien, Croatien etc. könig. Herzog zu Oesterreich, zu Steyr, zu Kärnthen und zu Crain etc. Entbietten unsern getreüen lieben, Christophen Ungnad, unserm rath und pfleger zu ober Cilly, oder wer khünfftiglich unßer pfleger da würdet, unser gnad und alles

131 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 85–87.

63 gueth. Unß haben unser getreüen lieben nomen der richter, rath und unser burger zu Cilly angebracht, wie sy von alters her, allenthalben daselbßumb, mit nezen und in ander weeg vögl gefangen haben, daß du ihnen aber verbotten habest und mainest ihnen das nindert anders wo, dan auf ihren äckhern zu gestatten, des sy sich beschwehrt bedunckhen, nachdem der maisttheill der bemelten unser burger nit äckher haben, und die vögl eines schnellen wesens seynd und den nicht allweeg auf äckhern, sondern am gebürg, leitten, wässern, zu richten sey. Davon so empfehlen wir dir ernstlich und wöllen, daß du es mit dem bemelten vögl jaidt gegen den benanten unsern burgern in allweeg, alß von alter ist herkomben, haltest und sy darwider nicht tringest, noch beschwehrest. Das ist gänzlich unser mainung. Geben zu Gräz am mittichen nach dem sontag oculi in der fasten. Anno domini etc. LXI unser kayserthumbs im neünten jahr.«132

Prevod:

»Mi, Friderik, po božji milosti rimski cesar, vedno povečevalec cesarstva. Kralj Ogrske, Dalmacije, Hrvaške itd. Vojvoda Avstrije, Štajerske, Koroške in Kranjske itd.

Sporočamo našim zvestim, ljubim Krištofu Ungnadu, našemu svetniku in oskrbniku gornjega Celja ali tistemu, ki bo v prihodnosti naš tamkajšnji oskrbnik, naš pozdrav in vse dobro.

Naši zvesti, ljubi sodnik, svet in celjski meščani so nam povedali, da so lahko od nekdaj vsenaokrog z mrežami in na druge načine lovili ptice, ti pa si jim to prepovedal početi povsod drugod, razen na njihovih njivah. Naši meščani se pritožujejo, ker večina med njimi ne premore njiv, ptiči pa so hitra bitja, ki jih ne najdeš vedno na njivah, ampak tudi po hribih, gričih in vodah.

132 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 87–89.

64

Zatorej ti resno naročamo in hočemo, da se glede omenjenega ptičjega lova držiš starih običajev in ne ravnaš v nasprotju z njimi. To je vse naše mnenje.

Dano v Gradcu, v sredo po nedelji oculi v postu, leta Gospodovega LXI, v devetem letu našega cesarjevanja.«133

5.8 Listina cesarja Friderika III. z dne 29. januarja 1478

»Wir Friderich von gottes gnaden römischer kayser. Zu allen zeiten mehrer des reichs. Zu Hungarn, Dalmatien, Croatien etc. könig. Herzog zu Oesterreich, zu Steyr, Kärnthen und Crain. Graff zu Tyrol etc. Bekennen, daß wir unsern getreüen lieben nomen dem richter, räthe und unsern burgern zu Cilli, damit dieselb unser statt desto besser ins aufnemben komme, die sondere gnad gethan und ihnen ein niderlaag aller waahr und kauffmanschafft, so daselbs zu Cilly fürgeführt und triben wirdet, geben haben, geben auch wissentlich mit dem brief, also was waahr und kauffmannschafft daselbs zu Cilly auf- oder abgeführt oder triben wirdet, daß die in dieselb unsere statt geführt werden und da über nacht bleiben soll, außgenomben traydt, wein und salz, so die sämmer, die ihnen selbs handlen und sich damit nähren, oder die, so das zu ihren notturfften führen, sollen nicht schuldig seyn. Damit daselbs über nacht zu bleiben, noch dazu lassen, und damit die bemelte niderlag von solcher waar und kauffmanschafft desto stattlicher gehalten werde, so sollen dieselben unsere burger, die so ungewöhnliche strassen daselbs umb Cilly laiten und kehrn, und berueffen lassen. Wer darüber andere strassen übet und brauchet, daß der seiner waar und kauffmanschafft verfahlen seye und ihm durch dieselben von Cilly genomben werde, es soll auch hieran inner ainer meill weegs daselbs umb Cilly keinen tafern, noch gasthauß, davon denen bemelten unsern burgern und diser ihrer freyheit und niderlag

133 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 87–89.

65 verhinderung auferstehen möchte, gehalten, sonder was der iezo daselbs seyn, sollen all abthan, und der keine mehr gebraucht werden, ungefährlich. Davon gebietten wir den edlen, unsern getreüen lieben nomen all unsern haubtleüthen, graffen, herren, rittern und knechten, verweesern, vizdomben, pflegern, burggraffen, burgermeistern, richtern, räthen, burgern, gemainden und allen andern unsern ambtleüthen, unterthannen und gethreüen ernstlich und wöllen, daß sy die bemelten richter, räthe und unsere burger daselbß zu Cilly bey disen unsern gnaden und niderlag gänzlich und beruehelich bleiben lassen und ihnen daran khein irrung noch hindernuß thuen, noch das jemand andern zu thuen gestatten, in khein weiß, alß lieb euch allen und ewer jeden sey unser ungnad zu vermeyden. Das mainen wir ernstlich, mit urkundt deß briefs, geben zu Gräz am pfingstag nach sanct Paulus tag conversionis nach Christi geburth vierzehenhundert und acht und sibenzigisten, unserer reiche des römischen im acht und dreyssigisten und des hungarischen im neünzehenten jahre.«134

Prevod:

»Mi, Friderik, po božji milosti rimski cesar, vedno povečevalec cesarstva. Kralj Ogrske, Dalmacije, Hrvaške itd. Vojvoda Avstrije, Štajerske, Koroške in Kranjske. Grof Tirolski itd.

Razglašamo, da smo našim zvestim, ljubim sodniku, svetu in celjskim meščanom v korist in razcvet našega mesta, izkazali posebno milost in jim po svoji volji s tem pismom dovolili skladiščenje vsega trgovskega blaga, ki ga pripeljejo ali priženejo mimo, v mesto ali iz njega. Vse trgovsko blago razen žita, vina in soli naj torej eno noč ostane v mestu. To ne velja za tovornike, ki trgujejo zase in za tiste, ki vozijo blago za svoje lastne potrebe.

134 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 91–95.

66

Da bi se lahko to skladiščenje čim natančneje izvajalo, morajo tisti naši meščani, ki uporabljajo neobičajne poti okrog Celja, le-te opustiti. Kdorkoli bo v prihodnosti še tovoril po stranskih poteh, mu bo mesto tovor odvzelo. Poslej naj eno miljo okrog Celja ne bo nobene krčme ali gostilne, ki bi omenjenim našim meščanom ovirala to podeljeno pravico. Vse obstoječe je treba odpraviti in se jih ne sme uporabljati.

Zatorej resno zapovedujemo plemenitim, našim zvestim, ljubim, vsem našim glavarjem, grofom, gospodom, vitezom in hlapcem, upraviteljem, vicedomom, oskrbnikom, gradiščanom, županom, sodnikom, svetnikom, meščanom, občinam in vsem drugim našim uradnikom, podložnikom in zvestim ter želimo, da omenjenih sodnika, svetnikov in naših celjskih meščanov pri tej svoboščini ne ovirajo in temu ne oporekajo, niti naj tega na nikakršen način ne dovolijo komu drugemu, če se hočejo izogniti naši nemilosti.

To mislimo resno. S pismom, danim v Gradcu, v četrtek po Pavlovem spreobrnjenju, v štirinajsto oseminsedemdesetem letu po Kristusovem rojstvu, v osemintridesetem letu našega rimskega in devetnajstem letu kraljevanja na Ogrskem.«135

5.9 Listina cesarja Friderika III. z dne 30. januarja 1478

»Wir Friderich von gottes gnaden römischer keyser. Zu allen zeiten mehrer des reichs. Zu Hungarn, Dalmatien, Croatien etc. könig. Herzog zu Oesterreich, zu Steyr etc. Entbietten unsern getreüen lieben, Andreen Hochenwarter, unserm rath und haubtmann zu ober Cilly und nomen dem richter und rath daselbs zu Cilly unser gnad und alles guetes. Unß langt an wie etwo viel häuser in der statt daselbß zu Cilly, so unseren praelathen und den von adl zuegehören, öd ligen und unbesezt seyn. Das

135 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 91–95.

67 unß nicht gefählt, nachdem das an behuttung derselben unser statt, und in anderweeg merckhlichen mangl bringt. Und empfehlen euch ernstlich und wöllen, daß ihr bey den praelathen und von adl, so häuser in derselben unser statt haben, von unsertwegen darob seyt und bestellet, daß sy dieselben ihr häuser inner jahrs frist widerumb außbawen und leüth darin halten, die mit unsern burgern daselbs zu Cilly davon mitleyden. Welch aber auß ihnen des nicht thuen und darinen verziehen wurden, eir alß dan derselben häuser zu unsern handen unterwindet, die andern, so die widerumb aufbawen und zuerichten von unsertwegen verkhauffet. Daran thut ihr unser ernstliche mainung. Geben zu Grätz am freytag nach sanct Paulus tag conversionis, anno domini LXXVIII, unsers kayserthumbs im sechs und zwainzigisten jahr.«136

Prevod:

»Mi, Friderik, po božji milosti rimski cesar, vedno povečevalec cesarstva. Kralj Ogrske, Dalmacije, Hrvaške itd. Vojvoda Avstrije, Štajerske itd.

Sporočamo našim zvestim, ljubim Andreju Hochenwarterju, našemu svetniku in glavarju na gornjem Celju, mestnemu sodniku in svetu v Celju, naš pozdrav in vse dobro.

Zvedeli smo, da je v Celju kar veliko hiš, ki pripadajo našim prelatom in plemičem, so pa prazne in nenaseljene. To nam ni všeč, ker slabi obrambo mesta in nasploh prinaša izgubo. Resno vam naročamo in želimo, da prelatom in plemičem, ki imajo hiše v tem našem mestu, v našem imenu ukažete, naj hiše v enem letu zopet popravijo in vanje naselijo ljudi, ki bodo »trpeli« s našimi meščani. Če kdo tega ne bi hotel storiti, bo hiša pripadla nam in jo bomo prodali drugemu, da jo spet popravi in naseli. S tem boste izpolnili naše resno mnenje.

136 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 95–99.

68

Dano v Gradcu, v petek po Pavlovem spreobrnjenju, leta Gospodovega LXXVIII, v šestindvajsetem letu našega cesarjevanja.«137

5.10 Listina cesarja Friderika III. z dne 23. maja 1483

»Wir Fridreich von gottes gnaden römischer kayser. Zu allen zeiten mehrer des reichs. Zu Hungarn, Dalmatien, Croatien etc. könig. Herzog zu Öesterreich, zu Steyr etc. Entbietten unsern gethreüen lieben, Andreen Hochenwarther, unserm rath und haubtmann zu ober Cilly, unser gnad und alles gueth. Unß langt an, wie meniger frembd strassen in derselben unser haubtmannschafft deiner verwesung mit wahr und khauffmanschafft brauchen, üeben und damit auf die alte strasse, besonder auf Planckhenstain nicht khommen, dardurch unß die mauth verführt und vermündert werden. Das unß nit gefählt, noch zu gestatten gemaint ist. Und empfehlen dir ernstlich und wöllen, daß du ohn verziehen offentlich berueffen lassest, daß männiglich mit ihrer wahr und khauffmanschafft auf die alten strassen und unser maüth daselbst, besonder auf Planckhenstein khomen, damit nicht noth werde, danselben ihr gueth auffzuhalten und zu verbietten, und darin nicht saumbig seyest, noch anders thuest, damit wir deshalb an unserm cammergueth nicht weither abgang gewinnen, noch darumb mehr angelangt werden. Das ist gänzlich unser ernstliche mainung. Geben zu Linz am freytag nach denen heiligen pfingstfeyrtägen. Anno domini etc. LXXXIII, unsers kayserthumbs in zwey und vierzigisten jahr.«138

Prevod:

»Mi, Friderik, po božji milosti rimski cesar, vedno povečevalec cesarstva. Kralj Ogrske, Dalmacije, Hrvaške itd. Vojvoda Avstrije, Štajerske itd.

137 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 95–99. 138 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 99–101.

69

Sporočamo našemu zvestemu ljubemu Andreju Hochenwarterju, našemu svetniku in glavarju na gornjem Celju, naš pozdrav in vse dobro.

Zvedeli smo, da v tem našem glavarstvu pod tvojo upravo, za tovorjenje trgovskega blaga uporabljajo in ubirajo veliko stranskih poti in se izogibajo starim cestam, posebno tisti čez Zbelovo, s čemer nam kratijo in zmanjšujejo dohodke od mitnine. To nam ni všeč in tega ne bomo dovolili. Resno ti naročamo in želimo, da brez odlašanja javno razglasiš, naj se za tovorjenje blaga vsi poslužujejo starih cest in upoštevajo naše mitnice na njih, zlasti tisto na Zbelovem, sicer jim bomo prisiljeni zadržati in zapleniti njihov tovor. Stori to takoj in nič drugače, da zaradi tega ne bomo trpeli nadaljnje izgube, ampak porast kameralnih dohodkov. To je vse našo resno mnenje.

Dano v Linzu, v petek po svetih binkoštih. Leta Gospodovega LXXXIII, v dvainštiridesetem letu našega cesarjevanja.«139

5.11 Listina cesarja Maksimiljana z dne 8. decembra 1493

»Wir Maximilian von gottes gnaden römischer könig. Zu allen zeiten mehrer des reichs. Zu Hungarn, Dalmatien, Croatien etc. könig. Ertzherzog zu Öesterreich, herzog zu Burgund, zu Brabant und Gheldern etc. Graf zu Flandern, zu Tyrol etc. Bekhennen mit dem brief und thuen khundt männiglichen, daß unß unser getreue nomen der richter, rath und ganze gemainde gemainlich unser statt Cilly durch ihre ehrbahre pottschafft diemütiglichen haben bitten lassen, daß wir ihnen all ihr und derselben unserer statt handvest, brieffen, privilegia, freyheit, gnade und alt herkommen, so sy von weyland dem grafen von Cilly löblichen hebracht hetten, ihnen auch von unseren lieben herrn und vatter, dem römischen kayser löblichen gedächtnus confirmirt und bestätt und ains

139 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 99–101.

70 theilß von newen gegeben weren, zu bekräfftigen, zu confirmiren und zu bestätten, gnädiglich geruheten. Des haben wir angesehen, solche ihr diemüthig und zimblich bitte und auch, damit dieselbe unsere statt Cilly in aufnemben khommen mög und ihnen solche ihre handvest, brief, privilegia, gnad, freyheit und altes herkommen gnädiglichen bekräfftiget, confirmirt und bestätt. Bekräfftigen, confirmiren und bestätten ihnen auch die hiemit auß römisch-königlicher macht und alß herr und landsfürst zu Öesterreich wissentlich in crafft diß briefs und mainen, setzen und wollen, daß dieselben in allen ihren stuckhen, puncten, articulen, inhaltungen, mainungen und begreiffungen cräfftig seyn und bleiben und darwider von niemand gethan, noch gehandlet werden soll, zu gleicher weiß, alß ob die von wort zu wort hierin begriffen werden, ungefährlich. Davon gebietten wir dem edlen, unsern lieben getreüen, nomen allen unsern haubtleüthen, landmarschallen, graffen, freyen, herren, rittern, knechten, pflegern, burggraffen, burgermeistern, richtern, räthen, burgern, gemainden und allen anderen unseren ambtleüthen, unterthannen und getreüen ernstlich und wöllen, daß sy die vorgenanten richter, räthe, burger und einwohner unser statt Cilly und ihre nachkommen bey ihren obbestimbten handvesten, briefen, privilegien, gnaden, freyheiten, rechten, löblichen gewohnheiten und herkommen, und dieser unser bestättung gänzlich und beruehelich bleiben lassen und ihnen daran khein irrung noch hindernuß thuen, noch das jemand andern zu thuen gestatten, in kein weiße, alß lieb ihnen allen und ihr jedem sey unser schwere ungnad und straffe und darzue ein pöen, nemblich zwainzig marckh löthiges goldes zu vermeiden, die ein jeder, so offt er freventlich hierwider thette, unß halb zu unser und des reichs cammer, und den andern halben thaill denen obbestimbten von Cilly unablässlich zu bezahlen verfahlen seyn solle. Mit urkundt dieß briefs, besiglt mit unserm königlichen anhangenden insigl. Geben in unserer statt Wienn am achten tag des monat decembris, nach Christi geburt vierzehenhundert und im drey und neünzigisten, unser reiche, des

71 römischen im achten, des hungarischen im viertten jahre.«140

Prevod:

»Mi, Maksimiljan, po božji milosti rimski kralj, vedno povečevalec kraljestva. Kralj Ogrske, Dalmacije, Hrvaške itd. Nadvojvoda Avstrije, vojvoda Burgundije, Brabanta in Gelderna itd. Grof Flandrijski, Tirolski itd.

S tem pismom razglašamo in dajemo v vednost vsem, da so nas naši zvesti sodnik, svet in vsa občina celjska s svojim častivrednim odposlanstvom ponižno zaprosili, da bi jim milostno okrepili, potrdili in overili vse njihove in mestne pravice, pisma, privilegije, svoboščine, milosti in stare običaje, ki so nam jih prinesli še iz časa pokojnega grofa Celjskega in ki jim jih je potrdil, delno pa tudi nanovo podelil naš ljubi gospod in oče, rimski cesar častivrednega spomina.

Na njihovo ponižno in spodobno prošnjo ter v razcvet mesta, jim z rimsko kraljevsko oblastjo in kot avstrijski vladar in deželni knez, po svoji volji s tem pismom krepimo, potrjujemo in overjamo omenjene mestne pravice, pisma, privilegije, svoboščine, milosti in stare običaje. Menimo, odrejamo in ukazujemo, naj te pravice, pisma in privilegiji ostanejo v veljavi v vseh svojih delih, točkah, členih, vsebinah in pojmih, tako kot so zapisane od besede do besede, temu naj nihče ne oporeka.

Zatorej resno zapovedujemo plemenitim, našim ljubim, zvestim, vsem našim glavarjem, deželnim maršalom, grofom, baronom, gospodom, vitezom in hlapcem, oskrbnikom, gradiščanom, županom, sodnikom, svetnikom, meščanom, občinam in vsem drugim našim uradnikom, podložnikom in zvestim in želimo, da omenjenih naših sodnika, svetnikov, meščanov in prebivalcev našega mesta Celje in njihovih naslednikov pri teh mestnih pravicah, pismih, privilegijih, milostih, svoboščinah, častitljivih navadah in običajih ter tej naši potrditvi ne ovirajo, in da tega tudi ne dovolijo nikomur drugemu, če se hočejo izogniti naši hudi nemilosti in

140 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 101–107.

72 kazni ter globi dvajset mark zlata, ki jih je vsakdo dolžan brez popuščanja plačati vsakokrat, ko predrzno krši te pravice in od česar gre polovica v državno blagajno, pol pa pripade mestu.

Potrjeno s tem pismom, pečatenim z našim kraljevskim visečim pečatom. Dano v našem mestu Dunaju, osmega dne meseca decembra, v štirinajsto triindevetdesetem letu po Kristusovem rojstvu, v osmem letu našega rimskega in četrtem ogrskega kraljevanja.«141

5.12 Listina cesarja Maksimiljana z dne 22. julija 1495

»Wir Maximilian von gottes gnaden römischer könig. Zu allen zeiten mehrer deß reichs. Zu Hungarn, Dalmatien, Croatien etc. könig. Ertzherzog zu Öesterreich, herzog zu Burgund, Brabant und zu Gheldern, graf zu Flandern und Tyrol etc. Bekhennen offentlich mit diesem brief und thuen kundt allermänniglich, daß unß unsere getreüe liebe nomen richter und rath unser statt Cilly angebracht, wie sy weyland unser lieber herr und vatter, der römisch kayser etc. löblichen gedechtnuß aus merckhlichen ursachen, und damit sy dieselbe statt gegen dem Türggen und andern mit baw und sonst desto besser bewahren und in ordentlichen wegen gehalten mögen, mit der niderlag des khauffmanns gueth daselbst, gnädiglich vorsehen und ihnen des seiner keyserlichen mayestet freyheit gegeben und haben unß demüethiglichen angerueffen und gebetten, daß wir alß regierender herr und landsfürst ihnen dieselb niderlag und freyheit zu confirmiren und zu bestätten gnädiglich geruheten. Das haben wir gethan und denselben unsern burgern von Cilly solche niderlag und freyheit in allen worthen, puncten und articlen darinen begriffen gnädiglich confirmirt und bestätt, wissentlich in crafft deß briefs was wir ihnen zu recht daran confirmiren und bestätten sollen, also daß sy die nun, nach ihrer inhalt beruhelich gebrauchen und genüessen mögen und durch

141 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 101–107.

73 niemandts daran verhindert, noch darwider gethan werden solle in kein weise. Und gebietten darumb den edlen, unsern lieben getreüen, nomen allen unsern haubtleüthen, landmarschallen, graffen, freyen, herren, rittern und knechten, huebmaistern, vizdomben, verweesern, pflegern, burggraffen, landrichtern, burgermeistern, richtern, räthen, burgern, gemainden und sonst allen andern unsern ambtleüthen, unterthannen und getreüen ernstlich und wöllen, daß sy die obgenanten unsere burger von Cilly an derselben niderlag und freyheit und diser unser confirmation und bestättung nicht hindern, noch irren, sondern sy die beruhelich gebrauchen, genüessen und gänzlich dabey zu bleiben lassen und von unsertwegen dabey handhaben, schuzen und schiermen und dawider nicht thuen, noch jemandts andern zu thuen gestatten, alß lieb ihr jeglichen sey unsere schwere ungnad und straff zu vermeiden. Das ist unser ernstliche mainung. Mit urkhundt des briefs, geben zu Bormbs am mittwoch nach sanct Margarethen tag, nach Christi geburth, vierzehenhundert und im fünff und neünzigisten, unserer reiche, des römischen im zehenten, und des hungarischen im sechsten jehr.«142

Prevod:

»Mi, Maksimiljan, po božji milosti rimski kralj, vedno povečevalec cesarstva. Kralj Ogrske, Dalmacije, Hrvaške itd. Nadvojvoda Avstrije, vojvoda Burgundije, Brabanta in Gelderna, grof Flandrijski in Tirolski itd.

S tem pismom razglašamo in dajemo v vednost vsem, da so nam naši zvesti, dragi sodnik in svet našega mesta Celja povedali, kako jim je naš pokojni, ljubi gospod in oče, rimski cesar itd. častivrednega spomina iz pomembnih vzrokov, ter da bi lahko mesto z zgradbami in sicer čim bolje obranili Turkov in drugih ter ga urejeno vzdrževali, iz svoje cesarske oblasti milostno podelil pravico do skladiščenja trgovskega blaga. Ponižno so nas zaprosili, da bi jim kot vladar in deželni knez milostno blagovolili potrditi in obnoviti to svoboščino. To smo tudi storili.

142 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 107–113.

74

Po svoji volji s tem pismom našim celjskim meščanom v vseh besedah, točkah in členih milostno potrjujemo omenjeno svoboščino, ki jo lahko v vsem obsegu nemoteno uporabljajo in uživajo, ne da bi jih pri tem kdorkoli na katerikoli način oviral.

Zatorej resno zapovedujemo plemenitim, našim ljubim, zvestim, vsem našim glavarjem, deželnim maršalom, grofom, baronom, gospodom, vitezom in hlapcem, hubnim mojstrom, vicedomom, upraviteljem, oskrbnikom, gradiščanom, deželskim sodnikom, županom, sodnikom, svetnikom, meščanom, občinam in vsem drugim našim uradnikom, podložnikom in zvestim in želimo, da naših meščanov Celja pri omenjenem skladiščenju ter naši potrditvi ne ovirajo in jim ne oporekajo, niti naj tega ne dovolijo komurkoli drugemu, temveč naj jih pustijo to svoboščino v miru izvajati in jih pri tem varujejo in ščitijo, sicer jih bosta doletela naša huda nemilost in kazen. To je naše resno mnenje.

Z objavo tega pisma, danega v Wormsu, v sredo po sveti Marjeti, v štirinajsto petindevetdesetem letu po Kristusovem rojstvu, v desetem letu našega rimskega kraljevanja in v šestem letu kraljevanja na Ogrskem.«143

5.13 Listina cesarja Maksimiljana z dne 22. marca 1512

»Wir Maximilian von gottes gnaden erwehlter römischer kayser. Zu allen zeiten mehrer des reichs. In Germanien, zu Hungarn, Dalmatien, Croatien könig. Erzherzog zu Oesterreich, herzog zu Burgund, zu Brabant und pfalzgraffe etc. Entbietten den edlen, unsern lieben getreüen, nomen allen unsern haubtleüthen, landmarschallen, graffen, freyen, herren, rittern und knechten, verweesern, vizdomben, urbaren, pflegern, burggraffen, landrichtern, burgermeistern, richtern, räthen, burgern, gemainden und sonst allen andern unsern ambtleüthen, unterthannen und getreuen,

143 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 107–113.

75 denen dieser unser brief fürkhombt, unser gnad und alles gueth. Und haben unser getreüe liebe nomen richter und rath zu der statt Cilly, anbringen lassen, wie in kurz verschidenen jahren an ungewöhnlichen strassen daselbst bey Cilly, dardurch die gewöhnlich strassen gelegt und weder traydt, habern, noch keinerley notturfft daselbst hin auf die wochenmärckht gebracht, daß derselben statt zu verderblichen schaden und nachtheill raichen, außkommen seyn solle, und unß darin umb hilff und wendung diemüetiglichen anrueffen und bitten haben lassen. Demnach empfehlen wir euch allen und ewer jeden insonderheit ernstlich, daß ihr von unsertwegen, mit sambt den gedachten von Cilly mit fleiß darob seyet und verfüget, damit die ungewöhnlichen strassen gewendt und verbotten, und die gewöhnlichen strassen, so der obberührten unser statt Cilly und den inwohnern daselbst zu nutz und aufnemben kommen, widerumben geüebt und gebraucht werden und hierinen keinen fleiß sparet. Daran thuet ihr unser ernstliche mainung. Geben am Montag nach dem sontag laetare anno etc. im zwelfften, unser reiche, des römischen im sieben und zwainzigisten, und des hungarischen im zwey und zwainzigisten.«144

Prevod:

»Mi, Maksimiljan, po božji milosti izvoljeni rimski cesar, vedno povečevalec cesarstva. Kralj Nemčije, Ogrske, Dalmacije, Hrvaške. Nadvojvoda Avstrije, vojvoda Burgundije, Brabanta, mejni grof itd.

Sporočamo plemenitim, našim ljubim, zvestim vsem našim glavarjem, deželnim maršalom, grofom, baronom, gospodom, vitezom in hlapcem, upraviteljem, vicedomom, »urbarjem«, oskrbnikom, gradiščanom, deželskim sodnikom, županom, sodnikom, svetnikom, meščanom, občinam in vsem drugim našim uradnikom, podložnikom in zvestim, ki vidijo to pismo, naš pozdrav in vse dobro.

144 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 113–117.

76

Naša zvesta, ljubi sodnik in svet mesta Celja, sta nas obvestila, da se v zadnjih letih prevaža po neobičajnih cestah mimo Celja, na tedenski sejem pa pšenice, ovsa in drugega blaga ne pripeljejo, čeprav so tja speljane običajne ceste, zaradi česar grozita mestu škoda in izguba, ter nas ponižno prosila za pomoč.

Zatorej vam vsem in vsakomur nadvse resno ukazujemo, da v našem imenu skupaj z vsemi imenovanimi Celjani s posebno vnemo poskrbite, da se neobičajne ceste preusmerijo in prepovedo ter da se zopet koristijo in uporabljajo običajne poti v prid in razvoj našega mesta Celja in njegovih prebivalcev.

S tem boste izpolnili naš resen ukaz. Dano v ponedeljek po nedelji laetare, v dvanajstem letu našega cesarjevanja, sedemindvajsetem letu rimskega kraljevanja in dvaindvajsetem letu kraljevanja na Ogrskem.«145

5.14 Analiza listin

Celju podeli mestne pravice grof Friderik II. 11. aprila 1451, kar je glede na splošno stanje na slovenskem ozemlju, ko je večina mest nastala v 13. ali 14. stoletju, razmeroma pozno.

Prva omemba mestnega značaja Celja se pojavi v listini o pokneženju Celjskih leta 1436, od leta 1444 pa se Celje označuje kot mesto tudi v celjski fevdni knjigi, pa tudi grof Friderik je Celje opisoval kot mesto še pred njegovim formalnim povzdigom, že leta 1447.146

Od podelitve mestnih pravic Celju leta 1451 se do konca srednjega veka zvrsti še dvanajst listin, ki so se navezovale na ponovno potrditev prvotnih pravic, njihovo razširitev, razne omejitve in reševanje težav meščanov.

145 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 113–117. 146 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 6.

77

Prvi dve listini sta bili izdani od grofa Friderika II. in njegovega sina Ulrika II. v letih 1451 in 1455. Ker so grofje Celjski, po umoru grofa Ulrika v Beogradu, leta 1456 izumrli, so njihove posesti po medsebojni dedni pogodbi pripadle Habsburžanom. Cesar Friderik III. je med leti 1458 in 1483 izdal osem listin, ki so potrjevale pravice in urejale različne zadeve v mestu. Njegov naslednik cesar Maksimiljan I. pa je izdal tri listine v letih 1493, 1495 in 1512.

Grof Friderik II. je 11. aprila 1451 izdal listino, s katero je Celje povzdignil v mesto. Friderik je meščanom Celja podelil vse pravice in svoboščine, kot so jih imela druga mesta na Štajerskem, in se odpovedal lastnim pravicam, ki so v preteklosti Celje omejevale. V listini je določen pomerij mesta (most pri Ložnici – ob logeh navzgor do gozda – mimo Svetega Duha – Trnovlje – Hudinja – Teharje (kamen, ki označuje koseško ozemlje) – ob jezdni poti do gornjega Celja – ob Savinji do nekdanjega Pruckhlerjevega dvorca – čez Savinjo do izvira – čez vinograde v Lisce – do nekdanjega dvorca Konrada Saurauerja – čez Savinjo do omenjenega mostu). Friderik določi, da bo vse stvari znotraj mejnikov urejal mestni sodnik, ki ga bodo postavili Celjski. Prav tako oprosti meščane plačevanja vinskega davka, to je davek od prodaje in točenja vina. Oprosti jih vse tlake, da so lahko bolje skrbeli za svoje hiše. Še vedno jim je bila naložena tlaka za gradnjo obzidja, dokler le-to ne bi bilo izgrajeno. Friderik oprosti meščane tudi prodaje dvorskega vina, z izjemo gorščine, ki jim jo je lahko njihov oskrbnik še vedno naložil. Friderik meščanom prepusti hišo na trgu, ki je bila last pokojnega Henrika Erlauerja, da bi si v njej uredili rotovž. Zase je pridržal le prostor, kjer so hranili orožje. V listini Friderik odgovori na pritožbe meščanov, da so nekatere hiše v mestu svobodne in nočejo »trpeti« z mestom, torej plačevati davkov in opravljati obveznosti meščanov. Njegova rešitev se je glasila, da tiste svobodne hiše, ki so dobile to pravico od njih in se v hišah ne ukvarjajo s trgovino in obrtjo, lahko to pravico uživajo tudi v nadalje. Tiste svobodne hiše, ki pa so se ukvarjale s trgovino in obrtjo, pa so morale v vseh pogledih »trpeti« z

78 meščani, kar je pomenilo plačevanje davkov in opravljanje vseh obveznosti meščanov.

Friderikov sin Ulrik II. potrdi že obstoječe pravice meščanom in jih še dodatno razširi 6. oktobra 1455. V uvodu potrdi pravice meščanom, ki so jim bile dane od Friderika II. Sam Ulrik II. se odpove prostoru za orožje v hiši pokojnega Henrika Erlauerja, ki ga niso več hranili tam, ampak drugje, in tako meščanom prepusti celotno hišo za rotovž. Ulrik meščanom dodeli pravico, da vsako leto sami izvolijo predstavnike mesta, torej mestnega sodnika, župana in svetnike, brez grofovega vmešavanja in ugovarjanja.

Cesar Friderik III. prvič nastopi s potrditvijo pravic meščanom Celja dne 11. aprila 1458. Celju je ponovno potrdil vse pravice in svoboščine, kot so jih imela druga mesta na Štajerskem, jim odkazal pomerij, v mejah katerega je vse stvari urejal njihov mestni sodnik. Vsako leto so meščani iz svojih vrst izvolili župana, sodnika in svet. Mestni dostojanstveniki so morali priseči zvestobo cesarju ali njegovemu namestniku, vicedomu. Oproščeni so bili vse tlake, še vedno pa so morali pomagati pri gradnji obzidja. Oprostili so jih tudi prodaje dvorskega vina, razen njihove gorščine. Enake zahteve so bile ponovljene za svobodne hiše v mestu, kjer so se ukvarjali s trgovino in obrtjo: cesar Friderik jim je naložil, da morajo »trpeti« z drugimi meščani. Meščani so lahko obdržali hišo pokojnega Henrika Erlauerja za svoj rotovž. Cesar Friderik potrdi še pravice do vsakoletnega proščenja na god sv. Vida, letni sejem na god sv. Danijela in tedenski sejem vsako soboto, kar so imeli že doslej. Dodatno pa so dobili pravico do letnega sejma na god sv. Uršule.

Druga listina cesarja Friderika III. z dne 1. maja 1459 meščanom Celja dovoljuje zgraditi špital Svetega Duha v mestu, saj je do tedaj ležal pred mestom. Friderik III. je deželnoknežji oblasti zagotovil nadzor nad poslovanjem špitala; meščani so morali izvoliti skrbnika, ki je bil odgovoren za vodenje in upravljanje špitala. Špital Svetega Duha je cesar Friderik III. vzel pod svojo zaščito.

79

Tretja listina cesarja Friderika III. z dne 10. marca 1461 je bila namenjena gornjeceljskemu oskrbniku Krištofu Ungnadu, cesarskemu svetniku Frideriku Aprecherju in vicedomu Gregorju Dienstlu. Opozoril jih je na številne vinotoče, ki so se razširili po vaseh in deželi in so kmetom dajali vino v zameno za žito v razmerju ena merica vina za tri merice žita, kar je bilo zelo nepravično. Cesar je mestnim predstavnikom naročil, da poizvejo o kmečki trgovini ter uveljavijo red in deželno postavo.

V četrti listini z dne 11. marca 1461 se je cesar Friderik III. obrnil na gornjeceljskega oskrbnika Krištofa Ungnada, cesarskega svetnika Friderika Aprecherja in vicedoma Gregorja Dienstla s pritožbo meščanov, ki je opozarjala, da so meščani še od časa grofov Celjskih smeli prosto ribariti. Pritožba je bila usmerjena proti Krištofu Ungnadu, ki je meščanom prepovedal ribariti z mrežami, če ne bi plačali. Cesar je od Ungnada zahteval, da se glede ribolova ravna po preteklih običajih in meščanov ne ovira.

Peta listina cesarja Friderika je z istega dne kot prejšnja, torej 11. marca 1461, in je bila namenjena gornjeceljskemu oskrbniku Krištofu Ungnadu. Tokrat so se meščani cesarju pritožili, da jim je Ungnad prepovedal loviti ptice vsenaokrog, kakor je bil običaj do tedaj, in jim je dovolil loviti ptice le po svojih njivah, kar je bilo problematično tudi zato, ker niti niso imeli vsi v lasti svoje njive. Cesar je Krištofu Ungnadu naročil, naj se ravna po preteklih običajih.

V šesti listini z dne 29. januarja 1478 je cesar Friderik III. meščanom Celja podelili pravico do obveznega skladiščenja blaga, ki se je tovorilo skozi mesto, z izjemo žita, soli in vina. Obvezno skladiščenje je pomenilo dodaten dohodek za mesto, prav tako pa so imeli zaustavljeno blago na voljo mestni trgovci. Cesar je v listini prepovedal uporabo stranskih poti, tistim, ki te prepovedi ne bi upoštevali, pa je zagrozil z zaplembo tovora. Cesar prepove tudi krčme s prenočišči v okolici ene milje mesta.

80

Sedma listina cesarja Friderika III. z dne 30. januarja 1478 je bila naslovljena na cesarskega svetnika in gornjeceljskega glavarja Andreja Hochenwarterja. Ker je bilo v mestu veliko hiš, ki so pripadale prelatom in plemičem in so bile prazne in nenaseljene, je imelo mesto slabšo obrambo in manj dobička. Cesar je od Hochenwarterja zahteval, naj prelatom in plemičem v njegovem imenu ukaže, da hiše v roku enega leta popravijo in zopet naselijo. Če bi se kdo temu uprl, bi mu hišo odvzeli in prodali nekomu, ki bi jo prenovil in naselil.

V osmi listini z dne 23. maja 1483 je cesar Friderik III. gornjeceljskega glavarja Andreja Hochenwarterja opozoril na tovorjenje blaga po stranskih poteh, s čimer so se trgovci izogibali plačilu mitnin. Cesar je zahteval, da Hochenwart javno razglasi, da se morajo za tovorjenje blaga vsi posluževati starih cest in upoštevati mitnice, še posebej tisto na Zbelovem. V nasprotnem primeru bi kršiteljem tovor zadržali in zaplenili.

Cesar Maksimiljan I. v svoji prvi listini Celjanom dne 8. decembra 1493 potrdi vse do tedaj pridobljene pravice in svoboščine celjskih meščanov. Kršitelj pravic bi bil dolžan plačati globo v višini 20 mark zlata, od česar bi jih šla polovica v državno, druga polovica pa v mestno blagajno.

Druga listina cesarja Maksimiljana I. z dne 22. julija 1495 je ponovna potrditev pravice do obveznega skladiščenja trgovskega blaga, ki jo je celjskim meščanom podelil njegov oče cesar Friderik III. že leta 1478.

V tretji listini z dne 22. marca 1512 je cesar Maksimiljan I. odgovoril na obvestilo sodnika in mestnega sveta o izogibanju tovorcev mitnicam in tovorjenju blaga po stranskih poteh mimo Celja, zaradi česar blago (pšenica, oves ...) ni prišlo do sejma v mestu in zaradi česar je bilo mesto oškodovano. Cesar je zahteval, da se »neobičajne« poti prepovedo in se ponovno začnejo uporabljati običajne poti, ki so bile v prid in korist razvoja mesta.

Iz povzetka listin, ki so Celju podeljevale pravice in svoboščine, je razvidno, da se je Celje v 15. stoletju pospešeno razvijalo. S podelitvijo

81 mestnih pravic leta 1451 je Celje dobilo določen pomerij oziroma teritorij, meščani pa so bili oproščeni nekaterih davkov in tlake, zaradi česar so lahko več svojega časa in sredstev namenili svoji obrti ali trgovini in skrbeli za razvoj mesta na vseh ravneh. Z Ulrikovo podelitvijo pravic so celjski meščani pridobili še mestno samoupravo, kar jim je zagotovo prineslo potrebno samozavest za nadaljnji razvoj in napredek mesta.

Celje je pod Habsburžani dobilo neki novi zagon, ki se kaže tudi v tem, da so se meščani s svojimi problemi obračali neposredno na cesarja in se tako uprli samovolji mestnih upraviteljev. Prav tako je Celje pod habsburško nadoblastjo postalo središče upravno teritorialne enote – »grofije«.147

Celje je imelo zametke mestnih značilnosti že od 13. stoletja, ko so se v njem naselili minoriti. V 14. stoletju so se v Celje priselili judovski bankirji, ki so bili pomembna finančna opora grofov Celjskih. Meščani so v glavnem živeli od obrti, zlasti pomembni panogi sta bila usnjarstvo in trgovina, v veliki meri so bili samozadostni.148 Leta 1448 je del naselja uničil požar, ki je simbolično zaključil trško obdobje Celja. Leta 1450 so meščani na ukaz grofa Friderika II. pričeli z gradnjo obzidja, ki so ga dokončali leta 1473.149

Samo podeljevanje mestnih privilegijev je bilo v prvi vrsti namenjeno spodbujanju mestne obrti in trgovine, saj so z ukazi in pravili skušali omejiti trgovino, ki je potekala zunaj ustaljenih poti in se je izmikala plačevanju mitnin. Prav tako so se Habsburžani trudili ukiniti ali vsaj omiliti neagrarno dejavnost, ki se je odvijala v okolici Celja. Še posebej sporne so bile številne krčme, kjer so kmetom prodajali vino v zameno za žito.

Za mestno in deželnoknežjo oblast so bili najpomembnejši dohodki, ki so se v blagajno stekali od mitnin, davkov in raznih tržnih pristojbin. Tudi iz

147 Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom [Karev VI. potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2004, str. 7. 148 Prav tam. 149 Damir Žerič, Celeia Cilli Celje, Pokrajinski muzej Celje, Celje 2011, str. 29.

82 listin je razvidno, da je meščana najbolj mučila trgovska in gospodarska problematika.

Celjski meščani so ena od mnogih zgodb o boju meščanstva za svojo samostojnost v centralizirani državni upravi. Celjski grofje so mesto Celje dolgo držali pod strogo nadzorovano svobodo, ki se je spreminjala glede na njihove trenutne potrebe in nagibe. Iz tega je mogoče zaznati strah Celjskih pred podeljevanjem svoboščin in pravic meščanom, saj je bila njihova gospodarska politika usmerjena k čim večjemu nadzoru trgovine in obrti, ki sta jim prinašali dohodke.

83

6 ZAKLJUČEK

V diplomskem delu z naslovom Privilegiji mesta Celje do konca srednjega veka je v ospredju obravnava in analiza listin iz obdobja poznega srednjega veka, med leti 1451 in 1512. V tem obdobju je bilo izdanih trinajst listin, ki kot neposredni vir pričajo o odnosih med meščani in grofi Celjskimi ter kasneje Habsburžani.

Z literaturo in analizo listin sem orisala gospodarske, upravne in splošne razmere v Celju ob koncu srednjega veka. Najpomembnejša je bila podelitev mestnih pravic grofa Friderika II. dne 11. aprila 1451, ki je kljub pozni dataciji mestu in meščanom prinesla dolgo pričakovane pravice, privilegije in določene olajšave. Grof Friderik II. je mestu podelil vse pravice, ki so jih do tedaj imela mesta na Štajerskem. Meščani pa so bili oproščeni tlake, plačevanja vinskega davka, prodaje dvorskega vina, še vedno pa so bili obvezani k tlaki pri gradnji mestnega obzidja in prodaji gorščine. Friderik II. je meščanom Celja prepustil hišo na trgu, kjer so si smeli urediti rotovž. Friderikov naslednik, grof Ulrik II., je Celjanom potrdil in razširil pravice 6. oktobra 1455. Meščani so pridobili mestno samoupravo, saj jim je Ulrik II. podelil pravico do vsakoletnih volitev, kjer so iz svojih vrst izvolili svoje vodstvo. Po umoru grofa Ulrika II. v Beogradu leta 1456 je rodbina grofov Celjskih izumrla. Njihove posesti so po medsebojni dedni pogodbi iz leta 1443 pripadle njihovim nasprotnikom, Habsburžanom.

Cesar Friderik III. je v času svoje dolge vladavine (1440–1493) mestu Celje in njegovim meščanom izdal osem listin. Potrdil jim je že obstoječe pravice in dodal prisego zvestobe cesarju ali njegovemu namestniku za izvoljene mestne predstavnike, pod svojo zaščito je vzel špital sv. Duha, zahteval izvolitev mestnega poverjenika, ki bi urejal vse stvari v zvezi s špitalom. Celju je podelil pravico do obveznega skladiščenja tranzitnega blaga, z izjemo vina, soli in žita, ki je mestu prineslo dodaten dohodek. Iz listin cesarja Friderika III. je razvidna posebna samozavest meščanov

84

Celja, ki so se uprli samovolji mestnih upravnikov in se s svojimi težavami obrnili neposredno na cesarja. Tako jim cesar Friderik III. na njihove prošnje in pritožbe odgovori in tudi ustrezno ukrepa. Meščani so se pritožili zoper omejitve ribolova in lova na ptice, ki jih je uvedel mestni upravitelj Krištof Ungnad, in dosegli obnovo neomejenega lova. Zelo problematičen je bil tudi izpad dohodka za državo in mesto, ki se je pojavljal, ker so se trgovci izogibali mitnicam in tovorili blago po stranskih poteh. Prav tako so bile zelo problematične tudi nelegalne krčme, ki so se razširile po deželi in kjer je potekala naturalna menjava, vino za žito. Takšne krčme so državi povzročale izpad dohodka, ker niso plačevale davkov in užitnine ter zaradi neplačevanja mitnin trgovcev. Cesar nazadnje prepove tako uporabo stranskih poti kot tudi vse krčme s prenočišči v pasu ene milje okrog mesta. Njegov naslednik, cesar Maksimiljan I., je Celju izdal tri listine, v katerih je potrdil že obstoječe pravice in zopet prepovedal uporabo stranskih poti zaradi upadanja trgovinskega prometa in slabo preskrbljene tržnice v mestu.

Med izdelavo diplomske naloge sem spoznala težave, ki so pestile meščane, in kako so se z njimi spopadali. Mesto je bilo središče trgovanja in menjave, zato je bilo največ tegob povezanih z gospodarstvom in trgovino, ki je mestu omogočala preživetje. Problematične so bile tudi mitnice, ki so se jim trgovci spretno izogibali in s tem državi odtegovali dohodek. Iz listin je razvidno, da so imeli vladarji posluh za meščane in so jim skušali pomagati ter jim olajšati življenje, saj so se borili proti samovolji mestnih upraviteljev, nelegalnim krčmam in stranskim potem, ki so škodili tako meščanom, mestu kot tudi državi.

Celje je mestne pravice dobilo zelo pozno, saj je večina mest na Slovenskem nastala v 13. in 14. stoletju. Mestne pravice jim podelijo grofje Celjski, izjemno ambiciozna rodbina, ki se je povezovala z vsemi pomembnejšimi evropskimi dinastijami. Bili so izjemno iznajdljivi, saj so s svojo gospodarsko politiko, najemniško vojsko in ne nazadnje tudi z ženitno politiko enormno razširili svoj vpliv, bogastvo in moč. Celjski so v

85

Celju preživeli malo časa, saj so se veliko več gibali po evropskih prestolnicah. Morda je to eden od razlogov, da do podelitve mestnih pravic ni prišlo prej. Glavna razloga za pozno podelitev mestnih pravic Celju pa sama vidim v želji grofov Celjskih po popolnem nadzoru trgovine in gospodarstva in čim večjem dobičku, ki so ga deloma z oprostitvijo določenih davkov meščanom izgubili. Tako meščani kot deželnoknežja oblast so seveda stremeli za čim večjimi dobički, ki so prinašali mestu razcvet in razvoj, in vsaj tukaj so se oboji strinjali, ko so krepili in podpirali domačo trgovino in obrt, zahtevali plačevanje mitnin, užitnin ter različnih trških pristojbin in davkov. Samo podeljevanje privilegijev mestom je bilo prvenstveno namenjeno spodbujanju meščanov pri njihovi dejavnosti, torej obrti in trgovini.

86

VIRI IN LITERATURA

Viri:

Zgodovinski arhiv Celje:

Zbirka listin SI_ZAC/0001_00042;

Listine:

– 11. 4. 1451 FRIDERIK II. CELJSKI

– 6. 10. 1455 ULRIK II. CELJSKI

– 11. 4. 1458 cesar FRIDERIK III.

– 1. 5. 1459 cesar FRIDERIK III.

– 10. 3. 1461 cesar FRIDERIK III.

– 11. 3. 1461 cesar FRIDERIK III.

– 29. 1. 1478 cesar FRIDERIK III.

– 30. 1. 1478 cesar FRIDERIK III.

– 23. 5. 1483 cesar FRIDERIK III.

– 8. 12. 1493 cesar MAKSIMILJAN I.

– 15. 7. 1495 cesar MAKSIMILJAN I.

– 22. 3. 1512 cesar MAKSIMILJAN I.

Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom, [Karel VI. Potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo, Celje 2004.

87

Literatura:

– Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom, [Karel VI. Potrdi celjske mestne svoboščine], Zgodovinsko društvo, Celje 2004. – Damir Žerič, Celeia Cilli Celje, Pokrajinski muzej Celje, Celje 2011. – Dušan Kos, Kdor z mestom ne trpi, naj se z mestom ne krepi, Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, Ljubljana 1998. – Dušan Kos, Med gradom in mestom, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana 1994.

– Dušan Kos, Vitez in grad, Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja, Založba ZRC, Ljubljana 2005. – Franc Kralj, Žovnek in Žovneški, Kulturnozgodovinsko društvo Žovnek, Braslovče 2000. – Igor Grdina, Celjski knezi v Evropi, Fit Media, Celje 1994. – Igor Grdina, Peter Štih, Spomini Helene Kottanner, Nova revija, Ljubljana 1999. – Ilustrirana zgodovina Slovencev, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1999. – Ivan Grobelnik, Zgodovina 1, DZS, Ljubljana 1990.

– Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice I. del Od začetka do leta 1848, Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje, Celje 1971. – Kronika grofov Celjskih, Založba Obzorja, Maribor 1972. – Milko Kos, Srednjeveška zgodovina Slovencev, Slovenska matica, Ljubljana 1985. – Milko Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja, Slovenska matica, Ljubljana 1955.

88

– Peter Štih, Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske, Grafenauerjev zbornik, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana 1996. – Peter Štih, Vasko Simoniti, Slovenska zgodovina do razsvetljenstva, Mohorjeva založba. – Razstava grofje Celjski, Pokrajinski muzej Celje, Celje 1999.

– Rolanda Fugger Germadnik, K zvezdam in nazaj, Ob 550. obletnici smrti poslednjega grofa Celjskega, Pokrajinski muzej Celje, Celje 2006. – Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica, Ljubljana 1996. – Valentin Inzko, Zgodovina Slovencev do leta 1918, Mohorjeva založba, Celovec 1991. – Walter Pohl, Karl Vocelka, Habsburžani, Zgodovina evropske rodbine, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1994. – Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979.

89

PRILOGE

– Priloga št. 1, Listina grofa Friderika II. z dne 11. aprila 1451 – Priloga št. 2, Listina grofa Ulrika II. z dne 6. oktobra 1455 – Priloga št. 3, Listina cesarja Friderika III. z dne 11. aprila 1458 – Priloga št. 4, Listina cesarja Maksimiljana I. z dne 8. decembra 1493

90

Priloga št. 1

91

92

93

94

95

96

Priloga št. 2

97

98

99

100

101

102

103

104

105

106

Priloga št. 3

107

108

109

110

111

112

113

114

Priloga št. 4

115

116

117

118