Univerza V Ljubljani Filozofska Fakulteta Oddelek Za Etnologijo in Kulturno Antropologijo

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO

Jasmina Kuduzović

Ženske v diaspori: Razmerja med spoloma v bošnjaški skupnosti v Sloveniji

Diplomsko delo

Ljubljana, 2017 UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO

Jasmina Kuduzović

Mentorica: doc. dr. Alenka Bartulović Somentor: red. prof. dr. Božidar Jezernik

Ženska v diaspori: Razmerja med spoloma v bošnjaški skupnosti v Sloveniji

Diplomsko delo

Ljubljana, 2017

Zahvala Za uresničitev pričajočega diplomskega dela se srčno zahvaljujem sogovornicam, čudovitim ženskam za zaupanje in za globoke osebne pripovedi, mentorici doc. dr. Alenki Bartulović in somentorju red. prof. dr. Božidarju za nasvete, komentarje in podporo. Seveda gre zahvala tudi družini, za vso potrpežljivost in pomoč pri nastajanju dela. Lea, tebi lepa hvala za posluh v čustveno turbolentnih trenutkih in podporo. Mama, tata prvo je bilo Inshallah, a sad smo na mashallah! ;)

,,Ne menjaj svoju prirodu. Neki jure za srećom, drugi je stvaraju. Kada ti život stvori hiljadu razloga za plakanje, pokaži mu da imaš hiljadu razloga za osmeh.''

Mehmed Meša Selimanović

Ženska v diaspori: Razmerja med spoloma v bošnjaški skupnosti v Sloveniji Ženske so bile dolga časa spregledane v migracijskih študijah. Migracije so bile percipirane kot domena moške populacije, saj je družbena vloga, kjer je bil moški označen za »glavo družine«, od njih zahtevala materialno oskrbo družine. To diplomsko delo skuša odgovoriti na več raziskovalnih vprašanj, ki vodijo k boljšemu poznavanju življenja Bošnjakinj v Sloveniji; kakšno je bilo življenje žensk v njihovi izvirni državi, kakšna je delitev dela po spolu, kakšne so bile njihove izkušnje pri prehodu iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo ter kako je potekal proces integracije v novo družbo. Delo obravnava tudi zaznavanje diskriminacije ter pokaže na spremembe, ki jih je prinesla ekonomska neodvisnost žensk v Sloveniji.

Ključne besede: ženske, spol, migracije, Bošnjakinje, Slovenija.

Women in Diaspora: Gender Relations in the Bosniak Community in Slovenia

Women have long been overlooked in migration studies. Migration was perceived as the domain of male populations, since the social role in which a man was labeled - the "head of the family" – was to require material care of the family. The graduation work tries to answer several research questions that lead to a better knowledge of the life of Bosniaks in Slovenia; what was the life of women in their countries of origin, what was the division of labor by sex gender, what their experience in the transition from Bosnia and Herzegovina to Slovenia was and how the process of integration into the new society was conducted. The task also deals with the perception of discrimination and shows the changes brought about by the economic independence of women in Slovenia.

Key words: women, gender, migration, Bosniak, Slovenia

KAZALO

1. UVOD …………………………………………………………………… 2. METODOLOGIJA ……………………………………………………… 3. MIGRACIJE ……………………………………………………………. 3.1. MIGRACIJE IN SODOBNA EVROPA …………………………… 3.2. MIGRACIJE IN SPOL ………………………………………………… 4. PODOBA ŽENSKE V OČEH DRUGIH ………………………………… 4.1. STATUS ŽENSK V ČASU JUGOSLAVIJE …………………………….. 4.2. ŽENSKE, DELO IN MIGRACIJE V JUGOSLAVIJI 4.3.JUGOSLAVIJA: MEDREPUBLIŠKE MIGRACIJE IZ BOSNE IN HERCEGOVINE V SLOVENIJO………………………………………………………………………… 5. SELITVE BOSANSKEGA/BOŠNJAŠKEGA PREBIVALSTVA V SLOVENIJO …….. 6. GOSPODINJSKA IN SKRBSTVENA DELA ...... 7. NADZOROVANJE IN KAZNOVANJE …………………………………………………. 8. STRATEGIJE NADZORA …………………………………………………………………. 9. ZGODBE BOŠNJAŠKIH MIGRANTK V SLOVENIJI ………………………………….. 9.1. SESTRI IDA (55) IN INDIRA (41) …………………………………………………. 9.2. MELITA (36) ……………………………………………………………………… 9.3. ESMA (72) …………………………………………………………………………. 9.4. ZEKIRA (53) ...... 10. SKLEP ……………………………………………………………………………….. 11. PRILOGE …………………………………………………………………………….. 12. LITERATURA ……………………………………………………………………………

1. UVOD

Ženske so bile dolgo časa spregledane v migracijskih študijah. Migracije so bile percipirane kot domena moške populacije, saj je družbena vloga, kjer je bil moški označen za »glavo družine«, od njih zahtevala materialno oskrbo družine. Ženske so dolgo tudi raziskovalci razumeli kot pasivne akterke družbenih sprememb, posameznice, ki sledijo moškim na migracijski poti, zato so bile skorajda v celoti spregledane tako v znanstvenih kot strokovnih preučevanjih (glej Cukut Krilić 2009: 43).

Migracije so kompleksen pojav, ki vplivajo na ekonomsko, politično, kulturno in družbeno življenje prebivalcev vseh razvitih državah (po Guy 2012: 18). Razumevanje migracij je pomembno za razumevanje sodobnega sveta, družbenih pojavov in konfliktov na globalni ravni. Hitra ekspanzija mest ter priložnosti, ki jo ponujajo zlasti urbana okolja, privabljajo vse več ljudi, ki zaradi različnih razlogov emigrirarjo iz krajev svojega rojstva. Primarni vzroki, ki privedejo do selitev, so torej lahko ekonomsko-demografski, politično-vojaški, osebno- družinski in sekundarni, kot so naravne katastrofe, beg možganov, religiozni vzroki ipd.

2. METODOLOGIJA

Diplomsko delo obravnava ženske v diaspori, natančneje razmerja med spoloma v bošnjaški skupnosti v Sloveniji. Raziskavo sem opravljala med julijem in avgustom 2017 v Ljubljani. Pogovore s sogovornicami sem opravljala na njihovih domovih in v delovnih okoljih, kjer jim je bila zagotovljena zasebnost. Stik s sogovornicami sem vzpostavila po principu snežne kepe, vsaka sogovornica je predlagala naslednjo možno sogovornico oz. sogovornika. Podatke sem pridobila s pomočjo etnografskega, terenskega dela, opravila sem poglobljene polstrukturirane intervjuje s sogovornicami, ki so v Slovenijo emigrirale iz Bosne in Hercegovine oz. so otroci t. i. »druge generacije«. Gradivo sem analizirala in ga podprla s strokovno literaturo.

V nadaljevanju bom predstavila zgodbe štirih bosanskih migrantk Ide, Indire, Esme, Zekire in sogovornice Melite (psevdonim), rojene očetu Bošnjaku in materi Slovenki v Sloveniji. Izbrala sem jih zaradi različnih strategij žensk pri vključevanju v novo družbo, določenih razlik v socialno-ekonomskemu položaju, izobrazbi in življenjskih okoliščinah, kot tudi zaradi nekaterih podobnosti, ki jih je moč zaslediti iz njihovih naracij o življenjski poti. Menim, da

6 zgodbe sogovornic opozarjajo na pomembne teme, ki so aktualne tako za njih kot za družbo, v kateri živijo.

Okolje, iz katerega sogovornice prihajajo, je ruralno – vaško okolje iz pokrajine Krajina v Bosni in Hercegovini, z izjemo Melite, ki prihaja iz okolice Novega mesta. Večina jih v Sloveniji biva že več kot deset let in vsaka ima svojo specifično zgodbo. Pri pogovorih je bila izjemno zanimiva raba jezika: jezik, v katerem smo se pogovarjale, je bil v večini preplet slovenščine in bosanščine. O temah, ki so bile za njih izjemnega pomena (kot so npr. opisovanje življenja v njihovem izvornem okolju, ekonomska osamosvojitev, prevzetje slovenskega državljanstva, upor sistemu in diskriminaciji itn.) so govorile v maternem jeziku, se pravi, bosanščini. Fluidni prehodi med uporabo obeh jezikov kažejo še vedno na njihovo vpetost v obe okolji.

Izvedla sem pet poglobljenih intervjujev, ključna vprašanja so bila za vse enaka, sledila so podvprašanja, ki sem jih prilagodila toku pogovora. Intervjuji so vključevali naslednje ključne teme: a) življenje v izvirnih držav, b) delitev dela po spolu, zadolžitve in naloge, c) prehod iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo, d) integracija, diskriminacija, ekonomska osamosvojitev. Čeprav na prvi pogled deluje, da imajo sogovornice homogeno zgodbo, so njihove izkušnje v resnici zelo različne.

Pred samo izvedbo intervjujev je bilo vsem sogovornicam obrazloženo, da so intervjuji zaupne narave in da jih bom uporabila zgolj za potrebe tega diplomskega dela. Sogovornice so zavrnile uporabo psevdonimov, tako da so navedena imena popolnoma resnična, z izjemo Melite, pri kateri sem se zaradi boleče in zelo osebne pripovedi odločilo za uporabo psevdonima.

Prav tako sem opustila uporabo privolitvenih obrazcev in ubrala drugačno tehniko privolitve, saj sem predpostavljala, da bi z uporabo tovrstnega pristopa že na samem začetku med sogovornicami postavila «pregrado«, pridobljene informacije pa bi lahko bile pomanjkljive. Zato sem jih ob koncu pogovora ponovno vprašala o privolitvi uporabe posnetkov za študijski namen, uporabi so vse pritrdile.

3. MIGRACIJE

Migracije (lat. migratio) so pojav, pri katerem se ljudje selijo iz prvotnih krajev v bližnje ali pa bolj oddaljene kraje, in sicer zaradi ekonomskih, političnih, demografskih, družinskih, religioznih, osebnih in drugih vzrokov. Vsem pa je skupna želja po boljšem življenju, izobraževanju ter povečanju možnosti zaposlitve.

Migracije razvrščamo v širše kategorije. Najprej jih ločimo na notranje in mednarodne migracije. Znotraj vsake države obstaja gibanje posameznikov in družin iz enega mesta v drugo (npr. iz mesta na podeželje), tovrstnega gibanja pa ne moremo enačiti s tistim, ki vodi iz ene države v drugo. Drugič: migracija je lahko prostovoljna ali prisilna. Večina prostovoljnih migracij bodisi znotraj ali zunaj se izvaja v iskanju boljših gospodarskih ali življenjskih priložnosti. Prisiljene migracije običajno vključujejo ljudi, katere je vlada izgnala v času vojne ali pa zaradi političnih nestrinjanj, vključujejo pa tudi tiste, kateri so bili prisilno odpeljani kot sužnji ali zaporniki. Vmesna kategorija so »prostovoljne« migracije beguncev, ki bežijo pred vojno, lakoto ali pa naravnimi nesrečami (po Enciklopedija Britanica, spletni vir, 20.6.2017).

Skozi zgodovino so se ljudje selili iz prvotnih krajev v sosednje ali pa bolj oddaljene kraje, saj človek skuša najti zase in za svoje bližnje boljši kraj za življenje (Rek 2009: 3). Na migracije vpliva kombinacija gospodarskih, političnih in socialnih dejavnikov v migrantovi državi izvora (dejavniki odbijanja) ali v ciljni državi (dejavniki privlačevanja), pri čemer je treba upoštevati tudi posameznikovo moč delovanja in odločanja. Skozi zgodovino sta imeli relativna gospodarska blaginja in politična stabilnost evropskih držav, ki so se kasneje združile v EU, po mnenju mnogih precejšnji učinek privlačnosti za priseljence (Eurostat statistic explained, internetni vir: 28.5.2017).

Svet, v katerem živimo in katerega je kanadski filozof Herbert Marshall McLuhan poimenoval globalna vas (angl. Global vilage), je podvržen čezmejnemu povezovanju ter mobilnosti. Hitra urbanizacija ter priložnosti, ki jih ponujajo razvijajoča urbana okolja, privabljajo vse več ljudi, ki zaradi različnih razlogov emigrirajo iz rojstnih krajev. Globalizacija in nedavna širitev Evropske unije (EU) poudarjata pomembnost vprašanj, povezanih z migracijami v Evropi, ki je ena od bolj privlačnih migracijskih destinacij na svetu. Kljub znatnim oviram mobilnosti, je priseljevanje v EU številčno, njegove posledice se kažejo na gospodarskem trgu in v odnosih državah članicah EU.

3.1. MIGRACIJE IN SODOBNA EVROPA

Veliko število migrantov, predvsem tistih, ki so migrirali v Združene države Amerike, so se po stabilizaciji razmer v svojih izvirnih državah po prvi in drugi svetovni vojni vrnili nazaj v Evropo. To so bili predvsem Angleži, Valižani, v številu povratnikov so jih dohajali tudi Italijani (Baines 1991; Nugent v Skeldon 2013: 2). Obseg in pomen migracij v evropskem merilu pa sta se povečala po drugi svetovni vojni, zlasti po letu 1980 (Catles in Miller 1998: 4). Po mnenju Merilla sodobne Evrope tako ne utemeljuje le združitev nacionalnih držav, temveč tudi naraščajoča prisotnost mednarodnih migrantov (2006: 189). Temeljna značilnost sodobnih migracij naj bi bila globalizacija, vedno večje število migrantov, njihova raznolikost, feminizacija in politizacija (Cukut Krilić 2009: 29). Globalizacija, ki se navezuje na migracije, pomeni to, da je vedno več držav hkrati pod velikim vplivom migracijskih gibanj. Povečuje se tudi raznolikost izvornih držav, kar posledično pomeni, da se tudi migranti, ki prihajajo v nove družbe, med seboj vedno bolj razlikujejo. Na povečanje števila migrantov vplivajo spremembe na trgu delovne sile ter prilagodljivejši način zaposlovanja (po Cukut Krilić. 2009: 29). Zaradi sprememb na delovnem trgu so se spremenili tudi načini zaposlovanja, vse več ljudi dela pogodbeno za določen čas, kar vodi v povečanje začasnih migracij. Veliko je tudi tistih, ki v državo vstopijo s turistično vizo, ki ima omejeno trajanje. Obstajajo primeri, ko migranti poskušajo svoje bivanje podaljšati s poroko, z zaposlitvijo ali izobraževanjem. Zadnja leta smo priča tudi povečanemu številu beguncev iz Afrike in Azije ter prosilcev za azil (Cukut Krilić 2009: 29).

Kljub v javnosti in političnih razpravah vedno bolj prisotnem diskurzu o »odprti Evropi« in »svobodnem pretoku ljudi« se večina preučevalcev migracij strinja, da je ena temeljnih značilnosti migracijske politike Evropske unije prav njena naraščajoča restriktivnost do posameznikov in posameznic iz t. i. tretjih držav. Strog nadzor nad zunanjimi mejami, ukrepi za omejevanje migracij in pravic ter omejevanje samega števila sprejetih beguncev oziroma prosilcev za azil so temeljni elementi migracijskega režima, ki ga raziskovalci označujejo kot »evropska trdnjava«. Prav v situaciji, ko so migranti vedno bolj tarča omejevalnih ukrepov, narašča tudi njihova negotovost in se zmanjšuje njihov občutek varnosti (Dobrowolsky in Tastsoglou 2006: 3-4). Po besedah Kofmana pri definiciji besede migrant/-ka torej ne gre le za zakoniti status osebe v določeni državi, temveč tudi za »družbene konstrukcije vsakdanjega življenja«, kjer so kot »drugi« označeni tisti, ki se od »večinskega prebivalstva« razlikujejo po

»vidnih značilnostih«, kot so barva kože, jezik ali naglas, religija, način oblačenja, ipd. (Kofman idr. 2000: 9).

3.2. MIGRACIJE IN SPOL

Do zadnjih desetletjih je bila povezava med spolom in migracijami resno zanemarjena tema, tako med akademskimi raziskovalci kot med političnimi akterji. Kljub napredku v zadnjem obdobju, kjer se je zlasti problematiziralo vprašanje žensk v migracijskih procesih, je ostalo še veliko neodgovorjenih vprašanj, ki jih bo v prihodnosti treba raziskati (glej Ckut Krilić 2009, Hladnik Milharčič 2009).

V raziskavah, ki so obravnavale spolne vidike migracij, zasledimo težnje po ločevanju med moževim produktivnim in plačljivim delom ter ženinim reproduktivnimi in gospodinjskim delom. Manj raziskane so bile teme, ki zadevajo državljanstvo, družbeno ter politično izključitev/vključitev ter vsakodnevne strategije preživetja tako ženskih kot moških migrantk/- ov (Al-Ali 2003: 5).

V zadnjih desetletjih se je v Evropi število migrantk povečalo, večina se jih zaposluje v sektorjih dela, ki jih domačinke ne želijo opravljati, to so predvsem skrbstvena dela. Vse več pa jih je tudi visoko izobraženih in kvalificiranih delavk. V povojnem času so moški predstavljali večino migrantov, ki so prihajali v Evropo, in sicer zaradi širjenja ekonomije in delovnega trga. V tem obdobju so bile ženske percipirane zlasti kot tiste, katerih glavni cilj je bila ponovna združitev družine1. Zadnja leta beležimo vse več žensk, ki migrirajo samostojno, brez spremstva moškega zaradi želje po ekonomskem napredku, kot študentke, katerih cilj je dokončati šolanje in se zaposliti v novi državi (glej Al-Ali 2003: 5).

1 Tu je potrebno poudariti, da so bile prav tako v preteklosti pristone migracije žensk, ki niso strmele izključno temu cilju. Tudi v slovenskem etničnem prostoru so obstajali izrazito ženski migracijski tokovi, npr. služkinje s celotnega ozemlja, ki so hodile delat v bližnja mesta ali oddaljene dežele; slamnikarice iz okolice Ljubljane, ki so bile tako sezonske migrantke in so hodil po celi habsburški monarhiji. Pomen biografske metode za rekreacijo spomina na ženske delovne migracije iz Goriške 25 kot priseljenke v mestih Združenih držav Amerike; Šavrinke, dnevne migrantke, ki jih obravnavamo v pričujočem sklopu tako kot aleksandrinke, migrantke iz Goriške v Egipt, kjer so ostale leto, dve ali pa več desetletij (Milharčič Hladnik 2014: 24-25).

4. PODOBA ŽENSKE V OČEH DRUGIH

Države so večinoma percipirane v ženski obliki. Izstopajo kot ženske, katere čast morajo varovati možje, medtem ko se njena moč prikazuje skozi moške ideale oz. lastnosti, kot so pogum, vzdržnost, preračunljivost, agresivnost, vztrajnost ipd. (po Verdery 1994 v Helms 2003: 24). Prispodoba države nakazuje na potrebe po zaščiti ženske zaradi njene domnevne nemoči in pasivne, emocionalne narave; ščiti jo zmeraj moški s svojo surovo močjo in racionalno naravo. Ženska naj bi bila zato v večnem dolgu, ki ga izplačuje s hierarhično nižjim družbenim položajem.

Vprašanje, kdo je ženska, buri duhove številnih feminističnih teorij in hkrati podaja spekter različnih odgovorov, ki puščajo prostor za nadaljnjo razpravo. Simone de Beauvoir podaja dva pogleda na to vprašanje; prvi pravi, da je telo situacija (koncept, ki je spodkopal ločitev sex/gender), drugi pa, ki ga zagovarja, da se oseba ne rodi kot ženska, temveč postane ena izmed njih skozi socializacijo (Spahić-Šiljak 2012: 130). Jasminka Babić Avdispahić opozarja, da se ženske »ne sme razumeti kot monolitno, ahistorično bitje, kot da ta ni skupek večkratnih izkušenj, ki jo opredeljujejo prekrivajoče se spremenljivke, kot so razred, rasa, etnična pripadnost in religija« (2005: 209).

Na vprašanje, kaj danes pomeni biti ženska, obstajajo številni odgovori, zelo pomemben pa je uvid, da o tej identiteti ni mogoče razpravljati, ne da bi jo vpletli v širšo strukturo človeškega obstoja (Spahić-Šiljak 2012: 131). Številne ženske z balkanskega območja se opisujejo skozi kulturno–patriarhalne norme, te povezujejo ženske s starševsko vlogo, vlogo matere, učiteljice in moške s plačano delovno silo. Ženska je tako vedno opredeljena glede na družino in moškega, je del nekoga, je vse prej kot lastna oseba/individum (Spahić-Šiljak 2012: 131).

Zaradi doživljanja materinske vloge kot ene ključnih nalog ženske populacije so bile slednje velikokrat izločene iz javne sfere. To je spreminjala argumentacija, da so ženske biološko zaznamovane, saj naj bi bile v primerjavi z moško domnevno racionalno naravo bolj čustvene in neracionalne. Pogosto so ženske najbolj dejavne pri skrbstvenih nalogah, ki so v domeni zasebne sfere doma, izobraziti svoje otroke je za njih pogosto primarna naloga. Ta vloga jim daje moč znotraj družine. Če prepoznajo prednost te pozicije, se lahko pogajajo o svojem položaju v družini in tudi – zlasti skozi moške naslednike – če seveda govorimo o bolj tradicionalnih okoljih – tudi vplivajo na javno sfero.

4.1. STATUS ŽENSK V ČASU JUGOSLAVIJE

Po drugi svetovni vojni se je v Jugoslaviji uveljavil socializem, katerega cilj je bil, med drugim, emancipirati ženske in jih izučiti za kvalificirane delavke. S svojim delom naj bi doprinesle k državni blaginji in modernizaciji države. Z utrditvijo delovnega razreda se je začela emancipacija žensk, država jim je zagotavljala enakopravni položaj, možnost dedovanja, enake pravice tako v zakonskem stanu kot po ločitvi, porodniško odsotnost in otroške prispevke ter enake možnosti izobraževanja in zaposlitve. V ta namen so bile »ustanovljene visokošolske ustnove, ki so odprle svoja vrata tako moškim kot ženskam ter slednjim omogočile usposabljanje za moška dela (Spahić-Šiljak 2012: 97).

V Bosni in Hercegovini in v ostalih regijah z večinskim muslimanskim prebivalstvom je država leta 1950 vzpostavila prepoved nošenja obrazne tančice (zar ali feređa) z namenom izbrisa večletne oznake podrejenosti in kulturne zaostalosti muslimanske ženske. S tem je država želela omogočiti enake možnosti muslimankam, ki naj bi skupaj z drugimi ženskami in moškimi sodelovale pri obnovi države in ustvarjanju državne blaginje (Helms 2003: 50-51).

Ženske so se začele izobraževati in zaposlovati izven doma. S tem so postajale vse bolj samostojne, neodvisne od moža in družine. Opravljale so dvoizmenski delovnik, saj je skrb za gospodinjstvo in otroke še zmeraj bilo žensko opravilo. V boljšem položaju so bile tiste, ki so prihajale iz urbanega okolja in boljšega ekonomskega ozadja. Te družine so bile pogosto bolj dovzetne do izobraževalnega sistema in so hčerke spodbujale k šolanju. Te, že odrasle ženske, so se kasneje zaposlovale na boljših delovnih mestih kot tiste, ki so večinoma prihajale iz ruralnega okolja (glej Helms 2003).

Učinek jugoslovanskega socializma so čutila tudi ruralna okolja in ženske v njem, a ta za njih ni nujno prinašalo pozitivnih sprememb. S prehodom moških iz kmetijstva v tovarne v mestih je bilo bolj verjetno, da bodo ženske ostale v ozadju družbenega življenja. Številne islamske družine so zavračale nove zakone in se jim upirale s prepovedjo šolanja deklet, kar je vodilo v neenako emancipiranje žensk na tem območju (Bosna in Hercegovina) (glej Helms 2003: 50- 52).

4.2. ŽENSKE, DELO IN MIGRACIJE V JUGOSLAVIJI

Čas socializma v Jugoslaviji je bil na splošno - po mnenju večine ženskih predstavnic in raziskovalk spolne enakopravnosti in statusa žensk v družbi - bolj pravičen ter manj diskriminatoren do žensk. Raziskovalke ugotavljajo (npr. Cukut Krilić 2009), da so ženskam določene pravice bile zagotovljene, denimo zdravstvena oskrba.

Med letom 1954 in vse do devetdesetih letih dvajsetega stoletja je bila Slovenija predvsem območje priseljevanja. To obdobje so zaznamovale številne migracije iz republik nekdanje Jugoslavije, največ priseljencev je prihajalo iz Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Srbije, pa tudi Črne gore in Makedonije. To so bile notranje (medrepubliške) migracije, ljudje so se zaposlovali zlasti v manualnih delih, kot so gradbeništvo, v rudnikih, kovinski industrij, prevozništvu, tovarnah itd. (Mežnarić 1986: 70).

Ženske so se v Jugoslaviji emancipirale skozi delo, zato ne preseneča dejstvo, da je bila stopnja njihove zaposlitve visoka. Cilj Jugoslavije je bil namreč aktivno zaposliti čim večji delež tako moških kot žensk, predvsem pa zagotoviti ženskam ekonomsko neodvisnost. Hkrati je tudi država profitirala od zaposlenih žensk, saj je bila v obdobju modernizacije Jugoslavije in izgradnja nove države delovna sila ključna. Ženske so bile obravnavane kot del delavskega razreda. Od njih se je pričakovalo, da bodo opravljale enaka dela kot moški, bile deležne enakega usposabljanja in prijele enak mesečni zaslužek ter v celoti sodelovale v javnem in političnem življenju. Kljub temu da je Jugoslavija spodbujala ideološko in politično zaposlitev žensk, je bila segregacija spolov na trgu dela prisotna. Privilegirani položaji političnega in upravnega organa so ostali rezervirani za moške. Kljub možnosti za razvoj kariere po lastni izbiri, so bile ženke še vedno pretežno osredotočene na delovna mesta, ki so bila pojmovana kot tradicionalno ženska ali nižje plačana (po Spahić-Šiljak 2012: 99). Zaposlovale so se v zdravstvenih in socialnih službah, gostinstvu, turizmu in izobraževalnih ustanovah. Javne ustanove za varstvo otrok so bile priskrbljene, vendar so bila hišna opravila največkrat v domeni žensk (glej Helms 2003).

Po razpadu Jugoslavije je število zaposlenih žensk – tudi zaradi družbenih sprememb v smeri nacionalizacije in družbene retradicionalizacije - drastično upadlo. Prednosti in olajšave, ki jim jih je nudila država, so bile sčasoma omejene. Zaradi nestabilnih političnih razmer, privatizacije in hitro naraščajoče revščine je veliko število ljudi migriralo v finančno bolj stabilne, novonastale države. Tam so ženske najpogosteje opravljale neformalna plačana dela v gospodinjstvih in skrbstvena dela.

Naj ponazorim s primerom Sanje Cukut Krilić (2009: 70-71), ki je opravljala poglobljeno raziskavo med ženskami migrantkami v Sloveniji. Ženske, ki so prišle v Slovenijo iz Bosne in Hercegovine, so bile v času vojne (1992-1995) kot begunke obravnavane v skladu s statusom začasne zaščite. Pri rabi instituta začasne zaščite pa je bilo problematično to, da je to za konkretne begunke in begunce pomenilo manj pravic, kot pa so jih imele osebe z uradno priznanim statusom begunca/-ke. Status je osebam s statusom začasne zaščite dovoljeval največ šestdeset delovnih dni v koledarskem letu ali osem ur tedensko. V primeru, da si je oseba pridobila delovno dovoljenje, je izgubila status. Omejen delovnik je mnogim družinam prinašal minimalni zaslužek, ki ni zadostoval za preživetje, zato so bili mnogi prisiljeni delati »na črno«. Po besedah Špele Kalčić so se ženske »zaradi jezikovne ovire najlažje neformalno zaposlile v čistilnih servisih, zasebnih gospodinjstvih, takrat so dobile možnost popolne integracije v družbo, ki jim je tokrat kot pogoj integracije postavila redno delovno razmerje, ki pa jim je bilo ravno zaradi predhodnih državnih odlokov celo desetletje (do 2002) pravno onemogočeno« (Kalčić 2007: 51).

Tovrstni način dela in pridobivanje zaslužka se je ohranil v Sloveniji v migrantskih skupnostih z Balkana vse do danes in predstavlja pomemben del prihodka za segment Bošnjakinj, ki živijo v Sloveniji.

4.3. JUGOSLAVIJA: MEDREPUBLIŠKE MIGRACIJE IZ BOSNE IN HERCEGOVINE V SLOVENIJO

V času Jugoslavije so potekale aktivne medrepubliške migracije. Marca leta 1981 je bilo v Sloveniji zabeleženo največ priseljencev iz Hrvaške (31 %), iz Bosne in Hercegovine (23 %) in iz ožje Srbije (9,6 %). Zanimivi so podatki, od kod so prihajali posamezni pripadniki narodov. Nekateri so prihajali iz nematičnih republik, to so bili na primer nekateri Črnogorci in Srbi. Večina pa se jih je priseljevala iz narodnostno matičnih držav. Iz tega lahko predvsem sklepamo, da so priselitev v Slovenijo »odraz« narodnostne raznolikosti posameznih emigracijskih področij v Jugoslaviji (Mežnarić 1986: 71). Zlasti dinamično je bilo priseljevanje iz Bosne in Hercegovine. Večina priseljene populacije naj bi bila po raziskavah (Mežnarić 1986) z nižjo stopnjo izobrazbe, zato so večinoma opravljali manualna dela. Zaradi rastočega delovnega trga in potrebe po specifični delovni sili je bila segmentiranost priseljencev posebno izrazita. Migranta – »moškega iz drugih jugoslovanskih republik in pokrajin delujočega v Sloveniji se je opisovalo tako; prišel je v zadnjih letih, je delavec ozkega profila (nepriučen ali

14 priučen), materni jezik je srbohrvaščina, je poročen, družina je v izvorni državi, vzdržuje več nepreskrbljenih kot povprečni Slovenec in končno najverjetneje prihaja iz nerazvitih občin Bosne in Hercegovine« (Mežnarić 1986: 76-77). Spomnimo se, da je bila Slovenija v času Jugoslavije ena izmed najnaprednejših republik. Paralelno z migracijami iz ostalih republik v Slovenijo so potekale emigracije izvornega prebivalstva Republike Slovenije, zato je bilo potrebno zagotoviti delovno silo, ki bo omogočila napredovanje države, nekje drugje. Poleg delovnih migracije (tudi visokokvalificirane) so bile prisotne tudi študijske migracije in izmenjave. Toda večina takratnih študentk in študentov se je po končanem študiju zaposlila in ostala v Sloveniji (Cukut Krilić 2008: 71-77).

Treba je poudariti, da gre tu za sociološke raziskave, ki so v večini bile usmerjene v raziskovanje in beleženje števila migrantov in njihovega izvora, nekoliko manj pa so dajale poudarek na njihovo ozadje, družinsko sestavo, primarno okolje, razloge za migracijo (poleg ekonomskega zaslužka) in podobno. Na temo migracij je bilo etnoloških raziskav v tem času zelo malo.

To, kar je treba izpostaviti po zgoraj navedenem modelu »tipičnega migranta« je, da je ta reprezentiran kot moški. Kljub temu da so bile migrantke v tistem obdobju manj številne, so se vendar v Slovenijo, kot potrjuje pričujoče delo, priseljevale tudi ženske.

5. SELITVE BOSANSKEGA/BOŠNJAŠKEGA PREBIVALSTVA V SLOVENIJO

V štiridestih letih dvajsetega stoletja je bilo priseljevanjev Slovenijo najbolj intenzivno. V Slovenijo je bil torej islam »uvožen« v času socialističnega režima. Kot že prej omenjeno, je Slovenija za ljudi iz preostalih republik Jugoslavije predstavljala republiko priseljevanja.

Najpogosteje so migracijo vodili ekonomski razlogi, zato so se v večjem številu ljudje priseljevali v večja industrijska mesta (Ljubljana, Jesenice, Maribor, Trbovlje, Kočevje, Koper itn.) v poznih šestdesetih in drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja (po Kalčić 2007: 49). Osrednja motivacija za prihod v Slovenijo je bilo brezplačno poklicno izobraževanje, dodeljevanje štipendij, ugodnosti pri nastanitvah in zagotovljena delovna mesta v industriji, gostinstvu in turizmu.

Leta 1991 z osamosvojitvijo Slovenije so lahko migranti s prijavljenim stalnim prebivališčem v Sloveniji pridobili slovensko državljanstvo2. Po izbruhu vojne v Bosni in Hercegovini leta 1992 je prišlo okoli 30.000 beguncev, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove (v večini so to bile ženske z otroki). Ti so v Sloveniji pridobili že prej omenjeni »status začasnega zatočišča«, ki je s svojim zakonom o omejitvi dela ljudem oteževal bivanje v novi državi. Zaradi težkih ekonomskih in družbenih razmer, nenaklonjenosti do migrantov so nekateri izmed njih pot nadaljevali v druge evropske in čezmorske države. Tisti, ki so se odločili ostati, so za preživetje opravljali neformalna dela. Tu so bile bolj aktivne ženske, ki so z delom v zaprtih prostorih bile manj izpostavljene nadzornim organom, zato so tudi prevzele vlogo priskrbljevalca družine, moški pa so najpogosteje bili zadolženi za varstvo otrok in nekatera gospodinjska opravila (glej Kalčić 2007: 49-54).

6. GOSPODINJSKA IN SKRBSTVENA DELA

Vloga gospodinjskih delavk migrantk je ena glavnih oblik in značilnosti feminizacije migracijskih tokov v Evropo. V Španiji, Grčiji in Italiji je gospodinjsko delo največje področje zaposlovanja migrantk. Samo v Italiji je bilo leta 1995 tretjino izdanih delovnih dovoljenj namenjeno gospodinjskim opravilom (glej Anderson in Phizacklea 1997). Procesi, vezani na žensko osvoboditev in emancipacijo (da imajo enako možnost izobraževanja, političnega udejstvovanja, da so zaposlene in zaslužijo dovolj, da preživijo sebe in svoje otroke), kažejo na povezavo s povečano potrebo po gospodinjskih delavkah. Sama potreba po omenjenem delu ne bi bila težavna, če ne bi razmere (omejena svoboda, popolni nadzor delodajalca nad življenjem delavk, ustrahovanje itn.), v katerih delavke delajo, kršile človekove pravice in omejevale svobodo. Večina skrbstvenih delavk mnogokrat ostane pod miloščino delodajalcev v primeru, da so brez ustreznih dokumentov oz. priznanega statusa in dovoljenja za delo. Navidezna zaščita delodajalca se hitro pokaže kot orodje nadzora in manipulacije (Al-Ali 2003: 6).

Zarembka Joy tako denimo opisuje primere iz New Yorka in Wahingtona D.C, kjer so ženske, ki so v Združene države Amerike prišle legalno in s podpisanimi pogodbami na ambasadah svojih matičnih državah, končale kot sužnje brez vsakih pravic. Številnim ženskam delodajalci vzamejo potni list takoj po prihodu v Združene države Amerike; spremenijo pogodbe tako, da morajo delati neprenehoma za minimalen zaslužek; prepovejo jim gibanje zunaj hiše, telefonske

2 O problemu t. i. izbrisanih so pisali drugi avtorji. 16 pogovore in obiske; določijo ne samo delovni čas, temveč tudi čas za tuširanje ali kopanje, način oblačenja, pričesko in podobno (Zarembka 2002: 146). Pri tem so ženske skoraj brez možnosti rešitve, saj so njihovi delodajalci po navadi ljudje z družbeno močjo: diplomati, uradniki, funkcionarji različnih svetovnih organizacij, družb in institucij, od Združenih narodov do Svetovne banke in nevladnih organizacij. Podatki o izkoriščanju, zlorabljanju in suženjstvu, v katerem živijo mnoge med njimi, so toliko bolj srhljivi, ker ljudje, pri katerih delajo, niso samo zelo premožni in ugledni, mnogi se ukvarjajo celo z zaščito človekovih pravic (Milharčič- Hladnik 2016: 39).

Ženske in moški (migranti) uživajo po kakovosti ločene izkušnje, ki so odvisne od mnogih dejavnikov: statusa, ki ga imajo v državi priseljevanja, pridobljenega državljanstva, uspešnosti iskanja zaposlitve na trgu dela ipd. Ženske so pogosto omejene pri sodelovanju v političnih sferah, prav tako je omejeno njihovo transnacionalno gibanje, občasno tudi zaradi vzgoje, ki predpisuje kulturne in družbene vloge spoloma. Prav tako so tudi njihove aktivnosti velikokrat pogojene s sklopom normativnih in kulturnih predpisov, ki temeljijo na hegemonističnih interpretacijah spolnih vlog v državi preselitve kot tudi v državi izvora (Al-Ali 2003: 8). Tovrstni predpisi vplivajo tudi na percepcijo identitete ter mobilnost po državi; so ključnega pomena za morebitno naselitev v izbranem kraju. Na primer, ženskam se dodeljujejo naloge in odgovornosti na področju reprodukcije, ki naj bi jih izvajale tudi transnacionalno. Izvorno okolje jim pogostokrat vsiljuje nekatere družbene norme, ki jim v novi državi ni mogoče slediti (po Salih 2003 v Al-Ali 2003: 8).

Veliko žensk tudi opusti idejo migracije zaradi regulacij in strukture družbe, v kateri so odraščale in ponotranjenih norm. Tiste, ki se odločijo za nov začetek izven izvorne države, se v državi gostiteljici srečajo s številnimi izzivi. Po Nadje Al-Ali (2003: 10) jih skoraj vedno spremlja občutek osamljenosti in izločenosti iz družbe, jezikovna ovira, novo kulturno in družbeno okolje pa so faktorji, ki takšno počutje spodbujajo. Ženske, ki so doma imele kariero, zagotovljeno delovno mesto in bile finančno neodvisne, so po prihodu v »nov svet« doživele nemalokrat neke vrste šok, saj so jim bile te prednosti oz. neodvisnost jim je bila odvzeta. Migrantske skupnosti in tudi ženske so izjemno heterogena skupina posameznic, ki prihajajo iz različnih okolji in njihovih izkušenj ni mogoče generalizirati. Nekatere imajo tudi pozitivne zgodbe o prihodu v novo okolje, saj jim je to ponudilo boljše možnosti in priložnosti za življenje.

Ovire, ki jih nadzorni organi postavljajo migrantkam, so velikokrat težko premostljive in ovirajo pot k življenjskim ciljem, ki so si jih zastavile, vseeno pa bi bilo krivično in zavajajoče, 17

če bi prikazovali ženske migrantke skozi stereotip nemočnih, neiznajdljivih ter odvisnih žensk, ki sledijo možem oz. partnerjem v druge evropske države zaradi poroke ali združitve družine.

Za premagovanje ovir so mnoge ženske iznašle strategije avtonomnega delovanja in vsakodnevnega izumljanja načinov, kako doseči cilj – migrirati, premikati se za dosego boljšega življenja - te strategije Mirjam Milharčič-Hladnik poimenuje »nadzor nad nadzorom«. Razume ga kot transnacionalne in translokalne strategije, vire komunikacije, predvsem pa kot podporne mreže, ki presegajo etnične, razredne in rasne omejitve (Milharčič Hladnik 2016: 37).

»Strategije žensk so fluidne, dinamične, inventivne, podvržene spremembam, ki jih narekujejo državni in globalni sistemi nadzora nad migracijami in migranti ter vojaške in ekonomske vzpostavitve meja in klasifikacij ljudi« (Milharčič-Hladnik 2016: 36).

»Migrantke v Evropi kot dejavne akterke povezuje skupna ugotovitev, da je znotraj heterogenosti ženskih migracijskih valov edina skupna značilnost žensk ta, da jih ne moremo več dojemati kot pasivne žrtve okoliščin, pač pa kot aktivne akterke pri sprejemanju odločitev o spremembi svojega in v veliki meri tudi življenja svoje družine« (Milharčič-Hladnik 2016: 36). Skozi številne izkušnje in okoliščine se zrcalijo pozitivne spremembe, ki so jih dosegle ženske s svojim aktivnim delovanjem. Pridobile so moč, pomen, vpliv, avtonomijo nad svojim telesom, delom in zaslužkom, svobodo. Mnoge so uspele preseči stare, mnogokrat konservativne družbene omejitve in stare vzorce in si pridobiti do tedaj nepoznane lastnosti, ki si jih v izvornem okolju ne bi mogle niti zamišljati (po Milharčič-Hladnik 2016: 37).

7. NADZOROVANJE IN KAZNOVANJE

Sodobne migrantke se danes obravnava oz. se jih predstavlja skozi podobo žrtve, pri čemer se znanstveni, politični in medijski diskurzi ukvarjajo predvsem z migrantkami zunaj področja (legalnega) dela in ekonomije. Predvsem so osredotočeni na trgovino z ženskami in prostitucijo, nasilje v migrantskih družinah in uboje iz časti, pokrivanje in zakrivanje migrantk, zapiranje žensk v prostore doma, patriarhalni nadzor nad migrantskimi dekleti in ženskami in podobno. Podoba viktimizacije postavlja migrantke v položaj žrtve oz. v pasivni odnos z njihovo okolico. Namesto da se jih predstavi kot ekonomske akterke in dejavne akterke svojih življenj, kot vzdrževalke družin ter sposobne pogajalke na področju kompleksnih in spreminjajočih se družbenih pogojev dela in vsakdanjega življenja, se jih vse pogosteje predstavlja kot tiste žrtve, ki potrebujejo zaščito in morda celo prepoved migriranja (po Milharčič-Hladnik 2016: 38). Če

18 se ženske prikazuje kot žrtve sistema, patriarhalne družine in kulturnih vzorcev, se moške prav nasprotno skozi medije in diskurze številnih področij reprezentira kot grožnjo političnemu in socialnemu redu, trgu dela ter stabilnosti države. Tovrstne skrajnostne oznake izhajajo iz stereotipov in v določenih primerih, ko gre za muslimanke tudi orientalizacije ter videnja ženske kot ujetnice lastne kulture in predpisanih vlog žene, matere, vzdrževalke doma; na drugi strani pa videnja moškega kot neusmiljenega, zatiralskega gospodarja. Po Schroverju se je zaščita »nedolžnih« tujih žensk uporabljala za legitimiranje omejevanja njihove mobilnosti (Schrover 2013: 126-127).

Principi nadzorovanja so poznani že iz preteklosti, tako kot danes so tudi v preteklosti temeljili na razrednih razlikah. Posebej pozorni so bili na samske ženske, ki so pri lokalnem prebivalstvu vzbujale dvom, nezaupanje in zavračanje. V različnih folklorah je moč zaznati lik ženske, ki predstavlja nevarnost in nemir za lokalno prebivalstvo, za izjemno pereče so veljale tiste, ki so potovale same, ali pa so bile marginalizirane z bivališči lociranimi na obronkih vasi (glej Dionizopoulos-Mass 1976).

O nadzoru nad migrantkami v habsburški monarhiji govori študija Sylvie Hahn, ki je našla številne arhivske dokaze o natančnem in tudi krutem nadzoru, ki so ga nad vsemi prišleki, še zlasti pa nad ženskami, izvajali tako lokalni prebivalci kot policija. Intenziteta nadzora je bila povezana s socialnim statusom, poklicem in spolom. Med migrantkami so bile tarča nadzora predvsem samske ženske (mlade ali ovdovele), do katerih je bilo lokalno prebivalstvo precej nezaupljivo. Organi nadzora so posegali v njihovo zasebno življenje in z agresivnim pristopom, zbirali informacije o otrocih, možeh, celotnih družinah, da bi ugotovili namero migracije. Ob sumu na prostitucijo, prešuštvo in brezdomstvo ipd. so bile dotične osebe v nevarnosti pred večdnevnim, večtedenskim ali mesečnim zaporom, v skrajnem primeru so tudi izvrševali izgon iz mesta, pri tem je imela pomembno besedo tudi Cerkev (po Milharčič-Hladnik 2016: 38).

Mirjam Milharič Hladnik (2016) poudarja, da so podobne razmere (strog nadzor) tudi v današnjih državah Evropske unije, kjer zaradi pomanjkanja izbire in priložnosti migrantke opravljajo slabo plačeno skrbstveno delo v družinah. Slednje jim nudijo zatočišče pred državnimi mehanizmi nadzorovanja in kaznovanja ter verjetnim izgonom.

Britanski sistem nadzorovanja od leta 1968 do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja sta raziskovala Evan Smith in Marinella Marmo. V središču raziskave je bil nadzor, ki so ga izvajali nad ženskami iz južne Azije, ki so se v Angliji z ustrezno vizo želele pridružiti svojim možem

19 ali partnerjem. Nadzor nad vstopom v državo se je izvajal s pomočjo telesnih ginekoloških pregledov, ki na bi pokazali, ali so ženske dejansko device (po Milharčič-Hladnik 2016: 39).

Zgodbo 35-letne Indijke, katera je preživela proces testa deviškosti, je le nekaj dni po dogodku v časopisu The Guardian zapisala novinarka Melanie Philips (1. februar 1979). Namen vstopa v Veliko Britanijo je bila poroka z zaročencem, britanskim prebivalcem indijskega porekla. V tem času ljudje, ki so vstopali v Veliko Britanijo z namenom sklenitve zakona, niso potrebovali vize, v kolikor bi se poroka zgodila v treh mesecih po prihodu, vendar so bile osebe zaradi suma podvržene obsežnim preiskavam glede svojih načrtov za nastanitev v državi gostiteljici. Na podlagi dokumentov notranjega ministrstva je uradnik za priseljence domneval, predvsem zaradi starosti ženske, da je že bila poročena, zato je zaprosil za zdravniški test, da bi potrdil sum o že rojenih otrocih. Rezultati so ovrgli sum in ženska je dobila pogojno dovoljenje za vstop v državo (Smith 2016, 17.8.2017). Svojo izkušnjo opisuje z naslednjimi besedami:

»Nosil je gumijaste rokavice, vzel je nekaj zdravila iz tube, ga dal na nek bombaž in ga vstavil vame. Rekel je, da ugotavlja ali sem bila noseča že prej. Rekla sem mu, da bi to lahko preveril, ne da bi mi posegal v telo, on pa je dejal, da se mi ni treba sramovati« (ibid.).

Ženske so privolile v testiranje zaradi strahu, da bi jih ob zavrnitvi poslali nazaj v Indijo, ali pa bi jim bila možnost poroke ali združitve družine onemogočena. Po razkritju prakse je The Guardian povzročil hude kritike laburistične vlade, zlasti notranjega sekretarja Merlyna Reesa, na dan so pricurljali primeri praks tako na otoku kot v državah pod indijske Azije in kritike praksi so bile vse številčnejše. V vseh večjih političnih gibanjih je ženska predstavljala grožnjo sistemu, upodobljene so bile kot vohunke in izdajateljice tajnih državnih informacij.

8. STRATEGIJE NADZORA

Da so migrantke obstale v novi družbi, bile finančno priskrbljene in se pri tem izognile državnemu pregonu in kaznovanju, so morale iznajti strategije, s katerimi so izvajale nadzor nad svojim življenjem v migraciji. Kot sem že omenila, gre za inovativne strategije izogibanja oviram, ki jih migrantkam postavljajo nadzorni mehanizmi. So oblike nadzora nad lastnim življenjem, odločitvami, prihodnostjo in izbirami, ki jih vsakodnevno izumljajo in prakticirajo

ženske v migracijskem kontekstu (glej Milharič-Hladnik 2016: 40). Raziskave, ki analizirajo

»nadzor nad nadzorom«, naslavljajo zlasti vprašanje skrbstvenih delavk migrantk, ki opravljajo plačano skrbstveno delo v družinah, od negovanja in varovanja otrok in starih ter bolnih, do vodenja gospodinjstev, čiščenja ter kuhanja.

Raziskave v Franciji in Italiji so pokazale, kako si nedokumentirane filipinske skrbstvene delavke s pomočjo transnacionalnih mrež zagotavljajo priviligiran položaj med skrbstvenimi delavkami in tako monopolizirajo najbolje plačane in najboljše delovne položaje v širši skupnosti skrbstvenih delavk v Evropi. Migrantke brez uradnih delovnih pogodb se prek transnacionalnih mrež s svojimi delodajalci uspešno pogajajo za ugodne delovne razmere in plačilo ter tako uresničujejo svoje cilje. Ti so pogosto gradnja hiš in odpiranje svojih podjetij na Filipinih. Z zaslužkom tudi vzdržujejo družine, in sicer tako v izvorni državi kot državi gostiteljici ter nadzorujejo porabo svojega zaslužka. Migrantske skrbstvene delavke v evropskih državah so predvsem »sposobne in racionalne akterke, ki nadzor nad svojimi življenji povečujejo s tem, da v svojih odločitvah, da migrirajo in delajo za dobro svojih družin, lastnega žrtvovanja in lastnega interesa ne vidijo kot medsebojno izključujoča« (Briones 2009: 54-55). Mirjana Morokvasic poroča o migracijskem sistemu poljskih migrantk, ki opravljajo plačena skrbstvena dela v Nemčiji, katerega je poimenovala »samoupravljalsko kroženje« (Morokvasic 2013: 50).

Poljske ženske so z njim ustvarile transnacionalne migracijski prostor in mreže, po katerih so si izmenjevale informacije o delodajalcih in si zmanjšale ovire in prepreke na najmanjšo stopnjo. Zaposlile so se pri istem delodajalcu in živele v istem stanovanju, da so lahko izvajale kroženje. Medtem ko je ena ženska delala pri delodajalcu, je druga opravljala dela doma, na Poljskem in vice versa. Takšen sistem jim omogoča prisotnost tu in tam, v Nemčiji in na Poljskem, kratkotrajno odsotnost in znižanje bivalnih stroškov. Zaradi nenehnega premikanja in izkoriščanja trimesečnih turističnih dovoljenj za bivanje brez vize se izognejo pastem ilegalnega statusa in z njim povezanih nevarnosti (Morokvasic 2013: 50-51).

O gospodinjskem delu bosanskih begunk v Sloveniji je pisala Sanja Cukut Krilić (2008). V formalnem smislu nikoli niso bile označene in obravnavane kot begunke, saj so v praksi dobile status osebe z začasnim zatočiščem, ta je trajal od 1992 do 2002. Ženske so s svojim delom na črno prevzele dejavno vlogo »hraniteljic« družine, in sicer v neformalni ekonomiji zasebnih gospodinjstev, saj jim je bila formalna vključitev na trg delovne sile onemogočena, in sicer prav zaradi njihovega statusa oseb z začasnim statusom.

»Ženske so za preživetje poskrbele v večjem obsegu, kot so zaradi večjega nadzora nad bolj tradicionalno moškimi deli javno (npr. gradbeništvo) lahko počeli moški« (Cukut Krilić 2008: 71).

V večini so migrirale same z otroki, zaradi vojne, saj so moški v času vojne ostali doma in se borili, nekateri prostovoljno spet drugi prisilno. Zaradi zakona o začasnem zatočišču, ki jim je dovoljeval zgolj 8 delovnih ur na teden, jim je bil vstop na formalni trg delovne sile onemogočen, zato so bile primorane vstopit v svet sive ekonomije. Zgodbe sogovornic Cukut Kriličeve (2008) izražajo podobne življenjske poti po prihodu v državo gostiteljico, strahove in želje po vrnitvi v izvorno državo, iskanje strategij za preživetje, soočanje z diskriminacijo in aspiracije za prihodnost otrok oz. celotne družine. Vse opisujejo težke začetke po prihodu v Slovenijo, pomanjkanje priložnosti za delo in socialne varnosti. Vse njene sogovornice tudi poudarjajo, da so za preživetje opravljale delo na črno, to so bila v večini gospodinjska in skrbstvena dela. Tudi po pridobitvi stalnega bivališča in zaposlitve na formalnem trgu delovne sile so zaradi minimalnih prihodkov še vedno nadaljevale z delom na črno.

Danes gospodinjsko delo ostaja eden največjih sektorjev, katerega vodijo mednarodne delavne migrantke. Vsako leto milijone ženk migrira iz Azije, Latinske Amerike in Karibov ter vse bolj iz Afrike v Evropo in Severno Ameriko, v bogate zalivske države in azijsko industrializirane države. Delavski zakoni redko ščitijo gospodinjske delavke, prav tako jim onemogočajo organizacijo znotraj tega prikritega sektorja sive ekonomije. Milijone žensk je prepuščenih delodajalcem, kateri odločajo o njihovem nadaljnjem bivanju v državi gostiteljici, plači ter prehrani. Narava izoliranosti gospodinjskega dela, skupaj z zanemarjanjem uradnih institucij in pomankanjem ustrezne zaščite delovne sile, lahko postavi delavke v svet suženjstva (UN report 2006).

9. ZGODBE BOŠNJAŠKIH MIGRANTK V SLOVENIJI

Pri izvedbi terenskega dela in intervjujev sem se osredotočila na bosanske oziroma bošnjaške migrantke (izjemoma tudi na njihove otroke), ki pripadajo različnim generacijam in različno dolgo bivajo v Sloveniji (od 1960 do 2017). Vsebina intervjujev opravljenih z Ido, Indiro, Melito, Esmo in Zekiro so bile naslednje: življenjska zgodba – življenje v izvorni družbi, šolanje, delitev dela, družinsko ozadje, stik z religijo, odločitev za migracijo, prihod v Slovenijo, začetki, trg dela; formalno in neformalno plačano delo, diskriminacija, integracija v slovensko družbo, pogled na lastno kulturo in njeno dojemanje.

9.1. SESTRI IDA (55) IN INDIRA (41)

Sestri Ida in Indira prihajata iz ruralnega okolja v bližini mesta Bihać. Indira je mati samohranilka dveh otrok, po dveh neuspelih zakonih zdaj živi sama z otroki. Sama pravi, da je zadovoljna in da jim sestra Ida veliko pomaga, predvsem pri varstvu otrok. Poleg njiju družino tvori še pet bratov in starejša sestra, mama je še živa, oče pa je preminil pred dvajsetimi leti. Ida ima osnovnošolsko izobrazbo, Indira pa srednjo farmacevtsko. Ida je že med šolanjem opravljala gospodinjska dela in dela, povezana s kmetijstvom. Indira pripada mlajši generaciji. Zaradi boljšega finančnega stanje družine je po končani osnovni šoli izobraževanje nadaljevala v srednji šoli, a kljub temu je bila tudi ona aktivna pri domačih kmečkih in skrbstvenih opravilih. Obe poudarjata, da se je delo delilo po spolu in zmožnostih otrok in da so bratje morali pomagati sestram pri težjih opravilih (nošenje veder vode, sečnja dreves ipd.). Ida je prvič vstopila na trg dela po prihodu v Slovenijo, Indira pa je svojo prvo zaposlitev že imela v Bosni in Hercegovini. O svojih začetkih v Sloveniji pripovedujeta tako:

Indira: »Tu sem v Ljubljani, v Slovenijo sem prišla leta 2004, poročila sem se, zveza ni bila prav idealna, zato sem se tudi ločila. Amina (sina op.a.) sem rodila 2. 5. 2005. Kasneje sem rodila še enega … svojo punčko Hano. Na srečo sem imela službo, to sem dobila po letu dni in tako zdaj delam na zdravstveni fakulteti kot čistilka, zadovoljna sem, imam prvo izmeno, otroci hodijo v šolo, samostojna sem. Kako naj to povem …. Vesela sem, da sem prišla v Slovenijo, ampak ko sem prišla tu, je bilo prvo obdobje zelo težko. Preklinjala sem mamo, zakaj me je rodila, sama z otrokom … Moja Ida (sestra op. a.) mi je veliko pomagala. Če ne bi bilo nje, bi se lahko pobrala in vrnila nazaj v Bosno.

J.K.: »Ida, kdaj si pa ti prišla v Slovenijo, katerega leta?«

Ida: »Uff, katerega leta je bilo to? Koliko sem bila … 18 let … koliko je to let … že 36 let sem tu.«

J.K.: »Kako, kdo je tebe pripeljal?«

Ida: »Brat me je pripeljal, brat je tu delal, sem prišla z bratom.«

J.K.: »Senadom?«

Ida: »Sejfom in kasneje, po nekem času, se je vrnil. Njemu tu ni bilo všeč, to da on dela … on je mislil, da se tu živi od zraka, veš. No, jaz sem ostala, jaz sem sprejela delo, delala sem. Prva moja zaposlitev je bila v Rogu /…/, in ker sem tam delala in kasneje sem se zaposlila v eni kuhinji na Vrhovcih v eno šolo Vladimirja Klavca. Je šola in tam sem delale eno dve in pol leti, ampak je bila taka služba od 12.00 do 8.00 zvečer, pa mi to ni ustrezalo, ni bilo niti dopoldan niti popoldan. In tako sem zdaj na tej naravoslovni fakulteti, prav tako čistim, lepo mi je, super mi je, med prvimi sem pa dobila državljanstvo. Ko se je Slovenija osamosvojila, so rekli, da moramo vzeti državljanstvo slovensko. Jaz sem takoj vložila papirje in dobila sem ga.«

Tako kot Ida tudi druge sogovornice poudarjajo pomembnost slovenskega državljanstva. Ta ima skorajda simboličen in avtonomen pomen, deluje kot nekakšna dovolilnica v svet priložnosti, enakopravnosti, enakosti in dobrega zaslužka. Pomembnost le-tega je moč zaznati tako v pogovoru z Indiro in Ido kot tudi v pogovorih, ki jih je opravila Sanja Cukut Krilić s sogovornicama iz Bosne in Hercegovine, ki opisujeta primere diskriminacije na trgu delovne sile pred prejemom slovenskega državljanstva in o tem, kako sta v Sloveniji dolgo iskali zaposlitev (Cukut Krilić 2008: 73-74). Sogovornice, kot tudi večina ostalih migrantk, so z zaslužkom vzdrževale družino v izvorni državi, jih materialno in prehransko oskrbovale ter jim urejale vse formalne dokumente v času vojne (1992-1995) in po njej. Takšen primer v družini je imela tudi Ida, ki se je s pripovedjo vrnila v čas, ko so ranili njenega brata.

Ida: »Brat je ostal slep, pa še njega izvleči, nekakšne papirje sem vlagala, vsa vrata sem odprla preko ambasad, preko Arabcev, preko … da sem mu omogočila zdravljenje«.

Brata so namreč iz Bosne in Hercegovine do Zagreba pripeljali z vojaškim oklepnikom, z garantnim potrdilom in s pomočjo prevajalke arabskega jezika Alme je bratu omogočila pot v Turčijo, kjer se je skupaj z 86 ranjenci iz Bosne in Hercegovine zdravil zaradi poškodbe očesa. Ida opisuje dogodek kot izjemno boleč in pretresljiv, ob soočanju z različnimi poškodbami ostalih ranjencev (nekateri so ostali brez noge, roke, drugi z zlomljeno čeljustjo ipd.) je doživela 24 enega izmed najgrozovitejših dni svojega življenja. Brata se spominja kot vesele, pozitivne osebe, ki je oslepel po krivici. Po operativnem posegu so brata premestili na oddelek za opazovanje, ob spominu na brata pa poudarja svoj lastni aganžma in zavzetost pri skrbi zanj tudi, ko je bil v tujini.

»Ko je bil v Turčiji, sem se naučila telefonske številke, ko so ga premestili na drug oddelek, sem klicala on, dor, tri, molj (pogovorno arabske številke op. a.). Naučila sem se številke in odšla do Alme. Ko sem se naučila številke, sem zopet poklica, oni zopet ho, ho ho, in spet nisem nič razumela. Zopet sem odšla do Alme in se naučila novih številk. Tako je menjal te oddelke. Celo ugrabiti so ga hoteli v tej bolnišnici, da bi mu pobrali organe in jih prodali. Na srečo je tam eden moški videl to, ga prijel za roko in mu rekel, da se mora vrniti nazaj v bolnišnico, ane. Ko so mi kasneje sporočili še za to, sem bila še bolj v skrbeh.«

Kasneje so brata poslali v Rusijo zaradi boljše opreme in naprednejše tehnologije, na žalost je poškodba bila tako huda, da mu nisi mogli ponuditi ustrezne pomoči. Od tam so ga poslali nazaj v Turčijo, kjer so sklenili, da je zadnja možnost Philadelphia. Tam se nahaja ena najnaprednejših bolnišnic za očesne bolezni in poškodbe, kjer je Sejfo dobil očesne implante.

Operacija v Philadelphiji je bila uspešna, brat je dobil očesne implante. Ida pripoveduje, da si je po končani operaciji zaželel dveh stvari, cigareto in telefon, da jo pokliče in ji sporoči, da je bil poseg uspešen. Skrbstvena naloga za družino je bila za Ido ključnega pomena, pri pripovedi daje zgodbam, ki vključujejo njeno pomoč družinskim članom, velik pomen. Nadaljnja pripoved predvsem zrcali Idino sposobnost pogajanja in odločnosti. Sam pristop v dani situacij kaže na fluidnost in ponotranjene lastnosti (agresivnost, racionalnost, odločnost), ki se v stereotipnih podobah (tudi na Balkanu) navezujejo zlasti na moško populacijo.

»Koliko sem samo vrat odprla, ko je bila v Bosni vojna … za eno potrdilo vstanem ob četrti uri zjutraj in čakam, ob devetih se je odpirala ambasada in ko ravno prispem na vrsto, ona (uslužbenka op. a.) pravi, ne delamo več. To so bile tako dolge vrste, jaz sploh ne vem, da kje še obstajajo take vrste danes. In takrat sem znorela, osem dni sem čakala, takrat pa sem znorela. Ona zapre vrata, jaz pa jih z nogo ustavim: Zdaj je pa dovolj! Jaz vsako jutro prihajam, čakam te kot pes, sem ji rekla za eno samo potrdilo, da mi napišete, da moj brat lahko pride sem iz vojne iz Bosne, sem rekla, ker to potrdilo potrebujem za Arabce … da ga dam njim. Sem rekla, vsak dan tu čakam in ti mi vedno znova praviš zapiramo, e sem rekla, tokrat se ne bo zaprlo. Pravi ona meni gospa ne morete vstopiti, takrat sem zgrabila stol in ji rekla: Jebem ti majku v pičku, kaj ne morem vstopit, moj brat je dol ranjen, nima zdravil, nič nima, nima zavojev, da

25 ga povijejo ane. Bolnišnice so polne, polne so šole, vsepovsod polno ranjencev, nimajo zdravil, nimajo nič, nimajo hrane, nič. In potem tisti (uslužbenec op. a.) pravi, ne, naj gospa vstopi notri, katero bo gospa kavo spila. Sem mu rekla, gospa ni prišla za nobeno kavo, samo to potrdilo rabim. Kakšno kavo, da mi vi kuhate, sem rekla osem dni, vsak dan ob štirih zjutraj zanemarim svojo službo, zanemarim vse, mamo imam tu, vso družino imam v vojni, sem rekla, kot pes čakam od četrte ure zjutraj v vrsti. Ne smeš se niti usesti, ker ti drugi prevzamejo mesto in ravno, ko pridem na vrsto, sem rekla, takrat mi pravi zapiramo, do devetih … Pa sem ji rekla, kje to, v kateri državi je še to, da se do devete ure zjutraj dela. Z delom začnete ob osmih, ob devetih že zapirate, delate eno uro. Pravi obdelujemo dokumente, sem rekla, kakšne dokumente? Kaj vi obdelujete, da ti ne bom zdaj to glavo obdelala. Potrdilo mi napiši, sem rekla, niti sekunde več ne mislim čakati!«

Idino zgodbo zaznamuje v večji meri skrb za družino in osebne tragedije. Svoje življenje opisuje kot težko in garaško, vendar ne obžaluje ničesar. Prihod v Slovenijo opisuje kot začetek življenja. Opisuje, da ji je lepo, da je tu zaslužila svojo prvo plačo, prvič je odšla na morje. Poudarja, da nikoli ne bi zamenjala življenja, ki ga ima tu, v Sloveniji, za tistega, ki ga je imela v Bosni in Hercegovini. Tudi v času upokojitve ne namerava živeti v Bosni in Hercegovini.

Ob vprašanju o vlogi spola tako v družbenem življenju kot pri delitvi dela, obe sestri odgovarjata, da je to odvisno od družine, da pri njih tega razlikovanja ni bilo, da je oče vedno razdelil delo pravično, kar je pomenilo, da je moška opravila dodelil bratom, ženska pa sestram. Bratje so zmeraj morali pomagati sestram pri težjih opravilih; kot so nošenje veder vode s potoka domov, sekanju drv ipd. Tudi v današnjem času pravita, da mora biti odnos med žensko in moškim enakopraven.

Drugačno zgodbo pripoveduje naslednja sogovornica, Melita, ki je bila rojena v Sloveniji, hči očeta Bošnjaka in matere Slovenke.

9.2. MELITA (36)

Melita prihaja iz ruralnega okolja, in sicer iz okolice Novega Mesta. Rodila se je v Ljubljani, kjer je živela skupaj s starši vse do ločitve, po ločitvi se je preselila k očetu v Novo mesto. Končala je srednjo turistično šolo, še oktobra letos se namerava vpisati na dodiplomski študij. Je mati dveh otrok, iz prvega zakona ima hčerko, z zdajšnjim možem, Bošnjakom, pa imata sina. Njena pripoved zrcali odnose med spoloma, delitev dela, kulturne vzorce in razlike, ki jih

26 opaža med Slovenci in Bosanci. V času odraščanja so se doma pogovarjali slovensko. Tudi zase pravi, da je Slovenka, a da nikoli ni zanikala svojega porekla po očetovi strani in da je nanj ponosna. V času njenega rojstva, leta 1981, je o bilo hipijevsko obdobje, v katerem je veljal rek, da Bosanci prihajajo v Slovenijo samo delat otroke. Kasneje, v času vojne v Bosni in Hercegovini, pa naj bi se ta percepcija Bosancev v Sloveniji spremenila. Takrat naj bi obveljalo, da Bosanci ne znajo nič drugega kot »ratovat«, se pravi vojskovati se. Opozarja pa, da je to bilo obdobje, ko je okolica začela obračati pozornost na priimke s končnico na -ić in da je beseda čefur takrat imela drugačno konotacijo, kot jo ima danes. Takrat naj bi po njenem označevala osebo, ki ni bila delavna, iznajdljiva ipd. V času gimnazijskih let so razlike že bile vidnejše in da so priimki na -ić ob izgovorjavi imeli drugačen, negativen prizvok.

Na Melitino življenjsko pot je vplivala ločitev njenih staršev, vendar v naraciji o ločitvi ugotavlja, da je na razpad zakona njenih staršev imela pomembno vlogo tudi delitev dela med spoloma, ki sta jo starša drugače dojemala. Sama je prepričana, da so Bosanci v resnici patriarhalno naravnani in da ne spoštujejo spolne enakopravnosti, kar ugotavlja tudi, ko govori o svojem partnerskem odnosu. Pri Melitini pripovedi sem zaradi zelo osebnih in bolečih izpovedi želela ohraniti njeno zasebnost, v ta namen sem namesto imen zapisovala psevdonime.

Melita: »Približno petnajst, šestnajst let nazaj, tako, da … nič ona dva sta šla vsak svojo pot, ona dva se nista nič glede … o veri … smo bili, saj pravim ne prakticiramo islama ne prakticiramo krščanstva, tudi ona dva nista izhajala iz bog ve kakšne verske, fanatične družine, tako da tukaj nismo imeli problemov. Nekaj časa se nista pogovarjala, potem sta pa videla, da se bo zaradi vnukinje treba. Zdaj pa je vse normalno, tako da zdaj komunicirata, ne bom rekla perfektno, vseeno se vidijo nekatere zamere, ampak to … Hm … veš kje je tu oče biksal, tu se pa vidijo pač korenine, nekje se morajo poznati, ane … Bosanec… ženske vse za kuhinjo, za posteljo, za … ane, in tu moj oče … in tu se vidi ta kulturna razlika. Oni … vseeno ker je moj oče že 30 let tu, tudi Sead (mož op. a.) je mlajša generacija, dosti mlajši kot moj oče, ampak pri njih bo ženska vedno manj vredna. Ne vem če se bo dol, kapo mu dam z glave, da bo rojen ali tu ali dol … tudi imam izkušnje s temi, ki so tu rojeni, moškega spola, ženske pač … veš kako pravi Sead ne, ja neču pričat sa ženama, ja pričam sa ljudima (jaz se ne bom pogovarjal z ženskami, jaz se pogovarjam z ljudmi op. a.). Tu prevajati ne potrebujeva. Se pravi ženske so … ste, ker ste nujno zlo, tako nekako. Tu sta moja starša srala zadeve zelo, predvsem na komunikaciji. Ne bom rekla, da je zelo neki zdaj, ker je on z juga, ali pa kar koli, samo tisto je prišlo na dan: ne boš ti ustvarjala. Moja mami je potem, po očetu naredila šolo, vozniški izpit, potem se ji je vse odprlo. Ker te zavirajo … Jaz ne smem, mislim, kako si jaz drznem razmišljat

27 o faksu, ker jaz se oktobra vpišem na faks pa ti … Jaz takrat, pač ni bilo podpore, to sem izgubila v gimnaziji. Gimnazijo sem zanemarila, ko sta se starša ločila, nisem se drogirala nisem začela piti, enostavno knjige so mi bile zadnje v mislih… in zdaj, ko sem delala turistično po tem, je bilo …. Oh … muke božje in zdaj, ko sem dobila voljo, zdaj mi je pa tudi Bosanec ne bo … edino sem rekla, da še počakam, ker ima Samir (sin op. a,) še eden poseg, pa Ela (starejša hči op. a.) zadnje leto srednje … osnovne šole, da to še počakam, potem se pa vpišem (dodiplomski študij op. a.).«

Skozi pogovor pojasnjuje, da se želi izobraziti in diplomirat tudi v primeru, da bi delala še naprej v čistilnem servisu. Sama ima ambicije, si želi, da bi bila vzor hčeri. Diploma bi ji pomenila lasten dosežek in uspeh. Primerja tudi življenje deklet v Bosni in Hercegovini s konkretnim primerom svakinje, ki prihaja iz majhne vasi v okolici Bosanske Krupe. Starši so jo vpisali v najbližjo srednjo šolo z namenom, da ne bi odšla predaleč od doma, da bi po Melitinih besedah imeli nadzor nad njo. Svakinja šole ni dokončala, poročila se je in si ustvarila družino. Melita vidi problem v zgodnjih porokah deklet v Bosni in Hercegovini. Pripoveduje, da se mnogokrat poročni obredi začnejo že pri 15 letih, na željo deklet samih, pri čemer je treba poudariti, da v večini primerov so starši proti porokam v zgodnjih letih in spodbujajo nadaljnje izobraževanje otrok. Dejstvo, da sama ni bila poročena pri 30 letih, je bilo za moževo družino nekoliko nenavadno, zraven dodaja, da tovrstnih kritik s strani družbe, v kateri je odraščala, ni čutila. Pogovor nadaljuje o zdajšnjem življenju:

»In kar je najhuje, ko ima to nekakšno moč, celo lahko, če res nisi tako kot sem jaz malo … šele, ko sem sina postavila na operacijsko mizo, sem se malo streznila no, ampak … ko ti prav sperejo možgane, ti sploh ne veš, kakšno moč imajo lahko te besede; ti si nesposobna, ti to ne zmoreš … Kaj ne zmorem, jaz vse lahko! Samo ti mi ne kokodajsaj nad glavo, pa bo. Jaz še vedno pravim, jaz največ naredim, ko njih (moža in otrok op. a.) ni doma. V smislu in domačih opravil, psihofizičnih, vse lahko naredim, samo, da ti nihče ne kokodajsa: ti tega ne zmoreš in ti operejo možgane. On, ampak v redu, Sead je še ena milejša verzija. Oni svoje ženske dejansko prepričajo, da res niso za nič kot za v kuhinjo, Bog ne daj, da katera reče, da gre izpit delat, če jo podpre, mislim, da je tu že nekaj … narobe. Ali pa, da bi se dodatno izobraževale, ali pa … ne … halo ti meni moraš kuhat, a res? Midva sva se tu hitro sprla, ker je Sead tako izbirčen pri hrani, sem rekla, Ok, ker mama (moževa mama op. a.) kuha dol, jaz ne bom, tak, da jaz doma kuham 10 %, kar se mi zdi velik dosežek, glede na to da je pri njih kuhinja izrednega pomena … ljubezen gre skozi želodec.«

Vsi sorodniki Melitinega moža živijo v Bosni in Hercegovini, v času poletnih dopustov in obiskov živijo skupaj v eni hiši. Melita v pogovoru poudari, da je za njenega moža kuha njegove matere nenadomestljiva, sklepam, da od tu izvira odločitev, da opusti kuhanje tako za čas bivanja v Bosni in Hercegovini kot tudi doma, v Sloveniji.

Na prvi pogled se zdi, da Melita doživlja bosanski odnos do ženske kot povsem diskriminatoren, vendar sočasno poudarja, da so rigorozna pravila predvsem značilna za bolj odročne, ruralne predele Bosne in Hercegovine, v katerih, po njenih besedah, vladajo pravila in kodeksi obnašanja iz časa Sulejmana Veličastnega. V samih mestih so ta pravila ohlapnejša in ženske so integrirane in bolj aktivne v družbenem življenju.

Med drugim je Melita doživela tragično zgodbo, ko ji je med nosečnostjo umrl otrok. Po rojstvu otroka so specialisti ugotovili, da je bil vzrok smrti popkovina, ki se je v maternici ovila okoli otrokovega vratu in ga zadušila. Tako opisuje svojo vlogo ob pogrebu hčere.

»Veš kako je bilo, mi smo … problem je nastal že pri obdukciji. Po islamu naj se ne bi seciralo, rezalo … tu sem se strinjala, ker sem se nekoliko preveč namučila, da jo boste zdaj še vi. Sicer sva se za to mogla izborit, ker so pri nas birokrati bili v bolnišnici, ja pa mi moramo, da se ustanovi, zakaj je … Ne, ne boš. Potem sva morala podpisat, da dovoliš, ker je pač tak zakon /…/ In kasneje, ko so mi poslali tisto, da pač niso, da se je videlo po popkovnici, in to, je bilo zame veliko olajšanje. Druga zadeva, kje jo bomo pokopali. Na Žalah je procedura taka, iskreno tu so veliko vlogo imele finance, ker bi me v Ljubljani veliko več stalo, kot pa vse s prevozom vred v Bosni. Drugo ni … bilo … to, da sem se jaz za 40 dni zavila pod ruto, to je bila čisto moja odločitev, ker sem tako dosegla, če ne … to pa je zanimivost, da sem jaz Lana imela teh štirideset dni tak božji mir /…/ Nisem imela nobenega komentarja, vsi so me pustil na miru, po cesti so me gledali kot da bi bila kužna, ampak nihče ni nič rekel, vsaj da bi jaz slišala, to mi je kasneje mami povedala recimo, da so jo, /…/ drugi spraševali, če me je … ne, to je bilo moje. In sem dejansko takrat imela mir, niso me spraševali, kaj je bilo, če bi prišla recimo po slovenskih običajih, vsa v črnini, bi cel svet vedel. Jaz sem imela rute prilagojene svojim oblačilom, ampak mir.«

Po islamskem običaju si ženske namreč po rojstvu preminulega otroka morajo nadeti ruto, in sicer za obdobje 40 dni. Melita svojo izkušnjo z zakrivanjem z ruto opisuje kot pozitivno, kljub temu da zavrača pravila oblačenja, ki jih po številnih interpretacijah Korana narekuje islam. Tovrstna odločitev ji je namreč omogočila odmik iz družbe in žalovanje v zasebnosti. Melita je predstavnica mlajše generacije in kljub temu da je rojena v Sloveniji, so njene življenjske

29 izkušnje s kulturno si različnima svetovoma poglavitne za razumevanje razmerja med spoloma v danem prostoru in v okoliščinah.

9.3. ESMA (72)

Esma je predstavnica starejše generacije priseljenk iz Bosne in Hercegovine. Svoje izkušnje z razmerjem med spoloma v Bosni in Hercegovini opisuje kot pozitivno. Rojena je bila v mestecu Ljubija blizu Prijedora. Prihaja iz izobražene družine in je najmlajši otrok, najstarejši brat je končal fakulteto, sama pa je končala gimnazijo. Njena želja je bila, da bi se izšolala za učiteljico. Otroštvo in mladost je preživela v Bosni in Hercegovini, v času gimnazijskih let (1964) je začela prihajat v Ljubljano na poletno delo. Leta 1967 se je poročila z Bosancem iz Bosanskog Petrovca in kasneje uradno registrirala v Ljubljani. Letos mineva 50 let njenega bivanja v Sloveniji. Svoje mladosti se spominja kot izjemno lepe.

»Jaz sem imela lepo, lepo, prekrasno mladost sem imela. Hodila sem po koncertih, v gledališče, na »korzo« (večerni sprehodi s prijatelji op. a.), filme, filme sem vse pregledala, kar jih je prišlo k nam, vsak tretji dan. Delala nisem nič, knjige sem brala, samo zahodno literaturo, takrat je bila dostopna samo ta, vzhodne literature ni bilo. Meša in kasneje Branko Čopić, te nekatere naše pisce. Zdaj prihajam do spoznanja, da imamo dobre bosansko-hercegovske pisatelje. In potem sem prišla sem (v Slovenijo op. a.), spoznala fanta in kasneje … pravzaprav spoznala po dveh letih zmenkovanja, kasneje sva se poročila. On prihaja iz Bosanskog Petrovca, v Petrovcu sva se tudi poročila, a tu v Ljubljani sem se takoj tudi registrirala. On je delal v Litostroju, jaz sem se v Iskro kasneje zaposlila. Delala sem v Zalogu v Saturnusu, kasneje pa tu v Iskri v avtoelektriki. Poročila sem se tako … imela sem tako lep zakon, skladen, v enainštiridesetih letih, on je že devet let pokojni, se nisva niti enkrat skregala, ni minilo 24 ur, da se ne bi pogovarjala. Imava dva otroka, sina in hčerko … hčerko in sina, moram se popravit. Zmeraj hitim reči prvo sina in potem hčerka, a hčerka je starejša, ampak to je v nas ženskah, mogoče tudi v moških … sin. Nek nagon pride, da se prvo njega omeni, jaz pa trdim in pravim, da se več kave spije in poje pite pri hčerki kot pri sinu, ampak sin je svet. Moja mama in oče sta bila petdeset let v zvezi. Jaz jih nisem nikoli slišala , da bi se kregala in zdaj ko slišim zgodbe, kako so se skregali sem in tja /…/. Mama je bila tako tolerantna in dobra do mene, pravi sosedi, ko sem zvečer odhajala ven, kliče sosedo, prihaja, udari jo ti, če jo že jaz ne zmorem! (smeh) Oče je bil zelo star, ko sem se jaz rodila in zelo, zelo dober človek je bil. To je bil tako poseben

človek, vsi so starši za vsakogar posebni, ampak on je bil tako dostojanstven gospod, zmeraj v obleki, telovniku, pri sebi je imel zmeraj kocko sladkorja in bankovec za razdeliti otrokom. Petinštirideset let mineva od njegove smrti, a ljudje o njem še vedno govorijo. In meni je to v ponos. Jaz sem se tako lepo poročila, našla sva skupne točke, on je imel rad književnost, jaz sem rada brala, potem sva dobila še otroke. Skromno smo živeli, nismo razkošno ampak pogovor, debata recimo o malih stvareh sva lahko razpravljala. Bil je toleranten moj oče, moja mama je veliko potovala za tisti čas, prepotovala je Dalmacijo, Makedonijo, Srbijo tudi sem je prihajala, zelo dobra, sposobna ženska je bila.«

Kot potrjuje njena zgodba, je bila Esma zadovoljna s svojim življenjem in je odnose med spoloma v svoji družini opisovala kot harmonične. S svojim komentarjem o primatu, ki se podeljuje moškemu potomcu, jasno nakaže, da reflektira in premišljuje o drugačnih odnosih do otrok različnih spolov. V nadaljevanju pripovedi izpostavi dogodke, ki so zaznamovali njeno življenje, kot so na primer, čas po poroki in življenje v Ljubljani, diskriminacija na delovnem mestu, poroka hčerke z moškim slovenske narodnosti in aktivno delovanje v društvu žena ZemZem. Žensko združenje ZemZem je namreč prostovoljno, nevladno in samostojno združenje, ki deluje znotraj Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji. Združenje je ustanovljeno z namenom organiziranja kulturnih in družabnih prireditev, humanitarnih akcij in izobraževanja (spletni vir: Islamska skupnost Ljubljana, 9. 9. 2017). Izpostavila bom določene fragmente, ki so ključni za razumevanje bošnjaške kulture ter pomanjkanja priložnosti za bošnjaške ženske v Sloveniji, ki so jim bile priča sogovornice v preteklosti, vendar je njihove posledice čutiti tudi v sodobnosti.

Čeprav je imela lepo in veselo mladost v Sloveniji, sama priznava, da čuti nostalgijo in željo po vrnitvi v Bosno, čeprav se zaveda pozitivnih plati življenja v Sloveniji. Tu se je našla v združenju Zemzem, mož pa jo je podpiral pri njenih dejavnostih in spoštoval njene izbire.

»Recimo, ko sva se poročila, midva dve leti nisva imela otrok, Hodila sva po tistih veselicah v Ljubljani, v kino sva šla, na koncert recimo, ko so prihajali nekateri naši, recimo Tereza Kesovija, Olivera Marković, poletno kino je bilo, vojno, na Miklošičevi, odprto poletno kino. Tu je bil vojni punt, kaj jaz vem. Nekaj je tam bilo, tam smo hodili na koncerte. Rada sem hodila ven, rada sem imela družbo, rada sem plesala. Jaz sem veliko trpela in trpim še zdaj, zmeraj sem o tem razpravljala in poskušala sem se nekolikokrat vrniti nazaj v Bosno /…/ moj najstarejši brat pa je zmeraj dejal, ne hodite, za vas je bolj, da ste zgoraj. Po eni strani je imel prav, zato jaz veliko … Grem v Bosno, a ne tako pogosto, kot si moja duša to želi. Za bajramsko kosilo sem dejala, vonj Bosne meni manjka, tista njena lepota. Drugo je, da se tam težko živi, 31 to je treba razmejiti, drugo je kako se ti tam počutiš, kako ti živiš tam. Potem sem triindevetdesetega leta zaznala spremembe na sebi, vojna sem ter tja … in sem se odločila, da obiščem psihologa, pravzaprav psihiatrinjo za razgovor, da ugotovim, kaj se z mano dogaja. Opazila sem, berem knjigo in ne vem, kaj sem prebrala. Odšla sem na razgovor, šla sem nekolikokrat, in na koncu razgovora, mi pravi, jaz te ne morem vrniti nazaj v tvojo mladost, daj ti to pozabi, spusti to. Živim jaz naprej, ampak v meni je še zmeraj tista lepota. Pravim, pa sebe vprašam, zakaj sem taka, ko sem imela tako lep zakon, harmoničen. Moj mož je bil tako toleranten do mene, recimo, po službi, pravim petim, šestim ženskam gremo k meni na kavo, otroci so bili tu na kavču, on je moral to pospraviti, a nikoli ni rekel, Esma zakaj ti kličeš te ljudi, jaz sem legel spat, zdaj pa moram obleči hlače, srajco. Potem sem jaz začela delati, delati … iti pogosto v đamijo, molit nisem znala nič, nisem hodila na verouk, začela sem pripravljat iftare (večerje z versko vsebino op. a.) in kuhati v sodelovanju z Nevzetom (tajnik Islamske skupnosti v Ljubljani op. a.) in pokojnim Sulejmanom (spoštovan član Islamske skupnosti op. a.) … jaz sem tu sebe našla. Ni mi bilo težko cel dan biti tam, mož ni nikoli rekel … ali cel mesec, zjutraj se odpravim ob desetih, enajstih, domov sem se vračalo ob enih, dveh zjutraj in ni rekel: ej ti to, jaz hočem imeti doma večerjo pripravljeno. Mislim zmeraj je tisto, da je meni lepo, da je meni dobro, potem se vprašam, si postavljam vprašanja, zdaj odgovora ni. Potem smo zasnovali to društvo ZemZem, to je taka lepota.«

Ker veliko sodeluje z drugimi ženskami iz Bosne in Hercegovine, je do njih tudi precej kritična. Zlasti do pomanjkljive izobrazbe in nezainteresiranosti ter pomanjkljivega sodelovanja v javnem življenju.

»Jaz pravim, mi vsi smo nepismeni, ni to, da znamo brati in pisati, to ni nepismenost, ampak razumevanje, ker vsi smo prišli sem, da zaslužimo in zgradimo hiše v Bosni in da se vrnemo. In tu smo se me ogradile o vsem. Veliko je žensk, jaz poznam mogoče 90 % žensk, ki nikoli niso vzele knjigo v roko. Koliko je njih, ki živijo lepo, vse me živimo lepo, jaz mislim dokler ni krega, je življenje lepo, to je z ene strani. In potem to spoštovanje, ki bi ga ženske morala imeti in ga ima od moža, ampak ga mora vrniti tudi nazaj. Moža moraš lepo pričakat. Jaz nikoli nisem prišla domov, da mu nisem skuhala kosilo, ga lepo pričakala s kosilom in otroki, ampak če je bilo kaj prostega časa, ko sem vzela knjigo v roke, da jo preberem, sem imela mir, da jo preberem. Eno z drugim mora, ker razgovor in razumevanje … jaz ne vem naši ljudje (Bošnjaki op. a.), ne vem dol tisti starejši /…/ ampak žena je steber hiše, ona drži vse niti v svojih rokah, a mož je tu, da prinese. Zdaj tudi me želimo delati, nimaš niti časa se toliko sebi posvetit, niti sebi niti možu, ga pričakat, ga pospremit, ne spraševati ga kdaj bo prišel, prišel bo, kam greš,

32 ne gre Bog zna kam, ampak tisto kar pravijo, kar stari pregovor pravi: Bog daj, da se mi zgodi tisto, kar mi misli žena, Bog ne daj, da se mi zgodi tisto, kar mi mati misli. Žena misli gre pit, če pije gre drugi, gre z družbo, gre uživat; a mati misli Bog ne daj, da se mu kaj zgodi.«

Esma o svojem otroštvu in življenju v času moževega življenja pripoveduje idealizirano. Zgodba otroštva in mladosti je v primerjavi z ostalimi sogovornicami izjemna in netipična za čas in kulturo, v kateri je odraščala. Visoka izobraženost družine, potovanja po jugoslovanskih republikah, nočni izhodi na ples in korzo (večerni sprehodi s prijatelji op. a.), vsi ti faktorji oziroma izkušnje se močno razlikujejo od izkušenj preostalih sogovornic. Sama poudarja, da v mladosti ni bila fizično aktivna niti pri hišnih opravili niti pri poljedelskih. Kuhati je začela pri 24. letih, takrat je naredila svojo prvo masencu/maslenicu (pita), medtem ko ostale sogovornice poudarjajo, da so bile že v obdobju obiskovanja osnovne šole aktivne tako pri kuhanju kot tudi pri gospodinjskih opravilih. Pogled na žensko – moške odnose je pri Esmi videti ambivalenten. Na eni strani sogovornica podpira in spoštuje bolj konservativno razumevanje odnosov med spoloma, ki jih interpretira kot bošnjaške običaje, pri katerih so odnosi v hierarhičnem razmerju, na drugi pa z izjavami »spoštovanje, kar mora imeti od moža /…/ pravi, kako bo, ali bosta ustrezala eden drugem, mislim … priskoči tista iskrica in ustrezaš eden drugemu in navadiš se, ne potrebuje se poročiti iz neke velike ljubezni, ampak spoštovanje, razumevanje, razgovor, pripelje do marsičesa ...« in z nekaterimi praksami kaže na spodbujanje avtonomnosti in samostojnosti žensk. Spoštovanje med partnerjema po njenem mora biti vzajemno. Zanimivo je, da so sogovornice poudarjale, da je delitev gospodinjskih del ter aktivno sodelovanje pri vsakodnevnih opravilih tako naloga ženske kot moškega, medtem ko je Esma odgovornost za kuhinjska opravila predpisovala predvsem ženskam.

Tako kot druge sogovornice, je tudi Esma doživela diskriminacijo v delovnem okolju. Ta je zaznamovala njen pogled in doživljanje slovenke kulture in ljudi. O tem pričajo prigode v službi in poroka hčerke, kateri je kot mama dovolila veliko svobode, s Slovencem. Esma je poroki nasprotovala.

»Ko je hčerka odrasla, je plesala v festivalni, ona v disko ni hodila. Enkrat sva jaz in ona skupaj odšle v disko, da vidiva, kakšen je ta disko. To so bili smehi z nama. Otroku je potrebno pustiti malo več svobode, da gredo ven, da vidijo, izkusijo sami sebe, da sami sebe izprašajo /../. Do enaindvajsetega leta je bila Azra zmeraj z mano, sem ter tja, družba, ženske, jaz vsa srečna. Ker Azra mene posluša, študij lep, nikoli pa nisem pomislila, da je Azri že enaindvajset let in da Azra nima fanta. Veš srečen si … enkrat sediva jaz in Haro (mož op. a.) na balkonu, prihaja Azra … Punca, kje si pa bila? Pravi, s prijateljem sem se sprehajala. Pravim, zakaj ga 33 nisi pripeljala na čevapčiče? Ona, a res. Pravim, ne! Začutila sem tisto njeno »a res«, ker jaz sem njej dovolila, ona je s svojo družbo prihajala sem, tu so vadili ples za valeto, vse to, za novo leto jim vse pripravim, ona svojo družbo pripelje, to sem dovolila. Boljše tu (v stanovanju op. a.) kot nekje zunaj. Takrat sem videla, da tu nekaj ni v redu, kasneje je ona, prvo je povedala očetu, da je Slovenec, mene je presekalo. Pride ona in pravi, da sta se odločila, ona dva, da se razumeta, imata rada in da se bosta poročila in da bosta skupaj. Jaz sem okamenela in brez besede ostala. Tiho sem bila, ona pa mi pravi, mama, daj zaderi se name. To noč smo se jaz, ona in mož pogovarjali, tako težko mi je bilo. Potem sta prišla tu k meni stanovati, dokler nista dobila stanovanja, zdaj je že 25 let poročena, ima dva sinova, mene srce še zmeraj boli. Jaz sem to sprejela, govorila sem s Ceričem reis Sulejmanom, on mi je dejal, Esma to je vse od Boga, to je Božja usoda. /…/ Zanimiva stvar, o tem sem govorila tudi z Elo (članica Islamske skupnosti Ljubljana in tajnica društva ZemZem), ko sem jo rodila, tisti trenutek sem rekla, Bog ne daj, da se poroči s kaurinom (naziv za človeka druge veroizpovedi op. a). Ampak pravim, vse na eno stran, hčerka je vesela, zdrava, ima dobro služba in človek vse to pozabi. /…/ Z druge strani je mož dejal, moja Azra ima od 11. leta luskavico, pravi on, daj Esma, oni so njo sprejeli, on jo je sprejel, ona če bi odšla v Krajino, bi se ti deseti dan nazaj vrnila; pojdi ti punca nazaj svoji materi šugavi. /…/ Ampak jaz pravim, ko imaš skladen zakon, ko imaš razumevanje in ko te spoštuje, ko te ima rad in ko eden drugega imata rada, to ne loči nihče … niti ne potrebuje.«

Mešane poroke v bošnjaški skupnosti spremljajo številna pravila in etični kodeksi, ki ne zadevajo zgolj dotični par, ampak tudi njune potomce.

Ta pravila so odvisna tudi od okolja, percepcije ljudi v bošnjaški skupnosti - v ruralnem okolju sta identiteta, pripadnost veri in narodu predstavljena kot eno. In po njihovem oseba, ki ne pozna svoje vere, ne pozna niti svoje narodnosti. Mešana poroka je tako pomenila, da bo v prihodnosti otrok brez trdne nacionalne identitete (po Bringa 2009: 156-157).

Mešane poroke v islamu so načeloma dovoljene le med moškim muslimanom in žensko nemuslimanko. Nasprotno ni dovoljeno. S poroko s Slovencem je hčer prekršila pravilo, ki ga spoštuje skupnost, ki ji pripada.

Za lažje razumevanje Esminega neodobravanja partnerske zveze med hčerjo in izvoljencem, sledi pripoved o diskriminaciji in poniževanju v službi, zlasti zaradi prakticiranja dnevnih molitev in upoštevanja nekaterih verskih predpisov. Vendar ob tem tudi govori o solidarnosti med muslimanskimi ženskami.

»V službi, ko sem delala, sem te naše ženske ščitila od nečesa, one pa so mene ščitile pred negativnimi informacijami, ki bi lahko prišle do mene, veš. Parkrat sem morala na disciplinski, v Saturnusu sem šla jaz in še tri ženske, ker je ena videla, Slovenka, čistilka, da je ena odnesla na stranišče flašo vode3. In zdaj naju dve kliče direktor, ste vse muslimanke? Esma, smo. In je začel predavati, vi ne morete, to in tisto… Mi, ko smo prišle sem, vsem nama je bilo jasno, meni je, da jaz ne morem prakticirati molitev v tovarni, da nimam časa. Hođince (žena imama op. a.) pravijo, da se lahko čistilke, ampak žene v tovarni nemogoče, ni časa, da bi te kdo zamenjal za stranišče. Jaz pravim, enkrat sem govorila tej eni, včasih sem bila do tu (nakaže na kolena) krvava, do kolen, pravi ona, pa zakaj? Ja kaj bom, kdo se bo postavil za mene? Ni institucije, da te zaščiti, a med seboj smo bile ženske nekako žleht (zlobne op. a.). In on meni govori, govori mi, sem ter tja, pa sem mu rekla, ustavi se tudi jaz imam pravico nekaj reči … direktor Saturnusa… Pravi, vi imate pravico iskati samo v Beogradu. Težko ti postane, direktor inženir, ki je končal neke šole, reče meni Bosanki, naj grem iskati pravico v Beograd, namesto v Sarajevo. Neznanje je bilo. Nekdo se je v službi znašel, kaj jaz vem ali to moje znanje ali neznanje ali moja dobrota ali nedobrota, gre ena in se kopa, iz kopalnice ne prihaja, pridi ven, trak teče, dobile bova odpoved in jaz in ti! Pravi moram se okopati, zelo težko nam je bilo.

J.K.: »Ste se ženske, muslimanke v tovarni počutile diskriminirane?«

Esma: »Jaz sem se počutila velikokrat, to so nam pokazali s pristopom, ta, ki nam je to rekel, potem … kaj je bilo naslednjič … Nekaj smo delale me tri, jaz, ena Bosanka – pravoslavka in Slovenka, nekaj smo delale in ena je odšla in je ni bilo. Mi pa razdelimo to na tri dele, svoj del naredimo, njeno ne. Ko je prišla, je bil čas, da odidemo domov, ona tega dela ni mogla narediti in nas kličejo, zakaj nisva to njeno naredili, zakaj pa bi midve delale za njo. Potem me je zgodaj začela boleti hrbtenica, delala sem težka dela, po letu dni bolniške in bolnice nazaj na delo in spet mi dajo najtežje delo. Rečem mu, Peter komaj hodim. Pravi, nimaš potrdila, da si bolna. Če ti ne vidiš mene, potem ti niti tisoče potrdil ni potrebno! Takrat sem dala odpoved v Saturnusu. Ko mi je oče umrl, sem štirideset dni, to ni pravilo, ni običaj … nekje je, nekje ga ni … sem se zavila pod ruto za štirideset dni, tako pisano sem nosila. In kliče mene direktor, zakaj jaz ne nosim črnine, če mi je oče umrl in sem mu rekla, to je moj zaščitni znak, znak spoštovanja. Jaz pravim, če ne bi bilo informbiroja oseminštiridesetega leta in če ne bi Kemal Atatürk odvil žensk, me bi bile isto zavite kot naše mame. Vse bi me bile, če ne bi Kemal Atatürk to storil, me

3 Muslimanski običaj narekuje, da se je po izločanju fekalij in urina potrebno očedit z vodo. V ta namen je vsaka hiša imela v toaletnih prostorih poseben vrč imenovan »ibrik« ali bidét. Danes v uporabi prevladuje bidé.

35 bi nosile rute in zdaj ne bi imela nikakršnih težav. Vse, brez izjeme. Zdaj recimo jaz nisem zavita, nas je par, ampak jaz se znam zaviti za vse priložnosti, oblečem se, za vsako priložnost. Potrebno je biti prikladen in primeren, ampak vsi smo različni. Jaz pravim, spet nas je veliko, veliko poznam lepih zakonov, ampak zopet mož je mož. Meni so naši muslimanski običaji tradicija, zelo lepa. Recimo čakaš, da se za sofru (mizo op. a.) usede, da domačin prvi začne jesti, da se prvi usede, da počakaš, da se vsi usedejo in da se na koncu tudi ti. Pravijo, to ni to, ampak če že serviraš, to je tako … no … višnja na vrhu torte! Pa pravijo, to je diskriminacija ženske … ni to diskriminacija! Saj ženska je ustvarjena za to, to recimo jaz zmeraj, tudi zdaj ko pokličem otroke na kosilo, pa tudi, ko je bil še Haro (mož op a.) živ, jaz se šele, ko vsi pojejo juho in glavno jed dam na mizo, usedem in v miru sedim in jem. Nekako je to moje zadovoljstvo, moj užitek, mogoče bi se tudi prva usedla, če ne bi bila srečna.«

Iz njenega zapisa se jasno vidi, da pri nekaterih delih upošteva tradicionalno delitev dela med spoloma. Ponosna je na bosansko oziroma bošnjaško tradicijo in jo negativen odnos do nje žali, kar potrjujeje tudi spodnji citat

»Jaz sem se napekla baklav, kolačev in pit. Za bajramsko kosilo nam je prišla novinarka, pravi, da bi posnetek naredili, to je bilo posnete prej (pred praznikom bajramom op. a.) in prišli so ta kamerman in novinarka. In kamerman se ni hotel sezuti, na vrati je, on je že prišel s tem predsodkom, jaz pravim, ne vem kako, nisem ga vprašala, poje je tisti ortodoksni Slovenec ali pa je Srb. On je na vratih tako arogantno rekel, da se on ne bo sezul, da on doma v čevljih hodi in da svojo hišo ceni več kot našo in da se ne bo sezul. Jaz nisem rekla nič, novinarka je rekla, da se mora sezuti … povleci dol, povleci gor in ne, ni hotel. Novinarka je klicala producentko, ta direktorja RTV Slovenija in ni se hotel sezuti. /…/ In zdaj sem jaz to skuhala, bile so še štiri ženske, nas štiri, lepa je bila reportaža in zdaj smo me to postavile vse, servirale na mizo in pravi on, da to umaknemo, da ima on drugačen sistem. Pravi njemu ena izmed teh, tako boš snemal, me serviramo, juho damo na mizo in potem kličemo goste za sofru (mizo op. a.) jest. A tako? Po moje je mislil, da mi niti jesti ne znamo. In potem smo vse to, kar smo pripravile, vse pravi ena, postaviti na mizo, vse eno za drugim, da posnameš, kar smo pripravile. Pravi, potrudile smo se pripraviti, da serviramo na mizo, vi boste jedli, me postimo. Ni hotel nič pojesti, niti kozarca vode ni spil, čeprav so bili tu štiri ure.«

Življenjski dogodki Esme zaznamujejo njen pogled na kulturi, med katerima se je znašla (lastno in tisto, ki jo vidi še vedno kot tujo - slovensko). Predvidevam, da je njeno težko sprejetje hčerkine poroke s partnerjem slovenskega porekla posledica zavračanja s strani nove družbe in okolja, delno tudi zaradi verskih zapovedi in pričakovanj. Mladostniška leta obuja skozi 36 spomine, ki so videti še sveži in čustva do njih še zmeraj močna. Pri pogovoru opisuje pokrajino in dogodke v idilični podobi, s stavkom vonj Bosne meni manjka, tista njena lepota, označi kot nostalgično podoživljanje prejšnjih časov. Razmerje med spoloma doživlja tradicionalno, moškemu pripisuje vlogo varuha in hranilca družine ter ga hkrati postavi na vrh hierarhije; mož je mož. Ob enem ne pozabi na žensko vlogo, poudarja tako kot večina avtoric in sogovornic, da žena predstavlja tri stebre hiše in da odnos mora biti enakopraven; spoštovanje, razumevanje, ljubezen ipd. pa mora biti vzajemno. Glede delitve dela pa je precej bolj tradicionalna kot preostale sogovornice.

9.4. ZEKIRA (53)

Zekira, migrantka iz Bosne in Hercegovine, po poklicu čistilka, je primer uspešne integracije v slovensko okolje. Preden nadaljujem naj poudarim, da je Zekira resnično ime sogovornice, ki je v nasprotju z drugimi sogovornicami zavrnila uporabo psevdonima za namen pisanja diplomskega dela. Jezika, v katerem sva se pogovarjali, sta bila bosanščina in slovenščina, včasih sta se prepletala. V nadaljevanju bom predstavila življenjsko zgodbo sogovornice. Zekira je rojena v Bosni in Hercegovini v majhnem naselju Donja Lučka v občini Cazin. Je najstarejši otrok šestčlanske družine. Poleg nje družino tvorita še dve mlajši sestri in brat, starša sta oba že pokojna. Osnovno šolo je končala v Bosni in Hercegovini, srednje šole ni obiskovala, saj je kot najstarejša prevzela skrb za sestri in brata ter hišna opravila. Skozi pripoved je bilo moč zaznati, da so spomini na otroštvo še sveži .

Zekira: »Eee otrok moj, življenje v Bosni je bilo kosmato (smeh). Spomnim se, ko sem kot otrok hodila v šolo v najgloblji zimi, sneg je segal do kolen, jaz pa v luknjastih škornjih pešačim več kilometrov dolgo pot. Čisto se bila premraženo, ampak tako je to bilo v Bosni, nosil si dokler se ni potrgalo. Ko sem končala šolo, sem morala skrbeti za brata in sestre, hišo, če je bilo treba na njivo, tudi tam sem bila (smeh).« J.K.: »Praviš, da si opravljala dela tako znotraj kot zunaj hiše, si z delom tudi preživljala družino?« Zekira: »Ne, denarja smo pri hiši imeli, oče je delal v Avstriji, tako da je mama denar imela. Samo ni ga dovolila zapravljati za nepotrebne stvari. Bila je taka bolj stisnjena (škrta op. a.), ampak taka je morala biti, oče ga he rad spil, tako da je tudi denar hitro zapravil. Pred drugimi se je rad pokazal, češ, da on pa nekaj velja. … saj veš … neumni Bosanci.« J.K.: »Kot ženska, kakšen je bil tvoj položaj napram moškim?«

Zekira: »Skrb za sestre, brata, hišo, sama veš, kako je to pri nas v Bosni, ženska mora hodit na verouk, postit, molit se, ni bilo njeno zdaj, da se meša v moške zadeve. Kot najstarejša sem morala prva od doma, se poročiti, tako da sem se pri osemnajstih letih poročila s Smajem.«

Tudi Tone Bringa (2009: 56-60) v svoji raziskavi Bosanske vasi opaža, da so bila ženska opravila omejena na hišo in njeno okolico. Skrb za čistočo doma, za versko izobrazbo otrok, vrt in živino so bile njene poglavitne naloge. To velja zlasti za ženske iz ruralnega okolja. Delitev dela je predstavljala moralo in etiko družine. Njene sogovornice so zase rade dejale, da predstavljajo tri stebre hiše, medtem ko moški le enega. Podobno se je dojemala tudi Zekira.

J.K.: »Čutiš, da si bla za kaj prikrajšana v primerjavi z ostalimi otroki?« Zekira: »Ja, pri šoli. Ostali otroci so se lahko vpisal v srednjo šolo, jaz pa ne, ker sem morala ostati doma in pomagati.« J.K.: »Kako pa je bilo po poroki?« Zekira: »Po poroki sem odšla živet k njegovim (k družini moža op. a.), njegovi me od samega začetka niso sprejeli, še posebej ne njegove sestre. Kot punca sem imela take dolge, močne lase in enega dne smo sedeli in pili kavo, takrat sem bila noseča z Zlatkom (sin op. a.) in takrat mi je ena od sestr nekaj rovarila po laseh in mi odstrigla pramen las, od takrat so mi lasje oslabeli, začeli so mi izpadati … na mene je navlekla sihire4. Komaj sem lase zopet spravila v red …«

Zanimivi so zlasti Zekirini opisi o njenih začetkih v Sloveniji, ki odražajo težave in tudi konflikte, predvsem pa samozavest in samospoštovanje, saj je bilo zlasti pri njej čutiti izrazit ponos na prehojeno pot.

Zekira: »V Slovenijo smo prišli 82' leta, prišla sem praznih rok, štartala sem iz nule, vse sem si morala kupit, od žlice pa naprej. Najprej smo živeli na Trnovem v eni hiši, tam smo imeli eno sobico zase, druge prostore smo delil z ostalimi stanovalci. Takrat so res bili težki časi, včasih nismo imeli niti za kruh, kaj šele za avtobus do službe ali pa malico. Zjutraj, ko smo šli v službo, takrat sem delala v Istorju (čistilno podjetje op. a.), nas je bilo ene par, ki smo hodili skupaj na postajo za v službo, medtem ko so oni hodili proti postaji, smo se mi zgovarjali, da moramo iti

4 V bošnjaški kulturi je zelo pogosto verovanje v črno magijo. Ko oseba začuti negativne spremembe na telesu (fizična podoba), ali pa na splošno v življenju, pogosto vzroke pripisujejo črni magiji. To lahko izvaja oseba, s katero je prizadet posameznik v sporu ali nesoglasju, najbolj pogosto pa se vzrok pripisuje ljubosumju. Izvajalec črne magije je lahko tudi tretja oseba, ki izdeluje sihire (neke vrste urok) po naročilu. Urok se izniči s kontra efektom tj. belo magijo, katero prakticirajo versko izučene osebe, po navadi so to imami ali pa starejše, versko podučene osebe. Tovrstno tematiko podrobneje preučuje folkloristika.

38 po nekakšen kabel in smo šli vse okrog Ljubljanice, da drugi ne bi vedeli, da nimamo za avtobus. Prišlo je do tega, da nisem imela niti za hrano, iz katere bi skuhala večerjo. No, ko sem delala v Istorju, so nas delavke posojali na različne objekte in mene je pripadla strojna fakulteta. Pokazala sem se kot pridna delavka, tko, da so me dvaindevetdesetega leta zaposlili na strojni in takrat sem tudi dobila hišniško stanovanje, tko da smo se iz Trnovega preselili na strojno fakulteto. Takrat se je pa začelo zabavljanje.« J.K.: »V kakšnem smislu zabavljanje?« Zekira: »Tukaj so se zbiral prijatelji vsak dan, jedlo se je, pilo, kadilo se po mili volji, tu je bilo zapravljenih tisoče evrov. Zabavljali so se, pili, kleli … to je bil živ kaos. Vsak nas je izkoristil, koliko smo jim samo denarja posodili, še zase ga nismo imeli dovolj, ampak saj veš … glupi Bosanci … pomagaj vsakem, na koncu ni niti en poravnal dolga. Do takrat sem se možu vedno priklanjala, mu vse potrdila in mu kimala, pretrpela ponižanja, e ko sem začela služiti svoj denar, se postavila na svoje noge in začela varčevati denar, je Zekira začela napredovati (smeh). In to vse po zaslugi ene starejše gospe, ki mi je svetovala, če hočem kaj ustvariti v življenju, naj odprem dva varčevalna računa enega na mene; drugega, stanovanjskega pa na svojega Zlatka. Vsa ta leta sem vsak mesec dajala na stran, ampak za to noben ni vedel niti Smajo, postavila sem se zase, slabo družbo odgnala od sebe stran, in leta 2003 po desetih letih varčevanja kupila stanovanje v Logatcu. V tem istem letu sem odplačala stanovanje pa stanovanjski kredit; neki malega sam morala še dvigniti kredita, da sem lahko kupila stanovanje.« J.K.: »Vse to ti je ratalo v enem letu?« Zekira: »(Smeh) ne samo to, leta 2004 se kupila še eno stanovanje /…/« J.K: »Neee, resno?« Zekira: »Mhm…(Smeh), tudi to stanovanje sem kupila v Logatcu, v isti stavbi, kjer je kupljeno prvo. Ni zmeraj vse bilo tko pravljično, prišli so trenutki, ko nisem vedela, kako naprej, vmes je Smajo ostal brez službe, potem tistega leta, ko se je moj Zlatko poročil, so mi v enem stanovanju podnajemniki naredili čisti kaos. Kar so lahko pokradli, so pokradli, ostalo uničili, oba stanovanja sem opremila v nulo, veš, ko jim ni niti zobotrebec manjkal, vse sem jim pripravila … in kaj naj naredim … da ga grem obnavljati, je prevelik strošek … nič, lepo sem dala desko na vrata in se obrnila stran. Ni minilo malo, Smajo doživi prometno nesrečo, avto totalno uničeno, neka baba se je zaletela v njega. Kaj mi je preostalo kakor to, da ga vsak dan vozim v službo, ampak to je bila vsak dan ista zgodba, jebe babo in avto vse do službe … Pol sem morala te papirje terjat po zavarovalnici za to razbito avto … in na tej točki sem bila čisto brez denarja … veš kaj sem naredila?«

J.K.: »Kaj?« Zekira: »Čez cesto je bila zavarovalnica Autodelta (trgovina z avtomobili op. a.), obrnila sem se in rekla Zlatku, jaz si grem kupit nov avto!' Prav meni Zlatko, mami, kako boš kupila avto, če smo brez denarja, veš, da odplačujemo še mojega. Zekira, ne zanimam me, jaz grem po avto s tabo ali pa brez tebe. In tako sem dvignila kredit in sebi kupila Tourana in jutranji mir (smeh).» J.K.: »Od kje Zekira? Kapo dol!« Zekira: »Smeh, ni to še vse, leta 2007 sem kupila še eno stanovanje v Jaršah …« J.K.: (Začudenje) Zekira: »Smeh, to stanovanje sem opremila Zlatku, da ima zase. Tako sem jaz to otrok moj izplačala stanovanja, kredite, tri avte, tudi tisto stanovanje sem obnovila, vse to svojim desetimi prstmi. Znala sem se tako ponižati, da sem šla in pasje dreke po stanovanju čistit, da bi zaslužila tisti evro. Nič mi ni bilo težko, danes ne rabim fuš (opravljanje dela brez dovoljenja op. a.), niti da hodim služiti, ampak jaz ne morem gledat, če nekdo potrebuje pomoč, jaz pa da sedim, ker danes imaš lahko vse, jutri se lahko zgodi, da nimaš ničesar. Zame denar in te materialne vrednosti nikoli niso bile pomembne, če ti rečem, da obiščem podnajemnike enkrat na leto, potem veš, koliko mi pomeni (smeh).« J.K.: »Si ti zgrešila poklica, mogoče bi morala v nepremičninske vode (smeh).« Zekira: »Smeh, to sem jaz, ko si nekaj zadam, sem vztrajna, da bom to dosegla, jaz vem, da to zmorem, da je to moje in predaje ni. To ni vse, sebi sem še gozd kupila (smeh).« J.K.: »Kdaj?« Zekira: »Smeh, prejšnje leto, da lahko nekje spočijem svoje živce. To leto sem pripeljala sestro in hčerko sem, njen mož dela tukaj že osem let, čakajoč njega ne bi nikoli prišla sem. Zaposlila sem jo, našla ji stanovanje, plačala ure za vožnjo, hčerko vpisala v srednjo šolo, zdaj sestra hodi na tečaj slovenskega jezika, pa še vizo sem jima uredila, ker njen bi jih najrajši nazaj v Bosno poslal … neumni Bosanec.« J.K.: »Še to skrb si si naložila na rame?« Zekira: »Hitro se bom jaz tega rešila, zdaj sva sestro (ona in sin, op. a.) malo ohrabrila, da se postavi zase, da več ne prikimava niti hčerki niti možu, da ima svojo besedo. Pred njo sem prepeljala tudi brata, pa sem ga tu v stanovanju skrivala, ker je bil brez papirjev. Hranila sem ga, oblačila, vse kar je potreboval sem mu priskrbela. Našla sem mu stanovanje, kjer je stanoval zastonj, plus še en topel obrok je imel zagotovljen, na koncu mi je tudi on obrnil hrbet brez enega samega razloga. Bil je brat, da ga boljšega ni bilo in temu lahko vsi, ki so ga poznali

40 potrdijo. Od tega je minilo osem let, osem let odkar nisva niti ene besede spregovorila, enostavno se je nehal pogovarjati z menoj.« J.K.: »Kljub razočaranju, ki si ga doživela od tolikih ljudi, se mi zdi zelo dobro, da kljub vsemu še naprej toliko pomagaš drugim in …« Zekira: »Tudi dol po vasi pomagam, včasih odidem dol s prepolnim avtom, če ti rečem, da nimam kam torbice odložiti. Odpeljem od oblek, igrač, res veliko tega in razdelim po vasi otrokom, ker vem, da to potrebujejo. Včasih snaha reče, zekira kdaj boš ti odšla dol, kot gospa in imela prostor v avtu. Ampak jaz ne morem, ker vem, da otrokom vse to prav pride.«

Kot večina sogovornic tudi Zekira opisuje začetke po prihodu v Slovenijo kot izjemno težke, sprva je živela v pomanjkanju. Eden temeljnih motiv prihoda v Slovenijo je zanjo bila samouresničitev in osvoboditev bremen okolice in družine v Bosni in Hercegovini. Menim, da je prihod zanjo hkrati pomenil večjo individualno svobodo, širjenje mreže poznanstev in nove izkušnje ter manjši nadzor, kot mu je bila izpostavljena v izvorni družbi. Za Zekiro je bila na novo pridobljena ekonomska neodvisnost in avtonomija izjemno pomembna, saj ji je ta predstavljala ključ do osebnega in profesionalnega uspeha. Skozi pogovor poudarja »da ji nič ni bilo težko«, da je prijela za vsako delo, da bi zaslužila. Po njeni pripovedi domnevam, da je težaškega dela vajena že iz otroštva, z izjemo, da ji tovrstno delo v Sloveniji prinaša zaslužek, medtem ko je tisto v Bosni in Hercegovini opravljala brez plačila in brez možnosti napredka. Zekirina pripoved zrcali tudi njeno skrbstveno vlogo, predvsem to, da mora ženska poskrbeti za ostale člane družine, hkrati pa je spodbujale tudi druge ženske (npr. sestro) k zavračanju predpisane vloge v družini, ki jo ima ženska v bošnjaški skupnosti. Pri vsem tem pa misli tudi na svojo prihodnost.

10. SKLEP

Ključna vprašanja, na katera sem želela odgovoriti v diplomskem delu, so povezana z razumevanjem spolnih vlog in življenjskih izkušenj bošnjaških migrantk v Bosni in Hercegovini in Sloveniji. Tu so me predvsem zanimale zadolžitve in delitev dela v prvotni državi ter integracija oziroma vključitev na formalen trg dela, razmerje med spoloma, finančna osamosvojitev in spremembe, ki jih je le-ta prinesla v '«novo'« življenje bošnjaških žensk v Sloveniji. Intervjuvala sem pet žensk, ki se opredeljujejo kot Bosanke oz. Bošnjakinje. Ena izmed sogovornic je bila rojena v Sloveniji, bosanskemu očetu in materi Slovenki. Sogovornice v Sloveniji živijo različno dolgo od 13 do 50 let. Za vse je prihod v novo državo pomenil nov začetek in boljšo prihodnost. Na poti do cilja so se soočale z jezikovnimi in finančnimi ovirami, družbenimi in kulturnimi razlikami, diskriminacijo, pomanjkanjem ter osebnimi in družinskimi nesrečami. V Sloveniji vsako leto beležimo porast migracij z območja Bosne in Hercegovine, vse več je migrantk, ki prihajajo z razlogom združitve družine, izobraževanja ter zaposlitve. Pri vključitvi v novo družbo je potrebno veliko podpore in možnosti zaposlitve, kar dokazujejo pripovedi sogovornic, ki so se večinoma v Slovenijo preselile v času Jugoslavije.

Raziskava je nekatere domneve potrdila spet druge ovrgla. Prepričanje in posploševanje, da so ženske v Bosni in Hercegovini že zelo mlade začele skrbeti za družino in hišna opravila v vseh primerih ne vzdrži. Tako na primer sogovornica Esma, ki je predstavnica starejše generacije, poudarja, da ji v otroških in pozneje mladostniških letih ni bilo treba opravljati hišnih opravil, prednost je imela šola in izobraževanje, tako da je končala gimnazijo, starejši brat pa je tudi diplomiral. Kuhati se je naučila pri 24 letih, kar je v primerjavi z etnografskimi študijami žensk v Bosni in Hercegovini (glej Bringa 2009) in tudi med mojimi drugimi sogovornicami redkost. Kot zanimivost Esma pripoveduje, da sta za tiste čase mama in oče zelo veliko potovala tako po balkanskih državah kot širše. Pri ostalih sogovornicah so hišna opravila in skrb za mlajše člane družine imela prednost pred nadaljnjim izobraževanjem, z opravili so pričele že v času osnovne šole, opravljale so tudi kmečka opravila, saj večina sogovornic prihaja iz bosansko- hercegovskega podeželja.

Primarni razlogi za migracijo so pri vseh sogovornicah enaki; želja po boljši prihodnosti, finančnem napredku in uspehu. Sekundarni dejavniki so dejavniki prisile, kot so različne življenjske situacije, v katerih so se znašle, in ki so jih prisilile k premiku. Sogovornice

42 poudarjajo, da je bil prihod v Slovenijo prepleten z izzivi, a ko so enkrat osvojile jezik, se vključile na trg delovne sile in pridobile državljanstvo, ki večini predstavlja enakopravnost, svobodo in možnost napredka, so tudi finančno napredovale. Kljub formalni zaposlitvi (večina jih v Sloveniji opravlja delo čistilk) jih večina opravlja tudi druge dejavnosti, se pravi neformalna gospodinjska dela, ki prinašajo dodaten zaslužek. Vsi ti dejavniki so Bošnjakinjam omogočili finančno samostojnost, ki pa je vplivala tudi na druge pozitivne spremembe. Primer Zekire kaže na izjemen preobrat vlog in spremembo statusa po migraciji. Z različnimi strategijam in tudi s pomočjo mreže, ki jo je ustvarila v Sloveniji, je uspela prevzeti spolno vlogo, ki se je tudi v njenem izvornem okolju razumevala kot zadolžitev moških, in sicer je prevzela odgovornost za finančno priskrbljenost družine. Z nepremičninskimi naložbami pa se je osvobodila nadzora in zagotovila dominanten položaj v družini. Hkrati je s tem pridobila tudi samozavest in dosegla samouresničitev.

V intervjujih so sogovornice poudarile, da je bila integracija v novo družbo izziv zaradi jezikovne ovire in kulturnih razlik, ki so jih čutile. Pravijo, da jim je v Sloveniji lepo, da so tu zaslužile prvo plačilo, s katerim so pridobile socialno varnost, socio-ekonomsko enakopravnost (npr. dostop do trga dela in prejemanje rednih dohodkov, dostop do izobraževanja, zdravstvenega in socialnega varstva, stanovanja), moč in nadzor nad lastnimi odločitvami, naložbami in porabo. S tem so potrdile predpostavko, da so se bošnjaške ženske ob zaposlitvi finančno osamosvojile (čeprav po navadi prejemajo le minimalno plačilo), odšle na dopust (morje), si ustvarile bolj kakovostno življenje ipd. Države Bosne in Hercegovine se spominjajo skozi dogodke, prijetne in manj prijetne izkušnje. Večinoma si želijo, da bi nekoč postala to, kar je bila (pred vojno) oz. njena izboljšana verzija. Prav tako v večini ne izkazujejo namena vrnitve v rojstni kraj in pravijo, da si življenja v njem več ne predstavljajo. Izjema je Esma, ki se v Bosno in Hercegovino rada vrača, pogreša podobo Bosne iz otroških let. Pravi, da ji zdravstveno stanje (parkinsova bolezen) in družina, ki jo je ustvarila v Sloveniji, uresničitev te želje nekoliko otežujejo, kljub temu pa še vedno sanja o življenju v Bosni in Hercegovini nekega dne.

Na podlagi terenskega dela in prebrane literature sklepam, da so ženske v Bosni in Hercegovini bile – vsaj če gledamo primerjalno z njihovim trenutnim statusom - v podrejenem odnosu in da so bila razmerja med spoloma bolj hierarhično urejena. Ko govorim o podrejenem položaju, mislim predvsem na razumevanj delitve dela v družini in znotraj gospodinjstva, saj so bile ženske percipirane zlasti v vlogi matere, varuhinje, učiteljice ipd. Zlasti se zdi, da so bile njihove

43 dejavnosti omejene zgolj na privatno sfero, manj so jih starši spodbujali, da se izobražujejo in angažirajo v javni sferi. Toda tu gre le za manjši vzorec sogovornic, na podlagi katerega ni moč generalizirati.

Čeprav mlajše ženske v Sloveniji živijo samostojno in ekonomsko neodvisno, se še zmeraj opredeljujejo v razmerju do družine ali moškega, tradicionalno razumevanje spolnih vlog pa je še vedno prisotno v nekaterih domovih. Etnografsko gradivo kaže na številne razlike v skupnosti Bošnjakinj v Sloveniji, saj je stopnja njihovega zadovoljstva in neodvisnosti v Sloveniji odvisna tudi od njihovih izkušenj in osebnega angažmaja. Kljub temu je še vedno ponekod moč zaznati ločevanje med zasebnim in javnim, tradicionalni, filozofski in verski koncepti o ženski naravi dajejo tej družbi še naprej kulturne vrednote in norme (po Spahić- Šiljak 2012: 131).

Slovenija že nekaj časa po nataliteti nekoliko stagnira, zato bo treba uvideti, da je nova mlada delovna sila več kot potrebna. Vse več prebivalcev zapušča državo, ta pa se že dalj časa sooča tudi s težavo bega možganov. Ženske, ki prihajajo k nam iz različnih razlogov, lahko s svojimi izkušnjami, spretnostmi, znanjem in veščinami družbi doprinesejo veliko. Jo soočijo z novimi izzivi in prispevajo k rušenju stereotipov.

11. PRILOGE

V prilogi so transkripcije pogovorov, ki odsevajo različno rabo jezikov med sogovornicami, tudi jezikovno preklapljanje. Pogovori so zapisani v bosanskem jeziku, vendar ne sledijo v celoti knjižni normi.

11.1. INTERVJU: IDA IN INDIRA

1. del

Indira: Ovdje sam u Ljubljanu sam došla u Slovenijo 2004, sam se udala, brak nije bio baš takav idealan, mi smo se rastali. Amina (sina op. a.) sam svoga dobila 2.5.2005. Poslje sam rodla još jednog…svoju curu Hanu, službu sam sreču imala, da sam dobla nama nakon godnu dana i tako, da radim na zdravstvenoj fakulteti kot čistilka, zadovoljna, imam prvu smjenu, djeca idu u školu, samostojna sam, a … kako, da rečem, drago mi je što sam došla u Sloveniju ali i kad sam došla tu, prvi period je bio jako težak, proklinjala sam mater što me je rodla, sama sa djetetom … moja Ida (sestra, op. a.) mi je puno pomagala. Nje da nije bilo bi se mogla pokupiti i vratiti nazad u Bosnu.

Jasmina: Ida kad si došla u Sloveniju, koje godine?

Ida: Uff koje je to bilo godne? Kolko sam ja bila 18 godina … kolko je to godina … več 36 godina sam več tu …

Jasmina: Kako, ko je tebe doveo?

Ida: Brat me doveo, brat je tu radijo, ja sam došla z bratom …

Jasmina: Senadom?

Ida: Sejfom i posle nakon nekog vremena on se vratijo, njemu se tu nije sviđalo, da on radi, da … on je mislio tu se živi od lufta, znaš. Ovaj i ja sam ostala, ja sam prihvatla poso, sam radla. Prvi moj poso je bio u Rogu ane, i onaj pošto sam tamo onaj radla i posle sam prešla u jednu kuhinju na Vrhovce u jednu školu Vladimirja Klavca. Je škola i tam sam radla jedne dvi i po godine ali je bila takva služba od 12 pa do 8 naveče, pa mi nije to pasalo, ni dopodne ni popodne. I tako da sam sad na ovome, isto Naravoslovna fakulteta isto pospravljam, fino mi je super mi je, a među prvima sam uzela državljanjstvo, ono kad se je Slovenija usamostala su rekli, da moraš uzeti državljanjstvo. Ja sam odmah predala i dobla sam ga.

2. del

Ida: Brat je osto sljep, pa injega izvuči, neke papire ganjala, sva vrata sam otvorla preko ambasade, preko Arapa, preko … da sam ga izvukla na lječenje ane. /.../ Do Zagreba je on moro izači sa unproforom, da sam poslala garantno pismo, da ja garantiram, da njega preuzmem ane, posle ondak su meni Arapi rekli, ako on dođe do Zagreba, da je njihova briga lječenje ane, ondak je išo u Tursku iz Zagreba, ja sam bila s njim jedno tri dana, da sam mu sredla onaj pasoš, te papire, robu što je trebalo i posle se avionom u dvanest noči se digo avion. Njih je bilo 86 ranjenika, ondak sam se ja vratla za Ljubljanu, Po sestri sam poslala papire, bila je i Senada samnom, da onaj ovim Arapima jedan Fejsal je bio i Alma, da reču, da je on stigo i ondak su oni poslali to, da ima i on kartu za avion, da se lahk odkuca tamo, pa su mislili, da sam ja njegova pratnja al ja nemogu napustati poso pa ići bit njegova pratnja. Pa je bio jedan iz Kladuše Haso njegova pratnja, on je isto bio, taj Hase ranjen u stomak ane … ali bilo je to težko gledati, puno ranjenika sve … neko brez noge, neko brez ruke, neko brez vilice, neko brez … to je bilo katastrofa. To su bili neki baš težki, težki dani za mnom. Moj brat kojog poznam kao veselu osobu, kao sve, došo je sljep ane i … eh nemogu više ni pričat (zajoka op. a.). Kad sam ga vidla, moja ga sestra nije ni poznala, je rekla njega nema, umprofori ga dovezli, sam rekla kako nema sam rekla, sam ga po ruci poznala. Rekoh Ida jesamli došo na slobodno, sam rekla jesi došo na slobodno, tako smo se tresli nas troje ko tri puta (poti op. a.), znaš kolko je vozjo unprofor gore uz ono brdo kod bolnice, tolko smo ja i sestra trčale za onim oklepnim vozilom. I tako, da smo te papire uspjele sredti, posle sam zvala sve ambasade, sve ošo je posle za Tursku ondak iz Turske oni nisu mogli ništa za oči , pošto ona doktorica je rekla njemu u Zagrebu, da su njemu oči pukle, da je oko razbijeno ko staklo /… / ja sam misla, da on nije sljep, pošto sam vidla da ima tufer (medicinske blazinice op. a.), da mu je ošo prah u oči . I posle kad je on iz Turske ja se naučim brojeve telefona, oni ga prrebace na drugu internu ja zovem on, dor, tri molj, naučim jedne brojeve idem kod te Alme, ja samo naučim brojeve zovem, oni opet ho, ho, ho, ja ništa ne razumjem ane, ja opet idem tamo kod Alme, opet naučim brojeve i tako je mjenjo te interne. Čak su ga jednom htjeli ukrasti iz te bolnice, ja da mu organe pokupe i to, sreča onaj jedan je vidjo i reko onaj, uzo ga za ruke, reko mu moraš ti iči tu unutra u bolnicu ane, i tako, poslje kad su mi još to javli, ondak sam se još više nasikirala.

3. del

Ida: Poklicala sam v Bonn, na glavnu ambasadu /…/ i sam nazvala nju direktno sam dubla od nje broj telefona, a i toj u ambasadi sam isto rekla, kaže ko ste vi gospođo, reko ja sam od Sejfe Hrnjice sestra, sam rekla ako se to desi (da mu ukradejo denar op. a.), ja nemam djece, 46 nemam nikoga, za svog brata, sam rekla toliko sam vrata otvorla i toliko sam muke, trnovit put sam prošla, bila sam sposabna iči na Ozelj pješce po njega, i sam rekla sad, da mu neko uzme zadnju šansu u životu, sam rekla takve ljude stvarno ne mogu nikako podnjeti /…/ i sam rekla ako se to desi ja ču doči u Njemačku sam rekla, otvoreno kažem, ja ču ju na licu mjesta ubiti. I ubiču nju i muža joj i djecu, cjelu familiju ču joj pobiti, sam rekla, hoču u roku 8 dana da moj brat ide, jer to je narod skupjo pare, da ode na tu operaciju, u koliko se to, sam rekla ne desi, ondak sam rekla, ču i tu ambasadu diganti u luft. Sam rekla oni dole dok u Bosni krvare i muče se, sam rekla, tu se radi svašta. /…/ I ondak sam nju osebno nazvala i sam rekla, još jedan put samo, da čudnem u životu, da si ti (Alma, oseba, ki je poskušala ukrasti zbrani denar za operacijo op. a.) bila kod moga brata, sam rekla u roku, sam rekla tri sata ja sam u Njemačkoj sa avionom, sam rekla i tebe više nije, sam rekla još ne znaš s kim imaš posla, i posle kad sam sve to pokrenla, u roku 6 dana, me zovu, da moj brat ima sutra let u tolko i tolko sati da ide za Filadelfiju.

4. del

Šta sam vrata otvorla kad je bio rat u Bosni .. pa za jedno potvrdu ustanem ujtru u ćetri sata pa čekaš, ono se u devet otvarala ambasada,i taman ti dođeš na red i ona kaže ne radimo više ane. Pa to se uhvate kolone pa ja i neznam više dal opostoje nake neke vrste, naki redovi eto ti. I ondak sam jemput popizdla, osam sam dana čekala, ondak sam popizdla, i ona zatvori vrata i ja stavim nogu, sada te je dosta! Ja svako jutro dolazim, ko pašče čekam te, reko za jednu samo potvrdu, da vi meni napišete, da moj brat dođe tu iz rata ane iz Bosne sem rekla ane, pošto ta mi potvrda treba za Arapeane, da dam njima. I ja reko svaki dan tu čekam i ti meni kažeš zatvara se, e reko ovog puta se neče zatvorti. Kaže ona nemože te gospođo uči, kad sam ondak jedno onu stolco lapla, jebemti reko majku u pičku šta nemogu uči, moj brat je reko ranjen dole nema ni ljekova, nema ništa, nema zavoj, da ga poviju ane, sav svit pune bolnice, pune škole, puno sve ranjenika, nemaju ni ljekova, nemaju ništa, nemaju hranu, ništa. I onaj (gospod v pisarni) kaže ne ne, neka gospođa uđe unutra, koju če gospođa kafu … reko gospođa nije došla za nikakvu kafu, samo reko tu potvrdu trebam. Kakvu reko kafu da mi kuhate, ja reko osam dana, svaki reko dan u četri sata zapostavim svoj poso, zapostavim reko sve, mater imam tu, svu familiju imam u ratu, reko ko pas čekam od 4 sata ujtro u redu, nesmiš ni sjesti, zato što ti nama drugi preuzme red, i taman kad ja dođem na red sam rekla, ondak kaže zatvaram, do devet… Pa reko gdje to, u kojoj državi ima, da se do devet sati u jutro radi. Počnete radti u osam u devet več zatvarate, radite sat vremena. Kaže moramo obrađivat dokumente, reko kakve

47 dokumente, šta vi obrađivate, da ti reko glavu obradim. Potvrdu mi, sam rekla piši, ni sekunde više neču da čekam.

11.2. INTERVJU: MELITA

1. del

Melita: Približno 15, 16 let nazaj (sta se starša ločila, op. a.), tko da … Nč, ona dva sta šla vsak svojo pot, ona dva se nista nč glede … o veri … Smo bli, sej pravm ne prakticiramo islama ne prakticiramo krščanstva, Itak tud ona dva nista izhajala iz bog zna kake verske, fanatične družine, tko da kle nismo mel nekih problemov. Neki cajta se niso pogovarjal, pol so pa videl, da se, zarad unukinje bo treba. Zdej je pa vse normalno, tko da zdej komunicirata. Ne bom rekla prfekt, ipak se vid neke zamere, ampak to … Hm, veš kje je kle fotr srou? Kle se pa vidjo pač korenine, nekje se morjo poznt ane … Bosanac… ženske vse za kuhno, za pojstlo, za … ane, in kle moj fotr … in kle se vid ta kulturna razlika. Oni … zastonj k je moj fotr kle 30 let tle, tud Sead (njen mož, op. a.) je mlajša generacija, dost mlajši k moj fotr, ampak pr njih bo ženska vedno manj vredna. Ne vem, če se bo dol, kapo mu skidam, da bo rojen al tuki al dol … tud mam izkušnje s temi k so kle rojeni moškega spola, ženske pač … veš kako prav Sead ne:,, Ja neču pričat sa ženama, ja pričam sa ljudima (z moškim op. a.).'' Sej prevajat ne rabva kle. Se pravi ženske so … ste k ste nujno zlo, tko nekak. Tle sta moja dva srala zadeve ful na komunikaciji. Ne bom rekla, da je ful neki zdej, k je on z juga al pa kar koli, sam tist je pršlo na dan: ne boš ti ustvarjala! Moja mami je pol po očetu naredila šolo, vozniški izpit, potem se ji je vse odprlo. K te štopirajo … Js ne smem, mislm, kako si js drznem razmišljat o faksu, k jst se oktobra vpišem na faks pa ti … Js takrat, pač ni blo podpore, men padla v gimnaziji. Sm js gimnazijo zabluzla k sta se ona dva ločla, nisem se drogirala nisem začela pit, enostavno knjige so mi ble zadnje… in zdej k sm mogla delat to turistično po tem, je blo …. Oh … muke božje in zdej k sem dobila voljo, zdej mi je pa tud reko Bosanac ne bo … edino sem rekla, da še počakam k ma Samir (sin, op. a. ) še en poseg, pa Ela (hči, op. a.) zadn let srednje … c …. osnovne, da to še počakam pol se pa vpišem (na fakulteto, op. a.).

2. del

Melita: In pol je najhujš, ko ma to neko moč, celo lahko, če res nisi tko k sm se js mal … js sm rabla dat sina na operacijsko mizo, da sem se mal streznla no, ampak … k ti prov sperejo možgane, ti sploh ne veš, kakšno moč majo lahko te besede; ti si nesposobna, ti to ne moreš … Kaj ne morem, js vse lahko! Sam ti mi ne kokodajsi nad glavo, pa bo … js še vedno pravm, js

48 največ nardim, k njih (moža in otrok op. a.) ni doma. V smislu in domačih opravil, psihofizičnih, vse lahko nardim, sam, da ti noben ne kokodajsa: ti tega ne moreš in ti operejo možgane. On, ampak Ok Sead je še ena milejša verzija, oni svoje ženske dejansko prepričajo, da res niso z nč k za v kuhno., Bog ne dej, da kera reče, da gre izpit delat, če jo podpre, je že mislm, tle je neki … narobe, al pa, da bi kej dodatno izobraževanje al pa … ne … halo ti men morš kuhat, a res? Mi smo se tle hitr skregal, ker je Sead tok zbirčen v hrani, sem js rekla: Ok, edino, ker mama ne kuha dol, bom js, tko da js doma kuham 10%, kar se mi zdi ful nek doseg, glede na to, da pr njih je kuhna bitna … ljubezen gre skozi želodec.

3. del

Melita: Veš kako je blo, mi smo … prvo je biu že problem pri obdukciji, po Islamu nej se ne bi seciralo, rezalo … tm sem se strinjala, ker sam se mal preveč napatla, da jo boste, zdej še vi. Sicer sva se mogla izborit za to, ker so pri nam birokrati bli v bolnici, ja pa mi mormo, da se ustanovi, zakaj je … Ne, ne boš. Pol sva mogla podpisat, da dovoliš, ker je pač tak zakon /…/ In pol k so mi poslal tist, da pač niso, da se je vidl po popokovnici, pa to, je blo zame ful olajšanje, Pol je bla druga stvar, gremo kje jo bomo pokopal. Na Žalah je procedura taka, iskreno kle so finance v pitanju, ker bi me v Ljubljani velik več koštal, kokr pa s prevozom pa vse v Bosno. Drugo ni … bil … to, da sem se js za 40 dni zavila pod ruto, je bla čist moja odločitev, ker sem tako dosegla, če ne … to pa je zanimivost, da sem js Jasmina mela teh štrdeset dni tak božji mir /…/ Nisem mela nobenga komentarja, vsi so me pustil na mir, po cesti so me gledal k, da bi bla kužna, ampak noben ni nič reku, vsaj da bi js slišala, to mi je pol mami povedala recimo, da so jo, /.../ drugi spraševal, če me je … ne, to je blo moje. In sem dejansko takrat mela mir, niso me spraševal, kaj je blo. Pač, če bi pršla recimo po slovenskih običajih, vsa v črnini, bi cev svet vedu. Js sm mela rute prilagojene svojim oblačilom, ampak mir.

11.3. INTERVJU: ESMA

1. del

Esma: Ja sam ljepu, ljepu, prekrasnu mladost imala. Hodala po koncertima, pozorišta, ovaj na korzo, filmove, filmove sve sam gledala, što jih je dolazlo kod nas, svako tri dana. Radla nisam ništa, čitala knjige, samo zapadnu literaturu, tada je dostupna bila, istočniška ni bila. Meša i

49 posle Branko Čopić te naše pisce neke. Sad dolazim do saznanja, da imamo dobrih pisaca Bosansko-Hercegovačkih. I ondak sam tu došla i upoznala moga momka i posle zapravo upoznala posle dvi godine zabavljenja, ondak smo se uzeli. On je iz Bosanskog Petrovca, u Petrovcu sam se vjenčala, a ovdje (v Ljubljani op. a.) sam se odmah prijavla. On je radio u Litostroju, ja sam u Iskru se posle zaposlila. U Saturnusu sam radla u Zalogu pa sam ondak ovde u Iskru u avtoelektriku. Ovaj udala sam se onako … imala sam tako ljep brak, skladan, za 41 godinu on je več devet godina, kako je preselijo, da se nismo nikad posvađali, nismo bili nikad ni 24 sata, da ne pričamo. Dvoje djece imam, sina i kčerku … kčerku i sina moram se ispravljati, Uvjek letim reći sinu prvo pa čerka, a ovaj čerka je starija, al to je ono u nama ženama, mođa i u muškima, sin. Nešto ovaj, pa to ti nagonski dođe, da prvo se on spomene, a ja tvrdim i kažem, da više se kafe popije i pojede pite od čerke nego od sina, al sin je zakon. I uvjek je moja mama i otaca su bili 50 godina u braku. Ja jih nikad nisam čula, da su se posvađali i sad kad ja čujem priču istu ko posvađo tamo vamo. Ja sam stariju sestru pitala, jesul se babo (oče op. a.) i mama svađali, ja jih nisam čula. Mama je bila tolko tolerantna prema meni i fina, kaže komšinci; ja pođem naveče izači, kaže, komšincu zove:,, Eto je, udriju ti, ako ja nemogu!'' (smeh) A otac je bio jako star kad sam se ja rodila i jako, jako fin čovjek bio. To je tako bio poseban čovjek, svi su roditelji za svakoga posebni, al on je bio taki dostojanstven gospodin uvjek u odjelu, jelek (telovnik op. a.) uvjek je imo kocku šečera i banku za djeci podjelti. I on ima 45 godina kako je preselijo (umrl, op. a.) njega još ljudi, o njemu pričaju. A meni je to ponos. A ja sam tako se fino udala, jel našli smo zajedničke točke, on je volijo književnost, ja sam voljela tako čitati i ondak i tu djecu smo stekli. Nako skromno smo živjeli, nismo razkošno ali priča, debata recimo o malima stvarima smo mogli razpravljati. Ondak tolerantan je bio, moj babo je bio, moja mam puno je putovala u ona vremena, obišla i Dalmaciju i Makedoniju i Srbiju i ovde dolazila, jako fina, sposobna žena bila.

2. del

Esma: Recimo kad smo se uzeli dvije godine nisam imala djece. Ja smo i on hodali po onim veselicama u Ljubljani, u kino smo išli, na koncert recmo, kad su neki naši dolazili ona recimo Tereza Kesovija, Olivera Marković, ljetno kino je bilo vojno na Miklošičevoj, otvoreno ljetno kino. Tu je bio vojni punt, šta ja znam. Nešto je tamo bilo, tamo smo išli na koncerte. Volila sam izači, vola društvo, vola plesati … Ja puno patim i patla sam i uvjek sam o tome razpravljala i pokušala sam ja par puta, da se vratim u Bosnu /…/ a ovaj moj najstariji brat je uvjek viko:,, Nemojte, bolje je da ste gore.'' U neku ruku imo je i pravo, zato ja puno … idem u Bosnu, al ne toliko puno, kolko moja duša želi, što sam za bajramski ručak rekla:,,miris Bosne

50 meni nedostaje, ona ljepota njena.'' Drugo je što se težko živi,to treba razgraničit, drugo je kako se ti osječaš tamo, kako ti živiš tamo. I ondak sam ja 93' osjetila neke promjene na sebi, rat tamo vamo i ja sam sama odlučila, da idem psihologu, psihijatru zapravo na razgovor, da vidim šta se događa samnom. To sam primjetila. Čitam knjigu i neznam šta sam pročitala. Ja odem na razgovor išla sam par puta i na kraju kad sam … ono razgovora, kaže ona meni: ,, Ja tebe ne mogu vrati u tvoju mladost, de ti to zaboravi, pa pusti. '' Živim ja napred al u tebi je vajk ona ljepota. Ali kažem ja, ondak sebe pitam, što sam takva kad sam imela i brak ljep, harmoničan. Moj muž tolko je bio tolerantan, recimo ja s posla kažem pet, šest žena idemo kod mene na kafu, djeca su bila tu na kauču, da on podigne, nikad nije reko Esma šta ti to dovodiš, ja sam lego spavati, ja moram obuči odjelo, lače (hlače op. a.), košulju, ne može dočakat … I ondak sam ja počela radti, radti … iči često u đamiju, a nisam znala ništa učiti nisam išla u mejtef (verouk, op. a.) i počela , ja iftare (večerje op. a.) te kuhati u saradnji sa Nevzetom i rahmetli (pokojnim op. a.) Sulejmenom … ja sam tu sebe našla. Ni mi bilo teško po cjeli dan biti tamo, a muž nije nikad reko … ili cjeli mjesec, pa odem u deset, jedanest pa dolazim u jedan, u dva pa nije reko: Ovaj, ej ti to, ja hoču kod kuče iftar. Mislim uvjek je ono, da je meni ljepo, da je meni dobro, pa ondak pitaš se, postavljaš pitanje sad ga nema odgovora. I ondak to društvo ZemZem osnujemo, pa to je taka jedna ljepota.

3. del

Ja kažem mi smo svi nepismeni, nije to što ti znaš čitati i pisati, nije to nepismenost nego, ovaj razumijevanje, jel mi svi smo došli, da zaradimo, da napravimo kuće dole pa, da se vratimo. I tu smo mi se ogradle u bilo čemu. Dosta je žena, ja zam možda 90% žena što jih ja poznam, nikad nisu knjigu uzele u ruku, košto ja poznam, da nisu, ovaj … šta ima i njih koji žive ljepo, sve mi živimo ljepo, ja mislim dok nije tuče ljep je život, a jes sa jedne strane, a ondak to poštovanje što žena treba imati i ima od muža, al mora i uzvrati poštovanje. Trebaš ti muža dočekati ljepo. Ja ga nikad nisam dočekala, došla kuči pa da sam sjela, da nespremim ručak i da ga dočekam sa ručkom i djecom, ali ako je bilo slobodo vrijeme ja kad sam uzela knjigu čitati i imala sam mir, da ju pročitam. Jedno z drugim mora, jer razgovor i razumevanje … ja ne znam naši ljudi nisu , neznam dole oni stariji /… / ali žena je stub kuče ona sve to drži konce (niti) u svojim rukama a muž je, da donese. Sad smo mi izišle hočemo i mi radti, nemaš ti vremena tolko se posvjeti ni sebi a ne čovjeku, dočekat ga, isprati ga, ne pitat ga kad češ doči, doče sigurno, gdje češ, neče bog zna kuda, al ono što kažu .. ovaj i uvjek je to pregovor stari kaže:,, Daj bože, da mi bude ono što mi žena misli, nedaj bože, da mi bude ono što mi mati

51 misli.'' Žena misli ode piti, ako pije ode drugoj, ode tamo, ode društvom, ode uživat; a mati misli nedaj bože bit če mu šta.

4. del

Esma: Čerka kad je odrasla, on je išla u festivalnu plesti, ona po disku nije išla. Jednom smo ja i ona zajedno išle u disko, da vidimo, kakav je ta disko. Šokovi (smeh) bili sa nama. Treba djeci pustiti malo više svobode , da prođu, da izašu, da vide, da iskuse sami sebe, da sami sebe preupita /…/. Do 21 godne vajk Azra samnom, tamo vamo, društvo, žene, ovo ono, ja sva sretna Azra mene sluša, fakultet fin, al nikad ja ne pomislim, da je Azra stara 21 godnu, da nema momka. Znaš sretan si ti … kad jednom ja i Haro (mož op.a.) sjedimo na balkonu ide Azra:,, Đe si mala bila?'' Kaže, s prijateljem šetala. Reko:,, Što ga nisi dovela, na čevape?'' Kaže:,, A res?'' Reko:,, Ne!'' Osjetila sam ono njeno »a res«, jer ja sam njoj dozvola, ona je društvo ovde dovodla, su vježbali ples i za valetu, sve to, za novu godnu ja njima pripremim, ona svoje društvo dovede, to sam ja dozvola. Bolje tu (v stanovanju op. a.) nego vani, al tad sam vidla, da nešto nije, kako treba i posle ona; ona je prvo ocu rekla, da je Slovenac, mene presjeklo. Dođe ona kaže, da su oni odlučli, njih dvoje, da se razumiju, vole, da če se dok iskupe para vjenčati a iče oni, zajedno bit. Ja se skamenla, bez riječi. Šutim ja, kaže ona meni:,, Mama de zagalami na mene.'' Tu noč smo ja i ona i muž smo do ujtro pričali, meni je to tako teško bilo. Ondak su došli tu kod mene stanovat, dok nisu dobli stan, ima eto 25 godina kako je udata, ima dva sina, mene srce vajk boli. Ja sam to prihvatla, ja sam sa Ceričom reis Sulejmanom govorila, kaže on:,, Esma to je sve od boga, božja sudbina.'' /…/ Ali interesantna stvar, to sam ja Elom pričala, ja nju kad sam rodla, onaj momenet reko:,, nedaj bože da ode za kaurina (poganski naziv za človeka druge veroizpovedi op. a.).'' /.../ A sve kažem na drugu stranu sve to, vesela mi je čerka, zdrava, radi dobro po ondak insan (človek op. a.) sve zaboravi. /…/ A z druge strane u mene muž kaže, u mene Azra od 11. godine ima ljuskavicu, kaže on:,, De Esma, oni su nju prihvatli, on ju je prihvatjo, jer ona, da je ošla u Krajinu ona bi deseti dan tebi došla; hajde ti mala svojoj materi, šugavo.''/…/ Ali ja kažem, kad imaš skladan brak, kad imaš razumjevanje i kad te poštuje, kad te te voli i kad jedno drugog voliju, to ne razstavi niko … niti treba.

5. del

Esma: Na poslu kad sam radla, te naše žene sam štitla od nečega a one su mene štitle, da nedođu do mene neke negativne informacije, znaš. Išla sam par puta i na disciplinski, u Saturnusu ja sam išla na disciplinski i još tri žene što je jedna vidla, slovenka, čistačica, da je

52 jedna odnese u zahod (stranišče op. a.) flašu onu vodu5. I sad nas dvi direktor zove:,, Jestel sve muslimanke?'' Esma:,, Jesmo.'' Pa počeo predavati vi nemorete ovo ono, mi ovdje kad smo došle, mi smo nama, sve i jedna svjesne, ja i jesem, da ja ne mogu obavljati namaz u fabriki, da nema kad. Hođince kažu more se … mogu čistačice, ali žene u fabriki nemoguče, nema vremena, da te ko zamjeni, da odeš na wc. Ja kažem, jednom ja pričala ovoj jednoj, reko ja sam znala do ovde (nakaže na kolena op. a.) krvava do koljena biti, kaže:,, Pa šta si?'' Pa šta ču, pa ko če stati iza mene? Nema institucije, da te zaštiti, a između sebe smo nekako žene bile žleht. Pa on priča, priča on meni, tamo vamo, pa reko hani imam i ja pravicu šta reči … Direktor Saturnusa … Kaže:,, Vi imate pravicu tražti samo u Beogradu.'' Pa te uhvati muka, direktor, inžinjer, završjo neke škole, pa meni Bosanki kaže, da idem pravicu u Beogradu tražti, umjesto u Sarajevu. Neznanje je bilo. Neko se je snašo u službi, šta ja znam ili to moje znanje il neznanje, ili moja dobrota il (ali op. a.) ne dobrota, ode neka pa se kupa, pa nema je iz kupatla:,, Izlazi, laufa linija, dobit čemo odkaz i ja i ti.'' Kaže mora se okupati, jako težko nam je bilo.

6. del

J.K.: Jestel se žene, muslimanke u fabriki osječale diskriminirane?

Esma: Ja sam se osječala puno puta, pristupom su nam to uzvartli, taj što nam je reko to, ondak zašto sam drugi put … (premor op. a.) radli smo nešto nas tri, ja i jedna Bosanka – Pravoslavka i Slovenka, nešto smo radle i sad ona ošla i nema nje i mi sad podjelimo to na tri djela svoje te uradimo, njeno ne uradimo. I ona kad je došla treba iči kuči, nemože uradti to i nas zove šta mi to nismo uradle, a što bi mi radli zanju. Ondak ja sam obola rano na kičmi i radla sam težak poso, ja sam došla nakon godnu dana bolovanja i bolnica i dadne mene opet na težak poso. Kažem ja njemu:,, Petar, jedvo hodam,'' kaže nemaš potvrdu, da si bolesna. Ako ti ne vidiš mene, tebi nije hiljadu potvrda potrebno, tad sam napustla Saturnus. A kad mi je otac umro ja sam četrdeset dana, to nije zakon, nije običaj … negdje to ima, negdje nema … imala maramu zavijenu četrdeset dana, šarenu sam vako nosla. I mene poziva direktor ovaj, na to, što ja ne nosim crninu, ako mi je otac umro, reko ovo je moj zaštitni znak, poštovanje. Ja kažem, da nije bilo informbiroa četresosme i da Kemal Atatürk nije odviju žene, mi bi isto bile zavijene ko i naše mame. Sve bi mi bile, da nije Kemal Atatürk to uradijo, mi bi nosle marame, ne bi nikakvog sada problema imali, sve brez razlike. Sad recimo ja nisem zavijena, ima nas par ali ja znam za sve prilike, zavijem se, zamotam se, obučem se, ima za sve prilike … treba biti prikladen i

5 Muslimanski običaj narekuje, da se je po izločanju fekalij in urina potrebno očedit z vodo. V ta namen je vsaka hiša imela v toaletnih prostorih poseben vrč imenovan »ibrik« ali bidét. Danes v uporabi prevladuje bidé. 53 primjeran ali svi smo različiti. Ima nas ja kažem opet, puno ja poznam ljepe brakove ali opet muž je muž. Meni naši muslimanski običaji, tradicija je jako ljepa. Ono čekaš recimo kad se za sofru (mizo op. a.) sjeda, da domačin prvi počne jesti, da prvi sjedne, da sačekaš da svi sjednu pa, da ti sjedneš. To kažu nije to to, ali ako več služiš pa to je tako … onaj … višnja na torti. Pa kažu to je diskriminacija žene … nije diskriminacija! Sej žena je stvorena za to, to recimo ja uvjek i sad djecu kad zovem na ručak i dok je Hajro rahmetli (pokojni op. a.) bio živ, ja tek kad supu (juho op. a.) pojedu i kad glavnu hranu metnem na sto (mizo op. a.) ondak ja sjedam i rahat (v miru op. a.) sjedim i jedem. Nekako, to je moje zadovoljstvo, moja uživancija, možda kad ja ne bi prva sjela, da nisem sretna.

7. del

Esma: Ja sam napekla se baklava, kolača i pita. A dolazijo nam, ovaj za bajramski ručak (kosilo op. a.), novinarka kaže, da snimku naprave, to je snimato prije (pred praznikom bajramom op. a.) i došli, ovaj taj kamerman i novinarka. I sad kamerman neče, da se izuje, on je na vratima, on je došo sa tom predrasudom, ja kažem, ne znam kako, nisam ga ni pitala, pomoje je onaj ortodoksan Slovenac jel je Srb. On je na vratima tako arogantno reko, da se on ne bo sezuo, on doma v čevljah hoda in da on tud svojo hišo več cijeni, koker naše in da se on ne bo sezuo. Ja nisam ništa rekla, novinarka je rekla, da se mora sazut … povuci dole, povuci gore i neče. I zvati producentku, ota novinarka zvati i ovaj direktora iz RTV Slovenija i neče, da se sazuje /../ I sad ja sam to izspremala (skuhala op. a.) bile su još četri, nas četri, fin je prilog bio i sad mi smo postavle sve, servirale sto i on kaže, da to umakemo, da on to ima drugačen sistem. Kaže njemu ova jedna:,, Ovako češ snimat, mi serviramo i supu stavimo na sto i ondak goste zovemo za sofru (za mizo op. a.) jesti.'' A tko? Pomoje, da je on, mislio, da mi neznamo ni jesti. I ondak smo mi to što smo pripremle … sve kaže ova jedna na sto stavti, sve jedno po jedno, da snimiš što smo pripremle. Kaže, potrudile smo da pripremimo, da postavimo sto, kaže, vi čete jesti mi postimo. I nije htjeo ništa ni jesti, ni čaše vode nije popijo, a bili četri i po sata.

11.4. INTERVJU: ZEKIRA

1. del Zekira: Eee sine, život u Bosni ti je bio čupav (smeh). Spomnim se, ko sem kot otrok hodila v šolo v največji zimi, sneg je biu do kolen, js pa v luknjastih škornjih maširam več kilometrov dolgo pot. Živa sam se smrzla, ampak tko je blo to v Bosni, nosijo si, dok se nije poderalo. K sem končala šolo sem morala skrbet za brata in sestre, hišo, če je bilo treba na njivo, i tamo me je bilo (smeh). J.K.: Praviš da si opravljala dela tako znotraj kot zunaj hiše, si z delom tud preživljala družino? Zekira: Ne, denarja smo pri hiši imeli, oče je delu v Avstriji, tko da je mama denar mela, sam ni ga dala trošti u nepotrebne stvari. Bila je taka bolj stisnjena, ampak taka je morala bit, oče ga je rad spiu tko, da je tud denar hitr porabu. Pred drugim se je rad pokazal, da on je pa neko i nešto … sej veš… glupi Bosanci. J:K.: Kot ženska, kakšn je bil tvoj položaj napram moškim? Zekira: Skrb za sestre, brata, hišo, sama veš kako je to unas u Bosni, žensko mora u mejtef (verouk op. a.), postit, klanjat, ni blo zdej njeno, da se mješa u muške poslove. Kot najstarejša sem morala prva od doma, se poročit, tko da sem se pr 18. letih poročila s Smajom.

2. del J.K.: Čutš, da si bla za kej prikrajšana v primerjavi z ostalimi otroci? Zekira: Ja, pr šoli. Ostali otroci so se lahko vpisal v srednjo šolo, js pa ne, ker sem mogla ostat doma in pomagat. J.K.: Kako pa je blo po poroki? Zekira: Po poroki sem šla živet k nejgovim (k družini moža op. a.), njegovi me od sameg začetka niso sprejeli, nasploh njegove sestre. Kot punca sem mela take dolge, močne lese in en dan smo sedeli pili kavo, takrat sem bila noseča z Zlatkom (sin op. a.) in takrat mi je ena od sestre neki čopkala po laseh in mi odstrigla pramen las, od takrat so mi lasje oslabeli, začeli so mi izpadat … na mene je navukla sihire. Jedva živa sem lase spet spravla k seb..

3. del

Zekira: V Slovenijo smo prišli 82' leta, pršla sem praznih rok, štartala sem iz nule, vse sem si morala kupit od žlice pa naprej. Najprej smo živeli na Trnovem v eni hiši, tam smo imel eno sobico zase, druge prostore smo delil z ostalimi stanovalci. Takrat so res bli težki časi, včasih nismo mel niti za kruh, kaj šele za avtobus do službe al pa malco. Zjutri, ko smo šli v službo, takrat sem delala v Istorju (čistilno podjetje op. a.), nas je blo ene par k smo hodil skupi na

55 postajo za v službo, dok su oni išli prema stanici, smo se mi zgovarjali, da mormo it po en kabel in smo šli vse okrog Ljubljanice, da drugi nebi znali, da nemamo za avtobus. Pršlo je do tega, da nisem mela niti za namjernice (sestavine op. a.), da napravim večeru. No, k sm delala v Istorju, so nas delavke posojal na različnih objektih in mene je pripadla Strojna fakulteta. Pokazala sem se kt pridna delavka tko, da so me 92' leta zaposlil na strojni in takrat sem tud dobila hišnikarsko stanovanje, tko da smo se iz Trnoveg preselil na Strojno fakulteto. Takrat se je pa zečelo tulomarjenje. J.K.: V kakšnem smislu tulomarjenje? Zekira: Tuki so se zbiral ''prijatelji'' vsak dan, jelo se je, pilo, pušlo se po mili volji, tu je blo zapravljenih tisoče evrov. Lumpovali so, pili, kleli … to je bio živi kaos. Vsak nas je izkoristil, kolk smo jim sam denarja posodli, še zase ga nismo imel dovolj, ampak sej veš … glupi Bosanci … pomaži svakom, na koncu ni niti en poravnal dolga. Do takrat sem se možu vedno priklanjala, mu vse potrdila in mu kimala, pretrpela ponižanja, e ko sem začela služit svoj denar, se postavla na svoje noge in začela varčevat denar je Zakira začela napredovat (smeh). In to vse po zaslugi ene starejše gospe, k mi je svetovala, če hočem kej ustvart v življenju, nej odprem dva varčevalna računa enga na mene; druzga, stanovanjskega pa na svog Zlatku. Vsa ta leta sem vsak mesec dajala na stran, ampak za to noben ni vedu niti Smajo, postavla sem se zase slabo družbo odgnala od sebe stran in leta 2003 po desetih letih varčevanja kupila stanovanje v Logatcu. V tem istem letu sem odplačala stanovanje pa stanovanjski kredit; neki malga sam morala še dvignt kredita da sem lahko kupla stanovanje. J.K.: Vse to ti je ratal v enem letu? Zekira: (Smeh) ne sam to, leta 2004 se kupla še eno stanovanje /…/ J.K: Neee,, resno? Zekira: mhm…(Smeh), tud to stanovanje sem kupila v Logatcu v isti stavbi, kjer je kupljeno prvo. Ni zmeri vse blo tko bajno, pršli so trenutki, k nisem vedla kako naprej, vmes je Smajo ostou brez službe, pol tistga leta, k se je moj Zlatko proču, so mi v enmu stanovanju podnajemniki nardil čisti haus (nered), kar so lahko pokradl so pokradl ostalo uničl, oba stanovanja sem opremla v nulo. Pa veš, k jim ni niti zobotrebec manku, vse sm jim naštimala … in kaj, da nardim … da ga grem obnovaljat je prevelk strošek … a js nč lepo sm dala desko na vrata in se obrnla stran. Ni minil mal Smajo doživi prometno nesrečo, avto totalka, neka baba se zaletla u njega. Kaj mi je preostalo nego to, da ga svaki dan vozim na poso al' svaki dan ista priča jebe babu i avto sve do posla … Pol sem morala ganjat te papire po zavarovalnici za to razbito avto … i na tej točki sem bla čist brez denarja … veš kaj sem nardila ? J.K.: Kaj?

Zekira: Preko puta zavrovalnica je Autodelta (avtomobilski salon op. a.), sam obrnla sem se i rekla Zlatki:,, Js si grem kupt nov avto!.''Prav men Zlatko:,, Mami kako boš kupla avto, če smo brez denarja, veš, da odplačujemo še mojga?'' Zekira:,, Ne zanimam me, js grem po avto stabo al pa brez tebe.'' In tko sem dvignla kredit in sebi kupla Tourana in jutranji mir (smeh).. J.K.: Od kje Zekira? Svaka ti čast! Zekira: Smeh, ni to še vse, leta 2007 sem kupla še eno stanovanje v Jaršah… J.K.: (Začudenje) Zekira: Smeh, to stanovanje sem zrihtala Zlatki, da me zase. Tko sm js to sine odplatla stanovanja, kredite, 3 avte, tud tisto stanovanje sem obnovila, sve sa svojih deset prstiju, znala sam se tolko ponizit (ponižat), da sem išla i pasje dreke po stanovanju čisti, da bi zaradla onaj dinar. Ništa mi nije bilo teško, i danas dani ne trebami, fuš ni da idem zarađivat al ja nemogu gledat, da neko treba pomoč a ja da sjedim, jer danas imaš sve a sutra se može desit, da nemaš ništa. Zame pare i te materialne vrijednosti niso bile bitne, znaš kad odem kod postanara jedan put u godini, ondak znaš kolko mi je stalo (koliko mi pomeni op. a.) (smeh). J.K.: Da nisi ti zgrešila poklica, mogoče bi morala v nepremičninske vode (smeh). Zekira: Smeh, taka sam ti, k si neki zadam, ja sam uporna, da bom to dosegla, js vem da to zmorem, da je to moje in odustajanja nema. Ni to vse, kupla sam ja sebi i šumu (smeh). J.K.: Ma kad? Zekira: Smeh, prejšnje leto, da imam đe odmorti svoje živce. To leto sem pripeljala sestro in hčerko sem, mož ji dela tuki že 8 let, al čekajuč njega nebi nikad ni došla vamo. Zaposlila sem jo, našla, ji stanovanje, uplatla ure za vožnjo, tamalo vpisala v srednjo šolo, zdej sestra hodi na tečaj slovenskeg jezika, pa še vizo sem jima zrihtala, jer onaj njen bi jih najrađe nazad za Bosnu poslo … glupi Bosanac. J.K.: Še to skrb si si naložila na rame? Zekira: Brzo ču ja to skinut s' leđa, zdej smo mi (ona in sin op. a.) malo ohrabrili sestru, savjetovali ju, da se je postavla zase, da više nekima ni čeri (hčerki) ni mužu, da ima svoje ja (svojo besedo op. a.). Pred njo sem prpelala tud brata, pa sem ga tuki v stanovanju skrivala, ker je bil brez papirjem. Hranla sam ga, oblačila, sve što je trebalo sam mu sredila.. Našla sam mu stanovanje, kjer je stanovou zastonj, plus še en topu obrok je meu zagotovljen, na koncu mi je tud on obrnu hrbet brez enga samga razloga. Bio je brat stvarno, ja mislim, da ga boljog nije bilo i to moreju (lahko op. a.) svi potvrdti, koji su ga poznavali. Od toga je prošlo 8 godina, 8 godina kako nismo riječ progovorli, jednostavno je zašuto od mene. J.K.: Kljub razočaranju, ki si ga doživela od tolkih ljudi, se mi zdi ful dobr, da kljub vsemu, še naprej tok pomagaš drugimi in …

Zekira: Tud dol po selu pomažem, nekad znam otiči dole sa puno ravnim avtom, eto kad nemam đe torbice stavti, odvezem od robe, igrački, stvarno puno toga i razdjelim po selu, djeci, jer znam, da jim treba. Nekad snaha zaviče:,, Zekira kdaj boš ti šla dol, k gospa pa mela prostor v avtu?'' Al ja ne mogu, kad znam, da jim (otrokom op a.) sve to dobro dođe.

12. LITERATURA

Al-Ali, Nadje

, https://eprints.soas.ac.uk/4890/2/Women_and_Migration_in_Europe_Report.pdf (15.6.2017).

Anderson, Bridget in Annie Phizacklea 1997 Migrant Domestic Workers: A European Perspective. Leicester: Leicester University.

Babić Avdispahić, Jasminka 2005 'Feminizam i diskurs prava'. V: Izazovi Feminizma. Jasminka Babić Avdispahić, ur. Sarajevo: International Forum Bosnae. Str. 209.

Briones, Leah 2009 Empowering Migrant Women. Why Agency and Rights are not Enough. Berlington: Ashgate.

Bringa, Tone 2009 Biti Musliman na bosanski način: Identitet i zajednica u jednom srednjobosanskom selu. Sarajevo: TKD Šahinpašić.

Castle, Stephen in Mark J. Miller 1998 The age of migration: International population movements in the modern world. Houndmills: Macmillan.

Cukut Krilić, Sanja 2008 'Ženske kot akterke migracijskih procesov: Prisilne priseljenke iz Bosne in Hercegovine v Sloveniji.' Glasnik Slovenskega etnološkega društva 40(3-4): 71

Cukut Krilić, Sanja 2009 Spol in migracija: Izkušnje žensk kot akterk migracij. Ljubljana: ZRC SAZU.

Dionizopoulos Mass, Regina

1976 The Evil Eye and the Bewitchment in a Peasant Village. V: Clarence Malone (ur.). The Evil Eye. New York: Columbia Universit Press.

Dobrowolsky, Alexandra Z. in Evangelina Tastsoglou 2006 Women, Migration and Citizenshiop, Making Local, National and Transnational Connections. Aldershot: Ashgate.

Encyclopedia Britanica , https://www.britannica.com/topic/human-migration (15.6.2017).

Eurostat Statistic Explained 2017 , http://ec.europa.eu/eurostat/statistics- explained/index.php/Migration_and_migrant_population_statistics/sl (15.6.2017).

Guy, Amold 2012 Migration: Changing the World. London: Pluto Press.

Helms, Elissa Lynelle 2003 Gendered Visions of the Bosnian Future: Womens Activism and Representation in Post-War Bosnia-Herzegovina. Pittsburgh: University of Pittsburgh.

Islamska skupnost Ljubljana , http://www.islamska-skupnost.si/zz-zemzem/o-drustvu-zemzem/ (10.9.2017).

Kalčić, Špela 2007 »Nisem jaz Barbika«: Oblačilne prakse, islam in indentitetni procesi med Bošnjaki v Sloveniji. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Kofman, Eleanore, Annie Phizacklea, Parvati Raghuram in Rosemary Sales 2000 Gender and International Migration in Europe: Employment, welfare and politics. London, New York: Routledge.

Merill, Heather

2006 An alliance of women: immigration and the politics of race. Minneapolis, London: University of Minnesota.

Mežnarić, Silva 1986 Bosanci a kuda idu Slovenci nedeljom? Ljubljana: Krt.

Milharčič Hladnik, Mirjam 1999 'Multikulturizem v kontekstu migracij.' /Ocena knjige./ Dve domovini 10: 256-258.

2016 'Nadzor nad nadzorom: strategije upiranja in avtonomnost delovanja migrantk v sodobni in zgodovinski perspektivi.' Dve domovini 43: 35-44.

Morokvašić, Mirjana 2013 'Transnational mobilities and gender in Europe.' Ars et humanitas 7(2): 45-58.

Rek, Tadej 2009 'Migracije in razvoj trga dela v Evropski Uniji.' Neobjavljeno diplomsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Ekonomsko-posovna fakulteta.

Schrover, Marlou 2013 Feminization and Problematization of Migration: Europe in the Nineteenth to Twenieth Centuries. V: Proletarian and gendered Mass Migrations: A global Perspective on Continuities and Discontinuities from the 19th to the 21st Centuries. Dirk Hoerder, Amarjit, Kaur, ur. Leiden, Boston: Brill. 103-131.

Skeldon, Ronald 2013 , http://www.un.org/esa/population/migration/documents/EGM.Skeldon_17.12.2013.pdf (2.7.2017).

Spahić Šiljak, Zilka, ur. 2012 Contesting, Female, Femist and Muslim Identities: Post-Socialist Contexts of Bosnian and Herzegovina and Kosovo. Sarajevo: University of Sarajevo.

Travis, Alan 2011 , https://www.theguardian.com/uk/2011/may/08/virginity-tests-immigrants- prejudices-britain (19.7.2017).

UN Report 2006 , http://www.unfpa.org/sites/default/files/pub-pdf/sowp06-en.pdf (8.8.2017).

Zarembka, Joy 2002 'America's Dirty Work: Mogrant Maids and Modern Day Slavery.' V: Global Woman: Nannies, Maids, Sex Workers in the New Economy. Barbara Ehrenreich, Arlie Russell Hochschild ur. New York: Metropolitan Books, Henry Holt and Company. 142-153.