UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za zgodovino
DIPLOMSKO DELO
Gregor Antoličič
Maribor, 2013
i
ii
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za zgodovino
Diplomsko delo
POLITIČNO DELOVANJE LAVOSLAVA GREGORECA
Graduation thesis
POLITICAL ACTIVITIES OF LAVOSLAV GREGOREC
Mentor: izr. prof. dr. Andrej Rahten Kandidat: Gregor Antoličič
Maribor, maj 2013
iii
Lektor:
Tone Partljič, pisatelj in predmetni učitelj
Prevajalec:
Monika Rešetar, profesorica angleščine in sociologije
iv
ZAHVALA
Največja zahvala gre mentorju izr. prof. dr. Andreju Rahtenu, ki mi je z dodelitvijo diplome z naslovom Politično delovanje Lavoslava Gregoreca omogočil, da sem poglobil svoje znanje o zgodovinskem obdobju, ki me najbolj zanima. Z nasveti, priporočili in napotki mi je ves čas pisanja zelo pomagal in mi omogočil, da sem diplomsko nalogo uspešno napisal. Zato lahko samo rečem: »Dr. Rahten, hvala!«
Zahvalil se bi tudi prijaznemu osebju v Pokrajinskem arhivu Maribor, predvsem g. Leopoldu Mikecu Avberšku, ki so mi vedno omogočili dostop do vsega potrebnega materiala, ki sem ga za pisanje diplomske naloge potreboval.
Povrh bi se zahvalil še staršem, ki so mi omogočili študij, ter vsem mojim prijateljem in sošolcem. Hvala tudi tebi Asja, ki si mi ves čas pisanja diplomske naloge stala ob strani.
v
FILOZOFSKA FAKULTETA Koroška cesta 160 2000 Maribor, Slovenija www.ff.um.si
IZJAVA
Podpisani-a GREGOR ANTOLIČIČ rojen-a 4.3.1988 študent-ka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer ZGODOVINA ENOPREDMETNA NEP., izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom POLITIČNO DELOVANJE LAVOSLAVA GREGORECA pri mentorju-ici izr. prof. dr.
ANDREJU RAHTENU, avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
Kraj, Maribor
Datum, 3.6.2013
______
(podpis študenta-ke)
vi
POVZETEK
Lavoslav Gregorec je bil politik, duhovnik, publicist in predavatelj. Predstavljal je eno izmed ključnih osebnosti Štajerske politike med leti 1875 in 1901. Leta 1860 se je Gregorec odločil za vstop v mariborsko bogoslovnico, ki jo je uspešno zaključil leta 1864. Nato je med leti 1864 in 1868 kaplanoval v Zrečah pri Konjicah, Sv. Rupertu in Radljah. Bogoslovne nauke je nadaljeval na vseučilišču v Gradcu, kjer je leta 1868 doktoriral iz bogoslovja. Leta 1875 je postal urednik Slovenskega gospodarja, ki je pod njegovim urednikovanjem znatno napredoval. V boju proti delovanju nemškega Schulvereina in prizadevanjih za boljši položaj Slovencev na Štajerskem je s somišljeniki leta 1882 v Mariboru ustanovil Slovensko politično društvo. Leta 1884 je kljub cesarjevi pomilostitvi prestajal dvainštiridesetdnevno zaporno kazen. Leta 1885 je bil premeščen v Novo Cerkev pri Celju. V štajerski deželni politiki je njegova premestitev naznanila obdobje, ko se je politično središče slovenskih Štajercev iz Maribora premaknilo v Celje. Po smrti Božidarja Raiča je Gregorec leta 1886 kandidiral na državnozborskih volitvah in bil tudi izvoljen. V sklopu slogaške politike je bil član Hohenwartovega kluba, vendar je gojil kritična stališča glede Taaffejeve vlade in dualizma. Razmišljal o ustanovitvi »slovanske samoupravne enote« znotraj Avstrije. Po padcu Taaffejeve vlade je izstopil iz Hohenwartovega kluba in sodeloval pri ustanovitvi slovensko- hrvaškega kluba. Zaradi postopnega razkroja sloge na Štajerskem se je leta 1901 odločil za umik iz aktivne politike.
Ključne besede: Lavoslav Gregorec, Slovensko politično društvo, Slovenski gospodar, Spodnja Štajerska, Hohenwartov klub, Taaffejeva vlada, Schulverein.
vii
ABSTRACT
Lavoslav Gregorec was a politician, priest, journalist and a lecturer. He was one of the key figures of the Styrian politics during 1875 and 1901. In 1860, Gregorec became a student of theology in Maribor and he successfully graduated in 1864. Between 1864 and 1868 he was a chaplain in Zreče pri Konjicah, St. Rupert and in Radlje. He continued studying theology at Graz where he received his PhD in 1868. In 1875, he became an editor of Slovenski gospodar and under his editing the newspaper became very successful. During the fight against the German Schulverein and efforts to improve the situation of Slovenes in Styria, he founded the Slovenian political society in Maribor in 1882. Despite Emperor's pardon he was sentenced to forty-two days in prison. In 1885, he was transferred to Nova Cerkev near Celje. In Styrian politics his relocation announced a period of transferring the political centre of Styrian Slovenes from Maribor to Celje. After Božidar Račič's death, in 1886, Gregorec ran for parliamentary elections and was also elected. In the context of political cooperation he became a member of Hohenwart's club, but he had critical views on Taaffe's government, dualism and he was even thinking of establishing »Slavic self-government units« within Austria. After the collapse of Taaffe's government, he step out from Hohenwart's club and he participated in the foundation of Slovene-Croatian club. In 1901, he decided to withdraw from the politics due to the lack of cooperation in Styrian politics.
KEY WORDS: Lavoslav Gregorec, Slovenian political society, Slovenski gospodar, Lower Styria, Hohenwart's club, Taaffe's government, Schulverein.
viii
KAZALO
UVOD...... 1
1. UČNA LETA LAVOSLAVA GREGORECA...... 2
2. DRŽAVNOPOLITIČNI OKVIR DELOVANJA LAVOSLAVA GREGORECA...... 7
3. V ŠTAJERSKI DEŽELNI POLITIKI ...... 21
4. V DUNAJSKEM DRŽAVNEM ZBORU...... 48
ZAKLJUČEK...... 65
VIRI in LITERATURA...... 67
ix
UVOD
Osnovni namen moje diplomske naloge z naslovom Politično delovanje Lavoslava Gregoreca je predstaviti njegovo življenje in delo s posebnim poudarkom na njegovih političnih uspehih. Lavoslav Gregorec je širši javnosti slabo poznan, čeprav je bil v času svojega aktivnega političnega delovanja med leti 1875 in 1901 ena ključnih osebnosti političnega življenja na Spodnjem Štajerskem. Njegovo življenjsko delo je temeljilo na boju za enakopravnost Slovencev v šolah, uradih in sodiščih. Iz tega zavzemanja za narodni položaj Slovencev je izviralo njegovo nasprotovanje oziroma boj proti Schulvereinu ter težnjam ustavovercev po ponemčevanju Slovencev. V slovenskem zgodovinopisju se Lavoslav Gregorec pojavlja relativno pogosto, vendar samo v povezavi s posameznimi političnimi dogodki. Razen članka v Slovenskem biografskem leksikonu, avtor katerega je Avgust Pirjavec, se celovite študije njegovega življenjskega dela ni lotil še noben avtor. Pri obravnavanju Gregorečevega političnega delovanja mi je bilo v veliko pomoč delo Filipa Čučka z naslovom Uspehi spodnještajerskih Slovencev v času Taaffejeve vlade. Čuček se v svoji monografiji veliko ukvarja s političnim delovanjem Gregoreca med leti 1879 in 1893. Pri pisanju diplomske naloge sem se poleg litarature opiral na arhivsko gradivo, ki ga hrani Pokrajinski arhiv Mariboru. Tako sem pregledal obširen fond Lavoslava Gregoreca (SI_PAM/1511), ki pa je v veliki meri sestavljen iz njegove privatne korespondence, tako da le v manjšem obsegu daje vpogled v njegovo politično delovanje. Več o političnih razmišljanjih Lavoslava Gregoreca sem izvedel iz pregleda fonda Slovenskega političnega društva Maribor (SI_PAM/1204), ki ga prav tako hrani mariborski pokrajinski arhiv. Ob literaturi in arhivskem gradivu sem se pri pisanju diplomske naloge opiral tudi na članke v časnikih Slovenski gospodar in Slovenski narod. Diplomsko delo sem osnoval na štirih vsebinskih sklopih. Prvi sklop opisuje Gregorečevo mladost in čas šolanja na mariborski gimnaziji, bogoslovju ter nadaljevanje študija v Gradcu, kjer je nato leta 1868 tudi doktoriral. V drugem sklopu bom obravnaval širše politično dogajanje na področju Avstrije in Maribora med leti 1848 in 1875. O obdobju od Gregorečevega nastopa na položaj odgovornega urednika Slovenskega gospodarja pa do njegovega prestajanja zaporne kazni leta 1884, bom spregovoril v tretjem sklopu. Zadnji, četrti sklop bom začel z Gregorečevo premestitvijo v Novo Cerkev pri Celju leta 1885 in nadaljeval z njegovo prvo izvolitvijo v državni zbor leta 1886. Poglavje bom zaključil z letom 1901, ko je Gregorecu potekel zadnji državnozborski mandat.
1
1. UČNA LETA LAVOSLAVA GREGORECA
Lavoslav Gregorec se je rodil 17. decembra leta 1839 v Destrniku (župnija Sv. Urban pri Ptuju). Gregorečev rojstni kraj leži v okolici Ptuja na gričevnatem izrastku Slovenskih goric med dolinama Rogoznice in Pesnice. Pomemben kulturnozgodovinski spomenik je cerkev sv. Urbana iz 16. stoletja. Ob Gregorecu iz Destrnika izvirajo še gledališki igralec in režiser Mirko Majcen (1870–1977), narodni delavec in strokovni pisatelj Alojz Perger (1776–1839), ki je objavljal zgodovinske razprave in sestavil primerjalni slovar slovenskih jezikov, in Vinko Poljanec (1876–1938), slovenski politik in prosvetni delavec med koroškimi Slovenci. Gregorečevi starši so imeli posestvo in gostilno v Selcah (župnija Sv. Rupert v Slovenskih goricah). Oče Jožef Gregorec je kot krojaški pomočnik delal nekaj časa celo na Dunaju. Njegova navezanost na Dunaj je bila vzrok, da je izbral prvorojencu ime Leopold (šele kasneje pride do spremembe v Lavoslav). Že od zgodnje mladosti naprej ga je oče poučeval v nemškem jeziku, to pa mu je v kasnejšem političnem delovanju zelo koristilo, saj je nemščino odlično obvladal. Pobožna mati Ana je silila izredno nadarjenega »Poldeka« v šole. Šolo je najprej obiskoval na Ptuju, gimnazijo pa nato v Mariboru.1 Mariborsko gimnazijo je obiskoval med leti 1852 in 1860. V prvem razredu je Gregorec prišel prvič v stik z Davorinom Trstenjakom2 in Božidarjem Raičem3, ki sta v njem prebudila narodno zavest. Pod njunim vplivom se je v Gregorecu razvila neomajna zvestoba in ljubezen do slovenskega naroda, ki sta ga nato spremljala skozi celotno življenje. Tako Raič kot tudi Trstenjak sta poleg Andreja Einspielerja4, Matije Majarja5 in Zlatousta Pogačarja6 pripadala krogu učencev liberalnih katolikov Günterja in Veitha, ki sta delovala na Dunaju. Bilo je
1 Koledar družbe sv. Mohorja: za navadno leto 1925, Družba sv. Mohorja, Celje 1925, str. 100; Nadškofijski arhiv Maribor (dalje: NŠAM), Sv. Urban – Destrnik, Krstni index 1829-1840; NŠAM, Sv. Urban – Destrnik, Krstna knjiga IX 1829-1840, str. 383-384; Krajevni leksikon Slovenije, IV. knjiga Podravje in Pomurje, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1980, str. 387-388; Slovenski veliki leksikon, 3. knjiga, Mladinska knjiga, Ljubljana 2007, str. 405. 2 Davorin Trstenjak, leposlovec, mitolog, etimolog, zgodovinar, liberalno-katoliški publicist, prvi predsednik Društva slovenskih pisateljev, duhovnik (*8. november 1817, Kraljevci †3. februar 1890, Slovenj Gradec). Slovenski biografski leksikon (dalje: SBL), 4. knjiga, XII. zvezek, Ljubljana 1980, str. 196-198. 3 Božidar Raič, narodni buditelj, jezikoslovec, politik, publicist, duhovnik (*9. februar 1827, Žvab †6. januar 1866, Ljubljana). SBL, 3. knjiga, IX. zvezek, Ljubljana 1960, str. 9-13. 4 Andrej Einspieler, politik, publicist in organizator (*13. november 1813, Sveče v Rožu †16. januar 1888, Celovec). SBL, 1. knjiga, I. zvezek, Ljubljana 1925, str. 151. 5 Matija Majar Ziljski, narodopisec, jezikoslovec in narodni buditelj (*7. februar 1809, Goriče v Ziljski dolini †31. julij 1892, Praga). SBL, 2. knjiga, V. zvezek, Ljubljana 1933, str. 15. 6 Janez Zlatoust Pogačar, 26. Ljubljanski škof (*22. januar 1811, Vrba †25. anuar 1884, Ljubljana). SBL, 2. knjiga, V. zvezek, Ljubljana 1933, str. 404. 2 srečno naključje, da je bil Raič v času, ko je Gregorec obiskoval mariborsko gimnazijo, profesor humanističnih predmetov. Narodno zavestni Raič si je v času šolanja v Varaždinu ime in priimek spremenil iz Matija Reich v Božidar Raič. Kot profesor na mariborski gimnaziji je poživil in razširil pouk slovenščine. Eden njegovih največjih dosežkov je bila pridobitev edinstvene koncesije, ki je omogočila, da se je slovenščina na mariborski gimnaziji začela leta 1860 poučevati slovensko. Po letu 1850 se je za pravice slovenstva pričel boriti tudi z narodnostno obrambnimi članki in dopisi v vodilnih slovenskih časnikih, zlasti potem, ko je leta 1860 zaradi preveč odločnih narodnih zahtev izgubil profesuro. Davorin Trstenjak je bil v času, ko je Gregorec obiskoval mariborsko gimnazijo, učitelj verouka (nekaj časa je poučeval tudi slovenščino, zgodovino in zemljepis). Trstenjak se je po letu 1830 pridružil majhni skupini mlajših prosvetljenih in cerkvenih izobražencev, ki so z jezikovnimi spisi in zgodovinskimi članki budili zavest inteligence, da bi se bojevala za narodne in družbene pravice Slovencev. Ob izbruhu revolucije leta 1848 se je odločno potegoval za narodnostne pravice Slovencev ter nasprotoval volitvam v frankfurtski parlament. Trstenjakove širše svetovne nazore, s katerimi je vsekakor vplival tudi na mladega Gregoreca, nam najbolje prikazuje njegov govor, ki ga je imel na slavnosti celjske čitalnice 5. julija 1863. V njem je nastopil proti nemškemu liberalizmu, ki je tistim Slovanom, ki so si prizadevali za vzbujanje narodne zavesti in se posluževali včasih tudi podpore nemških konservativcev, očital, da so bili Slovani nedovzetni za napredne ideje časa in retrogradno pleme. Trstenjak je v tem govoru poudarjal praktično krščanstvo kot moralno moč, ki je podpirala Slovence v času, ko se jim je odtujil večji del inteligence, ko so jim bile materialne moči oslabljene, ko sta jih preživljala edino še »plug in molitva«. Na vprašanje, od kod naj Slovenec črpa idealizem in duševni žar, ki ga je potreboval za ohranitev idealnih dobrin naroda, je Trstenjak odgovoril, iz krščanstva. Poudaril je tudi, da on in njegovi somišljeniki niso bili nasprotniki razumnega napredka, da ljubijo omiko, da pestujejo znanosti, ampak v svojem političnem, društvenem in slovstvenem življenju so se pa držali pozitivnih načel večnih resnic. Vpliv in narodno zavest, ki jo je Trstenjak budil v mladem Gregorecu, potrjuje tudi dejstvo, da je bil Trstenjak tisti, ki je Gregorecu spremenil ime iz Leopolda v Lavoslava.7
7 Koledar družbe sv. Mohorja: za navadno leto 1925, Družba sv. Mohorja, Celje 1925, str. 100; SBL, 1. knjiga, II. zvezek, Ljubljana 1926, str. 257-258; SBL, 3. knjiga, IX. zvezek, Ljubljana 1960, str. 9-13; SBL, 4. knjiga, XII. zvezek, Ljubljana 1980, str. 196-198; Ivan Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina Slovencev 1848–1895, III. zvezek, Akademska založba, Ljubljana 1938, str. 35 (dalje: I. Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina Slovencev 1848–1895, III. zvezek); Ivan Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina Slovencev 1848–1895, IV. zvezek, Akademska založba, Ljubljana 1939, str. 46 (I. Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina Slovencev 1848–1895, IV. zvezek); Franjo Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, Založba Obzorja, Maribor 1989, str. 25 (dalje: F. Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije). 3
V prvem razredu je Gregorec imel tedensko štiriindvajset ur pouka. Trstenjak je v razredu, ki ga je obiskoval Gregorec v prvem semestru, tedensko poučeval dve uri verouka in dve uri slovenščine. V drugem semestru ga je pri poučevanju slovenščine zamenjal Raič. Bralne vaje sta oba poučevala s pomočjo Slovenskega Berila I. Ostali predmeti so bili latinščina, nemščina, geografija, zgodovina, matematika in naravoslovje. Na Gregorečevo veliko marljivost in inteligenco kaže že njegov uspeh v prvem razredu. Pri matematiki in slovenščini je dobil oceno »sehr gut«, pri geografiji, zgodovini, verouku in naravoslovju oceno »gut«, pri latinščini in nemščini pa oceno »ziemlich gut«.8 V drugem razredu je Gregoreca slovenščino poučeval Raič, medtem ko je Trstenjak še vedno poučeval verouk. Ostali predmetnik je ostal nespremenjen. Razred je obiskovalo trideset učencev, od katerih se je za slovensko narodnost izreklo dvanajst, za nemško prav tako dvanajst in za mešano šest učencev. Z marljivim delom je Gregorec v drugem razredu uspel doseči nekoliko boljši uspeh kot v prvem, saj je pri latinščini, geografiji, naravoslovju in zgodovini prejel oceno »sehr gut«.9 Tretji razred je obiskovalo le dvaindvajset učencev, od katerih se jih je za slovensko narodnost izreklo devet, za nemško prav tako devet in za mešano štirje učenci. Ob ostalih predmetih so se učenci v tretjem razredu pričeli učiti grški jezik. Gregorec je v tem šolskem letu pri verouku, geografiji in zgodovini dosegel oceno »vorzüglich«.10 V četrtem razredu ni prišlo do nobenih večjih sprememb. V petem razredu Trstenjak ni več poučeval verouka, medtem ko je Raič še vedno poučeval slovenščino, pri kateri so pričeli uporabljati Berilo V avtorja Frana Miklošiča11. Gregorec je imel očitno v prvem semestru šestega razreda težave pri grščini, saj je dobil oceno »genügend«. Vendar si je v drugem semestru uspeh izboljšal in prejel oceno »gut«.12 Posebno zanimivo je letno poročilo za šolsko leto 1857/58, ki je zaradi praznovanja stoletnice obstoja mariborske gimnazije izšlo v nekoliko obširnejši izdaji. Mariborska gimnazija je imela svoje korenine v jezuitski šoli latinščine, ki je pričela delovati 7. julija 1758. V poročilu iz leta 1858 je prvič in edinkrat, v času ko je Gregorec obiskoval gimnazijo,
8 Dritter Jahresbericht des k. k. Gymnasiums in Marburg am Schlusse des Schuljahres 1853, str. 28; Pokrajinski arhiv Maribor (dalje: PAM), fond Klasična gimnazija Maribor (SI_PAM/0739), tehnična enota (dalje: TA) 189. 9 Viertes Programm des k. k. Staatsgymnasiums in Marburg am Schlusse des Schul-Jahres 1854, str. 16; PAM, fond Klasična gimnazija Maribor (SI_PAM/0739), TA 189. 10 Fünftes Programm des k. k. vollständigen Staatsgymnasiums in Marburg am Schlusse des Studienjahres 1855, str. 15; PAM, fond Klasična gimnazija Maribor (SI_PAM/0739), TA 190. 11 Fran Miklošič, jezikoslovec (*20. november 1813, Radomerščak pri Ljutomeru †7. marec 1891, Dunaj). SBL, 2. knjiga, IV. zvezek, Ljubljana 1933, str. 118. 12 Programm des k. k. vollständigen Staatsgymnasiums in Marburg 1857, str. 14; PAM, fond Klasična gimnazija Maribor (SI_PAM/0739), TA 190. 4 objavljen sestavek v slovenskem jeziku. Spisal ga je Davorin Trstenjak, naslov pa ima O božanstvih ognja pri starih Slovanih. V šestem razredu je Raič še vedno poučeval slovenščino, tokrat s pomočjo Berila VI, ki ga je prav tako spisal Fran Miklošič. V tem poročilu so tudi prvič navedena imena Gregorečevih sošolcev. Prvi semester šestega razreda so tako obiskovali: Fuchs Franz, Gregoretz Leopold, Ipavitz Maxmilian, Kraner Andreas, Mally Arthur, Mautendorfer Friedrich, Megla Simon, Prossinagg Robert, Roschker Ludwig, Schipfer Franz, Sonns Roman, Sketh Martin, Wagner Paullilus, Warga Sigismund in Zinke Heinrich.13 V sedmem razredu se je od skupnega števila štirinajstih učencev pet izrekalo za slovensko narodnost, devet pa za nemško. Slovenščino je v tem letu predaval Viktor Lipež, ki je poučeval slovensko literarno zgodovino, vsak mesec pa so učenci opravljali dva pisna testa.14 V osmem razredu je slovenščino ponovno poučeval Raič. Razrednik je bil Adolf Lang, ki je poučeval grščino. Gregorecu je Lang očitajoče prerokoval, da bo v življenju »ein panslavistischer politischer Rabulist« (vseslovanski politični zvijačnik). Tako je Gregorec očitno že v mladih letih pod vplivom Raiča in Trstenjaka v sebi čutil močnejšo narodno zavest, ki jo je, glede na mnenje razrednika, tudi javno izražal. Razred je obiskovalo sedemnajst učencev, od katerih se jih je osem izrekalo za nemško, devet pa za slovensko narodnost. Gregorec je v drugem semestru osmega razreda prejel spričevalo prvega razreda »erste Klasse«.15 Z gotovostjo lahko trdimo, da je Gregorec v času šolanja na mariborski gimnaziji izstopal kot zelo dober učenec. Kljub temu, da je bil po velikosti med součenci navadno najmanjši, je po učenju in uspehih bil vedno prvi.16 Po končani mariborski gimnaziji se je Gregorec iz ljubezni do duhovnega poklica in mladeniškega navdušenja nad pred kratkim v Maribor prispelim Antonom Martinom Slomškom17 odločil za vstop v mariborsko bogoslovnico. Po odlično zaključenih naukih je bil 17. julija 1864 posvečen v mašnika. Novo mašo je pel v župni cerkvi v Framu, kamor se je preselila njegova mati.18
13 Fest-Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg, zur Erinnerung an die »hundertjährige Jubelfeier« dieser Lehranstalt 1858, str. 79, 127, 153. 14 Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg 1859, str. 27, 40. 15 Program des k. k. Gymnasiums in Marburg 1860, str. 14, 18, 32; Koledar družbe sv. Mohorja: za navadno leto 1925, Družba sv. Mohorja, Celje 1925, str. 100; PAM, fond Lavoslava Gregoreca (SI_PAM/1511), arhivska škatla (dalje: AŠ) 9, spričevalo Leopolda Gregoreca, 31. julij 1860. 16 Koledar družbe sv. Mohorja: za navadno leto 1925, Družba sv. Mohorja, Celje 1925, str. 100. 17 Anton Martin Slomšek, škof, pesnik, nabožni in šolski pisatelj, narodni buditelj in cerkveni organizator (*26. november 1800, Slom v Unišah pri Ponikvi blizu Grobelnega †4. september 1862, Maribor). SBL, 3. knjiga, X. zvezek, Ljubljana 1967, str. 367. 18 Koledar družbe sv. Mohorja: za navadno leto 1925, Družba sv. Mohorja, Celje 1925, str. 100. 5
Med leti 1864 in 1868 je Gregorec kaplanoval kratek čas v Zrečah pri Konjicah, v Sv. Rupertu in v Marenbergu (Radlje ob Dravi). Ob premestitvi v Radlje je Greogorec pisal staršem, da je vesel, ker so v novi župniji bivali sami Slovenci. Njegov bogoslovni profesor dr. Jožef Ulaga19 ga je vzpodbudil, da je zasebno nadaljeval bogoslovne nauke na vseučilišču v Gradcu. Med leti 1860 in 1864 je Gregorec pod vplivom Ulage pričel zastopati drugačno politično usmeritev, kot njegova gimnazijska mentorja Raič in Trstenjak. Medtem ko sta Trstenjak in Raič pripadala svobodomiselno-nacionalistični oziroma liberalni krščanski struji, ki je zastopala stališče, da je narodnost prva in cerkev druga, je Gregorec pripadal konservativno-katoliški struji, ki je bila ravno obratnega mnenja. Vodja konservativne- katoliške struje je bil ravno Jožef Ulaga. Liberalci so konservativcem nasprotovali, saj so menili, da je bila slovenska narodnost v večji nevarnosti kot katoliška vera. V času službovanja v svoji domači župniji pri Sv. Rupertu v Slovenskih goricah, je bil Gregorec 12. marca 1868 v Gradcu promoviran za doktorja bogoslovja. Naslednje leto je bil imenovan za profesorja bogoslovja v Mariboru. Tako se je v Mariboru posvetil samo bogoslovnim vedam. Kot profesor je bil zelo natančen, vendar dober in priljubljen pri svojih učencih.20
19 Jožef Ulaga ml., politik in časnikar (*15. januar 1526, Bistrica ob Sotli †4. oktober 1881, Slovenske Konjice). SBL, 4. knjiga, XIII. zvezek, Ljubljana1982, str. 280. 20 Koledar družbe sv. Mohorja: za navadno leto 1925, Družba sv. Mohorja, Celje 1925, str. 100; PAM, fond Lavoslava Gregoreca (SI_PAM/1511), AŠ 6, pismo Leopolda Gregoreca očetu in mami, 21. april 1866. 6
2. DRŽAVNO POLITIČNI OKVIR DELOVANJA LAVOSLAVA GREGORECA
Če upoštevamo dejstvo, da se je Gregorec pričel s politiko aktivneje ukvarjati v letu 1875, ko je prevzel vodenje časnika Slovenski gospodar, je vsekakor na njegova politična gledanja vplivalo tudi celotno družbeno in politično razdobje od rojstva v letu 1839 do velikih sprememb v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja. Tako bi na začetku tega poglavja podal osnovni pregled pomembnih političnih sprememb na področju celotne Avstrije, hkrati pa nekoliko osvetlil tudi dogajanje v Mariboru, ki je morda najbolj vplivalo na mladega gimnazijca. Kot enega najpomembnejših mejnikov v evropski, avstrijski in tudi slovenski zgodovini 19. stoletja je na začetku potrebno omeniti revolucionarno leto 1848. Slovencem je prineslo prve volitve v modernem smislu. V državi je za kratek čas zavladala nekakšna demokracija, ki so jo predstavljale volitve v frankfurtski in dunajski parlament. Hkrati so na povečanje političnih aktivnosti Slovencev vplivale tudi volitve v začasne deželne zbore na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem ter v tržaški mestni svet. Vendar se to parlamentarno življenje ni ohranilo za dolgo časa. V trenutku, ko se je državni zbor pripravljal na izglasovanje ustave, je že bil razpuščen. Že pred izbruhom revolucionarnega vrenja so posamezni narodno zavedni Slovenci pričeli ustanavljati društva, katerih osnovni namen je bil buditi narodno zavest. Zaradi tega so dunajski Slovenci ustanovili društvo »Slovenija«, ki mu je predsedoval dr. Fran Miklošič. V Gradcu se je prav tako osnovalo društvo enakega imena »Slovenija«. Pod predsedstvom Janeza Bleiweisa21 pa so v Ljubljani ustanovili »Slovensko društvo«. Ob izbruhu revolucije je Bleiweisovo društvo postalo tudi politično, saj so po Bleiweisovih besedah želeli ohraniti mir v deželi. Vendar se je vodstvo društva po sprejetju ustave 4. marca 1849 odločilo popolnoma opustiti politiko. Od tega trenutka naprej se je društvo ponovno ukvarjalo le s slovstvom. Do večjih političnih uspehov Slovencev tako ni prišlo, saj je reakcija relativno hitro zmagala nad revolucijo in pričelo se je obdobje novega absolutizma. Z nastopom mladega in zaradi vpliva matere antimodernistično nastrojenega Franca Jožefa I., se je to obdobje neoabsolutizma z vladanjem notranjega ministra Aleksandra Bacha ohranilo vse do leta 1859.22
21 Janez Bleiweis, zdravnik in živinozdravnik, pisatelj, časnikar, politik (*19. november 1808, Kranj † 29. november 1881, Ljubljana). SBL, 1. knjiga, I. zvezek, Ljubljana 1925, str. 42. 22 Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem 1861–1918, Slovenska matica, Ljubljana 1965, str. 5 (dalje: V. Melik, Volitve na Slovenskem); Več avtorjev, Slovenska novejša zgodovina 1848–1992, Mladinska knjiga, Ljubljana 7
Maribor in celotno Spodnjo Štajersko je novo obdobje doseglo z izgradnjo južne železnice (v Maribor pride 2. junija 1846). Železnica je s seboj prinesla nove gospodarske možnosti ter narodnostno razgibanost. Staro cehovsko delujočo obrt je pričela ogrožati nova trgovina, ki je pričela po južni železnici uvažati severne industrijske izdelke. Malo obrtništvo je bilo do trgovine z novimi industrijskimi izdelki sovražno nastrojeno. Med pomočniki se je pričel porajati nov sloj proletariata. Razen male obrti sta nastajajoča industrija in nova trgovina s svojimi vozniki, hlapci in dninarji množili število Mariborčanov, ki niso imeli trajno zagotovljenega obstoja. Zaradi tega je prišlo do preseljevanja ljudi, ki so se selili za delom. Izhod iz vse večjih gospodarskih težav so razen v preseljevanju mnogi videli v svobodni trgovini in zemljiški odvezi kmeta. Želja po zemljiški odvezi je temeljila tudi na prepričanju, da bi kmetje zaradi odveze postali boljši kupci obrtnih izdelkov in trgovskega blaga. Med veliko večino Mariborčanov je bila ukoreninjena krepka stanovska zavest, ki je temeljila na enotnosti gospodarsko sicer neenotnega mariborskega meščanstva. Le-to je odločno odklanjalo družbeno ali politično enakost meščana in podložnega okoliškega kmeta. V očeh mariborskega obrtnika ali trgovca je kmet predstavljal samo boljšega ali slabšega kupca. Iz tega dejstva je izviralo tudi prepričanje mariborskih meščanov, ki so z meščanom enačili nemško govorečega posestnika v mestu, s Slovencem pa hlapca, dninarja ali podeželskega kmeta.23 Zaradi takšnih prepričanj je bila tudi politika naravnana proti širši uveljavitvi slovenskega jezika. Leta 1848 je poslanec List v štajerskem deželnem zboru pri razpravi o uradnem jeziku v mariborskem okrožju izrazil prepričanje, da je večina ljudi mariborskega okrožja razumela slovensko, ko je kupovala teleta, krave, vole in konje, medtem ko slovenskih razprav naj ne bi razumela. Podobno narodnostno pojmovanje je pospeševala tudi predmarčna ljudska šola. Dober opis takšne šole je na primeru Šoštanja podal usnjarski sin in kasnejši državnozborski poslanec Josip Vošnjak24: »Učni jezik je bil nemški, s kmetskimi otroki, ki so govorili le
2005, str. 26-27 (dalje: Več avtorjev, Slovenska novejša zgodovina); Dragotin Lončar, Politično življenje Slovencev, Slovenska Matica, Ljubljana 1921, str. 13-14 (dalje: D. Lončar, Politično življenje Slovencev). 23 Franjo Baš, Maribor v avstrijski ustavni dobi, ČZN, Nova vrsta, 3. (XXXVIII.) letnik, Založba Obzorja, Maribor 1967, str. 184 in 185 (dalje: F. Baš, Maribor v avstrijski ustavni dobi). 24 Josip Vošnjak, politik, pisatelj, zdravnik in publicist (*4. januar 1834, Šoštanj †21. oktober 1911, Visole pri Slovenski Bistrici). Kot zdravnik je služboval v raznih krajih, najdlje v Slovenski Bistrici (1861-1870) in v Ljubljani (1872-1895). Poslanec je bil 29 let, in sicer med leti 1867-1878 v štajerskem deželnem zboru, med leti 1873-1885 v državnem zboru ter po letu 1878 v kranjskem deželnem zboru. Izdal je več političnih in propagandnih knjižic in prispeval k boljšemu položaju zdravnikov na Kranjskem. Pisal je o zdravstvu, agrarnem vprašanju, zadrugah, vinarstvu in hranilnicah, napisal pa je tudi več pripovednih del in dram. Aktivno je sodeloval na taborih v Ljutomeru, Žalcu, Šampasu, Vižmarjah in Ormožu. Po njegovi zaslugi so Slovenci opuščali notranje spore in nastopali enotno. Vošnjak je vodil skupino mladoslovencev v državnem zboru in uveljavil geslo »Vse za domovino, omiko in svobodo«. SBL, 4. knjiga, XIV. zvezek, Ljubljana 1986, str. 584-588. 8 slovensko, je učitelj tudi slovensko govoril. Mi iz trga smo nemško znali večinoma od doma. V naši hiši smo med seboj navadno nemško govorili, toda znali smo tudi slovensko. Čutili pa se nismo ne za Nemce ne za Slovence, ker se za narodnost sploh nikdo ni menil in nam je jezik bil le sredstvo, da se sporazumemo med seboj in z drugimi. V šoli se torej nismo učili slovensko brati ali pisati, imeli smo nemški abecednik, nemško čitanko, nemško računico in tudi nemški katekizem.« Vošnjakove ugotovitve so v veliki meri veljale tudi za Maribor.25 Država je z uredbo, izdano 2. decembra 1848, načelno priznala stališče, da mora biti materni jezik otrok tudi učni jezik ljudske šole. Na temelju te uredbe je Bachov absolutizem s sodelovanjem Antona Martina Slomška ustvaril na slovenskem Koroškem in Štajerskem utrakvistično ljudsko šolo z mešanim nemškim in slovenskim poukom. Kot bomo videli v opisu Gregorečeve knjige o delovanju Schulvereina, je Gregorec v tej točki kritiziral Slomška, saj je menil, da je bil Slomšek v tem primeru nekoliko neodločen in se ni postavil na stran Frana Miklošiča, ki je zahteval popolnoma slovenske šole.26 Kljub mnogim negativnim dejstvom je revolucija leta 1848 odločilno vplivala na razvoj slovenskega jezika. Jezik je do revolucionarnega obdobja živel od ušes do ušes, v ustih preprostega kmeta, hkrati pa je bil sestavljen iz mnogih narečji. Negovali so ga le redki pisci za praktične potrebe in literarni navdušenci na osnovi krajevnih posebnosti. Že Jožef Muršec27 je opozoril na prepad, ki je nastajal med slovenskim ljudstvom in izobražencem, ker je izobraženec v vsem svojem življenju in delovanju uporabljal tuj jezik, to pa je bil glavni vzrok, da ga ljudstvo ni sprejelo za svojega. Zaradi tega so mnogi izobraženci veljali za tujce, ki naj bi po prepričanju preprostih ljudi izgubili čut za narodnost in za ljudske potrebe že v nemški ljudski šoli. Slovensko ljudstvo je v predmarčni dobi nosilo vsa bremena, a ni imelo v svojem jeziku niti rojstnega lista. V uradu se ni moglo sporazumeti s svojim uradnikom, ker ta ni znal slovenskega jezika, in je podpisovalo uradne spise, napisane v tujem jeziku, za katere ni moglo vedeti, kaj so vsebovali in pomenili. Skladno z načeli revolucije pa je imel vsak narod po naravnem pravu pravico do razvoja svojega lastnega jezika, ki je najvažnejše in najprimernejše sredstvo za ljudsko izobrazbo, za narodno kulturo in sploh za pot k višjemu omikanemu življenju. Zaradi tega se je jezik v času revolucije, ko so se Slovenci formirali kot narod, pričel razvijati tako hitro, kot se ni razvijal še v nobenem časovnem razdobju. Razvoj
25 F. Baš, Maribor v avstrijski ustavni dobi, str. 185; Werner Drobesch, Deutscher Schulverein, Zgodovinski časopis, letnik 46, številka 2, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 1992, str. 187 (Dalje: W. Drobesch, Deutscher Schulverein). 26 F. Baš, Maribor v avstrijski ustavni dobi, str. 191. 27 Jožef Muršec, pisatelj, narodni buditelj in organizator (*1. marec 1807, Biš (župnija Sv. Bolfenka v Slovenskih Goricah) † 25. oktober 1895, Gradec). SBL, 1. knjiga, V. zvezek, Ljubljana 1933, str. 182. 9 je prišel tako daleč, da so posamezniki kazali celo pogum in želeli na jezikovnem področju izvesti majhno revolucijo. Želeli so dotlej izoblikovani, a v marsičem še okorni in po vseh znakih svojevrstni in samobitni slovenski jezik nadomestiti s kakim drugim jezikom svojih slovanskih bratov. Na drugi strani pa se je velika večina jezikoslovcev trudila, da bi slovenski jezik razvijali naprej na tradicionalni kranjski podlagi, ki so jo želeli dopolniti z besednimi in oblikovnimi posebnostmi ter prednostmi koroškega in štajerskega dialekta.28 Revolucija 1848 je z opisanimi problemi in postavljenimi vprašanji poudarila tudi nujnost njihove rešitve, mimo katere marsikje tudi Bachov absolutizem ni mogel. Mnoga vprašanja, ki so privrela na dan v revolucionarnem obdobju 1848/49, so izvirala že iz konca 18. stoletja, a jih je Metternichov absolutizem zadrževal. Eno izmed teh vprašanj je bila likvidacija fevdalne gospoščinske uprave. Ob novi organizaciji uprave in sodstva je moral tudi novi Bachov absolutizem upoštevati deloma še stanovsko, deloma pa tudi revolucionarno voljo meščanstva, ki si je želelo sodelovanje v vodstvu in upravljanju občin. Zato je po občasnem občinskem zakonu 17. marca 1849 državna oblast pozvala občine, da se konstituirajo in predlagajo potrebno reorganizacijo. Če pogledamo mesto Maribor, je ta zakon omogočil združitev notranjega mesta s predmestji v eno samoupravno enoto.29 Vprašanja vezana na jezik, šolstvo in politični vpliv so ob štajerskem regionalnem izročilu postavila na dnevni red tudi narodnostno vprašanje, ki je bilo za Slovence socialno nadvse važno. Ob razvoju Maribora v prometno in trgovsko središče večjega gravitacijskega zaledja v obdobju Bachovega absolutizma politično delovanje posameznikov ni zamrlo. Politični razvoj se je nadaljeval, vendar ni prihajalo do javnega izražanja političnih prepričanj. S premestitvijo sedeža lavantinske škofije v Maribor se je ustvarilo novo konservativno središče, ki je povezalo dotedanje sekovsko vzhodno Podravje z zahodnim Podravjem v organizirano cerkveno enoto. Posledično je Gradec pričel postopoma izgubljati vpliv na Slovence v Mariboru in vzhodnem Podravju. Z novim škofijskim središčem so se morali po letu 1860 in ponovni uvedbi ustavnega življenja ločiti pogledi Maribora in njegovih predstavnikov glede prihodnosti avstrijske države. Glavna želja Mariborčanov in nasploh vseh Slovencev je bila sprememba avstrijske notranje ureditve. Zaradi tega je prišlo do izoblikovanja dveh struj. Na eni strani so bili liberalni Nemci, ki so na temeljih Jožefa II. želeli novo centralistično Avstrijo. V njej bi ustavnost in liberalizem organsko vezala vse narode z enotno državo, ki bi bila po izročilu dinastije in prosvetljenosti nemška. Na drugi
28 Ivan Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina Slovencev 1848–1895, II. zvezek, Akademska založba, Ljubljana 1938, str. 94-95 (dalje: I. Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina Slovencev 1848–1895, II. zvezek); F. Baš, Maribor v avstrijski ustavni dobi, str. 187. 29 F. Baš, Maribor v avstrijski ustavni dobi, str. 189. 10 strani pa so Slovani in Madžari videli lastno narodno in državno prihodnost, zagotovljeno po zgodovinskem pravu v federativni Avstriji, kjer bi bilo nemštvo omejeno samo na nemška avstrijska ozemlja. Slovenski voditelji so v tem času predpostavljali, da je slovanska Avstrija izvedljiva le z uveljavljanjem zgodovinskega prava vodilnih slovanskih narodov, tj. Čehov, Poljakov in Hrvatov. Iz teh razlogov je razdvojenost glede prihodnje enotne in liberalne ali federativne in zgodovinskopravne avstrijske državne ureditve zajela tudi Maribor in odločilno vplivala na njegovo politično dejavnost v vsej avstrijski prihodnosti.30 Avstrijski porazi v Italiji leta 1859 so prisili cesarja, da je pričel razmišljati o ponovni obuditvi parlamentarnega življenja. Novemu, že med vojno imenovanemu ministrstvu Rechberg-Goluchowskega, je cesar dal navodilo, naj se posveti notranjim zadevam. Z ministrstva so tako pričele prihajati naredbe in postave, ukazi in patenti, katerih večina je pomenila popuščanje v federalistični smeri. Že pred izbruhom vojne je bil izdan novi občinski red, ki je razširjal upravno avtonomijo občine in ustanavljal javnost občinskih sej. 8. avgusta 1859 je cesar izdal ukaz, ki je določal, da se smejo v gimnazijah, namesto doslej edino predpisane nemščine uvajati kot učni jeziki razni narodni jeziki. Leta 1860 je zasedal pomožni državni svet, šele federalistična oktobrska diploma, ki je bila izdana 20. oktobra 1860, pa je določila novo ureditev monarhije. Ta je upoštevala določeno avtonomnost zgodovinskih dežel ter predvidevala šibko demokratizacijo. Pravica do izdajanja zakonov se je z oktobrsko diplomo delila med cesarjem in deželnimi zbori ter deloma državnim zborom. S tem ukrepom je bil v Avstriji tudi uradno odpravljen absolutizem in neomejeni birokratizem. Hkrati pa je bil z oktobrsko diplomo vsaj začasno odpravljen tudi nemški centralizem. Novi notranji minister je decembra 1860 postal Anton von Schmerling, ki je nato 26. februarja 1861 uvedel bolj centralistično usmerjen cesarski patent, imenovan februarski patent oz. februarska ustava. Uveden je bil nov politični sistem, v katerem sta ne eni strani centralna vlada in državni zbor vodila zadeve, za katere sta bila zadolžena, na drugi strani pa so imele precejšnje pristojnosti tudi dežele z deželnimi zbori. Tako je Schmerling Avstrijo postavil na trajna konstitucionalna tla in si zaradi tega tudi pridobil ime »očeta avstrijske ustave«. Februarski patent je v svojih prilogah prinesel zakon o novem državnem parlamentu, zakon o državnem zastopstvu ter deželne rede in deželnozborske volilne rede za vse dežele poznejše, po vzpostavitvi dualizma leta 1867, avstrijske državne polovice. Pomemben je bil predvsem zakon o državnem zastopstvu, ki je namesto pomožnega državnega sveta vzpostavil državni svet (Staatsrat), čigar člane je imenoval cesar, poslance pa so volili deželni zbori, in državni zbor (Reichsrat).
30 Prav tam, str. 187 in 193. 11
Slednji se je delil na gosposko in poslansko zbornico. V primerjavi z oktobrsko diplomo je februarski patent pomenil velik korak naprej, vendar pa niti približno ni izpolnil zahtev iz revolucionarnega leta 1848.31 29. aprila 1861 se je sešel v naglo zgrajeni leseni stavbi, imenovani »Schmerlingov teater«, prvi avstrijski voljeni državni zbor. Ker ni bilo beneških, hrvaških in madžarskih poslancev, se je korporacija razglasila za »ožji državni zbor«. Kakor je bila vsa Schmerlingova konstitucija precej navidezna, tako tudi njegov parlament ni imel vseh atributov stroge ustavnosti.32 Za časa Schmerlingove vlade so bila v skromni obliki dovoljena tudi društva, ki so bila omejena le na kulturno delovanje. Najbolj neliberalno pa je Schmerlingov liberalizem vladal na področju svobode tiska. Strah pred tiskano besedo je bil skoraj enak kakor v Bachovi dobi. Schmerling je nadzoroval že izhajajoče časopise, ustanavljanje novih pa je z zakoni oviral. Takšno oviranje se je dogajalo predvsem v pokrajinah, kjer so skušale narodnosti na začetku ustavne dobe ustanavljati nove organe. Tako niso strogo cenzurirali samo časnikov, ampak so tudi povzročali nevšečnosti založnikom in urednikom, ki so jih kaznovali z globami in zapori. 22. oktobra 1862 je vlada izdala nov tiskovni zakon, vendar je v praksi ostalo vse po starem. Ta zakon so ponovno spremenili že januarja 1863, vendar prav tako ni prišlo do bistvenih sprememb. Posebne nevšečnosti je časnikom povzročalo objektivno postopanje, po katerem kazni niso grozile samo uredniku, izdajatelju in piscu, ampak zlasti časniku samemu.33 Ob začetku ustavnega življenja in volitvah v deželne zbore v štajerskem deželnem zboru ni bilo nobenega slovenskega poslanca, ki bi se lahko boril za javno veljavo slovenščine. Tako so se v deželnem zboru odločili, da se bodo vsi dokumenti izdajali samo v nemščini. Kljub temu da Slovenci niso imeli svojega poslanca, so bili odlično zastopani s strani enega Nemca, in sicer Mihaela Hermana34. Njegovo pro-slovensko usmerjenost potrjujeta dva
31 V. Melik, Volitve na Slovenskem, str. 5; Več avtorjev, Slovenska novejša zgodovina, str. 26-27; I. Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina Slovencev 1848–1895, III. zvezek, 13-15. 32 I. Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina Slovencev 1848–1895, III. zvezek, str. 17. 33 Prav tam, str. 18-19. 34 Mihael Herman, politik (*24. September 1822, Haritz †15. december 1883, Gradec). Med leti 1850 in 1870 je služboval kot adjunkt, sodnik in sodni svetnik v različnih krajih Štajerske, dokler se ni leta 1870 preselil v Gradec. Leta 1861 je bil izvoljen v štajerski deželni zbor v kmečkem volilnem okraju Ptuj-Rogatec-Ljutomer kot nemški kandidat, vendar se je že od začetka odločno zavzel za slovenske narodne zahteve. Zahteval je enakopravnost slovenščine v šolah in uradih in po interpelaciji leta 1863, s katero je izpričal znamenito obtožbo germanizacije, postal najpopularnejši slovenski poslanec. Med drugim je poudarjal tudi nujnost federalistično urejene Avstrije. Leta 1870 je skupaj z nekaterimi drugimi poslanci sestavil interpelacijo, ki je zahtevala uvedbo slovenščine kot uradnega jezika na vseh sodiščih in političnih uradih na Spodnjem Štajerskem in ustanovitev slovenske nižje gimnazije v Mariboru. Zavzemal se je za federalizem, katoliški konservatizem, za pravice cerkve in slovenske narodne zahteve. Zastopal je tudi stališče, da uradna Avstrija ne sme biti niti nemška, niti slovanska, niti madžarska, temveč katoliška. V državni zbor je bil izvoljen leta 1873. 12 govora. Prvi je bil Hermanov predvolilni govor, ki so ga objavile Novice 12. junija 1861: »Prijatli Slovenci! Rad bi vam v vašem maternem jeziku govoril, pa okolnosti mi niso dopustile. Vaš jezik je neskončno lep, bogat in gibek… Slovenci! Moje srce je pri Vas, moje življenje za Vas.« Drugi pa je bil govor, ki ga je Herman imel leta 1861 v štajerskem deželnem zboru, kjer je o sebi povedal, da je kot rojen Nemec pred mnogimi leti prišel k Slovencem, ki jih je postopoma spoznaval in vzljubil. Nadalje je obrazložil, da je živel med in s Slovenci in se je zaradi tega sam počutil kot Slovenec. V poznejših šestdesetih letih se je Herman v resnici razvil v najodločnejšega zaščitnika slovenske enakopravnosti in to ne samo štajerskih ampak vseh Slovencev. Zaradi tega je tudi 14. marca 1863 izpovedal svojo znamenito obtožbo zoper nemško kulturno zatiranje Slovencev, v kateri je med drugim izjavil: »Še zdaj so nekateri uradovi, ki imajo več ali manj nemških uradnikov, da se s tolmačem pogovarjajo s slovenskimi kmeti. Nemški zdravniki, kterim gosposka daje službe ali podporo, rogovilijo s Slovenci kakor gluhonemi ljudje; nemški učitelji podučujejo slovenske otroke; nemški žandarji hodijo po deželi, koder jih nihče ne umeje, pa tudi oni nikogar. Gosposka razpošilja svoja oznanila, po katerih se narod mora ravnati, samo v nemškem jeziku, in ako je gledališče ljudstvu učilnica, mora Slovenec tudi tega uka pogrešati. Nemški trgovci in obrtniki, ki so jim okolnosti ugodne, jemljejo najboljše prostore v deželi; v narodnih zadevah za vleko z narodnimi nasprotniki, ker vsi ti tujci menijo, da so izobraževalci, da so gospodje; nimajo pravega srca do naroda, čegar jezik zaničujejo, ker ga ne znajo in tudi menijo, da ni učenja vreden. Slovenci so potrpežljivi, in trpe vse, in pravi se jim za to vrli Slovenci, ktere le včasi vročeglavci zapeljavajo.« Na pomembnost Hermanovih besed pri Slovencih kaže dejstvo, da je bil slovenski prevod teh besed natisnjen v Levstikovem časopisu Naprej (leto 1863, št. 26). Ponatisnil pa ga je tudi Josip Vošnjak v svojih Spominih.35 Podobno, kot je to bilo v času revolucije 1848, so ob vzpostavitvi ustavnega življenja društva pričela postopoma spreminjati svoj prosvetni program v političnega. Tako je bilo tudi v Mariboru. V trenutku, ko so družbena in politična vprašanja o Avstriji, ki se ob novi ustavi niso mogla več reševati samo na dunajskem dvoru ali v graškem stanovskem zboru, terjala odgovore iz Maribora, se je družabno javno delovanje umaknilo političnemu. Zaradi tega je bila 10. novembra 1861 v Mariboru ustanovljena čitalnica. Ta je bila za čitalnico v Trstu druga na slovenskem prostoru. Vendar je potrebno poudariti, da je bila slovenska zavest ob
Enciklopedija Slovenije (dalje: ES), 4. knjiga, Ljubljana 1990, str. 16; SBL, 1. knjiga, II. zvezek, Ljubljana 1926, str. 317. 35 I. Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina Slovencev 1848–1895, III. zvezek, str. 81-83. 13 ustanovitvi mariborske čitalnice dokaj slabo razvita. Po Trstenjakovem poročilu je bilo ob ustanovitvi čitalnice v Mariboru le dvanajst rodoljubov. Nadalje je Trstenjak v enem izmed svojih spisov dejal: »Prišli so časi Bachove reakcije, politično gibanje je bilo zadušeno, in živeli smo v ljubem miru in strahu božjem prav mirno pod absolutizmom. Malo narodnjakov, kar nas je takrat v Mariboru živelo, se je zbiralo v privatnih krogih, podučevalo z berilom v domačem jeziku in pripravljalo za prihodnjo narodno delo in to je prišlo v mladoletji 1. 1861., ko se je v Avstriji zopet ustavno življenje začelo.« Franjo Baš v svojem članku Maribor v avstrijski ustavni dobi pravi, da so Trstenjakove navedbe o številu mariborskih rodoljubov nekoliko pretirane. Baš je namreč mnenja, da je Trstenjak mislil z rodoljubi književno delovne Mariborčane, se pravi slovensko pišoče profesorje in duhovnike. S kulturnega vidika je bil položaj Slovencev v Mariboru zelo slab. Leta 1861 je bil izmed štirih takratnih slovenskih časnikov v Mariboru v javnem lokalu na razpolago samo eden. Zaradi tega je mariborska čitalnica s tedenskimi, kasneje štirinajstdnevnimi zabavami in izobraževalnimi besedami poskušala meščanskemu izobraženstvu vcepiti slovensko govorico in narodno zavest.36 Že ob ustanovitvi je mariborska čitalnica povzročila določena negodovanja pri mariborski oblasti, ki so postopoma pripeljala do narodnostnega boja. Po ustanovitvenem sestanku je čitalniški odbor pod predsedstvom Janka Sernca37 poslal zapisnik o sestanku in predlog za potrditev pravil novega društva mariborskemu okrajnemu glavarstvu. To ga je predložilo 20. julija 1861 namestništvu v Gradcu s priporočilom za odobritev, ker namen Čitalnice ni vseboval nič spotikljivega ali protizakonitega, vendar je pripomnilo, da bo »novo društvo v Mariboru kot mestu s pretežno nemško usmerjenostjo našlo malo rodovitno delovno polje in se bo kmalu znašlo v razkroju«. Tudi štajersko namestništvo je bilo mnenja, da po društvenem zakonu sicer ni ovire za potrditev pravil in odobritev nove Čitalnice, vendar je »iz višjih razlogov« odklonilo predlagani naslov »Narodna slovanska čitavnica« in se zadovoljilo šele z novim »Slovanska čitavnica«. Pri odobritvi društvenih pravil je prišlo do težav zaradi drugega člena. Štajersko namestništvo si tako ni upalo odobriti pravil, ker je po njihovem mnenju drugi člen bil »blizu propagandi za slovenski jezik«, in je poslalo predlog za odobritev novega društva državnemu ministrstvu na Dunaj. Sumljivi drugi člen pravil, ki govori o namenu
36 F. Baš, Maribor v avstrijski ustavni dobi, str. 193-194; Manica Špendal, Prispevek k verodostojnosti podatkov o ustanovitvi čitalnic na Slovenskem, Muzeološki zbornik, let. 43, številka 1, leto 2007, str. 108; F. Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, str. 17; I, Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina Slovencev 1848–1895, IV. zvezek, str. 12; Karel Verstovšek, dr. Matija Prelog, Dom in Svet, letnik 20, št. 10, Katoliško tiskovno društvo, 1907, str. 499. 37 Janko Sernec st., pravnik, narodni buditelj, politik in sociolog (*19. oktober 1834, Slovenska Bistrica, †25. januar 1909, Maribor). SBL, 3. knjiga, X. zvezek, Ljubljana 1967, str. 293. 14
Čitalnice, je vseboval njen program in se glasil: »Da se do maternega jezika veča veselje in veča ljubezen obudi, bodo se vsi članovi vsak teden enkrat in komur je mogoče, vsak dan zbrali in se ne samo tam, temveč tudi ondi, kolikor mogoče slovenskega jezika posluževali. Pri vsakotedenšnem zboru morejo se znanstveni in zabavni govori držati, narodne pesmi se pevati in na vsak način če se skerbeti za občno zabavljanje.« Ko je dunajsko državno ministrstvo 31. avgusta odgovorilo, da v osumljenem drugem členu pravil ne vidi nikakršne ovire za novo društvo, je štajersko namestništvo 4. novembra potrdilo ustanovitev in pravila nove Čitalnice in obenem naročilo okrajnemu glavarju v Mariboru, naj skrbi, da novo društvo ne prekorači dovoljenega delovnega področja.38 Narodnostna diferenciacija Mariborčanov v Slovence in Nemce se je po ustanovitvi Čitalnice začela ob vprašanju občevalnega jezika. Slovenci so po naravnem pravu terjali materni jezik, Nemci pa po historičnem izročilu državne, deželne in mestne uprave, prosvete in navade uveljavljeni jezik avstrijskih stanov, nemščino. Z narodnostno diferenciacijo je med Slovenci prišlo do razkroja družbeno enotnega meščanstva. Prišlo je do razvoja nove kulturne enote, ki je priznavala slovenski materni jezik tudi za javni občevalni, uradni in učni jezik. Ob ilirski in konservativni usmerjenosti mariborskih Slovencev ter ob vzporedni regionalni štajerski in liberalni miselnosti mariborskih Nemcev je moralo vprašanje občevalnega in javnega jezika nastopiti z ostrino političnega vprašanja, brž ko je prosveta začela med ljudstvom širiti knjige in ko je ustava priznala ljudstvu pravico do sodelovanja v javnem življenju, npr. pri izbiranju učnega jezika v šolah, odločanju o poslovnem jeziku uradov ali sodišč in o razpravnem jeziku zakonodajnih ustanov. V Mariboru je bil prvi korak v smeri javnega izražanja političnih zahtev proslava ob tisočletnici smrti sv. Cirila (1863). Proslava je bila prva javna manifestacija mariborskih in štajerskih Slovencev, na kateri so predstavili njihov začetni narodnopolitični program.39 Pri pregledu političnega dogajanja pa ne moremo mimo kratkega opisa državne ureditve. Po letu 1861 se je državni zbor delil na gosposko zbornico, v katero je poslance imenoval cesar, in poslansko zbornico, kamor so poslance do leta 1873 imenovali deželni zbori, kasneje pa neposredno volivci. Uvedenih je bilo pet volilnih razredov, imenovanih kurije. To so bili: virilisti (nevoljeni škofje in rektorji univerz), veleposestniki, trgovske in obrtne zbornice, mesta in podeželje. Vsaka od teh kurij je volila že vnaprej določeno število poslancev. Za zastopstvo deželnih zadev pa je vsaka dežela dobila svoj deželni zbor. Kljub določenim
38 F. Baš, Maribor v avstrijski ustavni dobi, str. 195; I. Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina Slovencev 1848–1895, IV. zvezek, 12 in 20. 39 F. Baš, Maribor v avstrijski ustavni dobi, str. 197. 15 razlikam med posameznimi deželami lahko govorimo o splošnih značilnostih takšnega sistema. V mestni kuriji, katere volivci so zastopali slabo petino prebivalstva, so volili eno četrtino poslancev. Volivci kmečke kurije so bili v deželnem zboru zastopani z dvema petinama poslancev, pri čemer pa je potrebno poudariti, da so kmetje predstavljali osemdeset odstotkov prebivalstva. Iz tega se da razbrati, da je bilo mesto v primerjavi s podeželjem, kjer je živela velika večina prebivalstva, favorizirano. Kot bomo videli kasneje v obravnavi obdobja osemdesetih let devetnajstega stoletja, to dejstvo izvira predvsem iz razloga, tako je bilo vsaj na Štajerskem, da je mestno prebivalstvo bilo po večini nemškega porekla in so na tak način poskušali izboljšati položaj Nemcev v primerjavi s Slovenci. Zaradi tega bi lahko morda celo trdili, da razmerje med mestno kurijo in kmečko kurijo predstavlja razmerje med nemškim in slovenskim prebivalstvom na Štajerskem. Skupno so zastopniki mesta in podeželja napolnili dve tretjini poslanskih mest. Druga tretjina poslanskih mest pa je pripadala veleposestvu in trgovsko obrtnim zbornicam, ki po skupnem številu svojih volivcev niso predstavljale niti ene tisočine prebivalstva, ter virilistom. Pomemben podatek je tudi, da so na podlagi davčnega cenzusa v mestni in kmečki kuriji lahko volili samo premožnejši meščani in kmetje. Tudi to dejstvo dokazuje, da so bili na podlagi takšnega volilnega sistema premožnejši družbeni sloji (Nemci, Italijani, Poljaki in Madžari) postavljeni v privilegiran položaj. Šele sčasoma so z reformami znižali davčni cenzus (prvič v letu 1882, nato pa še leta 1896) ter tako volilno pravico razširili tudi na manj premožne davkoplačevalce. Volilno pravico za mestno in kmečko kurijo so v bistvu imeli le tisti, ki so plačevali določeni znesek direktnih davkov. Cenz se je razlikoval od občine do občine ter od volitev do volitev, vendar je v povprečju imelo volilno pravico okoli sedem odstotkov prebivalstva. Od teh sedmih odstotkov so volivci kmečkega volilnega razreda (štel je več kot štiri petine vseh volilnih upravičencev) volili indirektno. In sicer so volitve potekale tako, da so na začetku volili volilne može, ti pa so nato izbirali poslanca.40 Opisani sistem oziroma ureditev monarhije je omogočila, da je tudi na predelih, kjer je bilo nemško prebivalstvo sicer v manjšini, bilo pa je veliko nemških veleposestnikov, trgovcev, industrialcev in meščanstva, bil njihov vpliv zelo močan. Zaradi kurij veleposestva, trgovsko-obrtnih zbornic in favoriziranja mest je bilo v deželnih zborih veliko poslancev nemških strank, ki so po številu presegali delež nemškega prebivalstva. Kot primer lahko navedemo Kranjsko, kjer je v kranjskem deželnem zboru sedelo osemindvajset odstotkov nemških poslancev, celotna nemška populacija pa je na Kranjskem obsegala le pet odstotkov
40 V. Melik, Volitve na Slovenskem, str. 5-8; Več avtorjev, Slovenska novejša zgodovina, str. 27. 16 prebivalstva dežele. Na Štajerskem je bila situacija še slabša, saj je na tretjino prebivalstva, ki so ga predstavljali Slovenci, bilo v deželnem zboru le trinajst odstotkov slovenskih poslancev.41 Na področju avstrijske polovice monarhije je bilo sedemnajst dežel. S februarskim patentom jih je šestnajst dobilo svoje deželne in deželnozborske volilne rede. Izjemo je predstavljalo le mesto Trst, kjer je bila funkcija deželnega zbora poverjena mestnemu svetu, kot je bilo določeno že s tržaškim mestnim statutom iz leta 1850. Od slovenskih dežel je bil največji prav štajerski deželni zbor, ki je štel triinšestdeset članov, kranjski in koroški deželni zbor sta štela po sedemintrideset članov, istrski je štel trideset, goriški pa dvaindvajset članov. Kot že prej navedeno je bilo v vsakem deželnem zboru pet skupin, in sicer: virilisti, poslanci veleposestva, trgovsko-obrtnih zbornic, mest in podeželja. Izjemo je predstavljal le Predrarlski deželni zbor, saj ni vseboval veleposestniške kurije (to dejstvo je izviralo še iz fevdalne dobe, ko je bilo stanovsko predstavništvo sestavljeno le iz meščanov in kmetov).42 Štajerski deželni zbor je imel leta 1861 naslednjo sestavo:
P S VIR V VEL TOZ M K MK a p a p a p a p a p p
1,056,773 63 3 4,8 60 12 19,0 6 9,5 19 30,2 23 36,5 66,7 Tabela 143
Če pogledamo nekoliko daljše obdobje, je imel Štajerski deželni zbor med leti 1861– 1918 naslednjo sestavo:
S VIR V VEL TOZ M K SPL a p a p a p a p a p a p
1861-1904 63 3 4,8 60 12 19,0 6 9,5 19 30,2 23 36,5 - 1904-1909 71 3 4,2 68 12 16,9 6 8,4 19 26,8 23 32,4 8 11,3 1909-1918 87 3 3,4 84 12 13,8 6 6,9 28 32,2 28 32,2 10 11,5 Tabela 244
41 V. Melik, Volitve na Slovenskem, str. 7. 42 Prav tam, str. 11. 43 Prav tam, str. 12. 44 Prav tam, str. 14. 17
P: prisotno civilno prebivalstvo 1857 M: število poslancev mestne kurije S: število članov deželnega zbora K: število poslancev kmečke kurije VIR: število virilistov MK: število poslancev mestne in kmečke kurije skupaj V: število voljenih članov SPL: število poslancev splošne kurije VEL: število poslancev veleposestva a: v absolutnih številkah TOZ: število poslancev trgovsko-obrtnih b: v odstotkih od skupnega števila članov zbornic deželnega zbora Tabela 345
Če primerjamo dani tabeli, lahko ugotovimo, da je v dolgem obdobju med leti 1861 in 1918 prišlo do nekaterih sprememb v sestavi štajerskega deželnega zbora. Število poslancev se je iz triinšestdeset leta 1904 povečalo na enainsedemdeset. Vzrok je bila uvedba splošne volilne kurije s splošno volilno pravico. To novo kurijo so kot nov sestavni del »zastopstva interesov« uvrstili poleg dotedanjih volilnih razredov. V obdobju med leti 1904 in 1909 je ta kurija obsegala osem poslancev. Do zadnjih sprememb pred razpadom Avstro-Ogrske je prišlo v letu 1909. Skupno število poslancev se je povečalo na sedeminosemdeset. Vzrok je bilo povečanje velikosti posameznih kurij. Tako so mestni kuriji dodali devet poslancev, kmečka kurija se je povečala za pet poslancev, splošni kuriji pa so dodali dva poslanca.46 Od uvedbe splošne kurije je imel, na splošno gledano, največ posredne koristi klerikalni tabor. Prav zaradi tega verjetno ni slučaj, da je na Štajerskem, ki je imela liberalno večino, splošna kurija bila šibkejše odmerjena (ob uvedbi je splošna kurija obsegala osem poslancev, leta 1909 pa so jo povečali le za dva poslanca). Vasilij Melik v citiranem delu Volitve na Slovenskem 1861–1918 navaja dva zanimiva komentarja glede štajerske splošne kurije. Prvi je komentar zastopnika Deutsche Volkspartei, ki je leta 1908 v deželnem zboru izjavil: » Na enem načelu smo neomajno vztrajali, namreč, da je ohraniti nemško-svobodomiselni deželni zbor na Štajerskem tudi za bodočnost.« Kot drug komentar pa Melik navaja izjavo predstavnika krščanskih socialistov: »Če bi imeli splošno, enako in direktno volilno pravico, bi imeli na en mah večino v deželni hiši. Seveda, zelo močni bi bili tudi socialni demokrati, ker pa ste nam vendar vi (namreč liberalci) ljubši kot socialni demokrati, zato smo danes za interesno zastopstvo.«47 V političnem dogajanju na področju Maribora velja v času pred vzpostavitvijo dualizma omeniti še sestanek slovenskih prvakov leta 1865. Na njem so iz historične Kranjske, Ilirije in
45 Prav tam, str. 12 in 15. 46 Prav tam, str. 14. 47 Prav tam, str. 19. 18
Štajerske mariborskega okrožja skovali tako imenovano notranjeavstrijsko enoto; zahteva po združitvi teh dežel je znana kot mariborski program, ki naj bi bil pot do zedinjenja Slovencev. V deželnih zborih z mešanim prebivalstvom so zahtevali ustanovitev narodnih kurij. Narodne zahteve Slovencev bi v novi politični enoti zastopal narodni zbor, ki bi naj bil sestavljen iz poslancev slovenskih deželnozborskih kurij. Mariborski program je po mnenju Franja Baša dokaz, da slovensko in mariborsko politično vodstvo ni poznalo duha in silnic v razvoju tedanje Srednje Evrope, ne ustavnih razvojnih možnosti Avstrije in ne potreb ter pravic malega naroda brez zgodovinskega prava. Razen tega pa je tudi dokaz zakoreninjenosti slovenskih prvakov v preteklosti oktobrske diplome in v legitimistični pravičnosti absolutističnega dvora in Njegovega Veličanstva, ki da bodo na prošnjo Slovencev »iz Svoje polnovlastnosti potrebno pomoč za državnopravno našo odredbo nakloniti blagovolili«. Zgodovinski pomen mariborskega programa leži po Baševem mnenju samo v dejstvu, da je bil edini državnopolitični program, ki ga je vodstvo Slovencev postavilo v času preurejanja Avstrije, od ukinitve Schmerlingove ustave pa do nove decembrske ustave 1867.48 Po letu 1866 so avstrijski porazi v Italiji, tokrat še dodaten poraz proti Prusiji, cesarja prisilili k ponovni preureditvi monarhije. Poraz v Italiji je tokrat imel širše narodnostne posledice za Slovence. Avstrija je namreč izgubila Beneško Slovenijo. Slovenci tako niso več živeli pod enim vladarjem. Pod Italijo je tako prišlo med 35.000 in 40.000 Slovencev, ker so se sami na plebiscitu odločili za to. Posledici poraza in izgube avstrijskega vpliva v Nemčiji sta pripeljali do vpeljave dualizma. Državnozborske volitve januarja 1867 so bile prve, na katerih je slovenska stranka nastopila organizirano. Novi državni zbor z nemško liberalno večino je sprejel vrsto liberalnih zakonov. Slovenski tabor, v katerem je igrala pomembno vlogo duhovščina, se je pričel zaradi nujnosti sloge vedno bolj nagibati od narodnokonservativne usmeritve h katoliški konservativni usmeritvi. Sprejetje dualizma je bilo za Slovence velik udarec, saj so se Madžari in Nemci sporazumeli na račun drugih narodov. Predvsem slovenski politiki na Kranjskem in poslanci na Dunaju – staroslovenci – (Janez Bleiweis, Etbin Costa49, Lovro Toman50 idr.) so bili tisti, ki so leta 1867 oportunistično sprejeli obstoječe stanje in dualistično decembrsko ustavo. Proti takšnemu postopanju so se
48 F. Baš, Maribor v avstrijski ustavni dobi, str. 200-201; D. Lončar, Politično življenje Slovencev, str. 27. 49 Etbin Costa, pisatelj in politik (*18. oktober 1832, Novo mesto †28. januar 1875, Ljubljana). SBL, 1. knjiga, I. zvezek, Ljubljana 1925, str. 85. 50 Lovro Toman, pesnik in politik (*10. avgust 1827, Kamna Gorica †15. avgust 1870, Rodaun pri Dunaju). SBL, 4. knjiga, XII. zvezek, Ljubljana 1980, str. 100. 19 dvignili nosilci nove politike – mladoslovenci – (Fran Levstik51, Valentin Zarnik52, Josip Vošnjak). Po letu 1868 so pričeli z veliko akcijo množičnih zborovanj na prostem, tako imenovanih taborov. Do leta 1871 jih je bilo organiziranih osemnajst, na katerih se je povprečno zbralo okoli 6.000, na največjem v Vižmarjah pa celo 30.000 ljudi. Na taborih se je govorilo in glasovalo za zedinjeno Slovenijo ter za narodno enakopravnost v šolah in uradih. Taborsko gibanje je predstavljalo širše povezovanje slovenske politike, vsesplošna slovenska podpora pa je postala še očitnejša, ker so tabori nemških liberalnih nasprotnikov neslavno propadali. Zaradi skupnega političnega nastopanja so se organizatorji taborov trudili, da so se izognili vsem perečim temam takratnega časa (nasprotja med staroslovenci in mladoslovenci ter med liberalci in katoliki). Po koncu taborskega gibanja je nato v sedemdesetih letih prišlo do hudega nemškoliberalnega pritiska. Do krhanja sloge, ki so jo Slovenci dosegli s taborskim gibanjem, je prišlo po letu 1870 zaradi krepitve katoliškega tabora, ki je postajal vedno bolj nezadovoljen s samo načelnim izražanjem katoliških stališč in je zahteval aktivno sodelovanje v boju za katoliške interese. Leta 1871 so vlado ponovno prevzeli nemški liberalci. Leta 1872 je Carl Hohenwart ustanovil federalistično-konservativen klub, kateremu sta se pridružila tudi slovenski katoliški tabor ter Bleiweisov krog staroslovencev. Hohenwartov klub je zagovarjal široko deželno avtonomijo na podlagi historičnega prava, krščanska načela na področju ustave in šolstva ter narodno enakopravnost. Mladoslovenci takšnega programa niso sprejeli, zaradi tega je leta 1873 prišlo do dokončnega razhajanja s staroslovenci. To pa je omogočilo Nemcem, da so bili zaradi ločenega nastopa Slovencev na volitvah zelo uspešni. Tudi v naslednjih letih so Nemci v prej slovenskih volilnih okrajih zmagali. Leta 1875 so volilno zmago osvojili celo v kranjski trgovski in obrtni zbornici. Do pomiritve strasti med Slovenci je prišlo na Goriškem že leta 1875, sicer pa leta 1876, ko so tudi mladoslovenci vstopili v Hohenwartov klub. Kljub obnovitvi sloge pa je trajalo še nekaj časa, da so se Slovenci politično okrepili. Tako so na deželnozborskih volitvah leta 1877 na Kranjskem zmagali Nemci.53
51 Fran Levstik, pesnik, pripovednik, dramatik, kritik, jezikoslovec in politični publicist (*28. september 1831, Spodnja Retja pri Velikih Laščah †16. november 1887, Ljubljana). SBL, 1. Knjiga, IV. zvezek, Ljubljana 1932, str. 651. 52 Valentin Zarnik, politik in pisatelj (*14. februar 1837, Repnje pod Šmarno goro †30. marec, 1888 Ljubljana). SBL, 4. knjiga, XIV. zvezek, Ljubljana 1986, str. 767. 53 Več avtorjev, Slovenska novejša zgodovina, str. 28-30; D. Lončar, Politično življenje Slovencev, str. 29, 40, 50; Filip Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi: gospodarske, socialne, kulturne in politične razmere na Spodnjem Štajerskem v času Taaffejeve vlade (1879-1893), Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2008, str. 16-17 (dalje: F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi). 20
3. V ŠTAJERSKI DEŽELNI POLITIKI
Gregorečev vstop v aktivno politične delovanje in tudi drugi dogodki v njegovem življenju sovpadajo z vzpostavitvijo sloge v slovenski politiki. Zaradi zaupanja in spoštovanja, ki ga je Gregorec užival pri Ulagi, mu je ta ob odhodu v Slovenske Konjice prepustil uredništvo časnika Slovenski gospodar. Časnik je bil ustanovljen s strani Matije Preloga54 leta 1867. Prelog je od leta 1849 v Mariboru deloval kot zdravnik. V sklopu svojega dela je prišel v stik z marsikaterim narodnim buditeljem. Tako je bil eden izmed njegovih pacientov tudi Davorin Trstenjak, ki je leta 1872 celo poročal, da ga je Prelog dvakrat rešil hude bolezni. Z vzpostavitvijo ustavnega življenja se je Prelog aktivneje vključil v štajersko politiko ter postal ustanovitelj in odbornik mariborske čitalnice. Med leti 1866 in 1872 je zasedal mesto predsednika čitalnice. Prelog je Slovenskega gospodarja zasnoval sam in šestnajstega januarja 1867 prinesel v mariborsko čitalnico prvo številko novega časnika. Do prvega julija 1867 je Slovenski gospodar izhajal le dvakrat na mesec (prvega in šestnajstega), nato pa vsak četrtek. Leta 1871 je Prelog prodal Slovenskega gospodarja mariborskemu tiskovnemu društvu. Takrat je prvič, vendar le za kratek čas uredništvo prevzel Ulaga. Med Prelogom in Ulago je večkrat prišlo do nasprotovanj, ker je vsak od njiju hotel biti glavni urednik. V času njunega urednikovanja so Slovence v Mariboru predstavljali konservativci, katerim sta pripadala Ulaga in Gregorec. Tako je Slovenski gospodar pred volitvami 1873 pisal, da »se hočejo Štajerski Slovenci krepko držati državnopravne stranke nemških sodeželanov, ki bodo v Gradcu osnovali volilni odbor za Štajersko, ki nam bo pomagal s tiskovinami v slovenskem jeziku brez vseh posebnih stroškov. Nasvetovani bodo kandidatje, ki tudi v narodnem oziru popolno zaupanje zaslužijo, za ktere torej narodna stranka lahko dela, če hoče«. Konservativci so na teh volitvah glede nedavnih taborov izrazili 21. avgusta 1873 v Slovenskem gospodarju, da jim je »ljubši konservativni Nemec kakor liberalni Slovenec« in da jim je »vera več kakor narodnost«. Po Gregorečevem prevzemu uredništva se je časnik po letu 1875 znatno povzdignil in postal bolj priljubljen med ljudmi. Tako je poskočilo število naročnikov, s tem pa se je izboljšal tudi gmotni položaj Tiskovnega društva kot lastnika in založnika časnika. Zaradi tega je bilo tudi Tiskovno društvo zelo zadovoljno z urednikovanjem Gregoreca.55
54 Matija Prelog, rodoljub (*27. september 1813, Hrastje pod Kapelo †27. januarja 1872, Maribor). SBL, 2. knjiga, V. zvezek, Ljubljana 1933, str. 487. 55 Koledar družbe sv. Mohorja: za navadno leto 1925, Družba sv. Mohorja, Celje 1925, str. 100; Katoliško tiskovno društvo in Cirilova tiskarna v Mariboru, založila in tiskala Cirilova tiskarna, Maribor 1917, str. 4, 8, 15; PAM, fond Lavoslava Gregoreca (SI_PAM/1511), AŠ 5, dopis tiskovnega društva v Mariboru, 12. januar 1879; 21
V obdobju od Gregorečevega nastopa položaja glavnega urednika Slovenskega gospodarja do pričetka vladanja grofa Taaffeja se je narodnostni položaj na Spodnjem Štajerskem že bistveno spremenil in radikaliziral. Nemci so v letih liberalne Auersperg- Lasserjeve vlade še naprej prisegali na ustavo ter jo z vsemi sredstvi branili, hkrati pa jih je v začetku sedemdesetih let za kratek čas krepila tudi združitev Nemčije. Hitra usahnitev veselja nad združitvijo Nemčije pa je pomenila vrnitev k liberalnim načelom.56 Nemškoliberalni pritisk je pričel popuščati leta 1878, ko se je vlada zapletla z liberalci glede okupacije Bosne in Hercegovine. Tako je na Kranjsko prišel v začetku leta 1878 novi deželni predsednik Kallina, ki je bil prijaznejši do Slovencev. Nekoliko bolj pa je nova usmeritev prišla do izraza na Štajerskem. Na deželnozborskih volitvah leta 1878 so se v mestni kuriji pojavili proti nemškim liberalcem nekateri protikandidati s sicer liberalno preteklostjo, ampak so zaradi svoje provladne naravnanosti zmagali s pomočjo vladnega aparata in Slovencev. Slovenci so ponovno zmagali tudi v vseh kmečkih volilnih okrajih. Do tega je prišlo, ker sta se v dveh kmečkih okrajih dotedanja nemškoliberalna poslanca Schmitt in Žnideršič spravila s Slovenci, ki so ju nato umestili na svojo kandidatno listino. Tako so po prvem političnem razcepu v slovenskem narodnem gibanju tudi na Spodnjem Štajerskem pričakali Taaffeja v znamenju sloge.57 Zaradi želje po složnosti so se mariborski narodno ozaveščeni Slovenci 29. maja 1879 odločili za sklic volilnega shoda v Mariboru. Ta shod nakazuje prelomnico v razvoju slovenskega političnega življenja, saj je pokazal, da so spodnještajerski Slovenci zaznali spremembe političnih razmer ter postavili v skladu z vseslovenskimi zahtevami osrednjo zahtevo do bodočega državnega zbora. Ta zahteva, za katero se je tudi Gregorec ves čas svojega političnega delovanja boril, je bila enakopravnost slovenskega jezika v šolah in uradih. Potek dogodkov je bil sledeč: 17. maja 1879 je cesar razpustil državni zbor in 22. maja razpisal nove volitve. Iz tega razloga so se deželni poslanci Ferdinand Dominkuš58, Franc Radaj in Janez Fluher odločili, da bodo v Maribor povabili vse deželne in državne poslance ter odločnejše narodnozavedne Slovence iz vseh okrajev. Glavni namen takšnega shoda je bil, Slovence na Štajerskem zediniti za volilni boj. Na tak način bi nato, združeni in složni, poskušali zmagati v vseh treh kmečkih volilnih okrajih (celjskem, ptujskem in mariborskem). Zaradi dobrega poznavanja volilnega sistema in politične situacije si niso delali utvar in upali
F. Baš, Maribor v avstrijski ustavni dobi, str. 218; Verstovšek Karel, »dr. Matija Prelog«, Dom in Svet, letnik 20, št. 10, Katoliško tiskovno društvo, 1907, str. 498-500. 56 F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, str. 16. 57 Prav tam, str. 17; V. Melik, Volitve na Slovenskem, str. 389. 58 Ferdinand Dominkuš, pravnik in politik (*9. julij 1829, Kalsdorf pri Gradcu †23. januar 1901, Maribor). SBL, 1. knjiga, I. zvezek, Ljubljana 1925, str. 144. 22 na zmago v mestni kuriji v Mariboru in Celju. S složnim volilnim nastopom so v teh dveh mestnih kurijah skušali na izid volitev več ali manj vplivati. Vodenje volilnega shoda je prevzel deželnozborski poslanec Franc Radaj. Lavoslav Gregorec je na potek volilnega shoda močno vplival, saj ni samo zasedal položaj tajnika ampak je sestavil dnevni red, ki so ga navzoči tudi sprejeli. Hkrati pa je v svojem govoru poudarjal, kako važne so volitve v mariborskem volilnem okraju. Prepričan je bil, da bodo slovenski kandidati brez problema zmagali v ptujskem in celjskem volilnem okraju. V Mariboru pa je pričakoval hud boj med slovenskimi in nemškimi kandidati. Gregorec je poudarjal razliko med deželnozborskimi in državnozborskimi volilnimi okraji. Tako sta pri državnozborskih volitvah odpadla volilna okraja Lenart in Šoštanj (v katerih so imeli večino Slovenci), pristopili pa so volilni okraji Konjice, Slovenj Gradec in Radlje ob Dravi. Leta 1873 je nemški kandidat Konrad Seidl zmagal na volitvah z večino samo petnajstih glasov nasproti slovenskemu kandidatu Janku Pajku59. Gregorec je upal, da se je v šestih letih situacija za Slovence obrnila na bolje in je verjel, da lahko Slovenci zmagajo, če postavijo dobrega kandidata. Zaradi tega so se na volilnem shodu odločili, da bodo za vodenje volilnega boja sestavili centralni volilni odbor v Mariboru, ki je imel za odbornike vse tedanje slovenske deželne in državnozborske poslance ter sedem narodno zavestnih Slovencev iz Maribora. Na volilnem shodu so se tudi dogovorili za kandidate. Za celjsko kmečko kurijo so določili dr. Josipa Vošnjaka, za ptujsko dr. Mihaela Hermana in za mariborsko barona Hermanna Goedel-Lannoya60.61 Tako kot so na volilnem shodu tudi pričakovali, so na volitvah zmagali vsi omenjeni kandidati. Po pregledu privatne korespondence Lavoslava Gregoreca lahko vidimo, da je bil Gregorec z vsemi tremi kandidati v stalnih stikih. Z Mihaelom Hermanom si je Gregorec dopisoval že leta 1878, na tesen odnos med njima oziroma na ugled, ki ga je užival Gregorec,
59 Janko Pajk, urednik in filozof (*14. december 1837, Kaplja vasi pri Št. Pavlu pri Preboldu nad Celjem †7. november 1899, Ljubljani). SBL, 2. knjiga, V. zvezek, Ljubljana 1933, str. 251. 60 Hermann Goedel Lannoy, baron in politik (*7. april 1820, Maribor †21. maj 1892, Maribor). Po končanem študiju prava je služboval najprej v Dalmaciji, leta 1848 je postal okrajni sodnik v Kopru, 1850 svetnik pri finančni prokuraturi v Trstu, od koder je prišel v Budimpešto ter postal 1854 finančni prokurator v Bratislavi. 1858 je postal finančni prokurator v Benetkah, 1866 pa vojni intendant pri avstrijski vojski v Italiji in se je kot civilni »adlatus« nadvojvode Albrehta pogajal z italijansko vlado. Nato je bil finančni prokurator na Nižjem Avstrijskem do 1880, ko je stopil v pokoj. 1879 ga je slov. narodna konservativna stranka poslala kot poslanca kmečkih občin mariborskih, konjiških, slovenjegraških itd. v drž. zbor, kjer je bil drugi predsednik. V štajerskem dež. zboru je bil 1884 imenovan za glavarjevega namestnika. Kot politik je bil v prvi vrsti pristaš vlade, šele za tem slov. poslanec; s svojimi zvezami in z ljubeznivo postrežljivostjo pa je za Slovence marsikaj dosegel. V drž. zboru je bil načelnik železniškega in imunitetnega odseka ter se je posebno potezal za zgradbo železnice Celje– Spodnji Dravograd. SBL, 1. knjiga, II. zvezek, Ljubljana 1926, str. 225. 61 F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi , str. 20; Volilni shod v Mariboru, Slovenski gospodar (dalje SG), 5. junija 1879, št. 23, str. 179-181. 23 pa kaže predvsem pismo, ki ga je Herman poslal Gregorecu 4. septembra 1882. V tem pismu je Hermann poslal Gregorecu govor, ki ga je želel prebrati v nemščini. Ker ni bil siguren glede vsebine, je Gregoreca prosil za nasvet. Z Goedel Lannoyem si je Gregorec dopisoval od leta 1880 pa vse do smrti Goedel Lannoya leta 1892. V njunih pogovorih je šlo predvsem za politične zadeve, kot je bil npr. sklic tabora v letu 188262. Zelo zanimiva pa je korespondenca med Gregorecem in Josipom Vošnjakom. 11. februarja 1881 je Vošnjak Gregorecu pisal, da bi bilo potrebno kupiti časnik Marburger Zeitung. Tega bi nato počasi spreminjali iz nemško v slovensko usmerjenega. Marburger Zeitung je bil namreč najbolj odmeven mariborski časnik v 19. stoletju. Bil je nadaljevanje krajevnega oziroma lokalnega časnika Correspondent für Untersteiermark, ki je prvič izšel leta 1862. Correspondent je nato izhajal do 30. decembra 1864. Prva številka naslednjega letnika je izšla pod naslovom Marburger Korrespondent, le-ta pa se je leta 1866 preimenoval v Marburger Zeitung. To ime je obdržal do leta 1929, razen kratkega obdobja med prvim septembrom 1870 in enajstim novembrom 1870, ko se je imenoval Tagesbote für Untersteiermark. Leta 1929 je nemški zapis mesta Maribor zamenjal slovenski. Tako se je časnik med leti 1929 in 1941 imenoval Mariborer Zeitung. V času nemške okupacije se je ponovno preimenoval Marburger Zeitung. Zadnja številka je izšla 8. maja 1945, na dan kapitulacije Nemčije. Do prevzema Marburger Zaitung, kot si ga je zamislil Josip Vošnjak, ni prišlo. Vendar so se slovenski domoljubi na Štajerskem zavedali, kako pomembno je imeti v svojih rokah časnik, ki bi bil tiskan v nemškem jeziku. V pismu 11. marca 1881 je tako Josip Vošnjak sporočal Gregorecu, da so že določili urednika ter nabirali strokovne člane za novi list. S tem pa je bil mišljen list Südsteirische Post. Osnovala sta ga Mihael Vošnjak63 in baron Goedel Lannoy. Tako so Slovenci dobili časnik, ki se je v nemškem jeziku zavzemal za interese Slovencev, predvsem konservativcev na Spodnjem Štajerskem. Časnik je pričel izhajat 6. aprila 1881. V prvi številki je bil objavljen tudi program, ki je obljubljal, da bo list
62 PAM, fond Lavoslava Gregoreca (SI_PAM/1511), AŠ 2, pismo Hermanna Goedel Lannoya, 1. maj 1882; Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem, str. 393-394; PAM, fond Lavoslava Gregoreca (SI_PAM/1511), AŠ 2, pismo Mihaela Hermana, 4. september 1882. 63 Mihael Vošnjak, zadružnik, strokovnjak za železnice in politik (*18. september 1837 Šoštanj, †2. julij 1920 Glion (Vaud, Švica)). Mihael je bil brat Josipa Vošnjaka. Med leti 1852 in 1857 je v Gradcu in na Dunaju študiral tehniko. Leta 1856 je izdelal projekt železniške proge Celje-Dravograd. Leta 1880 se je naselil v Celju in se pod vplivom brata Josipa začel poglabljati v gospodarske razmere in pomen kreditnega zadružništva. Kot pripadnik liberalne mladoslovenske generacije je najprej navezal stike s kmečkim prebivalstvom in 1881 postal predsednik celjskega Sadjarskega združenja, ki je razširilo svojo dejavnost na celotno Spodnjo Štajersko. Tako si je pridobil ugled, ki mu je odločilno pomagal pri zadružniškem in poslanskem delovanju. V različnih krajih je ustanavljal hranilnice in posojilnice in leta 1883 Zveze slovenskih posojilnic. V deželnem zboru je sedel med leti 1884-1896, v državnem zboru pa med leti 1885-1897. Ves čas je zastopal gospodarske in politične pravice Slovencev. SBL, 4. knjiga, XIV. zvezek, Ljubljana 1986, str. 588. 24 zastopal interese Maribora, se ukvarjal s položajem in potrebami spodnještajerskih mest in podeželja. Časnik je izhajal dvakrat tedensko. Izdajatelj, odgovorni urednik in tiskar je bil najprej Johann Leon. Sprva so na mesto urednika želeli postaviti nekatere druge narodnozavedne osebe. Tako je Josip Vošnjak 13. julija 1882 pisal Gregorecu, da za urednika predlaga Franca Podgornika64, ki je po njegovem mnenju izvrstno pisal slovensko in nemško. Vošnjak je prav tako upal, da bi lahko pridobili tudi nekaj naročnikov iz Kranjske. Omemba Franca Podgornika je zanimiva predvsem zaradi tega, ker je v času, ko so ustanavljali list Südsteirische Post, urejal glasilo Soča (urejal ga je med leti 1880 in 1882). Hkrati pa se je v slovanskem svetu zavzemal za ruščino kot splošni slovanski jezik, za uveljavljanje cirilice in slovanskega bogoslužja med zahodnimi Slovani. Po njegovem mnenju naj bi bila v Avstriji v ravnovesju vzhoda in zahodna ravno slovanska kultura. Menil je, da bo nacionalno vprašanje rešila nacionalna avtonomija. Nasprotoval je deželnemu in plemenskemu separatizmu avstrijskih Slovanov. Kljub temu, da Franc Podgornik ni bil izbran za urednika Südsteirische Post, je ostal v stikih z Gregorecem. Maja leta 1888 mu je poslal dve pismi, v katerih je kritiziral, da v Avstriji ni bilo svobode tiska. Poročal je, da so oblasti zasegle časopis, tudi če je šlo le za ponatis članka. Hkrati pa se je pritoževal, da goriški poslanci ne zagovarjajo interesov goriških Slovencev. Pri tem je opozarjal na »žalostno vlogo« poslanca Josipa Tonklija65. Januarja 1890 je Podgornik pisal Gregorecu o slabem položaju slovenskih vojakov pod nemškimi častniki. Po njegovem mnenju se zanje ni nihče zavzemal.66 Po smrti Johanna Leona, februarja 1883, je njegovo mesto izdajatelja in založnika Südsteirische Post prevzela njegova vdova Marija. Časnik so tiskali v Leonovem podjetju, odgovorni urednik je naprej bil Dragotin Lorene, nato pa Lavoslav Kordeš. Kasneje je mesto odgovornega urednika prevzel Franz Sakouscheg. Ko se je leta 1885 Leonova vdova odločila tiskarno skupaj s časnikom prodati, je prišel list v roke Katoliškega tiskovnega društva, ki je tako pod svojim okriljem združilo oba najpomembnejša spodnještajerska slovenska časnika. Odslej so časnik tiskali v Tiskarni sv. Cirila, ki je spadala k temu društvu. Na začetku je bil
64 Franc Podgornik, publicist (*6. julij 1846, Čepovan na Goriškem †16. september 1904, Dunaj). SBL, 2. knjiga, V. zvezek, Ljubljana 1933, str. 391. 65 Josip Tonkli, politik (*21. maj 1834, Breginj pri Kobaridu †1. november 1907, Gorica). SBL, 4. knjiga, XII. zvezek, Ljubljana 1980, str. 138. 66 PAM, fond Lavoslava Gregoreca (SI_PAM/1511), AŠ 3, pismo Franca Podgornika, 5. januar 1890; PAM, fond Lavoslava Gregoreca (SI_PAM/1511), AŠ 3, pismo Franca Podgornika, 17. maj 1888; PAM, fond Lavoslava Gregoreca (SI_PAM/1511), AŠ 3, pismo Franca Podgornika, 30. maj 1888; ES, zvezek 11, Ljubljana 1995, str. 10-11; Petra Kramberger, Nemško časopisje v Mariboru v 19. stoletju, Kronika, št. 1, leto 2005, str. 39-40, 44 (dalje: P. Kramberger, Nemško časopisje v Mariboru v 19. Stoletju); PAM, fond Lavoslava Gregoreca (SI_PAM/1511), AŠ 4, pismo Josipa Vošnjaka, 13. julij 1882; PAM, fond Lavoslava Gregoreca (SI_PAM/1511), AŠ 4, pismo Josipa Vošnjaka, 11. februar 1881; PAM, fond Lavoslava Gregoreca, AŠ 4, pismo Josipa Vošnjaka, 11. marec 1881.
25 odgovorni urednik še vedno Franz Sakouscheg, po letu 1892 pa Eduard Jonas. Glavni uredniki so bili še: Franz S. Šegula67, Jožef Rapoco, Ivan Dečko68 ter Lavoslav Gregorec.69 12. avgusta 1879 je nastopila vlada grofa Edvarda Taaffeja, ki je vladal nato do 11. novembra 1893. To je bilo znatno več kot katerakoli druga avstrijska vlada. Po svoji osnovni usmerjenosti ni bila vlada desnice, ampak naj bi posredovala nad strankami in med strankami. Njena osnovna naloga je bila doseči sporazum in spravo med posameznimi narodi monarhije. Večino v parlamentu je Taaffeju omogočila desnica ter nekatere sredinske skupine, levica pa se je takoj postavili odločno proti vladi. Ves čas Taaffejeve vladavine so Slovenci podpirali vlado in bili del vladne večine v parlamentu. To je bila v primerjavi s prejšnjimi časi, ko so vladali liberalci in so Slovenci bili v opoziciji, velika sprememba. Na začetku je bila vladna večina sestavljena predvsem iz treh klubov, in sicer: poljskega, češkega in Hohenwartovega. Poljski klub je združeval vse poljske poslance, Češki je združeval vse češke poslance. V Hohenwartovem klubu, ki je nosil uradno ime »klub desnega centra«, so bili poleg že omenjenih slogaško usmerjenih slovenskih poslancev še nemški konservativni in klerikalni poslanci, istrski in dalmatinski Hrvati in Srbi ter del bukovinskih Romunov. Iz petih predstavnikov vsakega kluba je bil sestavljen eksekutivni komite, svet petnajsterice, ki je vodil in koordiniral celotno politiko desnice. Zaradi ostre discipline se je te povezave oprijelo ime »železni obroč«. Večina nemških klerikalcev je leta 1881 zapustila Hohenwartov klub in ustanovila svoj klub centra, znan kot Lichtensteinov klub, ki pa je ostal v sklopu vladne desnice in železnega obroča. Slovenski poslanci so nato kot del vladne večine opustili opozarjanje na program Zedinjene Slovenije. Izražali so predvsem željo po ustanovitvi višjega sodišča v Ljubljani, ki bi obsegalo slovenski del Štajerske in Koroške, celo Kranjsko in Primorsko. Zavzemali so se tudi za oblikovanje posebnega oddelka deželnega namestništva v Mariboru ali Celju za slovenski del Štajerske. Ne prve ne druge želje Taaffejeva vlada v svojem dolgem vladanju ni uresničila.70 Slovenci so od nove vlade pričakovali predvsem izpolnjevanje pravic, ki so bile zapisane v dvanajstem členu ustave. V Slovenskem gospodarju so takrat zapisali: »Za letos pa je graška
67 Franc S. Šegula, nabožni pisec in časnikar (*21. avgust 1860, Moškanjci †15. maj 1938, Maribor). SBL, 3. knjiga, XI. zvezek, Ljubljana 1971, str. 601. 68 Ivan Dečko, politik (*9. avgust 1859, Središče †3. november 1908, Feldhof pri Gradcu). SBL, 1. knjiga, I. zvezek, Ljubljana 1925, str. 127. 69 P. Kramberger, Nemško časopisje v Mariboru v 19. Stoletju, str. 44-45. 70 V. Melik, Slovenska politika v Taaffejevi dobi, Zgodovinski časopis, letnik XXIX, zvezek 1-2, Ljubljana 1975, str. 109 (dalje: V. Melik, Slovenska politika v Taaffejevi dobi); Andrej Rahten, Slovenska politika v avstrijskem državnem zboru 1870-1918, v: Analiza razvoja slovenskega parlamentarizma, Inštitut za civilizacijo in kulturo, Ljubljana 2005, str. 126-127 (dalje: A. Rahten: Slovenska politika v avstrijskem državnem zboru 1870-1918). 26
»Tagespost« - glavni list nemških liberalcev, ki se pa tega imena uže nekako sramujejo in se rajši imenujejo »fortšritlarji« ali »naprednjaki« uže izmislila novega »tatermana« ali novo strašilo. Ime mu je »Kraljestvo Slovenija«, tj. Slovenci hočejo Štajersko in Koroško raztrgati, Gorico, Trst in Primorsko pograbiti in s Kranjsko zediniti v eno deželo ali slovensko kraljestvo. Tega »tatermana« je graškej »Tagespošti« na misel djala gotovo le jena »kosmata« in sedaj naenkrat iznemirjena vest. Kajti resnično, kdor pomisli, kako hudo se Slovencem pod liberalno – nemškim gospodstvom godi na Štajerskem in Koroškem, kako nevredno, žaljivo ravnajo nemški poslanci s slovenskimi v Gradcu in Celovcu, ta se ne bi mogel čuditi, ako se v zasramovanem slovenskem trpinu misel rodi in želja vname: hitrej, ko mogoče ločiti se od takih brezobzirnih sodeželanov. Krivica je tako očitna, da jo je celo štajerski deželni glavar Moric plem. Kaisersfeld nekokrat v deželnem zboru priznal…Zato bodemo Slovenci postavili kandidate in izvolili poslance, ki bodo pomnožili število državnih poslancev, zmanjšali število najhujših nam sovražnih poslancev fortšritlerjev, pomnožili v državnem zboru število poslancev slovanskih in konservativnih, ki hočejo pod vodstvom grofa Hohenwarta s češkimi deželami porazumeti se, Slovanom pomagati do jednakopravnosti.«71 Kljub temu, da so slovenski domoljubi iz volitev leta 1879 v mariborski, ptujski in celjski kmečki kuriji izšli kot zmagovalci, so po volitvah nekateri izmed njih, tako tudi Gregorec, naleteli na težave. Gregorecu, ki je v tem času zasedal položaj urednika Slovenskega gospodarja in predavatelja dogmatike v mariborskem semenišču, so odvzeli državno licenco za predavanje na semenišču. Po mnenju Slovenskega naroda naj bi do tega prišlo, ker se Gregorec ni nameraval » nekanonično oženiti, kakor o svojem času Brentano na Dunaji, zato se na Spodnjem Štajerskem ne spominjajo nobenega druzega zločina njegovega, nego da je v svojem dobro uredovanem in veliko čitanem listu prvi razkril sleparstvo gospodov Seidlov in Brandstetterjev v mariborskem okrajnem zastopu in drugič, ker je pri zadnjej volitvi poslanca v državni zbor deloval za konservativnega vladnega kandidata zoper dr. Schmiedererja.«72 V političnem delovanju Lavoslava Gregoreca znotraj Spodnje Štajerske v obdobju po letu 1882 izstopa predvsem ustanovitev Slovenskega političnega društva ter z njim povezan boj proti delovanju nemškega Schulvereina. Na pobudo Lavoslava Gregoreca je v Mariboru leta 1882 prišlo do ustanovitve enotnega političnega društva, katerega namen je bil razširjati med slovenskim ljudstvom politično in gospodarsko izobraževanje, vzbujati narodno zavest, braniti narodne in državljanske pravice
71 F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, str. 19; S čim bodo sedaj slovenske volilce strašili, SG, 29. maj 1879, št. 22, str. 171-172. 72 F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, str. 31; Proganjanje narodnjakov, Slovenski narod (dalje: SN), 5. november 1880, št. 254, str. 1-2. 27 slovenskega naroda in pospeševati ustavni razvoj avstrijske države na krščanski podlagi. O vzrokih za ustanovitev političnega društva nam zgovorno pričajo besede Josipa Vošnjaka z ustanovnega sestanka, kjer je med drugim dejal: »Poslanci potrebujejo pojasnil, zaslombe sploh; kamorkoli pogledamo, treba složnega nastopanja.« S temi besedami je dejansko nakazal slogaško usmerjenost političnega delovanja društva. Politika sloge je bila v tem času nujnost, ki je vse do leta 1906/7 dajala dejanski pečat slovenski politiki na Štajerskem. Tako se je tudi v štajerskem primeru potrdila ugotovitev zgodovinarja in akademika prof. dr. Vasilija Melika, da večja kot je nevarnost za narod, bolj je njegova politika enotna. Od svoje ustanovitve do leta 1885 je bil center delovanja društva v Mariboru.73 Mihael Žolgar74 je že pred sklicem prvega društvenega sestanka Gregorecu izrazil mnenje, da bi bilo dobro ustanoviti Slovensko društvo na Štajerskem, ki bi se potegovalo za vsestranske pravice Slovencev. Sedež bi moral biti v Mariboru, v drugih krajih pa bi društvo moralo imeti delovne odbornike. Društvena pravila naj bi bila enaka kot v slovenskem političnem društvo za Primorsko. Delokrog delovanja društva pa bi se moral razširiti tudi na Slovence zunaj Štajerske dežele.75 Na poziv poslancev dr. Josipa Vošnjaka, dr. Ferdinanda Dominkuša, dr. Radaja in Lavoslava Gregoreca se je 8. januarja 1882 zbralo precejšnje število slovenskih domoljubov v Mariboru. Med vidnimi političnimi osebnostmi so bili poleg že naštetih še: Mihael Herman iz Gradca, Jakob Sernec in Mihael Vošnjak iz Celja, Anton Gregorčič76, Josip Žitek77, Franc Jurtela78 iz Ptuja, Ivan Geršak79 iz Ormoža idr. Torej se je na tem shodu zbralo kar nekaj domoljubov iz različnih koncev Slovenske Štajerske. Lavoslav Gregorec je bil določen za zapisnikarja, dr. Radaj pa za predsednika. Na shodu so izpostavili, da so štajerski Slovenci potrebovali politično društvo, ker bi lahko le z združenimi močmi postopali po vseh javnih zadevah, predvsem seveda na volitvah. Verjeli so, da lahko le z združenimi močmi dosežejo,
73 Branko Goropevček, Štajerski Slovenci, kaj hočemo! Slovenska politika na Štajerskem v letih 1906-1914, Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2005, str. 9 (dalje: B. Goropevček, Štajerski Slovenci, kaj hočemo). 74 Mihael Žolgar, šolnik (*25. september 1833, Kačji dolu pri Šmarju pri Jelšah †21. februar 1890, Celje). SBL, 4. knjiga, XV. zvezek, Ljubljana 1991, str. 1001. 75 PAM, fond Lavoslava Gregoreca (SI_PAM/1511), AŠ 5, pismo Mihaela Žolgarja 7. januar 1882. 76 Anton Gregorčič, politik (*2. januar 1852, Vršnje v župniji Libušnje pod Krnom na Tolminskem, †7. marec 1925, Gorica). SBL, 1. Knjiga, II. zvezek, Ljubljana 1926, str. 248. 77 Josip Žitek, šolnik (*19. marec 1832, Hrastje-Mota pri Radencih †30. december 1899, Novo mesto). SBL, 4. knjiga, XV. zvezek, Ljubljana 1991, str. 974. 78 Franc Jurtela, politik (*2. september 1853, Hvaletinci pri Sv. Andražu v Slovenskih goricah †28. junij 1926, Ptuj). SBL, 1. knjiga, III. zvezek, Ljubljana 1928, str. 418. 79 Ivan Geršak, pravnik, nacionalni ekonom in politik (*4. november 1838, Sv. Peter pod Sv. Gorami †24. februar 1911, Ormož). SBL, 1. knjiga, II. zvezek, Ljubljana 1926, str. 210. 28 da bi jim bile priznane narodne pravice v uradih šolah in javnem življenju. Pravila nastajajočega društva je sestavil Josip Vošnjak in jih na shodu 8. januarja 1882 tudi predstavil. Z njimi so se strinjali vsi navzoči. Posebno je seveda izstopal stavek, v katerem je bil zapisan osnovni namen društva. Tako je Josip Vošnjak zapisal, da je namen društva: »Razširjati med slovenskim ljudstvom politično in gospodarsko izobraženje, vzbujati narodno zavest, braniti politične in državljanske pravice slovenskega naroda in pospeševati ustavni razvoj avstrijske države na krščanskej podlagi.« Določili so tudi, da bo društvo za dosego svojega namena sklicevalo občne zbore, javne shode in tabore ter izdajalo knjige in ustanavljalo knjižnice na podeželju. Izvolili so še začasni odbor v katerem je bil tudi Lavoslav Gregorec. Odbor je imel nalogo, da sestavi končna društvena pravila. Društvo je dobilo uradno ime: Slovensko društvo za Štajersko s sedežem v Mariboru. Štajersko deželno namestništvo je konec maja dovolilo nastanek društva.80 Prvi občni zbor Slovenskega društva je nato potekal šele 10. septembra 1882, v gostilni »zur Stadt Wien« v Mariboru. Dnevni red je bil sledeč: 1. Nagovor predsednikov. 2. Sprejem novih članov. 3. Politične razmere in potrebe štajerskih Slovencev. (govoril g. Herman) 4. Šolske razmere in potrebe štajerskih Slovencev. (razlagal g. Božidar Raič) 5. Gospodarske razmere in potrebe štajerskih Slovencev. (razlagal dr. Lavoslav Gregorec) 6. Volitve novega predsednika in odbora. 7. Državni poslanec in podpredsednik baron Goedel je poročal o svojem delovanju v državnem zboru.
8. Sklep.81
Na prvem občnem zboru so sprejeli glavne resolucije, s katerimi so zasnovali politično delovanje društva. Ob Taaffejevem nastopu so štajerski Slovenci pozdravljali javno izrečeno željo Taaffeja, da želi pomagati vsem avstrijskim narodom, da dosežejo dejansko enakopravnost. Na ta način bi se uresničile tudi besede Franca Jožefa, ki je izjavil, da želi »narediti mir med mojimi narodi«. Kljub tem dejstvom pa so člani društva po treh letih
80 F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, str. 136; Srečen shod domoljubov slovenskih v Mariboru, SG, 12. januar 1882, št. 2, str. 9-10. 81 PAM, fond Slovensko politično društvo Maribor 1882-1906 (SI_PAM/1204), AŠ 1, vabilo na prvi občni zbor društva. 29 vladanja grofa Taaffeja ugotavljali, da se na Štajerskem glede slovenske enakopravnosti ni nič spremenilo na bolje, ampak samo na slabše.82 Z resolucijami, sprejetimi na prvem občnem zboru, je društvo želelo končati s krivicami in prepiri ter na tak način vzpostaviti mir med Nemci in Slovenci. Zaradi tega so člani društva naročili odboru, naj pošlje poslanski zbornici v državnem zboru prošnjo. Ta prošnja je bila sestavljena iz dveh temeljnih zahtev, s katerima bi naj rešili probleme med obema že prej omenjenima etničnima skupinama. Prva zahteva je bila določitev meja, do koder je segal slovenski in nemški jezik, za slovenske kraje pa bi se naj nato osnoval oddelek graškega namestništva. Z ozirom na kasnejše dogajanje, ki ga takratni politiki seveda še niso poznali, bi takšna razmejitev olajšala položaj Slovencev pri pogajanjih in bojih za meje po razpadu Avstro-Ogrske. Druga temeljna zahteva pa se je navezovala na štajerski deželni zbor. V njem naj bi v jezikovnih in šolskih zadevah poslanci glasovali po kurijah, in sicer o nemških zadevah samo nemški, o slovenskih pa samo slovenski poslanci.83 Navedeni zahtevi sta določili temeljno poslanstvo društva, in sicer boj za pravice Slovencev, mir in izboritev enakopravnega položaja nasproti vsem ostalim narodom v Habsburški monarhiji. Pri tem pa so izrecno zahtevali strogo obojestransko pravičnost. Zaradi tega so Nemcem, ki so živeli med Slovenci, priznavali vse narodne pravice, na drugi strani pa so zahtevali, da jih tudi Nemci priznavajo Slovencem. Izrecno so nasprotovali nemškemu vmešavanja v slovenske zadeve. Kritizirali in obžalovali so tudi delovanje nekaterih Slovencev, ki so pomagali Nemcem. Za člane društva so bili ti Slovenci narodni »odpadniki«.84 Kot temeljno zadevo, na kateri se gradi narodna zavest in boj za enakopravnost, je društvo štelo boj za slovenski jezik v šolah. Franc Jožef I. je z izdajo decembrske ustave, 21. decembra 1867 utemeljil državne temeljne zakone. Ti zakoni so zaradi sprejetja dualizma veljali samo za avstrijski del države. Zaradi tega so jih za madžarski del države sprejeli posebej. Iz narodnostnega vidika je bil najpomembnejši devetnajsti člen osnovnega državnega zakonika. Člen se v originalu glasi: »Alle Volksstämme des Staates sind gleichberechtigt, und jeder Volksstamm hat ein unverlegliches Recht auf Wahrung und Pflege seiner Nationalität und Sprache. Die Gleichberechtigung aller landesüblichen Sprachen in Schule, Amt und öffentlichen Leben wird vom Staate anerkannt. In den Ländern, in welchen mehrere Volksstämme wohnen, sollen die öffentlichen Unterrichtsanstalten derart eingerichtet sein,
82 PAM, fond Slovensko politično društvo Maribor 1882-1906 (SI_PAM/1204), AŠ 1, resolucije v prvem občnem zboru Slovenskega društva jednoglasno sprejete, 10. September 1882. 83 Prav tam. 84 Prav tam. 30 dass ohne Anwendung eines Zwanges zur Erlernung einer zweiten Landessprache jeder dieser Volksstämme die erforderlichen Mittel zur Ausbildung in seiner Sprache erhält.«85 Če na kratko povzamemo, so vsi narodi monarhije, se pravi tudi Slovenci, s tem členom dobili osnovne narodnostne pravice. Vsi narodi monarhije so bili enakopravni. Dobili so pravico do varovanja in ohranjanja lastnega jezika in narodnosti. V svojem političnem delovanju se je veliko narodno ozaveščenih Slovencev, med njimi seveda tudi Gregorec, sklicevalo na ta člen. Gregorec se je velikokrat skliceval predvsem na tisti del člena, ki govori o enakopravnem položaju jezika v šolah. Prav ta del člena je omogočil borcem za slovenski učni jezik neizpodbitno dejstvo, da ta zahteva ni zrasla na slovenskem nacionalizmu, ampak da v bistvu ne zahtevajo nič več ali manj, kot je določeno z zakonom, ki ga je izdal »presvetli« cesar.86 Tako je tudi Slovensko politično društvo na svojem prvem občnem zboru izdalo resolucijo, v kateri so zahtevali natančno izpolnjevanje devetnajstega člena osnovnega državnega zakonika. Zaradi tega so kritizirali takratno sestavo štajerskega deželnega šolskega sveta, saj v njem Slovenci niso imeli nobenega zastopnika. V letu 1881 se je celo več mest na tem uradu izpraznilo, vendar pristojno ministrstvo ni imenovalo niti enega Slovenca. Z ozirom na 460.000 Slovencev, ki so bivali na Štajerskem, je to seveda na nek način pomenilo zatiranje oziroma neizpolnjevanje pravic, ki so jih imeli vsi narodi. Boj za slovenske šole oziroma slovenski jezik v šolah je bil za društvo, prav tako pa tudi za Gregoreca, pomemben predvsem z vidika boja proti nemškemu Schulvereinu, ki je želel s svojim delovanjem ponemčiti tudi slovenske otroke. Iz tega razloga je bila želja društva, da se spremenijo tudi določene zadeve na mariborskem učiteljišču. Po njihovem mnenju v ustanovi, kjer so se izobraževali bodoči učitelji, ki so poučevali slovenske otroke, ni bilo dopustno, da se samo slovenščina in nekaj metodike poučujeta v slovenskem jeziku. Zaradi tega je društvo zahtevalo, da bi se vsi predmeti poučevali v slovenščini.87 Sestava učencev na mariborski in celjski gimnaziji ter ptujski nižji gimnaziji je bila v letu 1882 sledeča: - celjska gimnazija: 130 slovenskih in 127 nemških dijakov - mariborska gimnazija: 164 slovenskih in 174 nemških dijakov - ptujska nižja gimnazija: 72 slovenskih in 41 nemških dijakov
85 Reichsgesetzblatt 1849-1918, portal: ALEX Historiche Rechts- und Gesetztexte Online, izdajatelj: Östereichische Nationalbibliothek, (http://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=rgb&datum=1867&size=45&page=424), 12.1.2013, str. 396. 86 PAM, fond Slovensko politično društvo Maribor 1882-1906 (SI_PAM/1204), AŠ 1, resolucije v prvem občnem zboru Slovenskega društva jednoglasno sprejete, 10. September 1882. 87 Prav tam. 31
Iz teh podatkov je razvidno, da je bilo skupno število slovenskih dijakov 366 in nemških 342. To torej pomeni, da je bilo na Spodnjem Štajerskem štiriindvajset dijakov več slovenskega rodu. Z oziroma na te podatke so člani Slovenskega političnega društva dobili še dodatne razloge, zakaj so terjali natančno izpolnjevanje devetnajstega člena decembrske ustave. Društvo je zaskrbljeno gledalo na dejstvo, da bi naj mesto ptujskega ravnatelja prevzel Nemec, ki ni bil vešč slovenščine. Po njihovem mnenju je bilo na mariborski in celjski gimnaziji skupaj sedemindvajset učiteljev, ki niso znali uporabljati slovenščine. Zaradi tega so zahtevali, da se napiše pritožbo na deželni odbor v Gradcu in se zahteva, da naj profesorje in ravnatelje nevešče slovenskega jezika nadomestijo s takšnimi, ki bi znali poučevati v nemškem in slovenskem jeziku. Za šolsko leto 1883/84 so zahtevali uvedbo slovenskih paralelk v štiri spodnje gimnazijske razrede. Pri tem jim je bila zgled uvedba paralelk v Ljubljani.88 Med vsemi tremi spodnještajerskimi gimnazijami je imela v letu 1882 največji uspeh ptujska. Zaradi tega je društvo vznemirilo dejstvo, da so enega izmed najboljših profesorjev, g. Josipa Žižka, želeli premestiti v nemški Leoben (leži na avstrijskem Štajerskem ob reki Muri). Nemški in Slovenski javni list sta poročala, da se to ni zgodilo zaradi šolskih zadev, ampak da se je to zgodilo zoper njegovo voljo. Po mnenju članov društva je bil pravi vzrok ta, da so ga ptujski Nemci zatožili odboru v Gradcu, da je slovenski domoljub in narodnjak. Če je bila ta trditev resnična, je društvo želelo energično nastopiti proti takšnemu ravnanju s Slovenci, o čemer so želeli obvestiti pristojno ministrstvo, državni zbor in samega cesarja, po njihovem mnenju »očetovskega varuha vseh narodov«.89 Lavoslav Gregorec je na prvem občnem zboru Slovenskega političnega društva, kot je razvidno že iz prej navedenega dnevnega reda, predstavil gospodarske potrebe štajerskih Slovencev. Po njegovem mnenju je nemško-liberalna stranka v obdobju med leti 1862 in 1882 osnovala veliko gospodarskih objektov, ki so postopno uničevali slovenski kmečki stan ter kmečke posestnike postopno spreminjali v najemnike, delavce in berače. Grof Hohenwart, vodja konservativne narodne večine v državnem zboru, je ta dejstva predstavil v interpelaciji v državnem zboru. Ministrski predsednik grof Taaffe je nato obljubil postavno pomoč. Do leta 1882 je bila izpeljana samo postava zoper oderuhe, potrebna pa je še bila domovska postava, dedna postava, postava zoper trganja gruntov, postava za reševanje posestev od prevelikih vknjiženih dolgov itd. Pri tem je potrebno poudariti, da pri problemih kmečkega stanu ni šlo za slovenski pojav oziroma za nemško slovenska nasprotja, ampak za širšo evropsko
88 Prav tam. 89 Prav tam. 32 problematiko, ki jo je s seboj prinesla industrijska revolucija. Iz tega dejstva je razvidno, da se Slovensko politično društvo ni borilo izključno na fronti Slovenci-Nemci, ampak je s svojim širokim delovanjem, ki je segalo na različna življenjska področja, želelo izboljšati položaj slovenskega naroda. Zaradi tega so ugotavljali, da je navedene postave nujno potrebno uvesti tudi za slovenske kmete na Štajerskem. To trditev je podkrepilo dejstvo, da je bilo v obdobju le nekaj let okoli 2000 zadolženih posestnikov izgnanih s svojih posesti.90 Glede gospodarskih zadev je Gregorec še dodatno zahteval zniževanje davkov na grunt, preprečevanje uvažanja ponarejenega vina iz Madžarske, poučevanje v slovenskem jeziku na vinogradniški šoli v Mariboru in preprečevanje poseke gozdov. V boju za boljši gospodarski položaj Slovencev so v društvu pozdravljali ustanovitev različnih gospodarskih društev. Tako so posebej pohvalili delovanje Štajerske cesarsko kraljeve kmetijske družbe, sadjarskega društva sv. Jurij ter hranilnic v Mariboru, Celju, Šoštanju, Mozirju, Ormožu, Ljutomeru in Slovenj Gradcu.91 Gregorecu se je prav tako pomembno zdelo delovanje posojilnic, saj bi na tak način Slovenci postali manj odvisni od tujega kapitala. Zaradi tega je bila poleg političnega društva v letu 1882 na pobudo Frana Rapoca92 ustanovljena tudi hranilnica, ki je nosila ime: »Posojilnica za Maribor in okolico, Spar-und Vorschussgenossenschaft«. Lavoslav Gregorec je v novo nastali hranilnici zasedel položaj v nadzorniškem odboru. Posojilnica je nastala kot opora Slovenskemu političnemu društvu v narodnostnem boju v Mariboru in okolici. Sedež posojilnice je bil na Aleksandrovi cesti dvaindvajset (danes Partizanska cesta), od leta 1883 do zgraditve narodnega doma na Aleksandrovi cesti šestnajst. Mariborska posojilnica je s posojili omogočila delovanje novim posojilnicam, kot npr. ptujski, hkrati pa je z dajanjem posojil šolam na nek način omejevala prodiranje nemškega vpliva na podeželske šole. Na drugi strani pa je omogočila tudi boljši gospodarski položaj Slovencev v mestih ter pomagala pri razvoju društvenega in družabnega življenja. Finančno je podpirala predvsem Slovansko čitalnico v Mariboru (v tej čitalnici so po končanem prvem občnem zboru Političnega društva priredili veselico)93.94
90 Prav tam. 91 Prav tam. 92 Fran Rapoc, pravnik, gospodarstvenik in mecen (*28. marec 1842, Malečnik pri Mariboru †28. maj 1882, Maribor). SBL, 3. knjiga, IX. zvezek, Ljubljana 1960, str. 28. 93 PAM, fond Slovensko politično društvo Maribor 1882-1906 (SI_PAM/1204), AŠ 1, vabilo na prvi občni zbor društva. 94 Vlasta Stavbar, Narodni dom v Mariboru, ČZN, Univerza v Mariboru in Zgodovinsko društvo v Mariboru, Maribor 2002, str. 76-77. 33
Leta 1882 je Maribor obiskal cesar Franc Jožef I. V sklopu tega obiska je Gregorec, glede na vsebino članka objavljenega v Koledarju družbe sv. Mohorja, odigral zelo pomembno vlogo. Gregorec je z nekaterimi drugimi narodnjaki zvabil v mesto ogromno slovenskega kmečkega ljudstva iz bližnje in daljne okolice. Med kmečke ljudi na kolodvoru in po ulicah je postavil povsod navdušene slovenske dijake. Ti so ljudstvo spodbujali, da je z gromovitim »živio« povsod prevpilo nemški »hoch«, kar je Nemce in tudi cesarja zelo razjezilo. Cesar se je nastanil v škofijski palači v prvem nadstropju. Škof Jakob Maksimiljan Stepišnik95 mu je tožil slovensko duhovščino, češ da so veliki narodni hujskači. Gregorec je naslednje jutro šel med zadnjimi v dvorano, kjer naj bi cesar sprejel slovenske duhovnike. Ob vstopu v stavbo bi naj Gregorec slišal, kako je mariborski okrajni glavar deželnemu namestniku Guidu Freiherrju Kübecku po Nemško rekel: »Tale je hujskač s svojim Slovenskim gospodarjem.« Nato je Kübeck stopil do Gregoreca in ga vprašal: »Ste Vi urednik Slovenskega gospodarja? »Da, in kdo ste Vi?« »Deželni namestnik Kübeck.« Hotel je začeti z znanimi nauki vladnih mož, a mu je Gregorec odvrnil: »Tu nimate Vi ničesar govoriti in ne jaz, nad nami (v prvem nadstropju) je cesar.« Nato je zapustil osupla visoka uradnika. Preden je prišel v dvorano cesar, je Gregorec iz dvorane celo pregnal nemškega luteranskega pastorja, ki se je nato moral predstaviti cesarju v mestni hiši. Med avdienco bi naj cesar, po poročanju članka iz Koledarja družbe sv. Mohorja, nahrulil duhovščino, češ da narodno hujska, ter žugal s strogimi obredbami. Po škofovem nagovoru duhovniki niso hoteli pozdraviti s »hoch«. Cesar je jezno odšel v svoje sobane. V Mürzstegu bi naj cesar nato Kübecku posebej naročil: »Slovence le tlačite!«96 Konec novembra 1882 je društvo pred sklicem državnega zbora postavilo zahtevo, da je potrebno nepravilnosti in krivice, ki se dogajajo Slovencem, odpraviti. Tako je bil v Slovenskem gospodarju objavljen dopis, v katerem je pisalo: »Ako si to leto priborimo slovenskih paralelk na gimnazijah v Mariboru, v Celji in Ptuji, dalje slovenski učni jezik na učiteljišči v Mariboru in popolno jednakopravnost slovenščine v sodnijah, storili smo s tem jako velik korak do popolne zmage. Ako smo to dosegli, potem sežemo na ljudske šole, in si moramo med drugim priboriti tudi slovenskih ljudskih šol po naših mestih, kjer se slovenska deca brezobzirno ponemčuje.« V nasprotnem taboru, se pravi med ustavoverci slovenske prošnje niso naletele na plodna tla. Ravnatelj celjske gimnazije je na to temo izjavil, da bi naj
95 Jakob Maksimiljan Stepišnik (Stepischnegg), 55. lavantinski škof, cerkveni zgodovinar in apologet (*22. julij 1815, Celje †28. junij1889, Maribor). SBL, 3. knjiga, XI. zvezek, Ljubljana 1971, str. 470. 96 Koledar družbe sv. Mohorja: za navadno leto 1925, Družba sv. Mohorja, Celje 1925, str. 101-102. 34 tisti, ki so si želeli učiti slovenščine, »raje odšli v Ljubljano, ker da je bila v Celju gimnazija vendar nemška«.97 Do zapletov je prišlo tudi, ko je društvo konec decembra 1882 želelo imeti volilni shod v Celju. Celjski župan Josef Neckermann je shod prepovedal zaradi nevarnosti motenja nacionalnega miru in s tem povezanimi neredi. Dejansko pa bi naj dejal: »Dokler jaz županim, Slovenci ne bodo v Celji zborovali.« Odborniki so se seveda pritožili na deželno namestništvo, ki je prepoved takoj zavrnilo. Društvo je tako lahko začelo z zborovanjem. Lavoslav Gregorec je na tem shodu predložil prošnjo »do naučnega ministra za slovenske paralelke na gimnazijah v Celji in Mariboru ter slovenski poučni jezik na učiteljišči v Mariboru«.98 Decembra 1882 je potekal peti občni zbor Slovenskega društva v Mariboru. Že pred sklicem shoda je v časniku Neue Freie Presse mariborski gimnazijski profesor Nagele na veliko razglabljal o nemškem jeziku na Spodnjem Štajerskem in Slovencem svetoval, naj se ga »čim bolj oprimejo in sledijo nemški kulturi, svobodi, omiki ter blagostanju«. Zaradi takšnih govorov so spodnještajerski narodnjaki, ki so se zbrali na občnem zboru, ugotavljali, da o načrtovanih paralelkah še ni bilo ne duha ne sluha. Resolucije, ki so jih sprejeli, so ponovno poudarile potrebo po oddelku štajerskega namestništva, nameščanje slovenščine veščih uradnikov, imenovanje slovenskega referenta pri ministrstvu za notranje zadeve za slovenske dežele in seveda ustanovitev učiteljišča v Mariboru, skupaj s slovenskimi paralelkami na celjski in mariborski gimnaziji. Lavoslav Gregorec je na občnem zboru spregovoril o Schulvereinu in menil, da Nemcem sploh ni potreben, ker da »imajo vse polno nemških šol, glede na pravi namen pa je Slovencem škodljivo, ker meri na množitev nemškutarjev, narodnih Judežev, pači učitelje, ljudstvo in deco, in naposled, da nasproti vladi naznajenemu namenu rovlje povsod kot politično društvo«.99 Gregorečeve besede so dober uvod v predstavitev njegovega odnosa do Schulvereina. Razvpiti nacionalni boj v habsburški monarhiji je bil v prvi vrsti, če naj verjamemo zgodovinopisju, boj narodov proti državi. Pri tem se lahko kaj hitro prezre, da je bil to tudi boj med narodi samimi. V tem boju drugega proti drugemu in pa za »duše« prebivalstva je igrala pomembno vlogo šola. Še leta 1848 je bil ta svet živ, ker se do takrat za narodnost sploh nihče ni menil. Za sedemdeseta leta ta ugotovitev ne velja več. Nacionalni boj je čedalje bolj opredeljeval politični vsakdan. Svoj najbolj vidni izraz je med drugim kazal v ustanavljanju
97 F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, str. 138. 98 Prav tam, str. 139. 99 Prav tam, str. 141-142. 35 najrazličnejših društev. Prav društva so se v zadnji tretjini devetnajstega stoletja razvijala v važen element izoblikovanja politične javnosti. Nič več niso bila mesto »družabnega življenja«, pač pa so pri nacionalnih gibanjih postala sredstvo organiziranja množic. Z društvi so bili nagovorjeni široki sloji prebivalstva, najprej malomeščanstvo v mestih, nekaj pozneje kmetje in delavci. Posamezne nacionalnosti v habsburški mnogonacionalni državi so že zgodaj spoznale, da je z organizacijsko obliko društev mogoče doseči gospodarske in kulturnopolitične zahteve. Društva so izvajala nacionalno politiko pod plaščem tako imenovanega »narodnoobrambnega dela«, najprej defenzivno, nato pa povsem ofenzivno agresivno. Ko je stopil v veljavo zakon o društvih (15. novembra 1867), je postalo mogoče z društvi legalno slediti nacionalno politične cilje. Narode habsburške države je prevzela miselnost šolskih društev. Ustanavljati so začeli medregionalne krovne zveze. Čehi so se organizirali v Češkem šolskem društvu za Dunaj in Spodnjo Avstrijo (1872) ter v Ustredni matice školska (1881), Slovenci v Družbi sv. Cirila in Metoda (1885), Italijani v Lega nazionale (1892), Poljaki v Towarzystwo szkoly ludowej (1881), nemško govoreče prebivalstvo pa v Deutscher Schulverein. Zadnji se je ob ustanovitvi dogovoril, da bo vsesplošno združenje kot reakcija na češke zahteve po ustanovitvi novih čeških realk na Češkem in Moravskem.100 Poslanci nemškega naprednega kluba in radikalne levice so bili pretežno tisti, ki so zaradi odklonilnega stališča do politike »sporazumevanja« Taaffejeve vlade in do Taaffe- Stremayrjevih101 odlokov z dne 19. aprila 1880, nastopili kot najpomembnejši predlagatelji ustanovitve Schulvereina. Nemška zasebna šolska organizacija Deutscher Schulverein je bila ustanovljena 13. maja 1880 na Dunaju. Njena pravila, ki jih je sestavil dunajski Deutscher Klub, je avstrijska vlada potrdila 8. junija 1880. Konec istega meseca so natisnili poseben proglas, v katerem so naglašali, da »tisoči in tisoči otrok nemških staršev rastejo na naših jezikovnih mejah in predelih z mešanim prebivalstvom brez nemške šole in so tako za nemški narod izgubljeni«. To naj bi se po besedah tega proglasa dogajalo na Češkem, Moravskem, Tirolskem in Kranjskem, ti pripadniki nemških manjšin pa naj bi bili brez pomoči svojih rojakov prisiljeni opustiti brezupen boj in dopustiti, da bodo njihovi otroci pozabili materni jezik ter postali Slovani ali Italijani. Zaradi tega so menili, da so imeli Nemci »ne glede na
100 W. Drobesch, Deutscher Schulverein, str. 187 in 188. 101 Karl Ritter von Stremayr 36 strankarsko pripadnost dolžnost, da pomagamo ne samo z nevrednim tarnanjem ali brezuspešnimi protesti, ampak z zavzetim delom«.102 Da so bili takratni slovenski politiki pozorni na pojav novega nasprotnika, pričajo spomini dr. Josipa Vošnjaka. Ko so pravila društva predložili v potrditev dunajski vladi, jih je v roke dobil tudi slovenski državni poslanec Jožef vitez Schneid103 in po dogovoru z dr. Vošnjakom je šel k predsedniku vlade grofu Edvardu Taaffeju ter mu skušal dokazati, »koliko nemira med narodi bo zakrivilo to društvo, da je to v prvi vrsti politično društvo in bi kot tako ne smelo ustanavljati podružnic, da nuj ga torej vlada nikar ne potrjuje«. Grof Taaffe pa je izjavil, naj »schulveroinovci« kar nabirajo denar, »bo že kak denarničar vse odnesel in jo popihal«. Dr. Vošnjak je ugotavljal, da se to ni zgodilo, saj je imelo društvo dovolj strogo kontrolo, Slovenci pa so kmalu začutili njegovo »pogubonosno delo«.104 V nasprotju z nekaterimi nemškonacionalnimi obrambnimi društvi, katerih področje delovanja je bilo velikokrat širše opredeljeno, se je v začetku omejeval Schulverein skoraj izključno na področje šolstva. S kulturnimi aktivnostmi in vzgojnopolitično agitacijo v boju za nemško šolo in za nemščino kot učni jezik, se je mislil zoperstaviti poskusu relativiziranja nemštva na jezikovnih mejah monarhije in na nemških jezikovnih otokih, »zlasti tam, kjer ni mogoče ustanoviti nemške šole z javnimi sredstvi«, in »pospeševati stremljenja prebivalstva, da bi dobilo in obdržalo nemško šolo.«105 Ustanovni shod Deutscher Schulverein je bil 2. julija 1880 in ob njem je imelo društvo že 3000 članov, od katerih je vsak plačal goldinar članarine. V začetku leta 1881 je štel Schulverein že 22.000 članov in zbral 110.000 kron. Prvo iz široke mreže podružnic je ustanovil 2. aprila 1881 v Plznu na Češkem, istega leta pa še 251 drugih. Glavni udar Deutscher Schulverein na slovensko ozemlje je prihajal iz dveh smeri: iz Gradca proti Mariboru in po Dravski dolini na Spodnjo Štajersko ter iz Celovca čez Jesenice na Kranjsko.106 Svoje napore je Schulverein usmeril predvsem na Spodnjo Štajersko, zlasti na okolico Maribora in Mahrenberga (današnjih Radelj). Prvi šoli je nemško društvo ustanovilo leta 1882 v Pekrah pri Mariboru in v Sevnici. Ustanovitev prve schulvereinske šole je odmevala tudi v
102 W. Drobesch, Deutscher Schulverein, str. 188; Andrej Vovko, Delovanje Deutscher Schulverein na slovenskem Štajerskem v luči pisanja Slovenskega branika, ČZN, Letnik 70, zvezek 3, Univerza v Mariboru in Zgodovinsko društvo v Mariboru, Maribor 1999, str. 432 (dalje: A. Vovko, Delovanje Deutscher Schulvereina na slovenskem Štajerskem). 103 Jožef Schneid-Treuenfeld, politik (*30. december 1839, Dunaj †30. september 1884, Ljubljana). SBL, 3. knjiga, X. zvezek, Ljubljana 1967, str. 229. 104 A. Vovko, Delovanje Deutscher Schulverein na slovenskem Štajerskem, str. 432. 105 W. Drobesch, Deutscher Schulverein, str. 189. 106 Andrej Vovko, Delovanje Deutscher Schulverein na slovenskem Štajerskem, str. 432-433. 37
Slovenskem gospodarju. V njem so šolo primerjali s trojanskim konjem. Po njihovem mnenju je šola v Pekrah predstavljala ustanovo, s katero so Nemci želeli »po malem slovenski živelj, ki je zdaj že dovolj močen, skvariti«. V Slovenskem gospodarju so Pekrčane nadalje opozarjali: »Ljubi Pekarci, s takim lesenim konjem ne bote daleč – skočili… Tudi nemčurski denar – je Slovencem na kvar!... – Take šole, kakor ji stavi nemški šulverein na Slovenskem, in pet krav za en groš, to je vse eno! – Pomni si to poštena slovenska duša!« Zanimiv pa je prav tako zapis iz limbuške župnijske kronike, v kateri je takratni župnik Jožef Flek (župnik v Limbušu med leti 1881 do 1886) zapisal: »Četrtega oktobra 1882 se je začela Šulvereinska šola v Pekrah, kamor je prvič hodilo le malo šolarjev… ki jo je ustanovil Otmar Reiser v povezavi z nemškim šolskim društvom…Začeli so šulvereinarji ljudstvo zmiraj bolj in bolj pridobivati in sklenili občino Vrhov dol k zadnjemu za novo šolo pridobiti. Za ta način je imel okrajni glavar Kankovski komisji v Pekrah, h kateri so bili povabljeni viničarji iz Peker, Hrastja in Vrhovega dola in vprašani: Zü welcher Nationalität erkenen sie sich, zur deutschen oder slovenischen? Ljudje niso razumeli vprašanja in so skoraj vsi rekli »deutsche«. S šolo v Sladkem Vrhu v Slovenskih goricah pa je hotelo po lastnem zatrjevanju postaviti »zaporo proti slovenskemu prodiranju na sever«. Posebne pozornosti je bil deležen tudi Šentilj, kjer je Schulverein leta 1889 kupil posestvo in na njem ustanovil lastno osnovno šolo, ki pa jo je leta 1901 kot javno šolo v svojo oskrbo prevzela štajerska deželna uprava. V »boj za Šentilj« se je vključilo tudi drugo osrednje nemško napadalno nacionalistično društvo, leta 1889 ustanovljena Südmark, ki je skrbela predvsem za kupovanje slovenske zemljiške posesti in naseljevanje nemških kolonistov na njej.107 Odnos Lavoslava Gregoreca do Schulvereina se da najbolje opisati, če se lotimo pregleda njegove knjige, ki jo je leta 1884 izdalo Slovensko društvo. Kot sem že prej zapisal, je Josip Vošnjak kot eno izmed pomembnih nalog društva izpostavil izdajanje knjig. Gregorečeva knjiga z naslovom Nemški Šulverein je postala prva knjiga, ki jo je izdalo Slovensko društvo. To seveda kaže na pomembnost Gregoreca v tem društvu, hkrati pa opozarja na perečo temo slovenskih domoljubov tega časa, in sicer boj proti ustavovercem. Prvo poglavje knjige nosi ime: Od kod se je priklatil? Gregorec v njem opisuje nastanek Schulvereina. V Berlinu, kjer sta v tem času vladala Vilhelm I. in Bismarck, se je osnovalo veliko društvo, ki so ga poimenovali »Allgemeiner deutscher Schulverein«. Oddelek ali vsaj posnetek le-tega pa je postal avstrijsko-nemški Schulverein, imenovan »Östereichischer deutsche Schulverein«. Gregorec je nadalje poročal, da se je Schulverein poskušal razširiti
107 Prav tam, str. 432-434; Nova šola »nemškega šulvereina« v Pekrah, SG, 23. november 1882, št. 47, str. 369- 370; Franjo Šauperl, Limbuš in Pekre v ogledalu časa, Slomškova družba, Limbuš 2009, str. 142-143. 38 tudi na madžarsko, vendar so Madžari »…šulvereinske glavače parkrat krepko zavenoli, prišlo je celo do tepežev, in sedaj je tam mir«. Zaradi pravil s katerimi je bila zagotovljena pomoč nemškim otrokom, se je Gregorecu zdel Schulverein »…hvale vreden…«. Sam si je želel, da bi tudi Slovenci imeli takšno društvo, ki bi skrbelo za slovensko mladino in ji omogočili narodno slovensko šolanje na podlagi materinščine. Gregorec je videl največji problem pri izvedbi takšnih idej v tem, da je bilo po njegovem mnenju vso šolstvo na Štajerskem v nemških rokah. Od »ministra, deželnega šolskega sveta do zadnjega inšpektorja. Vseučilišče, tehnika, vse gimnazije, vse realke, vsa učiteljišča, vse je nemško«. Tako je bilo po izračunu šolskega deželnega sveta na Štajerskem 526 nemških šol, nemško-slovenskih je bilo petinsedemdeset, slovenskih pa 168. Vendar je Gregorec poudarjal, da so bile vse slovenske šole toliko ponemčene, da se je velikokrat v prvem ali drugem, povsod pa v tretjem razredu poučevalo v nemščini.108 Gregorec ni razumel, kje naj bi bili nemški otroci prikrajšani. Tako je zapisal: »Vsi katehetje, vsi učitelji znajo nemški. Kde se tedaj nemški deci sila godi? Kde se kaže potreba, da še posebno društvo, šulverein denarjev berači in troši nemškej dečici v pomoč in rešenje? Nikder!« Zaradi navedenih razlogov je bil Gregorec mnenja, da ustanova, kot je bila Schulverein na Slovenskem, ni bila potrebna. Zaradi tega je menil, da ima Schulverein zraven uradnega avstrijski vladi najavljenega namena, še drug, prikriti namen, in sicer »ponemčevanje Slovencev pa politično rogovilstvo v korist nemško-liberalnej stranki.«109 Drugo poglavje nosi ime: Kako deluje nasprotno lastnim pravilom. Po mnenju Lavoslava Gregoreca je Schulverein deloval v nasprotju z lastnimi pravili, saj je bilo v društvenih pravilih zapisano, da delujejo za dobro nemških otrok, v dejanjih pa »lovijo le slovenske otroke, mamijo slovenske očete in matere, da jim ti svojo lastno kri izdajajo v ponemčevanje po nemških učiteljih ali pod »Judeževih groših sramotno podmitanih slovenskih učiteljih«. Gregorec je to dejstvo dokazoval s poročilom s Pohorja. Tam so namreč nemški glažutarji iskali pomoč pri Schulvereinu, dobilo pa so jo le v skromnem merilu. Schulverein se je na slovensko Štajersko širil iz Gradca sprva proti Mariboru in Celju. K njemu so najprej pristopili »nemški tujci, privandrani kruhoborci, prusaki, potem še le domači Nemci«. Slovence, ki so pristopili k Schulvereinu, pa je Gregorec zaničevalno imenoval »slovenski odpadniki«. Po prihodu Schulvereina se je vanj dalo vpisati precej uradnikov, profesorjev, inšpektorjev in učiteljev. Naglo širjenje Schulvereina je Gregorec opisal tako: »Začele so šulvereinske »ortsgruppe« iz tal rasti, kakor gobe po jesenskem deži.« Schulvereinska društva
108 Lavoslav Gregorec, Nemški Šulverein, Slovensko društvo, Maribor 1884, str. 1,4-5. 109 Prav tam, str. 5- 6. 39 so pričela zaporedoma nastajati v Mariboru, Celju, Ptuju, Radgoni, Cmureku, Spielfeldu, Vuhredu, Radljah ob Dravi, Slovenj Gradcu, Sevnici, Šoštanju, Konjicah itd.110 Gregorec je bil mnenja, da je Schulverein namensko raziskoval slovenski prostor, da bi na tak način ugotovili, kje so bile najugodnejše razmere za širjenje nemškega duha. Tako je zapisal: »Nek graški učitelj nemškutar je za šulverein kot ogleduh potoval po Slovenskih goricah, nek radgonski učitelj nemčur pa po gornje-radgonskem okraji okoli vohal in šnofal, mariborski profesor Nagele vse Podravje do koroške meje preplazil; celjski nemčurji so pa rovali po tamošnjej okolici, šmarijski sodnik Gertscher (Grčar) po šmarijskem okraji rogovili, zdravnik zobovnikar dr. Hojzel v Slatini ropotal, tirolski privandravec dr. Ausserer pa v Sevnici divjal.« Med Slovenci so delovali tako, da so hvalili nemščino in opozarjali, kako pomembno je, da svoje otroke učijo nemščine, ker bodo le tako »srečni in zveličani«. Poleg že omenjenih schulvereinskih šol omenja Gregorec še šole v Račah in Razvanju. Po njegovem mnenju je ustavovercem uspelo pod kontrolo spraviti vuhredski in slovenjebistriški šolski okoliš z denarjem. Tako na tem območju od drugega in tretjega razreda naprej niso več poučevali v slovenščini ampak samo v nemščini. To pa se je po Gregorčevem mnenju dogajalo na »veliko duševno škodo ubogim prodanim otrokom«. Gregorec je svoje trditve podkrepil z informacijo, da bi naj Vuhred od Schulvereina dobil 800 florintov, Slovenska Bistrica pa celo 2.000 florintov. Tudi ta dejstva so podkrepila Gregorečevo tezo, da Schulverein deluje predvsem za pridobivanje slovenskih otrok.111 Tretje poglavje nosi naslov: Kaj mislijo slovenski domoljubi zastran učenja nemščine? V uvodu v to poglavje je Gregorec zapisal misel, ki na najbolj odkrit način izpoveduje njegovo mišljenje, do pomena ohranjanja slovenskega jezika. Tako je zapisal: »Res je: koliko jezikov znaš, toliko človekov veljaš. Več jezikov znati je časih zelo potrebno, vselej prav koristno. Vendar jeden jezik, jedna govorica mora biti prvotna, podlaga vsemu izobraževanju, vsemu učenju tudi drugih jezikov. Ta jezik, ta prvotna govorica pa uže po naturnej poti druga biti ne more, kakor tista, katere se je človek začel najprej učiti iz ust ljube svoje matere, svojega očeta, svojega roda. To je mila materinščina, domača, narodna govorica. Po njenih milenih glasovih zbudijo se detetu prvič duševne moči. Ono začne spoznavati mater, očeta, brate, sestre, reči v zibelki, hiši, polagoma v celem obližji, v naturi. Vedno več reči, oseb, imen pozna. Čedalje več besed si prilasti. Ako še sedaj pristopi katehet, učitelj itd. zbistri se njegov um, oblaži srce, da postane vreden in vselej zvest ud svojemu ljudstvu, čeprav se vrhu materinščine nauči več jezikov in ga osoda življenja podi križem sveta.« To spoštovanje, ki ga
110 Prav tam, str. 6-7. 111 Prav tam, str. 7-8. 40 je Gregorec izrekel do slovenščine, je odkrito tudi iz preprostega razloga. Tudi sam se je od rane mladosti učil nemščino in jo popolnoma obvladal, na drugi strani pa ni nikoli v svojem življenju pozabil, kako pomemben je materni jezik za razvoj narodne zavesti. Zaradi tega ta citat, kot tudi mnogi drugi, izpričujejo njegovo iskreno prepričanje, kako pomemben je boj za jezikovne pravice Slovencev. Kdor se tega ni zavedal, se ni zavedal posledic, ki jih prinese izrivanje materinščine. Narod, ki ni gradil svojih temeljev na materinščini, je bil po Gregorčevem mnenju obsojen na postopno propadanje. Tako bi se rod za rodom »izgubil med tujci, revščini in sramoti«. In zgodovina bi Slovenca tako omenjala: »Tu so bili nekdaj ti in ti ljudje pa sedaj jih ni več.« Zaradi tega je bil Gregorec mnenja, da bi se slovenski domoljubi morali bolj truditi slovenske otroke pridobivati za narodne slovenske šole. Iz teh šol bi nato slovenska mladina odhajala na slovenska učiteljišča, realke in gimnazije. Tako bi lahko v domačih krajih služili kot učitelji, profesorji in uradniki. Zasedli bi mesta, ki so jih v tistem času v svojih rokah imeli predvsem tujci. Na tak način bi Slovenci ob narodni duhovščini dobili še narodno učiteljstvo, profesorje in uradnike. To je bila po Gregorčevem mnenju osnovna naloga, na katero so merili slovenski domoljubi.112 Glede nemščine je Gregorec menil, da se je naj nauči vsak, ki jo potrebuje. To pa na tak način, da se je res nauči, obenem pa ostane »poštena slovenska duša, ki ljubi svoj slovenski dom«. Zaradi tega so Gregorec in drugi domoljubi zahtevali, naj se nemščina od tretjega razreda naprej uči v ljudskih šolah kot učni predmet s pomočjo slovenščine. Za realke, gimnazije in učiteljišča pa so zahtevali, da bi na koncu šolanja slovenski dijaki obvladali nemščino in slovenščino.113 Četrto poglavje nosi naslov: Sleparsko usiljevanje nemščine. V tem poglavju Gregorec govori o tem, da je Schulverein spoznal, da je med Slovenci veljalo prepričanje, kako pomembno je znanje nemščine. S tem se je, kot smo že videli, strinjal tudi Gregorec, toda Schulverein je po njegovem mnenju to prepričanje želel izkoristiti za lastne potrebe. Tako je Gregorec zapisal: »Grozno veseli si na ušesa šepečejo: glejte vrzel, glejte luknjo, glejte vrata. Vdarimo skoz nja noter med Slovence in razdevajmo jih, da v par desetletjih onemorejo! Čeravno Slovence sovražijo huje od črnega besa, se mu sedaj hipoma na vso moč prijazno režajo, ostudno prilizujejo, nesramno lažejo rekoč: mi hočemo le pravo srečo vaše dece.« Schulverein je poskušal Slovence pridobiti na svojo stran z izjavami, kot so: »Le nemški se morate učiti, brez nemščine ne more nihče živeti /…/ nemški vam treba znati, ker z nemščino lehko pridete po celem sveti, s slovenščino pa nikamor.« Gregorec je na takšne stvari
112 Prav tam, str. 8-10. 113 Prav tam, str. 10-11. 41 odgovarjal, da imamo Slovenci prelepo domovino, ki je segala od Radgone do Trsta ter od Brežic do Beljaka, zaradi tega naj Slovenci ne bi imeli potrebe po potovanjih po širnem svetu. Nadalje je Gregorec nasprotoval tezi, da bi Slovenci morali znati nemško »da zmorejo z Nemci kupčijo imeti«. Zaradi potreb pri trgovanju se bi tujega jezika po njegovem mnenju morali učiti »trgovci, kramarji, mešetarji« ne pa cel narod. Naslednja izjava Schulvereina, ki je Gregoreca razjezila, je bila ta: »Ej, pa je vendar treba nemški znati, še hoče slovenski fant, da se mu pri vojakih bolje godi.« Temu je nasprotoval iz preprostega dejstva, saj je sam cesar ukazal, da se je moral vsak oficir naučiti jezika, ki ga je govoril njegov regiment. Po tem ukazu so bili dolžni oficirji slovenskih regimentov št. sedeminštirideset, sedeminosemdeset, sedemnajst itd. znati slovenski jezik. Enako je Gregorec ugovarjal glede dejstva, da so uradniki in sodniki po veliki večini govorili le nemško. Ti so morali znati jezik ljudstva, »katero jih plačuje in potrebuje«. Zaradi tega se Slovenci niso smeli učiti nemščine, da bi se lahko sporazumevali na uradih. To bi pomenilo kratenje pravic, ki so jih dobili z devetnajstim členom temeljnih državnih pravic, ki je določal enakopravnost slovenščine z nemščino v uradih.114 Tako kot že mnogokrat poprej je Gregorec tudi na tem mestu kritiziral šolski sistem. Problem ni videl v tem, da se slovenski otroci učijo tudi nemščino v šolah, v kolikor bi se je res dobro naučili. Toda stoletna izkušnja mu je kazala, da se to ni zgodilo. Po njegovem mnenju se je zares dobro nemško naučila le peščica otrok, in sicer zlasti tisti, ki so imeli doma ali drugod priliko pogovarjati se nemško. Ostali otroci so se po njegovem mnenju naučili le nekaj besed, kot npr.: »miza, tiš, – riba, fiš, – kaša, brein, - lass mich sein«. Tako šolanje pri slovenskih otrocih ni imelo takšnega učinka kot pri nemških, ki so se dobro naučili brati, pisati, računati, itd. Kot eden prvih je proti slabemu šolanju otrok nastopil Anton Martin Slomšek. Zaradi tega si je na vso moč prizadeval, da bi slovenski otroci imeli tako kvaliteten pouk, kot so ga imeli nemški. Vendar je bil po Gregorečevem mnenju Slomšek glede tega premalo odločen. Ko je prosvetni minister grof Leon von Thun und Hohenstein vprašal Slomška in dr. Miklošiča, kakšne šole bi Slovencem najbolje ugajale, je bil Miklošič za popolnoma narodne, slovenske šole, Slomšek pa se je odločil za mešanico nemške in slovenske šole. Nazadnje se je vlada odločila za Slomškov predlog. Gregorec je menil, da je bila takšna odločitev v toliko dobra, da so Slovenci pričeli marljivo brati. Najprej se je to začelo odražati v cerkvah, kjer so ljudje pričeli segati po molitvenikih. Od tam se je interes ljudi širil tudi na druga področja. Tako so se pojavile potrebe po novih knjigah in časopisju.
114 Prav tam, str. 11-14. 42
Velikanski napredek, ki je sledil, je bila ustanovitev družbe sv. Mohorja, ki je v osemdesetih letih devetnajstega stoletja letno razdelila med Slovenci okoli 30.000 knjig, hkrati pa je v tem času izhajalo tudi okrog dvajset slovenskih časopisov. Zoper vse to je po Gregorečevem mnenju deloval Schulverein, ki je želel »narodni napredek Slovencev ustaviti in v staro šolsko neumnost nazaj posaditi, kder se je celo katekizem nemški učil, kakor da bi sam večni Bog nemško brado nosil in le nemški umeval«.115 Peto poglavje nosi naslov: Pravi namen šulvereinskemu rovanju. Schulverein naj bi nameraval Slovence tako dolgo odvračati od materinščine, da bi nato lahko rekli: »Sedaj ni treba na Spodnjem Štajerskem slovenskih učiteljev več!« Ker Slovenci ne bi potrebovali več materinščine, potem tudi ne bi bilo treba slovenskih uradnikov in sodnikov. Po takšni poti bi naj po Gregorečevem mnenju šlo potujčevanje Slovencev, ki ga je načrtoval Schulverein. Gregoreca je bilo strah tistega trenutka, ko bi bilo ponemčevanja konec in bi Nemci rekli: »Jetzt ist Alles deutsc…der windische Bauer ist zu dumm…in sedaj pridite, nemški kapitalisti, kupujte na boben djana slovenska posestva… Windische Troteln pa vam lahko služijo kot viničarji, najemniki, delavci, hlapci, dekle.« Svoje trditve je Gregorec podkrepil z navajanjem članka iz časnika Tagespost, kjer so pisali, kako v okolici Maribora posestva slovenskih kmetov ena za drugim prehajajo v nemške roke. To je bil za Gregoreca dokaz, da je Schulverein želel »ponemčenje, duševno in gmotno oškodovanje Slovencev, zaviranje vsakega pravega napredovanja pri nas, sploh našo narodnostno smrt«. Gregorečevo nasprotovanje Schulvereinu pa ni izviralo iz sovraštva do vseh Nemcev. Menil je, da so »pravi Nemci«, zlasti ogromna večina konservativnih Nemcev, obsojali delovanje Schulvereina. Tako so bili po njegovem mnenju v Schulvereinu po večini liberalno usmerjeni Nemci ter »nemškurje in nemškutarje slovenske, ki so se materi slovenskej izneverili in v lastno skledo pljuvajo«. Schulverein bi naj tako bil sredstvo nemških liberalcev, ki so Nemce in Slovence »vznemirili, razdražili, ministerstvo grof Taaffejevo, ki hoče vsem narodom pravično biti, vsekako podrli, pri volitvah nemške konservativce spodrinoli, v državnem zboru večino dobili in ministerskih stolov polastili se«. Iz teh besed je razvidno, da je Gregorec v delovanju Schulvereina videl grožnjo ne samo Slovencem na domači zemlji ampak celotni avstrijski vladi. Zaradi svojih političnih ambicij je Schulverein povsod: v Celju, Konjicah, Rogaški Slatini, Mariboru, Brestrnici, Hočah, Kamnici in Pekrah izpostavljal predvsem politične zadeve, ne pa toliko šolskih, kar je bil Gregorecu še dodaten dokaz, da je bil Schulverein politična organizacija. Zaradi tega je tudi zapisal, da je »Nemški šulverein torej v resnici tudi
115 Prav tam, 14-15. 43 politično društvo, ki Slovencem na škodo deluje v zopetno zmago naših najzagrizenejših sovražnikov, nemških liberalcev«.116 Šesto in hkrati zadnje poglavje nosi naslov: Kaj nam je storiti? V njem Gregorec poda svoje mišljenje o tem, kakšen odnos naj imajo Slovenci do Schulvereina. Po njegovem mnenju je bil Schulverein največji »narodni sovražnik«. Zaradi tega je tudi pozival vse Slovence, naj se borijo proti delovanju Schulvereina, saj je bil prepričan, da ga Slovenci lahko premagajo le s skupnim nastopom. Kot sem že prej opisal, se je Gregorec bal predvsem »šulvereinskih vohunov«. Pozival je ljudi, da naj v primeru, ko bi se kakšen tak »vohun« pojavil, takoj ukrepajo in preprečijo, da bi mu uspelo prepričati župana, načelnika krajevnega šolskega sveta ali učitelja, da bi ta prestopili na stran Schulvereina. Tudi občine je pozival, naj ne sprejemajo denarja od Schulvereina. Tako Gregorec poroča, da so s pomočjo schulvereinskega denarja zgradili šolska poslopja v Razvanju, Vuhredu in okolici Slovenske Bistrice. Temu je Gregorec seveda ostro nasprotoval in druge občine pozval, naj »nam takšne narodne sramote ne delajo«. Svoje misli Gregorec zaključuje z naslednjim verzom: »Erjav kakti Judež bodi, Naj ga pes za plotom jé, Med Slovence naj ne hodi, Kdor prav Slovenec ne.« Kot bomo videli v poglavju o delovanju Gregoreca v dunajskem državnem zboru, je tudi tam zastopal svoja stališča do Schulvereina. Posebej zanimivo pa je tudi dejstvo, da je Schulvereina želel, da bi tudi Gregorec stopil vanj. Tako je vodja krajevne skupine Schulvereina v Mariboru prof. Anton Nagele pisal Gregorecu in ga vprašal, pod kakšnimi pogoji bi pristopil v Schulverein.117 Med vsemi spodnještajerskimi rodoljubi je le Josip Vošnjak pokazal iniciativo za spremembo političnega položaja spodnještajerskih Slovencev. Tako si je prizadeval predvsem za uvedbo slovenščine v srednjih šolah. Kljub nasprotovanju nemških ustavovercev so zahteve po večjem upoštevanju slovenščine v uradih, na sodiščih in v šolah prinesle več naredb ministra Alojza von Pražáka o jezikovni enakopravnosti. Tudi Slovenski gospodar je z Gregorecem na čelu trdno stal na Vošnjakovi strani. Vošnjak je zahteval, da bi slovenske otroke poučevali takšni učitelji, ki bi znali pravilno slovensko, na drugi strani pa si je prizadeval, da bi na učiteljišču v Mariboru in Ljubljani predavali slovenščine vešči profesorji. Ko je julija 1882 po Pražákovi naredbi minister za kulturo in šolstvo Sigmund Conrad von Eybesfeld kranjskim gimnazijam ukazal, naj se v prvih štirih razredih v slovenščini poučujejo vsi predmeti razen nemščina in grščina je Gregorec optimistično zapisal, da bo v kratkem
116 Prav tam, str. 16-21. 117 Prav tam, str. 21-23; PAM, fond Lavoslava Gregoreca (SI_PAM/1511), AŠ 3, pismo Antona Nageleta, 21. april 1883. 44 prišlo do podobnih sprememb tudi v Gorici, Celovcu, Celju, Ptuju in Mariboru. Hkrati je tudi poudaril, kot že mnogokrat poprej, potrebo po slovenskih profesorjih, notarjih, odvetnikih, koncipientih, slovenščine veščih uradnikih in sodnikih. To vse pa bi po njegovem mnenju samo vzpodbudilo nastanek slovenskih srednjih šol, gimnazij in realk. Gregorec je tako ob Josipu Vošnjaku na Spodnjem Štajerskem predstavljal gonilno silo slovenskih prizadevanj za enakopravnost slovenščine v šolah.118 Avgusta 1883 je prišlo do pomembnega shoda Slovenskega društva v Sevnici, na katerem je Gregorec prebral spomenico za ministrskega predsednika Taaffeja. V njej je društvo prikazalo osnovne probleme, ki so jih Slovenci v tistem času čutili. Svoje zahteve po večji enakopravnosti so utemeljevali z dejstvom, da so Slovenci že več kakor 1200 let prebivali na tleh Štajerske. Na Štajerskem je bilo od skupnega števila 1,5 milijonov prebivalcev 400.000 Slovencev, ki so bili razdeljeni na sedem okrajnih glavarstev: Radgona, Maribor, Ljutomer, Ptuj, Slovenj Gradec, Celje in Brežice. Razen Radgone je ostalih šest glavarstev pripadalo mariborski škofiji. Po štetju leta 1883 se je izkazalo, da je bila večina faranov mariborske škofije Slovencev. Nemci so imeli prepolne fare in so maše poslušali samo v Mariboru in Ptuju, Slovenski Bistrici in Celju. Toda v vseh teh mestih je bilo potrebno tudi slovensko bogoslužje. Od tistih časov, ko so Slovenci postali enakopravni narod ter dobili enake pravice kot ostali narodi, so morali za te pravice prevzeti primerno breme. Iz teh razlogov so morali plačevati velike gruntne davke, precej visoke deželne, okrajne in občinske doklade, zraven pa jih je še zadela vojaška obveza. V teh zadevah so bili štajerski Slovenci še pred Nemci. Čeprav je bilo na Štajerskem samo 200.000 Nemcev več kot Slovencev, so morali Slovenci dati več vojakov. Kljub vsem pridobitvam so se Slovenci še vedno, enako kot v letu 1848, borili za popolno enakopravnost. Tako je društvo konec avgusta 1883 izdalo peticijo o enakopravni uporabi slovenskega jezika po šolah in uradih na Spodnjem Štajerskem. Želja je bila, da se na vseh uradih na Spodnjem Štajerskem uraduje za Slovence v slovenščini, za Nemce pa v nemščini. Srednje šole in učiteljišče pa bi naj glede jezika zasedli tak položaj, da bi bil slovenskim dečkom tudi brez znanja nemščine omogočen vstop v prvi razred.119 Leta 1883 so potekale volitve v okrajne zastopstva. Spodnještajerski Slovenci so bili z njimi nezadovoljni. Zahtevali so njihovo odpravo ali pa pravičnejši volilni sistem. Glede okrajnih zastopstev je imel odločilno besedo deželni zbor, ki pa je imel v tem času liberalno večino. Ob volitvah so slovenski časniki pozivali k pametni politiki ter vnovičnemu
118 F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, str. 75-76, 86. 119 Zborovanje v Sevnici, SN, 17. avgust 1883, št. 187, str. 1-2; PAM, fond Slovenskega političnega društva Maribor 1882-1906 (SI_PAM/1204), AŠ 1, peticija visokemu državnemu zboru, 27. avgust 1883. 45 slovenskemu prodoru v okrajna zastopstva. Na prvih volitvah v Taaffejevi dobi je slovenski politiki že uspelo pridobiti okrajna zastopstva v Ljutomeru, Ptuju, Gornjem Gradu, Sevnici, Slovenj Gradcu, Ormožu in Gornji Radgoni. Pred volitvami leta 1883 pa so večji problem predstavljali zastopstvi v Mariboru in Celju, kjer so vladali ustavoverci. V Mariboru so si oblast zagotovili celo s podkupovanjem. Ob takšnem stanju je Gregorec pozival k pametnemu postopanju ter trezni volilni borbi, čeprav je na zmago upal le v kmečki kuriji, ker so v veleposestniški kuriji volili tudi taki, ki so imeli v Celju ali Mariboru le hišo, a plačevali kljub temu več kot šestdeset goldinarjev skupnih davkov. Po marčevskih volitvah 1883 je v Mariboru in Celju ponovno zmagala nemška stran.120 Podobne zahteve je društvo izrazilo tudi v resoluciji sprejeti 28. decembra 1884. V njej so zapisali: »V svrho svojega duševnega in gmotnega napredka Slovenci potrebujejo enakopravnost v šola, uradih in javnem življenju. V tem pogledu se v svrho izvajanja jezikovne enakopravnosti, kakor jo je zagotavljal deseti člen ustave, ni v zadnjih letih skoraj ničesar izvršilo pri Slovencih in Jugoslovanih sploh. Zlasti težko čakajo štajerski Slovenci tozadevne na slovenske stolice na graški univerzi, na slovenske paralelke na gimnazijah in na slovensko učiteljišče v Mariboru. Da se doseže dejansko narodna enakopravnost, morajo vsi slovenski poslanci poleg koristi lastnega volilnega okraja gledati na korist vseh Slovencev ter stopiti v poseben klub s primorskimi in dalmatinskimi hrvatskimi poslanci in potem vzajemno delovati s Čehi, Poljaki, Ukrajinci in nemškimi konservativci. Nastopanje nemškoliberalne večine graškega deželnega zbora naproti slovenskim težnjam kaže, da nimajo Slovenci pričakovati od Gradca ničesar, zaradi česar zahtevajo ustanovitev namestniškega oddelka za slovensko Štajersko v Mariboru in Celju. V deželnem šolskem svetu v Gradcu nismo Slovenci zastopani, tako da deželni šolski svet podpira težnje Schulvereina in gazi pravice iz 19. Člena. Slovensko Štajersko zahteva lastno trgovsko in obrtno zbornico v Mariboru. Slovenještajerski trgi, ki še ne volijo v mestnih skupinah, naj vložijo prošnje na državni zbor za sprejem v odgovarjajočo mestno volilno skupino.« Ta resolucija predstavlja stalna stališča društva do narodnostnih zahtev, hkrati pa je zanimiva zaradi napotkov, ki jih daje vsem državnozborskim poslancem. Tako lahko sklepamo, da je zaradi politike sloge veljalo univerzalno stališče, da mora vsak kandidat, ki je bil izvoljen za državnozborskega poslanca, pristopiti k Hohenwartovemu klubu.121 Sredi decembra 1883 je umrl Mihael Herman. Z njegovo smrtjo je spodnještajerska politika izgubila gorečega borca za pravice Slovencev. Ob njegovi smrti se je seveda
120 F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, str. 68, 70. 121 F. Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, str. 66. 46 postavilo vprašanje po primernem nasledniku. Nemški ustavoverci so se takoj spustili v boj za Hermanov mandat. Odbor Slovenskega društva je za kandidata enoglasno podprl Božidarja Raiča, ki ga je z Gregorecem vezalo dolgotrajno prijateljstvo. Raič je pred volitvami predstavil svoj program, ki je vseboval že postavljene zahteve po slovenskih ljudskih šolah, slovenskih paralelkah na spodnještajerskih gimnazijah, slovenskem učiteljišče v Mariboru ter slovenščine veščih učiteljih in uradnikih. Raičev predvolilni program je poleg zares ustaljenih zahtev slovenskih rodoljubov presenetil le z idejo o Zedinjeni Sloveniji, česar drugi slovenski politiki v tem času niso poudarjali. Raič je nato na volitvah v ptujski kmečki kuriji zmagal 19. avgusta 1884.122 Pred omenjenimi volitvami je bil Gregorec obsojen na dvainštirideset dni ječe. Kazen ga je doletela zaradi žaljenja časti v enem izmed člankov Slovenskega gospodarja. Zaradi enakega postopka sta bila pred Gregorecem obsojena že Johann Leon (urednik Südsteirische Post) leta 1882 in Anton Brože (urednik Slovenskega gospodarja) leta 1883. Ustavoverci so zaradi tega slovensko časopisje, še posebej Gregoreca, označili za lažnivca in hujskača ter si na tak način prizadevali vplivati na volivce kmečke kurije. Za slovenske kandidate so dejali, da pripadajo Gregorečevi »fanatični« slovenski nacionalni miselnosti. Ko je Gregorec prestajal kazen, ga je v ječo prišel obiskat predsednik mariborskega okrožnega sodišča Ivan Heinricher Heinricher (predsednik sodišča med leti. Med pogovorom ga je Heinricher vprašal, če želi kaj od njega. Gregorec mu je odgovoril: »Od Vas nič drugega nego samo pravico.« Drugi ali tretji dan prestajanja kazni ga je cesar brzojavno pomilostil. Iz kljubovanja mu je Heinricher pomiloščenje dostavil šele sedemnajsti dan prestajanja kazni. Vendar Gregorec ni hotel zapustiti ječe. Odsedel je celotnih dvainštirideset dni ter na tak način spravil Heinricherja v grozen strah in zadrego. Kasneje je bil Heinricher kazensko prestavljen. Ob cesarjevi pomilostitvi je Gregorec in vseh koncev Štajerske prejel čestitke. Zaradi omenjene kazni je škof Stepišnik Gregorecu odvzel profesuro na mariborskem bogoslovju. Tako je Gregorec še nekaj časa ostal le urednik dveh listov (Slovenskega gospodarja in Südsteirische Post). Obsodba Gregoreca in odvzem profesure sta pomenila uvod v novo epizodo Gregorečevega življenja.123
122 F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, str. 89; V. Melik, Volitve na Slovenskem, str. 391. 123 Koledar družbe sv. Mohorja: za navadno leto 1925, Družba sv. Mohorja, Celje 1925, str. 101-102; F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, str. 159; Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice II. del (1849-1941), založila Kulturna skupnost Celje, Celje 1974, str. 17. 47
4. V DUNAJSKEM DRŽAVNEM ZBORU
Konec leta 1884 in v začetku 1885 se je Gregorec pričel potegovati za kompetenco pri Novi Cerkvi. Za pomoč se je obrnil na različne cerkvene dostojanstvenike. Tako je prosil Franca Ferenčaka, župnika v Vojniku, da bi mu pomagal pri imenovanju za dekana pri Novi Cerkvi. Ferenčak mu je v pismu odgovoril, da mu ne more pomagati in mu svetoval, naj se raje obrne na Andreja Einspielerja, ki je po njegovem mnenju imel velik vpliv pri škofu. Nadalje je Gregorec očitno prosil limbuškega župnika Jožefa Flecka, da naj odstopi od kompetence pri Novi Cerkvi. Fleck mu je odgovoril, da se ni potegoval za Novo Cerkev. Povedal mu je tudi, da bi naj Strassbourški kapitelj celovškemu škofu predlagal Gajška, vendar je bil Fleck prepričan, da bo Gregorec, v primeru če bo Gajšek odstopil, vsekakor dobil kompetenco pri Novi Cerkvi. To je Gregorec nato res dobil v začetku leta 1885.124 S svojim odhodom iz Maribora je Gregorec odstopil tudi iz mesta odgovornega urednika Slovenskega gospodarja. V poslovilu, ki je bilo v Slovenskem gospodarju objavljeno 26. marca 1885, je Gregorec zapisal, da se je odločil, da bo odložil pero, ki je »10 let zagovarjalo svetinje naše sv. vere, delalo za blagor naše mile avstrijske domovine, branilo in borilo se za pravice naroda slovenskega… Slov. Gospodar, pred vsem glasilo narodne duhovščine, ohranil je v vseh vprašanjih popolno nezavisnost. Stalo je to britkih žrtev«. Zadovoljen je bil, da se je v desetih letih marsikaj spremenilo. Na Slovenskem Štajerskem je bilo ustanovljenih mnogo novih čitalnic, društev in posojilnic. Navdušen je bil nad spravo med staro in mladoslovenci ter složno politiko vseh slovenskih domoljubov. Ta sloga je po njegovem mnenju pripomogla, da so Slovenci dvakrat zmagali na deželnozborskih volitvah v kmečki kuriji. O obsodbah o napačnem poročanju je Gregorec menil, da se temu noben časnik ne more izogniti. Zase je trdil, da ni »nikoli niti najmanjše vrstice zapisal, da bi o nje resnici ne bil prepričan, ko sem pero nastavil«. Svoje slovo pa je zaključil z mislijo: »In tako vzamem slovo od dragega mi Slov. Gospodarja in njegovih naročnikov in čitateljev. Kar je bilo slabega, pozabite, kar pa dobrega, ohranite. Z Bogom!«. Ob odhodu se mu je za njegovo desetletno urednikovanje zahvalilo tudi Katoliško tiskovno društvo.125
124 PAM, fond Lavoslava Gregoreca (SI_PAM/1511), AŠ 1, pismo Franca Ferenčaka, 11. december 1884; PAM, fond Lavoslava Gregoreca (SI_PAM/1511), AŠ 1, pismo Jožefa Flecka, 18. januar 1885. 125 Lavoslav Gregorec, Slovo, SG, 26. marec 1885, št. 13, str. 97; Javna zahvala, SG, 2. april 1885, št. 14, str. 111. 48
Slavje ob odhodu Gregoreca so pripravili tudi v mariborski čitalnici. Gregorec je bil več let član čitalniškega odbora, zaradi česar so se mu še posebej zahvalili za vso njegovo delo. Med slavnostnimi govorniki sta bila Radaj in Dečko.126 Tako je odhod Gregoreca v Celje naznanil novo dobo v spodnještajerski politiki. Center političnega delovanja na Spodnjem Štajerskem se je tako iz Maribora, s prihodom Lavoslava Gregoreca in Ivana Dečka, prestavil v Celje. V mestu ob Savinji se je združevala nova politična elita, ki je v nekaj letih zamenjala (naj)starejšo generacijo slovenskih politikov na Štajerskem. Ob Ivanu Dečku in Lavoslavu Gregorecu so jo predstavljali še dr. Josip Sernec127, Mihael Vošnjak, Josip Žičkar128, dr. Juro Hrašovec in številni drugi. Tako se je kljub mariborskemu Slovenskemu gospodarju, Slovenskemu političnemu društvu in Slovencem naklonjenemu časniku Südsteirische Post začelo močneje afirmirati novo slovensko spodnještajersko središče.129 Gregoreca so ob prihodu v Celje na kolodvoru pričakali deželni poslanec Mihael Vošnjak, župan Nove Cerkve ter nekaj drugih znancev. Po nagovoru župana so se vsi skupaj odpeljali v Novo Cerkev.130 Šestega junija 1886 je umrl Božidar Raič. Sedaj je nastopil čas Lavoslava Gregoreca kot državnega poslanca. Gregorec je nadomestil nekdanjega učitelja, mentorja in osebo, ki je v Gregorečevi zgodnji mladosti vplivala na to, da se je izoblikoval v izvrstnega domoljuba. 25. julija 1886 je Katoliško politično društvo sklicalo predvolilni shod v Rogaški Slatini. Na njem je Gregorec predstavil svoj predvolilni program. V daljšem govoru je navzočim povedal, kakšne so dolžnosti državnozborskega poslanca, izvoljenega od slovenskih kmetov. Po njegovem mnenju so to bile tri dolžnosti. In sicer: »Podpora kmečkemu stanu, boj za slovensko narodnost in podpora avstrijskemu cesarstvu.« Vse dolžnosti so se morale izvajati v smislu gesla: »Vse za vero, dom, cesarja!«. Kmečki stan je po Gregorečevem mnenju zaradi njegove številčnosti predstavljal temelj celotne Avstrije. Zaradi tega se je vsak domoljub, še posebej poslanec, ki so ga izvolili kmetje, moral boriti za obstanek in blaginjo kmečkega prebivalstva. Pomoč kmečkemu stanu je po njegovem mnenju bila nujno potrebna, sicer bi lahko prišlo do njegovega propada. Velik problem je po Gregorečevem mnenju predstavljala
126 Iz Maribora. (Slovo g. Dr. L. Gregoreca), SG, 2. april 1885, št. 14, str. 107. 127 Josip Sernec, politik in gospodarstvenik (*4. marec 1844, Slovenska Bistrica †18. september 1925, Ljubljana). Brat Jakoba Serneca. SBL, 3. knjiga, X. zvezek, Ljubljana 1967, str. 294. 128 Josip Žičkar, politik (*12. februar 1846, Raztez pri Brestanici †27. september 1905, Dunaj). SBL, 4. knjiga, XV. zvezek, Ljubljana 1991, str. 967. 129 B. Goropevček, Štajerski Slovenci, kaj hočemo, str. 9; F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, str. 164. 130»v Celju«, SG, 2. april 1885, št. 14, str. 111. 49 prevelika zadolženost kmečkega prebivalstva. Kot dokaz je navajal podatke, da so imeli slovenski kmetje 2000 milijonov goldinarjev vknjiženih dolgov, za njihovo odplačevanje pa so morali vsako leto plačati 100 milijonov goldinarjev obresti. Njegov politični program je ob izboljšanju življenjskih razmer kmečkega prebivalstva izpostavljal že velikokrat zahtevano izpolnjevanje devetnajstega člena ustave, ki bi posledično pripeljal do enakopravnosti slovenščine v uradih, šolah in javnem življenju. Potrebno je bilo doseči, da bi bili »vsi uradniki, učitelji, profesorji, ravnatelji na Slovenskem popolnem vešči slovenščine v besedi in pisavi, ljudske šole morajo biti slovenske, nemški se ondi naj uči le s pomočjo slovenščine, učiteljišče v Mariboru ima biti slovensko, na gimnazijah naših treba je za prve štiri letnike slovenskih paralelk, na vseučilišču v Gradcu pa pravne stolice, vse, kakor je uže naš Raič zahteval, zlasti treba delati na to, da se deželni šolski svet v smislu narodne jednakopravnosti preustroji, šolski nadzorniki, Slovencem očitno nasprotni, pa z boljšimi namestijo«. Po predstavitvi programa so Gregoreca izvolili za naslednika umrlega Raiča. Nato so prebrali telegram iz Lenarta. V njem je bilo sporočeno, da so slovenski volivci iz Lenarta prav tako podprli Gregorečevo kandidaturo. Telegram so zaključili z besedami: »Živio naš poslanec dr. Gregorec!«.131 Na domačnostno razmerje med Gregorecem in prvaki njegovega volilnega okraja kaže dejstvo, da je ptujsko politično društvo Pozor, pod vodstvom Franca Jurtela in Antona Gregoriča, samo, brez vpliva Slovenskega političnega društva, Gregoreca imenovalo za kandidata ptujskega okraja.132 30. avgusta 1886 je bil Gregorec v kmečki kuriji s sodnimi okraji Ptuj, Ormož, Lenart, Rogatec, Šmarje, Ljutomer in Gornja Radgona izvoljen za državnozborskega poslanca. Takoj po prihodu na Dunaj je Gregorec pokazal svoj značaj in začel z ostrejšo in radikalnejšo politično taktiko. Tako je začel kazati nezadovoljstvo s Taaffejem, slovensko oportunistično politiko in monarhijo nasploh. V govoru, ki ga je imel v državnem zboru 3. maja 1887, je prvič javno predstavil svoja radikalna gledanja. Ob glasovanju za dispozicijski fond je Gregorec slednjega sicer podprl, toda z velikimi pomisleki. Glede Taaffejeve vlade je izjavil, da so Slovenci od leta 1880, ko so vstopili v vlado, do leta 1887 izgubili veliko zaupanja. Avstrijo bi bilo po njegovem mnenju potrebno preurediti tako, kakor so to zahtevale posebnosti te države, sestavljene iz mnogih narodov in dežel. Liberalna stranka je po
131 F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, str. 176-177; »Iz Slatine«, SG, 29. julij 1886, št. 30, str. 235; PAM, fond Lavoslava Gregoreca (SI_PAM/1511), AŠ 1, telegram Ivana Bohaneca, 25. julij 1886. 132 J. Orešnik, Doba Ivana Dečka, v: Dr. Ivan Dečko in njegova doba, Lik predvojnega slovenskega narodnega delavca, borca, voditelja, Založil in izdal Vekoslav Spindler, Maribor 1938, str. 10. (dalje: J. Orešnik, Doba Ivana Dečka). 50 njegovem Avstriji vladala predolgo, saj si je v skoraj tridesetletni vladavini podredila celoten uradniški aparat. Zaradi tega so uradniki v Taaffejevem času podpirali opozicijo. Pohvalil je Taaffejevo vlado, ker ji je uspelo premagati ustavoverce in združeno levico. Težnjam po ustanovitvi carinske unije z Nemčijo je Gregorec kot Slovan odločno nasprotoval, saj je menil, da bi povzročila propad vinogradništva in kmetijstva. V političnem smislu je unija zanj pomenila aneksijo Avstrije. Šole na Slovenskem je označil kot »nemčevalnice« ter dodal, da se v njih otroci ne naučijo ne nemškega ne slovenskega jezika pravilno. Glede narodnostnega problema je Gregorec menil, da Taaffejeva vlada v tej zadevi ni ničesar opravila. Trdil je celo, da je bilo stanje slabše kot prej in da so boji potekali v obeh delih države. Kljub vsemu pa je poudaril, da za to situacijo ni kriva izključno Taaffejeva vlada, ampak da je to bil problem, ki je v državi obstajal že dalj časa. Napadel je tudi dualizem. Najhujše zlo, ki ga je dualizem povzročil, so bili po njegovem mnenju prav narodni prepiri. Nasprotoval je takšni državni urediti, saj je menil, da ne moreta dva naroda postavljati dualizma »vsem drugim v varuha«. Dokler je bila država razdeljena na dva kosa, po njegovem mnenju ni moglo priti do narodne in jezikovne enakopravnosti. Izrazil je celo stališče oziroma mnenje Jugoslovanov, se pravi Srbov, Hrvatov in Slovencev, da so dnevi dualizma šteti. Avstrija bi morala po njegovem mnenju razširiti svojo interesno sfero do Soluna, vendar je bil pogoj za takšno politiko ustanovitev »avstrijskega južnoslovanskega upravnega ozemlja«, ki bi bilo dovolj močno, da bi brzdalo »Madjare«. Drugi glavni vzrok za prepire med narodi pa je po Gregorečevem mnenju predstavljala deželna avtonomija. To pa zaradi tega, ker da »narod, ki ima večino, polasti se naprvlje deželske mošnje ter jo skuša vsako leto izprazniti pred vsem na korist svojej stranki, na korist svojej narodnosti; polasti se tudi šolstva in skuša narod, ki je v manjšini, raznaroditi in polagoma zatreti«. Ob teh besedah je dr. Vošnjak vzkliknil: »Tako delajo v Gradcu!«. Izhod iz teh težav je Gregorec videl v ustanovitvi narodnih upravnih skupin, kjer bi bil vsak narod sam svoj gospod zastran svoje narodnosti. Ta zamisel pa ni bila nič novega, saj jo je na nek način določal že devetnajsti člen osnovnih državljanskih pravic, ki je določal, da so »vsi narodi v državi jednakopravni, vsak narod ima nekrhljivo pravico varovati in gojiti svojo narodnost in jezik«. Skozi celoten govor je v poslanskih klopeh prihajalo do nemira in vzklikov iz desnice, ki je Gregoreca podpirala, in levice, kjer so mu odločno nasprotovali.133
133 V. Melik, Volitve na Slovenskem, str. 393; F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, str. 177-178; »Govor slov. poslanca dr. L. Gregoreca«, SG, 19. maj 1887, št. 20, str. 153-154; A. Rahten, Slovenska politika v avstrijskem državnem zboru 1870-1918, str. 128-129; Govor slov. poslanca dr. L. Gregoreca, SG, 26. maj 1887, št. 21, str. 161-162. 51
Tudi v državnem zboru se je Gregorec zavzemal za izboljšanje narodnostnega položaja na šolskem področju. V državnem zboru je poudarjal, da je na Koroškem živelo 130.000 Slovencev, niso pa imeli niti ene ljudske šole. Velik problem je videl tudi v tem, da kljub dejstvu, da je na Koroškem živelo 130.000, na Štajerskem pa 400.000 Slovencev, le-ti niso ne v enem ne v drugem deželnem šolskem svetu imeli niti enega predstavnika. Dejstvo, da so bile slovenske paralelke še vedno le na papirju, je Gregoreca še dodatno spodbudilo, da je zahteval enakopravnost vseh avstrijskih narodov na vseh področjih in ne le-to, da so bili Slovani enakopravni pri plačevanju davkov in dajanju vojakov. Glede vladne mlačnosti in obljub Slovencem, ki se niso izpolnile, je Gregorec izjavil, da so Slovenci kljub izrekanju podpore vladi, v zahvalo dobivali vedno hujše ponemčevanje.134 Svoj radikalnejši politični nastop je Gregorec med svojimi volivci predstavil septembra 1887, na volilnem shodu na Ptuju. Podobno kot v govoru v državnem zboru je Gregorec tudi na Ptuju poudarjal izpolnjevanje devetnajstega člena splošnih državljanskih pravic ter nevarnost vse večjih koncesij Madžarom. Hkrati pa je obsojal »brezuspešno in hlapčevsko« politiko slovenskih poslancev v celotnem času Taaffejeve vlade. Kritiziral je tudi Hohenwarta, ki je bil po njegovem mnenju dobro plačani državni uradnik in se je zaradi tega raje postavljal na stran vlade, tudi če ta ne bi izpolnila ničesar, kar so Slovenci terjali. Hohenwartov klub je po njegovem mnenju res podpiral slovenske zahteve, to pa je bilo tudi vse, kar je storil. Zaradi tega je menil, da je bil Hohenwartov klub v bistvu vladni klub, ki ga je vodil uradnik. To pa je bil vzrok, da je Gregorec razmišljal o izstopu iz kluba. Nato bi samo zaradi varovanja devetnajstega člena državljanskih pravic skupaj s Hrvati ali Čehi osnovali jugoslovanski oziroma slovanski klub. Še intenzivnejši je bil njegov nastop v državnem zboru sredi oktobra 1887, ko se je »spotaknil« ob načrtovane ideje štajerskega deželnega šolskega sveta glede vpeljave nemščine kot edinega učnega jezika na Spodnjem Štajerskem in trdil, da je ukaz okrajnim in krajevnim šolskim svetom nezakonit. Ker so drugi slovenski poslanci podpirali oportunistično politiko do vlade je bil Gregorec v svojih nastopih precej osamljen.135 Naslednji radikalni govor je Gregorec imel v državnem zboru 3. maja 1888. Na začetku govora je ponovno kritiziral neizpolnjevanje devetnajstega člena splošnih državljanskih pravic. Skliceval se je na določila, da ima vsak narod nedotakljivo pravico varovati in gojiti svojo narodnost in jezik. Kritiziral je, da so šolske oblasti iz »domnevnega učnega predmeta
134 Govor slov. poslanca dr. L. Gregoreca, SG, 2. junij 1887, št. 22, str. 169; Govor slov. poslanca dr. L. Gregoreca, SG, 9. junij 1887, št. 23, str. 177; F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, str. 178. 135 F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, str. 179; Shod volilcev na Ptuju, SG, 29. september 1887, št. 39, str. 305-306. 52
(nemščine) kar meni nič tebi nič napravile poučni jezik«. Tako je ocenil, da so Slovenci na ta način izgubili »več kakor 100 slovenskih šol«. Otroci so se po njegovem mnenju v teh šolah naučili nemško brati, toda le malokateri otrok je razumel, kaj bere. Enako je veljalo pri pisanju nemščine, kjer so se otroci naučili pisati, toda nikoli niso uspeli jezika obvladati tako dobro, da bi »le jeden sami sestavek pravilno nemški zapisali«. Gregorečeva stališča do Schulvereina je dobro prikazal opis njegove knjige o delovanju tega društva. Toda v omenjenem govoru iz parlamenta je Gregorec svoje pomisleke glede Schulvereina predstavil svojim državnozborskim kolegom. Poudaril je, da je Schulverein po njegovem mnenju politično društvo, saj so na javnih shodih najmanj govorili o šolstvu, največ in najhuje pa o politiki. Tudi na tem mestu je poudaril, da je namen Schulvereina »širiti prusko, nemško- narodni duh med avstrijskimi Nemci, utrditi ga in tako pripravljati duševno zasedenje nemških avstrijskih dežel«. Zatrdil je, da se morajo Slovenci še bolj boriti proti Schulvereinu, ker so ga po njegovem mnenju cesarsko kraljeve šolske oblasti podpirale in mu omogočile pospešeno ponemčevanje. Kot dokaz navaja primer prve schulvereinske šole v Pekrah. O njej sem že spregovoril, toda v tem govoru Gregorec poda še dodaten vpogled v delovanje Schulvereina na območju Peker. Tako je glede šole dejal: »Prva je ona v Pekrah, Pickerndorf pri Mariboru. V to so ugnali nemški posestniki vinogradov slovenske otroke svojih viničarjev in delavcev. Ker pa šola še ni bila napolnjena, skušali so zvabiti še druge otroke z jedili, sladčicami in obleko.« Podobno se je godilo tudi v Razvanju, kjer je občina po posredovanju Schulvereina poslala prošnjo deželnemu šolskemu svetu, ki je odredil vpeljavo nemščine kot učnega jezika, čeprav je šolo obiskovalo devetdeset slovenskih in le osem nemških otrok. Schulverein se je po Gregorečevem mnenju poskušal vrniti v javne šole in vplivati na šolske oblasti, ko so pri gradnji novih šol ponujali brezobrestna posojila, v zameno pa zahtevali, »da se šolska občina odpove narodnemu jeziku v šolah; ta mora skleniti, da prosi dotično šolsko oblast, naj uvede nemščino kot poučni jezik«. Nadalje je dejal, da je po njegovem mnenju bilo šolsko nadzorstvo na Štajerskem in Koroškem z malimi izjemami v rokah Schulvereina. Zaradi tega je trdil, da bodo Slovenci izgubili zaupanje v javno šolstvo. Gregorec se je prav tako skliceval na štajerski deželni šolski zakon, ki je določal, da je eden izmed deželnih šolskih nadzornikov moral biti popolnoma sposoben slovenskega jezika. Takratni nadzornik pa je po njegovem mnenju znal tako dobro slovensko, kot je on znal »španski ali kitajski«. Gregorec je kot velik problem omenil tudi premeščanje učiteljev, kar je bilo na Spodnjem Štajerskem že ustaljena praksa. Deželni zbor v Gradcu je namreč maja 1887 sklenil, da ima deželni šolski svet pravico prestavljati učitelje »iz službenih razlogov«. Z odredbo cesarsko kraljevega deželnega svata, z dne 22. februarja 1887, pa so po Gregorečevem mnenju
53 proglasili »vse slovenske šole na Štajerskem za učilnice nemškega jezika, ne prizanašajoč niti ljudskim šolam jednorazrednicam«. Tako Gregorec navaja, da je bilo leta 1882 na Štajerskem poleg 526 nemških še 160 slovenskih in petinsedemdeset nemško-slovenskih ljudskih šol. Leta 1888 na Spodnjem Štajerskem ni bilo nobene popolnoma slovenske šole več. Velik pomen, ki ga je Gregorec dajal šolam, dokazujejo njegove besede, ko je dejal: »Ljudska šola je prvo odgojevališče za narod in to odgojevališče zlorabijo v naše raznarojenje!« Ponemčevanje je po mnenju Gregoreca obsojala vsa »vera, morala, človeštvo, nemčevanje nasprotuje tudi črtežu sedanje vlade, kateri je bil slovesno proglašen dne 8. oktobra 1879 v prestolnem govoru«. V tem govoru je bilo povedano: »Duševne in gmotne koristi vseh narodov v državi z jednako skrbnostjo gojiti, to si bode moja vlada zmiraj prizadevala.«136 V govoru 23. maja 1888 je Gregorec v državnem zboru kritiziral spodnještajerske notarje in sodstvo. Dokazal je, da jih veliko ni obvladalo slovenščine, kljub temu da so delali v izključno slovenskih okrajih. V okolišu celjskega okrožnega sodišča je živelo 41.378 Nemcev in 379.872 Slovencev, kljub temu pa posamezni notarji niso znali slovensko. Dejal je, da je takratno vodstvo pravosodnega ministrstva marsikaj izboljšalo, mnoge pomanjkljivosti pa so še vedno ostale. Tako je bilo mogoče, da sta na ptujskem okrajnem sodišču delala dva avskulanta, ki nista bila vešča slovenščine in sta zaradi tega slovenskim strankam pisala zapisnike le v nemškem jeziku, kljub temu da je v tem času na Ptuju živelo le 4287 Nemcev nasproti 75.600 Slovencev. Na Ptuju se je po Gregorečevem poročilu zgodilo tudi to, da je prišel »slovenski kmet k jednemu izmej tamošnjih treh beležnikov« in zahteval da bi se zapuščinska obravnava vršila v slovenskem jeziku in o njej spisal slovenski zapisnik. Beležnik (notar) mu je na to odvrnil: »Nikdar še nesem sestavljal razdelitvenega zapisnika v slovenščini in ga nikdar ne bodem.« Njegov govor je bil uperjen predvsem proti poslancu Richardu von Foreggerju, ki je ob imenovanju drugega slovenskega notarja v Celju po pritožbi celjskega občinskega zastopa vložil interpelacijo. V njej je poudarjal nevarnost za nemško Celje. Po vložitvi interpelacije je prišlo do pravega kravala v državnem zboru. Postavitev slovenskega notarja je Nemce tako pretresla, da so iz nje napravili »slovenizacijo« spodnještajerskega notarskega kolegija in v tem ponovno videli nevarnost ter grožnjo za nemštvo. Gregorec je na te očitke odgovoril, da je imenovani notar obvladal tudi nemški jezik in da je na tem območju živelo 34.000 Slovencev in le 1060 Nemcev. Dalje je dejal, da je bilo na vsem Spodnjem Štajerskem 379.000 Slovencev, ki so že mnoga leta prenašali nemško
136 F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, str. 180-181; Lavoslav Gregorec, Nemškutarija na Koroškem in Štajerskem z nemškim šulvereinom vred, tiskarna sv. Cirila v Mariboru, Maribor 1888, str. 1, 6, 7, 14, 16, 18, 21, 22, 24, 25. 54 misleče uradnike in sodnike, med katerimi so bili včasih tudi politični agitatorji. Prav tako je odločno nasprotoval očitkom, da slovenščina ni bila primerna za sodniške namene. Z imenovanjem slovenskih uradnikov, so se po Gregorečevem mnenju izpolnjevali le ukazi, ki jih je določal splošni državljanski zakonik.137 Kljub odhodu iz Maribora je Gregorec ostal zvest Slovenskemu političnemu društvu. Sredi leta 1888 je postal njegov predsednik. Čeprav je delovanje društva v drugi polovici osemdesetih let nekoliko zamrlo zaradi krepitve spodnještajerske politične elite v Celju, je društvo ponovno začelo aktivneje delovati sredi leta 1888. Lavoslav Gregorec, tedaj že predsednik društva, je na volilnem shodu v Slovenskih Konjicah 12. avgusta 1888 v govoru poveličeval cesarja, saj je bil on tisti, ki je podpisal osnovni državljanski zakonik, čigar devetnajsti člen je jamčil za narodno enakopravnost. Gregorec je na začetku svojega govora o cesarju spregovoril zaradi tega, ker so se takrat vršile proslave ob štiridesetletnici nastopa Franca Jožefa I. na prestol. Gregorec je omenil tudi vzroke za slab položaj kmečkega prebivalstva. To so bili po njegovem mnenju previsoki davki, pristojbine in dolgovi. Na shodu so sprejeli tudi resolucijo, ki je bila sestavljena iz treh točk. V prvi točki so pozivali vse domoljube, da se naj sami poslužujejo pravic, ki jim jih je daje devetnajsti člen ustave. Neutrudno naj bi se borili za enakopravnost slovenščine v šolah, uradih in javnem življenju. V drugi točki je društvo podprlo deželne in državnozborske poslance, ki so se borili proti ukazu deželnega šolskega sveta o vpeljavi nemščine v ljudske šole. V tretji točki so pozivali, naj se vsi domoljubi, predvsem pa časnikarji ter poslanci borijo za ohranitev in krepitev kmečkega stanu.138 Društvo je ponovno zasedalo maja leta 1889. Na shodu v Žalcu je Gregorec ponovno opozoril na neizpolnjevanje devetnajstega člena ustave. Ponovno so sprejeli več resolucij, med katerimi je najbolj izstopala zahteva po spremembi šolskega zakona v takšni meri, da ne bo podeljeval deželam prevelike avtonomije, pač pa bo upošteval tudi narodnostno podobo le- teh. Izrekli so tudi zahtevo po slovenskih paralelkah in po umiritvi napetih odnosov na spodnještajerskih gimnazijah.139 V govoru, ki ga je imel Gregorec v državnem zboru 22. marca 1889, je ponovno nastopil proti delovanju Schulvereina. Izrazil je prepričanje, da Slovenci na Koroškem in Štajerskem ne bodo opustili svoje slovanske narodnosti, svojega slovanskega jezika in značaja. Zaradi
137 F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, str. 181-182; Govor drž. poslanca dr. Gregorca, SN, 15. junij 1888, št. 136, str. 2; Govor drž. poslanca dr. Gregorca, SN, 16. junij 1888, št. 137, str. 2. 138 Zborovanje Slovenskega društva v Konjicah, SG, 16. avgust 1888, št. 33, str. 257-258; Zborovanje »Slovenskega društva« v Konjicah, SN, 17. avgust 1888, št. 188, str. 1-2; F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, str. 213-214. 139 F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, str. 214. 55 tega so se trdno držali svoje narodnosti, da bi se v Avstriji lahko ohranili kot Slovani. To pa je bil razlog, da so se Slovenci branili proti vsem ponemčevalnim šolskim naredbam. Gregorec je dejal, da se je na Koroškem ponemčevanje začelo z ukazom iz leta 1872, s katerim so v slovenskih šolah uvedli toliko nemščine, da so te prenehale biti slovenske. V letu 1889 pa so ponemčevanje želeli nadaljevati z ukazom, ki bi določal, da se mora na Koroškem verouk poučevati v nemškem jeziku. Vendar so si Slovenci na šolskem področju v letu 1888 priborili prvo zmago. Tako se je za štirirazredno ljudsko šolo v Šmarju uvedla slovenščina kot izključni poučni jezik, nemščina pa se je pričela poučevati v tretjem razredu. Starši, ki niso želeli, da bi se njihovi otroci učili nemščine, pa so morali o tem obvestiti vodjo šole. Ta uspeh je spodbudil tudi druge slovenske občine, ki so zaporedoma pričele vlagati pritožbe zoper ponemčevalne ukaze. V govoru se je ponovno dotaknil schulvereinske šole v Pekrah. V njo je leta 1889 zahajalo petinosemdeset učencev, med njimi pa je bil samo en nemškega rodu. Gregoreca je razveseljevalo dejstvo, da je število učencev v schulvereinskih šolah pojemalo, nekatere šole pa so morali celo zapreti. Gregorec je v govoru navedel tudi primer podkupovanja, kot ga je izvajal Schulverein. Tako je dejal: »V Pirešici, v večjej vasi pri Celji na južnem Štajerskem, bili so nekokrat kmetje številno zbrani v gostilnici. Sedaj pridejo ne rečeni agenti, da ne iznemirim gospodov na levi strani /…/ ampak udje nemškega šulvereina. Ti ponudijo kmetom tisoč goldinarjev /…/ Da bi skušnjavo storili mikavnišo, potisnejo tisoč goldinarjev kmetom prav pod nos na mizo.« Obžaloval je, da gimnaziji v Mariboru in Celju še vedno nista imeli niti ene slovenske paralelke. V Mariboru naj bi prišlo celo tako daleč, da je ravnatelj pri vpisovanju na gimnazijo nagovarjal slovenske starše, naj svoje slovenske otroke pripišejo k nemškim. Na ta način so želeli število nemških dijakov umetno pomnožiti, število slovenskih pa skrčiti. Nadalje je ravnatelj poizkušal z nemško-liberalnimi profesorji preprečiti posameznim dijakom opravljanje mature. In sicer tako, da so že v sedmem razredu slovenske dijake izpraševali »nameravajo li za maturo oglasiti se ali ne? V prvem slučaju pretijo jim z neugodnimi spričevali, v drugem pa obetajo, da bodo mehko ž njimi ravnali ter z ugodnimi spričevali gimnazijo dokončati dali«. Od enega izmed slovenskih dijakov so celo zahtevali, da se pisno zaveže, da ne bo opravljal mature ne na mariborski ne na katerikoli drugi gimnaziji. To je bilo po Gregorečevem mnenju nezaslišano, nepostavno in nepošteno. Gregorec je tudi predlagal, naj se šolski nadzorniki, ki so bili proti uvedbi paralelk, odpravijo, namesto njih pa bi postavili slovenske nadzornike. Ravnatelja mariborske gimnazije bi po njegovem mnenju morali zamenjati z nekom, »ki v narodnih rečeh stvarno sodi in je obeh deželskih jezikov v besedi in pisavi popolnem zmožen«. V kolikor vlada ne bi uspela izpeljati paralelk, je »zagrozil«, da bo slovenska in spodnještajerska politika postavila ostrejše zahteve in da bodo
56
»za spodnji Štajer zahtevali popolno slovensko gimnazijo ter strogo držali se 19. člena državnega osnovnega zakona, čeprav bi morali iti do državnega sodišča«.140 Šolsko ministrstvo je nato sredi leta 1889 sprejelo in potrdilo slovenske paralelke za šolsko leto 1889/90. Vendar pa to še zdaleč ni pomenilo popolnoma slovenske vzporednice. Ministrski odlok je predvideval slovenski učni jezik v nižji gimnaziji pri verouku, latinščini, slovenščini in matematiki. Ostali predmeti pa bi se še naprej poučevali v nemščini. Vendar so bili Slovenci zadovoljni, ker je nova ustanova predstavljala veliko lažji začetek gimnazijskih let slovenskih dijakov in pridobitev temeljnega znanje nemščine. Strah spodnještajerskih Nemcev pred vse močnejšo »slovenizacijo« nemških jezikovnih otokov je zaradi takšnih ukrepov postajal vedno močnejši. Ker jim ni uspelo preprečiti nastanka paralelk v Mariboru, so se pričeli močneje boriti proti celjski paralelki. Ohranitev starega nemškega posestnega stanja na kulturnem in gospodarskem področju so videli le v solidarnostni podpori celotnega nemštva. Glavna misel ustavovercev je bila: »Fällt Cilli, das mächstigste Bollwerk des Deutschtums gegen das Sloventhum /…/ dann ist es mit dem Deutschtum im steirischen Unterlande zu Ende, dann werden die Slovenen, die heute ihre gesammten Kräfte vor der Sannstadt konzentriert haben, vor Marburg, das sie gegenwärtig in einen sanften Schlummer zu lullen suchen, gewiss nicht 'Halt' machen und die nationale Gleichgültigkeit wird ihnen den Siegeszug erleichtern. Darum fort mit allen Halbheiten! Die Gefahr der Entnationalisierung ist kein leeres Phantom mehr, sie ist wirklich vorhanden.« Tudi ptujski ustavoverci so zavzeli ostra stališča proti »slovenizaciji« spodnještajerskih gimnazij. Zaradi tega so za Ptuj, ki je imel do tedaj nižjo gimnazijo, zahtevali osemrazredno nemško gimnazijo z nemškimi profesorji ter izključno nemškim učnim jezikom. Po izgubi nemške gimnazije v Mariboru in ogrožanju nemške gimnazije v Celju so želeli na Ptuju postaviti novo »trdnjavico« nemštva na Spodnjem Štajerskem.141 V govoru, ki ga je Gregorec imel v državnem zboru 17. aprila 1890, se je ponovno zavzel za ustanovitev »avstrijskega južnoslovanskega upravnega ozemlja«. Tako se je Gregorec najprej zavzemal za združitev slovenskih delov Koroške in Štajerske z Kranjsko in Primorsko v slovensko upravno ozemlje, ki bi ga nato bilo potrebno združiti s hrvaško troedino kraljevino. Za takšno združitev naj bi po njegovem mnenju obstajali razlogi, ki so izvirali iz narodnega prava in hrvaškega historičnega prava, kakor tudi strateški argumenti. Tako bi po njegovem mnenju jugoslovansko upravno ozemlje predstavljalo živi zid pred udarci
140 PAM, fond Lavoslava Gregoreca (SI_PAM/1511), AŠ 1, pismo Antona Aškerca, 20. april 1888; Lavoslav Gregorec, Nekaj o šulvereinu in še kaj, 1889, str 2, 3, 5, 10, 12, 14, 15; F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, str. 208, 231, 232. 141 F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, str. 208-209. 57 italijanske iredente, ki je resno ogrožala habsburške pozicije na Jadranskem morju. Italijanska nevarnost je bil pogosto argument, ki so ga slovenski poslanci uporabljali, ko so zahtevali združitev južnoslovanskih delov monarhije. »Avstrijsko južnoslovansko upravno ozemlje« bi po Gregorečevem mnenju preprečilo »narodni prepir in boj«. Če so hoteli odstraniti vsa narodna nasprotja je bilo potrebno, tako je menil Gregorec, »da se za vsak narod ustvari poseben organ, kateri bi bil opravičen v imenu njegovem varovati to neporušljivo pravo in jo praktično izvajati brez ozira na narodne meje, zlasti v šolskih zadevah. Ta se mora dati avtonomnej upravi vsakega naroda. Potem bomo še le imeli narodno in pravo ljudsko šolo, katere ne bode mogel zlorabiti za raznorodovanje noben drug narod, nobeno tuje šolsko društvo, ki dobiva denar celo iz Prusije«.142 Cesar je konec januarja 1891 razpustil državni zbor in razpisal nove volitve. Predvolilni boj se je na Spodnjem Štajerskem pričel pod vodstvom Slovenskega političnega društva. Na volitvah je ponovno kandidiral Gregorec. Tako kot pred petimi leti je bil tudi tokrat izvoljen. Te volitve pa so pomenile hud udarec »železnemu obroču«, saj je Taaffe lahko računal maksimalno s 150 poslanci. Poljski in Hohenwartov klub na volitvah nista doživela bistvenih izgub, precej oslabljen pa je bil Staročeški klub. Na volitvah so namreč zmagali mladočehi, ki so vstopili v opozicijo proti vladi. Taaffe se po volitvah ni želel zameriti ne desnici in ne levici. Ko je sredi leta 1891 levica po Taaffejevi izjavi o vodilni vlogi nemškega jezika podprla dispozicijski fond, je desnica postala nezaupljiva. Poljaki so zahtevali svobodo presoje, na kar so namigovali tudi razni časniki, češ da se »utegne dogoditi približanje nemške levice in poljskega kluba«. Konservativci so bili neenotni, le Slovenci so še popolnoma podpirali vlado. Izjemo je predstavljal edino Gregorec, ki je kot edini slovenski poslanec aprila leta 1892 podprl mladočeško ministrsko obtožbo proti pravosodnemu ministru Friedrichu Schönbornu, ki se je mladočehom zameril zaradi izdaje naredbe o ustanovitvi novega sodnega okraja Teplice. Ukrep je predstavljal prvi korak pri administrativni razdelitvi sodnih okrajev, s čimer je vlada ugodila zahtevam nemških liberalcev po narodnostni razdelitvi Češke. Zaradi strahu pred liberalci je prišlo jeseni 1891 do ustanovitve desne koalicije. Ko je Taaffe potreboval večino za dosego svojih gospodarskih predlogov, je odslovil finančnega ministra Juliana Dunajewskega, glavnega nasprotnika sodelovanja z nemškimi liberalci, in imenoval novega ministra Emila Steinbacha, ob njem pa še liberalca Gandolfa Kuenburga, za ministra brez liste. S tem je hotel pridobiti podporo Združene nemške levice. Ker so temu nasprotovali Čehi, je Taaffe imel v mislih celo koalicijo brez
142 A. Rahten, Slovenska politika v avstrijskem državnem zboru 1870-1918, str. 129; F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, str. 183-184. 58
Hohenwartovega kluba. Iz obupnega položaja se je Taaffe poskušal rešiti z oblikovanjem velike koalicije sestavljene iz Hohenwartovega kluba, Poljakov in nemških liberalcev. 10. oktobra 1893 je prišel na dan s predlogom reforme, ki bi razširila volilno pravico, s tem pa je od sebe odvrnil prav slednje. Enajstega novembra 1893 je moral Taaffe zapustiti mesto ministrskega predsednika.143 Medtem, ko je Gregorec že konec osemdesetih let ostreje nastopil v državnem zboru in podprl združitev slovenskih dežel v skupno upravno celoto, njegova politika med spodnještajersko javnostjo ni dobila širše podpore. Izmed spodnještajerskih politikov so ustanovitev jugoslovanskega kluba podpirali le Gregorec, Jurtela in Dečko. Taaffejeva »drobtinčarska« politika je tako pripeljala do poskusa oblikovanja Jugoslovanskega kluba. Politično društvo Edinost, ki je povezovalo primorske Slovence in istrske Hrvate, je za krepitev slovensko-hrvaških odnosov skušalo ustanoviti slovensko-hrvaški poslanski klub v državnem zboru, ki bi se povezal s Hohenwartovim ali katerim drugim klubom. Toda med Slovenci je prevladala oportunistična politika. Sredi aprila leta 1891 je voditelj istrskih Hrvatov Vjekoslav Spinčić naletel na negativen odgovor slovenske politike, ko mu je na predlog o izstopu slovenskih poslancev iz Hohenwartovega kluba poslanec Ivan Nabergoj144 oporekal. Istrski pravaši se s tem niso strinjali, ker so se zavzemali za samostojen slovensko- hrvaški klub. Maja leta 1892 sta Matko Laginja in Spinčić ponovno delala za poseben klub. Tokrat sta klub med slovenskimi poslanci še najbolj podpirala Lavoslav Gregorec in Nabergoj. Toda med slovenskimi poslanci je ponovno prevladal oportunizem. Do izstopa dela slovenskih poslancev iz Hohenwartovega kluba je nato prišlo šele po padcu Taaffejeve vlade, in sicer 23. novembra 1893. Iz Hohenwartovega kluba je izstopilo šest slovenskih (Alfred grof Coronini, Andrej Ferjančič145, Anton Gregorčič, Lavoslav Gregorec, Josip Kušar in Ivan Nabergoj) in štirje hrvaški (Miho Klaić, Lovro Borčić, Kajetan Bulat, Ante Šupuk) poslanci. Ti so nato ustanovili Klub hrvaških in slovenskih poslancev, kateremu je predsedoval Klaić. Izstop iz konservativnega kluba pa ni imel samo taktičnih razlogov, temveč tudi načelne. Vzroke za izstop so poslanci podali v manifestu, izdanem 26. novembra 1893. V njem so poudarjali hrvaško državno pravo in dejstvo, da koalicijske stranke, med njimi tudi Hohenwartov klub, niso kazale razumevanja do narodnostnih teženj in se zaradi tega ni moglo rešiti vprašanja o narodnostni enakopravnosti. S simpatijami so se obračali na bratski češki
143 V. Melik, Volitve na Slovenskem, str. 393; F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, str. 258-259; A. Rahten, Slovenska politika v avstrijskem državnem zboru 1870-1918, str. 130. 144 Ivan Nabergoj, politik in pesnik (*28. maj 1935, Prosek pri Trstu †10. september 1902, Prosek). SBL, 2. knjiga, VI. zvezek, Ljubljana 1935, str. 186. 145 Andrej Ferjančič, politik (*30. oktober 1848, Slap na Vipavskem †14. julij 1927, Bled). ES, 3. knjiga, Ljubljana 1989, str. 97. 59 narod in obljubljali za bodočnost pritegniti v novi slovensko-hrvaški klub tudi v Hohenwartovem klubu ostale slovenske poslance in tako sodelovati pri čimprejšnji ustanovitvi zveze vseh slovanskih poslancev z namenom vzajemnega in odločnega dela za enakopravnost in pravice vseh slovanskih narodov. Zaradi teh načel je slovensko-hrvaška odpadniška skupina stopila v ožje parlamentarne stike z mladočehi 30. novembra 1893. Izstop iz Hohenwartovega kluba in temu sledeči slovensko-hrvaški manifest sta se konservativnim štajerskim Slovencem zdeli preveč radikalni. Gregorec je z izstopom iz Hohenwartovega kluba želel prekiniti s parlamentarno slovenještajersko tradicijo, ki je od Hermana dalje poznala le sodelovanje s konservativci. Tako sta se na področju slovenske Štajerske izoblikovali dve skupini, konservativna mariborska in liberalna celjska, slednji pa je pripadal tudi Gregorec. Obe struji sta naprej živeli združeni v slovenještajerskem slogaštvu, mariborska s Slovenskim gospodarjem in celjska z novo, 2. maja 1891 prvič izšlo Domovino. Kljub različnim pogledom pa so štajerski državno- in deželnozborski poslanci ostali enotni pri zahtevah glede paralelke na celjski gimnaziji.146 Medtem ko je v devetdesetih letih 19. stoletja bila politika štajerskih Slovencev čisto slogaška, se je na Kranjskem že izvršila politična razdvojitev. Leta 1892 je namreč prišlo do sklica prvega slovenskega katoliškega shoda. Kljub temu ni zamrla misel o potrebi nekakšne nacionalne koncentracije, ki naj bi se kazala v čisto narodno-obrambnih vprašanjih. Zaradi tega so 7. septembra 1894 v Slovenskem narodu sprožili misel o shodu slovenskih zaupnih mož, ki bi naj ustvaril programsko osnovo nacionalna koncentracije. Shod je potekal 29. novembra 1894 v Ljubljani. Sklicala ga ni Narodno napredna stranka kot taka, ampak poseben odbor za shod, ki so ga sestavljali Luka Svetec147, Karel Bleiweis-Trsteniški148, Andrej Ferjančič in Ivan Tavčar149. Kranjski politiki so za shod želeli pridobiti tudi štajerske politike. Za njihovo podporo se je zavzemal predvsem Andrej Ferjančič, ki se je na Dunaju sestal z Gregorecem in Mihaelom Vošnjakom. Gregorec je udeležbi na shodu nasprotoval, saj je bil mnenja, da bi to lahko povzročilo razkol slogaške politike na Štajerskem. Zaradi tega so se štajerski politiki odločili, da bi se shoda udeležili edino pod pogojem, »ko bi obe slovenski
146 F. Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, str. 262-263; A. Rahten, Slovenska politika v avstrijskem državnem zboru 1870-1918, str. 130; F. Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, str. 72; J. Orešnik, Doba Ivana Dečka, str. 16-17. 147 Luka Svetec, pisatelj in politik (*8. oktober 1826, Podgorje pri Kamniku †21. januar 1921, Litija). SBL, 3. knjiga, XI. zvezek, Ljubljana 1971, str. 558. 148 Karel Bleiweis-Trsteniški, doktor medicine (*4. november 1834, Dunaj †31. december 1909, Ljubljana). SBL, 1. knjiga, I. zvezek, Ljubljana 1925, str. 47. 149 Ivan Tavčar, pesnik in politik (*29. avgust 1851, Poljane †16. februar 1923, Ljubljana). SBL, 4. knjiga, XII. zvezek, Ljubljana 1980, str. 30. 60 stranki na Kranjskem skupno sodelovali, sicer pa, če skliče tak shod samo ta ali ona stranka, štajerski Slovenci iz lokalnih ozirov oficijelno ne morejo prisostvovati posvetovanju«.150 Hohenwartova politika, ki je tudi s slovensko pomočjo strmoglavila Taaffejevo volilno reformo, je leta 1893 privedla Slovence v koalicijo z nemško levico in Poljaki. Novi predsednik vlade je postal Alfred Fürst zu Windischgrätz. Tako je del slovenski poslancev nadaljeval z oportunistično politiko. Kljub vsemu pa niso spremenili nekaterih stališč in zahtev, kot je bila na primer zahteva po paralelki na celjski gimnaziji, za katero si je zlasti prizadeval Mihael Vošnjak. Vprašanje celjskih slovenskih paralelk je postalo načelno vprašanje avstrijskih narodov, ki so vodili z Nemci narodnostne boje. Lavoslav Gregorec je v začetku leta 1894 v državnem zboru sprožil interpelacijo, v kateri je opisoval kritične razmere na celjski gimnaziji in zahteval slovenske paralelke za šolsko leto 1894/95. Po prizadevanjih Lavoslava Gregoreca in Mihaela Vošnjaka so Slovenci s Hohenwartovo pomočjo dosegli, da je vlada vnesla postavko za slovenske paralelke na celjski gimnaziji v državni proračun za leto 1895. V trenutku, ko je prosvetni minister Stanisław Madeyski v proračunskem odseku nastopil za celjske slovenske paralelke, je proti njemu nastopila nemška levica. Proračunski odsek je nato z večino glasov 11. junija 1895 sprejel »celjsko postavko«. Iz nje so na celjski gimnaziji nastali samostojni slovensko-nemški gimnazijski razredi, sprejem celjske postavke pa je povzročil razpad vladne koalicije. Med slovenskimi politiki, ki so bili pripadniki vladne koalicije, sta izstopala predvsem Fran Šuklje151 in Karel Klun152. Gregorec je poleg Coroninija, Ferjančiča, Gregorčiča in Nabergoja predstavljal tiste poslance, ki po izstopu iz Hohenwartovega kluba niso vstopili v novo vladno koalicijo. Delali so predvsem politiko »proste roke« in niso pristopili k mladočeški opoziciji, ker se niso strinjali z njenimi nazori.153 Skupni cilj v boju za celjsko gimnazijo je po razpadu Taaffejeve vlade ponovno povezal štajerske Slovence v enotno politično fronto, katero je utrdilo tudi postopanje proti novemu predsedniku vlade Kazimirju Felixu Badeniju, ki je izjavil, da ne more upoštevati zahtev po narodnostnih koncesijah, ki bi pomenile izzivanje drugih narodov. Na to izjavo je Gregorec
150 Fran Ilešič, Ivan Dečko in ljubljanski »shod zaupnih mož« dne 29. nov. 1894, v: Dr. Ivan Dečko in njegova doba, Lik predvojnega slovenskega narodnega delavca, borca, voditelja, založil in izdal Vekoslav Spindler, Maribor 1938, str. 73-77 (dalje: F. Ilešič, Ivan Dečko in ljubljanski shod zaupnih mož). 151 Fran Šuklje, politik in zgodovinar (*24. oktober 1849, Ljubljana †18. avgust 1935, grad Kamen pri Novem mestu). SBL, 3. knjiga, XI. zvezek, Ljubljana 1971, str. 716. 152 Karel Klun, politik (*15. oktober 1841, Prigorica pri Ribnici †8. julij 1896, Budimpešta). SBL, 1. knjiga, III. zvezek, Ljubljana 1928, str. 464. 153 D. Lončar, Politično življenje Slovencev, str. 65; F. Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, str. 72-73; Slovenska gimnazija v Celju in dr. Dečko, v: Dr. Ivan Dečko in njegova doba, Lik predvojnega slovenskega narodnega delavca, borca, voditelja, založil in izdal Vekoslav Spindler, Maribor 1938, str. 78. 61 odgovoril, da misli Badeni upoštevati samo tiste jugoslovanske težnje, katere bodo predhodno odobrili Nemci in Italijani.154 Vendar je skupno nastopanje štajerskih Slovencev trajala le kratek čas. Prvi javni in zelo resen razcep v slovenski slogaški politiki na Štajerskem se je nakazal že leta 1896, ko je v brežiškem volilnem okraju na deželnozborskih volitvah, ob uradnem kandidatu slovenske stranke Josipu Žičkarju155, kandidiral tudi predstavnik liberalcev Ivan Balon. Velik odmev je imela tudi dvojna kandidatura pri volitvah v državni zbor leta 1897, ko sta si stala nasproti kandidat liberalne struje celjski časnikar Dragotin Hribar156 in kandidat katoliškega tabora dekan Josip Žičkar. Razmere so bile toliko bolj zapletene, ker je Slovensko politično društvo sprva postavilo za uradnega kandidata Hribarja, tej odločitvi pa se je odločno uprla vse močnejša in politično aktivnejša mariborska katoliška skupina. Spopad med obema frakcijama se je manifestiral zlasti v polemikah okrog nerešenega vprašanja organizacije narodnega šolstva, ki je ostajalo vseskozi nerešeno predvsem zaradi ohranjanja politike sloge. Po nasprotovanju iz Maribora je Hribar kandidaturo vrnil Slovenskemu političnemu društvu, to pa je za novega kandidata postavilo Žičkarja, ki je s tem postal uradni slovenski kandidat. Kljub temu je na shodu zaupnih mož peščica glasovala za Hribarja in na tak način potrdila dejanski razkol med mladino v slovenještajerskih vrstah. To je bil razkol, ki je bil posledica vpliva sodobnega političnega življenja sosednjih dežel na slovensko Štajersko. Z enotno kandidaturo so štajerski Slovenci sicer začasno še obranili politiko sloge.157 Mariborska kakor tudi celjska odločitev sta razkrili slabosti na obeh straneh. Celje je zaradi popuščanja pri nadaljnji postavitvi kandidata na nek način priznavalo primat Maribora v slovenještajerski politiki. Slogaštvo so vzdrževali tradicija in osebne vezi med vodilnimi političnimi veljaki.158 Štajerski Slovenci so pri volitvah leta 1897 svoje dosedanje pozicije obdržali in s sporazumno in soglasno kandidaturo Žičkarja ohranili na znotraj in na zunaj enotnost uradne slovenještajerske politike. Na volitvah leta 1897 je še zadnjič kandidiral tudi Lavoslav Gregorec, ki je bil v svojem volilnem okraju ponovno izvoljen.159
154 F. Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, str. 74. 155 Josip Žičkar, duhovnik in politik (*12. februar 1846, Raztez pri Brestanici †27. september 1905, Dunaj). SBL, 4. knjiga, XV. zvezek, Ljubljana 1991, str. 967. 156 Dragotin Hribar, novinar, urednik, tiskar (*22. oktober 1862, Ljubljana †10. september 1935, Ljubljana). ES, 4. Knjiga, Ljubljana 1990, str. 52. 157 B. Goropevček, Štajerski Slovenci, kaj hočemo, str. 12; F. Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, str. 75-76. 158 J. Orešnik, Doba Ivana Dečka, str. 22. 159 F. Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, str. 76; V. Melik, Volitve na Slovenskem, str. 394. 62
Slovenska politika sloge se je izražala tudi v štajerskem deželnem zboru, pa čeprav Slovenci niso imeli številčnemu stanju primernega in zadostnega poslanstva. Na prehodu v dvajseto stoletje so slovenski poslanci nekaj časa celo obstruirali delo v štajerskem deželnem zboru. Zavrnitve nemške večine glede delitve deželnega šolskega sveta na slovenski in nemški oddelek, spremembe deželnozborskega volilnega reda v prid Slovencem in ustanovitev slovenske kmetijske šole v Šentjurju pri Celju so bili zadosten razlog za politično abstinenco. S presledki so z njo nadaljevali vse do novembra 1902, ko so dosegli za Slovence pomembno koncesijo, saj je bil za namestnika deželnega glavarja ponovno imenovan dr. Fran Jurtela.160 Na prehodu stoletja je bila politika sloge ponovno na preizkušnji. Mariborsko Slovensko politično društvo je postajalo vse pasivnejše in politični položaj na Štajerskem so vse bolj obvladovale posamezne osebnosti s svojimi nazori in posamezni kraji s svojimi interesi. Prav to in pa narodni poudarek političnemu življenju je omogočalo nadaljevanje politike sloge še nekaj let. Istočasno je na Štajerskem potekala menjava generacij in miselnosti, saj so mladi politiki vse bolj nadomeščali stare narodnjake. Tako mariborsko, kakor celjsko vodstvo sta podraščali mladi generaciji. V prvih letih dvajsetega stoletja je prišlo v slovenskem taboru na Štajerskem do velikih političnih sprememb. Vladajoča garnitura je izgubljala orientacijo in zapravljala svoj položaj. Sloga je vse bolj postajala anahronizem, saj so na dnevni red prihajale teme, ki so presegale tiste okvire, na katerih je sloga temeljila. To pa so bili narodni in jezikovni problemi. V ospredje so pričeli siliti novi problemi predvsem socialnega, gospodarskega in kulturnega značaja. Teh vprašanj se nihče iz stare garniture politikov ni hotel ali mogel zavestno lotiti ter s tem prevzeti nase krivdo morebitnega dokončnega razbitja politike sloge. Mladi intelektualci, ki so se ob menjavi generacij uveljavljali v družbi, so že na začetku uvideli, da je sloga postala glavni zaviralec napredka, kajti slogaški politiki so še vedno uživali velik ugled ter zaradi tega imeli moč nad narodom. Mladi in še neuveljavljeni politiki pa so potrebovali ogromno energije in znanja, da so svoje ideje sloge vajenim ljudem lahko predstavili in jih tudi uveljavili.161 Tako kot se je Gregorec v prelomnih trenutkih v slovenski zgodovini pojavil na političnem prizorišču, se je tudi v dobi sprememb, katerim več ni bil kos, odločil iz politike umakniti. Iz mesta državnozborskega poslanca se je poslovil leta 1901. Po petnajstih letih neutrudnega dela se je tako iz državnega zbora umaknil eden izmed najpomembnejših slovenskih poslancev. Politične okoliščine propada slogaške politike in pojav novih strank,
160 B. Goropevček, Štajerski Slovenci, kaj hočemo, str. 13. 161 Prav tam, str. 13-15. 63 kot so bili socialni demokrati in štajercijanci, so verjetni razlogi, da se Gregorec ni več želel aktivno ukvarjati s politiko. Na velik ugled in pomen, ki ga je v štajerski deželni politiki užival, kaže tudi dejstvo, da so ga leta 1901 in 1907 vabili, da bi ponovno kandidiral na volitvah, vendar je Gregorec kandidaturi zavrnil. Tako si je od leta 1901 do smrti leta 1924 oddahnil od burnega javnega delovanja. Toda tudi v starosti ni miroval. Kot župnik je deloval za dušni blagor svojih faranov. Kljub umiku iz aktivne politike je Gregorec tudi v poznejših letih ohranil veliko zanimanje za aktualno politično dogajanje. Kljub temu da je bil v času aktivnega političnega delovanja pristaš monarhije in se je držal gesla »Vse za vero, dom, cesarja!«, je v starosti izrazil veselje, da je lahko dočakal da je bila strta »Germania triumphans« (zmagoslavno nemštvo), ki je bila po njegovem mnenju zakleta sovražnica »vsega slovanstva in prežeča pošast na vse, kar je slovensko.« Leta 1924 je bil od ministra za vero kraljevine SHS odlikovan z redom Sv. Save (četrtega reda).162 Svoje diplomsko delo bi rad zaključil z mislijo, ki so jo napisali v Koledarju družbe sv. Mohorja leta 1925. »Povsod je dolgo, vzorno in nesebično deloval. A odlikovanja ni prejel od nikoder nobenega. Zato ga čaka onstran groba celotno plačilo za njegova dobra dela. Ko odide ponj, naj mu počiva telo prav sladko in mirno v ljubljeni, svobodni slovenski zemlji! Njeni osvoboditvi in sreči je posvetil vse svoje življenje! Naj prejme tedaj najvišje odlikovanje na svetu: trajen spomin in hvaležnost ljudstva!«163
162 Prav tam, str. 61; Koledar družbe sv. Mohorja: za navadno leto 1925, Družba sv. Mohorja, Celje 1925, str. 102; PAM, fond Lavoslava Gregoreca (SI_PAM/1511), AŠ 5, pismo ordinariata lavantinske škofije Maribor, 25. avgust 1924. 163 Koledar družbe sv. Mohorja: za navadno leto 1925, Družba sv. Mohorja, Celje 1925, str. 102. 64
ZAKLJUČEK
Lavoslav Gregorec se je v vsem svojem političnem delovanju boril za slovenske narodnostne zahteve. To je stavek, ki v najožjem smislu obrazloži Gregorečev politični profil. Vendar je potrebno prikazati dejstva, ki utemeljujejo takšno trditev. Odločilen čas v njegovem življenju, ki ga je naredil za domoljuba, so bila vsekakor gimnazijska leta. Pod vplivom Božidarja Raiča in Davorina Trstenjaka se je v Gregorecu prebudila goreča narodna zavest, ki je kasneje povzročila, da je postal najradikalnejši slovenski politik v času osemdesetih in devetdesetih let devetnajstega stoletja. Gregorec je vstopil v politično dogajanje ravno v času, ko je slovenska politika po razkolu v začetku sedemdesetih let ponovno pričela z medsebojnim sodelovanjem. Po letu 1875 si je kot odgovorni urednik Slovenskega gospodarja postopno izgradil politični vpliv, ki mu je omogočal odločilno vplivati na spodnještajersko politiko. Njegov čut za politične in narodnostne zahteve dokazuje dejstvo, da je v trenutku, ko je zaradi ustanovitve in delovanja Schulvereina začutil ogroženost slovenske narodnosti, pričel z ustanavljanjem političnega društva. Pod njegovo taktirko je leta 1882 v Mariboru prišlo do ustanovitve Slovenskega političnega društva, ki si je pod Gregorečevim vplivom na prapore zapisalo obrambo slovenske narodnosti in politično delovanje v duhu sloge. Preko Slovenskega gospodarja in Slovenskega političnega društva je Gregorec med širšo javnostjo širil narodno zavest, saj je po njegovem mnenju materni jezik predstavljal največjo dobrino vsakega naroda. Goreča narodna zavest in nasprotovanje ponemčevanju sta mu prinesla tudi različne obtožbe s strani ustavovercev. Tako je bil v letu 1884 obsojen celo na dvainštiridesetdnevno zaporno kazen. Do kakšnih posledic bi kaznovanje najvidnejšega mariborskega rodoljuba lahko pripeljalo, dokazuje dejstvo, da je bil Gregorec s strani cesarja Franca Jožefa I. pomiloščen, vendar je iz kljubovanja oblasti v ječi odsedel celotno kazen. Če predstavlja Gregorečev nastop na mesto odgovornega urednika Slovenskega gospodarja prvo fazo njegovega političnega delovanja, se je v letu 1885 s preselitvijo v Novo Cerkev pri Celju pričela druga faza njegovega političnega delovanja. Hkrati pa je njegov odhod iz Maribora naznanil novo obdobje v spodnještajerski politiki. Tako je Maribor postopno izgubil svoj položaj centra spodnještajerske politike. Na njegovo mesto je stopilo Celje. Po smrti Božidarja Raiča, mentorja in vzornika iz mladosti, je Gregorec prevzel njegov volilni okraj in bil leta 1886 izvoljen za državnozborskega poslanca. Politiko sloge, ki jo je zagovarjal v štajerski deželni politiki, je Gregorec nadaljeval tudi po prihodu na Dunaj.
65
Vendar je potrebno poudariti, da je v primerjavi z drugimi slovenskimi poslanci zastopal kritična stališča do Taaffejeve vlade in dualizma. Kot najradikalnejši izmed njegovih zahtev veljata zamisel o »južnoslovanski upravni enoti« in ideja o ustanovitvi jugoslovanskega kluba. Po razpadu Taaffejeve vlade je Gregorec izstopil iz Hohenwartovega kluba, ker klub ni kazal razumevanja do narodnostnih teženj in je zaradi tega zaviral rešitev vprašanja o narodnostni enakopravnosti. Kljub izstopu iz Hohenwartovega kluba je Gregorec še dalje zagovarjal politiko sloge in zaradi tega ni podpiral političnega razkroja, do katerega je prišlo na področju Kranjske. Sloga je bila po Gregorečevem mnenju vzrok, da je Slovencem uspelo zmagati na raznih državno in deželnozborskih volitvah. Zaradi tega se je Gregorec, ko je začutil, da je politika sloge obsojena na propad, odločil za izstop iz aktivnega političnega delovanja. Kljub nagovarjanju je Gregorec v letu 1901 in 1907 zavrnil državnozborsko kandidaturo. Do svoje smrti leta 1924 je nato kaplanoval v Novi Cerkvi pri Celju.
66
VIRI in LITERATURA
Arhivsko gradivo 1. PAM, fond Lavoslava Gregoreca (SI_PAM/1511)
2. PAM, fond Slovensko politično društvo Maribor 1882-1906 (SI_PAM/1204)
3. PAM, fond Klasična gimnazija Maribor (SI_PAM/0739)
4. NŠAM, Sv. Urban – Destrnik, Krstni index 1829-1840
5. NŠAM, Sv. Urban – Destrnik, Krstna knjiga IX 1829-1840
Tiskani viri 1. Dritter Jahresbericht des k. k. Gymnasiums in Marburg am Schlusse des Schuljahres 1853, Založba Državne klasične gimnazije, Maribor 1853.
2. Viertes Programm des k. k. Staatsgymnasiums in Marburg am Schlusse des Schul- Jahres 1854, Založba Državne klasične gimnazije, Maribor 1854.
3. Fünftes Programm des k. k. vollständigen Staatsgymnasiums in Marburg am Schlusse des Studienjahres 1855, Založba Državne klasične gimnazije, Maribor 1855.
4. Programm des k. k. vollständigen Staatsgymnasiums in Marburg 1857, Založba Državne klasične gimnazije, Maribor 1857.
5. Fest-Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg, zur Erinnerung an die »hundertjährige Jubelfeier« dieser Lehranstalt 1858, Založba Državne klasične gimnazije, Maribor 1858.
6. Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg 1859, Založba Državne klasične gimnazije, Maribor 1859.
7. Program des k. k. Gymnasiums in Marburg 1860, Založba Državne klasične gimnazije, Maribor 1860.
67
Časopisni članki Slovenski gospodar: 1. S čim bodo sedaj slovenske volilce strašili?, Slovenski gospodar, 29. maj 1879, št. 22, str. 171-172.
2. Volilni shod v Mariboru, Slovenski gospodar, 5. junij 1879, št. 23, str. 179-181.
3. Srečen shod domoljubov slovenskih v Mariboru, Slovenski gospodar, 12. januar 1882, št. 2, str. 9-10.
4. Nova šola »nemškega šulvereina« v Pekrah, Slovenski gospodar, 23. november 1882, št. 47, str. 369-370.
5. Lavoslav Gregorec, »Slovo«, Slovenski gospodar, 26. marec 1885, št. 13, str. 97.
6. Iz Maribora. (Slovo g. Dr. L. Gregoreca), Slovenski gospodar, 2. april 1885, št. 14, str. 107.
7. Javna zahvala, Slovenski gospodar, 2. april 1885, št. 14, str. 111.
8. »v Celju«, Slovenski gospodar, 2. april 1885, št. 14, str. 111.
9. Iz Slatine, Slovenski gospodar, 29. julij 1886, št. 30, str. 235.
10. Govor slo. poslanca dr. L. Gregoreca, Slovenski gospodar, 19. maj 1887, št. 20, str. 153-154.
11. Govor slo. poslanca dr. L. Gregoreca, Slovenski gospodar, 26. maj 1887, št. 21, str. 161-162.
12. Govor slo. poslanca dr. L. Gregoreca, Slovenski gospodar, 2. junij 1887, št. 22, str. 169.
13. Govor slo. poslanca dr. L. Gregoreca, Slovenski gospodar, 9. junij 1887, št. 23, str. 177.
14. Shod volilcev na Ptuju, Slovenski gospodar, 29. september 1887, št. 39, str. 305-306.
15. Zborovanje Slovenskega društva v Konjicah, Slovenski gospodar, 16. avgust 1888, št. 33, str. 257-258.
68
Slovenski narod:
1. Proganjanje narodnjakov, Slovenski narod, 5. november 1880, št. 254, str. 1-2.
2. Zborovanje v Sevnici, Slovenski narod, 17. avgust 1883, št. 187, str. 1-2.
3. Govor drž. poslanca dr. Gregoreca, Slovenski narod, 15. junij 1888, št. 136, str. 2.
4. Govor drž. poslanca dr. Gregoreca, Slovenski narod, 16. junij 1888, št. 136, str. 2.
5. Zborovanje »Slovenskega društva« v Konjicah, Slovenski narod, 17. avgust 1888, št. 188, str. 1-2.
Koledar družbe sv. Mohorja:
1. Koledar družbe sv. Mohorja: za navadno leto 1925, Družba sv. Mohorja, Celje 1925, str. 100-102.
Dom in Svet:
1. Verstovšek Karel, »dr. Matija Prelog«, Dom in Svet, letnik 20, št. 10, Katoliško tiskovno društvo, 1907, str. 464, 498-500.
Literatura
1. Andrej Rahten, Slovenska politika v avstrijskem državnem zboru 1870-1918, v: Analiza razvoja slovenskega parlamentarizma, Inštitut za civilizacijo in kulturo, Ljubljana 2005.
2. Andrej Vovko, Delovanje Deutscher Schulverein na slovenskem Štajerskem v luči pisanja Slovenskega branika, ČZN, letnik 70, zvezek 3, Univerza v Mariboru in Zgodovinsko društvo v Mariboru, Maribor 1999.
3. Branko Goropevček, Štajerski Slovenci, kaj hočemo! Slovenska politika na Štajerskem v letih 1906-1914, Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2005.
4. Dragotin Lončar, Politično življenje Slovencev, Slovenska matica, Ljubljana 1921.
5. Enciklopedija Slovenije, 3. in 4. knjiga, Ljubljana 1989-1990.
69
6. Filip Čuček, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi: gospodarske, socialne, kulturne in politične razmere na Spodnjem Štajerskem v času Taaffejeve vlade (1879-1893), Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2008.
7. Franjo Baš, Maribor v avstrijski ustavni dobi, ČZN, Nova vrsta, 3. (XXXVIII.) letnik, Založba Obzorja, Maribor 1967.
8. Franjo Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, Založba Obzorja, Maribor 1989.
9. Franjo Šauperl, Limbuš in Pekre v ogledalu časa, Slomškova družba, Limbuš 2009.
10. Dr. Ivan Dečko in njegova doba, Lik predvojnega slovenskega narodnega delavca, borca, voditelja, Založil in izdal Vekoslav Spindler, Maribor 1938.
11. Ivan Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina Slovencev 1848–1895, II. zvezek, Akademska založba, Ljubljana 1938.
12. Ivan Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina Slovencev 1848–1895, III. zvezek, Akademska založba, Ljubljana 1938.
13. Ivan Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina Slovencev 1848–1895, IV. zvezek, Akademska založba, Ljubljana 1938.
14. Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice II. del (1849–1941), založila Kulturna skupnost Celje, Celje 1974.
15. Katoliško tiskovno društvo in Cirilova tiskarna v Mariboru, založila in tiskala Cirilova tiskarna, Maribor 1917.
16. Krajevni leksikon Slovenije, IV. knjiga Podravje in Pomurje, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1980.
17. Lavoslav Gregorec, Nekaj o šulvereinu in še kaj, 1889.
18. Lavoslav Gregorec, Nemški Šulverein, Slovensko društvo, Maribor 1884.
19. Lavoslav Gregorec, Nemškutarija na Koroškem in Štajerskem z nemškim šulvereinom vred, tiskarna sv. Cirila v Mariboru, Maribor 1888.
20. Manica Špendal, Prispevki k verodostojnosti podatkov o ustanovitvi čitalnic na Slovenskem, Muzeološki zbornik, let. 43, številka 1, leto 2007.
70
21. Petra Kramberger, Nemško časopisje v Mariboru v 19. Stoletju, Kronika, št. 1, leto 2005.
22. Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1925-1991.
23. Slovenski veliki leksikon, 3. knjiga, Mladinska knjiga, Ljubljana 2007.
24. Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem 1861-1918, Slovenska matica, Ljubljana 1965.
25. Vasilij Melik, Slovenska politika v Taaffejevi dobi, Zgodovinski časopis, letnik XXIX, zvezek 1-2, Ljubljana 1975.
26. Več avtorjev, Slovenska novejša zgodovina 1848-1992, Mladinska knjiga, Ljubljana 2005.
27. Vlasta Stavbar, Narodni dom v Mariboru, ČZN, Univerza v Mariboru in Zgodovinsko društvo v Mariboru, Maribor 2002.
28. Werner Drobesch, Deutscher Schulverein, Zgodovinski časopis, letnik 46, številka 2, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 1992.
Spletni viri
1. Reichsgesetzblatt 1849-1918, portal: ALEX Historiche Rechts- und Gesetztexte Online, izdajatelj: Östereichische Nationalbibliothek, (http://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=rgb&datum=1867&size=45&page=424) 12.1.2013, str. 396.
71