Opera Skladatelja Tomaža Sveteta Ra Skladatelja

Laura Vučak ANTIGONA: OPERA SKLADATELJA TOMAŽA SVETETA

Magistrsko delo

Maribor, julij 2019

Laura Vučak ANTIGONA: OPERA SKLADATELJA TOMAŽA SVETETA

Magistrsko delo

Maribor, julij 2019

ANTIGONA: OPERA SKLADATELJA TOMAŽA SVETETA

Magistrsko delo

Študentka: Laura Vučak

Študijski program: Glasbena pedagogika, 2. stopnja

Mentor: red. prof. mag. Tomaž Svete

Lektorica: Mojca Osvald, dipl. slovenistka, prof. slovenščine

Prevajalka: Patricija Tojnko, prof. angleščine

CC BY-NC-ND

Zahvala

Zahvalila bi se vsem, ki so mi kakorkoli pomagali na poti do zaključka študija. Zahvaljujem se svojemu mentorju red. prof. mag. Tomažu Svetetu za pomoč in usmerjanje pri izdelavi magistrskega dela ter za izčrpne pogovore ob analizi njegove opere. Največja zahvala gre mojima staršema, ki sta me v času študija ves čas podpirala in mi stala ob strani.

Antigona: Opera skladatelja Tomaža Sveteta

Ključne besede:

TOMAŽ SVETE

OPERNA DELA

OPERA ANTIGONA

MIT O ANTIGONI

UDK:

Povzetek:

Magistrsko delo z naslovom Antigona: Opera skladatelja Tomaža Sveteta vsebuje opis skladateljevega življenja in načina komponiranja, seznam njegovih glasbenih del napisanih do vključno leta 2018, podrobnejšo analizo njegove opere Antigona, kratek opis preostalih Svetetovih oper ter seznam opernih del drugih slovenskih skladateljev do vključno leta 2017. Skozi analizo opere Antigona magistrsko delo podrobneje obravnava mit o Antigoni in uporabo le-tega v literaturi oziroma glasbi. Magistrsko delo se osredotoča tako na vsebinsko analizo opere (analiza zgodbe in nastopajočih) kot tudi na glasbeno analizo opere, ki je razčlenjena na posamezne scene. Kot dodatek so objavljene kritike po krstni izvedbi Antigone, ki je bila prvič uprizorjena v koncertni obliki v okviru 33. slovenskih glasbenih dni 18. aprila 2018 v Slovenski filharmoniji.

III

Antigona: An opera by composer Tomaža Sveteta

Keywords:

TOMAŽ SVETE

OPERA WORKS

OPERA ANTIGONA

THE MYTH OF ANTIGONA

UDC:

Abstract:

This master's degree thesis entitled Antigona: an opera by composer Tomaž Svete includes a description of composer's life and his way of composing, the list of his music repertoire written up until the year of 2018 and a detailed analysis of his opera Antigona. It also includes a short description of the rest of Svete's operas and the list of opera works of other Slovene opera composers up until the year 2017. Through the analysis of the opera Antigona, this master's degree thesis thoroughly deals with the myth itself and its use in literature and music. This thesis focuses both on the content analysis of the opera (analysis of the story itself and of the performers), as well as the musical analysis of the opera, which is broken down into individual scenes. As a complement, criticisms are published after the Antigona premiere, performed in a concert form on April 14 in the Slovenian philharmonics, during the 33. Slovenian Musical Days.

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA O AVTORSTVU IN ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE OBLIKE ZAKLJUČNEGA DELA

Ime in priimek študent-a/-ke: LAURA VUČAK

Študijski program: GLASBENA PEDAGOGIKA, 2. STOPNJA

Naslov zaključnega dela: ANTIGONA: OPERA SKLADATELJA TOMAŽA SVETETA

Mentor: red. prof. mag. TOMAŽ SVETE

Podpisan-i/-a študent/-ka LAURA VUČAK

• izjavljam, da je zaključno delo rezultat mojega samostojnega dela, ki sem ga izdelal/-a ob pomoči mentor-ja/-ice oz. somentor-ja/-ice; • izjavljam, da sem pridobil/-a vsa potrebna soglasja za uporabo podatkov in avtorskih del v zaključnem delu in jih v zaključnem delu jasno in ustrezno označil/-a; • na Univerzo v Mariboru neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico shranitve avtorskega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico ponuditi zaključno delo javnosti na svetovnem spletu preko DKUM; sem seznanjen/-a, da bodo dela deponirana/objavljena v DKUM dostopna široki javnosti pod pogoji licence Creative Commons BY-NC-ND, kar vključuje tudi avtomatizirano indeksiranje preko spleta in obdelavo besedil za potrebe tekstovnega in podatkovnega rudarjenja in ekstrakcije znanja iz vsebin; uporabnikom se dovoli reproduciranje brez predelave avtorskega dela, distribuiranje, dajanje v najem in priobčitev javnosti samega izvirnega avtorskega dela, in sicer pod pogojem, da navedejo avtorja in da ne gre za komercialno uporabo; • dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v zaključnem delu in tej izjavi, skupaj z objavo zaključnega dela; • izjavljam, da je tiskana oblika zaključnega dela istovetna elektronski obliki zaključnega dela, ki sem jo oddal/-a za objavo v DKUM.

Datum in kraj: Podpis študent-a/-ke:

Kazalo vsebine 1 UVOD ...... 1 2 NAMEN NALOGE ...... 3 3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ...... 4 4 METODOLOGIJA ...... 5 4.1 Raziskovalne metode ...... 5 4.2 Uporabljeni viri ...... 5 5 TOMAŽ SVETE ...... 6 5.1 Življenje in delo ...... 6 5.2 Pregled skladateljevih del ...... 11 5.2.1 Orkestralna glasba ...... 11 5.2.2 Operna glasba ...... 12 5.2.3 Vokalno - instrumentalna glasba ...... 12 5.2.4 Komorna glasba ...... 14 5.2.5 Solistična glasba ...... 15 5.2.6 Zborovska glasba ...... 16 6 OPERNA DELA TOMAŽA SVETETA ...... 17 6.1 Kralj Malhus ...... 17 6.2 Ugrabitev z Laudaškega jezera ...... 18 6.3 Pesnik in upornik ...... 19 6.4 Kriton ...... 20 6.5 Pierrot et Pierrette ...... 22 6.6 Granatno jabolko...... 23 6.7 Apologija...... 24 6.8 Junak našega časa ...... 24 6.9 Ada ...... 25 7 MIT O ANTIGONI ...... 28 7.1 Carl Orff (1895-1982) ...... 29 7.2 Felix Mendelssohn-Bartholdy (1809-1847) ...... 30 7.3 Artur Honneger (1892-1955) ...... 31

8 OPERA ANTIGONA TOMAŽA SVETETA ...... 33 8.1 Analiza vsebine opere Antigona ...... 34 8.1.1 Razlaga zgodbe ...... 35 8.1.2 Predstavitev oseb...... 36 8.2 Libreto opere Antigona ...... 39 8.3 Analiza glasbe opere Antigona ...... 49 8.3.1 1. dejanje, 1. scena ...... 49 8.3.2 1. dejanje, 2. scena ...... 50 8.3.3 1. dejanje, 3. scena ...... 51 8.3.4 1. dejanje, 4. scena ...... 53 8.3.5 1. dejanje, 5. scena ...... 56 8.3.6 1. dejanje, 6. scena ...... 58 8.3.7 2. dejanje, 1. scena ...... 64 8.3.8 2. dejanje, 2. scena ...... 68 8.3.9 2. dejanje, 3. scena ...... 72 8.3.10 3. dejanje, 1. scena ...... 74 8.3.11 3. dejanje, 2. scena ...... 77 8.3.12 3. dejanje, 3. scena ...... 79 9 KRITIKE PO KRSTNI IZVEDBI OPERE ANTIGONA ...... 83 10 SEZNAM OPERNIH DEL OSTALIH SLOVENSKIH SKLADATELJEV ...... 85 10.1 Darijan Božič (1933-2018) ...... 88 10.2 Pavel Šivic (1908-1995) ...... 89 10.3 Danilo Švara (1902-1981) ...... 90 10.4 Radovan Gobec (1909-1995) ...... 91 11 SKLEP ...... 93 VIRI IN LITERATURA...... 96 PRILOGA A: Kritika po krstni izvedbi opere Antigona Maie Juvanc ...... 102 PRILOGA B: Kritika po krstni izvedbi opere Antigona Marijana Zlobca ...... 104 PRILOGA C: Kritika po krstni izvedbi opere Antigona Marka Mihevca ...... 107

VII

Kazalo slik Slika 8.1 Začetna tema opere (Svete, 2018, sl.) ...... 49 Slika 8.2 Padajoča melodija kot izraz ljubezni do Antigone in Ismene (Svete, 2018, sl.) 50 Slika 8.3 Akord v violah, v 69. taktu - v semantičnem smislu deluje vsebinsko pozitivno in predstavlja očetovsko figuro (Svete, 2018, sl.) ...... 53 Slika 8.4 Začetek 4. scene zaznamuje temačnost, mračnost glasbe (Svete, 2018, sl.) ... 54 Slika 8.5 Triole v nizkih godalih v 25. in 26. taktu, ki se pojavljajo še v naslednjih taktih in prevladujejo skozi celoten preostanek 4. scene (Svete, 2018, sl.) ...... 55 Slika 8.6 Temačen zaključek 4. scene - zaključijo nizka godala (Svete, 2018, sl.) ...... 56 Slika 8.7 Kreonovo petje v "sprechstimme", kar ponazarja njegovo razklanost (Svete, 2018, sl.) ...... 56 Slika 8.8 Padajoča melodična linija od visokega registra do najnižjega v triolah v godalih (Svete, 2018, sl.) ...... 57 Slika 8.9 Izrazno močna melodična linija v 80. taktu, ki ponazarja tragično občutje storjenega zločina pri Ismeni (Svete, 2018, sl.) ...... 61 Slika 8.10 Akord (f, c, es, g) - predstavlja očetovsko figuro (Svete, 2018, sl.) ...... 63 Slika 8.11 Glavni tematski motiv opere (Svete, 2018, sl.) ...... 65 Slika 8.12 Začetna tema v 12. taktu bolj karikirno (Svete, 2018, sl.) ...... 66 Slika 8.13 Začetna tema v 16. taktu manj sarkastično (Svete, 2018, sl.) ...... 66 Slika 8.14 Glavna tema opere v instrumentalnem zaključku 1. dejanja, 2. scene (Svete, 2018, sl.) ...... 68 Slika 8.15 Motiv iskanja od 10. do 13. takta v primerjavi z motivom od 35. do 44. takta (Svete, 2018, sl.) ...... 69 Slika 8.16 Ismenin motiv v 2. sceni 1. dejanja (Svete, 2018, sl.) ...... 71 Slika 8.17 Motiv Ismene v 74. taktu 3. scene 1. dejanja (Svete, 2018, sl.) ...... 74 Slika 8.18 Motiv pri violinah v 14. taktu (Svete, 2018, sl.) ...... 75 Slika 8.19 Ostinatno ponavljajoči motiv začetka te scene od 43. takta naprej (Svete, 2018, sl.) ...... 76 Slika 8.20 Shematski prikaz poteka 2. scene, 3. dejanja ...... 79

VIII

Uporabljeni simboli in kratice v2 = velika sekunda v6 = velika seksta č4 = čista kvarta zv6 = zvečana seksta m2 = mala sekunda itd. = in tako dalje ipd. = in podobno npr. = na primer

1 UVOD

Tomaž Svete velja za vodilnega skladatelja opernih del v slovenskem prostoru. Poleg oper je skladatelj napisal tudi vrsto orkestralnih, vokalno-instrumentalnih, komornih, solističnih in zborovskih del. V svojih delih uporablja in kombinira različna kompozicijska načela. Tomaž Svete sam za svojo glasbo pravi, da ni zazrta v preteklost, saj pri svojem ustvarjanju vedno izhaja iz sedanjega trenutka. Sicer ne zanika tradicije, vendar ga vedno spremlja težnja po inovativnosti. Njegove skladbe se izvajajo na številnih festivalih sodobne glasbe in v prestižnih koncertnih dvoranah. Je tudi dobitnik večjega števila pomembnih nagrad.

Tomaž Svete pa ni samo skladatelj, ampak tudi dirigent in izvrsten pedagog. Kar se dirigiranja tiče, je vodil v glavnem orkestre in ansamble, ki so izvajali njegova dela. Od leta 1995 poučuje na Pedagoški fakulteti v Mariboru. V okviru Fulbrightovega izmenjevalnega programa je deloval kot profesor kompozicije na University of Harford v ZDA. Predaval je tudi na Dunaju na konservatoriju Karl Prayner.

Magistrsko delo najprej obravnava življenje in delo skladatelja Tomaža Sveteta. V delu lahko zasledimo seznam glasbenih del skladatelja, napisanih do vključno leta 2018. Nato se naloga posveti predvsem opernim delom Tomaža Sveteta, s poudarkom na operi Antigona. Delo vsebuje tako vsebinsko kot tudi glasbeno analizo prej omenjene opere. V zaključnem delu lahko najdemo seznam oper drugih slovenskih skladateljev, napisanih do vključno leta 2017.

Magistrsko delo se torej osredotoča predvsem na skladateljeva operna dela in njegovo opero Antigona, ki je bila koncertno izvedena v okviru 33. slovenskih glasbenih dni, 18.4.2018, v Slovenski filharmoniji. Gre za filozofsko in humanistično opero v treh dejanjih, v kateri se je skladatelj vsebinsko in filozofsko oprl na staro grško dramatiko in humanizem. V tej operi je skladatelj nadgradil humanistično povednost svoje mednarodno nagrajene opere Kriton. Opera Antigona je tehtno delo z modernistično noto, v kateri se kažejo odmevi naše dobe. Gre za aktualno delo, zato se mi je zdelo vredno podrobnejše analize in obravnave.

2 NAMEN NALOGE

V magistrskem delu z naslovom Antigona: Opera skladatelja Tomaža Sveteta smo temo proučevali z naslednjimi nameni: • raziskati življenje in delo skladatelja Tomaža Sveteta, • podrobneje raziskati in opisati skladateljeva operna dela, • podrobneje analizirati skladateljevo opero Antigona ter • ugotoviti, kakšen je pomen opere Antigona za slovenski prostor.

Z magistrskim delom smo želeli s pomočjo različne literature ter lastne analize dela priti do dognanja in celostne slike o opernem prispevku Tomaža Sveteta. Delo je namenjeno vsakemu, ki bi želel v strnjeni obliki dobiti koristne in verodostojne podatke. Naloga je uporabna vsakemu, ki bi se želel poglobiti v delo Tomaža Sveteta in želel izvedeti več o aktualni operi Antigona.

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

Na podlagi pregleda in analize virov kot tudi lastne analize opere Antigona skuša magistrsko delo določiti vlogo in pomen opere Antigona ter skozi skladateljevo življenje predstaviti njegov način kompozicijskega ustvarjanja, s poudarkom na kompoziciji oper. Pred pisanjem magistrske naloge so bile zastavljene naslednje hipoteze: • Tomaž Svete ni samo skladatelj, ampak je aktiven tudi na drugih glasbenih področjih. • Tomaž Svete je skladatelj s širokim opusom del za skoraj vsa glasbena področja. • Vsa operna dela Tomaža Sveteta povezujejo skupne značilnosti: modernizem, humanizem in družbenokritična naravnanost. • Skladatelj je kljub modernističnim vzgibom v operi Antigona ohranil tudi tradicionalno zasnovo glasbe. • Antigona je opera z aktualno tematiko 21. stoletja.

4 METODOLOGIJA

4.1 Raziskovalne metode

Pri pisanju magistrskega dela so bile uporabljene naslednje raziskovalne metode: • deskriptivna metoda (s pomočjo literature in virov je bil predstavljen celostni pogled na delovanje Tomaža Sveteta, predstavljena je tudi opera Antigona in povzeta različna mnenja ob izvedbi prej omenjene opere), • komparativna metoda (dejstva so primerjana iz različnih virov in literature), • zgodovinska metoda (proučevanje življenja in preteklega dela skladatelja Tomaža Sveteta, proučevanje mita o Antigoni), • metoda analize in sinteze (analizirana je opera Antigona, podane so sklepne ugotovitve).

4.2 Uporabljeni viri

Pri raziskovanju za magistrsko delo so bili uporabljeni primarni viri (knjige, zborniki, članki v strokovnih in znanstvenih revijah, magistrska dela) in sekundarni viri (članki iz časnikov in članki kritikov, intervjuji). Iskanje virov je potekalo v različnih ustanovah: Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota, Univerzitetna knjižnica v Mariboru, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani ter Miklošičeva knjižnica - FPNM. Veliko je bilo spletnih virov.

5 TOMAŽ SVETE

5.1 Življenje in delo

Tomaž Svete se je rodil 29. januarja 1956 v Ljubljani. Njegova družina je bila izjemno humanistično razgledana. Njegov oče je bil pesnik in zato poznavalec literature. V otroštvu se je učil klavirja in že pisal svoje prve skladbe. V Ljubljani je obiskoval Osnovno šolo Toneta Tomšiča in Prežihovega Voranca. (Koter 2012, Mlakar 2011, str. 7)

Leta 1970 je Tomaž Svete začel obiskovati II. klasično gimnazijo. Vpisal se je tudi v nižjo glasbeno šolo, kjer je obiskoval pouk klavirja pri profesorju Janezu Lovšetu. Na srednji glasbeni šoli v Ljubljani je obiskoval oddelka za klavir in teoretične predmete. Leta 1974 je začel obiskovati študij muzikologije pri Dragotinu Cvetku na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na Akademiji za glasbo je študiral kompozicijo pri profesorju Danetu Škerlu (diplomiral leta 1980). Leta 1981 je na Akademiji za glasbo pri profesorju Antonu Nanutu diplomiral tudi iz dirigiranja. Po študiju je za kratek čas vodil pevski zbor Vinko Vodopivec, leta 1982 pa je deloval kot korepetitor v ljubljanski Operi. Nato je leta 1983 šolanje nadaljeval na Visoki šoli za glasbo in gledališko umetnost na Dunaju. Pri profesorju Friederichu Cerhi je nadaljeval študij kompozicije (diplomiral s posebno odliko, "con summa laude", leta 1986). Na Visoki šoli za glasbo in gledališko umetnost na Dunaju je leta 1988 diplomiral iz dirigiranja pri profesorjih Karlu Österreicherju in Otmarju Suitnerju. Leta 1985 in 1986 se je posvečal tudi študiju elektroakustične glasbe in operne korepeticije pri Dieterju Kaufmannu in Haraldu Goertzu. Med svojim študijem se je posvečal še številnim konjičkom, ki so pomembno vplivali na njegovo

6 ustvarjanje - od literature do likovne umetnosti, igralstva, plesa, petja in borilnih veščin. (Koter, 2012, str. 459; Mlakar, 2011, str. 7; Šutej Adamič, 2015)

Tomaž Svete se je posvečal tudi dirigiranju, vodil pa je v glavnem orkestre in ansamble, ki so izvajali njegova dela. Dirigiral je (Mlakar, 2011, str. 8; Svete, 2019): • orkestru Slovenske filharmonije (P. I. Čajkovski: Rokokojske variacije za violončelo in orkester op. 33, B. Smetana: Vltava iz simfonične pesnitve Moja domovina) leta 1984, • v letih 1988-1991 dirigent in umetniški vodja Singkreis Währing, dirigiral mnoge maše in oratorije (med drugim Mozartovo Credo Messe C-dur na Wiener Festwochen, leta 1990), • v Brahmsovi dvorani dunajskega Musikvereina (H. K. Gruber: Nebelsteinmusik in lastno delo Curriculum) leta 1990, • orkestru radia Brno z dunajskimi solisti in zboru Glasbene mladine Brno v cerkvi Marije Snežne v Pragi (T. Svete: Requiem) leta 1992, • v ljubljanskem Cankarjevem domu na koncertu praizvedb skladb sodobnih slovenskih skladateljev, posvečenih spominu na Huga Wolfa (T. Svete: Hommage a Hugo Wolf) leta 1992, • ansamblu za novo glasbo Salzburg (ŐENM) na festivalu Moravska jesen v Brnu leta 1993, • 11 instrumentalistom v Slovenski filharmoniji (T. Svete: Izomerizmi) leta 1995.

Od leta 1995 dalje poučuje na Pedagoški fakulteti Maribor. Od leta 2000 do 2007 je bil predstojnik oddelka za glasbo. Leta 2001 je bil izvoljen v naziv izrednega profesorja, leta 2006 pa v rednega profesorja za kompozicijo. Leta 1999 je v okviru Fulbrightovega izmenjevalnega programa deloval kot profesor kompozicije na University of Harford v Združenih državah Amerike. Na Dunaju je predaval kompozicijo na konservatoriju Karl Prayner (1988 do 1990). Skladbe Tomaža Sveteta se izvajajo na številnih festivalih sodobne glasbe (na primer v Opatiji, Zagrebu, na Slovenskih glasbenih dnevih v Ljubljani, Wien Modern, Internationale Ferienkurse Darnstadt, Steirischer Herbst,

Moravian Autumn, Festival sodobne mediteranske glasbe Middleburgh, Holland, Expan - Spittal an der Drau, Carinthischer Sommer) in pa v prestižnih koncertnih dvoranah, kot je na primer dunajski Musikverein, v Pragi, Parizu, na Tajvanu, v ZDA, Izraelu, Amsterdamu, Tirani. Tomaž Svete je tudi dobitnik večjega števila pomembnih nagrad, če naštejemo samo nekatere (Koter, 2012, str. 460; Mlakar, 2011, str. 9, 10; "Svete Tomaž", b.l.; Svete, 2019) : • Theodor-Körner-Preis (za opero Ugrabitev z Laudaškega jezera, na Dunaju leta 1992), • nagrada RTV Slovenija (za Requiem, leta 1993), • nagrada na kompozicijskem natečaju v Gorici (za kantato Sacrum Delirium, leta 1994), • bronasta in srebrna plaketa Univerze v Mariboru (leta 1998 in 2001), • nagrada na tekmovanju opernih del Johann-Joseph-Fux (za opero Kriton, v Gradcu leta 2000), • Glaserjeva listina mesta Maribor (leta 2002), • nominacija za nagrado Prešernovega sklada (za leto 2004), • nagrada Prešernovega sklada za "Koncert za dve violini in godala" ter operi "Ada" in "Antigona" (leta 2019).

Koncert za 2 violini in godalni orkester iz leta 2015 je del nagrade Prešernovega sklada. Delo je bilo napisano za Kijevsko kamerato, ki je delo sicer izvedla šele januarja 2019. Skladatelj ga je zasnoval v dveh stavkih in ga utemeljil na tradicionalno oblikovanih vzorcih. Prvi stavek je v sonatni obliki in skladatelj v njem poudari elemente destrukcije in dekompozicije. Drugi stavek ima močnejši ritmični pulz, ob kuncu skladbe pa so prisotne občuteno mehkejše plasti. V delu se kaže družbenopolitična angažiranost zaradi tragičnih dogodkov v Ukrajini. Ta občutja je skladatelj prelil v svoje delo, predvsem v drugi stavek, ki je bolj čustveno naravnan. V obliki variacij se vrstijo simfonični prizori, ki prehajajo tudi že na raven operne dramaturgije. Prvi stavek je antiteza, boj oziroma konflikt med različnimi temami in različnimi ustvarjalnimi

8 principi. Izrazite značilnosti so tudi gosta polifonija, preplet melodičnih linij, izrazit ekspresionizem v izrazu in močan ritmični pulz. (Krajnc, 2019)

Tomaž Svete v svojih delih uporablja in kombinira različna kompozicijska načela. Že od vsega začetka je sicer nagnjen k polifoniji. Doma se je večinoma vrtela ruska glasba, vsa ruska glasba pa je zaznamovana s kontrapunktom ali zanimivimi originalnimi harmoničnimi postopi. V času študija je ustvarjal še pod vplivom neoklasicizma, v dela pa je hkrati vključeval tudi folklorne elemente. Nato je prišel v stik z deli druge dunajske šole (po tečaju kompozicije pri Witoldu Lutoslawskem), sledilo je obdobje iskanja lastnega izraza. V skladbi za orkester L'amor sur mar (1987) lahko zasledimo že značilnosti ploskovne kompozicijske tehnike, ki je značilna za tretjo dunajsko šolo. Prej omenjena skladba je čutno delo, v strukturi in harmonijah pa se naslanja na Messiaena. Godalni trio (iz leta 1989) nekoliko spominja na godalne kvartete Elliotta Carterja, pri čemer po skladateljevih besedah ni šlo za neposreden vpliv, saj se je s Carterjevimi deli seznanil med svojim bivanjem v Ameriki. V opusu skladatelja Tomaža Sveteta lahko zasledimo elektroakustična dela, skladbe za glasbeno gledališče, naslanjanje na aleatoriko, nekaj serialnega načina komponiranja ter elemente mikrotonalne glasbe. Njegova najbolj prepoznavna dela so predvsem operne in simfonične skladbe. Zanje so značilni ekspresivna melodična linija, barvita harmonija in svojevrsten način orkestriranja. Pri svojem komponiranju skladatelj uporablja tudi prvine postmodernizma (zasledimo jih na primer v operi Kralj Malhus ), vključuje zlati rez ( Minnelieder za bariton in klavir) ter teorijo fraktalov, ki sloni na geometričnih konstruktih ( Formes fractales za kljunasto flavto, violino in klavir). V delih ga navdihujejo ljudska glasbena dediščina tako svetovnih kot domačih (istrska glasba) kultur, filozofija, srednjeveška perzijska lirika in ezoterična literatura. (Koter, 2012, str. 460, 461; Krajnc, 2019; O'Loughlin, 2000, str. 323)

Najpomembnejše mesto v njegovem ustvarjanju zavzamejo vokalno-instrumentalna dela, od opere in oratorija do drugih vokalno-instrumentalnih ciklov. Človeški glas skladatelja zanima predvsem zaradi humanističnega načela, saj je le-to najpopolnejše

9 uresničeno v obliki povezave literarnega besedila in glasbe. Tomaž Svete za svojo glasbo pravi, da zagotovo ni zazrta v preteklost, ampak da pri ustvarjanju vedno izhaja iz sedanjega trenutka. Ne zanika tradicije, ga pa neprestano spremlja težnja po inovativnosti. Inovativni princip je v skladateljevem ustvarjanju torej vedno prisoten. Poleg ukvarjanja z elektroakustično glasbo, improvizacijo in spektralno glasbo se je posvetil tudi ezoterični kompozicijski tehniki Josefa Matthiasa Hauerja. V svoja dela pa Tomaž Svete vključuje tudi vsa dognanja s področja psihoakustike, klinične psihologije in naravoslovnih znanosti. (Jaklič, 2016)

Tomaž Svete sam zase pravi, da je sprva želel biti pesnik, nato koncertni pianist, dokler ni opravil sprejemnega izpita za kompozicijo in v tej združil obe nadarjenosti - literarno in glasbeno. Poetičnost je skladatelju blizu, kar je v nasprotju s teorijami, ki so želele njegovo glasbo uvrstiti med racionalno oziroma serialno. Sam zase skladatelj pravi, da je bil v serialni fazi kakšno leto dni, torej je zanj bila to bolj kot ne prehodna faza. Potem pa se je močno odvrnil od dodekafone in serialne smeri. Začel je pod vplivom slovenske folklore in neoklasicizma, potem pa je kmalu prešel v ekspresionizem. Na Dunaju sta ga sicer najbolj nagovorila dodekafonija in serialnost, vendar je potem hitro prišel iz te razvojne faze do soočenja s samim seboj, tako da se je od teh umetnih pristopov in slogov oddaljil. Kot sam pravi, ima njegova glasba večkrat tudi religiozno ozadje. O duhovnih dimenzijah njegovih skladb pričajo naslovi: Gotska okna, Sonata za klavir (s stavki Antiteza, Glasba zvezd - glasba tujih svetov, Glasba voda, Glasba ledenomrzlih rož, Kužno znamenje s podnaslovom Križev pot), Magic cyrcles, De profundis, Requiem, Mystics za dve harfi, Sacrum delirium itd.). Skladatelj meni, da je vsak umetnik že sam po sebi naravnan religiozno. Sam zase pravi, da je humanist in če besedo humanist jemljemo dobesedno, ta sama od sebe preide v religijo. Pravi, da kompozicijo gledati samo skozi vidik kompozicijske tehnike in sredstev je veliko premalo, potrebna je še višja dimenzija. (Gantar, 2016)

5.2 Pregled skladateljevih del

V delih Tomaža Sveteta lahko najdemo različne skupne komponente: humanistično naravnanost, težnjo za individualnim izrazom ter družbenokritično usmeritev. Opera je sicer stalnica v ustvarjanju Tomaža Sveteta, v čemer se kaže posebna nagnjenost do literature oziroma težnja k dramskemu izražanju. V zadnjih letih pa je zasnoval več koncertantnih del virtuoznega značaja. (Krajnc, 2019)

5.2.1 Orkestralna glasba

• Passacaglia za orkester (1977) • Scherzando za mali instrumentalni ansambel (1977) • Zrcalo sveta programska glasba - variacije za trobento in godala (1977) • Prekmurska suita za godala (1978) • Simfonietta za orkester (1979) • Poj mi, poj mi droubna ftica za žveglo in komorni orkester (1983) • Suita za orkester (1985) • L'amôr sul mar za orkester (1987) • Gothische Fenster za komorni orkester (1989) • Gotska okna za komorni orkester (1989, natis 2004) • Divertimento za orkester (1990) • Bagdad concerto za klavir in orkester (1994) • Pasticcio (Improvizacija) za komorni orkester (1994) • Concert de la Nuit za violino, kontrabas, harfo in veliki orkester (1996) • Musique concertante en Re za klavir in orkester (1998) • Golden Simphony za sopran, mezzosopran, zbor in veliki orkester (2001) • Druga Simfonija (Egipčanska ) za godalni orkester (2010) • First simphony za veliki orkester, sopran, mezzosopran in zbor (1994 - 2011) • Koncert za violo in orkester (2012)

• Deux mouvements za violino solo, tolkala in godalni orkester (2012) • Koncert za violino in orkester (2013) • Danzas y Canciones del Fuego za trobento solo in pihalni orkester (2013) • Double concert za dve violini in godalni orkester (2015) • Le jardin oublié za orkester (2018)

5.2.2 Operna glasba

• Kralj Malhus (1980) • Ugrabitev z Laudaškega jezera (komorna opera 1993, radiofonska opera 1994, velika opera 1997) • Pesnik in upornik (1996) • Kriton (2000) • Pierrot et Pierrette (2006) • Granatno jabolko (2009) • Apologija (2010) • Junak našega časa (2015) • Ada (2017) • Antigona (2008-2018)

5.2.3 Vokalno - instrumentalna glasba

• Zvezde za mezzosopran, violino, oboo in fagot (1976) • Duša je od tebe bolna za mezzosopran in klavir (1976) • Hrepenenje za mezzosopran in klavir (1976) • Tiha pesem za tenor in klavir (1976) • Topol samujoč za bariton in klavir (1976) • Prva pomlad za ženski zbor, klarinet v B in 2 rogova (1977)

• Balada za moški oktet, mezzosopran, flavto, klarinet v A, rog in violončelo (1977) • Nočna rosa za mezzosopran in pihalni trio (1977) • Metamorfoza za moški oktet, violino, oboo, rog in violončelo (1978) • 2 pesmi za 2 otroška glasova in violino Nini in Katji (1983) • Srednjeveške balade za basbariton in klavir (1983) • Tri pesmi na besedila Gustava Januša za basbariton in klavir (1984) • Minnelieder za bariton in klavir (1989) • Hommage a Hugo Wolf za sopran in instrumentalni ansambel (1990) • Requiem (1991) • De profundis za sopran in klavir (1991) • Ein komplizierter Engel za sopran, godalni kvartet in harfo (1991) • Die Klage des Orpheus za sopran, flavto, klarinet, violino, mandolino in 2 kitari (1992) • Di Klage des Orpheus za sopran, flavto, oboo, klarinet in harfo (1992) • Sacrum delirium (1994) • Evocazione za sopran in komorni ansambel (1995, natisnjeno 1999) • Candor est lucis aeternae za sopran in instrumentalni ansambel (2001), poleg tega verzija za angleški rog in instrumentalni ansambel, • Kolleritsch Lieder za sopran, alt, tenor, bariton in klavir (2001-2003) • Echoes za sopran, flavto, klarinet in kontrabas (2002) • The Lord of Tears za sopran, violo da gamba in čembalo (2003) • Kolleritsch Lieder za sopran in klavir (2004) • Credo za zbor in orkester (2005) • Upor za vokalni kvartet (2007) • Moro lasso za vokalni kvintet (2013) • Zwei Lieder za sopran in orgle (2014) • Les Cris d'un Bouffon za saksofon in vokalni kvintet (2015) • Evangelij bližine za recitatorja in tolkalca (2017)

5.2.4 Komorna glasba

• Scherzo za dve violini (1976) • Gozdna za pihalni kvartet (1976) • Uspavanka za godalni kvartet (1976) • Serenada za pihalni kvartet (1977) • Elegija za rog in godalni trio (1977) • Rapsodija za pozavno solo, klarinet, trobento in kontrafagot (1977) • Scherzo za violino, klarinet v B, rog in fagot (1977) • Scherzo za violino, klarinet, violončelo, fagot in pavke (1977) • Vizija za klarinet solo, trobento, rog in pozavno (1977) • Sonatina za trobento in klavir (1979) • Sonata in modo antico za fagot in klavir (1979) • Concertino za violončelo in pet instrumentov (1984) • Miniature za kontrabas in klavir (1983) • Godalni trio (1985, natis 1988) • Fünf Stücke za tolkala in godalni kvartet (1986) • Ludus Rusticalis za violino in klavir (1987) • Hefaistos za violino in klavir (1988, natisnjeno 1991) • Wie ein Hauch za kljunasto flavto (1989) • Formes fractales za altovsko kljunasto flavto, violino in klavir (1989) • Curriculum za dva klavirja, klarinet, kontrabas in tolkala (1990) • Objet trouve...... perdu za harfo, mandolino in kitaro (1990) • Quartettino d'archi (1992) • Isomerisms za dva ansambla, klavir, tolkalca in pozavno (1993) • Sonata solaris za violončelo in klavir (1994) • Rappresentazione sacra za kontrabas in kvartet flavt (1994, natis 2003) • Dyphtongue za kvartet saksofonov (1996, natis 1999) • Mystics za dve harfi (1999)

• Anaxagoras za violino, fagot in klavir (2001, natis 2005) • Infelix ego za flavto in klavirski trio (2002) • La preghiera di Savonarola za violončelo in klavir (2003) • Il Cantici dei Angeli za godalni kvartet (2004) • Terra mobilis za instrumentalni ansambel (2005) • Rosace za violino in klavir (2007) • Lilium pedibus detrue za klarinet, saksofon, kitaro in klavir (2009) • Arc-en-ciel za klarinet, dve violini, violo in violončelo (2011) • Les Anges Obscurs za klarinet, violončelo in klavir (2012) • Tristesses de la Lune za pihalni kvintet (2013) • L'apres midi d'un Grillon za violino, violončelo in kitaro (2014) • Nuances za francoski rog in pozavno (2015)

5.2.5 Solistična glasba

• Uspavanka za klavir (1976) • Addagio sostenuto za klavir (1976) • Gozdna za klavir (1976) • Preludij za klavir (1980) • Skladbe za klavir (1985) • Orgelstűck (1986) • Klavirska sonata (1992) • Hommage a Slavko Osterc za klavir (1994) • Musiques nuptiales za klavir (1994) • Isomerisms za tolkala (1998, natisnjeno 2002) • Magic cyrcles za klavir (1999) • Druga sonata za klavir (2004) • Partita za violino solo (2009) • Exclamations za saksofon (2011)

• L'oiseau et la rose za violino solo (2014) • Partita za violino solo (2016) • Six sonatas za violino solo (delo je še v nastajanju, 1. sonata "Variationen über kein Thema" leta 2016, 2. sonata "Silhouettes") • Croquis za violino solo (2018)

5.2.6 Zborovska glasba

• Srnica za dekliški zbor (1976) • Belokranjska za mešani zbor (1976) • Japonski motiv za mešani zbor (1976) • Zvezde žarijo za mešani zbor (1976) • Zjutraj za otroški zbor in klavir (1976) • Venci beili za moški zbor (1980) • O, le mamka vi, vi za moški zbor (1980) • Za njo ko riba za vodo za moški zbor (1981) • Tišina za dekliški zbor (1986) • Hernstkarte Ősterreich 86 za dva mešana zbora (1987) • Stabat mater za moški zbor (1992) • Pesmi o letnih časih za otroški zbor (2002)

6 OPERNA DELA TOMAŽA SVETETA

Tomaž Svete je avtor raznovrstnega opusa del, v katerem je tudi 10 oper. V več kot treh desetletjih ustvarjanja se je uveljavil kot najbolj prepoznaven in muzikalno najtehtnejši sodobni ustvarjalec slovenske operne glasbe. (Krajnc, 2019)

6.1 Kralj Malhus

Kralj Malhus je prva opera skladatelja Tomaža Sveteta, ki je nastala že leta 1980 , premiera opere pa je bila na RTV Ljubljana leta 1983 . Gre za televizijsko, komorno opero , ki traja 25 minut. Libreto je napisal skladatelj sam. Opera je spisana za bariton, tri tenorje, baletni ansambel in komorni orkester. Skladatelj jo je napisal za svoje diplomsko delo. Nastala je na podlagi novele Ivana Cankarja , zgodba opere pa govori o kralju Malhusu, ki neuspešno prepove ljubezen v celotnem kraljestvu. Novelo Ivana Cankarja je za uglasbitev skladatelju predlagal njegov oče. Na televiziji so komorno opero zaradi pomanjkanja tovrstnih kompozicij sprejeli z velikim navdušenjem, na to pa je vplivala tudi njena ekonomičnost. (Mlakar, 2011, str. 21, 22)

Kratek povzetek opere predstavljam v nadaljevanju. Kralj na cesti išče ljubezenske dogodivščine in želi vedeti, kako ga drugi vidijo kot človeka. Zaljubi se v Mileno in jo želi pripeljati na dvor, vendar ta pobegne s svojim ljubimcem Milanom. Kralj se spremeni, zave se, da je sam, zato prepove ljudstvu vso ljubezen, kdor pa tega ne upošteva, je obešen. Kraljeva prepoved je seveda neuspešna, zato vpraša svojega ministra Sulfurija, zakaj njegovega ukaza ne upoštevajo. Minister manipulira s kraljem in ga uporablja kot instrument za zatiranje. Ljubezen med Mileno in Milanom postane simbol politične

17 anarhije, saj je njuna ljubezen prepovedana. Kralj pa je prav tako kot zaljubljenca žrtev, njegovo ljubezensko razočaranje je namreč zlorabljeno, zato da požene kolesje zatiranja. (Wiesmann, 1992, str. 240, 241)

Dirigent in takratni docent na akademiji Milivoj Šurbek je opero dobil v program operne šole ljubljanske akademije, vendar se mu je zdela prepomembna in se je odločil, da se jo posname kot televizijsko opero. V tem primeru gre za drugo slovensko televizijsko opero v zgodovini. Glede na odmevnost je skladatelj pričakoval, da bo dobil kakšno naročilo Slovenske filharmonije ali ljubljanske Opere, vendar se to ni zgodilo, zato je odšel na Dunaj, saj je iskal okolje, ki bi mu ponudilo več priložnosti. (Forstnerič Hajnšek, 2000, str. 42, 43)

V operi lahko zasledimo sonatno obliko . Opera ima tri scene, prva je napisana v prosti obliki, kot ekspozicija, druga scena je instrumentalni stavek z baletno vsebino, torej izpeljava, in tretja scena je vsaj nakazano repriza. Za opero je značilna tudi strogost instrumentalnega sestava in je nasprotje spevni melodiki, redko ariozna in pogosto teži k deklamaciji. V dialogih kralja in ministra izstopa besedilo. Ljubezenska zgodba med Mileno in Milanom je prikazana kot balet. Resnično substanco dela pa vsebuje instrumentalni stavek. (Wiesmann, 1992, str. 239, 240)

6.2 Ugrabitev z Laudaškega jezera

Opera je napisana za komorno zasedbo. Radio je izvedbo opere v Ljubljani posnel in se na podlagi posnetka odločili za predelavo v radiofonsko opero . Za tem je bila opera leta 1994 poslana na Grand Prix Italia v Torino, kjer sicer ni osvojila nagrade, vendar so bili odmevi izredno pozitivni. Po naročilu avstrijske Austromechane je skladatelj opero predelal za veliko zasedbo, vendar v taki obliki še ni bila izvedena. (Forstnerič Hajnšek, 2000, str. 42, 43)

Krstna izvedba opere v Sloveniji je bila 4. decembra 1993 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma. Za glasbo, besedilo, sceno, režijo in dirigiranje je poskrbel skladatelj sam. Dolžina dela je slabi dve uri, glasba pa je spisana za sedemčlanski instrumentalni ansambel in tri pevske soliste . Opera je nastala neposredno po desetdnevni vojni v Sloveniji. Navdih je skladatelj črpal iz starih avstrijskih zgodb o zlobnem kralju, čarovnici Kranawithi, velikanu Erli in vili Plavolaski. V operi sta kritizirana politična brezbrižnost ter dvojnost odnosov med oblastniki in po svobodi hrepenečimi posamezniki. Tako se v operi mešata pravljičnost in politična vsakdanjost. V besedilu najdemo tudi odlomke iz perzijske lirike, citate iz alternativne literature, ezoterično literaturo, astrologijo in cerkveno zapuščino. (Menart, 1993; Mihelčič, 1993)

6.3 Pesnik in upornik

Opera Pesnik in upornik obravnava tragično usodo Franceta Balantiča in pa usodno razklanost lastnega naroda . Tomaž Svete pravi, da ga je osebno pretresla tragična življenjska izkušnja našega pesnika Franceta Balantiča, skladatelj pa se je že sam označil za "advokata prezrtih, zaničevanih, neupoštevanih in preganjanih umetnikov". (Bratož, 2017; Forstnerič Hajnšek, 2017)

Gre za opero grozljivko v petih slikah , katere besedilo je napisal skladatelj sam. V besedilu opere lahko zasledimo tudi verze Franceta Balantiča . Opera je nastala leta 1996, premiero opere pa je izvedel ansambel Opere in baleta SNG Maribor 23. maja 2003. Premiero opere je dirigiral Simon Robinson, režiser pa je bil Karpo Godina. Opera je bila izvedena v Veliki dvorani Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. Napisana je za dva soprana (Mati in Angel smrti), mezzosopran (Skrb), tri tenorje (Francesco, Satan in Cesar), dva baritona (Svečenik in Evangelist), tri base (Upornik, Oče in Pesnik), komentatorja, zbor, baletni ansambel, veliki orkester in tonski trak. Opera traja uro in deset minut. Še vedno je nekoliko tradicionalna, ampak skladatelj v njej že išče nove rešitve, zlasti v dramaturgiji. Glasba je sodobna, vendar hkrati ne pretirano avantgardna. Navezuje se na princip glasbenega realizma, pomembno vlogo

19 pa imajo recitativi. (STA, 2003; Slovensko narodno gledališče (Maribor). Opera in balet, 2003, str. 3-5)

Prva scena nosi naslov "Doma" in prikazuje Francesca, kako pesni ob soju petrolejke. Dobi vizijo. Scena kaže socialno podobo povprečne slovenske družine v predvojnem času. Je aluzija na Kočevski rog. Druga scena nosi naslov "Inferno". Francesco se nahaja v koncentracijskem taborišču. Pojavi se Satan, ki mu ponudi kupčijo: "Ti mi pokloniš svojo dušo, jaz ti poklonim usodo zmagovalca." Francesco ga zavrne in Satan izgine. V tej sceni je skladatelj prikazal svojo svobodno verzijo Fausta. Tretja scena z naslovom "Črna maša" prikazuje vizijo s štirimi jezdeci apokalipse. Pojavlja se problem ameriške demokracije (Cia, Busheva aliansa). V četrti sceni z naslovom "Pesnikova smrt" se Francesco znajde na grobu neznanega pesnika. Preko groba se začnejo plaziti mravlje, na levi rdeče (ki prikazujejo pesnike in upornike, anarhiste), na desni pa črne (prikazujejo oblastnike, hlapce režima). Prične se bitka. Satan uživa v predstavi po svojem scenariju. Poezija leži globoko v breznu in njen Rešitelj ji mora izruvati glogov kol iz srca. Satan se domisli, da bi izbrali žrtev, pesnika Francesca. Njegov nasprotnik v dvoboju bo hlapec režima. Francesco umre. V četrti sceni gre za nadaljevanje Balantičeve zgodbe. Gre za splošen fenomen pesništva in uporništva - mnogo pesnikov je v zgodovini zelo hitro in tragično umrlo. Peta scena nosi naslov "Vnebovzetje" . Prikazuje oblegano postojanko in udarce granat. Na koncu, ob zadnjem udarcu granate, se celo prizorišče razsvetli in v obrazu obešenega Kristusa se da prepoznati Francescov obraz. Zadnja scena je zopet biografska - Balantič je zgorel v oblegani postojanki v Grahovem. (Slovensko narodno gledališče (Maribor). Opera in balet, 2003, str. 8, 38, 39)

6.4 Kriton

Opera Kriton ima dve dejanji ter traja uro in pol. Gre za filozofski tip opere in za komorno opero , ki pa presega okvire svoje zvrsti. Primerna je namreč tako za mali kot tudi za velik oder. Zasedba orkestra je velika, opera pa je napisana za bariton (Sokrat),

20 tenor (Kriton), alt (Ksantipo), tri soprane (predstavljajo državne zakone in pravila človeškega obnašanja) in zbor. Zbor ima pomembno vlogo , saj daje operi tudi značilnosti oratorijske opere. V orkestru ne igrajo violine, zato ima orkester temnejši zvok . Kriton je tragedija in zavzeto čustveno sledi Platonovemu besedilu, hkrati pa si zastavlja vprašanja o zvestobi do etičnih načel. (Rashid, 2000, str. 21)

V operi se kažeta še dve dimenziji. Čeprav operi daje osnovo filozofija , je pomemben tudi konec opere, ko Sokrat Kritonu svetuje, naj ravna tako, kot ga bo vodil bog. V tem se kaže religiozna dimenzija opere. Druga prej omenjena dimenzija je Sokratov pedagoški eros. Skladatelj sam pravi, da se v človeku skriva vsaj deset različnih obrazov. (Zlobec, 2003, str. 7)

Za opero Kriton je skladatelj Tomaž Svete prejel 1. nagrado na mednarodnem tekmovanju opernih del Johann Joseph Fux v Gradcu leta 2000. Avstrijska kritika je opero označila kot vrh avantgardnega festivala Štajerska pomlad. Skladatelj je ob povratku iz Avstrije doživljal stiske, ker vodstvo različnih institucij ni bilo pripravljeno izvesti njegovih del, zato je začel prebirati Platona, predvsem tiste dele, ki se vežejo na Sokratovo smrt. S Sokratovo usodo se je skladatelj poistovetil, z branjem filozofskih tekstov pa se je reševal iz psihološke krize. Zaželel si je napisati spiritualno opero, za dušo, takšno opero, ki ne bo odvisna ne od opernih institucij ne od dirigentov, pevcev ipd. Ko je Tomaž Svete začel komponirati, je v tistem času bil objavljen razpis v Gradcu. Navdušenje v Gradcu je privedlo do tega, da je bila leta 2003 opera Kriton izvedena tudi na slovenskih tleh v okviru Slovenskih glasbenih dni. (Forstnerič Hajnšek, 2000, str. 42, 43; Jaklič, 2016)

Premiera opere je bila 15. oktobra 2000 v teatru Pallais v okviru Štajerske jeseni, in sicer v Gradcu. Nagrada Johann Joseph Fux je namreč zagotovila izvedbo opere in tri ponovitve. Slednje so se zvrstile 16., 25. in 27. oktobra 2000. (Rashid, 2000, str. 21)

Slovensko premiero opere je dirigiral Wolgang Schmid, izvedena pa je bila s Simfoniki in Komornim zborom RTV Slovenija ter s šestimi vokalnimi solisti.

6.5 Pierrot et Pierrette

Pierrot et Pierrette je komorna opera v treh dejanjih, ki jo je Tomaž Svete napisal leta 2006 po dogovoru s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem. Premiera opere je bila 27. septembra 2007 v SNG Maribor , dirigiral je Simon Robinson. Libreto opere je nastal po istoimenski drami Slavka Gruma . Za svojo opero skladatelj sam pravi, da gre za nov poizkus v smeri ustvarjanja komorne opere. Pri tem je svoj navdih črpal iz odrske intime. Zgodba opere nas opozarja na to, da smo vsi ljudje lutke usode in ostalih mehanizmov današnjega vsakdana. Konec opere je tragičen. (SKGG, 2007)

Prvo dejanje nosi naslov "Pokrajina Pierrette". V njem se predstavi Pierrot, kipar, ki hoče oditi v svet. S Pierrete se ljubita, kot dva otroka med rožami in si izpovedujeta svojo mladostno srečo. Pierrota pri njegovi nameri oditi v svet finančno podpira študent, ki si želi Pierrete. Pierrot na koncu odide, Pierrette pa vzdihne: "Pierrot, vse rožice sva pomorila ...". Drugo dejanje nosi naslov "Atelje Umetnika" , v katerem Pierrot ustvarja v Umetnikovem ateljeju. Umetnik se je usmilil Pierreta ter tako postal njegov oče in učitelj. Pierrot uspešno razstavlja, vendar se globoko v sebi počuti prazen in nesrečen. Študent, sedaj zdravnik, ga nagovarja k hedonističnemu uživanju. Pierrot portretira grofico d'Oraine, zapleteta se in Pierrot zapusti Umetnika. Grofica pa si je poželela le Pierrotovega telesa, zato ga je pahnila nazaj v revščino. V tretjem dejanju, ki nosi naslov "Umetnikova soba", Umetnik zaradi izgube svojega učenca doživlja notranji pekel. Pierrot se obupan vrne k njemu, Umetnik pa ga spomni na Pierreto. Naroči mu naj jo poišče, vendar Pierrete ni treba iskati, saj je sama izčrpana prišla z malo Pierretto. Ko pride še Zdravnik, ga Pierreta spozna in pove, da je oče njenega otroka. Zdravnik se roga nekdanjemu Pierrotovemu hrepenenju, zato Pierrot plane nanj z nožem, vmes pa skoči Pierrette, ki mrtva pade na tla. Umetnik se žrtvuje in prevzame krivdo nase, Pierrot pa postane oče nebogljenemu otroku. (SKGG, 2007)

6.6 Granatno jabolko

Gre za pravljično opero v sedmih slikah , katere libreto je napisal skladatelj sam po treh pravljičnih motivih. Napisal jo je leta 2009 , premiera opere pa je bila v SNG Maribor 15. oktobra 2013 . Dirigiral je Simon Robinson. S svojo domišljijo in pripovednostjo je opera namenjena vsem generacijam, cilja pa predvsem na mlajšo publiko , ki se s kompleksnostjo opere šele spoznava. Posebnost praizvedbe opere je bila, da je bila sodobno zasnovana, saj je zaradi odrske bližine in komunikacije med izvajalci in občinstvom doživetje psiholoških transformacij zavesti in zavedanje temeljnih bivanjskih problemov pristnejše. Izvedba opere je bila opremljena z vizualnimi in zvočnimi efekti. (SiGledal, 2013; Virc, 2013)

Zgodba opere se dogaja v deželi nedaleč od nas. Princ je kljub vsemu bogastvu, ki mu je na voljo, še vedno otožen, zato kralj pokliče čarovnico, da bi iz sina pregnala žalost. Kmalu zatem se na dvoru prikažejo tri skrivnostne žene, ki princu prinesejo tri vrče s čarobno vodo. En sam požirek te vode bi princa že ozdravil. Vendar princ vodo zavrne, čarovnica pa zato nanj prikliče prekletstvo, ki ga lahko izniči samo ljubezen najimenitnejše princese. Princ se odpravi na potovanje. Utrujen se usede pod drevo z granatnimi jabolki. Še preden je lahko utrgal sadež, se je drevo oglasilo: "Utrgati se ne dam, dokler mi ne odgovoriš na vprašanje, kaj je vzrok za nastanek sveta!" Princ odgovora ni poznal, drevo pa mu je odgovorilo, da v tem primeru princesa iz granatnega jabolka ne bo šla z njim na pot. Ko mu drevo že tretjič zastavi isto vprašanje, princ pomisli na princeso, zato odgovori, da je vzrok za nastanek sveta ljubezen. Drevo je zadovoljno z odgovorom in princu ponudi granatno jabolko. Iz jabolka se ob prinčevem dotiku rodi najimenitnejša princesa. V princu je princesa prepoznala svojega rešitelja, mu izpovedala ljubezen in podarila ključ, ki odpira vrata njegovega srca. Čarovnica je princu sledila, zato sta morala princ in princesa pred njo zbežati v puščavo. Naposled sta prispela do železnih vrat, za katerimi se je vila cesta in visoka drevesa. Princ se je nenadoma spomnil, da ima pri sebi ključ, ki mu ga je podarila princesa, in odpre vrata. Ko je princ odprl vrata, je čarovnica izginila, z njo pa

23 tudi princesa. Princ nazadnje spozna, da mu je princesa pomagala najti resnično ljubezen v sebi. Od sreče se je zasmejal, na obzorju pa je posijalo sonce. (SiGledal, 2013; Virc, 2013)

6.7 Apologija

Je Svetetova opera, nastala leta 2010. Gre za filozofsko opero in je dvojček operi Kriton . Ukvarja se z usodo Sokrata, začetnika filozofije, skozi vidik humanizma. Opera še ni bila izvedena. (Jaklič, 2016; Forstnerič Hajnšek, 2017)

Libreto opere je napisal skladatelj sam, opera pa je napisana za basbariton, zbor tožnikov, zbor sodnikov in orkester (52 instrumentalistov). Skladatelj je opero Apologija začel pisati po tem, ko njegove opere Antigona niso izvedli. Leta 2009 se je Tomaž Svete namreč odzval na razpis Ljubljanske opere in baleta, vendar ni uspel. Kasneje se je z isto institucijo dogovoril za izvedbo dvojčka Apologija-Kriton. Kljub obljubam o izvedbi opere do nje še danes ni prišlo. Opera Apologija je sicer nastala kasneje od opere Kriton, vendar je Apologija na nek način uvertura v Kriton . Zgodba se odvija okoli Sokrata, ki med obtoževanjem poskuša razložiti zmoto. Postavlja vprašanja, tožnik pa odgovarja samo z da in ne. Vmešata se tudi zbora sodnikov in tožnikov. V prvi sceni drugega akta je Sokrat spoznan za krivega, vendar ni še obsojen na smrt, zato v tem duhu argumentira svoj zagovor. V epilogu je Sokrat že obsojen na smrt in se poslavlja od sodnikov, tožnikov in življenja. (Mlakar, 2011)

6.8 Junak našega časa

Je komorna opera , napisana za Slovensko komorno glasbeno gledališče. Libreto je napisal skladatelj sam, nastal pa je po motivih drame "Kartoteka" Tadeusza Rożewicza . Druga scena ima asociacije na literarno delo Junak našega časa Lermontova . Skladatelj je v libretu še bolj poudaril ironijo, prefinjen humor in pa družbenokritični sarkazem.

Besedilo je sicer suho, brezčutno in namenoma togo. Opera je napisana za tenor (Junak), sopran (Tajnica, Mož s klobukom, Prvi starec), mezzosopran (Ljubica, Mož s kučmo, Drugi starec in pa Mati, Olga, Žena) ter bariton (Oče, Grušnicki, Reporter in pa Puppy, človek-pes, Tretji starec). Premiera opere je bila 27. novembra 2015 v Stari mestni elektrarni (Ljubljana). Ponovitve predstave so se zvrstile 18. 12. 2015 v SNG Maribor, 6. 1. 2016 v SNG Opera in balet Ljubljana in 8. 1. 2016 v Anton Podbevšek Teater v Novem mestu. Opera je sodobna, abstraktna, z močnim filozofskim in družbeno-kritičnim sporočilom. V njej najdemo nekaj recitativov in nekaj ritmizacije govora. V zadnji sceni, ko se odnos ohlaja, je v operi manj arioza in več recitativa. Na nekaterih mestih je glasba ekspresivna, hkrati pa skladatelj uporablja nekoliko odtujeni slog, recitative, deklamacijo in tonske afekte. Opera na nekaterih mestih prehaja že v neoklasicistično jasnost. Zasledimo lahko tudi prvine drugih glasbenih zvrsti (plesna glasba, jazzovske harmonije ipd.). Režija opere (v rokah Kaje Tokuhisa) je v kritikah opisana kot asketska in stilizirana, predstava pa naj bi bila dovolj usklajena in nedvomno uspešna. (SKGG, 2015; Smrekar, 2016)

6.9 Ada

Premiera opere je bila 24. oktobra 2017 v SNG Opera in balet Ljubljana . Ponovitvi sta se zvrstili 27.10. 2017 in 3.11.2017. Premiero je dirigiral Simon Dvoršak, izvedlo pa jo je Slovensko komorno glasbeno gledališče. Ada je komorna opera . (SKGG, 2017)

Libreto za opero Ada je napisal Ivo Svetina. V operi se odvija zgodba o slovenski pesnici Adi Škerl, ki je prva na Slovenskem pisala intimistično poezijo, vendar je bila prezrta. Zanjo je edino poezija predstavljala svobodo. Potreba po izpovedi čustev je zanjo postala tako močna, da so pesmi postale smisel njenega življenja. Hkrati pa se je Ada Škerl znašla v sistemu, ki je bil do nje izrazito odklonilen. Dogajanje v operi je torej postavljeno v čas, ko je Adi Škerl kljub socialistični cenzuri uspelo izdati zbirko liričnih pesmi. Cenzura je dušila ustvarjanje krhke pesnice. Tedanja kritika je bila do njene zbirke izredno ostra, očitali so ji, da je brezidejna in dekadentna. Njen način pisanja

25 namreč ni bil skladen z idejami tistega časa oziroma se ni ujemal s predstavami o pesništvu takratne oblasti. Oblast je pesnico potisnila v umetniško osamo, v kateri je potem morala vztrajati vse do svoje smrti. V operi se zvrsti vrsta likov, ki predstavljajo pomembnejše družbene plasti in tipe ljudi v njenem času. Marta, Adina najboljša prijateljica, je sicer dobra po duši, vendar je hkrati materialistična in pridobitniška. Vladimir je udbovski oficir, ki predstavlja takrat režimu najbolj zvest kader in ki izpolnjuje ukaze, ne glede na etična načela. Milan je študent medicine, ki Ade sicer ne razume popolnoma, vendar jo brezpogojno ljubi in ji stoji ob strani. Ado načenjajo vse zlobne kritike, dokončno pa jo zlomi ravno Milanova smrt. Mati predstavlja nižji sloj, iz katerega izhaja tudi Ada, vendar Ade prav tako kot ostali ne razume in se boji za njeno prihodnost. V operi se pojavi tudi urednik, za katerega lahko rečemo, da pooseblja Kreona - ljubil je Antigono, vendar jo je moral žrtvovati zaradi svojih načel in predstav o višjem cilju. V zadnji sceni se pojavi Sapfo, ki Ado pozove, naj se vrne med njene deklice in se strmoglavi s pečin. Lahko rečemo, da je Adina zgodba hkrati zgodba vseh umetnikov, ki jih duši sistem. (Bratož, 2017; Forstnerič Hajnšek, 2017)

Ada sodi med dela, tako kot opera Pesnik in upornik, ki predstavljajo problematiko zaničevanega, družbi nepriznanega umetnika. Umetnikom je odvzeta moč, da bi se lahko svobodno izražali s svojo besedo, da bi lahko ustvarjali svojo umetnost in bi bili za to tudi družbeno priznani. S tem problemom se je ukvarjal že slovenski pisatelj Ivan Cankar. V mnogih romanih se vidi ta njegov notranji boj. Šele v "Kurentu" iz leta 1909 pričenja svoj narod imeti rad tak, kakršen je, in pokaže skrb za njegovo nadaljnjo usodo. Da je do tega Cankar prišel, je bil potreben dolgotrajni razvojni proces, Adi Škerl pa takšna usoda ni bila dana. Napisala je dve pesniški zbirki, ki ju poznajo le redki intelektualci, običajnim ljudem pa je to ime še vedno neznano. (Krajnc, 2019)

Ivo Svetina je prikazal nekaj osnovnih premis v življenju Ade Škerl, ki so tudi odrsko razdelane. Na primer scena "Ada in urednik" - urednik ji je naklonjen, ceni njen talent in ji zaupa, da takšnega pesniškega talenta še nismo imeli, vendar ji očita tudi dekadentnost in da ne piše takšne vrste poezije, ki bi bila za tisti čas sprejemljiva.

Njena poezija je namenjena Milanu, Milan potem umre, ta prizor pa je v operi tudi izjemno pretresljiv. Tomaž Svete je imel na voljo pet instrumentov, vendar v nobeni sceni ne igra vseh pet. Če bi igralo vseh pet instrumentov, bi izvedba hitro postala enolična, skladatelju so bile pomembnejše barve, karakter in kombinacije instrumentov. (Krajnc, 2019)

7 MIT O ANTIGONI

Tema starogrške mitologije je bila na splošno zanimiva za raznolike evropske umetnike že od renesanse dalje. Avtorji so posegali po starogrški mitologiji zaradi filozofskega pomena zgodb, saj se v mitičnih zgodbah nahajajo spoznanja o položaju človeka v svetu. Avtorji navadno aktualizirajo mitološko zgodbo, posledično pa novonastala dela odražajo aktualne filozofske, moralne in svetovnonazorske predstave avtorja in obdobja, v katerem živi. Starogrški miti opisujejo splošne človekove situacije, različne možnosti samouresničitve, tragične poteze človeške eksistence, kar pa je aktualno v vseh dobah. V dramah starih Grkov lahko najdemo opise spopada človeka z božanskimi silami, soočenja z usodnimi preprekami v njegovem osebnem in družbenem obstoju. Uporaba starogrških mitov je postala splošno priljubljena predvsem v 19. stoletju, še posebej v književnosti, kjer so avtorji uporabljali mite za izražanje aktualnih nacionalnih in političnih problemov. (Jensterle - Doležal, 2004, str. 22-25)

Mit o Antigoni avtorje pritegne zaradi sugestivne zgodbe, v kateri se izražajo splošno veljavni problemi človeške eksistence. Poleg Antigone je samo še Sofoklov Ojdip podoben vir inspiracije za nova dela. Hkrati mit ponuja avtorjem različne možnosti interpretacije. Avtorji v lastnih interpretacijah mita uporabljajo nove znanstvene izsledke s področja psihologije, filozofije, antropologije itd. Slovanske interpretacije Antigone so navdihnile tudi politične razmere. Avtorji so z mitom o Antigoni posredno izražali družbene probleme, se spraševali o možnostih svobodne akcije, kar je bila velika dilema, ki je bila še posebej aktualna v socialističnih totalitarnih sistemih. (Jensterle - Doležal, 2004, str. 24-26)

Najbolj prepoznane upodobitve starogrških mitov so v dramah francoskega klasicizma v 17. stoletju - dela Corneilla, Racina in Moliera. Številne interpretacije mitov, ki so originalne in umetniško kvalitetne, se množično pojavijo tudi v dramah 20. stoletja. V glasbi in na splošno v operi pa se je zanimanje za starogrške in rimske motive pojavilo ob koncu 19. stoletja. Impresionisti so upodabljali predvsem Dioniza in Prometeja, neoklasicistični avtorji pa so raje upodabljali homerske like. (Jensterle - Doležal, 2004, str. 30, 31)

Antigona je tisti starogrški mit, ki je med drugim najbolj vplival na zgodovino evropske književnosti. Mit o Antigoni se je uporabljal tudi v glasbi - opere Josefa Myslivečka, Arturja Honnegerja, Carla Orffa, Iša Krejčija, Vladimirja Sommerja itd. Pisatelji so v zgodovini književnosti mnogokrat spreminjali mit o Antigoni. Leta 1776 je Alfieri snov Antigone razdelil na dve drami, in sicer na Polinejka in Antigono, napisani sta bili v obliki melodrame. Motiv Antigone in Polinejka v melodrami je uglasbil Mendelssohn. Hölderlin ga je prepesnil in oblikoval novo različico, njegovo delo pa je zopet uglasbil Carl Orff. (Jensterle - Doležal, 2004, str. 32, 33)

7.1 Carl Orff (1895-1982)

Carl Orff je prenovil glasbeni oder s tem, da je obravnaval glasbo, govor, gibanje in ples kot celoto. Ta koncept je Orff uporabljal za svoje celotno odrsko ustvarjanje. Uporabljal je preprostejše glasbene oblike (npr. ostinato, melizmatika, organum), vključeval je stare jezike in zmanjšal orkester na pretežno tolkala. V svojih delih je bil Orff arhaičen, pri tem se je izmikal vsem težnjam po modernem glasbenem gledališču. Njegovo delo "Carmina burana" je doseglo izjemen uspeh. Z deloma "Catulli Carmina" in "Il Trionfo di Afrodite" tvorijo skupaj triptihon Trionfi. Gre za nove oblike glasbenega gledališča, predloge zanje pa so grška, latinska in srednjeveška besedila. (Wörner, str. 245)

Carl Orff je opero z naslovom "Antigonae" napisal leta 1949. Pri 18. letih je v Münchnu obiskal glasbeno interpretacijo grške tragedije, Straussovo Elektro, kar je vplivalo na

29 njegovo uporabo antičnih tem pri pisanju lastne glasbe. Orff je vzel libreto za svojo opero neposredno iz nove različice drame o Antigoni Friedricha Hölderlina. Opera nima uverture ali kakršnegakoli uvoda, s petjem takoj na začetku prične Antigona. Orkester je prepoznaven po ogromni sekciji tolkal, saj mora biti na odru od 10 do 15 tolkalcev. Instrumenti, ki so še prisotni kot del orkestra, so 6 klavirjev, 4 harfe, kontrabasi, flavte, oboe in trobente. Velik del pevskih linij je napisan deklamacijsko in brez spremljave instrumentov. (Attfield, 2010, str. 339-385; Foley, 2010)

7.2 Felix Mendelssohn-Bartholdy (1809-1847)

Rodil se je v Hamburgu, odrasel pa v Berlinu. Že zelo zgodaj se je opazila njegova glasbena nadarjenost. Več let je potoval po Nemčiji, Italiji, Franciji in Angliji, med letoma 1833 in 1835 je bil glasbeni ravnatelj v Düsseldorfu, od 1835 vodja Gewandhausa v Leipzigu, 1843 je organiziral ustanovitev leipziškega konservatorija. S svojo glasbo, posebej z melodiko in bogastvom oblik, je vplival na vse stoletje. Posebej je znan po svojih komornih in klavirskih delih (npr.: Pesmi brez besed) ter samospevih. Med drugim njegov opus zajema 5 simfonij, 3 dramske in 5 koncertnih uvertur, violinski koncert, 2 klavirska koncerta, številna dela za klavir in za klavir z orkestrom, oktet za godala, 2 godalna kvinteta, 7 godalnih kvartetov, 3 klavirske kvartete, 2 klavirska tria, violinsko sonato, orgelska dela, 2 oratorija in samospeve. (Wörner, str. 441, 442)

Svoje delo Antigona je Mendelssohn napisal leta 1841, v sodelovanju z Ludwigom Tieckom, bralcem pruskega monarha Friedricha Wilhelma IV. Gre za glasbo, napisano za gledališče. Libreto temelji na nemškem prevodu Sofoklejeve Antigone, Johanna Jakoba Christiana Donnerja in Augusta Böckha. Delo je napisano za bralca, dva glasova, dva moška zbora in orkester (2 flavti, 2 oboi, 2 klarineta, 2 fagota, 2 rogova, 2 trobenti, 3 pozavne, timpane in godala). Sestavljeno je iz osmih delov: uverture; "Strahl des Helios, schönstes Licht" (C-dur); "Vieles Gewaltige lebt" (A-dur), "Ihr Seligen, deren Geschick nie kostet' Unheil!" (F-dur); "O, Eros, Allsieger im Kampf" (G-dur), "Noch toset

30 des Sturmes Gewalt" (e-mol); "Vielnamiger! Wonn' und Stolz der Kadmos-Jungfrau" (D- dur); "Hier kommt er ja selbst" (Es-dur). Mendelssohn je sprva hotel ustvariti glasbo na antični način, uporabiti je želel tudi antične instrumente, ampak se je nato premislil in se odločil za melodramo in za poudarke na verzih, kar naj bi se ujemalo z grško tradicijo. Antigona in Kreon pojeta v umirjenih tonih, glasba pa je mestoma že težka. Zbori pojejo s temačnim prizvokom. (Antigone, Op. 55 (Mendelssohn, Felix), b. l.; Todd, 2008, str. 129; Warrack, b. l.)

7.3 Artur Honneger (1892-1955)

Rodil se je v Le Havru, v nemško-švicarski družini. Glasbeno izobrazbo je dobil v Zürichu in Parizu. Pisal je za vse glasbene zvrsti, od filmske glasbe do oratorija, komorne glasbe v najrazličnejših zasedbah, navsezadnje tudi antično opero (Antigona). Njegovo kratko orkestralno delo "Pacific 231" iz leta 1923 je postalo v tistem času prava senzacija. Delo "Kralj David" je bilo eno izmed najbolj izvajanjih modernih del svoje vrste. Njegov opus glasbeno-scenskih del zajema 13 glasbenih dram in scenskih oratorijev ter 12 baletov. Napisal je tudi 5 simfonij, svojo prvo pri osemintridesetih letih. Sicer je napisal le malo komornih skladb, pri tem so pomembni trije godalni kvarteti in sonate za klavir ter druge instrumente (dve sonati za violino in klavir ter za klavir, violo, violončelo in klarinet). Bil je član "Groupe des Six" (Milhaud, Auric, Durey, Poulenc, Tailleferr), vendar njenega programa ni v celoti sprejemal. Posebnost njegovih klavirskih del je na primer v kratkosti mnogih skladb. Pomembna so dela, kot so Prelude, Arioso, Fughette sur le nom de Bach. (Honolka idr., str. 526; Wörner, str. 351, 352, 388)

Čeprav se je posvečal vsem glasbenim zvrstem, so mu bile najbolj blizu skladbe za oder (opere, operete, baleti, oratoriji). Pri tem je rad uporabljal zgodovinsko snov. Pri svojem pisanju je uporabljal številna slogovna sredstva - povezoval je romanske in germanske elemente, združeval spodbude od gregorijanskega in protestantskega korala, od Bacha, Straussa in Stravinskega, imel je strog smisel za arhitektoniko ipd. V operi Antigona, po francoskem besedilu, ki ga je napisal J. Cocteau, je Honneger na novo pretehtal Wagnerjevo deklamatorično petje. (Honolka idr., str. 527; Wörner, str. 249)

8 OPERA ANTIGONA TOMAŽA SVETETA

Antigono je skladatelj Tomaž Svete začel pisati že leta 2008, v zadnjih mesecih leta 2017 in januarja 2018 pa jo je dokončal.

Jurij Souček je Tomažu Svetetu že leta 2008 izročil libreto s prošnjo, naj napiše opero. Skladatelj je opero začel pisati in jo napisal do polovice, jo poslal na natečaj opere SNG Ljubljana, vendar ni prišlo do premika, zato je skladatelj ni dokončal. Jeseni leta 2017 je Tomaž Svete dobil ponudbo s Festivala slovenskega radia in opero dokončal v dveh mesecih. (Krajnc, 2019)

Prvič so opero Antigona koncertno izvedli v okviru 33. slovenskih glasbenih dni 18. aprila 2018 v Slovenski filharmoniji. Dirigiral je Simon Krečič. Vloga Kreona je napisana za basbariton, v koncertni izvedbi opere ga je upodobil Tomaž Štular. Teiresias je napisan za bas, upodobil ga je Saša Čano. Vloga Ismene je napisana za sopran, upodobila jo je Urška Arlič Gololičič. Vlogi Haimona in Stražnika sta napisani za bariton, Haimona je upodobil Darko Vidic, Stražnika Rok Bavčar. Paž je napisan za sopran, upodobila ga je Martina Robinšak. Vlogo zbora je prevzel Mešani pevski zbor Glasbene matice. (Filipčič Gardina, 2018; Krajnc, 2018)

Gre za opero v treh dejanjih. Vsebinsko in filozofsko se opira na starogrško dramatiko in humanistična načela. V ospredju je znamenita mitološka zgodba o Antigoni (junakinja z visoko moralo, ki kljub vsemu tveganju posluša svojo vest). V tragediji je zgodbo predstavil že starogrški dramatik Sofoklej. Njegovo snov je potem nekoliko preoblikoval dramatik Dominik Smole, ki je napisal dramo z istim naslovom - "Antigona". Po tej drami je Jurij Souček napisal libreto za opero. Delo sodi v sklop oper

Tomaža Sveteta z grško tematiko. S to tematiko se srečujemo pri skladatelju že v operi Apologija in Kriton. (Krajnc, 2018)

Tomaž Svete pravi, da ga je Antigona Dominika Smoleta pritegnila iz dveh razlogov. En izmed razlogov je humanistična nota, ki predstavlja hkrati osnovni konflikt v operi - Polinejk izdajalec je mrtev, kralj ga je vrgel preko obzidja, Antigona pa sledi višjemu moralnemu načelu pokopati svojega brata, vendar ne iz ljubezni do svojega brata, temveč zaradi etičnih načel in norm. Drugi razlog pa je modernizem drame Dominika Smoleta. Sicer Smoletova drama izhaja iz ideje Sofoklejeve Antigone, vendar se od nje v marsičem razlikuje. Imamo na primer vlogo zbora, ki je v grški tragediji nosilec moralne avtoritete, pri Smoletu pa se vloga zbora izgublja, kot se izgublja vloga zbora tudi pri libretu opere. S tem nas opozarja, da je človek prepuščen samemu sebi, iz česar se lahko vzpostavi povezava s problemom eksistencializma 60. let prejšnjega stoletja. Vsi protagonisti v drami so podvrženi stalnim dinamičnim spremembam. Modernistični pristop naj bi kazala tudi vloga samega Kreona, ki naj bi ponazarjal moderen tip diktatorja 20., 21. stoletja. (Krajnc, 2018)

8.1 Analiza vsebine opere Antigona

Libreto opere je napisan po drami Dominika Smoleta: Antigona. Zgodba opere se torej navezuje na prej omenjeno dramo.

Drama Antigona se prične s koncem vojne v Tebah. Ismena se veseli, da je vojne konec ter da bo v državi zavladal mir. Novi kralj je Kreon, brata Polinejk in Eteokel pa sta mrtva. Polinejk je pri tem izdajalec, zato ljudstvo terja zanj kazen, Eteokla pa želijo častno pokopati. Kreon ljudstvu ustreže in prepove pokop Polinejka. Ismena se temu upre, na svojo stran pa pridobi še Antigono. Ismena in Antigona začneta iskati Polinejkovo truplo, Haimon in Teresias pa njunega početja ne razumeta. Kreon Ismeni in Antigoni dovoli pokopati bratovo truplo, vendar le če bosta to izvedli na skrivaj. Stražnik kralju sporoči novico o kršitvi ukaza, zato ukaže Pažu, naj Stražnika ubije, da se

34 novica ne bi razširila. Antigona se s pokopom brata v temi ne strinja, brata želi pokopati pred očmi vseh. Kreon sčasoma prekliče dovoljenje za skrivni pokop Polinejka in Ismeni prizna umor Stražnika. V strahu pred posledicami se Ismena obrne proti Antigoni in tako postane njena nasprotnica, ki Antigono tudi prva razglasi za blazno. Antigona še naprej išče Polinejkovo truplo. Pri iskanju se ji pridruži Paž. Kreon zaukaže, naj o obstoju Polinejka odloči delfsko preročišče, vendar je preročišče na strani oblasti, zato Polinejkov obstoj zanika. Paž oznani, da je Antigona našla Polinejkovo truplo. Antigono sicer čaka smrt, vendar bo njeno misel naprej nosil Paž.

8.1.1 Razlaga zgodbe

V Smoletovi drami se Antigona sploh ne pojavi, vendar imamo ravno zato občutek, da je vedno navzoča. O njenih dejanjih govorijo vsi drugi, kar pomeni, da je postavljena v središče tebanskega sveta. Drugačna je tudi Ismena, ki je najprej zvesta Antigoni, potem pa zaradi lastne samovšečnosti in tudi bojazljivosti nastopi proti njej, postane njena nasprotnica. Teiresias je v Sofoklejevi Antigoni antični videc, v Smoletovi drami pa dvorni filozof. Haimon, Antigonin zaročenec, pri Sofokleju na koncu ob Antigoni umre, v tej drami pa je opisan kot nekdo, ki mu največ pomenita lastno veselje in uživanje v dobrotah življenja. Pri Sofokleju se Paž ne pojavi, ima pa v tej drami izreden pomen. Z njim naj bi Antigonina moralna načela živela še naprej. V Antigoni Dominika Smoleta se vse zgodi v svetu ljudi brez metafizične mitologije. Zakonov, ki se jih drži Antigona, ni pisala božja roka, temveč se ljudje ravnajo po zakonu, ki je zapisan v njih samih. Ko pride do nekega problema, se torej postavi vprašanje, ali bodo ljudje ohranili svojo človečnost ali ne. Antigona ob pokopu Polinejka tvega svoje življenje, vendar ji tega ne naložijo metafizični zakoni, ampak njena subjektivna človeška vest. Antigonina odločitev, da bo pokopala svojega brata, ne izvira toliko iz ljubezni do brata, temveč ji to dejanje narekuje moralni čut. Glavna tema drame je torej konflikt med posameznikovo individualno eksistenco in zahtevami oblasti. Poudarjen je antagonizem med materializmom (zastopajo ga osebe, ki pristanejo na običajen red

35 sveta) in idealizmom (zastopajo ga osebe z idealističnim prepričanjem). (Jensterle - Doležal, 2004, str. 107; Smole, 1998, str. 89, 90)

To je poetični, filozofski tip drame in pa tudi na nek način politična drama. Avtor ima še vedno vero v pozitivni svet. Zaveda se, da je zgodovino in družbo mogoče spremeniti in da je človekova akcija še vedno smiselna. Na eni strani sicer obstaja urejen in utečen svet, ki zagotavlja varnost in prihodnost, na drugi strani pa idealistično razumevanje sveta, ki vodi v družbeno osamo, v sedanjost brez prihodnosti. Mesto Tebe predstavlja konformizem - nič ne sme porušiti miru in sistema, vse ostalo je tuje, obsojanja vredno, nenormalno. Vendar tudi beg Tebancev v "normalnost" je samo iluzija, saj morajo tudi oni živeti z nepokopanimi trupli, tudi zanje se prihodnost izgublja. Mit o Antigoni je v tej drami moderniziran. Središče dogajanja je sicer starodavno mesto Tebe, vendar je psihologija likov moderna. Predstavljene so filozofske misli eksistencializma. V središču drame so situacije odločitve. Problematika Antigone v svojem jedru skriva tudi aktualne politične probleme: omejevanje svobode posameznika v kolektivizirani in birokratizirani družbi. (Jensterle - Doležal, 2004, str. 112, 113)

8.1.2 Predstavitev oseb

Osebe v zgodbi se morajo odločiti, kako bodo reagirale na Antigonino dejanje. V središču sta predvsem Kreon in Ismena.

Kreon je v tem primeru najbolj tragičen predstavnik, saj Antigono ljubi, vendar se mora na koncu kot vladar odločiti, da bo pozabil na svojo človečnost in Antigono obsodil na smrt. Je tipični antagonist. Po osebnosti je pravičen, sicer že malo utrujen vladar, pragmatičen, podrejen svoji funkciji. Je nosilec reda v Tebah. Ima tudi človeško stran - rad ima nečakinji in Polinejka ni prepustil živalim zaradi svoje volje, temveč zaradi volje ljudstva. Kreon sčasoma razmisli, da Antigonino prizadevanje za pokop brata samo po sebi ni nevarno in nerazumljivo, dokler je skrivno in tako skrito pred ljudstvom. Je pa po drugi strani sovražno v trenutku, ko se javno postavi v dvom oblast. Sejati dvom v

36 oblast je enako uporniško in enako sovražno dejanje kot sama kršitev ukazov in ignoriranje prepovedi. Kreon je torej do neke mere popustljiva oseba, saj Antigoni in Ismeni dovoli pokopati brata tako, da ju nihče ne vidi, zato tudi zaukaže umor Stražarja. Na začetku se torej ne odloči za Antigono, hkrati pa tudi ni proti njej. Sčasoma se je kot vladar prisiljen odločiti, da bi rešil mir in celoten sistem mesta Tebe. Ko se odloči usmrtiti Antigono in s tem poskuša rešiti sistem države, izgubi svojo identiteto. Zanj je usodna razdvojenost med ljubeznijo do Antigone in med razumom vladarja. Kreonova usoda kljub temu ni povsem tragična, vendar hkrati tudi ni zmagoslavna. Edini je, ki ve, da je v njegovem okrožju edino Antigona plemenita in njegovi pokončnosti enakovredna, vendar je kljub temu eksistencialistično razdvojen. Kot voditelj se oklepa oblasti, ampak jo hkrati kot modrec tudi zaničuje. Razmerje med Antigono in Kreonom bi lahko označili tudi kot razmerje med posameznikom in državo. (Jensterle - Doležal, 2004, str. 110, 111; Smole, 1998, str. 91-96)

Na začetku je Ismena , Antigonina sestra, predstavljena s človeškimi lastnostmi in pomanjkljivostmi. Hoče imeti čisto vest in zato sledi Antigoninem dejanju. Kljub temu se zdi, da samo ponavlja Antigonino misel, je pasivna in hitro izkaže svojo neizvirnost ter igro, ko se v njej prebudita ženska nečimrnost in prilagodljivost. Ismena postopoma postaja Antigonino nasprotje in se vedno bolj vključuje v pragmatičnost množice. Ustraši se Kreonovih groženj in se odloči za pasivnost, saj ni dovolj močna in pogumna, da bi našla svoj moralni jaz. Odloči se za udobje in se prilagodi večini. Antigono zapusti tudi zaradi ljubosumja, saj naj bi ji Antigona vzela Paža in tako je ravno ona prva, ki Antigono razglasi za blazno. (Jensterle - Doležal, 2004, str. 109; Smole, 1998. str. 96, 97)

Paž je moralno čista, romantična oseba, polna idealov. Je služabnik, vdan kraljev podanik in po njegovem ukazu tudi umori Stražarja. Po umoru občuti krivdo, pod vplivom Antigoninega dejanja pa doživi razsvetljenje. Antigona sicer umre, vendar ideja svobodnega odločanja preko Paža živi še naprej. Tako postane nosilec humanosti, svobode in upanja. Smisel sveta je torej rešen. V zgodbi preko različnih situacij in

37 problemov osebe doživljajo dramo vesti. To vodi k humanosti ali pa izgubi le-te. Za pravo pot se odloči edino Paž. (Jensterle - Doležal, 2004, str. 111; Krajnc, 2018)

Teiresias je dvorni filozof, vedež, kraljevi svetovalec, sicer bistroumen, vendar hkrati tudi pretkan. Zanj pomeni starost izgubo iluzij, zato postane tipičen glasnik materialističnega in poenostavljenega razumevanja sveta, v katerem vladata pragmatizem in kmečki razum. Zastopa torej drugi svet, materialistični svet in svet malomeščanskega konformizma. Na drugi strani je idealni svet, ki ga zastopa Antigona, na začetku Ismena, na koncu pa Paž. (Jensterle - Doležal, 2004, str. 108; Smole, 1998, str. 97; Krajnc, 2018)

Haimon je predstavljen kot zagovornik erotičnega hedonizma in pragmatične strani življenja. Antigonino moralno dejanje se ga ne dotakne in ga hkrati sploh ne razume. Je uživač in lahkoživec, zadostuje mu veselo in brezbrižno življenje. Kadar misli, je zmeraj žalosten, sam sebi pa se zdi najboljši, ko je vesel in mu je življenje preprosto. (Jensterle - Doležal, 2004; Smole, 1998, str. 97)

8.2 Libreto opere Antigona

Z dovoljenjem skladatelja Tomaža Sveteta prilagam libreto opere Antigona.

PRVO DEJANJE 1. scena ISMENA: "Je novica točna in zanesljiva?" STRAŽNIK: "Točna in zanesljiva. Sedmero vrat je prostih, princesa, mir je razglašen." ZBOR: "Minilo je! Minilo! Utihnilo. Ne toči dež na trupla padlih več dvojne mere svojih solz, neutešljivi ptič spet upa si v samotno sled in deklica ob vodi si smehljaje spet voli nove zvoke za svojo staro vižo; na poljube misli. Še mi Tebanski starci, čeprav do tal upognjenih teles, spet glave dvigamo. Razglašamo: Mir, mir!" STRAŽNIK: "Kreon je novi kralj. Že slišim glas trobent. Res je. Prihaja! Nasproti mu hitim, jaz sem njegov." (odide) (nastopi Glasnik) TEIRESIAS: "Kakšne so novice izpred mestnih vrat? Kaj je s Polinejkom, kaj z Eteoklom? Živa? Mrtva?" GLASNIK: "Mrtva, gospod, oba." ISMENA: "O, brata? Mrtva in- čemu? Čemu?" GLASNIK: "Mrtva sta."

2 .scena TEIRESIAS: "Glavo pokonci. Potoči nekaj solz nad truplom Polinejka, potoči nad Eteoklom jih mrtvim, ampak nikar preveč. Med nama- nista bila najboljša brata, kar možnih bratov bi bilo. Eden pijanec in prešuštnik, drugi stremuh brez mere." ISMENA: "Koga sodiš in obsojaš? V imenu česa? Bila sta brata moja, naša kri!" TEIRESIAS: "Nič prida kri, ta njuna kri! Drug zoper drugega sta vzdignila vojske, drug drugemu pognala krogle v glavo; le v tem sta si bila složna." ISMENA: "Taka ali drugačna, a vendar brata iz kralja Edipa krvi."

TEIRESIAS: "Po mojem sta zdaj čas in prostor taka, da kaže kazati veselje nad zmagoslavjem, nad Kreonom, ki je očitno kralj. Zato živi naj Kreon in zmagoslavje in mir sploh! O, Kreon, Kreon, slavni Kreon!"

3. scena ISMENA: " Dober večer, gospod." KREON: "Ne vidim vseh. Kje je Antigona?" ZBOR: "Eteokla, Polinejka. Eteokla, Polinejka!" PAŽ: "Takoj bo tu, svetlost. Leži v sobi, v strop strmi in kot da nekaj misli. Za neko misel vztrajno išče smisel. Zares je bolna gospod." KREON: "Prav. Daj pojdimo v hišo, pojdimo k tebi, Ismena, in k Antigoni. Čeprav je človek kralj, je prav, da je nekje doma." TEIRESIAS: "Gospod, pa ljudstvo, ki tu zdolaj čaka! Že od jutra cepeta po tlaku ...« ZBOR: » Eteokla, Polinejka. Eteokla, Polinejka!" KREON: "Pozdravljeni! Zmagali smo, sovražnika iz Argosa pregnali, tebanska vrata so spet prosta in vam na razpolago. Pozdravljeni Tebanci vrli! ...Kaj? Ne razumem jih! O čem kriče?" ZBOR: "Eteokla, Polinejka. Eteokla, Polinejka!" TEIRESIAS: "Polinejka hočejo in Eteokla. Pravico terjajo. Za izdajalca Polinejka kazen, za junaka Eteokla časten grob." KREON: "A kje naj najdem ta dva mrliča? Še grizla sta drug drugega kot stekla psa. Njune kosti- zdi se- žigov njunih imen ne nosijo. Če se premešajo? Kdo bo junak, kdo izdajalec?" TEIRESIAS: "Stvar je načelnega značaja." KREON: "Torej, Tebanci, bogovom bodi zadoščeno. Jaz sem vam porok. Slavni Eteokles naj še nocoj najde svoj slavni grob. Polinejka izdajalca pa treščite onstran zidu, za žrtje grabežljivih ptic. Nobeden naj mu ne izkoplje groba! Zdaj pa adijo, Tebanci, poklon vsem. Jaz sem zaspan."

4. scena TEIRESIAS: "Hej. Kam, vprašam?" STRAŽNIK: "Vi, gospod? Iz dvora v dvor in spotoma še malo naokrog. Za stražnike se zdaj pričenja." TEIRESIAS: "Povej prav vse. Vse je važno." STRAŽNIK: "Zanesle so me torej noge iz spodnjih vrat k stopnišču. Pri drugih vratih levo so jim pridružila se še ušesa. Vse so slišala." TEIRESIAS: "In- kaj so slišala?" STRAŽNIK: "Razgovor, naklep, zaroto, revolucijo! Točno, kratko: Grob mu bosta izkopali." TEIRESIAS: "Katero je najprej obsedla ta blazna misel?" STRAŽNIK: "Ismeno. Antigona je dolgo in vroče jo svarila." TEIRESIAS: "Antigona, da to je dekle in pol. Kaj pa Ismena?" STRAŽNIK: "Antigoni očitala nizkotnost in brezsrčnost čustev ter navsezadnje se na tleh je zarotila, da sama bo zagrebla Polinejka. Potem sta se objeli in sta šli. Za njima grem in ko dobim dokaz, k vladarju. Žive naj Tebe, za stražnike se zdaj pričenja!" TEIRESIAS: "Trapi! Ni revolucija, ampak lahko je zmeda, zmeda pa je sovražnica vsega, kar je. Glave zvalijo misel, misel pa skuša zmeraj poravnati svet. Čemu nam boljši svet, če mi je tak kot je, pogodu?"

5. scena KREON: "Kako blaga noč. Teiresias, je vse to moje? Je to moj pravi dom? Kdo tukaj trdi, da sem krvavi Kreon izpred tebanskih vrat? Kdo je kralj? Je v kralju eno, ali sta v kralju dvoje bitij? Je kralj eno, drugo, ali oboje?" TEIRESIAS: "Ne eno, ne drugo, ne oboje. Ker kralj ni človek. Njegova dela meri višji smoter." KREON: "In če ubija, ni nikoli in v ničemer kriv?" TEIRESIAS: "On ne ubija, ampak uraduje. Umor je strast, v kralju je ni. Njegove roke so zmeraj čiste." (nastopi Haimon)

HAIMON: "Žensk pa nikjer! Kje so ženske? Z vojske se vrnemo, ranjeni, ubiti, žensk pa nikjer! Sta kar tiho? Prav, pa molčita! Bom že staknil kje katero." (odide) KREON: "Zdaj pa na dan z besedo, vedež. Kaj se tu godi? Kje je Antigona, Ismena?" TEIRESIAS: "Ne vem ničesar." ( nastopi Stražnik). "Ta je zato, da ve." (odide) STRAŽNIK: "Poklon, gospod. Zelo sem vam predan in zvest, to bi, če dovolite, sporočil: Nič dobrega. Tvojim ukazom, Kreon, trda prede." KREON: "Ne spomnim se, napravili so mu špalir." STRAŽNIK: "Eteoklu da, ampak zdaj hočejo še Polinejku." KREON: "Kdo ve za to še poleg tebe?" STRAŽNIK :"Jaz,ki sem ti vdan in zvest in več nobeden." KREON: "In več nobeden?" STRAŽNIK: "Ne." KREON: "Vrni se tja in zasleduj naprej!"

6. scena KREON: "Paž! Paž, dejal si, da ti ugaja biti paž, kajne?" PAŽ: "Ugaja, gospod, močno…" KREON: "Če je tako, pri priči mi nekje iztakni bodalce trdno. Poskoči tja dol za stražnikom, udari tiho, a krepko in zanesljivo." PAŽ: "Ampak, jaz, prosim." KREON: "Spet ta prekleti ampak… Ne trati časa, steci, kar noge ti dajo in lopni krepko! Med sovražnikov krdelom lastni stražnik mi je ta hip najbolj sovražen. Vzeti nam hoče to, kar nam je vsem najdražje - mir. Saj si rad Paž, kajne?" ( Paž odide) KREON: "Nesrečni stražnik, vdan in zvest…" (V daljavi krik stražnika, Ismena nastopi, z njo Teiresias.) ISMENA: "Gospod, vaš stražnik je ubit! Kdo je morilec? Čigav je ta zločin?" KREON: "Veš ti o tem kaj, vedež?" TEIRESIAS: "So tole roke, ki bi ubijale?" KREON: "Vedež je nedolžen. Če je stražnik mrtev, je pač mrtev." ISMENA: "Vnovič je tekla kri. Čemu? Kdo trosi grozo iz veka v vek med ta obzidja?"

KREON: "Kdo je kriv, da ni miru v državi, praviš? Kralj prav gotovo ne, ker prav najtežja reč je padla njemu v skrb; mir in blagostanje. O tem premisli, ko presojaš o krvi in zločinu!" ISMENA: "Niti besede ne razumem. Stražnik je mrtev. In to ni mir in ne blaginja, to je zločin." KREON: "Doklej naš rod bo še razpet v pajčevini zlih usod, čemu se nikdar ne prekine veriga smrti in nasilja? Eteokles in Polinejk, kralj Edip in kralj Laj, naprej nazaj, vse je zapisano pogubi! Razumi in verjemi: Nič mi ni dražjega kot nežna misel, ki jo čuvam zate in za Antigono. Vrnita, vračajta mi to ljubezen in dajta dvoru, kar mu dajem jaz." ISMENA: "Če nas obvladajo krivica, spletka in zločin, če so pravica, plemenitost, čast, brez cene, ni ne miru, ne ljubezni! A ker si me izzval, tu moj odgovor vsem: Polinejku bova izkopali grob!" TEIRESIAS: "Polinejk je izdajalec, človek brez časti!" ISMENA: "Polinejk je mrtev človek, kot bova jaz in ti." KREON: "Naj bo: poiščita ga, če ga sploh moč je najti. In če ga najdeta, ga pokopljita. Ampak, naj tega mi nobeden ne izve! Jaz vem… ta vedež ve, Antigona in ti. Vedel je stražnik, vdan in zvest- nobeden več! In da bo vsem do kraja jasno- roka ljubezni je to in ne dokaz slabosti!" ISMENA: "Kako je zdaj svetlejša noč, kako sem zdaj svetlejša..Komaj verjamem: Sonce vstaja v Tebah!" TEIRESIAS: "Vihar bo, ker je tema kot v rogu. Čas je. Grem domu."

DRUGO DEJANJE 1. scena HAIMON: "Ti ženski sta ponoreli. Kdaj se vrneta, kdo bi uganil. Z Antigono, ki sem ji menda zaročenec ali kaj, sem spregovoril ves ta čas besedo, največ dve." TEIRESIAS: "Prav si povedal: ženski sta brez uma, motne misli jima blodijo po glavah. Ne bom ti pravil, s čim se najhitreje prežene zmeda iz ženskih glav." HAIMON: "K vragu, k vragu, k vragu! Ozlovoljil si me. Pripravil si me do tega, da mislim. Kadar pa mislim, sem zmeraj žalosten, če pa sem žalosten, ne mislim nič."

KREON: "Paž, paž, kje je ta smrkavi moj desni bok?( Paž priteče) Tukaj bodi. Ti, Haimon, prečepiš ves božji dan na punci ali pri krojaču, kraljični se potikata okoli kot dve prav slabi cipi, Teiresias pa žre in žre." TEIRESIAS: "Saj ni tako hudo, presvetli. Ko človek vstane od popoldanskega počitka, je zmerom malo kisle volje. Vse skupaj pa ni nič." KREON: "Paž, kaj delata kraljični?" PAŽ: "Nista doma." KREON: "In kaj mislita kraljični?" PAŽ: "Ne vem, kaj mislita." KREON: "Premisli dobro, če zares ne veš." PAŽ: "Kot včeraj in vse dni od doma sta." KREON: "Še upata kaj najti?" PAŽ: "O še, kako da ne." KREON: "Ukazal sem, da morata iskati na skrivaj. Ve Antigona za ta ukaz?" PAŽ: "Ve." KREON: "Ismena?" PAŽ: "Tudi Ismena. In rekla je: če hočem najti Polinejka, ga moram poiskati pri belem dnevu in na očeh vsega sveta." TEIRESIAS: "To je otročje, vraga slaboumno. Ni bilo prav, ko si dovolil to iskanje." KREON: "Kako naj bi po tvojem ukrepali vladarji? Veninven le z bičem? In ne nazadnje tudi kralj, ki je kljub vsemu človek, spi lažje, če je najprej človek in šele prav nazadnje kralj."

2. scena PAŽ: "Sedi, kraljična in ne misli na drhal! Antigona?" ISMENA: "Spet je ostala sama za puščobnimi obzidji. Ta moč, ta vera." PAŽ: "Našli ga bosta in ga pokopali. Za glavo višji bosta, ko bo pokopan. A jaz!?" (Paž odide) HAIMON: "Če sem očeta prav razumel, se reč okoli Polinejka slabo plete. Drži? Strgana si kot beračica. Čemu vse to?"

ISMENA: "Četudi ti povem, ne boš razumel." HAIMON: "Ne razumem. Te zebe? Si lačna? Žejna? Ti premalo časti dajejo Tebanci? Če je kaj takega, brž h Kreonu in se pritoži. Samo ne z glavo v zid." ISMENA: "Če ne bi bilo te razlike v letih, bi presodila, da s Teireizijem sta brata." HAIMON: "Zdrav, vedež! Kaj nisi več na seji vlade?" TEIREISIAS: "A vlade, da. Bil sem. Odslej je tam samo moj duh, kar zadostuje." ISMENA: "Telo je tukaj, si dejal, manj važni duh pa je ob sejni mizi. Zelo sem radovedna, kaj počne ta hip." TEIREISIAS: "Zdaj nekaj misli, a zelo molče. Hop, čira, čara, že ne gleda več, ne misli več." HAIMON: "Ho, ho! Ho, ho! Ho, ho! Usahnil bi brez starca. Kako je duhovit!" ISMENA: "Jaz bi potočila solzo, če on bi bil zdaj moja glavna misel. A ni, bogovom hvala, ni." TEIRESIAS: "Uganil sem. Brata hočeš pokopati, ker se ti zdi, da je tako lepo in se spodobi, ampak povem ti, da ni spodobno in lepo, če delaš nekaj, kar je prav le tebi, a drugim škodi." ISMENA: "Polinejkes je in Polinejkes naj bo pokopan." TEIREISIAS: "Polinejka, kot si ga želita vedve, ni. Na, pred tabo ves vesoljni svet, išči, lovi ta stokrat ni časti in prazni nič. Ko pa boš postala tudi sama nič, takrat se ne ustavljaj pred mojo hišo, ker psi pri meni niso na verigi."

3. scena KREON: "Pestile so me hude in neumne sanje. Korakal sem po poljani, spolzki in hladni kot ledena plošča. Obzorje pusto brez slehernega griča, ravno nad glavo ognjeni ptič, počasen in zdi se, zmeraj malo lačen. Ni mi bil všeč, pa sem jemal iz žepa kos za kosom smrdljivega mesa in mu ga metal v kljun. Pred mano globoka in velika gaz nekoga, ki je hodil tod že zdavno prej… V gazi- glej ga vraga!- bil je jaz, s tulipanom v roki. Ne maram te, sem rekel… Tudi jaz te ne, je rekel oni. Čemu se nisi prej oglasil s tem smešnim tulipanom v roki? Sem mu dejal. Čemu se nisi ti? Jaz ne. Jaz sem bil vendar zmeraj kralj! …Jaz sem bil zmeraj kralj! Je vzkliknil oni…Razjezil sem se in se v taki jezi zbudil."

(Ismeni, ki je ves kraljev monolog mirno poslušala) "Zdaj je slabost vladarskega srca očitna, moja ljubezen do vaju deklici pa taka kakor prej nespremenjeno zvesta. In ker pri kralju to dvoje ne gre vkup, je boljše, da povem z besedo eno, kar bi sicer z dvema: Preklicujem skrivno dovoljenje. Polinejk naj ostane tam kjer je. Nobeden naj mu ne izkoplje groba. Kdor bi prelomil ta ukaz, bo kaznovan brez milosti in brez priziva." ISMENA: "To je Kreon kralj, a kje je Kreon človek?" KREON: "To so izreki. A vendar so izreki ustvarjeni iz črk, ukaz pa je ustvarjen iz nepreklicne nuje. Zato bo Polinejk brez groba. A kar se tiče nje, Antigone: Velika ljubljenka mojega srca je bolna. Zdaj pa moram s težkim srcem razglasiti- Antigona iz Edipovega rodu je blazna!"

TRETJE DEJANJE 1.scena ZBOR: "Tako postala Antigona je blazna. Odsotna je in kot da ni na svetu. Ko jutro blisne, se odpravi in sama z dnevom sta ob severnih obzidjih, kjer še živali ni in le samotni mah betežno nad sveta krivico joče." TEIRESIAS: "Kako je dečko? Kaj strmiš v oblake?" HAIMON: "Vreme gledam. Življenje ni najboljša reč, ki bi mi zdaj padla v glavo." TEIRESIAS: "Življenje je blago, ki nosi znamko povprečne kvalitete. A nam je le potrebno za vsak dan. Antigona bi rekla: odkriti je treba njegovo pravo stran." HAIMON: "Dokaz, da je v resnici bolna. Kaj ni tako?" TEIRESIAS: "Menda da je." HAIMON: "Kaj mogoče ni?" TEIRESIAS: "Vsi pravimo, da je. Potem je, kajne?" HAIMON: "Je, a je kljub temu dolgčas." TEIRESIAS: "Privadi se užitkom, ki ti jih daje mir." HAIMON: "Če ga pa ni. Povsod je ta prekleti Polinejk. Mi smo blazni. Zato smo ga ubili, da stoji tu noč in dan, stokrat bolj živ!" TEIRESIAS: "Kaj si ponorel? Ne kriči!"

HAIMON: "Kričati moram, ker smo norci. Za vsakim oglom, za mizo, v postelji, hode, stoje, sede, z odprtimi očmi, miže: Antigona še išče Polinejka! Antigona še išče Polinejka! Vse tako kaže, vedež: Ubiti ga bo treba znova!" TEIRESIAS: "Kaj si pijan? Ne kriči! Polinejk je mrtev in ga ni!"

2. scena KREON: "No, sinko, cepetaš, a nehaj prosim." HAIMON: "Če si res kralj, končaj s tem Polinejkom! Stori, da bomo spet svobodni!" ZBOR: "Stori, da bomo spet svobodni! Stori! Stori!" TEIRESIAS: "Kralj je zaspal." ZBOR: "Zastonj! Ne zatiskajmo si več oči. Če Polinejkes je, čemu smo mi? Dajte nam dokaz: Polinejka ni! Za ceno vsega: Polinejka ni!" TEIRESIAS: "Smešno! Nobeden nič ne sliši. Mi vsi molčimo." ISMENA: "Molčite, vsi skrbno poskriti v drobljivem steklu svoje varnosti- samo molčite. A jaz ne maram molka, besedo hočem!" TEIRESIAS: "Čas je, da spregovorimo mirno in preprosto. Nobeden več se ne sprašuje, če Polinejkes je, ali ga ni, ker vsakdo ve, kako je nepreklicno mrtev. In Kreon je potemtakem storil to kot vsak vladar: nič pravzaprav. Sledil je običajem in temu kar zahteva čas. Pomirimo se torej, stresimo s sebe težki greh nadutosti in prepustimo času, da sam izbira svoj umni tek." ISMENA: "Ali pa tudi ne. Če se potrdi, da ven in ven samo igramo sebe? Če se izkaže, da Polinejkes mora biti pokopan- ker Antigona kljub našim željam sploh ni blazna?" HAIMON: "In če se izkaže, da si blazna ti?" TEIRESIAS: "In če se izkaže, da smo blazni vsi?" KREON: "Hvala, ker sem spal in ste molčali. Vsak čas bo tu glasnik iz Delf. Tisti bogovi tam vam bodo oznanili, kaj je in česa ni. Je moj urad na red? Me čakajo dolžnosti?" ZBOR: "Poslušajte, slišite, kakor zvonovi… Glasnik iz Delf… Od tam seveda, dam od tam… Konjenik pred dvorom… Razjahal je…" ISMENA: "O, naj že pride! In razreši! Torbo nosi, v nji je dar bogov!" HAIMON: "V nji sta mir in varnost! Tu je."

3. scena KREON: "Polinejkes?" PAŽ: "Antigona je našla Polinejka!" VSI: "Ni res, ni res!" ZBOR: "Antigona je našla Polinejka!" PAŽ: "Tam doli v vrtu, glejte, je z golimi rokami skopala grob, ga položila v zemljo, s prstjo pokrila… vsa v luči je bila, grem za njo, za njeno vero in po njeni poti." (gre z odra, vsi prisotni so v šoku) KREON: "Kako so kaznovali Edip, Kralj Laj in prejšnji, kadar je kdo očitno prelomil njih ukaz?" TEIRESIAS: "S smrtjo, gospod." KREON: "Ustavite zvonove! Tako kaznujem tudi jaz. Jaz sem kralj in ne preostane mi drugega, kot da kralj sem še naprej. Če kdo drug hoče, čakam? Nobeden? Kralj sem torej jaz." (Vsi se poklonijo, kralj odide) TEIRESIAS: "Držite Paža! On je še živ! Lovite ga, paž je še zmeraj živ!"

8.3 Analiza glasbe opere Antigona

8.3.1 1. dejanje, 1. scena

Delo se začne v počasnem tempu "grave". Tempo četrtinke je pri tem 42. Prevladuje mračno, temačno vzdušje. Taktovski način je tripolovinski, kasneje šestčetrtinski. Instrumenti vstopajo postopoma. Izrazita je predvsem ena melodična linija. Prvi se oglasijo kontrabasi, ki začnejo z melodijo (e, A, B, des, c). V drugem taktu se pojavijo flavte, altovske flavte, oboe, angleški rog, klarineti, rogovi in violončeli. V tretjem taktu se oglasita bas klarinet in kontrafagot, skupaj s kontrabasi igrata melodijo. Pojavijo se še fagoti, trobente, viole in pa tolkala (tam-tam, timpani).

Slika 8.1 Začetna tema opere (Svete, 2018, sl.)

V četrtem taktu se pojavijo harfa in zvonovi, v sedmem še tuba. V sedmem taktu kontrabas ponovno igra značilno melodijo (e, A, B, des, c), pred vstopom Ismene se mu pri igranju melodije pridružijo trobenta, tuba, viole in violončelo. Ismena vpraša: "Je novica točna in zanesljiva?" Stražnik ji odgovori, da je novica resnična, razglašen je mir. Oglasijo se fanfare.

V 14. taktu zapoje zbor (sopran in alt), ki pove, da je vojna minila. Šele v 16. taktu prvič zaigrajo violine. Od 1. do 15. takta torej igrajo zgolj nizka godala, kar odraža mračno, tragično občutje, ki ga ponazarja zvok nizkih godal. Nato zapoje moški del zbora (tenor in bas), in sicer, da tudi tebanski starci razglašajo mir. V 26. taktu tempo naraste od četrtinke 42 na četrtinko 84. Stražnik pove, da je novi kralj Kreon in da se že sliši glas

49 trobent, ki oznanjajo prihod novega kralja. Ob tem se ponovno zasliši zvok fanfar, tokrat se oglasijo za krajši čas. V 28. taktu lahko del začetne melodije ponovno opazimo v violončelih. Tempo se zopet upočasni na četrtinko 42. Pojavi se Teiresias, ki vpraša, kaj se je zgodilo s Polinejkom in Eteoklom. Glasnik mu odgovori, da sta oba mrtva. Del začetne melodije v kontrabasih (A, B, des, c) se potem pojavi v bas klarinetih. Ismena se trpeče sprašuje, zakaj sta morala brata umreti. Glasnik zaključi z: "Mrtva sta." Celotna 1. scena je dolga 5 minut in pol.

8.3.2 1. dejanje, 2. scena

Tempo četrtinke je 48. Na začetku opazimo Skrjabinovsko-Tristanovsko harmonijo (če pogledamo tone od spodaj navzgor - h, fis, b, e, a).

Druga scena ima več izrazitih melodičnih linij. Začnejo altovske flavte, angleški rog in viole z izrazno melodijo, ki jo nato angleški rog in viole nadaljujejo, oglasijo pa se še rogovi. Padajočo melodijo (e', es', des', c', b, a), izsek iz oktatonske skale, lahko razumemo kot izraz ljubezni do Antigone in Ismene.

Slika 8.2 Padajoča melodija kot izraz ljubezni do Antigone in Ismene (Svete, 2018, sl.)

Melodijo nato prevzamejo klarineti, rogovi in viole. V 10. taktu v pianissimu glavno linijo igrajo klarineti in rogovi, nato jo prevzamejo bas klarineti in kontrafagoti.

V 17. taktu se oglasi Teiresias, ki pove Ismeni, naj potoči nekaj solz za Polinejkom in Eteoklom, vendar ne preveč, saj nista bila najboljša brata. Opazimo lahko izrazito mračno obarvan začetni motiv v kontrabasu takoj po vstopu Teiresija (d, es, ges, f).

Nasproti tej temi v 30. taktu nastopi ekspresivna, svetlejša tema Ismene. Na tem mestu zapoje Ismena in pove, da sta bila kljub vsemu njena brata, torej njena kri.

Izrazno melodijo nato prevzamejo angleški rog, bas klarineti, violine, viole in violončeli. Ponovno se oglasi Teiresias in pove, da sta se brata brez potrebe borila drug proti drugemu. Pri tem se Teiresijevi melodiji v 42. taktu pridružijo harfa, violončeli in kontrabasi. Z izrazito melodijo nadaljujejo violončeli in kontrabasi, dokler se ponovno ne oglasi Ismena, ki pove, da sta kljub vsemu bila brata, in to Edipove krvi.

V 51. taktu imajo glavno melodijo violine in viole. Padajoča, izrazno močna melodija predstavlja nadaljnji dramaturški razvoj. Od 58. takta naprej Teiresias govori o tem, da je sedaj čas, ko se kaže veselje nad zmago novega kralja Kreona. Teirsesias tudi zaključi 2. sceno 1. dejanja. Dolžina 2. scene je 4 minute.

8.3.3 1. dejanje, 3. scena

Tempo četrtinke je 84, affettuoso . Že v začetnih taktih se pojavi ton as, ki deluje kot neke vrste tonalna os v orkestru in zboru. Začne Ismena: "Dober večer, gospod." Zbor tenorjev in basov začne s svojo mantro: "Eteokla, Polinejka, Eteokla, Polinejka!" Med tem se oglasi Kreon, ki sprašuje po Antigoni. V 4. taktu se pojavi motiv Ismene. Toni (b', a', g', fis') se gibljejo v okviru zmanjšane kvarte, kar se lahko razume kot trpljenje.

Oglasi se Paž, ki pove, da Antigona leži v sobi in zamišljeno strmi v strop. Pove, da je zares bolna. Medtem se zboru tenorjev in basov v 5. taktu pridružita še sopran in alt . Zborovska zahteva po Eteoklu in Polinejku se neprenehoma ponavlja deset taktov. V 7. taktu se Paževi liniji pridruži izrazna linija altovske flavte, fagota, drugih violin in viol. Z izrazito linijo se v 8. taktu Pažu pridružita še bas klarinet in fagot. V 9. taktu nastopi Kreon, isto izrazno melodično linijo s Kreonom pa igrajo bas klarinet, fagot in viole.

Kreon pravi, da bo odšel v hišo, k Ismeni in Antigoni, ker čeprav je kralj, je prav, da je tudi nekje doma. V 11. taktu zaznamo v Kreonovi pevski liniji pri besedi "Antigona" interval velike sekste navzgor (des - b), kar izraža čustvo do Antigone.

V 12. taktu se oglasi Teiresias, ki pove, da ljudstvo čaka kralja. Takrat za kratek čas zbor utihne, v 13. taktu pa ponovno zahteva Eteokla in Polinejka. V 14. in 15. taktu opazimo analogijo na prej omenjeni motiv Antigone, vendar v obratnem smislu (padec navzdol). Zbor vztraja še 7 taktov skupaj s spremljavo orkestra, igrajo in pojejo v crescendu, vsi pa v 20. taktu zaključijo s fortississimom. V 18. taktu se pojavi modificiran akord (e, h, fis', h', des''), ki pooseblja Ismenino humano idejo.

Tempo četrtinke je od 20. takta naprej 126. Od 21. takta dalje je glasba instrumentalna. V 24. taktu ponovno zapoje Kreon, tokrat z manjšim številom instrumentov. Tempo četrtinke je 84, affettuoso. Igrajo samo trobente, viole, violončeli in tolkala. Od 30. takta naprej tolkala zamenjajo kontrabasi. Kreon pozdravi množico, pove, da so zmagali in tako pregnali sovražnika iz Argosa. Sprašuje Teiresija, o čem vzklika množica. Ko se oglasi zbor v 38. taktu, postopoma začne igrati celoten orkester. Tempo četrtinke se poviša na 126. Zbor preneha peti, oglasi se Teiresias v počasnejšem tempu, četrtinka je 84. Pove, da množica terja pravico, za izdajalca Polinejka kazen, za junaka Eteokla pa časten grob. Tempo glasbe se postopoma manjša do Kreonovega vstopa, kjer je tempo četrtinke 56, lugubre . Kreon se sprašuje, kje naj najde trupli. Če se njune kosti premešajo, se ne bo vedelo, kdo je junak in kdo izdajalec. Teiresias mu odgovori, da je stvar načelnega značaja. Ko Kreon nato sporoči svojo odločitev Tebancem, se tempo glasbe še bolj upočasni. Tu je tempo četrtinke 42, grave. Zopet igra manj instrumentov, le godala, vmes imajo krajše vložke še rogovi in trobente .

Kreon Tebancem veli, naj Eteokla častno pokopljejo, truplo Polinejka vržejo preko obzidja grabežljivim pticam. Prepove pokopati Polinejkovo truplo. Nato Kreon odide. V 69. taktu se v violah pojavi akord (f, c', es', g'), ki v semantičnem smislu deluje vsebinsko pozitivno in predstavlja očetovsko figuro.

Slika 8.3 Akord v violah, v 69. taktu - v semantičnem smislu deluje vsebinsko pozitivno in predstavlja očetovsko figuro (Svete, 2018, sl.)

S Kreonovim odhodom se začne izključno instrumentalni stavek. Tempo četrtinke ostaja 42, šele v 88. taktu se poveča na četrtinko 84. V instrumentalnem stavku se opazi politematičnost oziroma polimotivičnost - motivi se borijo eden proti drugemu, kar lahko razumemo kot odraz notranjega boja. V 88. taktu nastopijo razloženi polikordi v triolah, ki se pomikajo navzgor. Predstavljajo izbruh, ogenj, višek dramatičnosti. 3. scena se zaključi instrumentalno. Celotna dolžina 3. scene je sedem minut.

8.3.4 1. dejanje, 4. scena

V 4. sceni nastopata samo Teiresias in Stražnik. Takoj lahko opazimo mračnost, temačnost glasbe. Odsotne so violine, čez celotno sceno pa na splošno igrajo pretežno nižje uglašeni instrumenti. Violine nastopijo šele v 59. taktu. Scena se začne instrumentalno, igrajo klarineti, bas klarineti, vibrafon, ksilorimba, harfa, viole, violončeli, kontrabasi. Opazimo akorde v staccatih, ki še podčrtujejo v sceni zlovešče vzdušje. Opazna je tudi uporaba kromatike. Tempo četrtinke je 72, capriccioso.

Slika 8.4 Začetek 4. scene zaznamuje temačnost, mračnost glasbe (Svete, 2018, sl.)

V 4. taktu vstopi Teiresias, ki vpraša Stražnika, kam odhaja. Stražnik mu v 5. taktu odgovori, da hodi iz dvora v dvor. V 10. taktu Teiresias Stražniku veli, naj mu pove kaj več. Stražnik pove, da je pri drugih vratih levo slišal vse. Pred Stražnikovimi besedami "vse so slišala" je nekaj pavz, kar poudari dramatičnost zaključne povedi. Teiresias vpraša Stražnika, kaj so njegova ušesa slišala. Stražnik v 19. taktu pove: "Razgovor, naklep, zaroto, revolucijo!" Beseda "revolucija" je znotraj pevske linije še posebej poudarjena skozi interval tritonusa in več zaporednih akcentov. Stražnik pove še, da bosta Ismena in Antigona izkopali grob svojemu bratu Polinejku.

Od 25. takta naprej se tempo četrtinke upočasni z 72 na 54, allentando. Zopet lahko opazimo triole v nizkih godalih, ki prevladujejo tako rekoč skozi celoten preostanek 4. scene. Tudi Teiresias zapoje v triolah. Stražnika v 26. taktu vpraša, katero je najprej

54 obsedla ta blazna misel. Stražnik mu v 28. taktu odgovori, da je najprej do te ideje prišla Ismena, saj jo je Antigona pred pokopom brata dolgo svarila. Teiresias pravi, da je Antigona dekle in pol, Stražnika pa vpraša, kako je z Ismeno. Stražnik pove, da je Ismena Antigoni očitala nizkotnost in brezsrčnost čustev. Potem pa sta se sestri objeli in šli iskat Polinejkovo truplo. Stražnik še pove, da ju bo šel iskat in ko bo našel dokaz, ju bo ovadil kralju. Ob koncu Stražnikove misli igra od instrumentov le še bas klarinet.

Slika 8.5 Triole v nizkih godalih v 25. in 26. taktu, ki se pojavljajo še v naslednjih taktih in prevladujejo skozi celoten preostanek 4. scene (Svete, 2018, sl.)

Od 47. takta dalje se tempo zopet vrne na prvotni začetni tempo 4. scene - tempo četrtinke je 72, capriccioso. V 49. taktu se oglasi Teiresias, ki veli, da to ni revolucija, ampak zmeda. Pove še, da ne potrebuje boljšega sveta, saj mu je pogodu takšen, kot trenutno je. Teiresias na koncu poje v stalnem crescendu, konča pa s forte.

V pevskih linijah Stražnika in Teiresija opazimo veliko skokov navzdol, kar nakazuje na Teiresiasovo temačno motiviko, kot nasprotje svetlejši Ismenini motiviki. 4. scena se konča instrumentalno, z izrazitimi triolami. Na koncu zaključijo samo viole in kontrabasi, torej nizka godala, ki poudarijo temačni zaključek scene. 4. scena traja 3 minute in 45 sekund.

Slika 8.6 Temačen zaključek 4. scene - zaključijo nizka godala (Svete, 2018, sl.)

8.3.5 1. dejanje, 5. scena

Tempo četrtinke začetka 5. scene je 66, amorevole. Začnejo piccolo flavta, altovske flavte, oboe, angleški rog, klarinet piccolo, bas klarinet, fagoti, rogovi, trobente, pozavne in tolkala (timpani, tam-tam) v staccatu. V 6. taktu se pojavi Kreon, ki pove, kako blaga je ta noč, in vpraša Teiresija, če je vse to njegovo, če je to njegov pravi dom. Beseda "dom" je poudarjena z oznako "dolce" in s skokom velike sekste navzdol (b, des) - analogija na motiv v istih tonih navzgor kot izraz ljubezni do Antigone in Ismene v 3. sceni 1. dejanja. Pospremi pa jo tudi izrazna melodija altovskih flavt, angleškega roga, viol in violončel. Kreon naprej sprašuje, kdo tu trdi, da je krvavi Kreon izpred tebanskih vrat. Sprašuje se, saj je v dilemi, ali v kralju prebiva dvoje bitij. Ob koncu pevske fraze Kreon več ne poje, ampak uporablja "sprechstimme", kar ponazarja njegovo razklanost.

Slika 8.7 Kreonovo petje v "sprechstimme", kar ponazarja njegovo razklanost (Svete, 2018, sl.)

Opazimo lahko tudi padajočo melodično linijo, od visokega registra do najnižjega, v triolah v godalih, ki se postopoma začnejo pojavljati najprej v prvih violinah, nato drugih violinah, violah, violončelih in nazadnje v kontrabasih.

Slika 8.8 Padajoča melodična linija od visokega registra do najnižjega v triolah v godalih (Svete, 2018, sl.)

Sledi 7 taktov instrumentalne medigre. Najprej opazimo triole v staccatih, proti koncu so izrazite triole v godalih, ki igrajo v crescendu, pred Teiresijevim vstopom pa končajo v fortissimu. V 23. taktu se tempo četrtinke upočasni iz 66 na 44, grave. V 24. taktu vstopi Teiresias, ki pove Kreonu, da kralj ni človek, ampak da njegova dela meri višji smoter. Opazna je pevska linija navzdol in Teiresijeva motivika. V 30. taktu vstopi Kreon, ki sprašuje: "In če ubija, ni nikoli in v ničemer kriv?". Teiresias mu odgovori, da kralj ne ubija, ampak uraduje, saj je v umoru strast, v kralju pa je ni, zatorej so njegove roke čiste.

Prejšnjemu mračnemu vzdušju sledi nastop Haimona, ki se v operi tu prvič pojavi. Vstopi v 40. taktu, tempo četrtinke pa se poviša s 44 na 108. Haimon poje v viharnem, impulzivnem, zaletavem vzdušju. Vztrajno šaljivo-sarkastično sprašuje Teiresija in Kreona, kje so ženske. Tempo v 53. taktu se pred vstopom Kreona ponovno upočasni na četrtinko 66. Kreon vstopi v 58. taktu in vpraša Teiresija, kaj se tu dogaja, kje je

Antigona in kje Ismena. Pri besedi "Ismena" opazimo izrazit skok navzgor in padajočo malo sekundo, ki vsebuje tragičen podton. Pojavi se akord (A, H, fis, c', es', cis''), ki predstavlja razklanost, spodnji del akorda zaznamuje kvartno-kvintna Skrjabinovska struktura, zgornji del pa nastopi v smislu bikorda (fis, es, cis ). Akord se razveže v tvorbo (g, c, d), ki deluje konsonančno. V 65. taktu vstopi Teiresias, ki pove, da ne ve ničesar. V 67. taktu vstopi Stražnik, ki pove, da je kralju vdan in zvest, da pa Kreonovim ukazom trda prede, saj hočeta Antigona in Ismena izkopati grob tudi izdajalcu Polinejku.

Izmenjujoči se glissandi v obeh pozavnah, v 81. taktu, na sarkastičen način pripravijo v 84. taktu nastop Kreona , ki vpraša Stražnika, kdo poleg njega še ve za to, da nameravata Antigona in Ismena izkopati grob Polinejku. Stražnik v 85. taktu pove, da za to novico ve samo on. V 87. taktu se Kreon še enkrat pozanima, če res za to novico ne ve noben drug. V Kreonovi pevski liniji je ob tem vprašanju opazen izrazit glissando, ki se zaključi s falzetom na besede "in več nobeden?". Nato Kreon Stražniku naroči, naj se vrne in še naprej zasleduje njegovi nečakinji. Scena se zaključi instrumentalno z izrazitimi flažoleti v violinah. 5. scena traja 5 minut.

8.3.6 1. dejanje, 6. scena

Začetni tempo četrtinke je 112. Skozi zaporedje disonančnih akordov v forte dinamiki se pojavijo flavte, altovske flavte, oboe, angleški rog, klarineti, rogovi, trobente, pozavne, tuba, tolkala ter vsa godala. Že v 2. taktu vstopi Kreon, ki kliče Paža. Vpraša ga, če mu ugaja biti paž. Pri Kreonovem vstopu se orkester zmanjša in tudi zvok postane mehkejši, igrajo samo še oboa, angleški rog in del rogov. V angleškem rogu je pri Kreonovem petju v 4. in 5. taktu opazna kromatika navzdol.

Tempo četrtinke se v 6. taktu upočasni s 112 na 66. Paž vstopi v 8. taktu in pove Kreonu, da mu močno ugaja pozicija paža. V 10. taktu ponovno vstopi Kreon in naroči Pažu, naj ubije Stražnika. To naj stori tiho, ampak zanesljivo. Ob Kreonovem petju

58 igrajo samo violončela, in sicer en in isti akord (B, d, as). Kreonove besede "udari tiho, a krepko in zanesljivo" ponazarja vojaški boben. V 15. taktu se oglasi Paž z besedami: "Ampak, jaz, prosim." Paževo pevsko linijo imitira angleški rog . Kreon prekine Paža in mu veli, naj ne trati časa, da trenutno največjega sovražnika predstavlja Stražnik, saj želi odvzeti to, kar je vsem najdražje - mir.

V 24. taktu opazimo začetni tempo 6. scene in tudi verigo disonantnih akordov v forte dinamiki v trobentah, rogovih, pozavnah in tubi. Kreon vstopi ponovno v 27. taktu, ko pove: "Nesrečni Stražnik, vdan in zvest ..." V pevski liniji se opazi Kreonova diatonično zasnovana čustvena motivika. Kot nasprotje igrajo trobente v izrazitih glissandih, kar podčrtuje sarkastičen pomen celotnega dogajanja.

Zatem sledi 8-taktna instrumentalna medigra. Tempo se v 35. taktu zopet upočasni s četrtinke 112 na četrtinko 66. V 36. taktu opazimo izrazno motiviko Ismene. V 38. taktu nastopi Ismena, ki pove kralju, da je Stražnik ubit. Vpraša ga, kdo je morilec in čigav je ta zločin. Ob koncu Ismenine pevske linije je opazna imitacija melodije v oboah . V 49. taktu nastopi Kreon, ki povpraša Teiresija, če on slučajno kaj ve o tem. V 50. taktu se oglasi Teiresias: "So tole roke, ki bi ubijale?" Oglasi se Kreon, ki pove, da je vedež nedolžen in da če je Stražnik mrtev, je pač mrtev. Ismena ponovno nastopi v 53. taktu: "Vnovič je tekla kri. Čemu? Kdo trosi grozo iz veka v vek med ta obzidja!" V 56. in 57. taktu so v Ismenini pevski liniji opazne čustveno izpete četrtinske triole. Kreon se oglasi v 59. taktu in pove, da kralj ni kriv, da ni miru v državi. Prav njemu je namreč padla največja skrb - mir in blagostanje. Ismeni veli, naj o tem premisli, preden presoja o krvi in zločinu . V 62. in 63. taktu opazimo Kreonovo čustveno motiviko, zajeto skozi začetni motiv celotne opere in skozi patetični interval male sekste navzdol . Ismena nastopi v 69. taktu in pove, da ničesar več ne razume, stražnik je mrtev in to ni mir ali blaginja, to je zločin. Svojo pevsko linijo Ismena zaključi z izrazitim skokom navzgor.

Od 75. takta naprej se začne instrumentalna medigra, ki traja vse do 105. takta. Na začetku medigre glavno melodijo igrajo flavte, oboe, rogovi in godala. Nato z glavno

59 melodijo nadaljujejo altovske flavte, polovica rogov in violine. Od 75. do 79. takta opazimo borbo Ismeninega motiva, tokrat zasnovanega zelo dramatično, in tragičnega mračnega motiva, ki prevladuje skozi celotno prvo dejanje. V 80. taktu imamo v celotnem orkestru izrazno močno melodično linijo v fff, ki ponazarja tragično občutje storjenega zločina pri Ismeni. Instrumentalni stavek zaključijo violončeli, kontrabasi in timpani, v tempu četrtinke 42.

Slika 8.9 Izrazno močna melodična linija v 80. taktu, ki ponazarja tragično občutje storjenega zločina pri Ismeni (Svete, 2018, sl.)

Od 106. takta dalje sledi Kreonova arija. Tempo četrtinke je 56, lugubre. Arija se prične z dvotaktnim instrumentalnim uvodom fagota, kontrafagota, rogov, tube in harfe. Na tem mestu skladatelj parafrazira tip baročne arije. Kreon se v ariji sprašuje, zakaj se nikdar ne prekine veriga smrti in nasilja. Eteokles, Polinejk, kralj Edip in kralj Laj - vsi so bili zapisani pogubi. Ismeni veli, naj razume in verjame, da mu ni nič dražjega kot nežna misel, ki jo čuva za njo in Antigono. Govori ji, naj mu vračata to ljubezen in dajeta dvoru to, kar mu daje on. V 108. taktu pri Kreonovem vstopu pevsko linijo imitirajo oboe, fagoti in violončeli. V 111. in 112. taktu Kreonovo pevsko linijo pospremijo violončeli. "Vse je zapisano pogubi," poje Kreon v 115. in 116. taktu, pri tem pa je opazna pevska linija navzdol. Glavno melodijo pri tej pevski liniji igrajo tudi flavte, oboe, angleški rog, bas klarinet, rogovi in violončeli. Sprememba tempa je v 119. taktu, s četrtinke 56 se tempo upočasni na četrtinko 48, lamentoso. Opazimo akord (d, f, h, es', a'), neke vrste obrat variante Skrjabinovega akorda ali Tristanovega akorda z dodanim tonom d v basu, v 120. taktu na besede "dražjega kot nežna misel" v dolcissimu in ppp. V pevski liniji se zopet pojavi glissando v 123. taktu na besedi "dvoru". Od 125. do 128. takta sledi instrumentalni zaključek, igrajo rogovi, harfa, druge violine in violončeli. Tempo četrtinke je 72. Arija se zaključi v 128. taktu.

V 129. taktu temo arije sarkastično povzemata piccolo flavta in kontrafagot. Nato se pojavijo še ostali instrumenti - rogovi, timpani, zvon, violine, viole, violončeli in kontrabas. Glavno linijo igrajo violine. Ismena nastopi v 132. taktu. Pove, da če nas obvladajo krivica, spletka in zločin, če so pravica, plemenitost, čast brez cene, ni ne miru in ne ljubezni. Kreonu pove, da če jo je že izzval, je tu njen odgovor vsem: Polinejku bosta z Antigono izkopali grob. Sprva je ob Ismeninem vstopu orkester zmanjšan - igrajo samo flavte in harfa. V 138. taktu je orkestrska zasedba popolnejša. Poleg flavt in harfe igrajo še altovske flavte, oboe, fagot, violine in viole. "Polinejku bova izkopali grob!" - opazna je pevska linija, ki se izrazito giblje navzgor. Hkrati imamo v 140. taktu spet motiv arije na sarkastičen način. V 142. taktu nastopi Teiresias, ki pove, da je Polinejk izdajalec in človek brez časti. Opazimo pevsko linijo, ki se skokovito giblje

62 navzdol, kot nasprotje Ismenini misli. V 143. taktu nastopi tudi Ismena, ki pove, da je Polinejk zgolj mrtev človek, kot bosta nekoč tudi onadva.

V 147. taktu se tempo upočasni s četrtinke 72 na četrtinko 56, calmando. Na začetku opazimo akord (f, c, es, g), ki ga igrajo viole, rogovi, klarineti, angleški rog in oboe. Gre za akord, ki predstavlja očetovsko figuro in ta akord se pojavi v operi že prej, v 3. sceni 1. dejanja.

Slika 8.10 Akord (f, c, es, g) - predstavlja očetovsko figuro (Svete, 2018, sl.)

V 152. taktu torej nastopi Kreon, ki pove Ismeni, naj vendarle poišče Polinejkovo truplo, če ga je sploh mogoče najti. Glavno melodijo ob pevski liniji igrajo violončeli. Kreon nadaljuje, da če truplo najdeta, naj ga pokopljeta tako, da tega nobeden poleg njega, Antigone, Teiresija in Stražnika ne izve. Na koncu pove, da je to roka ljubezni in ne dokaz slabosti . V pevski liniji je ob besedi "ljubezen" opazen izrazit skok navzgor.

Od 166. takta naprej sledi desettaktna instrumentalna medigra. Sprva igrajo samo altovske flavte, oboe, angleški rog in rogovi, nato se v 169. taktu pridružijo še flavte in fagot. Glavno melodično linijo od 172. takta naprej igrajo flavte. Ismena nastopi v 177.

63 taktu: "Kako je zdaj svetlejša noč, kako sem zdaj svetlejša. Komaj verjamem: Sonce vstaja v Tebah!" Pri tem v 177. taktu Ismenino pevsko linijo pospremi izrazita melodija flavt, kot nasprotje temu pa se v trobentah zaslišijo kromatični toni navzdol. Kot močno vsebinsko nasprotje Ismeninemu občutju Teiresias, ki nastopi v 181. taktu, pove, da bo vihar, ker je tema kot v rogu. Čas je, da gre domov.

V 184. taktu se pojavi bikord v godalih (f, as, c', d', fis', a', h'). Od 187. takta dalje igrajo samo instrumenti. V 190. taktu se zvočna masa nakopiči v obliki polikorda (g b d e; cis gis a h; b e fis a; f as c d; cis d f). Od 186. takta dalje je ves čas prisoten tam-tam, najprej igra v pianissimu, kar da glasbi zlovešče vzdušje, nato igra v crescendu. V 205. taktu skupaj s činelami zaključi v ff. V 214. taktu je tempo četrtinke 42, grave. Glasbeno dogajanje obvladuje značilna ekspresivna linija, ki se skokovito vzpenja navzgor v flavtah, klarinetih, prvih violinah in violah. Nasproti temu se pojavljajo ležeči akordi v kontrabasu, violončelu, tubi, pozavni, trobenti, rogovih, kontrafagotu, fagotu, bas klarinetu in angleškemu rogu. V tubi in pozavnah zasledimo ton h, ki ima kasneje pomembno vlogo. V 220. taktu se pojavi disonantni akord, grajen na septimah (des, c', h'). V 222. taktu je prisoten ton h v oktavah v najnižjih legah (najprej pri kontrabasih, pozavnah, bas klarinetu in timpanih, v 225. taktu še pri kontrafagotu, rogovih, harfi in violončelih) kot ton usode (A. Berg: Wozzeck, 3. dejanje, 2. scena). Dolžina 6. scene je 13 minut.

8.3.7 2. dejanje, 1. scena

V prvi sceni drugega dejanja pojejo Kreon, Paž, Haimon in Teiresias. Tempo četrtinke je 104, allegro moderato. Glavni tematski motiv opere (a, b, des, c) uokvirja celotno sceno. Najprej ga zasledimo v uvodnih dveh taktih (piccolo flavta, oboa, angleški rog, piccolo klarinet, bas klarinet in kontrafagot), potem pa še od takta 94 naprej (četrtinka 56, adagio).

Slika 8.11 Glavni tematski motiv opere (Svete, 2018, sl.)

Prvi vstopi Haimon, ki pravi, da sta ženski ponoreli in nihče ne bi uganil, kdaj se bosta vrnili. Pravi, da je z Antigono, katere zaročenec naj bi bil, do sedaj spregovoril le besedo, največ dve. V 5. taktu se pojavi akord (e, g, h, cis', fis', c''), ki potem preide v akord (H, 'f, g', e''). Na Haimonove besede "sem spregovoril ves ta čas besedo, največ dve" se v 8. taktu v violinah pojavi izrazita kromatika navzdol.

Tempo se v 11. taktu upočasni s četrtinke 104 na četrtinko 69, comodo. Pojavi se Teiresias, ki Haimonu veli, da je prav povedal. Ženski sta namreč brez uma in po glavah jima blodijo motne misli. Haimonu pove, da mu ne bo pravil, s čim se najhitreje prežene zmeda iz ženskih glav. Ob Teiresijevem petju igrajo razen piccolo klarineta samo nižje uglašeni instrumenti - bas klarinet, fagot, kontrafagot, violončela in kontrabasi. V 12. taktu se v karikirani obliki pojavi začetna tema opere (a, b, des, c), tako v smislu instrumentacije (piccolo klarinet, bas klarinet in kontrafagot v oktavah) kot v spremenjeni ritmični obliki (šestnajstinske triole). Ta tema se spet pojavi v 16. taktu manj sarkastično.

Slika 8.12 Začetna tema v 12. taktu bolj karikirno (Svete, 2018, sl.)

Slika 8.13 Začetna tema v 16. taktu manj sarkastično (Svete, 2018, sl.)

Ob Haimonovem vstopu v 18. taktu se tempo vrne na začetni tempo te scene, vrednost četrtinke je 104. Vstopi Haimon in pove Teiresiju, da ga je vznejevoljil in ga pripravil do tega, da misli. Kadar misli, je zmeraj žalosten, če pa je žalosten, ne misli nič. Tempo se v 25. taktu upočasni na četrtinko 76, inquieto. Vstopi Kreon, ki sprašuje po Pažu. Ukaže mu, naj bo pri njem, Haimonu pa očita, da ves dan samo prečepi na punci ali pri krojaču, kraljični pa se potikata okoli kot dve prav slabi cipi, Teiresias pa žre in žre. V 30. taktu se tempo še upočasni na četrtinko 56. Kreon besede "ti, Haimon, prečepiš ves božji dan na punci, ali pri krojaču" zapoje tesnobno, ob besedi "Haimon" pa je opazen skok male sekste navzgor. Hkrati v orkestru igrata samo vibrafon in harfa, kasneje se

66 pojavi še bas klarinet. Ob besedi "cipi" opazimo glissando navzdol v intervalu velike septime.

Teiresias ponovno vstopi v 38. taktu, v tempu, ki je v tej sceni že značilen zanj - četrtinka je 69, comodo. Igrajo le nižje uglašeni instrumenti - bas klarinet, fagot in pa tuba, kar je zopet Teiresijeva značilnost. Teiresias Kreonu pove, da ni tako hudo. Ko človek vstane od popoldanskega počitka, je zmeraj malo kisle volje, vse skupaj pa ni nič. Kreon vstopi v 47. taktu , poje zopet v svojem značilnem tempu za to sceno, vrednost četrtinke je 76, inquieto . Paža sprašuje, kaj delata kraljični. Pri tem v zelo kratkem času preide v dinamiki iz mp v f. Hkrati je pri besedi "kraljični" opazen skok septime navzgor. Paž v 48. taktu pove, da kraljični nista doma . Kreon in Paž se še vedno pogovarjata. Kreon sprašuje, kaj mislita kraljični, Paž pa mu odgovori da ne ve, kaj mislita. Kreon veli Pažu, naj dobro premisli, če zares ničesar ne ve. Paž pove, da sta kraljični tako kot vse prejšnje dneve od doma. Kreon vpraša, če Antigona in Ismena še vedno upata, da bosta našli Polinejkovo truplo. Paž pove, da upanje še vedno imata. Kreon pove, da jima je ukazal, da morata iskati na skrivaj, in se pozanima, če Antigona ve za ta ukaz. Paž pove, da tako Antigona kot Ismena to vesta. Citira Ismeno, ki je dejala, da če hoče najti Polinejka, ga mora iskati pri belem dnevu in na očeh vsega sveta . V tem Ismeninem citatu, v 74. taktu, opazimo akord (B, f, c', es'), ki spominja na akord (f, c, es, g), ki je v 3. in 6. sceni 1. dejanja predstavljal očetovsko figuro. V 75. taktu se v altovski flavti, piccolo klarinetu in violončelih zopet bolj dramatično pojavi glavna tema opere in se nato ponovi še v 79. taktu v altovski flavti, angleškemu rogu in piccolo klarinetu.

Teiresias vstopi v 81. taktu in pove, da je to otročje in slaboumno ter da Kreon ni ravnal prav, ko jima je dovolil to iskanje. Tempo se pri tem poviša s četrtinke 69 na četrtinko 104, agitato. V 90. taktu opazimo Kreonov recitativ . Sprašuje Teiresija, kako naj bi po njegovo ukrepali vladarji. Pove, da tudi kralj, ki je kljub vsemu človek, spi lažje, če je najprej človek in šele prav nazadnje kralj. Nato se v 94. taktu tempo še upočasni na četrtinko je 56. Igrajo le violončeli in kontrabasi. V tem instrumentalnem zaključku

67 omenjene scene se zasliši glavna tema opere (A, B, des, c). Dolžina celotne scene je 6 minut.

Slika 8.14 Glavna tema opere v instrumentalnem zaključku 1. dejanja, 2. scene (Svete, 2018, sl.)

8.3.8 2. dejanje, 2. scena

V drugi sceni drugega dejanja nastopajo Ismena, Paž, Haimon in Teiresias. Začetni tempo četrtinke je 52, mesto. Pričnejo flavte, altovske flavte, oboe, klarineti, fagot in violine. Na začetku opazimo sicer bolj dramatični motiv Ismene. V 3. taktu vstopi Paž, ki pove Ismeni, naj sede in ne misli na drhal. Vpraša jo, kje je Antigona. Ob besedi "Antigona" znova opazimo značilen skok velike sekste navzdol.

V 6. taktu se tempo spremeni na četrtinko 92, acceso. Pojavi se motiv iskanja skozi ostinatno zasnovane ponovitve tonov: "Spet je ostala sama za puščobnimi obzidji. Ta moč, ta vera!" Pojavi se v godalih in ksilorimbi tudi od 35. do 44. takta.

Slika 8.15 Motiv iskanja od 10. do 13. takta v primerjavi z motivom od 35. do 44. takta (Svete, 2018, sl.)

Pred Ismeninim vstopom se v 7. taktu v rogovih pojavi ton h, ki se je že v 6. sceni 1. dejanja pojavil kot ton usode. Ismena vstopi v 8. taktu, pove, da je Antigona spet ostala sama za puščobnimi zidovi. Pravi: "Ta moč, ta vera." Pri Ismeninem petju igrajo le rogovi, harfa in violine.

Tempo se v 15. taktu upočasni s četrtinke 92 na četrtinko 76, inquieto. Pri Paževem vstopu v 16. taktu nastopi akord (ges, es', c'', h'') v flavtah, altovskih flavtah, oboi in

69 angleškemu rogu. Paž pove, da bosta Ismena in Antigona našli Polinejkovo truplo in ga pokopali. Ob besedi "pokopali" se v 19. taktu prejšnji akord (ges, es', c'', h'') razveže v konsonančni akord (ges, es', b', des'''). Paž nadaljuje, da ko ga bosta pokopali, bosta za glavo višji. Sprašuje se, kaj pa bo z njim. Pri tem pri besedah: "A jaz!?" opazimo skok v intervalu velike sekste navzdol.

V 33. taktu tempo pade s četrtinke 72 na četrtinko 63, allegretto giocosso. Vstop Haimona uvede šaljiv motiv v pihalih. Ismeni pove: "Če sem očeta prav razumel, se reč okoli Polinejka slabo plete. Drži? Strgana si kot beračica. Čemu vse to?" Pri tem v 31. taktu opazimo motiv v krajši obliki, v prvih violinah (c'', des'', b'', a''), ki se v tej sceni pojavi tudi še kasneje (v 93. taktu). V 38. taktu vstopi Ismena, ki pove Haimonu, da četudi mu pove, je ne bo razumel. Tempo četrtinke je 52, mesto. Haimon nastopi v 40. taktu. Tempo se nekoliko stopnjuje na četrtinko 63, lacrimoso. Haimon pove, da ne razume Ismene. Jo zebe? Je lačna? Žejna? Ji premalo časti dajejo Tebanci? Če je kaj takega, naj hitro odide h Kreonu in se pritoži, naj ne rine z glavo v zid. Haimon poje v "sprechstimme", kar ponazarja njegov sarkastičen odnos do Ismene.

Vrednost četrtinke je od 45. takta naprej 52, mesto. V 47. taktu vstopi Ismena, ki pove, da če ne bi bilo tolikšne razlike v letih med Haimonom in Teiresiasom, bi si mislila, da sta brata. Pri tem je ob besedi "Teiresias" opazen izrazit skok navzgor v intervalu velike septime. Tempo četrtinke je v 50. taktu 76, lugubre. Haimon pozdravi Teiresija in ga vpraša, če ni več na seji vlade. Pri tem ob vstopu Teiresija začutimo bolj mračno, temačno vzdušje. V 55. taktu vstopi Teiresias, ki pove, da je bil na seji vlade, ampak odslej je tam samo njegov duh, kar zadostuje. V 59. taktu vstopi Ismena ki pove: "Telo je tukaj, si dejal, manj važni duh pa je ob sejni mizi. Zelo sem radovedna, kaj počne ta hip." Pri tem je v glasbi opazen ironičen podton. Opazni so tudi trilčki v violončelih v 63. taktu in stalno ponavljajoči ton (c) v staccatih, v oboah in klarinetih skozi 4 takte.

Teiresias nastopi v 67. taktu: "Zdaj nekaj misli, a zelo molče. Hop, čira, čara, že ne gleda več, ne misli več." Poje v "sprechstimme", kar daje glasbi sarkastično vzdušje. V 71.

70 taktu nastopi Haimon, ki se smeje Teiresiasu in pravi, da bi usahnil brez njega, češ kako duhovit je. Haimonovo smejanje je ponazorjeno s staccati. V 75. taktu nastopi Ismena, ki pove da bi potočila solzo, če bi bil on zdaj njena glavna misel. A ni, za kar se zahvali bogovom.

V 81. taktu se tempo poveča s četrtinke 76 na četrtinko 92, agitato. Teiresias nastopi v 83. taktu in pravi, da je uganil - brata hoče Ismena pokopati, ker se ji zdi, da je tako lepo in se spodobi, ampak ni spodobno in lepo, če delaš nekaj, kar je prav le tebi, a drugim škodi. Pri tem Teiresias zopet poje v "sprechstimme". Opazimo staccate, ki so izraženi sarkastično. Ves ta čas je torej ponazorjeno nasprotje med Ismeno in Teiresijem z Ismenin izraznim, dokaj melodičnim petjem in Teiresijevim petjem v "sprechstimme".

V 93. taktu nastopi ponovno Ismena: "Polinejkes je in Polinejkes naj bo pokopan." Pri tem se tempo četrtinke upočasni na 69, angoscioso. V 93. taktu je v violinah in violah ponovno opazen motiv 2. scene (c, des, b, a). Ta tema je ena izmed glavnih tem celotne opere in predstavlja humanistično misel. Ismena torej Teiresiju zelo izrazito odgovarja na njegov sarkastični ton.

Slika 8.16 Ismenin motiv v 2. sceni 1. dejanja (Svete, 2018, sl.)

Od 97. takta dalje sledi Teiresijev recitativ. Pove, da Polinejka, kot ga želita z Antigono, ni. Naj Ismena kar išče ta prazni nič, ko pa bo postala tudi sama nič, takrat se naj ne ustavlja pred njegovo hišo, saj psi pri njem niso na verigi. Od 101. takta sledi instrumentalna poigra na osnovno temo, ki povzema turobno vzdušje uvoda.

Osnovnemu motivu (a, b, des, c) je na začetku dodan interval kvarte v smeri navzdol (d, A, B, des, c). 2. scena se konča instrumentalno, v tempu četrtinke 42, lento. Celotna dolžina 2. scene je 7 minut.

8.3.9 2. dejanje, 3. scena

V 3. sceni se pojavita samo Kreon in Ismena. Tempo četrtinke je 48, lento. Začne se Kreonov monolog, v katerem opisuje svoje sanje. Na začetku poje s falsetom, in sicer na enem in istem tonu - cis. Prav tako ta isti ton igrajo vsi trije instrumenti, ki se oglasijo na začetku 3. scene - bas klarinet, fagot ter viole. Kreon pravi, da so ga pestile hude in neumne sanje. Korakal je po poljani, spolzki in hladni kot ledena plošča. V 8. taktu začnejo igrati flavte, altovske flavte, oboe, vibrafon, harfa, violine in viole. Kreon nadaljuje, da je bilo obzorje pusto, brez slehernega griča, nad glavo pa mu je počasi letel ognjeni ptič, za katerega se mu je zdelo, da je lačen. Ni mu bil všeč, vendar je kljub temu iz žepa jemal kos za kosom smrdljivo meso in ga metal ptiču v kljun. V gazi, kjer je nekdo hodil že zdavnaj prej, je zagledal samega sebe s tulipanom v roki. "Ne maram te", mu je rekel Kreon. "Tudi jaz te ne", je rekel oni drugi. "Čemu se nisi prej oglasil s tem smešnim tulipanom v roki?" ga spet povpraša Kreon. "Čemu se nisi ti?" mu je odvrnil drugi. "Jaz ne. Jaz sem bil vendar zmeraj kralj!" mu odvrne Kreon. "Jaz sem bil zmeraj kralj!" vzklikne drugi. Kreon se v sanjah razjezi in se v taki jezi tudi prebudi. Dialog med pravim Kreonom in "drugim Kreonom" je prikazan s tem, da drugi Kreon vedno poje v falsetu. Zadnji stavek - "Razjezil sem se in se v taki jezi zbudil" - je poudarjen s "parlandom".

Od 8. do 16. takta se opazi zvočna ploskev, ki se razblini skozi glissande v rogovih in pozavnah, na besede: "...in mu ga metal v kljun" . Od 22. takta naprej se prične oblikovati nova zvočna ploskev. Razblini se v 35. taktu skozi razne figure v piccolo klarinetu, trobenti in violončelih. Od 37. do 40. takta se zopet pojavi nova zvočna ploskev.

Sledi 4-taktna instrumentalna medigra. V 14. taktu se tempo spremeni na četrtinko 56, adagio. Igrajo klarineti, bas klarineti, fagoti, kontrafagoti, rogovi, harfa, viole, violončeli in kontrabasi. Ponovno se oglasi Kreon, ki sedaj poje Ismeni. Pravi, da je slabost vladarskega srca sedaj očitna, njegova ljubezen do Ismene in Antigone pa je tako kot prej nespremenjeno zvesta. Pri besedah: "Zdaj je slabost vladarjevega srca očitna." je v pevski liniji opazna izrazita kromatika navzgor. V 46. taktu ob besedah "moja ljubezen do vaju deklici pa taka kakor prej nespremenjeno zvesta" opazimo interval s skokom velike sekste navzdol (b, des). Pojavil se je že v 5. sceni 1. dejanja. Predstavlja analogijo na motiv v istih tonih navzgor kot izraz ljubezni do Antigone in Ismene v 3. sceni 1. dejanja.

V 48. taktu Kreon pravi, da ker pri kralju to dvoje ne gre skupaj, preklicuje skrivno dovoljenje. Ob besedah "in ker pri kralju" je opazen skok male sekste navzdol (b, d) kot izraz trpljenja . Intervalni skok male sekste navzdol v istih tonih je opazen tudi v 54. taktu. Sledi skok velike sekste navzgor (d, h), kar odraža smrt in ljubezen. V 54. taktu je tempo četrtinke 69, deciso. Opazimo akord (a, d, g, b, es), s katerim je skladatelj Tomaž Svete začel tudi svoje delo Requiem - "Lacrimosa". Beseda "dovoljenje" je poudarjena z akcenti. Od 56. takta naprej poje Kreon v "sprechstimme", pri tem igrajo kontrafagoti, pozavne, viole, kontrabasi - torej instrumenti, ki so uglašeni nižje. Kreon pravi, da Polinejku ne sme nobeden izkopati groba. Kdor bo prelomil ta ukaz, bo kaznovan brez milosti.

V 60. taktu opazimo ležeči ton h v kontrabasih (kot ton usode), ki se potem ponavlja še nadaljnjih 12 taktov. V 61. taktu vstopi Ismena, pove, da je to Kreon kralj, sprašuje pa se, kje je Kreon človek. V 64. taktu je tempo četrtinke 48, lento. Oglasi se Kreon, zopet v "sprechstimme". Pove, da so to izreki, a vendar so izreki ustvarjeni iz črk, ukaz pa je ustvarjen iz nepreklicne nuje. Zato bo Polinejk brez groba. V 71. taktu se tempo četrtinke spremeni z 48 na 52, mesto. Sedaj se v Kreonovem petju občuti bolečina: "A kar se tiče nje, Antigone..." Pri besedi "Antigona" opazimo izrazit skok velike sekste navzgor s padajočo malo sekundo, dvojnost velike in male sekste, ki vsebuje tragičen

73 podton. "Velika ljubljenka mojega srca je bolna", pravi Kreon. Ob besedi "bolna" opazimo skok zvečane kvarte navzdol - tritonus. V 74. taktu ponovno opazimo motiv (c'', des'', b'', a''), ki je izražen bolj dramatično kot v 2. sceni. Predstavlja spomin na Antigono. Sledi preplet motivov v smeri navzgor.

Slika 8.17 Motiv Ismene v 74. taktu 3. scene 1. dejanja (Svete, 2018, sl.)

Temu sledi 6-taktna instrumentalna medigra . Kreon se ponovno oglasi v 84. taktu: "Zdaj pa moram s težkim srcem razglasiti - Antigona iz Edipovega rodu je blazna!" Pri tem je opazna poudarjena pevska linija, ki vsebuje le 3 tone. Ob besedi "blazna" opazimo izrazit glissando navzdol. Tempo se v 88. taktu poviša s četrtinke 52 na četrtinko 112, agitato. Sledi 5-takten instrumentalni zaključek. Gre za ironičen motiv Haimona, ki predstavlja posmeh Antigoni. Zaključijo fagoti, kontrafagoti, harfa, timpani in zvon. Dolžina 3. scene je 6 minut.

8.3.10 3. dejanje, 1. scena

V 1. sceni 3. dejanja nastopajo zbor, Teiresias in Haimon. Scena se začne z instrumentalnim uvodom. Začnejo klarineti in bas klarineti, nato se pridružijo violine, kasneje še flavte in altovske flavte. Tempo četrtinke je 48, lento. Uvod je sestavljen iz ostinatno zasnovane ponovitve tonov v klarinetih, flavtah in violinah. Nastop zbora naznanijo rogovi v 8. taktu. V 10. taktu vstopi zbor, ki pove, da je tako Antigona postala blazna. Odsotna je in kot da ni na svetu. Ko jutro blisne, se odpravi in sama z dnevom sta ob severnih obzidjih, kjer še živali ni in le samotni mah betežno nad sveta krivico joče.

Prve violine v 14. taktu začnejo igrati motiv (gis', a', f'', fis'', es''', e''') v ponavljajočih se intervalih male sekunde in sekste, ki se ponavlja do 22. takta.

Slika 8.18 Motiv pri violinah v 14. taktu (Svete, 2018, sl.)

V 25. taktu se tempo četrtinke poviša s četrtinke 48 na četrtinko je 72. Nastop Teiresija in Haimona uvede skercozna instrumentalna medigra od 24. do 29. takta. Tempo četrtinke se v 30. taktu nekoliko upočasni na četrtinko 69, comodo. V 30. taktu vstopi Teiresias, ki nagovori Haimona: "Kako je dečko? Kaj strmiš v oblake?" Haimon nastopi v 33. taktu: "Vreme gledam. Življenje ni najboljša reč, ki bi mi zdaj padla v glavo."

V 38. taktu, pred Teiresijevim ponovnim vstopom, opazimo ležeči ton d v oboi, klarinetu, bas klarinetu in kontrafagotu. Teiresias pove: da je življenje blago in nosi znamko povprečne kvalitete. A nam je le potrebno za vsak dan. Antigona bi rekla: odkriti je treba njegovo pravo stran. Ob besedi "Antigona" je opazen skok velike septime navzgor. V 42. taktu Teiresias poje v "sprechstimme" in v tem vztraja vse do konca 1. scene. Tempo četrtinke je v 43. taktu 52, adagio. Vstopi Haimon, ki pove, da je to dokaz, da je Antigona zares bolna. Vpraša Teiresija, če mar ni tako. "Menda da je," mu odgovori Teiresias. V 45. taktu se sprašuje Haimon, če mogoče le ni tako. Opazen je skok velike septime navzdol.

Teiresias pove, da vsi pravijo, da je Antigona blazna in zatorej mora biti blazna. Haimon nastopi ponovno v 47. taktu: "Je, a je kljub temu dolgčas." Od 43. do 54. takta zopet opazimo ostinatno ponavljajoči motiv začetka te scene, najprej v violah, nato se jim pridružijo še violine in flavte s klarineti.

Slika 8.19 Ostinatno ponavljajoči motiv začetka te scene od 43. takta naprej (Svete, 2018, sl.)

Kot nasprotje temu Haimon in Teiresias skozi "sprechstimme" in "parlando" sarkastično komentirata Antigonino stanje, vse do izbruha blaznosti pri Haimonu. "Privadi se užitkom, ki ti jih daje mir," pove Teiresias v 48. taktu. V 49. taktu nastopi Haimon. Pove, da mira ni. Povsod je ta Polinejk. Mi smo blazni, pove, zato smo ga ubili, da stoji tu noč in dan, stokrat bolj živ. Ob besedi "Polinejk" je opazen skok patetičnega intervala male sekste navzdol (f, a). Skok male sekste v istih tonih, vendar tokrat navzgor, je opazen tudi ob besedi "blazni".

Teiresias nastopi ponovno v 54. taktu: "Kaj si ponorel? Ne kriči!" Haimon mu v 55. taktu odgovori: "Kričati moram, ker smo norci. Za vsakim oglom, za mizo, v postelji, hode, stoje, sede, z odprtimi očmi, miže: Antigona še išče Polinejka! Antigona še išče Polinejka! Vse tako kaže, vedež: Ubiti ga bo treba znova!" Beseda "Polinejka" je poudarjena z izrazitim glissandom navzdol. 1. sceno 3. dejanja zaključi Teiresias: "Kaj si pijan? Ne kriči! Polinejk je mrtev in ga ni!" Stanje blaznosti pri Haimonu proti koncu scene podkrepijo še hitre figure v piccolo flavti, oboi in klarinetih, harfi in v ksilorimbi. Dolžina 1. scene je 3 minute in pol.

8.3.11 3. dejanje, 2. scena

Tempo četrtinke je 104 in obvladuje skoraj celotno sceno. Zbor je zasnovan na Orffovski način in ima vodilno vlogo. Poleg zbora v 2. sceni 3. dejanja nastopajo še Kreon, Teiresias, Ismena in Haimon. Scena je oblikovno zanimiva, saj je sestavljena iz več delov. Prvi del - A traja od 1. do 9. takta, tempo četrtinke je 104. Temu sledi kratek dialog med Kreonom in Haimonom od 10. do 14. takta (del b). Tempo četrtinke je pri tem 69, comodo. Kreon v 10. taktu Haimonu reče, naj neha cepetati. Haimon mu odgovori: "Če si res kralj, končaj s tem Polinejkom! Stori, da bomo spet svobodni!".

Od 15. do 30. takta sledi del A'. Tempo četrtinke je zopet 104. Takt 17 zaznamuje kompaktni vstop zbora in orkestra: "Stori! Stori! Stori! Stori! Stori, da bomo spet svobodni! Stori!" Teiresias nastopi v 31. taktu in pove, da je kralj zaspal. Takte od 31 do 34 lahko označimo kot del b'. Po besedah "kralj je zaspal" sledi molto ritardando, v 35. taktu pa se tempo hitro vrne na prvotni tempo četrtinke je 104.

Del A'' se pojavi od 35. do 65. takta, tempo četrtinke je pri tem 104. Značilne so ostinatne figure v triolah v harfi, kasneje še pri pihalih (klarineti, piccolo flavta) in ksilorimbi. Uporabljeni sta bitonalnost in politonalnost. Medtem zbor v "parlandu" poje: "Zastonj! Ne zatiskajmo si več oči. Če Polinejkes je, čemu smo mi? Dajte nam dokaz: Polinejka ni! Za ceno vsega: Polinejka ni!" Teiresias nastopi v 45. taktu. Pove, da je to smešno. Nobeden nič ne sliši in vsi molčijo. V 48. taktu nastopi Ismena: "Molčite, vsi skrbno poskriti v drobljivem steklu svoje varnosti - samo molčite. A jaz ne maram molka, besedo hočem!" Petje zbora v "parlandu" predstavlja psihično stanje množice - blaznost in podivjanost.

V Ismenini pevski liniji opazimo več skokov v intervalu sekste. V 55. taktu najdemo skok velike sekste navzgor v tonih (d, h), ki je izstopal že v 3. sceni 2. dejanja. Skok namreč odraža smrt in ljubezen. Od 66. do 82. takta je tempo četrtinke 69, comodo, kar lahko označimo kot del b''. Za ta del so značilni pizzicati v nizkih godalih, igranje nizkih pihal

(bas klarinet, kontrafagot) in pa signali v trobentah. Gre za neke vrste pogrebni marš, opisuje približujočo se smrt. V 67. taktu nastopi Teiresias. Pove, da je čas, da spregovorijo mirno in preprosto. Nobeden več se ne sprašuje, če Polinejk je ali ga ni, ker vsakdo ve, kako nepreklicno je mrtev. Kreon pa je potemtakem storil to kot vsak vladar - pravzaprav nič. Sledil je običajem in temu, kar zahteva čas. Pove, da naj se torej vsi pomirijo, s sebe stresejo težki greh nadutosti in prepustijo času, da sam izbira svoj umni tek.

V 83. taktu se začne del A''', ki traja vse do takta 134. Tempo četrtinke je 96, agitato. Pojavijo se mešani ritmi . Ismena se pojavi v 86. taktu: "Ali pa tudi ne. Če se potrdi, da ven in ven samo igramo sebe? Če se izkaže, da Polinejkes mora biti pokopan - ker Antigona kljub našim željam sploh ni blazna?" V 95. taktu se v triolah pojavi motiv blaznosti. Haimon vstopi v 100. taktu: "In če se izkaže, da si blazna ti?" Teiresias v 105. taktu pove: "In če se izkaže, da smo blazni vsi?" Tako Haimon kot Teiresias pojeta v "sprechstimme". Beseda "vsi" je poudarjena z akcentom in ff.

Sledi instrumentalna medigra, ki traja od 108. pa vse do 137. takta. Pri tem se v 129. taktu tempo četrtinke spremeni na četrtinko 84, subito. Od 129. do 134. takta lahko oblikovno vzamemo kot manjši del znotraj A'''. Za instrumentalno medigro je značilna uporaba triol - prvič se pojavijo v 108. taktu v harfi, nato se pojavijo v 110. taktu pri ksilorimbi, v 111. taktu pri piccolo flavti, v 112. taktu pri klarinetih, v 114. taktu pri piccolo klarinetu, v 115. taktu pri prvih violinah, v 116. taktu pri drugih violinah, v 125. taktu pri angleškemu rogu, fagotu, rogovih, trobentah, pozavnah, v 126. taktu pa še pri oboah in violah.

Kreonov monolog od takta 135 do 149 lahko oblikovno označimo z b'''. Tempo četrtinke je 56, adagio. Kreon nastopi v 138. taktu: " Hvala, ker sem spal in ste molčali. Vsak čas bo tu glasnik iz Delf. Tisti bogovi tam vam bodo oznanili, kaj je in česa ni. Je moj urad nared? Me čakajo dolžnosti?" Značilne so ponovitve tonov v violah, ki se

78 pojavljajo od takta 141 do 149. V 145. taktu nastopi zbor in pove, da je glasnik iz Delf končno prispel.

C (coda) se začne s taktom 150 in traja vse do konca scene. Tempo četrtinke je pri tem 69, comodo. V 152. taktu nastopi Ismena: "O, naj že pride! In razreši! Torbo nosi, v nji je dar bogov!". V 154. taktu se oglasi še Haimon: V nji sta mir in varnost! Tu je." Dolžina 2. scene 3. dejanja je 7 minut.

Slika 8.20 Shematski prikaz poteka 2. scene, 3. dejanja

8.3.12 3. dejanje, 3. scena

V 3. sceni 3. dejanja nastopajo Ismena, Haimon, Paž, Kreon, Teiresias in Zbor. Tempo četrtinke je 84, agitato. Oblikovno lahko to sceno, zasnovano v obliki svobodnega rondoja, razdelimo na 6 delov: • del A (traja do 11. takta), • del B (od 12. do 24. takta), • del C (od 25. do 51. takta), • del D (od 52. do 61. takta), skoraj je identičen delu A iz 2. scene 3. dejanja, tokrat brez zbora. Zbor tukaj molči, kar pomeni smrtno obsodbo,

• del E (od 62. do 70. takta), v katerem gre za nadaljevanje občutja smrti, • del F (od 71. takta do konca scene).

Začnejo trobente v kanonu v triolah. V drugem in tretjem taktu se pojavijo triolske figure v klarinetih, v petem taktu pa še v prvih violinah. Motiv blaznosti se pojavlja vse do 7. takta. Kreon nastopi v 2. taktu: "Polinejkes?" V 4. taktu vstopi Paž, ki pove, da je Antigona našla Polinejka. Vsi nastopajoči, razen zbora v 5. taktu, izgovorijo: "Ni res!" V 8. taktu se tempo četrtinke upočasni na četrtinko 63, misterioso. Vstopi zbor: "Antigona je našla Polinejka!" V 10. taktu igrajo violine motiv (c', d', h', a'), ki je diatonična izpeljanka kromatičnega začetnega motiva. Kromatika na začetku opere predstavlja zaplet, diatonika v zadnji sceni pa razplet. Motiv igrajo violine v intervalih: v2 in v6 navzgor, v2 navzdol, vmesni člen č4 navzdol, v2 navzgor, zv6 navzdol in m2 navzdol. Flavte v 11. taktu igrajo eno izmed glavnih tem celotne opere (c'', des'', b'', a''), ki se je pojavljala že v prejšnjih scenah in predstavlja humanistično misel. V tem primeru gre za rakov postop začetnega oziroma glavnega motiva celotne opere (a, b, des, c = c, des, b, a). Motiv (c'', des'', b'', a'') se spremeni, občuti se težnja navzgor, ki odraža hrepenenje.

V 14. taktu se v Paževem recitativu ariosu v godalih pojavi varianta Tristanovega akorda (f, es', h', a''). Paž: Tam doli v vrtu, glejte, je z golimi rokami skopala grob, ga položila v zemljo, s prstjo pokrila … vsa v luči je bila, grem za njo, za njeno vero in po njeni poti." Ko odpoje, gre Paž z odra. V 19. in 20. taktu harfa igra melodijo kot neke vrste aluzijo na grške moduse. Sledijo zamaknjeni ritmi v staccatih v pihalih, kar daje glasbi sarkastično vzdušje. Violine v 24. taktu igrajo motiv (c', d', h', g'), ki spominja na motiv iz 10. takta te scene (c', d', h', a'). Izrazno močni ponovitvi motiva v smeri navzgor (g', as', f'') sledi motiv smrti (f'', e'', b'), ki temelji na postopih male sekunde in tritonusa navzdol.

Od 25. takta naprej opazimo triolske motive kot motive blaznosti in pa sarkastično- ironičen motiv Haimona v 26. taktu. V 28. taktu sledi mračen, usoden motiv. V 30.

80 taktu najdemo akord (D, H, a, d'), pri čemer gre za slikanje v tonih o odrešitvi. Zasnovano je diatonično oziroma pentatonično, daje občutek svetlosti.

Tempo četrtinke je v 25. taktu 69, inquieto. Takti pred Kreonovim vstopom delujejo scherziozno. Od 30. takta naprej igrajo pretežno nizka godala in nizka pihala, nastopi mračno vzdušje, saj se mora kralj odločiti. Vstopi Kreon: "Kako so kaznovali Edip, Kralj Laj in prejšnji, kadar je kdo očitno prelomil njih ukaz?" Pri besedah "Edip, kralj Laj" je opazen skok v patetičnem intervalu male sekste navzdol (b, d), ki se je pojavil kot izraz trpljenja že v 3. sceni 2. dejanja. Prav tako opazimo ob besedi "Edip" akord (a, d, g, b, es), s katerim je skladatelj Tomaž Svete začel svoje delo Requiem - "Lacrimosa" in se je v tej operi pojavil tudi v 3. sceni 2. dejanja. Predstavlja sočutje do Antigone glede njene usode in hkrati sočutje do Kreona, ki mora sprejeti težko odločitev. V taktu 32 in 33 harfa igra motiv (a, ces, b, des), kar spominja na začetni motiv opere (a, b, des, c).

V 33. taktu nastopi Teiresias: "S smrtjo, gospod." Pri besedah "s smrtjo" je opazen skok velike septime navzdol. Prav tako pri teh besedah opazimo akord (d, c, g, e) - stiliziran C-dur, ki pooseblja misel, da je smrt morda odrešitev. V 34. taktu se tempo upočasni na četrtinko 56, adagio.

V 37. taktu je tempo četrtinke zopet 69, inquieto. Kreon vstopi v 39. taktu: "Ustavite zvonove! Tako kaznujem tudi jaz. Jaz sem kralj in ne preostane mi drugega, kot da kralj sem še naprej. V 39. in 40. taktu Kreon poje ton h, ki predstavlja ton usode. V 44. taktu se tempo upočasni na četrtinko 52, mesto. Kreon nadaljuje in poje v parlandu: "Če kdo drug hoče, čakam?" V 44. taktu pri tem opazimo motiv Ismene v angleškem rogu in violončelu. V 46. taktu je tempo četrtinke zopet 52. Kreon ponovno nastopi v 49. taktu: "Nobeden? Kralj sem torej jaz."

Tempo se v 51. taktu stopnjuje na četrtinko 104. Sledi instrumentalna medigra. Ta del 3. scene je podoben 2. sceni 3. dejanja, v kateri smo imeli Orffovsko zasnovani zbor.

Tempo se upočasni v 62. taktu na četrtinko 80, calmando. Opazna je izrazna linija v flavtah in oboah.

Za takte 62 do 70 je značilna harmonska zasnova, ki temelji na obrisih tonalnosti. Na začetku se pojavi akord (f, d', g', cis''), ki se kmalu razveže v dominantno harmonijo. V taktu 63 zasledimo sozvočje zasnovano v pentatoniki. Stiliziran D-dur se pojavi v taktu 64 in se potem razveže skozi vrsto kromatičnih prehajalnih tonov in sekvenc v taktu 67 v D-dur v smislu svetle, pozitivne tonalitete. V 68. taktu nastopi G-dur, sledi akord (f, ges, b, es) - es-mol z dodano sekundo v basu. Če gledamo harmonsko, gre za skok v3 navzdol in za negativen vsebinski predznak (iz G-dura preidemo v es-mol). V 69. taktu se pojavi akord (f, e, cis, e, h), ki mu sledi akord (g, f, h, cis, e), torej blagi, že eterični akordi.

V 71. taktu se tempo poviša na četrtinko 104, agitato. Poleg timpanov igrajo le trobila. V 73. taktu zaključi Teiresias: "Držite Paža! On je še živ! Lovite ga, paž je še zmeraj živ!" Od 76. takta naprej opazimo ponavljajoče tone v triolah v smeri navzgor, ki predstavljajo nek izbruh. Sledi molto ritardando in tempo se upočasni na četrtinko 72, contemplativo. V 83. taktu zopet opazimo D-dur kot svetlo tonaliteto. Takt 85 lahko vsebinsko gledamo kot prehod v višje sfere, kar je tipično za skladatelja Tomaža Sveteta. Enako potezo je skladatelj uporabil že v zaključku koncerta za 2 violini in godala. Tempo se ob zaključku opere še upočasni na četrtinko 56, religiozo. Delo se harmonsko gledano konča z es-molom spodaj (as, ges, b, es') in C-durom v flažoletih violin. Temu zvočnemu ozadju se kot odmev v smislu udarcev usode oglasijo pizzicati na tonu des v kontrabasih. Celotna dolžina 3. scene 3. dejanja je 5 minut in pol.

9 KRITIKE PO KRSTNI IZVEDBI OPERE ANTIGONA

Maia Juvanc je za SIGIC v kritiki zapisala, da je začetek opere obetaven in pisan na značilni modernistični vzgib komponiranja Tomaža Sveteta, vendar se je v nadaljevanju zdelo, kot da se je osredotočenost glasbene misli preveč razpršila na več različnih idej, ki se medsebojno niso dovolj povezale. Nesmiselna naj bi bila tudi vključitev glasbenih rešitev v obliki unisona in enostavnih melodičnih linij. Sicer pa naj bi glasbeni stavek puščal dovolj manevrskega prostora za muzikalno izraznost. Tega niso ne solisti ne orkester dovolj izkoristili. Pogrešal naj bi se opaznejši izvajalski navdih, vživljanje v vlogo ipd. Največ glasovne prezence pa naj bi v tem primeru pokazal Rok Bavčar. Sopranistka Urška Arlič Gololičič je imela najtežjo vlogo v virtuoznem partu - pevsko linijo je zaznamovalo veliko nenadnih (po kritiki ponekod nesmiselnih) skokov v višine, pri čemer naj se ne bi odrezala najbolje. Največjo težavo je solistom predstavljala dikcija, ki naj bi bila zelo nejasna. Simfonični orkester RTV Slovenija naj bi se dobro odrezal, vendar je mestoma preglasil soliste, ponekod pa je bil tudi intonančno nečist. Violončeli so bili na trenutke okorni. Najbolje naj bi se pri koncertni izvedbi odrezal Mešani pevski zbor Glasbene matice, saj je bil homogen, barvno izrazen in pester. (Juvanc, 2018)

Marijan Zlobec je v svoji kritiki prav tako zapisal, da solisti niso opravili svoje vloge, saj niso imeli ustrezne prezence, prav tako pa je bilo zapeto besedilo nerazumljivo. Pri krstni izvedbi opere naj bi manjkalo vse, kar opero naredi opero: medsebojno komuniciranje pevskih solistov, doživetost petega, sporočilnost vsake fraze, dialoga, prizora, tako da je vsem poslušalcem jasno, kaj se v operi dogaja. Iz koncertne izvedbe

83 naj bi se komajda prepoznalo, kdaj naj bi bil konec enega dejanja in začetek drugega, saj je manjkala prava dirigentova cezura. Zlobec ocenjuje Svetetovo uporabo velikega orkestra za pravilno odločitev, saj je omogočila razna zvočna slikanja, ločevala osebnostne karakteristike, slikala različna stanja, stiske, dileme, odločitve ipd. V orkestru naj bi bilo kar nekaj posrečenih kombinacij in veliko odličnih solov (harfa, vibrafon), vendar bi bilo lahko tega še več. Tako pa je bilo kot celotno gledano preveč zvoka celotnega orkestra. V izvedbi opere naj se ne bi začutilo konkretnega dramskega loka, kar je pustilo vtis, kot da se skladatelju preveč mudi in da je potrebno vse povedati na hitro. Prizori, v katerih prihaja do sprememb pri likih, naj bi bili preveč stisnjeni. Tudi Zlobec je pohvalil Mešani pevski zbor Glasbene matice Ljubljana. (Zlobec, 2018)

Marko Mihevc je v svoji kritiki zapisal, da je skladatelj Tomaž Svete kljub zahtevnemu Součkovemu libretu uspel glasbeno linijo zapisati zveneče in v duhu dramatske povezanosti glasbe in teksta. V melodični liniji naj bi skladatelj zvesto sledil čustvenim odzivom, ki nastajajo v dramatskih zapletih. Z ritmično in melodično strukturo naj bi dobro poudaril pomen besedila. Pevci naj bi po Mihevčevih besedah delo izvedli z zelo poglobljenim odnosom do sodobne glasbe. Tudi dirigentu Simonu Krečiču naj bi uspelo oblikovno poustvariti celoto z vsemi odtenki, ki jih zahteva zanimiva instrumentacija. Po Mihevcu naj bi opera doživela zaslužen uspeh. (Mihevc, 2018)

10 SEZNAM OPERNIH DEL OSTALIH SLOVENSKIH SKLADATELJEV

Seznam opernih del od prve slovenske opere leta 1780 do vključno leta 2017 (Barbo, 2013; Cvetko, 1958; Cvetko, 1964; Koter, 2012; Neubauer, 2017a; Pompe, 2019): Jakob Frančišek Zupan: Belin (1780) Franc Pavlanski Pollini: La casetta nei boschi (1798), Il genio insubre (1799) Jurij Mihevec: Das Feenkind (1826), Die Radicalcur durch Erfahrung (1826), Ein ungetreuer Diener seiner Frau (1826), Das Reimspiel (1827), Recht behalten die Planeten (1833), Die Maske oder die Männerfeindinnen (1837) Gašpar Mašek: Emina (1827), Die Unbekannten (neznano) Miroslav Vilhar: Jamska Ivanka (1850) Anton Foerster: Gorenjski slavček (1871), Dom in rod (1923) Franjo Serafin Vilhar: Smiljana (1896), Ivanjska kraljica (1901), Zvonimir (1910?), Lopudska sirotica (1913) Benjamin Ipavec: Teharski plemiči (1891) Viktor Parma: Urh, grof Celjski (1893), Ksenija (1896), Stara pesem (1897), Zlatorog (1919), Pavliha (1923) Hugo Wolf: Der Corregidor (1895) Fran Gerbič: Kres (1896), Nabor (1913) Emerik Beran: Melusina (1896) Risto Savin: Poslednja straža (1904), Lepa Vida (1907), Gosposvetski sen (1921), Matija Gubec (1923)

Emil Hochreiter: Domov (1905) Josip Ipavec: Princesa vrtoglavka (1910) Karel Jeraj: Lepa Vida (1912) Lucijan Marija Škerjanc: Snežna kraljica (1913), Junaki (1915), Mlada Breda (1924) Slavko Osterc: Krst pri Savici (1921), Osveta (1923), Kralj Edip (1925), Iz komične opere (1928), Krog s kredo (1929), Dandin v vicah (1930), Medea (1930), Saloma (1930) Hugolin Sattner: Tajda (1925) Radovan Gobec: Pomladno cvetje (1926), V bratskem objemu (1927), Kresniček (1928), Kuga (1930), Tremerski dukat (1959), Kri v plamenih (1969), Trije muzikanti (1988) Marij Kogoj: Črne maske (1927) John Ivanuš: Turjaška Rozamunda (1928) Matija Bravničar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski (1929), Hlapec Jernej in njegova pravica (1936) Mihovil Logar: Štirje prizori iz Shakespearja (1931), Sablazan u dolini šentflorjanskoj (1938), Kir Janja (1940) Kazimir Sancin: Casanova (1932) Heribert Svetel: Višnjani (1933) Danilo Švara : Kleopatra (1937), Veronika Deseniška (1943), Slovo od mladosti (1952), Ocean (1969), Štirje junaki (1973), Srednjeveški punt (1978) Anton Lavrin: Krst pri Savici (1941), Od Rošlina in Verjanka (1948) Marjan Kozina: Ekvinokcij (1942) Mirko Polič: Mati Jugovićev (1946) in Deseti brat (1950) Matija Tomc: Krst pri Savici (1947) Pavel Rasberger: Povodni mož (1952) Mihovil Logar: Pokondirena tikva (1954), Četrtdesetprva (1959), Paštrovski vitez (1976) Darijan Božič: Spoštovanja vredna vlačuga (1960), Jugo (1968), Ares - Eros (1970), Lizistrata 75 (1975), Kralj Lear (1985), Telmah (1990), Ecce, Carniolus (1997) Kruno Cipci: Dundo Maroje (1960), Doktor Petelin (1965) Pavel Šivic: Cortesova vrnitev (1972), Svitanja (1976), Samorog (1981), Kaznovana radovednost (1987), Hiša kart (1989), Psomar in njegovi hlapci (1991)

Rado Simoniti: Partizanka Ana (1966) Vinko Globokar: Orkester (1974), Un jour comme un autre (1975), Carrousel (1976), Les emigres (1982/1984/1985), L'armonia drammatica (1989) Janez Osredkar: Janko in Metka (1976) Pavle Merku: Kačji pastir (1976) Avgust Ipavec: Zlatorog (1978) Marko Mihevc: Aladinova čudežna svetilka (1980) in Baba Jaga (2015) Brina Jež - Brezavšček: Splašeni konji (1983) Lojze Lebič: Fauvel '86 (1986) in Iz veka vekov (2005) Ubald Vrabec: Tolminski puntarji (1986) Matjaž Jarc: Odisej: Homer (1987), Hymnos - Zeleni Jurij (1994), Alamut (2006), Lepa Vida (2008), Pod svobodnim soncem (2012) Jani Golob: Krpanova kobila (1992), Medeja (1999), Ljubezen kapital (2010) Peter Šavli: Pastir (1992) Marko Vezovišek: Faust, TV, sex, drugs & rock'n'roll (1996) Mitja Vrhovnik Smrekar: Ime na koncu jezika (1997) Božidar Kantušer: Na božični večer (1999) Patrik Greblo: Trnuljčica (1999) Stefano Pellegrino Amato: Hymnus (2000) Pavel Mihelčič: Kasandra (2000) in Božji delec (2016) Alojz Ajdič: Brata (2002) Urška Orešič Šantavec: Večer z Rafaelom (2005) Gregor Strniša: Mnemosyne (2006) Neža Žgur: Poredni fant (2008) Helena Vidic: Izgubljeni nasmeh (2008) Tina Mauko: Železna gora (2008) Matej Wolf: Stoned Story (2008) Uroš Rojko: Kralj David, citre in meč (2009) Tjaša Cigut: Namišljena resničnost (2009) Vitja Avsec: Elektra (2009) in Kdor upa, ne odneha (2010)

Vito Žuraj: Orlando. Das schloss (2013) Jan Gorjanc: APAXNH (2013), Die hilflose Hand (2014) Julka in Janez (2016) Milko Lazar: Deseta hči (2014) Tom Kobe: Krst pri Savici (2015) in Pod svobodnim soncem (2016) Dominik Steklasa: Padli - Fallen (2015) Alenja Pivko Kneževič: Beli dež (2015) Simon Penšek: Čas (2015) Iztok Kocen: Nesrečni ljubimec (2015) Leon Firšt: V imenu ljubezni (2015) Teja Merhar: Le petit cafe (2016) Aleš Makovac: Deseti brat (2017)

Poleg Tomaža Sveteta so se operi po 2. svetovni vojni najbolj posvečali Darijan Božič (napisal 7 oper), Pavel Šivic (napisal 6 oper), Danilo Švara (dve operi napisal pred 2. svetovno vojno in štiri opere po njej), Matjaž Jarc (napisal 5 oper) in Radovan Gobec (štiri opere napisal pred 2. svetovno vojno in tri opere po njej). Ostali skladatelji so opere pisali redkeje, večinoma le enkrat. Sicer pa je na pobudo profesorjev na Akademiji za glasbo v Ljubljani nastalo 12 večinoma kratkih opernih ali operi podobnih del tamkajšnjih študentov. (Neubauer, 2017b)

10.1 Darijan Božič (1933-2018)

Leta 1958 je na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri skladatelju Lucijanu Mariji Škerjancu diplomiral iz kompozicije, leta 1961 pa iz dirigiranja pri Danilu Švari. Kot violist je bil član orkestra Opere SNG in Slovenske filharmonije, med letoma 1968 in 1970 pa je deloval kot dirigent Opere SNG. Od leta 1970 do 1974 je deloval kot umetniški vodja in upravnik Slovenske filharmonije. Leta 1995 je postal direktor ljubljanske Opere SNG, upokojil se je leta 1998. Njegova estetika glasbe je v osnovi modernistična, kljub temu pa se ne odpoveduje znanim strukturnim vzorcem in modelom tonalno-funkcionalne

88 glasbe. V svojih delih je prevzel značilno jazzovsko spreminjanje ritmičnih poudarkov v okviru stabilnega metruma. (Barbo, 2001 str. 173, 174; Zlobec, b.l.)

Približal se je ideji "Gesamtkunstwerka", torej ideji celostne umetnine, pri kateri je skladatelj hkrati tudi pisec libreta, scenograf, dramaturg in režiser. Z glasbeno dramo se je Darijan Božič oddaljil od tradicionalnih glasbenih zvrsti. Hkrati je skladatelj preizkusil nove izvajalske zasedbe, vključeval električne proizvajalce zvoka, povezal "živo glasbo" z vnaprej posneto ipd. V njegovih delih zasledimo tudi družbenokritične poteze. (Barbo, 2001, str. 174, 175)

Je eden izmed najbolj prepoznavnih skladateljev po drugi svetovni vojni. Presegal je tradicionalne okvire umetnosti, ukvarjal se je z zvočnimi kolaži, elektronsko glasbo, glasbenim gledališčem ter kombiniral klasično in jazzovsko glasbo. Tako je napisal 8 glasbeno-scenskih del, 10 vokalno-instrumentalnih, 12 orkestralnih, 8 komornih del in 5 elektroakustičnih del. (Barbo, 2018)

10.2 Pavel Šivic (1908-1995)

Leta 1931 je na konservatoriju v Ljubljani končal študij kompozicije kot prvi absolvent pri Slavku Ostercu in študij klavirja pri Janku Ravniku. Od leta 1931 do 1933 je svoje izobraževanje nadaljeval na konservatoriju v Pragi. Po odsluženju vojaškega roka je bil od leta 1934 do 1939 docent na konservatoriju v Ljubljani, kasneje na glasbeni akademiji. Deloval je tudi kot glasbeni kritik. Njegov opus med drugim zajema samospeve, zborovske skladbe, orkestralna dela, kantate, skladbe za klavir ter komorna dela. (Hrovatin, 1971)

V slovenski glasbeni literaturi je glasbeno-gledališki opus Pavla Šivica eden izmed najobsežnejših in najbolj raznolikih. Napisal je veliko opero, komorno opero, otroško opero, opereto in balet. Leta 1972 je nastalo njegovo najpomembnejše delo "Cortesova vrnitev", leta 1976 pa opera "Svitanja", ki je hkrati prva slovenska komorna

89 opera. Leta 1981 je napisal veliko opero "Samorog", leta 1987 pa otroško opero "Kaznovana radovednost". Operi "Hiša kart" iz leta 1989 ter " Psomar in njegovi hlapci" iz leta 1990 še nista bili izvedeni. Skladatelju so bile blizu predvsem teme, ki se ukvarjajo z moralnimi vprašanji in vsebujejo močno simboliko. Zanimal ga je notranji svet protagonistov, zunanjega dogajanja je malo. V svojih operah je uporabljal tudi oratorijske elemente. Njegova glasba je pogosto bitonalna in politonalna, skladatelj je uporabljal tudi pentatonične in kromatične postope do izrazito tonalne zasnove. Pevski parti niso ne ariozni ne recitativni, bolj deklamacijski. Orkester ima v glavnem samostojno funkcijo. Forma glasbenega stavka izhaja iz teksta in je svobodna. (Smrekar, 2009, str. 153, 162, 163)

10.3 Danilo Švara (1902-1981)

Danilo Švara je bil skladatelj, dirigent, pedagog in kritik. Obiskoval je šolo Glasbene matice v Ljubljani, nato pa je med študijem, od leta 1920 do 1922, na Dunaju zasebno študiral klavir (pri profesorju A. Trostu). Zasebno je v Frankfurtu študiral dirigiranje, klavir, harmonijo in kontrapunkt. Med letoma 1925 in 1927 je deloval kot korepetitor in dirigent v operi v Ljubljani, nato pa je med letoma 1927 in 1930 v Frankfurtu zopet študiral kompozicijo, koncertno in operno dirigiranje ter operno režijo. Leta 1930 je deloval kot honorarni dirigent v Operi in kot profesor klavirja na Glasbeni matici. Od leta 1957 do 1959 je bil direktor ljubljanske Opere. Njegov opus zajemajo operna dela, baletna dela, orkestralna dela, vokalno–instrumentalna dela, komorna dela, klavirske skladbe, samospevi ter zbori. (Cvetko, 1971)

Danilo Švara sodi med tiste skladatelje, ki so se v modernizmu naslonili na dodekafonsko tehniko. V dodekafonski tehniki z neoklasicističnimi oblikovnimi značilnostmi je napisal vrsto skladb, med njimi Concerto grosso dodecafono, Tri dodekafonske etude za violino, Suito za veliki orkester Arabeske idr. Njegova opera "Ocean" velja za redko slovensko glasbeno-gledališko delo v dodekafonski tehniki in je bila v svojem času na slovenskih tleh novost. Njegova opera "Srednjeveški punt", ki jo

90 je sam poimenoval opera-balet, je nastala po njegovi Puntarski kantati na stihe Srednjeveških balad Janeza Menarta. (Koter, 2012, str. 364-366)

Njegova prva opera "Kleopatra" je opera množičnih prizorov z velikimi ansambli in baletnimi vložki. Prva verzija opere je bila izrazito atonalna, zato jo je zaradi sprejema širše javnosti pred premiero predelal. Še vedno je to modernistično delo, harmonsko raznovrstno z blažjimi disonancami in v izrazu nekoliko dodekafonsko. Njegova druga opera "Veronika Deseniška" je komponirana v komornem značaju. Odmaknil se je od atonalnosti in dvanajsttonske tehnike, približal pa se je novoromantiki s pridihom modernizma. V operi najdemo tudi vodilne motive Wagnerjevega tipa in pa simfonično zvočnost orkestra. (Koter, 2012, str. 166, 167)

10.4 Radovan Gobec (1909-1995)

Radovan Gobec je obiskoval ljubljansko srednjo glasbeno šolo, nato pa Akademijo za glasbo. V razredu B. Arniča in L. M. Škerjanca je zaključil študij kompozicije, v razredu D. Švare pa študij dirigiranja. Enajst let je uspešno vodil Akademski pevski zbor Toneta Tomšiča. Od leta 1962 do 1965 je bil predsednik Društva slovenskih skladateljev. Zasnoval je mednarodni Gallusov festival za mešane pevske zbore. Leta 1964 je začel delovati na ljubljanski pedagoški akademiji, kjer je učil tri predmete, in sicer dirigiranje z zbornim petjem, metodiko dela v ansamblih in partiturno igro. Kot publicist je napisal številne članke in študije o partizanski glasbi. 28 let je bil vodja partizanskega invalidskega zbora. Njegov opus zajemajo skladbe za orkester in zbor, kantate, opere, zborovske skladbe, samospevi ter nekaj orkestralne glasbe. (Koter 2012, str. 267-269)

Pomemben del ustvarjalnosti Radovana Gobca predstavljajo njegova glasbeno- gledališka dela. Skladateljev sin Mitja Gobec je pripravil katalog del, kjer navaja kar 25 takšnih del: opere, operete, mladinske igre, posamezni scenski prizori in vložne točke. (Pompe, 2019, str. 73)

Med letoma 1928 in 1938 je nastala spevoigra "Kresniček" za mladinski zbor, solista in klavir. Leta 1934 je napisal opereto "Tremerski dukat", ki je bila nato leta 1959 predelana v opero. Njegova opera "Kri v plamenih" je posvečena XIV. diviziji. Izvedena je bila leta 1981 kot priredba za televizijo, gledališke izvedbe še ni bilo. Uspeh njegovih glasbeno-scenskih del pripisujejo vsebini, ki je vzeta iz domačega okolja, in privlačni glasbi. (Koter, 2012, str. 187, 188, 268)

11 SKLEP

Pred izdelavo magistrskega dela smo si zastavili pet hipotez, ki jih lahko v celoti potrdimo.

Tomaž Svete ni samo skladatelj, ampak se udejstvuje tudi na drugih glasbenih področjih. Med letoma 1979 in 1983 je bil zborovodja PAZ Vinko Vodopivec, bil je tudi zborovodja pri Singkreis "Währing" na Dunaju. S slednjim je sodeloval na festivalu Wiener Festwochen, kjer so pod njegovo taktirko leta 1990 izvajali Credo Messe v C- duru, skladatelja W. A. Mozarta. Kot dirigent je vodil v glavnem orkestre in ansamble, ki so izvajali njegova dela. Tako je med drugim dirigiral orkestru Slovenske filharmonije, orkestru radia Brno z dunajskimi solisti in zborom Glasbene mladine Brno, Ansamblu za novo glasbo Salzburg (ÖENM), 11 instrumentalistom v Slovenski filharmoniji itd. Kot korepetitor je deloval v sezoni 1982-1983 v SNG Ljubljana (Čarobna piščal). Opravlja tudi pedagoško delo, saj od leta 1995 dalje poučuje na Pedagoški fakulteti Maribor. Kot profesor kompozicije je leta 1999 v okviru Fulbrightovega izmenjevalnega programa deloval na University of Harford v ZDA. Na Dunaju je predaval kompozicijo na konservatoriju Karl Prayner.

Tomaž Svete je skladatelj s širokim opusom del, ki posegajo na skoraj vsa glasbena področja. Poleg 10 oper je napisal več instrumentalnih koncertov, 2 simfoniji, več orkestralnih del, 39 komornih del, različne vokalno-instrumentalne cikle (med katere štejemo samospeve s klavirjem, skladbe za glas in komorni ansambel). Napisal je tudi Requiem, kantato Sacrum delirium, pisal glasbo za zbor, glasbo za instrumente s

93 tipkami (na primer 2 klavirski sonati, več klavirskih skladb, skladbo za orgle), napisal pa je tudi eno elektroakustično skladbo.

Vsa operna dela Tomaža Sveteta povezujejo tri skupne značilnosti, in sicer modernizem, humanizem in družbenokritična naravnanost. Kar se tiče modernizma v opernih delih, se že njegova prva opera "Kralj Malhus" odmika od klasično zasnovanih oper, saj v njej med drugim lahko najdemo na primer nasprotje spevni melodiki in težnjo k deklamaciji. Druga opera "Ugrabitev z Laudaškega jezera" je nekakšna kombinacija spevoigre, glasbene drame in scenskega oratorija. Skladatelj v njej išče rešitve v smislu nove tonalnosti. Opera "Pesnik in upornik" je sicer še nekoliko tradicionalna, vendar v njej zasledimo tudi iskanje novih rešitev, zlasti v dramaturgiji. Glasba je sodobna, pomembno vlogo pa imajo recitativi. Že instrumentacija opere "Kriton" ni tradicionalna, saj v orkestru manjkajo violine. Hkrati je skladatelj v tej operi uporabil tudi nekaj modernih kompozicijskih tehnik (npr. dve ločeni dvanajsttonski vrsti). V operi "Pierrot et Pierrette" gre za nov poizkus v smeri ustvarjanja komorne opere, navdih je pri tem skladatelj črpal iz odrske intime. Izvedba opere "Granatno jabolko" je bila zasnovana sodobno - odrska bližina, vizualni in zvočni efekti. Kljub bolj tonalnemu pisanju pa je skladatelj še vedno ostal zvest svojemu načinu komponiranja. Opera "Apologija" je pisana v svobodnem tonalnem in atonalnem načinu. V operi "Junak našega časa" najdemo recitative, ritmizacije govora, tonske efekte kot tudi prvine drugih glasbenih zvrsti (npr. jazzovske harmonije). V operi "Ada" se modernizem kaže tudi v tem, da je skladatelj imel na voljo 5 instrumentov, vendar v nobeni sceni ne igra vseh pet. Pomembni so mu bili barve, karakter in kombinacije instrumentov. V operi "Antigona" je skladatelj hkrati uporabljal atonalnost in tonalnost.

Kar se tiče družbenokritične naravnanosti in humanizma v operah Tomaža Sveteta, se v operi "Kralj Malhus" slednje kaže z ministrovo manipulacijo kralja, ki je zanj instrument za zatiranje. Prepovedana ljubezen med Mileno in Milanom pa postane simbol politične anarhije. V operi "Ugrabitev z Laudaškega jezera" sta kritizirani politična brezbrižnost ter dvojnost odnosov med oblastniki in po svobodi hrepenečimi

94 posamezniki. V operi "Pesnik in upornik" in v operi "Ada" skladatelj izpostavi problem prezrtih, neupoštevanih umetnikov. V operi "Kriton" se skladatelj ukvarja z vprašanji o zvestobi do etičnih načel. Podobno se v operi "Antigona" postavi vprašanje, ali slediti višjim moralnim načelom ali ne. V delu "Pierrot et Pierrette" je izpostavljena misel, da smo vsi ljudje lutke usode in ostalih mehanizmov današnjega vsakdana. V operi "Granatno jabolko" so izpostavljeni temeljni bivanjski problemi, v operi "Junak našega časa" problem dekadentnosti zahodne kulture in nihilizma današnjega časa, v "Apologiji" pa je izpostavljen sodni proces, ki je krivičen in neutemeljen.

Skladatelj je kljub modernističnim vzgibom v operi Antigona ohranil tudi tradicionalno zasnovo glasbe. Skozi celotno opero je opazna izrazita motivika, predvsem motivika Ismene je bolj čustvena, lahko bi dejali tudi bolj spevna. Izrazit in lahko bi rekli speven je hkrati tudi glavni motiv celotne opere. Na nekaterih mestih v operi lahko določimo tonalnost, le-ta pa je bolj izrazita proti koncu opere. Skladatelj je mestoma uporabil tudi razne konsonančne tvorbe in diatoniko.

Antigona je opera z aktualno tematiko 21. stoletja. Že Kreonova vloga naj bi ponazarjala moderen tip diktatorja 20. oziroma 21. stoletja. V tem delu prevladuje misel, da je človek prepuščen samemu sebi, tema opere pa se ukvarja tudi s problemom eksistencializma. Ko pride do nekega problema, se postavi vprašanje, ali bodo ljudje ohranili svojo človečnost ali pa bodo sledili splošnim družbenim normam. Lahko bi dejali, da je glavna tema konflikt med posameznikovo individualno eksistenco in zahtevami oblasti. Poudarjen je antagonizem med materializmom in idealizmom. Problematika Antigone skriva v sebi tudi aktualne politične probleme - omejevanje posameznikove svobode v kolektivizirani in zbirokratizirani družbi.

VIRI IN LITERATURA Antigone, Op. 55 (Mendelssohn, Felix) . (b.l.). Pridobljeno 10.5.2019, iz https://imslp.org/wiki/Antigone,_Op.55_(Mendelssohn,_Felix)

Attfield, N. (2010). Re-staging the Welttheater : a critical view of Carl Orff's Antigonae and Oedipus der Tyrann. V P. Brown in S. Ograjenšek. (Ur.), Ancient drama in music for the modern stage (str. 339-385). New York : Oxford University Press.

Barbo, M. (2018). Božič, Darijan (1933–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Pridobljeno 26.5.2019, iz https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1019960/

Bratož, I. (2017). Opera o nepovabljeni, neocenjeni, neopaženi... pesnici . Pridobljeno 3.12.2018, iz https://www.delo.si/kultura/oder/opera-o-nepovabljeni- neocenjeni- neopazeni-pesnici.html

Filipčič Gardina, H. (2018). Slovenski glasbeni dnevi: 33 let glasbe: Ljubljana, 12.- 19.4.2018 . Ljubljana: Festival, 2018.

Cvetko, D. (1958). Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem . Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Cvetko, D. (1964). Stoletja slovenske glasbe . Ljubljana: Cankarjeva založba.

Cvetko, D. (1971). Švara, Danilo (1902–1981). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Pridobljeno 26.5.2019, iz https://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi680196/

Foley, D. (2010). Carl Orff - Antigonae - Martha Mödel; Marianne Radev; William Dooley; Carlos Alexander; Bavarian Radio Chorus and Orchestra; Wolfgang Sawallisch. Pridobljeno 8.5.2019, iz https://www.thewholenote.com/index.php/booksrecords2/vocalchoralreviews /537 3-carl-orff-antigonae-martha-moedl-marianne-radev-william-dooley- carlos- alexander-bavarian-radio-chorus-and-orchestra-wolfgang-sawallisch

Forstnerič Hajnšek, M. (2000). Odslej pišem v svetovnih jezikih za svetovne odre : pogovor s Tomažem Svetetom, slovenskim skladateljem, ki je letos s svojo opero Kriton dosegel enega najpomembnejših mednarodnih uspehov. Večer, 55 , str. 42-43.

Forstnerič Hajnšek, M. (2017). Opera o pesnici Adi Škerl . Pridobljeno 3.12.2018, iz https://www.vecer.com/opera-o-pesnici-adi-skerl-6336136

Gantar, P. (2016). Tomaž svete: glasbeni portret. [Radijska oddaja]. Ljubljana: RTV Slovenija.

Honolka, K., Reinhard, K., Richter, L., Stäblein, B., Engel, H. in Nettl, P. (1983). Svetovna zgodovina glasbe . Ljubljana: Mladinska knjiga.

Hrovatin, R. (1971). Šivic, Pavel (1908-1995). Slovenska biografija . Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Pridobljeno 26.5.2019, iz https://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi651858/

Jaklič, T. (2016). Tomaž Svete, Kozinov nagrajenec . Pridobljeno 15.8.2018, iz https://www.delo.si/kultura/glasba/tomaz-svete-kozinov-nagrajenec.html

Jensterle - Doležal, A. (2004). Mit o Antigoni v zahodno- in južnoslovanskih dramatikah sredi 20. stoletja . Ljubljana: Slovenska matica.

Juvanc, M. (2018). Antigona - ni vse opera, kar se sveti . Pridobljeno 3.8.2018, iz http://www.sigic.si/antigona-ni-vse-opera-kar-se.html

Koter, D. (2012). Slovenska glasba 1918-1991 . Ljubljana: Študentska založba.

Krajnc, T. (2018). Tomaž Svete: svetovna prva izvedba opere Antigona. [Radijska oddaja]. Ljubljana: RTV Slovenija.

Krajnc, T. (2019). Tomaž Svete, nagrajenec Prešernovega sklada. [Radijska oddaja]. Ljubljana: RTV Slovenija.

Mihevc, M. (2018). Čakajoč na operni oder. Pridobljeno 10.5.2019, iz https://www.vecer.com/cakajoc-na-operni-oder-6453406

Mlakar, A. (2011). Apologija, opera skladatelja Tomaža Sveteta . Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.

Neubauer, H. (2017a). Slovenske opere: od Belina do Desetega brata (2. izd.). Ljubljana: Samozaložba.

Neubauer, H. (2017b). Opere slovenskih skladateljev. Pridobljeno 15.5.2019, iz http://www.sigic.si/opere-slovenskih-skladateljev.html

O'Loughlin, N. (2000). Novejša glasba v Sloveniji: osebnosti in razvoj . Ljubljana: Slovenska matica.

Pompe. G. (2019). Skice za zgodovino slovenske glasbe 20. stoletja (1. izd.). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

Rashid, Z. (2000). Prva nagrada slovenskemu skladatelju: bo nova opera Tomaža Sveteta Kriton postala opera 21. stoletja?. Večer, 55 , str. 21.

SiGledal. (2013). Praizvedba granatnega jabolka Tomaža Sveteta . Pridobljeno 25.8.2018, iz http://veza.sigledal.org/prispevki/praizvedba-granatnega-jabolka- tomaza-sveteta

SKGG. (2007). Pierrot in Pierrette. Pridobljeno 25.8.2018, iz http://www.skgg.eu/2_58_Pierrot-in-Pierrette.html

SKGG. (2015). Junak našega časa . Pridobljeno 27.8.2018, iz http://www.skgg.eu/2_77_Junak-na-ega-269-asa.html

SKGG. (2017). Ada . Pridobljeno 6.12.2018, iz http://www.skgg.eu/2_101_Ada.html

Slovensko narodno gledališče (Maribor). Opera in balet. (2003). Tomaž Svete: Pesnik in upornik . Maribor: Slovensko narodno gledališče.

Smole, D. (1998). Antigona . Ljubljana: Mladinska knjiga.

Smrekar, B. (2009). Šivičev opus za glasbeno gledališče - (opera). V D. Koter (Ur.), Pavel Šivic : (1908-1995) : tematska publikacija Glasbeno-pedagoškega zbornika Akademije za glasbo v Ljubljani (str. 153 - 164). Ljubljana: Akademija za glasbo, Katedra za zgodovino in literaturo, Oddelek za glasbeno pedagogiko.

Smrekar, B. (2016). Ocenjujemo: Junak našega časa . Pridobljeno 27.8.2018, iz https://www.delo.si/kultura/ocene/ocenjujemo-junak-nasega-casa.html

STA. (2003). V Mariboru svetovna praizvedba opere Pesnik in upornik . Pridobljeno 3.12.2018, iz https://www.sta.si/737855/v-mariboru-svetovna-praizvedba- opere- pesnik-in-upornik

Svete Tomaž . (b.d.). Pridobljeno 15.8.2018, iz http://www.dss.si/svete-tomaz.html

Svete, T. (2018). Antigona [glasbeni rokopis]: opera v treh dejanjih . Dunaj: Tomaž Svete.

Svete, T. (2019). Osebna komunikacija.

Šutej Adamič, J. (2015). Slovenskih oper ni malo, vodi pa Gorenjski slavček . Pridobljeno 27.2.2019, iz https://www.delo.si/kultura/glasba/slovenskih-oper-ni-malo-vodi- pa-gorenjski-slavcek.html.

Todd, R. L. (2008). Mendelssohn Essays . New York: Taylor & Francis Group.

Trdan, P. (2018). Tomaž Svete: Antigona [Radijski posnetek]. Ljubljana: RTV Slovenija.

Virc, B. (2013). Granatno jabolko . Pridobljeno 27.8.2018, iz https://www.sng- mb.si/predstave-opera-balet/granatno-jabolko/

Warrack, J. (b. l.). Mendelssohn Antigone . Pridobljeno 10.5.2019, iz https://www.gramophone.co.uk/review/mendelssohn-antigone

Wiesmann, S. (1992). V P. Kuret (Ur.), Slovenska glasba v preteklosti in sedanjosti: zbornik predavanj (str. 239-242). Ljubljana: Kres.

Wörner, K. H. (1992). Zgodovina glasbe . Ljubljana: Državna založba Slovenije.

100

Zlobec, M. (2003). Kriton kot zagovor humanizma: Slovenski glasbeni dnevi - simpozij. Delo, 45 , str. 7.

Zlobec, M. (2018). Svetetova Antigona s skromno prezenco in prepoznavnostjo opernih oseb. Pridobljeno 10.5.2019, iz https://marijanzlobec.wordpress.com/2018/04/19/svetetova-antigona-s- skromno-prezenco-in-prepoznavnostjo-opernih-oseb/

Zlobec, M. (b.l.). Umrl je veliki slovenski skladatelj Darijan Božič . Pridobljeno 18.5.2019, iz https://marijanzlobec.wordpress.com/umrl-je-veliki-slovenski-skladatelj- darijan-bozic/

101

PRILOGA A: Kritika po krstni izvedbi opere Antigona Maie Juvanc

102

103

PRILOGA B: Kritika po krstni izvedbi opere Antigona Marijana Zlobca

april 19, 2018 SVETETOVA ANTIGONA S SKROMNO PREZENCO IN PREPOZNAVNOSTJO OPERNIH OSEB

Do čakali smo krstno, čeprav le koncertno, niti ne polscensko, kot je bilo nekajkrat omenjeno, izvedbo nove opere Antigona Tomaža Sveteta. Bistvo koncerta v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije je bilo v tem, da so nastopili slabi operni pevci brez ustrezne osebnostne oziroma operne prezence, prepoznavnosti osrednjih likov in vklju čenosti v dramsko operno dogajanje, poleg komaj slišnosti besedila oziroma razumljivosti vsebine petega, tako da je šla celotna vsebina in sporo čilnost Antigone skorajda mimo nas.

Morda je Svete prepozno opazil, da ni izbral pravih pevcev kot nosilcev sporo čila svoje opere in udejanjanja svojih umetniških, lahko bi rekli še centralnih idej, o katerih je toliko govoril. Od za četka do konca smo se nekako borili s tem, da bi sploh kaj razumeli, kaj vsi solisti, postavljeni v vrsto pred dirigenta, pojejo in kdo kaj je, kaj šele, v kateri prostorski legi, ambientu, časovnem zaporedju…se nahajajo.

Koncertna izvedba opere s polno zasedenim ali velikim orkestrom pa še mešanim zborom zadaj zahteva več prostora, tako da se pevski solisti gibljejo, med sabo komunicirajo, dajejo vtis doživetja petega in sporočilnosti vsake fraze, dialoga, prizora tako, da je vsem jasno, kaj se v resnici v operi dogaja.

V sino čnji izvedbi te realizacije ni bilo ve č kot dvajset odstotkov. Manjkalo je vse, kar opero naredi opero.

Če pogledamo zapis vsebine, ki je predstavljala Antigono kot opero v treh dejanjih, Svete sam pa je omenjal opero v sedmih prizorih, teh prizorov na koncertu nismo prepoznali, niti niso bili v koncertnem listu zabeleženi. Iz izvedbe smo komajda prepoznali, kdaj naj bi bilo konec enega dejanja in za četek drugega, saj prave dirigentove cezure ni bilo. Na primer v zapisu za četka drugega dejanja preberem, da zbor opeva tebanski mir, Ismena in Antigona pa ves dan iš četa truplo njunega brata. Tega zbora nisem slišal, sestri pa sem si predstavljal bolj na kratko, čeprav je ta prizor v Smoletovi drami mo čan, eksistencialisti čen, uporniški, humanisti čni… Tu so trupla, med katerimi ne bo lahko najti Polinejka.

Poslušalec v dvorani, ki Smoletovega teksta in libreta dramskega igralca Jurija Sou čka ne pozna, kaj dosti od vsega tega ni odnesel. V koncertnem listu teksta ni bilo, tako da je malokdo dojel kon čno sporo čilo opere, ki ga poje Teiresias: “Držite paža, on je še živ, ulovite ga, on je še zmeraj živ!” Ideja Antigone, ki v operi kot oseba ne nastopa, se nadaljuje s pobeglim pažem, ki se je poprej moral omadeževati s krvjo in ubiti

104 stražnika, ker je edini vedel, kaj je Kreon sklenil in naro čil. V odsotnosti interpretacije oseb kot dramskih likov, kar je naloga dirigenta Simona Kre čiča, ki pa je ni opravil niti pod razno, opera Tomaža Sveteta ni mogla zaživeti kot razumljivo glasbeno-dramsko, vsebinsko prepoznavno sporo čilo.

Tomaž Svete je uporabil veliki orkester, kar je prav. Njegova sestava 4, 6, 8, 10, 12 godalcev, po dvoje pihalcev in trobilcev, štirje rogovi in tuba, pa še štirje tolkalci in harfa bi prakti čno lahko omogo čila vsa tipološka, tematska in ambijentalna ter atmosferska zvo čna slikanja, lo čevala dan od no či, interier od eksteriera, pa še posebej osebnostne karakteristike in slikanja dolo čenih profilov, stanj, dilem, stisk (ki jih ima celo kralj Kreon), odlo čitev in preobratov… Tu je bilo veliko nakazanega, posre čenih kombinacij in posameznih solov (harfa, vibrafon), vendar bi lahko bilo tega še ve č, tako pa je bilo ravno zvoka celotnega orkestra preve č. Preobilje je bilo “simfonizma” in premalo zavedanja, da imamo na odru najprej in predvsem pet solistov, pet operni likov, povsem, druga čnih osebnostnih profilov in kon čne usode.

Dialog orkestrskega zvoka z glavami na odru je bil ves časa na škodo človeka in njegove identitete. Dirigent je orkestru pustil, da je igral dinami čno in kot na simfoni čnem koncertu, ni pa znal ali ni opazil, da se v tem mo čnem zvo čnem kontekstu pevcev ne sliši in še manj razume, ob že omenjeni stati čnosti.

Kakšna je izvedba opere, če ne vem, kaj pojejo, ne slišim in ne razumem slabe dikcije in artikulacije.

Svete opernim likom glasovno ni dal neke vsebinske in karakterne identitete tako, da bi osmislil in udejanil momente, ki privedejo ali so že od za četka del vsebine, nato pa postajajo vedno bolj njen celotni spekter. Tega dramskega loka v operi, kot je bila izvedena, nismo za čutili. Vtis je bil, kot da se skladatelju preve č mudi in da je treba vse povedati zelo na hitro. Na ta na čin ali s takim kompozicijskim pristopom bi bila tudi scenska izvedba precej vprašljiva, saj so prizori, v katerih prihaja do sprememb, precej “stisnjeni” in bi se v kratkih orkestrskih pasažah težko v celoti spremenila scena.

Vprašanje je, kako bi bil postavljen anti čni zbor, ki je nastopal enkrat na za četku opere, nekajkrat pa v tretjem dejanju. Ve činoma je pel na ravni grškega tragosa monotono, monolitno ali zlogotvorno, na koncu pa z ve čjim glasovnim spektrom.

V pomanjkanju idej glasovne, pete identitete likov se je Svete vrnil v čas izpred devetdesetih let in pevce enostavno spremenil v govorce. Tu ni bil neopazen vpliv Marija Kogoja, le da je avtor Črnih mask v vseh prizorih bil zelo prepri čljiv, tudi ko je uporabil govorjeno besedo (npr. del prizora Ob katafalku, kot Je že za čel smrdeti. ..). Če bi se vprašal, s katerim solistom sem bil zadovoljen, bi bil moj odgovor: z nobenim. Srh vzbujajo če je vprašanje, ali naša opera nima nobenih pevcev ve č ? Niti v dvorani SF se jih ne sliši, njihovo petje je tako reko č šolsko ali amatersko, kaj ve č nisem opazil ali slišal.

105

Basist Sašo Čano kot Teiresias je bil ves čas kot neprebujen in s svojim cmokastim glasom slab nosilec filozofove zvitosti in kon čnih ugotovitev. Basbaritonist Tomaž Štular kot Kreon je imel vrsto zapletenih kompozicijskih, se pravi glasovnih leg, ki kralju niso dajale niti kraljevske drže niti trenutka prebujenja človeškosti, ker se je Svete izognil glasovnemu profiliranju in ga zamenjal z besedno artikulacijo. Baritonist Rok Bav čar je bil kot stražnik nekako na stranskem tiru, potem ko ga paž ubije pa do konca opere obsedi na svojem stolu. Baritonist Darko Vidic kot Haimon je poudaril nekaj svojih karakteristik, ki prihajajo v nasprotje z razvojno linijo drame, ki slika notranji in karakterni konflikt, zaostritev, stopnjevanje, vrh in razplet. V tem smislu je imela še najve čji razpon sopranistka Urška Arli č Gololi čič kot Ismena, a je bila precej stisnjena na odru in njene celovitosti, še posebej v detajlih razvoja mišljenja in zatem ravnanja, nismo toliko ob čutili kot bi sicer lahko v boljših odrskih okoliš činah. Kot paž in glasnik je nastopila sopranistka Martina Robinšak, o čitno na za četku svoje pevske solisti čne kariere (in iz družine znanih glasbenikov).

Dirigent Simon Kre čič je bolje naštudiral orkestrski part, medtem ko mu delo s solisti v že omenjenih funkcijah in smislih, ni dovolj uspelo. Ravnovesja ni bilo, in če ga ni slišal on za pultom, smo ga pa dobro mi v dvorani. Zelo soliden je bil Mešani pevski zbor Glasbene matice Ljubljana (dirigent Sebastjan Vrhovnik, priprava zbora Ana Er čulj).

Dirigent Simon Kre čič na odru ni imel orkestra Ljubljanske opere ali Slovenske filharmonije, ampak Simfoni čni orkester RTV Slovenija. Če bodo želeli opero posneti, bodo imeli tonski mojstri zelo veliko dela, kakšen vtis je naredil neposredni radijski prenos na programu ARS, pa bo treba pogledati v arhiv.

Tomaž Svete, pevski solisti, dirigent, zborovodkinja, zbor in orkester so bili deležni mo čnih in dolgih aplavzov. Koncertno izvedbo nove opere Antigona si je ogledalo in ji prisluhnilo precej tujih in doma čih simpozistov, ki so malo pred tem v Križankah sklenili tridnevni mednarodni muzikološki simpozij. Prišli so še nekateri slovenski skladatelji, kot Lebi č, Štuhec, Mihevc, Rojko, Pirš, Mauko, Firšt…, ni pa bilo predstavnikov oblasti, a kot veste, teh sedaj nimamo (ve č).

Marijan Zlobec

106

PRILOGA C: Kritika po krstni izvedbi opere Antigona Marka Mihevca Čakajoč na operni oder

24.04.2018, 07.30

Koncertna kritika: Tomaž Svete, Antigona (po drami Dominika Smoleta), koncertna izvedba v Slovenski filharmoniji, Slovenski glasbeni dnevi 2018

Opus opernih stvaritev skladatelja Tomaža Sveteta je za slovenske razmere vsekakor obsežen: Kralj Malhus, Ugrabitev z Laudaškega jezera, Pesnik in upornik, Pierrot et Pierrette, Granatno jabolko, Kriton, Apologija, Junak našega časa. Za vseh osem oper je skladatelj libreto napisal sam. Zakaj se je tokrat odlo čil druga če in stopil v sodelovanje z libretistom Jurijem Sou čkom ter kje je videl v tem prednosti, sta vprašanji, na kateri ni mogo če enostavno odgovoriti. Mnogi skladatelji imajo razvito tudi pesniško žilico, mednje vsekakor sodi Tomaž Svete. Prednost je tudi, da skladatelji mnogo bolj razumejo povezavo med tekstom in glasbo ter s tem oblikujejo primerne dolžine fraz. Slovenš čina kot operni jezik ima recimo v primerjavi z italijanš čino težavo, saj je v našem besediš ču neprimerno ve č šumnikov in konzonantov, ki otežujejo petje. V nebo vpijo č primer je prevod slovite Verdijeve arije La donna e mobile , slovenski prevod Ženska je ti čica , v katerega naslovni vrstici ti či že kopica problemov za pevsko izgovorjavo. Kljub zahtevnemu libretu Sou čka, v katerem prevladujejo izrazito dolge strofe in izrazna zapletenost, pa je Svete glasbeno linijo izpeljal v zvene čem poletu ter dramatskem sobivanju glasbe in teksta. Za opero je izbral predvsem globoke glasove, dva baritona, basbariton in bas, samo dve sopranistki izstopata iz tega nabora barvnih globin. Prav tako je tudi v njegovi instrumentaciji prevladovala nizko zvene ča zvo čna podoba. S tem tlakuje pot tragi čni vsebini, ko Antigono, ki je prelomila kraljevi ukaz - in, kot je zapisal skladatelj, "v širšem pomenu poslušnost družbenim normam" -, obsodijo na smrt. Antigona kot oseba v operi, kot tudi že v Smoletovi drami, ne nastopa, o njenih dejanjih pa razpravljajo v medsebojnih dialogih. Svetetova opera je, tako kot Smoletova drama, razdeljena na tri dejanja. Svete v svoji melodi čni liniji zvesto sledi čustvenim odzivom, ki nastajajo v dramatskih zapletih. Tako z ritmi čno kot tudi melodi čno strukturo poudarja pomen besedila. Antigona je na Slovenskih glasbenih dnevih v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji doživela uspešno krstno izvedbo, za kar so zaslužni predvsem pevci: basbaritonist Tomaž Štular kot Kreon, basist Saša Čano v vlogi Teiresiasa, sopranistka Urška Arli č Gololi čič kot Ismena, baritonist Darko Vidic kot Haimon, baritonist Rok Bav čar kot stražnik in sopranistka Martina Robinšak v vlogi paža in glasnika. Pevci so izredno zahtevno notno teksturo intonan čno in interpretacijsko izvedli z zelo poglobljenim odnosom do sodobne glasbe. Tak pristop je bilo čutiti tudi pri dirigentu Simonu Kre čiču, ki mu je uspelo oblikovno poustvariti celoto z vsemi odtenki, ki jih zahteva zanimiva instrumentacija Svetetove Antigone. Pod njegovo zanesljivo taktirko je rde ča nit prepletanja Mešanega pevskega zbora Glasbene matice Ljubljana, Simfoni čnega orkestra RTV Slovenija in solistov delovala kot neprekinjeno valovanje dramatskih vzponov in padcev. Koncertna postavitev je doživela zaslužen uspeh, zato je smiselno vprašanje o izvedbi na opernem odru

Opera je bila premierno izvedena v koncertni obliki. Pri ob činstvu, tokrat je bila Kozinova dvorana skoraj polno zasedena, je opera doživela zaslužen uspeh, zato se sprašujem, ali ne bi bilo dobro razmisliti o postavitvi te opere na operni oder, s pripadajo čo sceno, kostumi in režijo. Mogo če je človek pri koncertni izvedbi opere bolj osredoto čen na glasbo samo, vseeno pa mislim, da opera v polnosti zaživi šele takrat, ko dobi tudi vizualno scensko podobo in ko pevci tudi z igralskimi sposobnostmi nadgradijo svoje petje. MARKO MIHEVC

107