Diplomsko Delo

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Diplomsko delo

ZOFKA KVEDER KOT RAZBIJALKA PATRIARHALNIH VZORCEV V LITERATURI S POUDARKOM NA MOTIVU TELESNOSTI

(V PRIMERJAVI Z IZBRANIMA AVTORICAMA SREDNJEEVROPSKEGA PROSTORA NA ZA ČETKU 20. STOLETJA)

Mentorica: red. prof. dr. Silvija Borovnik Barbara Fužir

Maribor, 2009

ZAHVALA

Za strokovno pomo č, nasvete in potrpežljivost se zahvaljujem mentorici red. prof. dr. Silviji Borovnik. Za številne usmeritve in zaupanje vame se zahvaljujem profesorici dr. Alenki Jensterle-Doležal, ki me je spremljala med mojim letom v Pragi. Hvala mojim doma čim in prijateljem. Posebna hvala pa naj velja mojim starim staršem, ker tako zelo verjamejo vame.

»Težave so neizogibne; zato pomenijo nalogo, kako jih kar najbolje povzro čati in kako najbolje biti v težavah. «

(Judith Butler)

I Z J A V A

Podpisana Barbara Fužir, rojena 3. 7. 1985, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer slovenski jezik s književnostjo in sociologija, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Zofka Kveder kot razbijalka patriarhalnih vzorcev v literaturi s poudarkom na motivu telesnosti (v primerjavi z izbranima avtoricama srednjeevropskega prostora na za četku 20. stoletja) pri mentorici red. prof. Silviji Borovnik, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Maribor, 15. 9. 2009 (podpis študentke)

______

POVZETEK

V opusu Zofke Kveder je mo č naleteti na izstopajo če motive s podro čja telesnosti. Ti se navezujejo na spolnost, porod, materinstvo, samomor in umor. Kvedrova je ubesedila nekatera do takrat literarno pretežno zamol čana podro čja, do dolo čene mere presegla patriarhalne vzorce svojega časa.

Identiteta subjekta je kompleksen pojem, na katerega izgradnjo vpliva ve č dejavnikov. Identiteta ženskega subjekta je v marsi čem sporna, saj prihaja do trenj med telesno in duhovno podobo. Subjekt tako mnogokrat postane objekt, izgubi lastno subjektiviteto.

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je bilo mo č zaznati posebno krizo subjekta. Ženski literarni liki pri Zofki Kveder so razkol znotraj sebe in v družbi poskušali premagovati na razli čne na čine in se s tem upirati patriarhalnim vzorcem, ki so prevladovali v takratnem času. Tudi preostali del srednjeevropskega kulturnega prostora se je v tistem času ukvarjal s podobnimi vprašanji. Dve avtorici, Marija Majerová in Julka Hlapec Đor đevi ć, ki sta tako kot Kvedrova delovali tudi na Češkem, ponujata s svojimi deli s podro čja upodabljanja ženskega subjekta primerjavo s pisateljico Kvedrovo.

Klju čne besede : subjekt, objekt, identiteta, telo, spolnost, porod, samomor, umor, kriza subjekta, srednjeevropski kulturni prostor, češki kulturni prostor.

ABSTRACT

Many outstanding motives of corporeality can be found in Zofka Kveder’s opus, all of them referring to sexuality, birth, motherhood, suicide and homicide. Zofka Kveder has verbalised some themes that had been concealed prior to her time and has therefore exceeded the patriarchal patterns of her time.

The subject's identity is a very complex concept the construction of which is often influenced by many factors. Frequent frictions between the physical and the spiritual image make the identity of a female subject in many aspects questionable.

At the turn of the 19th century into the 20th century, a special crisis of subject could be detected. Zofka Kveder’s female literary characters tried to overcome the separation inside themselves in different ways and to fight the prevailing patriarchal patterns of the time.

The rest of Central European cultural area was dealing with similar problems. Two other female writers Marija Majerová and Julka Hlapec Đor đevi ć, who also worked in Czech Republic offer an interesting comparison with Zofka Kveder, by embodying female subjects in their works.

Key words : Subject, object, identity, body, sexuality, labour, suicide, homicide, subject crisis, Central European cultural area, Czech cultural area.

KAZALO VSEBINE

1. Uvod ...... 1 1.1 Namen ...... 2 1.2 Raziskovalne hipoteze ...... 3 1.3 Metodologija ...... 3 1.3.1 Raziskovalne metode ...... 3 1.3.2 Uporabljeni viri ...... 3 2. Patriarhalni vzorci ...... 5 2.1 Ženska kot človeško bitje ...... 8 2.2 Ženska kot telo ...... 10 2.3 Ženska kot dobrina ...... 14 3. Kulturno-duhovni in politi čno-gospodarski oris slovenskega prostora konec 19. in na za četku 20. stoletja ...... 16 3.1 Literarnozgodovinska ozna čitev obdobja »moderne« ...... 18 4. Zofka Kveder kot razbijalka patriarhalnih vzorcev ...... 21 4.1 Življenje Zofke Kveder ...... 21 4.2 Telo v delih Zofke Kveder ...... 24 4.2.1 Spolna želja in njeno udejanjanje ...... 24 4.2.2 Postati mati in biti/ne biti mati ...... 35 Nose čnost ...... 39 Porod ...... 40 4.2.3 Konec telesnosti: smrt ...... 43 Splav ...... 43 Detomor ...... 44 Samomor ...... 46 5. Srednjeevropski prostor ...... 48 5.1 Češka moderna ...... 48 5.1.2 Češke pisateljice ...... 52 5.2 Kvedrova v češkem literarnem prostoru ...... 54 5.3 Julka Hlapec Ðor đevi ć (1882 –1969) ...... 60 5.3.1 Jedno dopisivanje – fragmenti romana ...... 64 5.3.2 Ose ćanja, opažanja ...... 72 5.4 Marija Majerová ...... 74

5.4.1 Devištvo ...... 74 5.4.2 Udejanjanje spolne želje ...... 77 5.4.3 Biti mati: nose čnost, porod, materinstvo ...... 79 5.4.4 Konec telesnosti ...... 81 6. Sklep ...... 84 7. Literatura in viri ...... 90

1. Uvod

Zofka Kvedrova je prva slovenska poklicna pisateljica. Njeno delo je presegalo samo literarno ustvarjanje, saj je posegla tako v politi čno kot tudi socialno dogajanje kot ostra opazovalka in glasnica težav, ki jih je zaznala. Že sama je izpostavila: »Nisem hotela vla čiti ženskega trpljenja v blato, le pokazati sem ga hotela tistim, ki ga ne vidijo, da vedo zanj in da spoštujejo ženo zaradi nje same in njega in njene temne, zagonetene usode .« (Kveder 2005: 9)

Kvedrova kot pronicljiva opazovalka svojega časa ni mogla ostati hladna in neprizadeta ob videnem. V njeni literaturi se ženska prvi č pojavi kot upornica zoper tradicijo (Boršnik 1962: 323). V njenih zgodnjih delih, črticah v Misteriju žene , je Kvedrova razkrila tabuizirane podobe iz slovenske družine in družbe: alkoholizem, nasilje, nezaželene nose čnosti, odtujenost med zakonci, samomore obupanih žensk, zgarane delavce (Borovnik 2008: 36, 37) . Ne le da je predstavila do takrat še zamol čano, tudi sam na čin literarnega posredovanja je bil druga čen. Opažanja je zapisala veristi čno, vendar ni sledila slogovnim smernicam takratnega časa, ampak je iskala samosvoja izrazna sredstva (Dovi ć 2008: 135, 136).

Zofka Kvedrova je bila pomembna kot pogumna posameznica, ki si je drznila osvetliti pere če probleme takratne družbe in tako združiti »'sovražne brate' in vsi obriti in neobriti estetiki so se zgražali v genljivem soglasju nad našo edino pisateljico .« (Cankar ZD 24 1976; cit. v Dovi ć 2008: 140, 141), kakor je cini čno pripomnil Ivan Cankar v svojem Literarnem pismu , objavljenem v Slovenki . Kot tudi pisateljica, ki se je odlo čila za » pravo, 'žensko' umetnost, samozavestno in individualno « (Dovi ć 2008: 141).

Silvija Borovnik je med raziskovanjem književnosti, ustvarjene izpod ženskega peresa, spoznala, da » vsi za četki in vse nove poti, ki so jih pisateljice in pesnice razvile v dvajsetem stoletju, vodijo prav h Kvedrovi .« (Borovnik 2008: 35). Kvedrova je v slovensko literaturo prenesla zamol čane teme. Bralcem je predstavila žensko v vsej njeni realnosti, razgalila njeno telo in determinantnost njegovih procesov zanjo. V njenih delih zasledimo podobe ženskega dojemanja spolnosti in spolne želje, nose čnost, porod, materinstvo, umor in samomor.

Kvedrova ni bila nikoli le slovenska pisateljica. Jezik ji je bil sporazumevalno sredstvo in ne toliko element identifikacije. Bila je ustvarjalka, ki je nabirala življenjske in umetniške

1 izkušnje ne samo v Sloveniji, ampak v širšem srednjeevropskem prostoru. Ljubljana, Trst, Bern, Zürich, Praga in Zagreb. Zato jo je nujno postaviti tudi v širši srednjeevropski kontekst.

Spoznanja bom primerjala še z izbranimi deli dveh avtoric, ki sta delovali na srednjeevropskem duhovnem in kulturnem podro čju. Z deli Julke Hlapec Đor đevi ć in Marije Majerové bom z literarno analizo poskušala dognati, v kolikšni meri je bila tematizacija izpostavljenih motivov pri Kvedrovi aktualna in pomembna tudi v srednjeevropskem kulturnem kontekstu.

1.1 Namen

V diplomski nalogi želim preu čiti patriarhalne vzorce, njihov razvoj in funkcijo, s posebnim poudarkom na ženskem telesu in poskusi njegovega nadzorstva. Zadala sem si cilj osvetliti to problematiko skozi zgodovinski, sociološki, antropološki in ( jedrni in sklepni) literarni vidik. Splošnejše ugotovitve želim primerjati s konkretnimi deli Zofke Kveder, kjer se njeni liki pojavljajo kot razbijalci patriarhalnih vzorcev, njena dela in motive pa še z deli izbranih srednjeevropskih avtoric.

Spoznanja, ugotovljena na opusu Kvedrove, želim kriti čno primerjati tudi s spoznanji, doseženimi pri raziskavi izbranih del prej omenjenih avtoric. D iplomska naloga se bo poskušala osredoto čiti predvsem na češko okolje in ideje Zofke Kvedrove kriti čno soo čiti z dvema avtoricama, ki sta prav tako ustvarjali v podobnem času in prostoru.

Z interdisciplinarno analizo bom na za četku poskušala razjasniti pojem patriarhata in njegovo funkcijo za družbo, ki je na za četku 20. stoletja že pri čela izgubljati pomen, kar se vidi tudi v prebujajo čem ženskem gibanju v Evropi in pri nas. S pomo čjo sociološke, feministi čne in zgodovinske literature bom razjasnila sliko o družbi na prelomu iz 19. v 20. stoletje in aktualni vlogi ženske v njej, z antropologijo pa predstavila žensko kot najdragocenejši predmet menjave in poseben odnos do njenega telesa, kar je okrog nje spletalo mrežo prepovedi in omejitev.

1.2 Raziskovalne hipoteze

Zofka Kvedrova kot razbijalka patriarhalnih vzorcev v literaturi.

Ker je že sam patriarhat zelo širok pojem, lahko glavno hipotezo podrobneje razdelimo na ve č manjših hipotez:

Ena najpogostejših kon čnih akcij ženskega lika v literarnih delih je samomor. Rojstvo je prikazano tudi kot prisila. Detomor in splav sta razumljena kot na čin upora proti neprostovoljni »uporabi« telesa. Prikazovanje materinstva se s časom in daljšimi literarnimi deli spreminja. Telesna identiteta je za like v literarnih delih Zofke Kvedrove pomembna pri oblikovanju njihove osebne identitete. V literarnih motivih spolnosti in spolne želje Kvedrova ne razbija patriarhalne odtujenosti ženske od lastnega telesa in spolnih želja.

1.3 Metodologija

1.3.1 Raziskovalne metode Diplomska naloga je teoreti čnega zna čaja, uporabljene metode pa so naslednje: deskriptivna metoda, komparativna metoda, zgodovinska metoda, metoda analize in sinteze, metoda abstrakcije in konkretizacije. Ugotovitve sem povzemala iz primarnih in sekundarnih virov.

1.3.2 Uporabljeni viri Pri raziskavi Zofke Kvedrove sem uporabila najprej splošnejšo literaturo s podro čja zgodovine, sociologije, antropologije, s katerimi sem poskušala orisati razvoj duhovnega ozra čja na prelomu med 19. in 20. stoletjem. Nato sledi pregled teoreti čnih feministi čnih spoznanj, kot jedrni del pa sledi obravnava opusa Kvedrove v lu či izpostavljene tematike. Pri tem sem se osredoto čala na opus Kvedrove in strokovne ter znanstvene publikacije, objavljene na to temo. Pri obravnavi dveh izbranih avtoric sem se najprej posvetila orisu izseka literarne zgodovine češke literature s posebnim težiš čem na pisateljicah, ustvarjajo čih v času druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja. Pri tem sem si pomagala z literaturo sodobne češke literarne zgodovine.

Pri obravnavi izbranih del avtoric sem se morala pri Julki Hlapec Đorđevi ć osredoto čiti na literaturo, dostopno v latinici. Pri tem sem izvzela dela, ki so potopisnega zna čaja in se tako posvetila predvsem romanu Jedno dopisivanje; fragmenti romana in zbirki črtic Osje ćanja i opažanja . Ker se je Hlapec Đor đevi ćeva ukvarjala tudi z literarno kritiko, sem namenila pozornost tudi njeni zbirki literarno kritiški in feministi čno teoreti čnih spisov Studije i eseji o feminizmu (prvi in drugi del). V primeru Marije Majerové sem se bila prisiljena usmeriti predvsem v slovenš čino prevedena dela ( Devištvo, Rudarska balada ). Ker je ve čina prevedene literature ideološko zaznamovane ali pa spada pod mladinsko literaturo, sem nekaj del, pomembnih za diplomsko nalogo, prebrala tudi v češ čini. To so pisatelji čina zgodnja literarna dela, zbirke krajših zgodb, ki tematizirajo žensko psihologijo (Mu čenky, Povídky z pekla a jiné, Plané milování ). Na tem mestu velja opomba, da mi češki jezik ni tako blizu, da bi analiza izklju čevala tudi pomanjkljivosti s podro čja vsebine literarnega dela. Naslove literarnih del, katera niso prevedena v slovenš čino, sem prevedla sama. Prav tako so moje delo tudi poslovenjeni povzetki.

2. Patriarhalni vzorci

Po Henryu Mainu, predstavniku kulturnega evolucionizma v 19. stoletju, je bilo prvotno stanje družbe stanje patriarhalnega despotizma. Patriarhalna družina Mainu ni predstavljala le podaljška družbe. Le-to je videl kot zgodovinsko kategorijo. (Jaluši č 1992: 76) Individualni interesi so bili podrejeni patriarhu, posameznik v tem sistemu ni bil svoboden. Čeprav so antropologi tistega časa porabili mnogo časa za debate o tem, ali je bil prej matriarhat (Morgan) ali patriarhat, so patriarhat opisovali s skupnimi zna čilnostmi. Patriarhat je bil po besedah Maina odsotnost individualne svobode – kulturna evolucija človeštva je tako gibanje od patriarhalne ureditve k državi, od statusa k pogodbi. (V. Godina 1998: 79, 80) Te teorije potiskajo patriarhat globoko nazaj v preteklost – kako torej razložiti trdovraten obstoj njegovih vzorcev? Engels je kot dialekti čni materialist vzroke za nastanek in ohranjanje patriarhata v Izvoru družine, privatne lastnine in države (1884) iskal predvsem v materialnih dejavnikih. Sicer je sprejemal dejstvo, da je fizi čna šibkost ženske v prazgodovini zagotovo igrala pomembno vlogo pri spolni delitvi dela. V tej dobi človeštva je bil prispevek ženske v sklad doma čega klana vseeno dovolj pomemben in priznan, da zato še ni bila avtomatsko postavljena v sekundarni položaj. Niso obstajale institucije in pravo, ki bi njen položaj uradno postavljale v podrejenost. (Engels 1884; povzeto po V. Godina 1998: 139– 157; Beauvoir de 1999: 83.) Žensko telo, sposobno posredovanja življenja, je delovalo nekaj posebnega. Plodnost je bila vez z magi čnostjo narave, a če so bile nose čnosti prepogoste (t.i. »nasilna plodnost« ), so se dojemale kot breme, ki žensko onemogo ča pri njeni aktivnosti in zato nasprotni ukrepi, kot so detomori, splavi in zanemarjanje otrok, niso bili redki. (Beauvoir de 1999: 95) S pojavom poljedelstva ter z odkritjem pluga ter bakra, kositra in brona so se stvari pri čele drasti čno spreminjati. Z napredkom tehnike, z novimi orodji in pripomo čki je žensko delo v naravi izgubljalo vrednost polja je zasedel moški. Postal je lastnik zemlje in sužnjev ter se s tem povzpel nad položaj ženske. Bil je ustvarjalec, pridobival je lastnino ter premoženje in na njem je bilo, kako ga bo razdelil. Otroci so bili vedno bolj last moškega in ugašala je fasciniranost nad magi čno plodnostjo ženskega telesa. To je trenutek, ki ga je Engels poimenoval » svetovnozgodovinski poraz ženskega spola«. (Engels 1884; povz. in cit. po Beauvoir de 1999: 83)

Patriarhat je poimenovanje družbene situacije. Problem nastane, ko se situacija dojema kot stalna, ve čna in nespremenljiva, kot stanje, saj je globoko zasidrana v posameznikovem dojemanju sveta. Hiter pregled aktivnosti obeh spolov skozi zgodovino (osredoto čili se bomo predvsem na evropsko) pokaže temeljno razliko med spoloma. V veliki ve čini primerov so bili tisti, ki so aktivno (oziroma javno prepoznavno) ustvarjali zgodovino, moški. Četudi vloga žensk ni bila nikoli zanemarljiva ali nepomembna, pa je vendarle zunanji vtis tisti, ki ga prejemajo naslednje generacije. Ta vtis sporo ča, da so bile tiste, ki so življenje sicer posredovale in ga nato vzdrževale, ženske, tisti, ki so ga tvegali in dejansko aktivno ustvarjali, pa moški. Psihofiziologija je žensko oziroma njene lastnosti globoko povezovala z lastnostmi jaj čeca, moškega pa z lastnostmi semen čice. (Beauvoir de 1999: 39–49) Takšna metodologija ni nov pojav, vezan na nervoze 19. in 20. stoletja, ampak je treba njegovo bistvo iskati mnogo globlje, predvsem pa dlje v preteklosti. Dogodila se je še ena pomembna razlika – pojavile so se institucije in pravo, ki so trenutno situacijo upravi čevale kot nujno stanje. Tako so s časom v prvih civilizacijah tudi moški bogovi prevladali nad ženskimi in postavljali so se temelji za legitimacijo neenakega položaja spolov. V antiki se je ženskam odvzela lastnina, po položaju so bile na istem mestu kot njihovi otroci, odvzela se jim je svoboda, saj so bile popolnoma pod oblastjo in voljo moškega. (Beauvoir de 1999: 129) Katoliška ideologija v svojem razvoju ni ravno pripomogla k izboljšanju položaja ženske, je pa pod svojim okriljem imela mnoge znane mislece, ki so sodelovali v ve č stoletij dolgi burni debati, ali je ženska sploh človeško bitje ali ne. (Bock, 2004: 14, 19, 28) Marsikdo je v svojih spoznanjih o ženskah izhajal iz lastnih opažanj. V svojem okolju je ve čina moških poznala le žene, matere, sestre, izven družinskega kroga morda še prostitutke. Te ženske so bile predvsem to, kar jim je pripisala družba, iz okov pasivnosti in reprodukcije vrste (vsaj na zunaj) niso izstopale.

Med človeški odnosi niso od preteklosti in prihodnosti izolirano podro čje, imuno na vsakršne vplive. Dolo čeni vzorci se vedno znova ponavljajo, udejanjajo in s tem tudi potrjujejo smisel svoje eksistence – s tem je zgodovinska perspektiva nujna. Z redkimi izjemami je prisotna predstava, da žensk kot soustvarjalk zgodovinske realnosti ni bilo, oziroma so bile le pasivni objekti. Takšna pozicija lahko služi kot mo čan argument za obravnavo patriarhata kot edinega smiselnega in legitimnega družbenega stanja. Kot ugotavlja Judith Butler v Težavah s spolom (1990), je izmišljanje izvorov » strateška taktika v naraciji, ki s pripovedovanjem edinega, avtoritativnega mnenja o izgubljeni preteklosti daje videz, da je konstitucija zakona zgodovinska nujnost .« (Butler 2001: 48) Nesmiselna so spotikanja ob vprašanjih, katera

6 družbena ureditev je starejša, bolj smiselna in pravilnejša. Pomembna zahteva je, da razumemo vzorce, ki jih takšna družbena oblika prinaša in posreduje, da prepoznamo mitologizacije in ideje, ki jih patriarhat ustvarja in vzdržuje ter kriti čno podvomimo o njihovi ve čnosti in univerzalnosti. (Prav tam: 15) Butlerjeva zavra ča iskanje izvorov, tako matriarhalnih kot patriarhalnih, kot sredstva za legitimacijo sedanjih akcij. Kot napako mnogih feministk prepoznava vra čanje k idealizirani izvorni ženskosti kot » nostalgi čen in zastarel ideal, ki zavra ča sodobno zahtevo po formulaciji razlage družbenega spola kot kompleksne kulturne konstrukcije «. (Prav tam: 48) Ravno ideali, miti in trdo ukoreninjeni vzorci so tisti, katerim naj velja pozornost. V njihove zanke so se (in se še) ujele umetnost, znanost, religija in politika. Danes je sicer prisotna kritika univerzalnega patriarhata, a dejstvo je, da se izjemno težko opuš ča pojmovanje o splošno razširjeni koncepciji » žensk «, ki je posledica te konstrukcije. (Prav tam: 15, 16)

Nemška zgodovinarka Gisela Bock je v delu Ženske v evropski zgodovini: od srednjega veka do danes (2000) duhovno evropsko zgodovino od srednjega veka dalje razdelila na vsaj štiri velike spore o spolih, kjer so se nasprotne strani ve činoma prerekale o vedno znova podobnih vprašanjih: ali je ženska sploh (po)polno človeško bitje, ali ima dušo, kakšne so njene vezi z naravo (ter s tem posledi čno tudi njene funkcije in naloge), kakšna je njena vloga v družbi. Ker se družba vedno znova zrcali v manjših enotah, se je velikokrat ta razprava omejila samo na enoto družine, ki bi naj zadostovala ženskemu udejstvovanju. (Bock, 2004: 136)

Podobno ugotavlja tudi Reinhard Seider v svoji raziskavi Socialna zgodovina družine (1987). Vloga ženske je bila omejena predvsem na funkcije družine, ki je zanjo predstavljala ve čino njenega okolja. To je bilo še posebej izrazito na podeželju, v kme čki družini, kjer je družina predstavljala temeljno ekonomsko enoto. Druga čen položaj je bilo mo č zaznati med meš čanstvom, ki je dopuš čalo nekoliko ve čjo individualizacijo oseb. K preživljanju družine je prispevala tudi ženska, ki se je tako oddaljila zgolj od doma če ekonomije. Predvsem med delavsko populacijo je ženska spoznavala tudi možnosti trgovanja, kar ji je širilo znanje in obzorje. (Seider 1998: 25–31) O čem podobnem je med bogatejšim meš čanskim prebivalstvom težko govoriti.

Vlasta Jaluši č je v Dokler se ne vmešajo ženske: ženske, revolucije in ostalo (1992) skozi zgodovinski pregled pravnih in medosebnih odnosov med spoloma zaznala tendenco, ki je zakonski par in kasneje družino dojemal kot naravnodružbeni in politi čni pojem. Intimni par

7 naj bi se dojemal kot ena oseba, vendar ne s feminizacijo moških in maskulinizacijo ženskih lastnosti, ampak z zapolnjevanjem manka drug pri drugem. Rousseau pri tem predlaga nekakšen poskus za vse tiste, ki se pritožujejo (predvsem) nad vzgojo deklic: » Pa jih vzgajajte kot moške, ti ne bodo imeli absolutno ni č proti. Bolj kot jim ho čejo biti ženske enake, manj jim bodo vladale in v tistem trenutku bodo moški zares gospodarji «. (Rousseau 1981; povz. Po Jaluši č 1992: 45) Besediš če zopet zavzema tendenco spora, razlikovanja. Joel Schwartz je izhajajo č iz nestrinjanja med Rousseaujem in Mary Wollstonecraft, vidno zagovornico ženskih pravic, prišel do zaklju čka, da so » ženske, ne moški, bolj politi čen spol po naravi «. (Schwartz 1985; cit. Po Jaluši č 1992: 46)

2.1 Ženska kot človeško bitje Pri obravnavi v preteklosti zelo živega vprašanja, kaj ženska sploh je, se ni potrebno osredoto čati toliko na spoznanja, ki potrjujejo patriarhalno vzdušje in vzorce, temve č na tista, ki so » querelle des femmes « oz. spore o spolih (Bock 2004: 11) poskušala prese či. Prvi problem pri obravnavi ženske kot človeškega bitja se je nahajal že v samem jeziku. Od Cicerona naprej so tudi v srednjem veku zmotno verjeli, da v latinš čini beseda vir , to je moški, izhaja iz besede virtus , vrlina. (Prav tam: 19) Tudi spolno na čeloma nevtralni besedi homo se je pripisoval moški pomen. Ali kot ugotavlja Butlerjeva, » Ženske v falogocentri čnem jeziku, ki je prežet z maskulinizmom, konstituirajo nereprezentativno .« (Butler 2001: 22)

Za mnoge avtorje preteklih stoletij je enakost žensk paradoks, saj je ni bilo mogo če filozofsko utemeljiti, če ženska kot človeško bitje sploh ni obstajala. (Bock 2004: 19) Christine de Pizan, delujo ča v 15. stoletju v Franciji, ena izmed prvih glasnic proti ustaljenim vzorcem, je tako morala najprej sploh pridobiti človeško veljavo, da so jo bila ostala človeška bitja pripravljena poslušati. Priznala je, da se mora o svoji človeškosti » pri čkati « celo s samim bogom in se prepri čevati, da ni zmota narave in da ima tudi kot ženska » člove čnost « (hummanitat). (Prav tam: 23) Takšno vzdušje so podpirala mnoga razlaganja Svetega pisma, prerekanja o Adamu, Evi in rebru. Še leta 1790 je morala Mary Wollstonecraft, avtorica Frankensteina , polemizirati z mnenjem, da polovica človeštva nima duše. (Prav tam: 30) Toda zanimivo, glasovi v podporo ženskemu spolu so se slišali tudi s strani, ki ponavadi ni bila najbolj naklonjena enakosti spolov, s strani Cerkve. Že Gediccus, profesor hebrejš čine v Leipzigu, je leta 1618 kot odgovor na mizogino Disputatio nova zapisal, da v nebesih ni razlik

8 med spoloma (Prav tam: 18), Luther je nasprotoval brezobzirnemu zasramovanju žensk. V menjavanju plenic je tudi za moške videl bogu vše čno delo ter zastopal mnenje, da Eva ni edina kriva za izvirni greh. Ni zastopal mnenja, da sta moški in ženska popolnoma enakovredna, temve č je podal primerjavo sonca in lune kot moškega in ženske – drug brez drugega ne moreta. (Prav tam: 41–47) V sedemnajstem stoletju je glas v obrambo žensk kot bitij iz rodu človeka povzdignila tudi redovnica Arcangele Tarabotti. (Prav tam: 25) Spori so na obeh straneh netili čustva in skozi zgodovino je mo č slediti iskrivi in burni polemiki.

Ženskam se ni priznavalo pozicije človeškega bitja. Niti moralno niti pravno. Če bi se to zgodilo, bi se spremenil celoten ekonomsko-politi čni sistem in upiranje temu je bilo gotovo vsaj tako trmasto in mo čno, kot je bilo vztrajanje pri spremembah. Pomembna novost, ki se jo je pri čelo omenjati, pa je bila čisto konkretne narave. Četudi je od besed do dejanj dolga pot, se je za čelo nakazovati v smer, da » tradicionalne ženske lastnosti « niso prirojene in nespremenljive, temve č bolj posledica vzgoje in vzorcev –potemtakem dobra izobrazba za dekleta ne bi bila samo priporo čljiva, ampak nujna in samoumevna.

Tudi Zofka Kvedrova je kar nekaj svojim ženskim likom namenila pot intelektualke. Ob tem je bila pozorna na težave, ki so ženskam z željo po izobrazbi stale na poti, v prispevku Emancipacija je kriti čno nastopila proti skopi izbiri izobrazbenih poti za dekleta. Izobrazba bi morala po njenem mnenju za žensko pomeniti » pot k sebi «, pot, na kateri » bi se mogla njena lastna duševna individualnost neodvisno in zdravo razvijati v samostojen zna čaj «. (Slovenka 1901; cit. po Mihurko Poniž 2003: 141)

Kvedrova je zavra čala splošne tipizacije ženske duše, saj je videla, da jim ženski spol podlega ravno zaradi »uniformiranosti« vzgoje, ki jih potiska v smer poustvarjanja privzgojenih vzorcev. V Njenem življenju prikaže posledice takšne manipulativne ženske vzgoje, ki ženske osebnosti ne gradi na njeni individualnosti, ampak na njeni odvisnosti. (Borovnik 2008: 38) Ženska svoje življenje pri čne dojemati kot »slu čaj«, svoja dejanja pa pogojuje z željami in dejanji drugih. Ali kot pravi v Hanki , šele » sodobne žene smo odkrile ono, čemur pravimo duša, odkrile v sebi lastno voljo, lastno presojo, samozavest osebnosti «. (Kveder VIII 1938: 137). Toda nepristajanje na fatalno determiniranost ženskega zna čaja kot dela »nature« se je za čelo že mnogo pred Kvedrovo. Takšna determinirana ravnanja bi jo namre č izvzemala iz sfere

človeškosti in jo potiskala v animali čnost, v sfero bitij, ki so preve č pogojena in odvisna, da bi lahko bila enakovredna in polnopravna človeku.

Takšno dojemanje žensk kot predvsem telesnih bitij, ki jih obvladujejo številni misteriozni procesi in dogodki, so s svojim obnašanjem in ravnanjem skozi patriarhalno glediš če potrjevale tudi same ženske. Svoje telo so ob čutile odtujeno od sebe, hkrati pa niso čutile odgovornosti za svojo prihodnost, saj ta naj ne bi bila odvisna od njih. (Beauvoir de 2000: 83– 89) Izhajajo č iz Simone de Beauvoir in Monique Wittig 1, Judith Butler ugotavlja, da identifikacija žensk z » biološkim spolom « predstavlja » zlitje kategorije žensk z o čitno seksualiziranimi zna čilnostmi ženskih teles in torej pomeni zavra čanje, da bi ženskam podelili svobodo in avtonomijo, ki naj bi ju uživali moški «. (Butler 2001: 31)

A tudi moška vzgoja v preteklosti ni bila vedno zgled dobrega oblikovanja osebnosti. Kot ugotavlja Alenka Puhar na vzorcu slovenskih moških v 19. in 20. stoletju, je tudi pri njih šlo le za na pol izdelano identiteto. Zanikanja in potla čitve so bile vodilo vzgoje in moška identiteta se je oblikovala predvsem per negationem – kot negacija ženskih lastnosti. Torej moški ne kaže čustev, se ne boji udariti, ne jadikuje, … Marsikdaj je bila telesna mo č edini vir samozavesti, ki se je morala vsake toliko udejanjiti, da je dokazala svoj obstoj. (Puhar 2004: 158) A slede č Luce Irigaray 2, ki jo obravnava Judith Butler v Težavah s spolom , ženske identitete ni mogo če razumeti kot enostavno negacijo moškega subjekta. (Butler 2001: 30)

2.2 Ženska kot telo Ženska, predvsem njeno telo, je bila uganka številka ena v času ob prelomu stoletja. Da so odgovor na krizo identiteto subjekta mnogi dejansko iskali v spolnosti in njenem razumevanju, pri ča poplava literature, tako leposlovne kot strokovne, ki se dotika te teme. Mnogih spoznanj tistega časa danes ni ve č mogo če jemati resno, jih pa velja na kratko

1 Obe sta francoski pisateljici in feministi čni teoreti čarki. Simone de Beauvoir se je posve čala predvsem eksistencialisti čni etiki, ki je mo čno vplivala tudi na njeno najbolj poznano delo feministi čne teorije, Drugi spol, izdano leta 1949. Monique Wittig je bila ena izmed glavnih figur Mouvement de Libération des Femmes . V svojih teoreti čnih delih je raziskovala oblikovanje spolne identitete; osredoto čala se je predvsem na homoseksualne odnose. 2 Belgijska filozofinja, jezikoslovka in psihoanaliti čarka, ki se ukvarja s psihoanaliti čnimi spoznanji Freuda in Lacana. 10 ponazoriti za oris ozra čja takratnega časa, saj so bila v času svojega obstoja dejansko zelo priljubljena in brana. Ženska za Otta Weiningerja predstavlja ne-smisel svetovne zgodovine. Oseba, a ne osebnost. Moški ustvari žensko, ta se preda spolnosti, kar seveda po drugi strani pomeni tudi, da ženska preneha eksistirati takoj, ko moški v sebi premaga spolnost. (Mihurko Poniž 2003: 28) Podobna spoznanja je delil tudi zdravnik Paul J. Möbius, ki je v svoji razpravi O fiziološki slaboumnosti žensk ugotavljal, da so ženske sicer bitja človeške vrste, toda ne tudi individui. Prepri čan je bil, da je za moškega nujno, da žensko zdresira. Ženska namre č potrebuje moškega, s komer se bo po čutila povezana, ne pa svobodna. Njihovo edino poslanstvo je materinstvo, saj so telesno in duševno slaboumne. Povzel je tudi ugotovitve nevrologije in Freuda in histerijo ozna čil kot tipi čno žensko bolezen. (Prav tam: 29)

Sigmund Freud je s psihoanalizo sicer dosegel napredek v primerjavi psihofiziologijo in ugotovil, da ni narava tista, ki definira žensko, ampak si jo ta v svojem čustvenem svetu po svoje prisvoji. Oba spola gresta po svoji poti iskanja ugodja najprej skozi oralno fazo, nato analno, v genitalni fazi pa se njuni poti lo čita. Moška erotika se lokalizira v penis, tukaj je njegov prehod k heteroeroti čni drži (in razrešitev Ojdipovega kompleksa) in hkrati se s tem njegov eroti čni razvoj tudi kon ča. Žensko razreševanje t.i. Elektrinega kompleksa pa se zaradi »kastracijskega kompleksa « (zaradi katerega je Freud prejel mnogo kritik, ki so mu o čitale, da žensko obravnava zgolj kot nepopolnega moškega (Bock 2004: 363) ), prvotne navezanosti na mater, torej na isti spol, ki se šele kasneje preusmeri na o četa in dvojne diferenciacije v genitalni fazi lahko mnogo lažje izneveri, ne izpelje do konca, zato je tudi nadjaz šibkejši. (Beauvoir de 1999: 69–71) Ravno zaradi tega naj bi bile nervoze pri ženskah mnogo verjetnejše in pogostejše.

Michael Foucault v prvem delu Zgodovina seksualnosti (1976) histeri čno žensko prepoznava kot eno izmed štirih patoloških podob, ki so postale predmet raziskovanja. Seks je bil dolo čen kot dejanje, ki pripada moškemu (ženski pa manjka) ter kot dejanje, ki tvori žensko telo, saj ga podreja nalogam reprodukcije. (Mihurko Poniž 2003: 128)

Ženska je bila vprašanje, ki ga je bilo treba razrešiti za rešitev in osvoboditev lastnega jaza. Toda to se ni rešilo tako, da bi se žensko diferenciralo, ampak da se je njeno bitje poenostavilo v umetno ustvarjene tipizacije, ki bi lahko prinesle odgovor trenutnim

11 frustracijam. Že sam pojem ženski princip je vprašljiv, saj gre za absolutizacije osebnostnih lastnosti, znotraj njega pa se je ženska pojavljala v dveh relativno stalnih podobah, ustvarjenih za razrešitev in transfiguracijo eroti čnih želja: kot femme fatale in kot femme fragile, h katerima pa se bomo vrnili še kasneje. V delih pisateljev slovenske in dunajske moderne le redko kdaj zasledimo reprezentacije ženskosti, ki ne prikazujejo žensk v njihovih tradicionalnih družbenih vlogah. (Prav tam: 32) Takšna ukalupljanja žensk so imela za posledico raz člove čenje ženske kot bitja, odtujeno umetniško stvaritev, ki je za posledico žensko zreduciralo na golo telo. Lisa Fischer, avstrijska raziskovalka, avstrijska raziskovalka moderne, poudarja, da je ženska v delih moških umetnikov postala stvar, njihovo ustvarjanje pa legitimacija za nasilje nad ženskim telesom in osebo kot celoto. (Fischer, Brix 1997; povz. po Mihurko Poniž 2003: 30)

Javnost razburjajo če ugotovitve je leta 1949 predstavila Simone de Beauvoir, ki je z delom Drugi spol 3 sicer nakazala na izjemno pomembnost lastnega telesa za žensko in njeno dojemanje same sebe, vendar je podvomila, da je to poglaviten dejavnik oblikovanja ženske osebnosti. Zanikala je vsaj dejstvo, da je ženska predvsem biološko predpostavljena, v kar so vendar je nakazala na veliko vlogo telesa in njegovih procesov, pri izgradnji ženske identitete. Opažala je pomembnost telesnega samodojemanja za žensko. To dejstvo je ne razlikuje od moškega. Njena spoznanja postanejo pomembna, ko deklica pri čne spoznavati razlike v dojemanju lastnega telesa.

To, da se nam že mnogo pred puberteto in v časih že v najzgodnejšem otroštvu kaže kot spolno ozna čena, ni posledica kakšnih misterioznih instinktov, ki bi jo že od samega za četka zapisovali pasivnosti, spogledljivosti in materinstvu; v otrokovem življenju že na samem za četku posreduje drugi in od najneznatnejših let se mu ukazovalno vceplja, čemu je zapisan. (Beauvoir de 2000: 14)

Četudi so Freud, Adler in mnogi psihoanalitiki zavzeto razpravljali o ženskem kastracijskem kompleksu, in poudarjali dejstvo, da ženske ob čutijo primanjkljaj penisa in svoje telo, posebno svoje spolne organe, pojmujejo kot rano, pa so vendar pustili ob strani vprašanja, zakaj, kdaj in če sploh se to zgodi.

3 V slovenš čino prevedeno in izdano v letih 1999 (1. del) in 2000 (2. del). 12

Simone de Beauvoir se je v to vprašanje izdatno poglobila in, tako kot pri ve čini vprašanj, povezanih s telesom ženske in njenim dojemanjem le-tega, prišla do zaklju čka, da kompleksi, travme, vprašanja in odtujenosti ne nastanejo že sami po sebi. Odsotni so v zgodnjem otroštvu, ko otrok od svojega telesa še ni odtujen. Prisotni postanejo z odraš čanjem, z razlikovanjem vzgoje in odnosa do fantkov in deklic. Na mlajše otroke spolni organi ne napravijo nobenega posebnega vtisa. Pomen jim pri čnejo pripisovati šele, ko se to naveže na njihove osebne skrbi. (Prav tam: 15, 18, 19) Vsi otroci doživljajo stisko ob odstavitvi, razli čne pa so poti, kako se z njo spopadajo. Ker dekle ne najde ve č zadovoljstva s svojim telesom, saj ga ne more spoznavati kot njen vrstnik, njen spolni organ ni deležen posebne pozornosti, znotraj nje obstaja konflikt med njeno avtonomno eksistenco, ki pa je z lastnimi dejanji ne more potrjevati, zato iš če to priznanje in potrditev v »drugem«. V stremljenju po tem, da bi bila subjekt, poskuša ugajati. Se lišpa, dobrika, opazuje vedenja drugih in njihove želje in iz sebe napravlja objekt. (Prav tam: 27, 28) S teorijo Simone de Beauvoir so se ukvarjale mnoge kasnejše feministi čne teoreti čarke in danes je ob branju Drugega spola nujno vzeti v roke tudi literaturo, ki to delo kriti čno obravnava.

V drugi polovici dvajsetega stoletja so na podro čju spoznanj psihoanalize in kriti čnega pretresanja spoznanj De Beauvoirjeve vzniknile nove teorije, ki so se razdelile na dva pola, o čemer piše Samuel Slipp v knjigi Freudovská mystika: Freud, ženy a feminismus (2007). V prvi skupini so bile feministi čne teoreti čarke Dorothy Dinnerstein ( The mermaid and the minotaur (1976) ), Nancy Chodorow ( The reproduction of the mothering: psychoanalysis and the sociology of gender (1978), Feminism and psychoanalytic theory (1989) ) in druge. Predvsem Chodorowa je izpostavila možnost omejevanja žensk kot posledico nerazrešenega moškega ojdipovega kompleksa. Izgradnja ženske identitete na ideji manka penisa je nadomeš čena z idejo o izgradnji moške identitete na temeljih umišljene ženske prikrajšanosti. Klasi čna psihoanaliza bi naj tako temeljila na idejah, ki upravi čujejo moške težave, nikakor pa ne razložijo in razrešijo ženskih. Identiteta moških se tako gradi na ideji o navideznem manku v identiteti žensk. Avtorice v prvi skupini teorij soglašajo v ideji, da se da težave pri izgradnji identitete pri obeh spolih, diferenciacije in identifikacije, prese či z enakovredno udeležbo obeh staršev pri vzgoji. (Slipp, 2007, str. 213–215) Druga skupina teorij s podro čja kritike psihoanalize izhaja iz skupine, zbrane okoli francoskega psihoanalitika Jacquesa Lacana, podrobno predstavljen v delu Helene Cixous The

13 newly born woman (1986). Lacan je mnenja, da v otroštvu obstaja t.i. zrcalna faza, kjer otrok glede na mater izgradi svojo identiteto. Imaginarno se nadomeš ča s simboli čnim, mati sama prenaša vtis o objektu, ne-subjektu – vendar Lacan vzroka za takšen pogled ne vidi v realni situaciji, ampak v – moški fantaziji, ki je to idejo izgradila. Ženske so to pozicijo prevzele in jo same prenašajo naprej. Lacan tako zavra ča iskanje vzrokov v biologiji, v telesnosti, temve č se opira na jezik in kulturo. (Prav tam, str. 217–219)

2.3 Ženska kot dobrina Engels je ugotavljal, da se je moški spol nad ženskega dokon čno dvignil z uvedbo privatne lastnine. Ni pa posedoval samo zemlje, orodja in sužnjev, temve č tudi svoje bližnje, svoje otroke in žensko (ženske), katere pravni položaj je postajal vedno bolj podoben nedoraslim otrokom. (Beauvoir de 1999: 129) 4 Patriarhat tako po Kate Millet, angleški radikalni feministki, pomeni prevlado moških nad ženskami in prevlado starejših moških nad mlajšimi. (Jaluši č 1992: 129) »Kajti predstava patriarhata v resnici združuje lastninska in psihi čna razmerja«. (Prav tam: 134) Zanimiva je ugotovitev, ki jo podaja Juliet Mitchell v Psihoanalizi in feminizmu (1975), ki pravi, da ženske kot »ženske« niso definirane na podlagi njihovih reproduktivnih sposobnosti, ampak na podlagi njihove uporabnosti in vloge menjalnih objektov. (Mitchell 1975; povz. po Jaluši č 1992: 139)

Menjavajo se lahko razli čne dobrine: vljudnosti, vojaška pomo č, besede, materialne stvari, obi čaji in rituali ter ljudje. Marcel Mauss je raziskoval sam sistem darovanja, razloge zanj ter obveze in posledice, ki s tem nastajajo. Ugotovil je, da med dolo čenimi posamezniki obstaja obveza medsebojnega darovanja. Vendar v tem primeru v ta sistem darovanja, v »pogodbo« ne vstopa le posameznik sam, temve č celotni kolektivi. (Mauss 1996: 15) Zavrnitev daru pomeni nekaj podobnega kot vojno napoved. (Prav tam: 27) Podarjene dobrine se ne merijo v materialni vrednosti, temve č v simbolni, duhovni vrednosti, »mani«. Ta ne sme stagnirati, posameznik/kolektiv s pri četkom obdarovanja vstopi v krog nenehnega kroženja te duhovne snovi. (Prav tam: 30) Obdarovanje dolo čajo mnoga pravila,

4 Takšnemu pravnemu stanju lahko, z določenimi izjemami, sledimo še v 19., ponekod tudi 20. stoletju v mnogih podro čjih Evrope. Primer takšnega stanja je Code Napoleon , vzpostavljen po francoski revoluciji, ki je mnoge že pridobljene pravice, npr. alimentacijske obveznosti o četov zunajzakonsko spo četih otrok, zopet odpravil in ženske postavil v pravni položaj, zelo podoben otrokovemu. (Bock 2004: 103–106). Stuart Mill je 1867 v spodnjem domu v britanskem parlamentu nasprotoval virtualnemu zastopništvu žensk, ki ga je primerjal z zastopništvom sužnjev s strani sužnjelastnika. (Bock 2004: 219) 14 od kulturno dolo čenih momentov obdarovanja, obveze, da dar sprejmemo, obveze, da dar vrnemo do simbolne enakovrednosti daru.

Kakor je bilo že re čeno, menjavajo se lahko re či, besede, obi čaji, sužnji, otroci in ženske. Obdarovanje je pomembna strategija ohranjanja politi čne mo či in stabilnosti. Poroka je lahko oblika izmenjave dobrine, ki ima v ve čini družb najvišjo vrednost – ženske. Poro čanje navzven, spodbujanje tabuja incesta je omogo čalo, da so se vezi izven klana z menjavo žensk pomembno krepile – med moškimi, ponavadi med brati, o četom in možem. (Fox 1988) 5 Dobrino je bilo tako na nek na čin treba navaditi na misel, da se takšni izmenjavi ni upirala. Ali kot pravi Simone de Beauvoir ob obravnavi histori čnega 6 materializma, » Ženske ni mogo če neposredno prisiliti k rojevanju: mogo če jo je samo ujeti v situacije, v katerih bo materinstvo zanjo edini izhod. « (Beauvoir de 1999: 88) Hkrati pa je ugotavljala, da je tudi sam eroti čni odnos med moškim in žensko ekvivalenten obdarovanju. Od primitivnih kultur pa do današnjih dni je vedno veljalo, da je postelja za žensko 'usluga', za katero se ji moški zahvaljuje z darili ali tako, da jo vzdržuje: služiti s svojimi uslugami pa pomeni postaviti nadse gospodarja; v takšnem razmerju ni nikakršne recipro čnosti. (Beauvoir de 2000: 135)

Gisele Bock v svojem preu čevanju zgodovine ženske v Evropi ugotavlja, da je zakon pogodba za sklenitev miru in sredstvo izmenjave. A do 12. stoletja sta v zakon oba zakonca prinesla svoj delež; mož jutrnjo, žena doto; po tem stoletju se je jutrnja postopoma ukinjala, medtem ko je bila za žensko dota še vedno obveza. Ženska tako ni bila predmet menjave zgolj sama po sebi, temve č si je morala to pozicijo celo kupiti. (Bock 2004: 34) Za moške so bile » ženske njihova last in spolnost njihova pravica, saj ženske vzdržujejo .« (Tomažič 2007: 38)

Na tem mestu nas ne sme zanesti v iskanje »prekup čevanja z ženskami« v vsakršnih življenjskih situacijah, zagotovo pa ta teorija dobro povzema smisel in funkcijo patriarhata, predvsem pa njegovo trmasto žilavost in upiranje spremembam.

5 Na tem mestu je treba poudariti, da vsaj teoreti čno, od 11. stoletja dalje, zakon brez privolitve ženske na čeloma ni bil mogo č. Katoliška cerkev je zahtevala vsaj nemo pritrditev (odsotnost upiranja). Četudi to morda v praksi ni imelo teže, saj so se poroke še vedno dogovarjale med moškimi, pa je bil postavljen vsaj teoreti čen temelj za bolj demokrati čno sklenitev zveze, ki bi se razlikovala od navadne kup čije. (Bock 2004: 32) 6 Za teorije Engelsa in Marxa uporabljajo razli čni avtorji razli čne izraze. Histori čni materializem, dialekti čen materializem, marksisti čni evolucionizem, … (V. Godina 1998: 139) 15

3. Kulturno-duhovni in politi čno- gospodarski oris slovenskega prostora konec 19. in na za četku 20. stoletja

Na Slovenskem so se pod vplivom novih demokrati čnih ideologij in politi čnih gibanj v družbi in družini zgodile velike spremembe, kar se je odražalo tako na sekularizaciji odnosov kot tudi naraš čanju individualnosti in individualnih ciljev. Družbeno sprejemljivi vzorci so postali izjemno pestri in čeprav vsaka ideja, nova stvar potrebuje mnogo časa, preden se zatrdno usidra v mišljenju ljudi, so se v tedanji družbi vendarle dogajali pomembni premiki. (Boh 1986: 132) Kmetije so propadale, v mesta se je izseljevalo vedno ve č kmetov. Med delavci v industriji in obrti je bila zaposlena okoli četrtina žensk – najpogosteje so se zaposlovale v tekstilnih in toba čnih obratih, vendar jih je bila velika ve čina nekvalificiranih. (Fischer 1986: 59–64)

Politi čna scena je na slovenskem delovala razdrobljeno in nepovezano. Razlike v nazorih in interesih so ostro delile stranke (klerikalna, liberalna in dve meš čanski). Cepitev v dolo čenem zgodovinskem trenutku slogaške politike na liberalni in klerikalni tabor je s seboj potegnila delitev strokovnih in kulturnih društev, kar je imelo za posledico tudi ve čje število glasil, ki so jih ta združenja izdajala. Leta 1913 je tako izhajalo pet slovenskih dnevnikov (štirje v Ljubljani in eden v Trstu) ter množica glasil in listov s kulturno, zabavno ali strokovno vsebino. (Vodopivec 2007: 14, 15)

Reinhard Seider je v Socialni zgodovini družine ugotovil, da so bili poglavitni in odlo čujo či dejavniki pri iskanju spolnega partnerja in poroki predvsem gospodarski. Seider je to sicer raziskoval na anglo-germanskem prostoru, a zagotovo lahko marsikatere njegove ugotovitve prenesemo tudi na slovenski prostor. »Moškost« se je razumela kot zmožnost gospodovanja zakonski ženi – moški je namre č ob čutil vedno ve čjo krizo identitete, saj so se široko odpirale zaposlitvene možnosti za ženske. (Seider 1998: 29, 53).

Marta Verginella v delu Ženska obrobja, Vpis žensk v zgodovino Slovencev (2006) osvetljuje pomen ženskega dela in ekonomske u činke na družinski prora čun. Na primeru prebivalk Brega, vasi jugovzhodno od Trsta, razbija mit o podobi šibke ženske, ki je s socialnega in

16 gospodarskega vidika podrejena možu. Na podlagi oporok dokazuje, da so bile tamkajšnje ženske v drugi polovici 19. stoletja precej ekonomsko suverene. Sicer je treba vzeti v zakup, da je to podro čje blizu velikega mesta, ki je zagotovo ponujalo več možnosti kot morda katera druga podro čja notranje Slovenije, a vendarle ne puš ča dvoma, da so se v družbi dogajali pomembni preobrati. (Verginella 2006: 38).

Tudi Puharjeva je pisala o krizi in le na pol izdelani moški identiteti. Vodilo vzgoje moških je slonelo na zanikanjih in potla čitvah, represija je bila v emocionalnih ozirih še mo čnejša kot pri ženskah. Oris »tipusa« slovenske matere nam lahko pove mnogo o tem: »‘ Prava mati je tista, ki zna zakleniti svoje proletarsko srce‘, ki ne nosi svojih čustev na dlani‘, ki zna globoko zakopati svojo ljubezen in bole čino‘ «. (Puhar 2004: 160).

Konec 19. stoletja in za četek 20. so velike spremembe v družbi, kot so modernizacija industrije, gospodarstva, tehnike, komunikacij ter razvoj znanosti, subjekt pripeljale do splošne krize identitete. S tem so se ukvarjali tako filozofi, psihologi, sociologi. Poskušali so znanstveno razumeti to krizo subjekta, najti izvore. Velik vpliv na mislece takratnega časa je imela Nietzschejeva filozofija, ki je pod dvom postavljala vso veljavno moralo in zakone, kasneje pa je revolucionarne poglede na aktualna vprašanja o človekovi subjektiviteti prinesel tudi Freudov koncept psihoanalize, ki je konceptu racionalnega, zavestnega zoperstavil nezavedno. (Mihurko Poniž 2003: 23, 24) Toda v njihovem stremljenju po racionalni, znanstveni razlagi, so ravno znanstveniki, družboslovci zapadali v odgovore, ujete v tradicionalne, patriarhalne vzorce. Beremo lahko o ženskem in moškem principu – prvi je ena čen z naravo, drugi s kulturo. Samo po sebi to še ne bi bilo tako diskriminatorno, če ne bi bil zraven izražen še strah pred »pomehkuženim« ženskim elementom. Kajti v vsaki ženski je nekaj moškega in v vsakem moškem nekaj ženskega. Raziskovalce so tako zanimali predvsem idealni tipi moškega in ženske, ki niso dopuš čali mešanja tipi čnih lastnosti. (Prav tam: 26, 27)

Tudi nekatere avtorice, ki so sicer zagovarjale enakopravnost moškega in ženske ter izobraževanje slednjih, so zapadale v ugotovitve, da se ženski, » ki želi zavzeti položaj moškega, torej na podro čjih zunaj doma čega ognjiš ča«, obeta izguba njene notranje harmonije, ki je seveda globoko povezana z njeno »žensko naravo«, idealnim tipom ženske (Prav tam: 25).

Marja Borštnik je Kvedrovo uvrstila na tisto prelomnico, ko se je tudi slovenska žena pri čela trgati od tradicionalnega modela dela in iskati svoje poti udejstvovanja. Ta prehod je bil »zanjo silno bole č, saj je ni tiral samo v boj z okolico, marve č tudi v boj s samo seboj. « (Boršnik 1962: 331).

O ženskem vprašanju se je pri čelo tehtno (predvsem pa povezano in dolgotrajneje 7) razmišljati (in ubesedovati) šele v reviji Slovenka , ki je za čela izhajati najprej kot priloga tržaške Edinosti (nato tudi kot samostojen mese čnik) pod uredništvom Marice Nadlišek Bartol leta 1897 (od leta 1899 Ivanke Anži č Klemen čič). Slovenka je bila pomembna, ker se je s svojimi besedili obra čala na vse ženske, zaposlene in nezaposlene, neizobražene in intelektualke. Za Slovenko sta tako pisali obe urednici, Elvira Dolinarjeva, Zofka Kveder, Simon Gregor čič je pomagal pri izbiri pesmi, … Za Slovenko so (predvsem) ustvarjalke prispevale številne polemi čne tekste s podro čja ženskega vprašanja, so se pa v reviji dotikale tudi prakti čnih vprašanj vsakdanjega življenja, splošnega izobraževanja, … Poseben del je bil namenjen tudi leposlovju. Slovenka je imela zna čaj pesniške vadnice, kjer so se vadili mnogi mladi talenti, tako ženski kot moški. Zaradi vedno ostrejših napadov kritike pa tudi razhajanj med urednico in sodelavkami je leta 1902 prenehala izhajati. (Žensko časopisje na Slovenskem 1897–1997 1997: 9–12; Mihurko Poniž 2003: 14–16)

V Sloveniji se je prvo žensko društvo ustanovilo že leta 1856 in sicer Evangelijsko žensko društvo. Leta 1894 je bilo ustanovljeno Katoliško društvo za delavke, 1898 Društvo slovenskih u čiteljic, zagotovo pa je najpomembnejše po svoji vlogi za uveljavitev pravic žensk v javni in zasebni sferi Splošno žensko društvo, ustanovljeno 1901. Na ustanovnem ve čeru društva je predavala Zofka Kveder o položaju ženske v družbi in družini. Slovenka je pisala pohvalno o ustanovitvi društva, vendar je hkrati tudi izrazila kritiko nad navideznim delom t.i. rodoljubnih dam. (Mihurko Poniž 2003: 15–18)

3.1 Literarnozgodovinska ozna čitev obdobja »moderne« Literarnozgodovinska ozna čitev tega časa predstavlja problem, saj je to obdobje zelo težko vsebinsko in slogovno konkretneje definirati in ozna čiti, ker v sebi nosi razli čne smeri in sloge.

7 Seveda pri tem ne gre trditi, da pred tem časom razpravljanja o ženskem vprašanju ni bilo. O tem so pred tem pisali že Pavlina Pajk, Franja Robidovec, Fran Celestin, … Slovenka ima posebno vrednost ravno zaradi tega, ker ni šlo za osamljena pisma posameznikov, temve č za sistemati čno delovanje na podro čju ženskega gibanja. 18

Književnost tega časa je zamotano situacijo povpre čnega slovenskega človeka globoko ob čutila. Razdvojenost, nerešena vprašanja in ob čutek stagniranja so se odražali tako vsebinsko kot tudi slogovno. Marsikdo je izražal ideje o krivicah, o nerazumljivem družbenem redu, vendar so le redki sledili cankarjanskemu inovativnemu modelu kratke proze. Po besedah Gregorja Kocijana so kratke pripovedi »v ve čini uresni čevale tradicionalni model «, slone č na izro čilu realizma in postromantike. (Kocijan 1997: 10, 11)

Toda kljub gospodarski nerazvitosti, razdvojeni politiki in jezikovni ogroženosti, prihaja do zaklju čka Franc Zadravec, so Slovenci napravili pomemben vzpon v književnosti, v z njo povezanih vedah in ostalih umetnostih. Za slogovno dolo čitev obdobja povzema izraze najvidnejših slovenskih ustvarjalcev na prelomu stoletja, kot so »prebujena duša /…/ sanje /…/ notranja zapoved /…/ prvotni pogon in zagon …« (Zadravec 1999: 13, 14, 15) Nove slogovne smeri prepoznava kot odpor proti pozitivizmu in naturalizmu. Na eni strani vdor novih modelov, po drugi mo čan odpor proti njim. Filozofija trenutka in vtisa, po drugi strani obsodba naturalizma kot nezmožnega za umetniško lepoto. Po eni strani stremljenje za seciranjem človekovega vsakdana, po drugi iskanje notranje lepote. (Prav tam: 17–20)

Ob primeru zbirke Kvedrove Odsevi (1902) Gregor Kocijan ugotavlja, da iz zbirke »izseva pisatelji čino nihanje, zna čilno tudi za poznejše pisanje, med pripovednim izročilom in zna čilnostmi, ki jih je prineslo novostrujarstvo (naturalizem), in na drugi strani cankarjenskimi novostmi .« Kvedrova se je prvim zavezala, kadar je upovedovala socialno problematiko, po novostih pa je segala, kadar je občutila potrebo po izpovedi. Takrat se je zavezala cankarjevski lirizaciji, zamegljeni zgodbi in izostreno opisanemu ozra čju. (Kocijan 1997: 15) Boris Paternu (sicer na podro čju pesništva in primerih pesnikov Župan čiča, Kosovela in Kocbeka) kot vodilni element prepoznava » destabilizacijo subjekta, ki jo spremlja destabilizacija jezika. « (Paternu 1989: 145)

Literarno zgodovinska ozna čitev tega časa predstavlja problem, ker je to obdobje zelo težko vsebinsko in slogovno konkretneje profilirati, saj v sebi nosi razli čne smeri in sloge. Ne glede na to, da je le redkokateri pojem v novejši slovenski literarni vedi doživel toliko razli čnih interpretacij in vidikov, je bil tudi eden izmed najbolj vitalnih. Že samo ime v sebi nosi navezanost na sodobnost, spremembo, odpor proti tradiciji. Sam izraz je prvi uporabil (kasnejši) nemški literarni zgodovinar Eugen Wolff na predavanju v Berlinu leta 1886, ki je

19 moderno ponazoril tudi z alegorijo ženske, prepojene z lepoto in ideali, nezemeljsko vihrajo če in navdušene, a navdušene z zemeljsko lepoto. Takratni literarni ustvarjalci so se zavzeli predvsem za naturalizem kot odraz zdrave evropske mladine. (Bernik 1999: 112, 113).

V slovenskem intelektualnem prostoru je bil izraz prvi č uporabljen kmalu po njegovem ustoli čenju v Berlinu. Preko Dunaja je leta 1893 zašel tudi na Slovensko, vendar so ga najprej uporabljali predvsem njegovi nasprotniki in zagovorniki tradicionalnih modelov ustvarjanja. Toda negativna zaznamovanost ni bila edina obstoje ča – v pozitivnem smislu so si nov pojem prisvojili mladi slovenski ustvarjalci, delujo či na Dunaju (Ivan Cankar, Fran Govekar, Oton Župan čič, … ), ki so tam leta 1896 ustanovili tudi literarni klub, imenovan Slovenska Moderna, kjer so tedensko pretresali aktualne probleme slovenske književnosti. (Prav tam: 116, 117)

Toda kaj dejansko razumeti pod pojmom »moderne«? Po Zadravcu, ki je obdobje prepoznaval tudi kot novo romantiko, je bila to oznaka za dekadenco, impresionizem in simbolizem. Mahni č razlikuje med moderno v ožjem (Cankar, Župan čič, Kette in Murn) in širšem smislu (sopotniki in sodobniki). Za Borisa Paternuja je to težko dolo čljiva oznaka in je za vodilno literarno vodilo tega časa izbral simbolizem. Anton Slodnjak je moderno definiral časovno po temeljnih delih – od 1899 (Cankarjev in Župan čičev nastop) do 1918 (smrt Cankarja in konec prve svetovne vojne). France Bernik opozarja na specifi čen položaj slovenskega literarno- duhovnega prostora tega časa, kjer ni šlo zgolj za golo metafiziko literarnega dela, temve č v veliki meri tudi za realisti čno angažiranost, kar umetnost tega časa razlikuje od simbolizma v drugih evropskih podro čjih. (Prav tam: 118–122)

Kot ugotavlja Katja Mihurko Poniž, je treba v slovenski literarni vedi potegniti lo čnico med starejšimi pojmovanji, ki so moderno razumela zgolj kot slogovno profilirano obdobje, in sodobno uporabo, ki ji sledita Bernik in Kos in ki predpostavlja moderno kot časovno obdobje v literarni zgodovini. Tako se lahko v ta krog uvrsti mnogo ve č avtorjev, tako naturalisti čno zaznamovanih kot tistih s prvinami dekadence, simbolizma in nove romantike. (Mihurko Poniž 2003: 21).

4. Zofka Kveder kot razbijalka patriarhalnih vzorcev

4.1 Življenje Zofke Kveder Življenje, podoba in avtobiografski motivi Zofke Kveder so bili za kritike, raziskovalce in tudi bralce včasih celo bolj v ospredju kot samo njeno delo. V velikem delu opusa Kvedrove lahko zasledimo avtobiografska dejstva in vplive – tega pisateljica sama tudi sicer ni nikoli skrivala. Izdajo Misterija žene je obogatila s svojo fotografijo in čustvenim posvetilom Vladimirju Jelovšku, kasnejšemu prvemu možu.

O naturalisti čnem raziskovanju je neko č dosodila, da je »še najbolj zanimivo to, kar človek sam doživi. Življenje je ve č kot takale epizoda, ki bi jih po sili radi našli. « (Boršnik 1962: 324). Pisala je iz sebe in za sebe in njen prvi mož, Vladimir Jelovšek, je o njej v svoj dnevnik zapisal: » A ona je hotela literaturo v življenju in življenje se ji je zmeraj pretvarjalo v literaturo … In to je bila in bo njena tragika … « (Prav tam: 329).

Mogo če je re či, da je Kvedrova dokazala, da ženska literarna proizvajalka lahko enakovredno stopi ob bok moškim, četudi se kot taka dokon čno afirmira skozi nekakšno radikalno samotematizacijo lastne življenjske in literarne usode, ki jo, kot v vseh dobrih 'avtorskih' zgodbah, spremlja tudi kan ček dražljive afere … « (Dovi ć 2008: 141)

Zofka Kveder se je rodila 1878 v Ljubljani, a se je družina mnogo selila zaradi nemirnega duha z alkoholom zasvojenega o četa. Kvedrova je dokon čala osemrazredno šolo pri uršulinkah v Ljubljani – tam se je v njo globoko usidrala mržnja zoper manipulativno in ozko vzgojo, namenjeno dekletom, hkrati pa se je v njo vsadil tudi globok dvom v krš čansko moralo – vsaj takšno, kakršno ji je posredovalo obdajajo če okolje. Ko se je po kon čani šoli vrnila v doma če okolje, je morala nositi glavnino dela v doma či gostilni in trgovini. O če je vedno bolj zapadal v alkohol, mati se je v stiski zatekala v pobožnjakarstvo; oba starša sta bila odtujena od svojih otrok. Ker je bilo vse skupaj zaznamovano še z nasiljem, mlada Zofka ni imela nobenega razloga ve č, da prenaša takšno situacijo in zato je zbežala od doma. 8 Za nekaj časa je našla zaposlitev na geometrskem uradu v Ko čevju, kasneje se je zaposlila v pisarni klerikalnega politika Ivana Šušteršiča v Ljubljani. Ker ji je ta prepovedal pisati (predvsem za

8 To obdobje svojega življa je z grenkobo opisala v delu Moja prijateljica . (Kveder II 1939) 21 liberalne liste) oz. ji je dovolil pisati zgolj pod moškim psevdonimom, je Kvedrova 1899 odšla v Trst. Tam je nekaj časa delala v upravi slovenskih listov Edinost in Slovenka ; le-ta je 1898 objavila njeno prvo črtico. Že v Ljubljani je razvila široko korespondenčno mrežo – eden izmed njenih dopisovalcev je bil tudi mlad hrvaški pesnik, njen kasnejši mož, Vladimir Jelovšek.

Na njen miselni in čustveni razvoj so vplivale mladostne izkušnje, izobraževanje pri uršulinkah, sodobno feministi čno gibanje, Jelovšek s svojimi svobodomiselnimi in reformatorskimi idejami, tržaško okolje. Predvsem pa je bila Kvedrova pronicljiva in kriti čna opazovalka okolja. » Človek ji je bil najve čja vrednota, zato ga je iskala in odkrivala povsod: doma in med tujci, v mestu in na vasi, med inteligenti in delavci. « (Prav tam: 332) Poskušala je dose či univerzitetno izobrazbo, bila v Zürichu, obiskovala predavanja v Bernu (univerza, kamor so se lahko vpisale tudi ženske), šla v München. 9 Objavljala je tudi v nemških časopisih, vendar jo je težavna gmotna situacija prisilila, da je študij opustila in se leta 1900 preselila v Prago. 10

Tam se je zapisala pisateljskemu poklicu. To je bila negotova situacija, ki jo je šele od leta 1904 lajšalo uredniško delo za časopis Doma či prijatelj . Z Jelovškom sta živela v skladu s svobodnjaškimi na čeli lo čeno. Rodila se jima je prva h čerka Vlada, leta 1903 sta se tudi civilno poro čila. V tistem času so se kazale vedno mo čnejše razpoke med njima. Ona je iskala zadoš čenja v ustvarjanju ( Misterij žene (1900), Odsevi (1902), Iz naših krajev (1903), Iskre (1905) in mnoge objave krajših pripovednih del v časopisju (Gl. Kocijan 1997) ), on v številnih ljubezenskih zvezah.

Leta 1906 se je družina preselila v Zagreb, rodila se je druga h či Maša. Kvedrova je pri čela delati v uredništvu nemškega časopisa Agramer Tagblatt . V svojem zagrebškem obdobju je pisateljica objavila le še dve daljši deli v slovenš čini, dramo Amerikanci (1908) in roman Njeno življenje (1914).

Rodila se je tretja h čerka Mirica, Jelovšek in Kvedrova sta se lo čila. Pisateljica se je preselila k politiku Juraju Demetrovi ću, svojemu kasnejšemu možu. Vsaj za nekaj časa je našla notranji

9 Živahno študentsko življenje je popisala v noveli Študentke. (Kveder II 1939) 10 Praško obdobje bo podrobneje predstavljeno v okviru srednjeevropskega literarnega in duhovnega konteksta pod to čko 4.2 . 22 mir, delala na črte za prihodnost. Pisala je le še v hrvaš čini in se pod vplivom moža vedno bolj navduševala za jugoslovansko idejo, kar je v jasnosti izzvalo hude kritike na njen ra čun, ob katerih ni ostala neprizadeta. Slovenke je niso ve č imele za slovensko pisateljico, Hrvatice so jo ravno zaradi politike njenega moža vedno bolj zavra čale. Ali kakor je sama pripomnila, »Slovenke me više ne će, Hrvatice takodjer me ne priznaju sasma »svojom«, Srpkinje takodjer ne. – Istina, to katkada boli, a ta bol daje snagu, da ostanem što jesam: Jugoslavenka .« (Kveder 1919; cit. po Mihurko Poniž in Tucovi č 2006: 164). Hrvaškim bralcem se je predstavila z zbirko novel v hrvaš čini Jedanaest novela (1913) 11 , že leta 1915 je napisala svoj najbolj dovršen roman, Hanko (izšel šele 1918), navdahnjen s spoznanji o duhovni odtujenosti od drugega moža, smrtjo duhovnega tovariša Tucovi ća in grozotami in stiskami prve svetovne vojne. 12 Od leta 1917 do 1920 je urejala žensko revijo Ženski svijet (kasneje preimenovano v Jugoslovansko ženo ), a ker je bila vedno bolj znana po svojih bolj in bolj jugonacionalisti čnih in unitaristi čnih, med Hrvati nepriljubljenih idejah, (navsezadnje je bila Kvedrova javna figura ne le zaradi svojega dela, ampak tudi kot žena ministra), je » za svoje kulturno prizadevanje in za svojo politi čno ljubezen vse bolj žela le 'molk, strašen, sovražen molk'. « (Muser 1980; povz. po Mihurko Poniž in Tucovi č 2006: 165). Njene hrvaške drame Sukob/Spopad (1922), Arditi na otoku Krku (1922), Unuk kraljevi ća Marka/Vnuk kraljevi ča Marka (1922) in Oluja/Nevihta (1923) so odraz ideološkega, srbofilsko zaznamovanega jugoslavizma, ki ni uspel prodreti ne na slovenske niti na hrvaške odre. Slovenci so se Kvedrove sramovali – zanje pisateljica, ki se o čitno ni ve č smatrala za eno izmed njih, ni obstajala, Hrvati teh del niso sprejemali. Njene črno-bele herojsko-aktivisti čne drame so bile preve č v službi prosrbske ideologije in politike, da bi jih katera koli od strani prepoznala za svoje. (Kermauner 2003)

Kvedrova je opustila svojo nekdanjo feministi čno smer, prepri čana, da to lahko podredi vprašanjem države, kakršno si je zamislil Demetrović. » Toda čeprav se je za ceno duhovnega sožitja z možem izkoreninila iz svojega naroda, iz svojega jezika in iz sebe same, se možu

11 Kjer je med drugim zapisala: » Literatka sam dušom i tjelom, možda više u svome vlastitome životu, u svome mišljenju, u fantazijama, koje čovjek raspreda za samog sebe – nego u ome, što pišem .« (Kveder 1913; cit. po Zofka Kvedrová (1878–1926), Recepce její tvorby ve 21. století 2008: 245) 12 Tudi tu je jasno opazno avtobiografsko zaledje Kvedrove, čeprav ga je tokrat, kakor je pisala svoji prijateljici in prevajalki, Zdenki Háskovi, želela skriti: To naj bi bilo dolgo, neskon čno dolgo pismo Tucovi ću, odkrita in ženska stvar. Morda pa ga niti ne bom izdala pod svojim imenom, saj ho čem biti prav zares, prav zares odkrita in no čem imeti nobenih ovir. /…/ Pisala bi o vsem, o svojih ob čutjih, o moškemu, o svojemu prvemu moškemu, sploh o svojem življenju in tudi o tebi. Poslušaj, to bo res dobro in polno hrepenenja, idealizma, ljubezni, nežnosti, vsega, kar imam tako rada. (Pismo Kvedrove Háskovi , 4. 12. 1914; cit. po Jensterle-Doležal 2008: 242) 23 kljub temu ni približala toliko, da bi ga priklenila. « (Boršnik, 1962, str. 331) Tudi sama je Zdenki Háskovi priznala, da te »propagandisti čne igre«, kakor jih je poimenovala sama, piše tudi po želji moža: » Če je dobro, ne vem, romanti čno je, a Juraj ho če za 'Njivo' od mene nekaj patriotskega. – Živim v neliterarnem okolju, to je to .« ( Pismo Kvedrove Háskovi , 7. 12. 1923; cit. po Jensterle-Doležal 2008: 244)

Če je bila Kvedrova v Pragi še dovolj duhovno mo čna in neodvisna, da je status izseljenke ni toliko zadeval, da se je nad vprašanja narodne identitete vzdignila, so jo ta v njenem Hrvaškem obdobju zelo zaznamovala. » Na dolo čen na čin je bila sama izseljenka, tako v fizi čnem kot v duhovnem smislu .« (Drnovšek 2004; povz. po Tucovi č 2006: 78) Smrt devetnajstletne h čere Vladoše 13 zaradi španske gripe v Pragi, kamor se je ta šla šolat, neuspešen drugi zakon, staranje in vedno pogostejše bolezni, zavra čanje javnosti, … Vse to je Kvedrovo dotolklo. Umrla je leta 1926, stara oseminštirideset let.

4.2 Telo v delih Zofke Kveder

4.2.1 Spolna želja in njeno udejanjanje Na tem mestu bi lahko analizirala tematizacijo zakonskih odnosov, prostitucije, posilstev, … A naj bodo ti omenjeni le toliko, kolikor bodo služili glavni obravnavani temi – ženskemu dojemanju spolnosti, spolne želje in telesa kot spolnega objekta.

Sam odnos žensk do svojega telesa in spolnosti je izredno ve čplasten. Toda za čnimo po časi, s prvim korakom, s prvo osebo, ki je dekli čin objekt želje. Mati je izredno pomemben dejavnik za kasnejšo dekli čino telesno in psihi čno samopodobo. Seveda lahko tako odnos do moškega kot tudi odnos do matere razumemo povsem na duhovni ravni, vendar je preostro lo čevanje telesa in duha kot dveh povsem lo čenih komponent vedno tvegano po četje, s katerim zopet sledimo uveljavljenim vzorcem. Takšen dualizem, lo čenost duše (dobrega) in telesa (slabega) seveda najdemo tudi v krš čanski tradiciji – a razli čne identitete, osebnostna in spolna, se v življenju prepletajo in medsebojno vplivajo druga na drugo. (Butler 2001: 18–22, 138; Jensterle-Doležal 2008: 62)

Prvi odnos deklice do matere je povsem telesni – mati je objekt, kamor dojen ček usmeri svoje želje in pri čakovanja. Seveda pride kasneje do lo čitve od tega objekta – toda de čku še vedno

13 Odnos med materjo in h čerjo bo podrobneje predstavljen v nadaljevanju, pri obravnavi materinstva. Odnos med Zofko Kvedrovo in Vladimiro Jelovšek je skozi njuno korespondenco osvetlila Vladka Tucovi č. (Tucovi č 2006) 24 ostanejo na voljo osebki istega spola kot mati (torej gre le za eno prepoved), medtem ko deklica doživlja kar dvakratno prepoved – od matere in na sploh od žensk. Njen odnos do ženskega telesa in ženskih subjektov je tako zapleten že od samega za četka. (Beauvoir de 1999: 67–72) Jacques Lacan poudarja, da mati sama h čeri daje vtis, da zastopa pozicijo objekta, zato se dekle želi od takšnega statusa oddaljiti, vendar vidi Lacan pri tem mo čan vpliv kulture in (falocentri čnega) jezika kot njenega elementa, ki kaj takšnega ne dopuš ča. (Slipp 2007: 218) Sodobnejši raziskovalci ženske spolne identitete opozarjajo, da so marsikatera spoznanja klasi čne psihoanalize nezadostna, saj izhajajo predvsem iz opazovanega moškega subjekta, ki je merilo. (Prav tam: 219)

Na tem mestu ne bomo iskali izvorov materinskih čustev, temve č poti, s katerimi bi lahko prepoznavali vzroke za kasnejše zapleteno žensko samodojemanje lastnega telesa in spolnosti. Mati ima pri tem velik in nezanemarljiv vpliv.

Hči je za mater dvojnica. Ljubi jo in sovraži. H či potrjuje njeno ženskost, saj je izpolnila svoje reproduktivno poslanstvo in jo hkrati ogroža. Želi jo vzgojiti »po svoji podobi«, saj bi s tem dobila potrditev o smiselnosti lastnega žrtvovanja in podrejanja telesa reproduktivni funkciji. Deklica se vseskozi uvaja v hišna dela (brat ponavadi ne), kar je ubesedila tudi Kvedrova v črtici Prišla je iz šole , objavljeni v Misteriju žene. (Kveder 2004: 45) To ji morda na za četku daje posebno veljavo in ponos, vendar se ob tem uvaja v patriarhalne vzorce in jih ponotranja.

Ponavadi je mati tista, ki jo ima pun čka možnost najve č opazovati. Ugotavlja materine strategije ugajanja, potrjevanja v drugem. Deklice se je v preteklosti trdno držalo v nevednosti. Spodbujal se je otroški model ženske – vsaj v duševni odvisnosti in otroški nevednosti (Mihurko Poniž 2003: 119–124). Krš čanski model žene od telesa popolnoma odtujene Device Marije je seveda služil za vzor. Če citiramo Slomška in njegov opis »kerš čanskih devic «: » Predvsem pa je potrebno, da se dekli či vadijo, da so lepo krotke in pohlevne. « (Puhar 2004: 100). Zofka je ostro napadala, vsaj v za četnih delih, negativni prispevek matere pri utrjevanju patriarhalnih vzorcev, predvsem pa je nasprotovala manipulativni ženski vzgoji, ki je dekleta puš čala popolnoma nepripravljena na življenje. Vladal je globok prepad med idealiziranim slikanjem ljubezni (ki je v sanjarijah seveda izklju čevala telesnost) in realnostjo, ki je dekleta kasneje zelo trdo zadela.

V slovenskem prostoru je bilo spolno zorenje zavito v neprebojen molk – telesnost, kri in celo nose čnost, kot je ugotavljal Janez Trdina, so bili skriti za zidovi » čednosti«. Pred spolnostjo je vladal silovit strah, ki je bil v konkretnem nasprotju s » pomirjajo čim vaškim okoljem « (Prav tam: 265–277), ki so ga sicer tako radi prikazovali moralni skrbniki slovenskega življa.

Toda, » deklici nobena vzgoja ne more prepre čiti, da se ne bi ovedela svojega telesa in da ne bi sanjarila o svoji usodi; v skrajnosti je mogo če pri njej povzro čiti stroge potla čitve, ki bodo kasneje pri njej zaznamovale vse njeno spolno življenje.« (Beauvoir de 2000: 80).

Ob spoznavanju lastnega telesa in njegove rasti dekle doživlja tesnobo, njeno telo je obdano s tabuji in mistifikacijo, kasneje ji postaja odvratno. V takšnih trenutkih se dekle izre če proti poroki (ki jo lahko vidi kot spolno iniciacijo). Pri čenja se upiranje materi kot predstavnici in nosilki vseh obstoje čih vzorcev. Ker mlado dekle svojega telesa ni preizkušalo kot de ček, ker se njenih spolnih organov ni oboževalo in častilo kot de čkovih, ji » njeno telo uhaja, ni ve č povsem njeno, postaja ji tuje « (Prav tam: 59). Uveljavlja se strah pred moškimi, prepad med idealno ljubeznijo in telesno ljubeznijo se poglablja.

Ženska spolnost dojema kot razcepljenost – kot željo in kot greh. Ženska, ki uživa, izziva, vzbuja strah – zato bodo kulturne omejitve storile vse, da bi jo ujele v svoje spone – zakon je zelo pripravna institucija. Zanimivo je brati besede, ki so jih priporo čali slovenski zakonski ženi (drugim ženskam so seveda povsem odrekali pravico do spolnosti). Žena bi naj bila »nedolžno prebrisana in pametno mamljiva « (Puhar 2004: 108).

Toda kljub dvojni morali družbe, ki je na ženske po eni strani gledala kot predvsem spolno dolo čena bitja, po drugi strani pa jim je odrekala možnost akcije (in užitka) v tej smeri, se je vendarle povsem enostransko in nepravi čno z » vsemi topovi « (Dovi ć 2008: 138) spraviti na moške – tudi Kvedrova je pravilno prepoznavala, da mnogo pomembnejšo vlogo pri oblikovanju lastne spolne in osebne identitete igra vzgoja in ne samo kasnejši odnosi z nasprotnim spolom. Ti so seveda pomembni, vendar so prvi zapisi tisti, na katere se kasneje nalagajo naslednji.

Mlada ženska ob morju v črtici Življenja! v Odsevih zaznava dvoplastnost strasti: »Da, strast, velika, čista, pogumna, nevstrašljiva, besnenje nežnih, mo čnih čutov, strašnih, krasnih in

26 silnih, veli časten ogromen odmev prirodnih sil, to bi bil jek življenja, jek človeške mo či, odmev duše njegove! « (Kveder 2004: 21) A se zaveda, da bi morala za njeno uresni čitev žrtvovati del svojih nazorov o svobodi, da jo bo družba slej kot prej okovala in tako sklene, da svojega življenja ne želi izživeti v » navadnem tesnem okviru žene « (Prav tam: 23).

Mlada ženska mora premagati odpor, preden zmore svoje telo obravnavati kot stvar, ki pripada njej, ki ji prinaša ugodje. Koliko takšnih žensk, ki so stopile na pot lastne seksualne emancipacije, je uspela predstaviti Kvedrova? In koliko jih je dejansko prišlo do cilja?

Saša Timotejevna iz Študentk je izstopajo ča osebnost, ki sama sebe »veselo smeši« kot »notabene, na najslabšem glasu izmed vseh študentk naše obale. Kvartam, pijem … na, saj boste še kaj slišali o mojih grehih .« (Kveder II 1939: 87). Vihrava, vro čekrvna, glasna, samosvoja in vsaj na videz brezbrižna do pri čakovanj družbe – tudi zaradi tega tako posebna in privla čna. » Pravi vrag je v tej ženski! « (Prav tam: 89). Izstopajo č lik, ki je skoraj poosebljena samozavestna seksualnost – ta tako izžareva iz nje, da seveda privla či številne poglede moških. Ter prezirljive in sovražne o čitke žensk. Kaj lahko takšna oseba prinese v družbo, omejeno s številnimi sponami, pri čajo raznovrstni izrazi, s katerimi jo ozna čujejo: »izzivajo ča ma čka «, » prekleta ka ča«, » lepa, vro ča ciganka « (Prav tam: 88–91), » javna vla čuga «, »gniloba, zavita v nežne, krasne veje «. (Prav tam: 106–107).

Toda že kmalu po prvem opisu samozavestne, seksualno osvobojene ženske, se ta podoba za čne rušiti. Moški, s katerimi prihaja v stik, predvsem njen bivši (in še vedno ob časni) ljubimec Farinelli se poskuša od njenega usodnega bitja odtrgati, jo premagati. Imeti in zavre či. Saša Timotejevna je na videz mo čna in drzna ženska – družbi in njenim članom nevarna, toda tekom zgodbe se po časi razkriva krhkost in tragi čnost njene osebnosti, ki sicer na zunaj še vedno deluje trdno in samosvoje, a vedno bolj razkriva, da se mora mo č njenega temperamenta od nekod napajati – in konec koncev – potrjevati. Je kot trofeja, ki se je vsi želijo – ko jo dobijo, pri čnejo nanjo gledati zviška, kot na nezaželen dodatek, ki se ne pusti kar tako odgnati. Kakor Farinelli:

Gnusila se mu je in on sam se je gnusil sebi. Vsi njegovi prijatelji so jo že imeli, vsi so skrunili in mazali njeno telo. To prekleto, lepo telo! Kakor gniloba, zavita v nežne, krasne veje! In on je vedno padal spet v njene mreže! (Prav tam: 107)

Odklonilnemu, zavistnemu in obtoževalnemu odnosu družbe do Timotejevne se ta v časih postavlja po robu s posmehljivimi pripombami in smešenjem same sebe in samozavestnim priznavanjem vseh grehov, po drugi strani pa se za to masko skriva ranjena duša. Zani čujo č odnos do družbe (le enemu moškemu Saša ni bila » dražestna, a nizka, nevredna stvar « (Prav tam: 113), med študentkami pa sploh ni imela prijateljic) se tekom dela stopnjuje, kar se pozna tudi na vedno bolj skrajnem vedenju Timotejevne. Po eni strani vedno bolj izzivalna, po drugi vedno šibkejša.

Iz neke globoke, jezne, nesre čne žalosti, iz obupa, polnega odpora, trmoglavosti in sovraštva je grizla les, teptala ob tla, tolkla s pestmi krog sebe in se smejala vmes kakor blazna. Zve čer pa je z novodošlimi študenti šla okrog po kavarnah, pila, pela in pravila zgodbice. Po polno či jo je v najve čjem smehu popadla huda živ čna kriza … (Prav tam: 113).

Saša Timotejevna kljub prvemu vtisu, da je prav ona tisti ženski lik, ki se bo osvobodil spon družbe in v svojem telesu osvobojeno seksualno užival, vedno bolj drsi v tragi čno usodo. Javna sramotenja, odklonilen odnos bivšega ljubimca (ki jo mora kot pravo fatalko premagati in se na koncu vzdigniti nad njo 14 ), odklanjanje žensk (iz tega jo za kratek čas iztrga prijateljstvo z Bolgarko Ano), brskanje po lastni preteklosti, mu čno vrednotenje lastne vzgoje (» Na temelj svinjskega hleva ne moremo zidati pala če« (Prav tam: 111) ), vedno hujša finan čna stiska, na koncu pa še nezaželena nose čnost jo privedejo do samomora. Še prej z grenkobo spozna, da ljudje nismo ni č boljši od živali, saj v odnosu med moškimi in ženskami vladajo naravnost barbarski zakoni.

Liza Aleksandrovna, Sašina tekmica za Farinellija (in moralna zmagovalka družbe), se sprašuje » kaj mora res vsaka žena giniti za moškim, za ljubeznijo moža, kaj je to res edini, najlepši cilj ženske?!« in sicer sklene »Predsodki!« (Prav tam: 92), a je pri tem prav ona tista, ki Timotejevno pred vsemi ozna či za vla čugo. Predsodki, globoko zasidrani vzorci, katerih izruvanje je za Timotejevno nemogo če.

14 Pojem fatalke v literaturi je obdelala Katja Mihurko Poniž v svojem delu Labirinti ljubezni v slovenski književnosti od romantike do II. svetovne vojne (2008), kjer je fatalna ženska ozna čena kot ženska, ki obseda in manipulira moške, a je vendarle na koncu poražena ona sama. 28

Pavlovka Na kmetih v prešuštvu z mladim Reichom sicer najde užitek, za katerega je prikrajšana ob možu: » Zatrepetala je, vsa kri ji je buhnila v lice. O či so se ji svetile. «, a vdano, pasivno. » Vlekel jo je za seboj.«, »Težko je visela ob njem. « (Kveder II 1939: 57)

Liza v Telegrafistki stremi za druga čno podobo ženske, kot ji jo predpisuje družba. »Samoljublje, to edino dovede do skrajne osebne sre če! Česar nimam, si pa vzamem! « (Kveder I 1939: 145) Spusti se v razmerje s poro čenim Viljkom, ob njem odkriva lastno seksualnost, mo č spolne želje: » In vse je zginilo krog nje, samo ona usta je videla, ki jih je bila la čna, in oni obraz … /…/ 'Ti …, ti …, ti …!' Oh, kako mu je kri čala ta 'ti'! « Nenasitna ljubimka, ki se vda strasti, ki izgubi vso moralo in obzire, je podoba, ki trdo prelamlja s patriarhalnimi vzorci. » Daj, da se napijem ljubezni, da umrjem od nje! «. Blazna ženska, ki pred sabo vidi samo lastno zadovoljstvo, ki ji ga lahko prinese užitek z njenim moškim.

A še tako mo čna strast izgubi svojo rušilno moč, ko Viljkova žena Milka zanosi. Še bolj pa se stre, ko ju Milka zaloti v prepovedanem objemu in to pri njej izzove prezgodnji porod. Liza kljub vsej zalogi strasti Viljku ne ponudi tistega, kar mu da njegova žena – potomca. Stori samomor, a ob tem ne ob čuti slabe vesti zaradi razmerja z Viljkom (» Žal ji ni bilo ni č, prav čisto ni č.« (Prav tam: 157) ), temve č jo bolj premoti so čutje do otroka in neskon čna žalost ob izgubi ljubimca, ki je osmišljal njeno polno življenje.

V Vaškem romanu se mlada Mrakovka, ki ji je mož zbežal po svetu, z vso strastjo preda prav tako poro čenemu mlademu Šimnu. Kljub temu, da jo pri tem že od vsega za četka svari vest: »Molila je gore če, da jo Bog obvaruje greha; molila je, ali ni se zavedala, da je bila ta molitev druga čna, kot jo je izgovarjala. 'Daj, obvaruj me!' so ji jecljala usta, duša pa je kri čala: 'O Bog, o Bog, brez njega mi ni živeti, daj mi ga, daj mi ga!' « (Prav tam: 173), jo njena sla premaga. Tudi od Boga zahteva svoje pravice do užitka. Sama v sebi je razklana. Pri čakovanja družbe so globoko vsajena vanjo, a se jim njeno bitje z vso mo čjo upira. Ko najde sre čo ob Šimnu, podvomi tudi v greh: » Ni greh, ni greh! In če je greh! … Saj te imam tako rada … «( Prav tam: 174)

Toda greh vsekakor prepozna družba. Ko se vrne Mrak, mož, mu okolica takoj postreže z njim. Šimen vedno slabše prenaša svojo bolno ženo; nekega dne jo ubije – s tem pa ubije tudi zvezo z Mrakovko, saj ga odpeljejo v zapor. Toda tudi ona sama ne prenese ve č o čitkov

29 družbe, ki ji ni naprtila le greha izvenzakonske spolne ljubezni, temve č tudi Šimnovo pohujšanje in umor njegove žene, tako da stori samomor.

Eva v Evi je posebna ženska, eden izmen najbolj izstopajo čih ženskih likov pri Kvedrovi. Mo čna, samostojna, muhasta in neodvisna. Zvesta svojemu zaro čencu, ki je pri vojakih, čeprav nemirnih želja:

Težko ji je bilo to čakanje, zakaj njena kri je bila vro ča, kakor je v vro čih zemljah ob ekvatorju vro ča kri levinje, ko v razkošni svobodi čaka svojega kralja. Eva se ni bala moških, oh, bila je mo čnejša od tigrinje v temni goš či ve čnih šum. Ni se bala moških, ali njeno telo je bilo kakor rodovitna, prelepa zemlja pod božjim nebom, ki je ustvarjena za to, da bo klika in zorela . (Kveder IV 1940: 33)

Kljub temu, da ponosno brani svoje devištvo, pa se neko č vda doma čemu hlapcu: »… in že je bilo prepozno, že so njene roke nevede stisnile hlapca k sebi. Zagorela je in mame ča sladkost se je zgrnila nad njo. Zunaj je treskalo, drevesa so pokala, zemlja je tulila, nebo se je zibalo, razsvetljeno od strašne luči pale čih bliskov. « (Prav tam: 35)

Prav demoni čna in božansko ponosna je Eva v svoji samosvojosti. Ona je tista, ki da pobudo za spolni odnos. A vendar je tudi ona tista, ki s tem popusti, pade sama pred sabo, ko se prepozna za sužnjo lastnih strasti. Nekaj časa poskuša izbrisati ta spomin, ignorirati svoj moralni padec (» Smem biti tako ponosna, če morem .« (Prav tam: 37) ), ko pa ugotovi, da je zanosila, jo to požene v njen lasten » pogin « (Prav tam: 38). Njenega tragi čnega konca ne povzro či družba (ki njen animali čen ponos in divjost pravzaprav spoštuje), temve č ona sama, saj ne prenese misli, da je sedaj njeno telo zaznamovano, da spomenik njenega ponosa sedaj ne pripada ve č njej.

Kvedrova je uporabila slikovite ponazoritve z narave, s katerimi je žensko spolnost tesno navezala na naravne sile in to kljub dejstvu, da je druga če nasprotovala idejam o determiniranosti ženske kot predvsem biološkega, spolnega bitja.

Šestanjstletna Dana v Kajnu je tista, ki zahteva svoj užitek od njega: » Ali meni, meni se ho če tvojih ustnic! /…/ Poljubi me naravnost, poljubi me! Če ho čem, pa ho čem! « (Prav tam: 148).

A ko od svojega moža ne dobiva dovolj pozornosti, se vda njegovemu prijatelju – s tragi čnimi posledicami zanj.

Dora v Koncu se s svojim bivšim ljubimcem sicer spominja strasti, ki jima je neko č narekovala tempo življenja (» Nikdar ni čednost tako mamljiva in čarobna, sladkega presene čenja polna, kakor je greh, kadar ho če zmage .« (Kveder V 1940: 156) ), a se skušnjavi upre.

Nekaj akterk pa v svoji prepoznani telesnosti vztraja in ne podleže družbenim normam. Dekle iz Misterija žene , ki se ji ljudje smejijo, da ima vsako leto sedem ljubimcev, vztrajno iš če svojo sre čo. Kon čno jo najde v objemu »pravega« moškega, vendar se ne sramuje dejstva, da ga je prej dolgo iskala. Na pripombe okolice si misli » Ha, ha! Ali morete pljuvati v sonce?! « (Kveder 2005: 34) Ženska, ki zmore prese či lastne okove, v katerih je bila vzgojena.

Akterka v drugi pripovedi, prav tako v Misteriju žene , najprej nekoliko laže o svojih preteklih spolnih izkušnjah, saj niti sama sebi ne prizna popolnoma lastnega poželenja, a kljub temu stvarno ugotovi: » Vsa dekleta v tistih letih, enako vzgojene, v enakih priložnostih, vsa dekleta bi grešila kakor ona .« (Prav tam: 53) V tej nepregledni množici vrstnic ne iš če opravi čila, temve č se dokoplje do kon čnega spoznanja, da samo sledenje željam niti ni takšen greh, kot bi bilo obratno; če bi storila kaj proti svoji volji. Spoznanje naveže tudi na sedanjo ljubezensko zvezo, za katero je prepri čana, da je do nje bolj upravi čena » kakor sto tiso č žena, ki se brez ljubezni podajajo svojim zakonskim možem. « (Prav tam)

Tudi mlada Gabrijela v istoimenski zgodbi se spominja svoje živahne mladosti, ki so ji pri osemnajstih letih na silo storili konec starši, ko so jo poro čili z mnogo starejšim moškim. Tega je varala, se ga kasneje tudi osvobodila, a je vsa koli čina ljudskega besa in zgroženosti proti njej le pustila sledove in bralec se, ravno zaradi njenega trmastega zatrjevanja nasprotnega, nekako ne more izogniti ob čutku, da je njena predanost »grehu« ve čen upor proti družbi. Da se razvratnemu življenju niti ne prepuš ča ve č toliko iz želje kot pa iz samega upiranja. (Kveder 2005)

Nekatere izmed akterk opusa Kvedrove sicer pogumno zakorakajo na pot osamosvojene spolnosti – v njej uživajo, jo celo pohlepno zahtevajo in jo jemljejo kot samoumevno pravico:

O Ti! Utopila bi Te v sebi. Moja duša bi objela Tvoje bitje z la čnimi, nenasitnimi rokami, potegnila bi Te vase, v globoke, vro če vrtince svojega bogastva. /…/ Oh, kako si želim, da pride čas, ko zavriskam od ljubezni, strasti, velike, svete pijanosti čustev! (Kveder III 1940: 14)

A v ve čini primerov se na koncu izkaže, da je bila njihova odlo čitev za sledenje lastnim željam in njihovemu zadovoljevanju napa čna. Napa čna s strani družbe, napa čna s strani njihovega moralnega vrednotenja. Sicer pisateljica z besedami Ellen Key » Zakon brez ljubezni je prostitucija « (Kveder III 1940: 26) » obsoja družbo, ki od ženske zahteva, da svoje seksualno poželenje zataji in se žrtvuje 'za otroke, predsodke, za poštenje … za poštenje, ki ni poštenje.« (Mihurko Poniž 2003: 122) Prikazala je samosvoje, spolno osvobojene ženske, ki vsaj na za četku sledijo lastnim željam in potrebam in pri tem se bolj ali manj požvižgajo na pri čakovanja družbe. A ko se nekaj zalomi – ko postanejo pritiski družbe le preveliki, ko zanosijo, ko se jim pri čne umikati njihov moški – se te, prej tako mo čne akterke, zlomijo in si tragi čen konec ponavadi osnujejo kar same. Kakor ugotavlja Saša iz istoimenske črtice, »Nobena stvar ne vara sama sebe tako lahko kakor ženska .« (Kveder III 1940: 73)

Kakor ugotavlja Alenka Jensterle-Doležal, je telesna ljubezen pri Kvedrovi v znamenju paradoksa. Lovi se v bipolarnost sveta erotike, kjer njene ženske ostro nihajo med željo po užitku in ob čutkom greha. (Jensterle-Doležal 2008: 85) Kljub temu, da se v On je bil eden tistih sto tiso čerih v Misteriju žene posmehne takšni bipolarnosti, da poskuša zavra čati mitologizacijo ženske s strani moških z besedami » Kaj smo me žene takim sto tiso čerim moškim? – Angel ali zver. – Le človek ne. « (Kveder 2005: 51), pa so ravno njene ženske tiste, ki povzamejo ob čutke družbe do ženskega bitja in njegove spolnosti, mu na koncu pritrdijo in tudi same izvršijo kazen.

Jezik se sicer bolj posredno dotika tematizacije erotike, a težko bi se strinjali, da je erotika »pri Kvedrovi omejena le na nedolžna ljubimkanja. Redko opiše ve č kot le bežne zaljubljene poglede, strastne poljube in objeme. Ob časno je mo č zaslutiti telesnost (Eva), vendar obstaja v obmo čju dobrega okusa .« (Tomaži č 2007: 37)

Poraja se vprašanje, ali te mo čne ženske ne stremijo po užitku zaradi izpopolnjenosti z moškim – potrditve lastne subjektivitete. Da morajo biti ljubljene, če ho čejo biti sre čne (Beauvoir de, 2000, str. 40) »Ženi ni toliko potreba ljubiti kot biti ljubljena .« (Kveder III

1940: 61) trdi tudi ena izmed akterk Kvedrove, četudi je ravno njeno življenje v Eni izmed množice prikazano kot plod nervoznega in senzacij željnega časa. Znani vzorec, ki ženski odreka spolni užitek, ker je » percepcija telesnosti kot uni čujo čega koda v kontekstu žene in njenega mesta v dolo čeni kulturi « (Butler 2001: 66) se ravno na podro čju poskusa spolne osamosvojitve ženskega telesa prej potrjuje kot zanika. Z redkimi izjemami druga čne upodobitve ženske spolne želje je pisateljica iz okvirov še najbolj stopila v Hanki . Spolna želja se prakti čno izbriše, telesna uresni čitev ljubezni niti ne dobi možnosti, poudarjena je duhovna sfera, intima je odrešitev vprašanja razkola. Pisateljica se ni osredoto čila na telo ženske, ampak je, še preden bi se platonska in idealizirana ljubezen sploh udejanjila, smrt doletela platonskega ljubimca.

V opusu Kvedrove poleg akterk, ki aktivno poskušajo spremeniti percepcijo lastne telesnosti in spolnosti, kar mrgoli žensk, ki so potisnjene v situacijo, nad katero nimajo preve č nadzora. Spolnost, ki je travmati čna, bole ča, odve čna in predvsem nezaželena. Posilstvo izven zakona, (dekle v Ogrski ravnici , mlada deklica v Hanki ), znotraj zakona ( Misterij žene ), vsiljenih oz. dogovorjenih zakonov (Marija Jablonska v Hanki , žene Misteriju žene , Tilda v Njenem življenju …): » Mol čale so, kakor mrtve, gluhe stene njihovih spalnic, ob katere se je zaganjal tih, brezglasen stud … « (Kveder III 1940: 22), » Njena čustva so one čaš čena, njeno telo je oskrunjeno. « (Prav tam: 26) Predvsem zadnji motiv, vsiljen oz. dogovorjen zakon je pri Kvedrovi izjemno pogost, saj je najve čkrat tudi podlaga za vse nesre čne dogodke v prihodnosti. Pisateljica pri tem ne zavzema črno-belega stališ ča in za nastalo situacijo ne krivi le zakonskih mož, temve č predvsem tiste, ki so dekleta prisilili v takšno situacijo. To je družba, ki se najbolje projicira v svojo manjšo podenoto – v družino. Kvedrova za takšno situacijo krivi starše, ki prekup čujejo z usodami lastnih h čera, najbolj ostre kritike letijo na matere, ki so pri tem najbolj neomajne.

Vera v istoimenski črtici obupano obtožuje dvojno moralo družbe, ki ji zapoveduje sre čo, hkrati pa od nje pri čakuje, da se da poljubljati vinjenemu možu. »Pojdi mi s to zastarelo moralo! Starši so mi ga izbrali za moža, zdaj pa naj z njim živim še celo dolgo življenje! Naj služim njegovi mesenosti, trpim njegovo surovost, ko bi lahko bila sre čna … « (Kveder I 1939: 115) Kvedrova zgroženo ugotavlja, da dekleta ponavadi niti ne vedo, v kaj se spuš čajo, mnogokrat tudi ne starši. Usoda dekleta se mora pri dolo čeni starosti nujno dolo čiti in starši pri tem igrajo odlo čilno vlogo. Lahko so pri tem odkrito sebi čni in egoisti čni (s čimer hitreje izovejo upor

33 deklet), lahko svoje na črte skrivajo za skrbjo. Dekleta so tako zgolj in samo dobrina, s katero se prekup čuje. V časih dejansko v želji za njeno dobro, mnogokrat tudi s sebi čnimi, okoriš čevalskimi nameni, kot to po čne mati v drami Pravica do ljubezni .

Tudi v romanu Njeno življenje mati Tildi ( čeprav mati tukaj ni prikazana kot kakšno muhasto in gospodovalno bitje) priporo ča bodo čega moža, kljub temu, da o njem ne ve veliko. » 'Kaj ga moram?' je vprašala Tilda in solze so ji stopile v o či. 'Ne moraš, draga moja. Silili te ne bomo. Samo svetujemo ti to – tudi o če misli po moje – da dobro premisli, preden se odlo čiš, ali preden re češ: ne. Saj veš, koliko deklet je pri nas in kako malo nade za ženitev. A zakon, veš, je nekaj posebnega; življenje je to. Ne bi rada, da tvoja mladost zaman odcvete. Ne vem, kaj te čaka, ali vse, tudi najtežje je morda najboljše kot prazen ni č'« . (Kveder VI 1940: 20)

Spretna manipulacija mladega dekleta, ki je komajda stopilo iz otroštva, igranje na ob čutek dolžnosti, spoštovanja staršev. Mati sicer uporablja milo retoriko, Tildi neposredno ni česar ne zapoveduje, vendar ji predstavi tudi eno samo plat zgodbe – negativne posledice, če se ne bo poro čila. Starša v tem primeru dejansko izkoristita Tildino navezanost nanju, da ju ta uboga in jo brez daljšega premisleka predata Romanu, kar zape čati njeno usodo ( čeprav mati kasneje, v prihodnosti, Tildi celo svetuje lo čitev).

Takšno avtoritativno ravnanje staršev, brezobzirno poseganje v življenje svojih otrok po Alenki Puhar kaže na nevroti čnost roditeljev, ki sami svojih otrok sploh niso imeli iz želje po njih, ampak ponotranjenega iskanja lastnih staršev v svojih potomcih. Dober otrok/starš bo poskrbel za svoje starše, za uresni čitev njihovih (otroških) želja. (Puhar 2004: 213)

Odnos med h čerjo in materjo je napet kot le redko kateri odnos med dvema ženskama. H či je mala verzija svoje matere, njen potencial a hkrati tudi konkurentka. H čere se identificirajo z materjo, a se morajo pri gradnji svoje subjektivitete od nje lo čiti. Da bi mati upravi čila svoj smisel in pravilnost življenjskih odlo čitev, se bo trmasto vmešavala v h čerino življenje in ji urejala njeno prihodnost, saj bo le preko nje (in ne preko sebe) lahko dokazala smisel lastne eksistence. » Med materjo in h čerjo poteka konstanten boj med podobnostjo in različnostjo, lo čevanjem in povezovanjem, odvisnostjo in neodvisnostjo .« (Pezdirc Bartol 2003: 146)

Prostitucijo je Kvedrova razumela ve čplastno. Kot duhovno prostitucijo, nemo vdajanje v spolnost brez želje, ter kot telesno prostitucijo, prodajanje telesa tujcem. Kot ostra opazovalka družbe zopet ni zaznavala krivde le na eni strani, na strani deklet, ki so bila s strani družbe povsem brezpravna bitja, temve č je ostro napadala dvoli čnost družbe, ki je dekleta po eni strani z brezizhodno situacijo pehala v duhovno ali fizi čno prostitucijo, imela od tega koristi, po drugi strani pa to ostro obsojala in se zgražala.

Eliza se v istoimenski črtici prostitucije dolgo otepa kot nesprejemljive možnosti. Vidi javno obsojanje družbe, vztrajno iš če druge možnosti. A ker zaradi slabega ugleda (zalotili so jo pri tatvini) službe ne dobi, se slednji č vda prostituciji. Le-te Kvedrova ne popisuje natančno, najve č izvemo o tem od Elizine sestre, ki se s tem že preživlja; pisateljica se raje osredoto či na Elizino upiranje situaciji, na reakcije družbe, ko izve za usodo Elize ter njeno brezbrižnost, ko dekle umre. » Obstoj 'padlih deklet' na enak na čin omogo ča, da se s 'pošteno žensko' ravna z najbolj viteškim spoštovanjem. Prostitutka je grešni kozel … « (Beauvoir de 2000: 386)

Kvedrova je neusmiljeno prikazala spolne travme, ki so posledica nevednosti, nasilja in nesvobode ženske. Neolepšano je prikazovala tragi čne situacije, saj je s tem hotela kritizirati obstoje če družbeno stanje. Bila je ena izmed redkih, ki je ubesedila žensko spolno željo, ki jo njene akterke mnogokrat tudi udejanjijo in v njej tudi uživajo – so prešuštnice, zaljubljenke, prevarane žene. A ko nastopi dvojna morala družbe in njeno obtoževanje, jih Kvedrova temu ponavadi podredi, (protislovju in prevladujo čim vzorcem v spolnosti se v najve čji meri ni izognila) – ženske se ve činoma kaznujejo s samomorom – sledijo kulturnim pričakovanjem.

4.2.2 Postati mati in biti/ne biti mati Zofko Kvedrovo in njen odnos do materinstva je zaznamoval njen konflikten odnos z materjo, ki ga je literalizirala v nemalo svojih delih. V Moji prijateljici mater še brezkompromisno napada, s časom pa se njen odnos do matere od napadalnega spreminja v odtujenega ter nenazadnje do vdano sprejemajo čega, kot to zasledimo v Hanki . Ženski liki Kvedrove se obi čajno s svojimi materami borijo, se trgajo njihovim rokam in idejam. V Hanki je Kvedrova to odtujenost od matere presegla. Četudi Hanka ni nikoli mogla slediti materinim željam in zahtevam, je med njo in materjo nastopilo pomirjenje v obliki med človeškega sprejemanja.

Skozi analizo osemletne korespondence Kvedrove in njene h čere Vladimire Jelovšek 15 je Vladka Tucovi č osvetlila številne plasti v razvoju njunega odnosa. Vladoša je odšla v Ljubljano že pri enajstih, v internat. V tem času sta se starša lo čila in Vladošina situacija zagotovo ni bila lahka. Bila je v novem mestu, v jezikovnem okolju, ki ji ni bilo doma če, stran od družine … Odnos med materjo in h čerjo se je izjemno poglobil po letu 1915, po smrti Zofkine matere. Vladimira je sestopila s položaja zgolj h čere in otroka ter postala svoji užaloš čeni materi tudi zaupnica in prijateljica. Težka vloga, ki je štirinajstletno dekle gotovo obremenjevala. Fizi čna oddaljenost ni imela pozitivnega vpliva na njun odnos, tako zasledimo v pismih Kvedrove številne o čitke, da je h či ne pogreša dovolj, ji ne piše dovolj pogosto in ji sploh ne izraža zadostne ljubezni in vdanosti. » To je sve tako hladno, studeno, bez srca, da ne bi nitko vjerovao, da je to pisala k ćerka majci .« (Pismo Kvedrove h čeri 5. 2. 1913; cit. po Tucovi č 2006: 87)

Tucovi čeva ugotavlja, da se je Kvedrova v odnosu do svoje h čere skozi pisma kazala kot mati in prijateljica, po drugi strani pa o čitajo ča, karajo ča in vzgojiteljica, polna nasvetov in omejitev. Kvedrova je v časih pozabila, da je njena h či še vedno otrok in jo tako podrobno seznanjala tako z osebnimi dogodki kot tudi finan čnimi težavami in težavami pri delu. V h čeri je želela privzgojiti tisti samostojen in uporniški duh, kakršnemu je skozi svojo mladost sledila sama. To ji je uspelo, saj se je tudi Vladoša odlo čila po svojem srcu – odšla se je izobraževat v tujino, poskušala se je odtrgati prevelikim vplivom doma – Kvedrova se je kot mati tukaj znašla v precepu, ki ga je bilo težko prese či.

Vladoša je to lepo ilustrirala: » Odgojili ste me za samostalnost, dopusti dakle da u jednom pitanju, koje se isklju čivo ti če mene i moje budu čnosti, da ja odlu čujem sama. « (Pismo Vladimire materi 25. 1. 1920; cit. po Tucovi č 2006: 93) Po eni strani sta Kvedrovo navdajala dvom in skrb ob skorajda vsakem Vladošinem moškem prijatelju, po drugi strani je s spominjanjem na lastne mladostniške izkušnje, ki jih je delila tudi s h čerjo, poskušala prese či vlogo puristi čne matere. Kvedrova in Vladimira sta ostali v dokaj rednih pisemskih stikih vse do hčerine smrti v Pragi leta 1920. Pretresljivo je pismo, ki ga je Kvedrova napisala po njeni smrti. Kvedrovo je smrt

15 V pismih obi čajno naletimo na ime Vladoša, zato bosta v uporabi obe razli čici. 36 njene najstarejše h čere, ki ji je kljub ob časnim trenjem in konfliktom postajala vedno bolj podobna tako fizi čno kot tudi zna čajsko, popolnoma strla. (Tucovi č 2006)

Mati je ve čplasten in zapleten pojem. Ozna čuje osebo ženskega spola, ki nekemu drugemu bitju predstavlja telesno varstvo, duhovno pomo č, nadzor in usmerjanje. Skratka, mater lahko dojemamo s telesnega vidika (roditeljica, človek z maternico) in z duhovnega (vzgojiteljica, prvi objekt želje in ljubezni, … ). V patriarhalni družbi je materinstvo postavljeno na piedestal božanskosti. Je najvišja možna uresni čitev ženske, ki se s tem dovrši in dokaže kot reproduktivno bitje ter tako upravi či svojo eksistenco (na kar Kvedrova z grenkobo nakaže v črtici Je-li žena, če ni mati? , kjer žena ne more zanositi in je zato deležna zani čevanja svojega moža). O materah in materinstvu obstajajo številni predsodki in mistifikacije, od tega, da je » materinstvo že samo po sebi dovolj, da žensko izpolni « (Beauvoir de 2000: 344), do misterioznosti rojevanja in materinskega nagona, v meglice zavitih zgodbic o spo četju. Lik matere je bil nedotakljiv, tabuiziran, mistificiran. Pri obravnavi je vladala skorajda sakralna naravnanost, ki je to polbožansko bitje š čitila pred vsakršnim realnim prikazovanjem. Ivan Cankar je mater v slovenski kulturi pomagal ustoli čiti kot » vrhovni eti čni princip, simbol zaveze in dolga « (Puhar 2004: 26), čeprav kult matere statisti čno gledano ni pogost motiv v slovenski literaturi (Hladnik 1997; povz. po Pezdirc Bartol 2003: 140)

O materah se (vsaj v preteklosti) ni razmišljalo tudi kot o telesnih bitjih. V skladu s krš čanskim modelom Matere božje je bilo materinstvo v umetnosti zavito v duhovne sfere, ki so materi odrekale vsakršno drugo identiteto kot le njeno duhovno, podrejeno njeni bistveni funkciji. Mati kot telesno, spolno bitje v takšni družbi ni mogla obstajati. Proces reprodukcije je tesno povezan z naravo – od tod tako »naravno poslanstvo« ženske, ki so ga radi imeli na jeziku številni ideologi skozi zgodovino. Ob tem naletimo na paradoks. Matere naj bi v sebi imele »materinski nagon« – nevidno, mo čno silo, ki jih podreja povsem biološki, telesni funkciji reprodukcije in nadaljevanja vrste, vso njihovo bitje je zaznamovano z njihovo telesnostjo, ki bi jih naj usodno dolo čala, po drugi strani pa se jih predstavlja kot vzvišena nespolna bitja.

Alenka Puhar v delu Prvotno besedilo življenja (2004) ugotavlja, da je bilo v preteklosti v slovenskem prostoru trdno zakoreninjeno prepri čanje, da je materinski čut nekaj stati čnega. Materinskega čustva se ni prepoznavalo kot dinami čen proces – oblikovalo bi se naj predvsem

37 enosmerno. (Puhar 2004: 29) Tako determinirano razumljeno čustvo matere do otrok je seveda ustrezalo opredelitvi »nagon«; žensko je zacementiralo v njeno biološko funkcijo, njeno bitje prepoznalo kot podro čje skrivnostnih in muhastih eksperimentov narave, hkrati pa od nje zahtevalo skorajda božanske lastnosti, lastne Materi Božji. V tem primeru Mihurko Poniževa ugotavlja, da je Marija sicer sledila božjemu predlogu in ga brez ve čjega upora sprejela (vsekakor ni razbijala patriarhalnih vzorcev). (Mihurko Poniž 2003: 91) A ob tem ni izrazila le ponižnosti in poslušnosti, temve č tudi dvom in strah.

Materinstvo ovija meglica misterioznosti zato, ker se kot takšno tudi vseskozi predstavlja. Puharjeva navaja ugotovitve Janeza Trdine, ki je pri opazovanju slovenskega podeželja v 19. stoletju spoznal, da se nose čnost ovija v trmast molk in da tudi prvikrat nose če ženske v ve čini primerov niso imele ideje, kako se soo čiti s situacijo in kaj vse jih čaka. (Puhar 2004: 266)

Seveda ni materinstvo zgolj telesna funkcija: » Materinstvo je ponavadi nenavaden kompromis med narcizmom, nesebi čnostjo, sanjami, iskrenostjo, izneverjanjem, predanostjo in cinizmom. « (Beauvoir de 2000: 334) Toda če ho čemo telo in biološkost na vso silo izolirati od materinih čustev, zopet delamo nasilje nad celoto nekega bitja. V tem primeru je materinstvo biološko gledano le slika »trpe čih samic, ki so ji otroci le v nadlego in pokoro «. (Borovnik 1995: 51) Simone de Beauvoir se sicer posmehuje poziciji, ki žensko vidi » zgolj kot trebuh «, življenje pa ena či z » delovanjem orjaške ovulacije «, a vendar priznava, da je žensko telo dosti bolj zaznamovano od vrste, odtujeno zaradi vseh živih procesov, nad katerimi ni nadzora in vpliva, kot pa moško. (Beauvoir de 1999: 41, 52) Tudi Judith Butler opozarja, da telo ni zgolj »pasivni medij, ozna čen z vpisom kulturnega vira « (Butler 2001: 138).

Bodo čim materam se raznovrstni ob čutki porajajo ravno ob spremembah v njihovem telesu. In redka so obdobja, ko bi telo doživelo ve č sprememb, kot jih v nose čnosti. Če bodo ča mati sprejme te spremembe, če tujka ne sklene odstraniti z abortusom, jo čaka novo telesno dejanje: porod. Pri tem se lahko njeno telo skuša zopet vzpostaviti nazaj v staro celoto ali pa pri tem doživi tako usodne spremembe, da te vodijo v smrt. Toda telo tudi po porodu ne pripada samo materi – skrbeti mora za novorojeno bitje. Pri tem zopet nastopi odlo čitev – to sprejeti. Ali ne. Otroka zapustiti. Ali celo škoditi njegovemu telesu. Biti mati je tako usoden preplet telesnih vplivov in sprememb ter zavestnih odlo čitev.

Nose čnost Zofka Kveder obravnava nose čnost relativno pogosto. V romanu Njeno življenje je Tilda nose ča štirikrat. Prvo nose čnost spremlja s skoraj pobožno zamaknjenostjo, verjame v misterij življenja, ki klije v njej. » Bala se je in se veselila obenem. Kakor da se čudež godi z njo, tako ji je bilo. Kakor da je tabernakelj! Novo dušo nosi v sebi, novega človeka! « (Kveder 2004: 162). Pri drugi ugotavlja, da so » obstopile težke skrbi njeno pot in na ramah je ob čutila breme, skoraj pretežko za njena mlada leta .« (Prav tam: 166) O tretji nose čnosti izvemo še manj. » Zopet je ležala v otroški postelji. Tretji č.« (Prav tam: 169). Ni č ve č ni sladkega pri čakovanja, čaš čenja lastnega nose čega telesa. Kratko in jedrnato izvemo, da je Tilda tretji č nose ča. Četrti č Tilda svojo nose čnost sprejme že naravnost z grozo.

Bala se je, da klije novo življenje v njej, in bilo jo je groza. Četrto dete in od takega o četa … Vse v njej se je branilo proti usodi, ki je težka in brezobzirna stala nad njo, kakor črn, poguben oblak. /…/ Pretežka se ji je zdela odgovornost, njene sile preslabe za to … (Prav tam: 183, 184)

Ob čutja se pri Tildi transformirajo iz veselega pri čakovanja do groze ob težki odgovornosti. Njeno telo pri tem reagira na na čin, na kakršen se odziva njegova lastnica. Že po tretjem porodu je Tilda mo čno oslabela, za tri mesece jo je bolezen priklenila v posteljo (» Kakor bi čana se je zvijala bolnica v postelji od bole čin in strašne glavoboli. « (Prav tam: 173) ), pri četrti nose čnosti se teža nad njo samo še stopnjuje. »Tudi telesno je opešala, omagala. Komaj se je vlekla okrog hiše in kakor mrtva padala zve čer na posteljo, kjer ni našla ne po čitka ne pozabljenja. « (Prav tam: 184) Tilda se ob tem bole če zave svoje biološke determiniranosti.

Kakor slep, velikanski malik se ji je zdela priroda; vklenila je njo, ženo, pod svoj žrtvenik, igrala se z njo, ki je slabotna in brez obrambe. Nekaj jo peha naprej po tem trnovem potu življenja, peha jo z železno, brez čutno pestjo. /…/ Vse krvave so noge, usta žejna; kakor mu čenica je vsa ranjena, slaba . (Prav tam: 184) Tilda se zave premo či lastnega telesa nad njo in to jo peha v brezumen strah. Skrbi, težave njene sedanjosti se bole če odražajo na njenem telesu in njegovih procesih. Irena Selišnik je zapisala, da so na Kvedrovo letele kritike, da so »njeni liki pretirani in nestvarni, toda dejansko so njeni liki še preve č stvarni, brutalni prizori takrat niso bili del leposlovja. O čitki pretirane emancipacije, determinizma letijo nanjo tudi zato, ker je prva, ki piše o temah, ki veljajo za nespodobne. « (Selišnik 1999: 15)

Če je pri Tildi razviden razvoj njenega odnosa do spreminjajo čega se telesa, v Misteriju žene Kvedrova podaja predvsem kon čno, resignirano in razo čarano podobo žene, ki jo ob vsaki ponovni nose čnosti navdaja le še z ve čjim obupom. Pisateljica je s skrajno neolepšanimi podobami ostro obsojala nesmiselnost preštevilnih nose čnosti, ki žensko preve č odtujijo od lastnega telesa, plod v njenem telesu pa predstavila kot duševnega in fizi čnega zajedavca. »Rodila sem in robovala – jaz, človeška živina! « (Kveder 2004: 42) cini čno zaklju či zgarana starka, potem ko ugotovi, da so ji številne nose čnosti in porodi odnesli mladost in zdravje. Še zgovornejši je odziv moža, ki mu njegova, od številnih nose čnosti in porodov izmu čena in izpita žena pove, da je zopet nose ča. » Psica! «. (Prav tam: 43)

Še slabši je položaj nezakonskih mater, ki so v o čeh družbe nemoralna bitja (Mihurko Poniž 2003: 130) in jim tako ne pripade niti tisto minimalno spoštovanje in mitologizacija, ki ju sicer okolica reproducira. Te svojo nose čnost sprejemajo ali vdano, resignirano, najve čkrat pa s skrajno skrbjo in odporom. Eva v Evi svojo nose čnost sprejme s skorajda neverjetnim zani čevanjem: » Posuši se, posuši, prekleta gnusna kal! « (Kveder IV 1940: 38). Saša v Študentkah obsodi svoje nose če telo z besedami, da ni vredno nositi novega življenja. V Misteriju žene v eni izmed črtic je nose čnosti in poroda strah poro čene žene, ki jo hromi groza pred odtujenostjo lastnega telesa. Nad njima nima ve č nadzora, telo živi svoje življenje. Plod ni prikazan kot blagoslov, ampak kot groze ča in potencialna nevarnost.

Kvedrova je prikazala mater, nose čo žensko, ki svoje situacije ne mrzi samo zaradi neugodne ekonomske in družbene situacije, ampak tudi zaradi vpliva ploda na njeno telo, nad katerim nima ve č nadzora in mo či. De Beauvoirjeva je zapisala, da se za žensko z oploditvijo » za čne služenje, ki ga od nje zahteva vrsta: uresni čuje se po časi in naporno, z nose čnostjo, porodom in dojenjem. « (Beauvoir de 2000: 134) – še pred njo je Kvedrova te besede prelila v literaturo, s čimer se je z vsemi mo čmi spravila na mit nose čnosti.

Porod Alenka Puhar v Prvotnem besedilu življenja navaja množico razlogov, zakaj so se ženske v preteklosti upravi čeno bale poroda. V porodnišnico so smele iti samo nezakonske nose čnice in tiste z ubožnim spri čevalom. Porodnice so bile prakti čni material, na katerem so se u čile bodo če babice in so tako morale biti zmerom na voljo za pregled. Ve čina porodov pa se je še vedno opravila doma. Konec 18. stoletja je Anton Makovic v svojih Všegarstvih in Podu čenju za babice (1788) zgroženo ugotavljal, koliko nevednosti in vraževerja je še vedno prisotne v

40 zvezi s porodi. Ugotavljal je, da ti doma či porodi nikakor niso t.i. »naravni« porodi, saj ga doma izučene babice naredijo celo težjega, ko s svojimi »rešitvami«, ki so plod zmot in vraž, porodnici in otroku naredijo ve č škode kot koristi. (Makovic 1788; povz. po Puhar 2004: 45, 46) In četudi optimisti čno upamo, da so v dobrem stoletju, ki je minilo med Makovicevimi ugotovitvami in deli Kvedrove, najbolj skrajne metode, ki jih navaja Makovic, opustili, Puharjeva vseeno ne ponuja dvoma, da so doma če babice že ob najmanjših zapletih, kot je npr. napa čna lega ploda, lahko le še nemo čno dvignile roke.

V Misteriju žene se tako mlada nose čnica upravi čeno boji poroda, ki je ozna čen kot » zadnja, velika, kruta borba. Z vsemi nervi, z vsako mišico se je bojevala, branila! Njen mozeg pretresajo či kriki so prosili pomo či, njene trpe če o či so kri čale po rešitvi, usmiljenju … « (Kveder 2005: 39)

Porod je bil dogodek v življenju ženske, kjer se je na čeloma lahko za čelo novo življenje, vendar ni bilo malokrat, da se je eno tudi kon čalo. Ženske tako niso le hrepenele po radostih materinstva, temve č so tudi trepetale pred preizkušnjo, ki jih je čakala, kajti to je porod v preteklosti dejansko bil.

V eni izmed črtic v Misteriju žene , ki slika porodno hišo v mestu, je porod prikazan simboli čno in bibli čno. Trpljenje ženske stopa v transcendentno dojemanje, ženstvo sveta je združeno v eno samo telo.

In vse žene sveta so kri čale, da so njihovi kriki kakor odmev sodnega dneva grmeli v no č, segali do neba, gasili zvezde, vžigali nove svetove. In telesa so se trgala iz teles, duše so se rezale, vile, lomile iz duš! Zemlja je gorela od krikov in nebesa so jokala od bole čin. Joj, joj, joj! Gorje tebi, žena, gorje, gorje! (Kveder 2005: 32)

Trpljenje ženske dobi božanske, Kristusove lastnosti; njeno trpljenje je trdo, nad človeško, božansko – a vendarle smiselno. Žena je predstavljena kot žrtveno jagnje na oltarju človeštva – a vendarle nujna žrtev.

»Poslušajte, poslušajte! Človek se rojeva! In vsi možje vseh časov, od praza četka tja do sivih koncev ve čnega veka, so popadali na obraze in molili: Jehova, človek se rojeva! Svet je žena in njeno trpljenje. Jehova, Jehova! …« (Prav tam)

V Njenem življenju je ve č prostora namenjenega samo tretjemu porodu, kjer je samo dejanje skr čeno na eno samo poved (» Mrzla deževna jesen je bila, ko je bila na porodu. « (Kveder 2004: 170) ), je pa zato toliko bolj popisano trpljenje, ki sledi zatem, saj Tilda zaradi bolezni okreva šele po treh mesecih.

Naturalisti čno je popisan četrti porod, ki ga Tilda s strahom pri čakuje že vso nose čnost: In zdaj so četrti č pokale njene kosti v porodnih kr čih. Surovo in brezobzirno je posegla priroda v njeno telo, da izluš či iz njega novo bitje, novega človeka. Mišice so trepetale in se napenjale v okrutnih mukah. Stisnila je zobe in pesti, da bi trpela mol če. Ali nekaj je odprlo njena usta, da so zastokala, da so zavpila, zavpila na pomo č, kakor samotna zver vije v gozdu. Ure in ure se je trgalo njeno naro čje in znoj jo je oblival od nepopisnih in strašnih bole čin, ki so prekleta in obenem sveta dediš čina ženskega rodu od pokolenja do pokolenja. Kakor bilko je zlomilo trpljenje njeno voljo in ji pa čilo obraz od ne človeških bole čin. Skrivnostna in velikanska sila je držala njeno telo v svojih pesteh, da se je zvijalo in metalo kakor črv. Rodilo se je dete v neznanskih, surovih bole činah … (Prav tam: 191)

Novorojenec, če izluš čimo nekatere besede, s katerimi je porod opisan do zadnje tan čice bole čine ( surovo, brezobzirno, okrutne, samotna, nepopisne, strašne, prekleta, ne človeški, skrivnostna, velikanska …), tako kot v Misteriju žene , kjer mati zaradi njegovega rojstva umre (» Med njenim zadnjim, smrtnim hropenjem je vrsikal hudobni, zmagovalni jok novorojenca. « (Kveder 2005: 39) ), tudi tukaj dobi skorajda demonski zna čaj. Mati je tista, ki jo je človeštvo pripravljeno v celoti žrtvovati zanj, mati je tista živa žrtev, iz katere se dete hrani.

Avtorica obsoja dvojno moralo družbe, ki od žensk pri čakuje neznanske žrtve (Mihurko Poniž 2003: 89), vendar vsaj nekatere ob sre či ob otroku vendarle dobijo nekakšno povra čilo – v Hanki se ob prizoru v porodnišnici razgrinja ne le trpljenje žensk (kot Na kliniki ), ampak tudi njihova sre ča ob radostih materinstva. Tudi Tilda se razveseli svojega četrtega otroka – a predvsem zato, ker jo na videz spominja na lastnega o četa in ne na moža. Zofka Kveder je naturalisti čno prikazovala telesnost ženske. Travme telesa, ki ga ta doživlja ob posegih vanj, ob njegovem spreminjanju. Podvomila je v smiselnost nekriti čnega slavljenja materinstva, v koristnost preštevilnih porodov.

Leta zatem je Julka Hlapec Đor đevi ć, srbska pisateljica in literarna kriti čarka, potem ko je kriti čno pretresla objavljene spomine na matere izpod peres politikov, književnikov in književnic, raznih kulturnih delavcev, (ljudi različnih zna čajev in profilov), zbrane v delu Naše majke , kljub razli čnim osebnostim mater, (»skromne svetice, ozbiljne i stroge; majke, koje odavale su se melanholiji i mnogo su plakale«,(Hlapec Đor đevi ć 1938: 116)) pri njih zaznala skupno lastnost. Vse so se za dobro svoje družine, za svojega moža, žrtvovale. Vsi otroci, ki so pisali te spomine, so jim bili za to hvaležni. Le da so moški pisci v tem materinem žrtvovanju videli neko materino potrebo, nujnost, izhajajo č iz ženske narave ( » ni jedan od te mo ćne gospode nije pomislio da li je njegovoj majci taj pot činjeni položaj bio baš tako ugodan « (Prav tam: 117) ), medtem ko so ženske avtorice spominov v to dvomile in z moškimi pisci niso delile prepri čanja, da so bile matere v tem ve čnem žrtvovanju za druge sre čne.

4.2.3 Konec telesnosti: smrt Telo je pri Kvedrovi kompleksen pojem, po eni strani se njene akterke trudijo prelomiti s patriarhalnimi vzorci, prelomiti z odtujenostjo telesa. A še vedno je telo mnogokrat »slabo, izdajalsko« (Jensterle-Doležal 2008: 87) – ženske ga mnogokrat kaznujejo same, kar se po Jensterle-Doležalovi kaže kot » negacija lastne identitete kot odraz podreditve družbenim normam «. (Prav tam: 86)

Na tem mestu ne bodo obravnavane naravne smrti kot logi čen in naraven zaklju ček življenjske poti, ampak tiste, pri katerih je odigrala vlogo tudi človeška pomo č.

Splav Vprašanje splava je vedno delilo družbo na dve strani. Po eni strani splav kot neodtegljiva pravica ženske, da ima kon čno besedo pri nadzoru lastnega telesa, po drugi pa splav kot tista rešitev, ki na tiho prikimava dvojni morali družbe, ki vidi v njem tudi tiho rešitev za lastne grehe. Mati je bila vredna manj kot zarodek – le-temu se je priznavala ve čja avtonomija kot njegovi hraniteljici. V tem se nahaja paradoks. Če je mati manj, je potemtakem le telo v službi novega življenja; v nasprotnem primeru bi bil zarodek zgolj parazit, ki se ga lahko po želji odstrani. (Beauvoir de 2000: 300) Bockova v Ženskah v evropski zgodovini na podro čju vprašanja splava popisuje razkole med feministkami tudi v drugi polovici dvajsetega stoletja, saj so ene v tem videle pot osvoboditve, druge pa potuho neodgovornosti. (Bock 2004: 364– 366)

Če umeten splav ni ve č mogo č, se nekatere ženske pri Kvedrovi veselijo poti usode, ki jim je naklonila vsaj radost, kakršno ob čuti porodnica, ki nezaželenega otroka rodi mrtvega. (Kveder V 1940: 56)

Kvedrova v Hanki prikaže trinajstletno deklico, otroka, ki so jo posilili vojaki, in ji bodo sedaj napravili splav. Seveda abortus v tem primeru vsaj v dekli činem primeru zagotovo pomeni vsaj kratkoro čno rešitev (oziroma prepre čitev negativnih posledic nezaželenega spolnega odnosa), a še bolj kot deklico to rešuje družbo, da ob otroku, ki je plod posilstva, ne bi vedno videla skrite obtožbe dvojne morale.

Splav, pa naj pomeni še takšno olajšanje ob brezizhodni situaciji, žensk ne puš ča hladnih, kajti » v sebi spoštujejo zakon, ki ga kršijo, in trpijo, ker delajo prekršek … « (Beauvoir de 2000: 305). Tudi tiha tožba matere v Misteriju žene, ki se na možev o čitek ob ponovni nose čnosti, da je psica, odzove z besedami » Vidiš, res je, ali jaz ne morem … « (Kveder 2004: 43) pokaže na razkol v samih ženskah pri takšnem ostrem posegu v lastno telo.

Detomor Katja Mihurko Poniž ugotavlja, da mati, » ki življenje daje, a tudi jemlje, je pogost motiv v literaturi Zofke Kveder. « (Mihurko Poniž 2003: 109) Alenka Puhar ob razgrinjanju zgodovine otroštva na Slovenskem prikaže, da detomor ni bil tako redek in izjemen pojav, kot se nam kdaj to nemara dozdeva. Otroci niso bili vedbo blagoslov in detomorov, odkritih ali prikritih, ni bilo malo. O tem pripoveduje tudi delo Luisa Adami ča Cradle of life , kjer popisuje življenje (ki ne bi smelo biti ve č obstajati) malega osirotelega fantka pri rejnikih, ki so pravzaprav sistemati čni detomorilci svojih rejencev – Maks se ima zahvaliti goli sre či, da je poskus lastnega detomora preživel. Puharjeva razkriva, da se o detomorih sicer ni na glas govorilo, se je pa dobro vedelo, kako jih prikriti. Z institucijami rejništva, z izgovori na nadnaravne sile. (Puhar 2004: 331–340) Mǒra in Škropnik sta bila dežurna krivca, kadar je neznano kam izginil kakšen dojen ček – obrambni mehanizem je bil pri Slovencih vrhunsko razvit. (Prav tam: 202–204)

Detomor pri Kvedrovi najdemo v njegovi osnovni obliki, kot umor novorojenca, otroka, kot tudi prikritega z lastnim samomorom. Eva v črtici Zlo čin sicer ne zani čuje ploda, ki se razvija v njej, a se vendar zaveda, da mu, če bo deklica, ne more ponuditi ni č dobrega in se tako za

44 detomor odlo či pravzaprav iz usmiljenja: » Ona pa je dvignila roko in izvršila je, kar se je bila namenila … « (Kveder IV 1940: 3) Olga v noveli Na kliniki se za detomor odlo či iz čistega prezira do novega bitja, ki se je tako samostojno vgnezdilo vanjo in jo še sedaj, ko ga je rodila, zažira. O svojem sovraštvu do njega premišlja, detomor ni zgolj plod afekta. » Oh, če bi mu mogla s svojimi prsmi namesto mleka nuditi strupa! /…/ Dobro je čutila, kako ji je roka težka, težka kakor svinec in trda, trda kakor kamen. Otrok je pod roko nekajkrat zatrepetal, nato se je umiril .« (Kveder V 1940: 62–63)

Eva se v istoimenski črtici za detomor, ki ga poveže s samomorom, prav tako odlo či zaradi prezira do bitja, ki se je naselilo v njeno telo in ga tako oskrunilo, ji ga odvzelo. Življenje sebe in nerojenega otroka kon ča dramati čno – zabode se v trebuh, sama zase verjame, da bo poginila (in se tako postavi v animali čno sfero). Ve, da bo umrla, a » da bi poginilo tisto osovraženo – prej od nje « (Kveder IV 1940: 39). V otroku ne vidi živega bitja, ampak gnusnega zajedalca, ki si je prisvojil njeno telo. Sprejme lastno žrtev, če je ta potrebna, da se ga odreši. Pri Evi se vzbuja dvom, ali je z negativnim odnosom do ploda (in po Jensterle- Doležalovi tudi do sebe (Jensterle-Doležal 2008: 87)) resni čno pritrdila patriarhalnim vzorcem, saj je v noveli že prestopila tisto stopnjo, ko se je zani čevala zaradi svoje udejanjene spolne sle. Zlomi jo spoznanje, da spolni akt ni ostal brez posledic – zlomi jo dejstvo, da niti z ponosnim zanikanjem tega ne more ignorirati (kot se je odlo čila v primeru spolnega odnosa s hlapcem). Detomori, kjer umre zgolj otrok, to vprašanje potencirajo. Ali je detomor rešitev, vstop iz pasivne v aktivno sfero, dejavni poseg v lastno usodo? Ali zopet predstavlja le potuho družbi, ki z nezaželenimi otroki ne ve, kaj bi storila? Kvedrova se detomora ni lotila s strani družbe ali s strani otroka, ampak se je osredoto čila predvsem na psihologijo ženske. Olga Na kliniki se za detomor premišljeno odlo či iz želje po svobodnem življenju – nezaželeni otrok bi jo pri tem oviral. Po drugi strani pa se Eva v Zlo činu za detomor odlo či pogojno – le v primeru, če se bo rodila deklica. S tem, ko se odlo či za detomor le v primeru dojen čice, priznava družbene spone za žensko. Sicer meni, da bo tako pretrgala niti usode. A ji na nek na čin zgolj prikima, saj prizna, da je proti njej nemočna (in bo nemo čna tudi njena h či).

Ženske, ki storijo detomor, ga na čeloma ne obžalujejo (Olga Na kliniki , Eva v Evi ) ali pa o tem ni zapisov (Eva v Zlo činu ). Poseben primer detomora, ki med vsemi najbolj izstopa, zasledimo v Njenem življenju . Tilda ob spoznanju, da njen sin ni vreden življenja, saj ga ne živi vredno in ob tem v nesre čo peha še druge, sprejme odlo čitev, s katero aktivno poseže v lastno (in sinovo) življenje. » Nekaj skrivnostnega, strašnega, neka hudobna, pošastna roka jo

45 je sunila tja. Pograbila je orožje. Namerila je na sina in ustrelila .« (Kveder 2004: 322) Umor/detomor pisateljica prikazuje zgolj skozi o či Tilde, ki se sicer zaveda, da je storila prav (» Dolgo ga je potem gledala mol če in brez solz .« (Kveder 2004: 323) ), a jo vendar za čne razjedati vest, občutek, da je s tem ubila tudi sebe, svoje bistvo. » 'Lep si, sin! Še nikoli te nisem videla tako lepega,' je čutila. Kakor kri ji je tekla neizmerna ljubezen iz srca. Čutila je rano v prsih, strašnejšo, kakor jo je prizadela sinu … « (Prav tam: 323, 324)

Samomor

Kar nekaj žensk se pri Kvedrovi za samomor (ki je sicer eden izmed najpogostejših motivov v njenem opusu) odlo či ravno zaradi stiske ob nose čnosti. Otrok je nezaželen ali pa akterke ne zdržijo nenadne avtonomnosti v lastnem življenju, ko jih zapusti otrokov o če. S samomorom (ki je hkrati tudi detomor) se poskuša odtrgati usodi Saša v Študentkah , ki se zaradi lastne »padlosti« ne čuti vredne biti mati (in se s tem najhuje obsodi), Eva v Evi (ki bi sicer lahko sprejela lastno telo, a zavra ča, da bi se vanj naselilo še kakšno), navsezadnje tudi Tilda, ki po zagrešenem detomoru ne vidi ve č smisla. Samomor je izhod v stiski, je posledica čustvene stiske, v katero so akterke zašle. Eva ga stori z besom, Saša z žalostjo, Tilda z vdanostjo. Toda niti Tildinega (niti ostalih samomorov) pisateljica ne opisuje s sentimentalnostjo ali so čutjem. Vseeno ponudi, kljub temu, da svoje ženske like samomoru dejansko podredi, idejo, da ni smiseln, saj je posledica napa čnega razumevanja ženskosti. (Mihurko Poniž 2003: 136)

Koliko so te ženske v takšnem trenutku sploh sposobne razmišljati o tem, ali s tem potrjujejo patriarhalne vzorce (kjer je samomor pravzaprav edino aktivno dejanje, ki se ga dopuš ča ženski), je brezpredmetno vprašanje. Je pa vprašanje, ali je bil samomor resni čno edini izhod? Tega jim je ponudila avtorica. A četudi s trdnimi argumenti in razkritim ozadjem, je to bila edina možnost – kajti akterke so to možnost množi čno sprejemale (pravzaprav je to rešitev za težave, ki jo akterke Kvedrove najve čkrat sprejmejo).

Samomor ni zmerom plod zgolj osebne stiske, temve č lahko predstavlja tudi žrtvovanje za dobro nekoga drugega (s čimer dobi druga čen, plemenitejši zna čaj). Starša v drami Ljubezen storita samomor iz ljubezni do sina, saj mu želita omogo čiti boljšo prihodnost, ki ga čaka, kot če bi moral skrbeti zanju. Brat v Pravici do ljubezni stori samomor iz ljubezni do sestre, saj se želi izlo čiti kot najpomembnejši argument matere, ki h čer sili v nezaželen zakon.

V teh primerih so to samomori iz ljubezni in naj se ta besedna zveza sliši še tako paradoksalno, s tem dobijo pozitivno noto, smisel. Njihove posledice so (ali bi vsaj naj bile) pozitivne za ostale ljudi.

Pri ostalih samomorih, ki jih literarne osebe Kvedrove naredijo, gre ravno za travmati čno pomanjkanje te komponente – ljubezni. Vera v istoimenski črtici nima poguma za ljubezen, mlada Mrakovka v Vaškem romanu jo z aretacijo ljubimca izgubi, Liza v Telegrafistki ne zaupa dovolj vanjo, dekle v črtici Talent ne zaupa ljubezni do pisanja, osemnajstletnica v eni izmed črtic Misterija žene se vrže v vodo ob pomanjkanju ljubezni do življenja (ki se ji ob starejšem, nesvobodno izbranem možu zagnusi), Gornik v Hrvatarjih zaradi nezaupanja vanjo, Jelva v drami Egoizem zaradi njene izgube, … Ravno ljubezen, čista in velika ljubezen do življenja zaradi njega samega je tista, katere mnogi akterji Kvedrove ne premorejo dovolj.

Pogost je motiv morja, vode. Voda kot tista, ki življenje daje, ga burka in usmerja ( črtica Življenja! ), čisti in jemlje ( Njeno življenje , osemnajstletnica v Misteriju žene , …). » Voda je avtorici metafora za iracionalnost, neobvladljivo telesno strast, ponekod tudi za zmago telesnost in izgubo identitete, ki jo v telesnem stiku doživlja ženska … « (Jensterle-Doležal 2008: 86) Morje je lahko simbol čudežne plodnosti, materinstva, nemirnosti in nestalnosti. Ženska je ne čista od dneva, ko je zmožna spo četja, zato v vodi vidi mnoge rešitve lastnih travm. (Beauvoir de 1999: 213–217)

Pisateljica z bole čo natan čnostjo prikaže razloge za to (ujetost v zakon, nezaželena nose čnost, izguba partnerja, otroka, socialna stiska) – a ti nekako še vedno ne prepri čajo v smiselnost resni čno števil čnih samomorov v opusu Kvedrove.

Ravno ljubezen do sebe, do lastnega telesa je tista, kar človeškemu podeljuje avtonomijo, neodvisnost od drugega. Seveda so razlogi izven njega samega, ki človeka popolnoma zlomijo, a še vedno sloni glavnina njegove biti na njem samem. Pri ve čini akterjev, ki pri Kvedrovi zagrešijo samomor, je opazno ravno pomanjkanje le-tega: bistvo lastnega življenja naslanjajo na druge – na ljubezen drugega, odtujeni so od lastnega subjekta. Potrebujejo drugega, da jih potrdi. Če ga ni – jih zlomi. S samomorom sicer obtožijo družbo za nepravi čnosti in bole čine, proti katerim nimajo mo či, a hkrati izre čejo tudi najhujšo obsodbo sebe in lastnega telesa.

5. Srednjeevropski prostor

5.1 Češka moderna František Buriánek, avtor dela Česká literatura první poloviny XX. století (1981), je zapisal, da so se na prelomu stoletja »odpirala okna«. Tudi češko moderno je tako kot slovensko težko slogovno dolo čiti, saj se pod tem izrazom združujejo tako impresionizem, simbolizem, dekadenca kot tudi nekateri ostanki realizma in naturalizem. Češki prostor je bil kot mo čno kulturno podro čje pod številnimi vplivi nemških kot tudi ruskih in francoskih mislecev. (Buriánek 1981: 22).

Narodno, češko specifi čno se je češka moderna najprej opredelila leta 1895 z manifestom skupine, imenovane Češka moderna, ki je v sebi združevala številne slogovno zelo raznolike mlade literarne ustvarjalce, kot so bili realist Machar, simbolist in impresionist Sova, naturalist Šlejhar, individualist Šalda. Kriti čno in bojevito so se odzvali na situacijo v družbi, napadali dvoli čnost meš čanstva, branili modernizem pred oznakami kot so satanizem in okultizem in se skorajda bolj kot z literarnoteoreti čnimi vprašanji ukvarjali s problemi javnega češkega kulturnega in politi čnega življenja. Zahtevali so svobodo in individualnost na vseh podro čjih – v umetnosti, kritiki – zavra čali so imitacije, zahtevali brezkompromisno resnico in pravico za umetnost. Ta nastop ni ostal neopažen in osnovala se je še ena skupina, zbrana okoli revije Moderní revue , ki jo je zaznamovala bolj dekadentna usmeritev. Obe skupini sta pri čeli bitko po časopisih s predstavniki starejše generacije literarnih ustvarjalcev, med katerimi izstopajo polemike F. X. Šalde, Josefefa Svatopluka Macharja, … Konflikt se je prevesil v pravi generacijski spor, ki je presegel meje objav v časopisju in je vplival tudi na založništvo in izdajanje knjig. (Prav tam: 23–25, 31)

František Xaver Šalda (1867–1937) je odlo čilno zaznamoval obdobje moderne. Še bolj kot na poezijo je vplival na razvoj literarne kritike, ki je z njim pridobila poteze znanstvene vede – bil je mojster eseja. Pretresal je dolžnosti in odnose umetnosti do družbe, o poslanstvu in etosu umetnosti in umetniške osebe. V delih Boje o zít řek (1905) in Duše a dílo se kriti čno soo ča s formalizmom in prepovršno interpretacijo. (Novák 1994: 239) S svojo brezkompromisno kritiko je vplival na umetniške tokove cele generacije, ko je strogo grajal ne častnost in enostranskost umetnosti. Bil je urednik časopisov Novina , Česká kultura in

Kmen . V duhu literarne kritike je leta 1909 izdal tudi pregled novejšega češkega slovstva Moderní česká literatura. (Buriánek 1981:64–68)

Poleg Šalde je češko teoreti čno oblikovanje moderne mo čno zaznamoval še en pesnik, kritik in prozaist, in sicer Josef Svatopluk Machar (1864–1942). Provociral je literarno javnost s pozo brezvoljnega mladega moža, ki s skepti čno ironijo ubeseduje študentske ljubezni in se posmehuje perspektivi deklet iz meš čanskih družin, ki jim prihodnost oblikujejo matere. Zavra čal je klasi čno podobo in vlogo pesnika in dal svoji poeziji za cilj, da je kriti čno ogledalo in sodnik dobe. Njegovo zgodnje delo, Čty ři knihy sonet ů (1890–1892) že odraža moderno subjektiviteto in individualnost. Parodi čno se je spravil na mnoge češke mite in fantazije, kar mu je omogo čalo tudi nekajletno bivanje na Dunaju, ko se je odmaknil od doma če situacije. S proznim delom Zde by m ĕly kvést r ůže (1894) je pokazal na fatalisti čni položaj žene v meš čanski sredini. V daljšem epskem delu Magdalena istega leta posreduje usodo prostitutke, ki jo izda njen meš čanski ljubimec in jo prepusti njeni usodi. Na za četku stoletja se je usmeril k historizmu in revolucionarnemu mišljenju: Golgata (1901), V zá ři helénského slunce (1906). (Prav tam: 32–36; Lexikon české literatury 3/I 2000: 50, 51)

Stanislav Kostka Neumann (1875–1947) je bil uporniški, anarhisti čen pesnik, čigar umetniški za četki so v tesni povezavi z gibanjem Omladina , ki je v svojem programu nosilo radikalne ideje narodne osvoboditve in socialnega napredka. Pristopil je k dekadentni skupini, zbrani okoli revije Moderní revue in tam v svojih delih napadal meš čansko moralo in konvencije, zagovarjal brezkompromisni individualizem, … Iz tega časa so dela Jsem apoštol nového žití … (1896), Apostrofy hrdé a vášnivé (1896), Satanova sláva mezi námi (1897). Ta poezija je bila polna simbolov, obra čala se je v poganstvo, upirala se je vsem avtoritetam, tudi božji. Kasneje se je pesnik od tega svojega prvotnega, skrajno dekadentnega obdobja oddaljil in iskal skorajda protidekadentni ideal zdravega, junaškega življenja ( Sen o zástupu zoufajících a jiné básn ĕ (1903) ). Leta 1910 je izdal zbirko politi čne poezije České zp ĕvy , 1915 pa zbirko pesmi o ljubezenskih usodah žensk iz zgodovine Bohyn ĕ, sv ĕtice, ženy . Buriánek ugotavlja, da je bila takšna tematska dvojnost, politika in ljubezen, nasploh zna čilnost celotnega Neumannovega ustvarjanja. (Buriánek 1981: 80–83)

Antonín Sova (1864–1928) je svoje otroštvo preživel na deželi, na Moravskem, kjer je bil odmaknjen od krize morale in etike, v katero so vedno bolj zapadala mesta. V svojih delih se je vedno znova vra čal k naravi, tako v svojem impresionisti čnem obdobju z delom, kot je Z

49 mého kraje (1892) kot v simbolisti čnem, kjer je izdal dela Zp ĕvy domova (1918) in Básníkovo jaro (1921). Bole č ekspresionisti čen krik nad duhovno krizo časa, kjer je pomanjkanje splošnega humanizma in ljubezni, se je od njega izvil z zbirko O milkování, lásce a zrad ĕ (1909). (Novák 1994: 24 0, 241)

Naturalizem se na Češkem nikoli ni izoblikoval do te mere, da bi bil prevladujo ča ali opaznejša smer, skupina, s katero bi se identificirali razni avtorji. Kljub temu pa so na prelomu stoletja nekateri pisatelji, izhajajo č iz realizma, prevzeli nekatere elemente naturalizma in deterministi čne logike (Šlejhar, Čapek, Tilschová).

Růžena Svobodová (1868–1920) je bila pisateljica, ki je izhajala iz zgornjega srednjega razreda, katerega je v njegovi malomeš čanski morali kasneje v svojih delih redno upodabljala pa tudi ironizirala (npr. v svoji edini drami V říši tulipánk ů). Kljub temu, da je izhajala iz mestnega okolja, se je vedno ozirala k preprostim ljudem, bila dojemljiva za družbene probleme in stiske. Napisala je nekaj socialno obarvanih del ( V odlehlé d ĕdin ĕ), v času prve svetovne vojne je ustanovila Českó srdce , dobrodelno ustanovo. Mož, pisatelj F. X. Svoboda, jo je vpeljal v praške literarne kroge – eden izmed njih je bil tudi pri zakoncih doma. Pisatelji čina dela uvrš čajo med realizem in impresionizem, ki ga zaznamuje poglobljena analiza duševnosti (najbolj se je osredoto čila na psihologijo žensk in otrok), hkrati pa v svojih delih strogo obra čunava z lažnivo malomeš čansko moralo. Svobodová je pogosto upovedovala usodo sodobne žene, njeno čustveno in intelektualno življenje. Po eni strani je videla ženske kot neaktivne in brezvoljne, razo čarane nad predzakonskimi iluzijami ( Na píš čité p ůdĕ, P řetížený klas ), po drugi pa tudi take, ki so se odlo čile podati na pot lastne osvoboditve in samouresni čitve ( Zamotaný vlákny, Milenky ). Pisateljica je dala možnost spregovoriti takratni sodobni ženi, saj se je globoko osredoto čila na njeno duševnost in aktualni položaj v družbi. (Lexikon české literatury IV 2008: 491–493) Pisateljico je nujno omeniti tudi zaradi vpliva, ki ga je s svojim literarnim salonom imela na mnoge mlajše literarne ustvarjalce in ustvarjalke. (Novák 1994: 258)

Anna Maria Tilschová (1873–1957) je bila predstavnica novih podob realisti čne proze na za četku dvajsetega stoletja. Kot ena izmed prvih čeških literatov je tematizirala meš čanstvo kot del družbe na robu degradacije, kot propadanje starih družin in norm in kot nasprotnike prebujajo čemu se delavstvu. Pisateljica je izhajala iz znane gledališke družine, zato je že od svoje mladosti bila deležna razli čnih umetniških vplivov. Že za časa šolanja je bila urednica

šolskega časopisa, pri osemnajstih je doživela svojo prvo javno objavo. Nekaj časa je pisala o odmirajo čem meš čanstvu ( Stará rodina (1916), Synové (1918) ), o umetniškem zakonu (Vykoupení (1923) ), … Pisateljica je skušala streti neploden umetniški egoizem in prese či brezciljnost življenja, ki ga je lahko opazovala okoli sebe. Razpad starih norm se je tesno povezoval s tematizacijo ženskih usod v delih Hříšnice a jiná próza, M ĕsto, Ho ře z lásky, Zla tmá, kasneje pa se je, kakor mnogi avtorji tega obdobja, zapisala socialistni čni smeri realizma. ((Lexikon české literatury 4/I 2008: 927–929; Novák 1994: 259, 260; Buriánek 1981: 102, 103)

Novo pot proze uberejo pisatelji, ki v svoja dela projicirajo lastno življenje in avtobiografske motive ter jih pretresajo v optiki družbenih problemov. Med njimi najdemo Ivana Olbrachta, tudi v slovenš čino prevajanega in branega prozaista, Heleno Mali řovó, Marijo Majerovó, … (Buriánek 1981: 99)

Helena Malí řová (1877–1940) je bila avtorica proznih in dramskih del o čustvenem življenju takratne intelektualke, del za otroke, prevajalka iz nemš čine in francoš čine, v dvajsetih letih tudi novinarka v komunisti čnem tisku. Proti volji družine se je poro čila z mladim, anarhisti čnim pesnikom Janom Malí řem, ki je objavljal dekadentno liriko in tudi pisateljico seznanjal s tem. Po njegovi zgodnji smrti se je Malí řová posvetila prevajateljstvu, mnogo je tudi potovala. Nekaj časa je delovala kot sodelavka pri komunisti čnih listih. Svojo pisateljsko pot je pri čela s pisanjem krajših del o čustvih deklet, žensk in zapuš čenih starejših. ( Lidské srdece, K řehké kv ĕtiny ). V času pred prvo svetovno vojno se je v literaturi osredoto čala predvsem na odnose med moškim in žensko. Na ljubezen je kot na nekaj svobodnega z ironijo nakazala v romanu Bratrství . V romanu Barva krve je upodobila pot emancipacije žene iz sredine meš čanstva. (Lexikon české literatury 3/I 2000: 74–76)

Marie Pujmanová (1893–1958) je bila pesnica, literarna in gledališka kriti čarka. Rodila se je v poznani praški intelektualni družini. Bila je del literarnega salona pri R ůženi Svobodoví, a je praško okolje za nekaj časa zapustila, ko je s prvim možem odšla v Česke Bud ĕjovicé. Od impresionisti čno in ekspresionosti čno ( Povídky z m ĕstského sadu ) zaznamovane proze je prešla k socialnemu psihološkemu romanu ( Pacientka doktora Hegla ), kasneje je bila pod vplivom socialisti čnega realizma. V tridesetih letih se je še ukvarjala s problemom ženske v literaturi, po 1948 pa se je posvetila propagandi literarne smeri, ki ji je pripadala sama. Kot pesnica je ustvarila podobe ženske duše v zbirki Rafael a Satelit , narodna tematika je v zbirki

Radost i žal . Pisala je tudi potopise, karakterne črtice in gledališke ter literarne kritike. (Lexikon české literatury 3/II 2000: 1163–1165)

5.1.2 Češke pisateljice Češka je za razliko od Slovenije že dokaj hitro premogla pisateljice, ki so v svojih umetniških prizadevanjih dejansko uspele in bile vidne predstavnice literature. Seveda ne bi bilo pravi čno črno-belo slikati slovensko-češke primerjave na tem podro čju, vendar je dejstvo, da pisateljice, ki so se v svojih delih ukvarjale s podobno tematiko kot Kvedrova, na Češkem niso bile tako osamljene, kot je bila ona v domovini. Nekatere pisateljice so predstavljene že v zgornjem sestavku o češki moderni, nekatere pa bodo svoj prostor in besedo dobile na tem mestu.

Božena N ĕmcová (1820–1862) je pisateljica, ki je bila poznana tudi v Sloveniji. Njen roman Babi čka/Babica je bil leta 1862 namre č prvo češko pripovedno delo (iz tega je izvzet predhodnji Kraljedvorski rokopis 16 ), ki je bilo na Slovenskem natisnjeno v knjižni obliki. Nĕmcová je živela in ustvarjala v stoletju, ki ga je Kvedrova s svojo mladostjo že zapustila. Tudi njena življenjska pot je nekoliko druga čna. Zelo mlada se je poro čila po volji staršev in soprogu z otroki sledila po mnogih krajih, kamor ga je vodila služba. Eno izmed teh službovanj je moža vodilo v Beljak, kjer je svojo ženo preko pisem povezal z Matijo Majarjem-Ziljskim, ki je pisateljico uvedel v slovensko kulturo in folkloro. Tako je N ĕmcová prevedla nekaj slovenskih ljudskih pripovedk in jih objavila v češkem časopisju. (Moravec 1963: 24–26). Ve čino življenja je preživela v finan čni negotovosti; posebej se je z njo otepala po razhodu z možem.

Kamor koli je šla, se je povezala s podobno misle čimi ljudmi in bila dejavna v mnogih literarnih krogih. Leksikon češke literature navaja, da je imela veliko potrebo po spoznavanju ljudi in njihovih navad. Kamor koli je prišla, je navezala stike in raziskovala osebnosti. Svoje delo je za čela s pesmimi, vendar se je kmalu posvetila predvsem prozi. Ustvarila je krajše zgodbe ( Obrázek vesnický, Dobrý člov ĕk, Divá Bára, Cesta z pouti , … ) in daljša dela, med katerimi je že omenjena Babi čka ter Pohorská vesnice in v V Zámku a v podzám čí. Napisala je tudi številne potopise. Njeno delo vsebuje mnogo folkornih elementov, narave,

16 Fran Levstik je Slovence seznanil s t.i. Kraljedvorskim rokopisom , za katerega se je kasneje izkazalo, da je ponaredek izpod rok njegovega »najditelja« Vaclava Hanka. Če bi bil rokopis pristen, bi šlo za veliko najdbo, saj se je njegov nastanek datiral med leta 1290–1310 (nekatere pesmi bi naj bile še mnogo starejše, celo iz poganskih časov), vendar sta že Kopitar in Dobrovsky podvomila v pristnost najdbe. 52 podeželja. Človek v delih N ĕmcove je izpopolnjen, zadovoljen sam s sabo, harmoni čen. Poglobitev vase in v kulturo ter izro čilo lastnega okolja je pisateljica prepoznavala kot pot do sre če. (Lexikon české literatury 3/I 2000: 474–477)

Kljub temu, da je naveden seznam pisateljic nepopoln, pa vendarle zarisuje ideje, ki so usmerjale pisateljice. N ĕmcová je delovala še globoko v devetnajstem stoletju, pri tematiki se je obra čala nazaj k človeku, k njegovi notranji harmoniji, k izro čilu. Svobodová je pisateljica, ki se je že kalila v literarnih krogih. Ženski je dala posebno besedo, se poglobila v njeno notranjost in v razkol med njenimi pri čakovanji in zahtevami družbe. Malí řová, ki jo je tudi v zasebnem življenju zaznamoval uporniški položaj, se je prav tako ukvarjala s položajem ženske v aktualni družbi, vendar je bilo njeno delo nemalokrat prepojeno z ironijo, kar jo je dvigalo nad položaj prozaista, ki zgolj zastavlja retori čna vprašanja. Vendar je bila njena literarna pot v drugi polovici podobna mnogim iz tega časa – postala je ideološko zaznamovana.

Za Pujmanoví je bilo umetniško kaljenje zelo podobno duhu časa na za četku 20. stoletja. Najprej ekspresionisti čno in impresionisti čno zaznamovana dela, kasneje socialni psihološki roman, na koncu pa pripadnost socialisti čnemu realizmu. Sploh lahko re čemo, da ve čino avtoric, ki so ustvarjale tudi v 20. stoletju, najprej mo čno zaposluje ženska kot literarni subjekt, kasneje pa interese posameznice nadomestijo interesi skupnosti, kolektiva.

In navsezadnje je tu še Marija Majerová , v dolo čenem obdobju morda najbolj vidna ter izven meja znana češka pisateljica. Pisateljica (1882–1967) je svoje zgodnje otroštvo preživela v Pragi, vendar se je družina pri njenih dvanajstih preselila v Kladno, znano proletarsko in industrijsko mesto, ki je mo čno vplivalo na njen kasnejši pisateljski razvoj. Po kon čani meš čanski šoli se je odpravila najprej na delo v Budimpešto, kasneje v Prago. Vseskozi si je prizadevala za širitev lastne izobrazbe. Že pri osemnajstih je zahajala v krog revolucionarnega pesnika Neumanna. Na za četku stoletja je dve leti preživela na Dunaju, med leti 1906 in 1908 je študirala v Parizu, kjer se je seznanila z anarhisti čno komuno. Leta 1921 je pristopila k češki Komunisti čni partiji. V duhu socialisti čnega realizma je nastala ve čina del po tej letnici. Bila je vsestranska literarna ustvarjalka. Pisala je tako leposlovna dela, od črtic, novel, romane, pravljice, pripovedke za otroke ter reportaže, članke, potopise. Delovala je tudi kot novinarka, gledališka kriti čarka in prevajalka. Že v zgodnjih delih se je odlo čila prese či

53 klišeje in mitologizacije naturalizma – to ji je najbolje uspelo v kratki prozi. Že od vsega za četka se je zanimala za položaj malega človeka, za težave delavstva – na to kažejo že njena prva dela ( Povídky z pekla a jiné, Nep řítel v dom ĕ). Vendar do prve svetovne vojne pri njej še sledimo tendeci psihološke raz člembe osebnosti, osredoto čenosti na posameznika. V delih, v katerih opisuje usodo žen, razpetimi med miti in realnostjo, prikazuje tragiko razkola med idealizacijo in dejansko projekcijo realnosti ( Plané milování, Dcery zem ĕ, Mu čenky ). Svoje drugo izdano delo, roman Devištvo (1907), izda kot petindvajsetletnica. Pod vplivom naturalizma prikaže praško meš čansko družbo in njene nasprotujo če si poglede na tako pomembno vprašanje, kot je devištvo. Zanimivo, najve č imajo o tem povedati moški liki, ženska se tudi tukaj bolj ali manj pasivno odlo ča, komu bo to devištvo »dala« - vendar pisateljica s koncem nakaže propad takšnih vzorcev – junakinja Hanka takšnega samodojemanja ne prenese.

V času prve svetovne vojne in kmalu po njej se še vidi nihanje pisateljice med proznimi deli, ki se osredoto čajo na posameznika in njegovo tragiko ( Dcery zem ĕ, Mu čenky) , v dvajsetih letih preteklega stoletja pa se popolnoma zapiše socialisti čnemu realizmu in o njeni prej precizni raz člembi posameznika ni ve č veliko sledu. ( Nejkrásn ĕjši sv ĕt, P řehrada, Siréna , …). Nekoliko ta razkol preseže edino v Rudarski baladi (Haví řská balada ) (1938), kjer je v ospredju posameznik. (Lexikon české literatury 3/I 2000: 65–67)

5.2 Kvedrova v češkem literarnem prostoru

Zofka Kveder je bila v Pragi v letih 1900–1906. Želja po bivanju in ustvarjanju v Pragi je v Kvedrovi zorela že dlje časa, vendar jo je pot tja najprej vodila skozi Trst, Švico, München. Še ne dvaindvajsetletna se je skorajda brez sredstev odpravila v mesto ob Vltavi, kamor jo je vodila silna želja po novih spoznanjih, gotovo pa je svoje dodala tudi ljubezen do Vladimirja Jelovška, ki je tam študiral. V zagonu in v veri v talent in v pregovorno češko gostoljubnost do slovanskih rojakov se je mlada pisateljica optimisti čno prepustila vrtincem Prage in v prvem letu napisala Misterij žene . Ali kakor je komentirala tisto malce tudi mladostniško zaletavo in brezkompromisno obdobje: » Midva z možem sva kljubovala vsemu svetu, in sploh vsi, ki smo bili takrat v Pragi, smo hoteli vse reformirati .« (Bartolova, Govekarjeva 1927; cit. po Orožen 1978: 221)

Že v slovenskem prostoru se je zanimala za socializem, v Pragi pa so jo prevzele ideje in čar osebnosti T. G. Masaryka, pri čemer je gotovo pomembno omeniti, da je Masaryk v marsi čem nasprotoval ustaljenim vzorcem družbe v odnosu družbe do ženske.

Kvedrova je zahajala v kroge slovenskih študentov in intelektualcev v Pragi; med imeni njenih prijateljev in sogovornikov najdemo Dragotina Lon čarja, masarikovsko navdahnjenega kasnejšega pisca kulturno in zgodovinsko politi čnih razprav; Antona Dermoto, prevajalca iz češ čine, Ivana Laha, prevajalca in kasnejšega profesorja. Veliko kulturnih in osebnih stikov je bilo v Pragi mo č najti v hiši Jana Lega, najve čjega spodbujevalca odnosov med slovenskim in češkim prostorom, eno izmed središ č in zbirališ č slovanskih izobražencev pa je bilo tudi pri pisateljici Gabrieli Preissovi, vendar se Kvedrova v svoji za četniški vnemi in upornosti s pomirjenostjo Preissove ni mogla poistovetiti, prav tako ni našla trajnejšega osebnega stika z Ruženo Svobodovó. Ta je hotela v življenju in literaturi odkriti smisel za lepo, Kvedrova je iskala ravno obratno in brezkompromisno razgrinjala najbolj bole če ravni človeškega bivanja. Orožnova navaja, da je bila Kvedrovi po letih in po nazorih verjetno bližje pisateljica Helena Mali řová, ki je prav tako pripadala društvu Slavija kot kasneje Kvedrova. Globok vtis je na pisateljico napravilo poznanstvo z Josefom Svatoplukom Macharjem. Pisateljica se je našla v njegovem bi čanju morale meš čanske družbe, v njegovi ironiji in sarkazmu, prav tako pa se je Machar v dveh lirsko epskih pesmih ukvarjal tudi z usodo od družbe in lažne morale determinirane ženske. Kvedrova je pisala o Macharju, prav tako tudi on o njej. Machar se je v polemi čnem člankom Paní Zofka celo spravil nad »boljšo družbo« Prage, ki je širokogrudno sprejemala vse dvomljive umetnike in podvomila v nadarjene. 17 Takšna gesta je seveda pustila mo čne sledove pri Kvedrovi in vsaj v praškem obdobju je Kvedrovo in Macharja povezovalo medsebojno prijateljstvo. (Orožen 1976: 220–223)

Kvedrova je bila v praškem obdobju tudi v rednem pisemskem stiku z Ivanom Cankarjem. Cankar ji je poro čal o dunajskem okolju, o dosežkih (ali polomih) slovenskih ustvarjalcev, Kvedrova mu je podobno poro čala o Pragi. Cankar je marsikdaj pokaral preveliko sproš čenost Kvedrove do slovnice, saj se mu je zdelo, da marsikatero sporo čilo pokvari s slogom (Prav tam: 224). Toda če se je predvsem v njenem zadnjem obdobju pri literaturi poznal vpliv

17 Tako bi lahko nekoliko podvomili v izjavo Hlapec Đor đevi ćeve, da so se ob rojstvu Vladoše prišli mladi materi pokloniti vsi sloji družbe. (Hlapec Đor đevi ć 1935a: 183) Čeprav je omenjena pisateljica ozna čila Prago »u eroti čkim pitanja najtolerantniji grad Evrope « ((Hlapec Đor đevi ć 1932: 37), je vzroke za pogoste obiske pri Kvedrovi in o čitno odmevnost dogodka iskati tudi v dejstvu, da je pisateljica s svojo ponosno držo in prostovoljnim nezakonskim materinstvom gotovo privabljala pozornost. 55 hrvaš čine (v zadnjem obdobju se ji je ustvarjalno povsem zapisala), se v praškem obdobju vpliv češ čine ne zazna toliko. V avtobiografskih črticah se tako ne najde noben večpomenski češko-slovenski izraz, nobena terminološka sopomenka, nobeno besedno združevanje ali pomenske sposojenke. (Jesenšek 2008: 151). Vendar jezik sam po sebi Kvedrovi ni bil posebna vrednota. Kar ji je po eni strani v mednarodnem okolju, v katerem se je znašla, prišlo prav, saj se je dvignila nad ena čenje jezika z osebnostno in narodnostno identiteto, po drugi strani pa si je pri tem dovoljevala kar velike spodrsljaje, na katere jo je opozarjal Cankar. (Orožen 1976: 227).

Pisateljica je pospeševala prevajanje Cankarja v češ čino, se zavzemala za uprizarjanje njegovih dram, vendar je bila pri tem pogosto netaktna. Čut za diplomacijo ji je bil tuj: Svobodová jo je ozna čila za » do globin čistega človeka « (Prav tam: 221), Julka Hlapec Ðor đevi ć pa je njeno osebnost verjetno še bolj zadela, ko jo je ozna čila tako za originalno in burno kot tudi neuravnovešeno. (Hlapec Ðor đevi ć 1935a: 181). Kljub temu pa si je zelo prizadevala za vzpostavljanje stikov s praškimi gledališkimi krogi in tako je do uprizoritve drame Za narodov blagor le prišlo. Pri tem vloga Kvedrove ni bila majhna, saj je skrbela tako za avtorske pravice, objave, gledališki list, … (Moravec 1963: 85–87) Praško okolje ni bilo zmeraj najbolj pošteno do novih ustvarjalcev: zaradi površnosti so enodejanko Kvedrove Ljubezen , ki so jo uprizorili skupaj z Ašker čevim prispevkom v gledališ ču Urania leta 1904, tako npr. razglasili za rusko delo. (Prav tam: 75, povz. po Zoltan 2008: 111). Kvedrova je v svojem praškem obdobju v slovenš čini izdala pet del: Misterij žene (1900), zbirko dramskih spisov Ljubezen (1901), Odseve (1902), Iz naših krajev (1903) in zbirko kratke proze Iskre (1905), kjer najdemo dela tudi v hrvaš čini. (Honzak Jahi č 2008: 215).

Pri obravnavi Kvedrove v praškem obdobju nikakor ne gre prezreti prijateljstva z Zdenko Háskovó, ki je imelo velik vpliv tako na pisatelji čin osebnostni kot tudi ustvarjalen razvoj. Kvedrova je nase opozorila v literarnem klubu Slavija 18 , ki ga je takrat vodila Hásková. Le-ta je prišla mlado izstopajo čo pisateljico poprosit za sodelovanje pri literarnem ve čeru in Kvedrova je privolila. (Hlapec Đor đevi ć 1935a: 181) Prijateljstvo med živahno in nekompromisno Kvedrovo in umirjeno ter premišljeno Háskovó je trajalo celo življenje, o čemer pri ča korespondenca med njima, ki je trajala do pet dni pred smrtjo Kvedrove in po

18 Literarni klub, ki so mu v tistem času pripadali tudi Viktor Dik, Marija Majerova, Helena Mali řová, … (Hlapec Đor đevi ć 1935a: 182) 56 zaslugi svoje prijateljice je bila pisateljica na za četku 20. stoletja poleg Cankarja in Meška najbolj prevajana slovenska avtorica na Češkem. (Jensterle-Doležal 2008: 241). 19

Že v prvem letu je napisala prispevek za Slovanský p řehled , kjer je bralcem predstavila slovensko žensko gibanje s posebnim poudarkom na oceni časopisa Slovenka. Eva Miklav čičová je avtorica raziskave o čeških objavah del Kvedrove in del, ki obravnavajo Kvedrovo. Po njenih ugotovitvah je bilo prispevkov in del, ki jih je objavila Kvedrova v čeških časopisih (med leti 1903 in 1939) skupaj 183, izšla pa so v 57 časopisih (od tega skoraj polovica praških). Najve č pisatelji činih del je bilo objavljenih v Vydrovi besedy in časopisu České slovo (12 %), a kljub temu ne tako velik delež, da bi lahko sklepali, da je šlo za objavljanje le pri dolo čenih časopisih zaradi prijateljskih vezi z uredniki. 20 Najproduktivnejše leto objav Kvedrove je bilo leto 1909, ko je izšlo kar 30 njenih prispevkov, kot obdobje pa med leti 1906 in 1913, kar je zanimiv podatek, ki kaže na to, da se je Kvedrova pri čela bolj uveljavljati po tistem, ko je že odšla iz Prage. V istem obdobju je o pisateljici izšlo 41 prispevkov, in sicer dobra četrtina v letu njene smrti. Te članke je objavilo 25 razli čnih časopisov, med katerimi je ve čina praških. Najve č objav o pisateljici sta Slovanský p řehled in Ženský sv ĕt (skupaj 24 %). (Miklav čičová 1998: 49–51).

Pisateljica je leta 1904 postala urednica slovenske verzije Vydrovih besedy, Doma čega prijatelja. Časopis je bil nekakšna mešanica med reklamnim letakom in literarnim listom. Kvedrova je bila urednica časopisa, ki je izhajal v Pragi, do septembra 1914. V tem času je k sodelovanju privabila številne znane (Ivo Šorli, Lea Fatur, Anton Aškerc, Cvetko Golar, Rudolf Maister, na začetku tudi Cankar) pa tudi neznane literarne ustvarjalce. Kljub temu, da Doma čega prijatelja ne moremo prepoznavati kot literarnega časopisa, saj je služil predvsem kot literarna vadnica, pa se je pri njegovem urejanju gotovo poznal vpliv Kvedrove, ki je v njem tudi sama objavila nemalo svojih krajših del, igrala pa je tudi mentorsko vlogo mladim za četnikom. (Orožen 1978: 225, 226; Tucovi č 2008: 157–175)

19 Prevajalka ni bila zapisana in dela so v češ čini izhajala kot original. (Orožen 1978: 228). Hlapec Đor đevi ćeva navaja tudi podatek, da je javnost za to mistifikacijo vedela. (Hlapec Đor đevi ć 1935a: 179) 20 Orožnova sicer kot revije, ki so najpogosteje objavljale dela Kvedrove, navaja Ženský obzor in Rude Kvety , a predvsem z ozirom na praška leta. Pri tem izhaja iz bibliografije objavljenih prispevkov Kvedrove (1959) Slovanskega ustava, vendar tudi sama namigne, da je ta morda nepopolna. Miklav čičová je izhajala iz podatkov Ústava českého jazyka a literatury leta 1998. 57

V Pragi so bili v tem času dokaj mo čni ustvarjalci iz južnoslovanskih dežel, med sabo povezani ob literarnih revijah Glas, Novo Doba in ostale; ena izmed takih skupin pa je bila zbrana okoli revije Hrvatska misao (1897–1899). (Hlapec Đor đevi ć 1935a: 183) Ta se je osredoto čala predvsem na književno kritiko in je praško okolje seznanjala s tokovi moderne na Hrvaškem. Vladimir Jelovšek je bil študent v Pragi že v tem času, Kvedrova je prispela šele leta 1900, vendar se je krog te skupine miselno povezoval še dalje in tako je v eni izmed osrednjih revij praške moderne Moderní revue nadaljeval s seznanjanjem češke javnosti z novostmi na južno slovanskem (s poudarkom na hrvaškem) literarnem prostoru. Ta revija je tako objavljala članke hrvaških ustvarjalcev (npr. Vladimirja Jelovška), kakor tudi recenzije njihovih del. Veliko pozornosti je namenila Jelovškovi pesniški zbirki Simfonije, tako v posameznih člankih kot tudi v prispevku Tri mlada , ki je podal recenzijo Jelovškovih Simfonij , Misterija žene Kvedrove in Zapisce A. Mil činovi ća. Kritika je bila naklonjena vsem trem delom, o Kvedrovi pravi, da » nije 'od mnogobrojnih' «, (Kvapil 1998: 155) o njenem delu pa, da so » najokrutnije slike žrtva na oltar ideala «, kljub temu, da ga pisateljica iš če v lastnem življenju. (Prav tam: 156).

Ali je bila Kvedrova v praškem prostoru pomembna in opazna? Sama je od Prage pri čakovala na za četku ve č in predvsem – hitreje. Spoznala je, da ozra čje velemesta ne more samodejno zagotoviti dobrega okusa (o tem Machar v Paní Zofka ) in takojšnje privrženosti publike. V Prago je prišla polna upanja in zagona, mlada, neporo čena. Pri čakovala je nekakšno pregovorno češko gostoljubje do Slovencev, ki pa ga vsaj na za četku ni doživela (vsaj v takšni obliki ne, kot si je to predstavljala sama). (Orožen 1978: 220) Tudi češki listi niso že takoj izpolnili njenih pri čakovanj (iz domovine je odšla že kot samozavestna mlada ustvarjalka, ki je javno polemizirala v časopisju. Predvsem po izidu Misterija žene , ko je že bila v Pragi, je bila v doma čem tisku deležna ogromno pozornosti – četudi negativne; v Pragi pa je bila popolnoma neznana, kar ji je gotovo bila nedoma ča situacija.), del ji niso objavljali, tudi sama družba ji ni takoj izpolnila pri čakovanj. Po eni strani se je na za četku otepala s pomanjkanjem objav (in posledi čno tudi s finan čnimi skrbmi), po drugi strani pa je, ko je enkrat pri čela prodirati v javno življenje, tam pridobila kar nekaj dobrih prijateljev ter tudi čisto prakti čnih zvez. Kako bi druga če razložili njeno posredovanje za Cankarja, njene objave (ki niso bile tako maloštevilne, se pa resda ne pri čnejo takoj po prihodu) in tudi ne tako malo zanimanje češke javnosti ob njeni smrti.

Resnica gotovo ni črno-bela. V mesto je pisateljica prišla sre čna in polna pri čakovanj (morda tudi nerealnih) – na njen pogled na mesto so gotovo vplivala za četna leta finan čne stiske, javne nepoznanosti in vedno bolj burno in nezdravo razmerje z Vladimirjem Jelovškom (s katerim se je v Pragi, kljub o čitnim razpokam v odnosu, poro čila leta 1903).

Julka Hlapec Ðor đevi ć je v svojih prvih Študijah in esejih o feminizmu (1935a) predstavila Zofko Kvedrovo s posebnim ozirom na njeno bivanje v Pragi. Besedilo je pisano v toplem stilu, Zofki na čeloma naklonjeno. Avtorica jo prepoznava kot »toplokrvno, uvek razneženoj južnakinjo« (Hlapec Ðor đevi ć 1935a: 183) ter jo zaradi svoje brezobzirne iskrenosti ozna či z nadimkom, ki so ji ga dali prijatelji v Pragi, »neobrušeni dijamant« (Prav tam: 184). Besedilo oriše tedanje kulturno in duhovno ozra čje Prage, ki daje vtis, da, če odštejemo materialno pomanjkanje, Zofki Kvedrovi sploh ni bilo tako nenaklonjeno. Njena dela so se brala v društvu Slavija , češka publika pa je prav tako spoštovala njena dela, kar je, po mnenju avtorice, gotovo priznanje, saj Češka ni trpela za pomanjkanjem dobrih avtorjev. Pisateljica v bistvu ponudi skorajda obratno sliko; vtis, da je živahna češka prestolnica dajala » mladoj, samoukoj Slovenki više potstreka, pouke i praiznanja nego što bi mogao ikoji drugi grad .« (Prav tam: 176)

Treba je upoštevati, da je besedilo pisala Kvedrovi naklonjena pisateljica in da med nastankom dela in smrtjo Kvedrove še ni preteklo mnogo časa. Đor đevi ćeva tako v pisemskem romanu Jedno dopisivanje liku Marije Poharkove, ki raziskuje praško obdobje Kvedrove, v usta položi besede: » Pišem studiju o nedavnoj umrloj spisateljici Z.K., koju na žalost nisam li čno poznavala, ali sam je volela i cenila. « (Hlapec Ðor đevi ć 1932: 5), Njene izjave o nenavadni naklonjenosti praškega okolja Zofki Kvedrovi pa nekoliko zanika tudi sama v Jednem dopisivanju , ko piše, da levica (kateri je Kvedrova pripadala in med pripadniki katere je verjetno najbolj iskala somišljenike in sodelavce) Jugoslavije in njenih ljudi » ne voli i potcenjuje kao moralan i intelektualan faktor « ter da razen redkih izjem »nijedna naša drama ili muzi čka piesa nije mogla osvojiti prašku publiku što opravdava rezervu odlu čnih faktora «. (Prav tam: 90, 91).

S tem védenjem si lahko predstavljamo, da Kvedrova ni bila hitro in samodejno sprejeta v praško javnost, vendar z znanjem o objavah Kvedrove in objavah o njej v češkem tisku smemo sklepati, da se je pisateljica s časom pri čela v tem prostoru uveljavljati, a je v Pragi ostala premalo časa, da bi se tudi dokon čno uveljavila.

5.3 Julka Hlapec Ðor đevi ć (1882 –1969)

Dr. Julka Hlapec Ðor đevi ć je bila po rodu Srbkinja, poro čena na Češko. Rodila se je v Starem Be ču v Srbiji, na Dunaju, kamor se je po o četovi smrti preselila družina, je obiskovala zasebni francoski internat. Govorila je nemško, francosko, angleško in madžarsko. Na realki je opravila maturo, bila do opravljene mature iz klasi čnih jezikov v Ljubljani izredna študentka na slavistiki na Dunaju, po opravljeni maturi pa redna. Leta 1906 je doktorirala in postala prva ženska doktorica filozofije v Avstroogrski. Istega leta se je poro čila in se preselila na Češko, od koder pa ju je z možem pot kasneje zanesla še v Galicijo, pa zopet nazaj na Dunaj. Bila je sodelavka mnogih češko-jugoslovanskih društev, članica srbskega Pen-kluba, članica češkoslovaškega Narodnega nasveta v Pragi, ... Pisala je tako leposlovna dela, potopise, kot tudi razprave o književnosti, kulturnih in socioloških problemih, o ženskem gibanju. Sodelovala je v časopisih in zbornikih Letopis MS, Književni Jug, Ženski pokret, Novi život, Češkoslovensko-jihoslovanska liga, Univerzitetski život, Književni sever, Život i rad, Jutro, Književne novine , ... V času nacisti čne okupacije je živela v Pragi, kjer je bila pod nadzorstvom policije in preganjana. Umrla je v Usti nad Labom leta 1969. (Leksikon pisaca Jugoslavije II; Đ-J 1979: 46 )

Hlapec Ðor đevi ćeva je Kvedrovo kot pisateljico dobro poznala, imela o njej izdelano mnenje in jo celo raziskovala. Nedvomno so dolo čeni elementi, ki ti dve pisateljici združujejo. Od emancipirane misli, borbenosti, pripravljenosti živeti svoje besede, literarnega ustvarjanja, internacionalnosti, skupnega češkega in južno slovanskega okolja. So pa tudi precejšnje razlike. Julka Hlapec Ðor đevi ć je svoje intelektualne misli pisala po prvi svetovni vojni, v 30. letih, v dolo čeni časovni distanci, ki ji je nemara dovoljevala že ve č objektivne kriti čnosti, ki jo lahko prinese le oddaljenost od dogodkov. Videla je spreminjanje evropske zakonodaje, ki je dajala ženskam vse ve č pravic.

Bila je izobražena in svoje misli, ki so bile nemalokrat drzne in revolucionarne, je lahko ustrezno znanstveno podkrepila in tudi obranila s svojo akademsko avtoriteto. Čeprav to ni pomenilo, da je družba njena spoznanja sprejemala bolj odprto, se je Hlapec Đor đevi ćeva lahko sklicevala na povsem znanstvene vire in ugotovitve, medtem ko se je Kvedrova sklicevala predvsem na svoja (sicer ostra in proniciljiva) opažanja.

Lastnost, prav tako morda lahko razumljena kot razlika med omenjenima pisateljicama, je njun odnos do socializma. Hlapec Ðor đevi ćeva se ga je na nek na čin branila, saj je v takratnem ozra čju monarhi čne Jugoslavije bila ta oznaka razumljena kot napad. Sama je trdila, da ni dobro, ker se je po prvi svetovni vojni feminizem podredil pacifizmu, nacionalizmu in socializmu ter tako na nek na čin žrtvoval samostojnost svojih idej. Za Kvedrovo je ugotovila prisotnost odlo čnega jugoslovanstva, kar pa je bilo zanjo v separatisti čnem Zagrebu usodno (hkrati pa ni omenila, da je Kvedrova prejšnjo neodvisnost svojih del podredila skupni južnoslovanski ideji) 21 .

Najmo čnejši element, ki združuje ti dve ženski, je raziskujo č odnos do obdajujo čega sveta, oster in marsikdaj nepopustljiv pogled, ki si je dovolil razkriti tudi manj prijetne plati dogodkov in zna čajev. Julka Hlapec Ðor đevi ć je bila pisateljica, izpod peresa katere so izšla dela tako na strokovnem (Eseji o feminizmu, prvi in drugi del) kot tudi leposlovnem podro čju. Izpostavila je, da je treba enakopravnost žensk in nujnost feminizma upravi čiti znanstveno. Ne samo z na čelnim oporekanjem, temve č s poznavanjem znanstvene misli. Izhajajo č iz del Alfreda Adlera 22 , kot so Über den nervösen Charakter (1912), Der Sinn des Lebens (1933) in njegove kritike Freuda, je mo čno podcenjevala biološki moment človekovega spolno dolo čenega zna čaja ter se tako uprla teoretikom, ki so žensko nrav ena čili z naravo. Povzela je Adlera v njegovi misli, da se moški in ženska ne rodita kot takšna, ampak se šele družbeno ustvarita. (Hlapec Đor đevi ć 1935a: 95, 96)

Na tej to čki lahko najdemo eno izmed razlik z Zofko Kvedrovo. Kljub temu, da je obe družil kriti čen pogled, da je tudi Kvedrova prepoznavala razliko med družbenim in biološkim spolom (Mihurko Poniž 2003: 76), je Hlapec Ðor đevi ćeva premogla dosti ve č filozofskega znanja, ki ji je omogo čal, da je svoje trditve uspešneje podprla. Ni šla le v priporo čila ženskam, kako se naj obnašajo in kaj naj po čnejo, temve č v znanstveno analizo ter tudi negiranje avtorjev, ki so znanost radi zlo/rabljali za mnoge diskriminatorne teorije.

21 Tudi pri Hlapec Đor đevi ćevi najdemo sledi unitarizma in jugoslavizma, ki je izražanjem » jugoslovanske ideje « in poudarjanjem podobnega skupnega v zadnjem življenjskem obdobju tako okupiral Kvedrovo, katero raziskovalka zelo pogosto naziva kot »Jugoslovanko«. Podobne misli lahko zasledimo s pozornim branjem v Jednem dopisivanju s pogostim posrednim omenjanjem podobnega izvora Srbov in Slovencev, hudovanjem nad nenaklonjenostjo Slovencev do Srbov, spominjanjem navdušenja stotin jugoslovanskih dijakov na za četku stoletja na Dunaju ob obisku kralja Petra Kara đor đevi ća, odlikovanje Sv. Save … 22 Poglavitna spoznanja individualne psihologije je povzela članku Individualna psihologija Alfreda Adlera i njen zna čaj za feminizam (1935 a). 61

V leposlovnem opusu Hlapec Ðor đevi ćeve sem se osredoto čila na dve deli (dostopni v latinici), in sicer Jedno dopisivanje – fragmenti romana ter zbirko črtic in razmišljanj Ose ćanja, opažanja. Pri izbranih delih se pojavlja dolo čena primerjava s Hanko in Misterijem žene , a podobnosti oziroma sti čne to čke med leposlovnimi deli so ve činoma le na podro čju motivike, pri Jednem dopisivanju tudi na podro čju forme, saj gre za pisemski roman. Zofka Kveder je svoje poglede izražala najbolj globoko in dognano kot pisateljica, Julka Hlapec Ðor đevi ć pa kot strokovnjakinja, teoreti čarka in znanstvenica.

Cerkev je prejela mnogo njenih kritik. Vendar sama trdi, da izraz » krš čanska morala « ni najprimernejši, ustreznejši bi bil »morala katoliške Cerkve«. Tako se izogne napadanju vere in svoje puš čice usmeri zgolj proti instituciji. (Hlapec Ðor đevi ć 1935a: 113) O Slovencih v Jednem dopisivanju zapiše, da » idu stopama klerikalizma iz oportunizma, nikoli iz uverenja «. (Hlapec Ðor đevi ć 1932: 65) Na tej to čki lahko najdemo nekatere podobnosti pa tudi razlike z Zofko Kveder. Kvedrova je bila v svojem publicisti čem pisanju brezkompromisna, predvsem pa odkrito odklonilno nastrojena proti tradicionalnim vzorcem. To lahko razberemo tudi v leposlovnem opusu, npr. v črtici Zlo čin , objavljeni v sklopu Misterija žene , kjer opisuje odnos Cerkve oz. vere, kakor pravi sama, do nezakonske nose čnice Eve.

Šla je v nedeljo v cerkev, a kakor kužni so se ji umikali ljudje, dve pobožni ženiš či pa sta jo javno sramotili: 'Fej, to je ena tistih treh!' Bila je pri spovedi, ali trda je vera! 'Velika grešnica si, velika! Kesaj se, jokaj, obžaluj! Pokori se! Nikoli dovolj pokore! Celo življenje je prekratko, da se pokoriš za svoj greh! Zgražaj se nad svojo pokvarjenostjo! Kadar te bodo ljudje zani čevali, skloni glavo in vedi, še premajhno je to zani čevanje!' (Kveder 2004: 57, 58)

Hude, stroge besede je položila Zofka Kvedrova v usta duhovniku, grobo izena čila cerkveno institucijo z vero. Nikoli ni skrivala, da ji je bilo neprijetno skorajda vse, kar je bilo povezano z religioznostjo. (Mihurko Poniž 2003: 156) Dvom v cerkveno avtoriteto in njene dogme so izražene tudi v avtobiografski Moji prijateljici , kjer je zapisala materine besede »Prekleta! Poginila, segnila!! Če je Bog v nebesih, ne dal ti nikdar sre če, preklel te, uni čil, ugonobil! /…/ Če je Bog, ne sme ti dati sre če!« . (Kveder II 1939: 157, 111) S takšnim odnosom do boga ki ga je mati posredovala, in sicer, da je bog, če že obstaja, hudoben in maš čevalen, ni mogla

62 izgraditi zdravega odnosa do vere in Cerkve. Četudi nam te besede posreduje fiktivni, literarni lik, velja Moja prijateljica za eno najbolj avtobiografskih del Zofke Kvedrove. Sam odnos pisateljice do Cerkve in vere (ki ju je sama spojila v eno) je dovolj problemati čen, da bi si zaslužil samostojno raziskavo. Na tem mestu pa naj povzamem le ugotovitev, da je Kvedrova, tudi skladno s svojim zna čajem, religiozne zadeve napadala ostro in čustveno, medtem ko se je omenjenega vprašanja Julka Hlapec Ðor đevi ć lotila nekoliko objektivneje, poskušajo č se izogniti negativnim ena čenjem idejne in institucionalne sfere. V Jednem dopisivanju Marija na Otonove čestitke k pravoslavnemu boži ču, pravoslavje kot institucijo ozna či za preživeto ideologijo in doda, da mrzi » religiozne formalnosti bez unutarnjeg sadržaja « ( Hlapec Ðor đevi ć 1932: 97), četudi se je pravoslavje neko č istovetilo s srbstvom (čemur je sledila bolj privrženo). Črtica Raspelo v Ose ćanjih in opažanjih se v orisu Jezusovega trpljenja na križu globoko dotika človekove transcendence z razmišljanjem o žrtvi Kristusa in neodtegljivem duhovno-moralnem sporo čilu le-tega – hkrati pa v drugem delu z opisom sodobnega sveta, ki razpelo v muzeju hladno in razumsko postavi med Bachusa in Venero, nakazuje na odtujenost in razduhovljenje, tako zna čilno za moderno misel.

Hlapec Ðor đevi ćeva je obravnavala eroti čno emancipacijo ženske, kjer po njenem mnenju še vedno vladajo dvojna merila. V Študijah opozarja na negativne vplive ekonomske premo či moškega nad žensko, saj si ta lahko tudi na ta na čin pridobi njeno lastno telo. Pri tem ne misli le na prostitucijo, ki jo izpostavi kot poseben problem in na zmotnost prepri čanja, da jo ženska izbere prostovoljno, temve č povsem življenjske situacije, npr. dogovorjene poroke, ki ženskam odvzemajo možnost odlo čitve.( Hlapec Ðor đevi ć 1935a: 129) Na tem mestu je presenetljivo podobna Kvedrovi, ki je poroko brez ljubezni prav tako ozna čila za neke vrste prostitucijo. Svojo misel Đor đevi ćeva podkrepi tudi s citatom Agnes Smedlly: »Nezavisnost od muškaraca je merilo pristojnosti i samouvaženja žene! « (Prav tam: 147) in se pri obravnavi spolne želje po robu postavi tudi krš čanskim institucijam. » Karakter ljubavnih odnosa odre đuje okus, temperament, esteti čko-eti čno uverenje a ne crkveni propisi «. (Hlapec Đor đevi ć 1932: 64).

Hlapec Ðor đevi ćeva je kot nujen pogoj razvoja ženske osebnosti in posledi čno tudi njene sre če videla žensko samostojnost, čustveno osvobojenost od pri čakovanj tradicionalnih norm. Zaznavala je premike in opažala, da se je tako v družbi kot tudi v literaturi spreminjala

63 podoba ženske in so se po časi uveljavljali odnosi, kjer je »nevljudno spraševati za devištvo« . (Hlapec Ðor đevi ć 1935a: 156, 157) Kriti čno je ugotovila, da je bila Kvedrova v svojih nazorih, v svoji striktni zahtevi po emancipaciji in enakih pravicah v tem kulturnem prostoru še vedno osamljena in da še dobro desetletje po njeni smrti južni slovanski prostor ni imel književnice, ki bi se lahko kosala z njo, ki bi jo lahko dosegla na podro čju » eroti čne zanesenosti in spontanosti« . Tragi čnost Zofke Kvedrove je bila v tem, da je stala na prelomu odlo čilne dobe, da je v sebi nosila že tako »novo « kot tudi še » staro « podobo ženskosti. (Prav tam: 185, 186)

5.3.1 Jedno dopisivanje – fragmenti romana Za sam naslov Stanko Kora ć v delu Srpski roman izme đu dva rata (1982) ugotavlja, da vsaj drugi del, torej » fragmenti romana «, delu ne odgovarja, saj ne gre samo za fragmente, temve č za zaklju čeno zgodbo. (Kora ć 1982: 473) Morda si lahko na tem mestu dovolimo razmišljanje v smeri, da pri ozna čbi »fragmenti« ni mišljena zgolj ne/zaokroženost zgodbe, temve č bolj na čin posredovanja zgodbe, torej pisemski roman, ki dovoljuje časovne preskoke in izklju čuje vsevednega pripovednika. Posreduje le »fragmente«.

Ženski pisemski roman je bil v Evropi priljubljen že dolgo, kljub temu, da je bil omaloževan kot » ženski «, saj je izražal novo psihologijo čustvenega sveta. V središ če je bila velikokrat postavljena ženska, ki je svoje poglede najbolje izražala skozi pisanje pisem, nemalokrat edino sredstvo umetniškega in intelektualnega udejstvovanja za žensko takratnega časa. (Borovnik 2008: 39) Takšna je tudi Marija Proharkova, srbska intelektualka srednjih let, poro čena s češkim politikom, ki pri čne dopisovanje s Slovencem, Otonom Šrepanom. Svoji študentski ljubezni piše zaradi pomanjkanja podatkov o Z. K., katero raziskuje. 23 Tako s prvotnih pisem Marije izvemo skorajda ve č o Kvedrovi kot pa o njej sami, medtem ko so pisma Otona že od za četka osebna. Pisma si izmenjujeta od 10. 11. 192 ... do 17. 5. 192 ... , v obdobju ve č kot enega leta. V tem času stara ljubezen zopet zaživi in se kljub dejstvu, da sta oba poro čena, na sre čanjih tudi udejani. Ko za te zadeve izve Otonova žena, on posredno za to situacijo krivi kar Marijo, saj mu je » zmešala glavo « in napravila življenje sladko–težko. Mariji predlaga skupno življenje. Ta se na » obtožbe « odzove zavra čujo če in tudi ne pride takoj na sre čanje na Dunaj,

23 Čeprav ni Kvedrova nikjer omenjena z imenom in priimkom, vedno le z za četnicami (kakor tudi osebe iz njenega življenja), lahko po dolo čenih podatkih sklepamo iz besedila (ter nasploh zanimanja Hlapec Đor đevi ćeve za pisateljico), da gre za Kvedrovo: kot mentor se omenja F. G. (Fran Govekar), kot mesto njenega bivanja na za četku stoletja navaja Prago, kot najboljšo prijateljico češko pisateljico Dr. H (Haskovo), govori o njenem simpatiziranju z Ibsnom in njegovi ideji » Živeti po zakonu lastnega jaza «, o njenem obdobju v Trstu, … 64 konretnega odgovora na skupno življenje pa Otonu tudi ne da. Po spletu nesre čnih okoliš čin lahko iz konca romana sklepamo, da je moški lik storil samomor.

Stanko Kora ć o čita pisateljici, da je moškega prikazala kot manj razumskega (in na nek na čin obrnila tradicionalne vloge), žensko pa inteligentnejšo. To bi lahko vsaj na za četku romana pripisovali tudi samemu namenu za vzpostavitev stikov, ki ni bil osebne narave. Kar vsaj na za četku lika Otona še ne postavlja v razumsko podrejeni položaj. Vendar veliko ve čino intelektualnih razgovorov odpre Marija in ne Oton, v nekem pismu ga celo okara, ker ni komentiral knjig, ki mu jih je priporo čila v branje. Julka Hlapec Ðor đevi ć liku moškega ni posvetila pretirane pozornosti (Oton je neizrazita oseba brez posebnih lastnih interesov (med interesi še najbolj izstopa želja po Mariji), ki se tega tudi zaveda: »Horizont mi se neverovatno suzio. Ne čitam, ne pišem, izgubio sam kontakt sa Vašim sferama života .« (Hlapec Đor đevi ć 1932: 45) ), žensko intelektualko pa je predstavila verodostojno, na trenutke že prav neverjetno energi čno in odlo čno žensko. Marija predstavlja Otonu moralno in intelektualno oporo in budilo. V primerjavi z njim je mo čna oseba z za črtanimi cilji ( četudi se lovi v protislovja, ta ponavadi o čita Otonu), v odnosu nemalo pokroviteljska, njegova pisma jo postavljajo na skoraj polbožji položaj. Njegovega oboževanja se v časih brani, saj se zaveda nevarnosti nezdrave in nerealne mitologizacije, a še vedno je jasno razviden njen razumski odnos. V pismih se dotika številnih tem; od ženskega vprašanja, zna čaja Čehov, položaja Srbov in Slovencev, kulturnega udejstvovanja v Pragi, lepot narave, književnosti – omeni tudi Cankarjevo Hišo Marije pomo čnice 24 – dražesti športnega udejstvovanja, … še najbolj čustvena je v opisu odnosa do otrok. V nasprotju z Otonovim brezpogojno emocionalnim odnosom, v katerem se slednji posve ča predvsem obujanja skupne ljubezenske preteklosti, slavljenju Marijinih odlik, samoobtoževanju zaradi miselne nezvestobe, …

Kora ć v svoji ozna čitvi dela navede, da je to edini pisemski roman med obema vojnama in eden izmed redkih, ki se ukvarjajo z ljubezensko tematiko, saj je ve čina avtorjev tega časa zapadla moderni odtujenosti, ki je vzemala smisel vsemu, tudi ljubezni. Ugotovi, da se je Julka Hlapec Đor đevi č tematiki ljubezni posvetila kot intelektualna pa tudi čustvena ženska, kar kaže na to, da je ljubezen, kljub mnogim ob čečloveškim tematikam, še vedno v centru pozornosti.

24 »Ju če sam do čitala Cankarevu 'Hiša Marije Pomo čnice'. Sve me je bolelo kao da bi se živo meso skidalo sa uda. Grozno! Koliko nagomilanog jada. Da ne znam, nikada ne bih verovala da je tu pripovetku napisao Slovenac, koji pravi utisak dobro ćudnog, oportuniste, človeka bez žu či. « (Hlapec Đor đevi ć 1932: 66) 65

»Odmah treba da kažemo da je ovu knjigu pisala žena koja nije bez pameti i bez osje ćanja i da je ona nastojala da izrazi istinsku čovjekovu potrebu za ljubavlju i da su nju manje mogle zanimati druge teme u čovjekovom životu od ove ljubavne.« (Kora ć 1982: 473) Komentar, ki ga lahko razumemo kot povsem literarno teoreti čno opažanje, kaj je prevladujo ča tema v besedilu pisateljice. Zanimivo, skorajda isti komentar, le da v negativnem tonu, je Hlapec Đor đevi ćeva šest let po nastanku romana zapisala o delu Marije Majerove. (Hlapec Ðor đevi ć 1938: 94–96) Pisateljica v Jednem dopisivanju ni želela podvre či ženske ljubezenski tematiki, zato je velik delež tematizacije ljubezenskih odnosov položila v usta moškega.

Jedno dopisivanje kli če po vzporednicah s še enim pisemskim romanom. Hanko je Zofka Kveder napisala leta 1918 v hrvaš čini (v slovenš čini je izšel šele dvajset let kasneje). Tudi tu je osrednja oseba intelektualka, Hanka, Poljakinja, poro čena z Nemcem, ki si dopisuje s svojim sonarodnjakom. V tem primeru sta ženski in moški lik intelektualno enakovredna, vendar platonska ljubezen nikoli ne prerase v čutno. Kljub temu Hanka sklene, da bo moža zaradi odtujenosti (ter njegovih prevar) zapustila. V to je ne spodbudi želja po ljubimcu, temve č predvsem zavedanje o globokih medosebnih razlikah. Hanka na zakon ne gleda brezpogojno negativno, le smisla vztrajati v odtujenem odnosu z možem ne vidi. Marija v Jednem dopisivanju ima o tem drugo mnenje. Na za četku ji je zakon potreben zaradi otrok (samo zaradi njih), a so nujno potrebne prilagoditve dvajsetega stoletja (Hlapec Ðor đevi ć 1932: 11), kasneje se zgraža nad mnenjem, da je nujen za žensko eksistenco, a tudi prizna, da je sama izvedla zelo nepremišljen skok v zakon, » salto mortale «. (Prav tam: 23) Mož ne podpira njenega stalnega izobraževanja in javnega udejstvovanja kot samostojne intelektualke, v vsakem delu, ki ne koristi predvsem družini, vidi greh. Po njenem mnenju je v sodobnosti za razmišljujo čo in tenko čutno zrelo osebo zakon nemogo č, saj ena oseba ne more »zadovoljiti esteti čne, eroti čne, intelektualne, socijalne i financijalne želje, i to kroz ceo život «. (Prav tam: 37) A Marija Otonu zapiše tudi, da svojega moža ne bo nikoli zapustila » i da ću mu biti do smrti iskreno odana drugarica, voljna da ga neguje i hrani, nošena željom da mu u čini život ugodnim, kolikogod je to u njenoj mo ći i ma bilo to skop čano s velikim žrtvama «. (Prav tam: 46) Kljub dejstvu, da svojemu dopisovalcu že v tretjem pismu zapiše, da ji energijo in voljo do življenja daje tudi neskupno bivanje z možem, ki je zaradi politi čne kariere pogosto dolgo odsoten.

Zakon je element, kjer se Hanka in Marija razlikujeta. Čeprav nobena zavestno ne sprejme patriarhalnih pri čakovanj, ki ju ima do njiju kot zakonskih žena družba (in njuna moža), Hanka z njimi dejansko prelomi in se jim upre, medtem ko Marija, ki svoj odnos do institucije zakona besedno bolje utemelji (in zablodam v zakonu nameni ve č misli in zapisov kot Hanka), tega ne stori in niti ne namerava (v svojih izjavah se pogosto lovi v nasprotja). Hlapec Đor đevi ćeva podobno kot Kvedrova zagovarja mnenje, da mora biti ženska najprej sama izgrajena in s sabo zadovoljna osebnost, da lahko predstavlja enakovredno in zanimivo družico. Marija že na za četku izrazi podobnost s pisateljico Z. K., katera je živela v duhu Ibsnovega na čela, slediti zakonom lastnega jaza , kasneje se jezi celo nad lastnimi otroci, ki so povzeli o četova pri čakovanja in vzorce: » Svi misle da sam radi njih na svetu, i da nemam drugih dužnosti i interesa nego onih koji se odnose na njih .« (Prav tam: 78) Vendar se zaveda, da svoje sre če ne more graditi na drugih, temve č predvsem na sebi: » Pre sam uzrok svoje depresije i zlovolje videla u mužu, danas sam u toliko pravedna da ne činim njega odgovornim za sve što me tiš či i vre đa.« (Prav tam: 11)

Pri Hanki platonska ljubezen nikoli ne prerase v fizi čno, Kvedrova razreši vprašanje spolnosti z abstinenco, vzdržnostjo, kateri prekršitvi je najbližje poljub, do katerega nikoli ne pride. »Ljubezen s travmo telesnega kot polja kulturno nedovoljenega se izrazi kot kastrirana želja, v retrospektivi je prepovedana ljubezen, ki ne vklju čuje telesnega, ljubezen, ki je ne uni čijo simbolni kodi družbe. « (Jensterle-Doležal 2008: 91) Hanka ob enakovrednem moškem, poljskem zgodovinarju Stazsy ńskemu spoznava svoje duhovne razsežnosti in sposobnosti, zato je podro čje, ki bi jo lahko determiniralo ali omejilo, umaknjeno na stran. V ospredju je intima dveh podobno čute čih in misle čih bitij, ki ju vežejo privla čnosti tudi na drugih ravneh kot le telesni. 25 Vprašanje telesnosti je razrešeno s smrtjo ideala moškega in tako je njegovo razreševanje brezpredmetno.

Marija v Jednem dopisivanju se za spolno abstinenco v odnosu z ljubljenim moškim odlo či zavestno in z ubesedenimi argumenti. Tako Oton kot ona sama se spominjata svojega prvega intenzivnejšega skupnega telesnega stika z moralno obteženostjo in še po toliko letih z zavestjo o napa čnosti le-tega. Iz zapisov obeh gre sklepati, da verjetno ni niti prišlo do spolnega odnosa, temve č le do strastnega poljubljanja, ki je v obeh odprlo vrzel, katere nista

25 Pri tem ne gre govoriti o pomanjkanju telesne želje, gre le za njeno vztrajno neuresni čenje. Hanka si je tako željela poljuba ob slovesu, ima vznemirljive sanje o dotikanju njunih rok, Stazsy ński ji predstavlja tudi privla čno telesno bitje. 67 znala prese či. Oton je bil presene čen nad lastnim odzivom, saj je bila Marija zanj » nad svima drugim ženama … svetinja «. (Hlapec Đor đevi ć 1932: 20) Tudi Marija je po lastnih besedah imela moralnega ma čka (Prav tam: 21), a bolj zaradi zavedanja, da bi naj telesnemu stiku sledil njej tako neljub zakon. Svoje nelagodje jutra po dogodku z Otonom zakrije s cini čnim retori čnimi vprašanji o zakonu: »Udavati se a ne znati još dobro Pitagorin zakon? Spustiti se sa eteri čnih visina Duzinih suza, Baudelairovih pesama, Debussyovih etuda u prozai čno atmosferu perina i kola ča? « (Prav tam: 21). Sami telesnosti, spolni želji Marija na tem mestu ne nameni mnogo besed, temve č se izvije (pisemska komunikacija je v dolo čenem trenutku vsekakor enosmerna) s splošnimi ugotovitvami, da je ljubezen eno, zakon drugo, starševstvo tretje, … in tako ne poda odgovora, zakaj natan čno so jo po tisti no či z Otonom obhajali tako slabi ob čutki. Iz pisma je mo č izvedeti, da ji je Oton kmalu po tisti zanju usodni no či dejansko predlagal zakon, ki pa ga je zavrnila in njun odnos te preizkušnje ni prestal.

Da ima Marija kljub številnim argumentiranjem o družbeni vlogi ženske kot duhovnega bitja verjetno kar nekaj odprtih vprašanj na podro čju telesnosti, nakazuje tudi njena izbira moških. Oton jo je privla čil, ker se (do usodne no či) ni ukvarjal z njeno telesnostjo, mož je dolgotrajno odsoten, kar ji predstavlja veliko radost (Otonu poo čita, da na zakon gleda preve č s perspektive erotike, kar je ne čudi, saj o tem razmišlja moški (Prav tam: 27) ), o svojem kasnejšem mnogo mlajšem (platonskem) ljubimcu pa pravi: »Ništa muškara čkog, agresivnog; neizrazit feminizni tip sag ustom plavom kosom «. (Prav tam: 29, 30) Potrebno je upoštevati, da se je že od mladih nog borila, da bi moški svet videl v njej samostojno subjektiviteto, a vendar je sama v svoji izbiri moških zapadla podobni mitologizaciji, ki jo je v moškem svetu prezirala. Njeni partnerji ji niso enakovredni, so »tipusi «: Oton čustveno razvrvan, mož odsoten, mladi prijatelj pa še premalo izkušen, na stopnji u čenca, ki ga lahko ona spoznava s svetom. Marija na podlagi izkušenj ugotavlja, da »u ženi se ne traže individualne, nego samo seksualne čare «. (Prav tam: 30) Sklene izpostaviti vse svoje ostale lastnosti in zatreti telesno plat. Življenje si izpolni z nenehnim izobraževanjem, javno dejavnostjo, požrtvovalno skrbjo za otroke. Oton ji o čita, da beži od ljubezni, na kar prejme opis duhovne povezanosti med njo in mladim platonskim ljubimcem. Zagotovo je bil njun odnos globok in nekaj časa tudi izpopolnjujo č – toda sama Marija se zaveda, da je njegov konec bolj prizadel njo kot njenega mladeni ča.

Odnos Marije in Otona napreduje do poljubov ob njenem prihodu v Slovenijo (zaradi h čerine bolezni), vendar Marija pravi, da se ji zaradi » velike razneženosti i raspaljenosti nije htelo u

68 zagušljive sfere seksualnosti «. (Prav tam: 70) Duhovne ljubezni, ki Otona vedno bolj zaposluje, kar je razvidno tudi iz njegovih pisem, kjer skorajda povsem opusti druge teme in se posve ča le še izklju čno svojemu ljubljenemu objektu (ki se takšni poziciji vztrajno upira), Marija ne prepoznava kot škodljivega elementa za njune zakone. » Nemam griže savesti, uzela sam svoje, ništa više. Zar se može zabraniti suncu da sija? Cvetu da miriše? Potoku da žubori? Človeku da voli? « (Prav tam: 69). Samozavestne izjave, podobne bi lahko našli tudi pri Mrakovki v Vaškem romanu Zofke Kvedrove, le da slednja z njimi utemeljuje že udejanjeno poželenje, medtem ko Marija duhovno. Zanjo takšna povezava z moškim ne predstavlja varanja, saj ne vzema ni česar, kar ni v resnici njeno in z ni čemer ne prikrajšuje žene svojega ljubljenega.

Tekom časa naraš ča Otonova osredoto čenost na Marijo in pri čenja zavzemati elemente obsedenosti. Ni sposoben normalnega dela in mišljenja, beži od družine in prijateljev, ne more se zamotiti. Mariji poo čita, da bi se marsikaj dalo » nadoknaditi da Ti nisi tako gorda i prema meni platonsko raspoložena «. (Prav tam: 77) Otona vedno bolj mu či telesno poželenje, Marijo bolj in bolj idealizira, ta pa se temu na vso mo č upira. Do Otona stopnjuje že prej nakazan pokroviteljski odnos – ljubezen, ki jo opevata v pismih, je vedno bolj le beseda, njun odnos pa nikakor ni ve č enakovreden, temve č spominja na odnos u čiteljice-učenca, matere- sina. Oton zapada v samopomilovanje, v javni in družinski sferi bolj in bolj popuš ča, vse svoje želje usmeri le še v Marijo. Ta še bolj poudarja svoje aktivnosti, svoje javno udejstvovanje – svojo duhovno izpopolnjenost, ki ne potrebuje telesne ljubezni – ljubimca se mitologizirata in obra čata tradicionalne vloge. Marija je tista, ki usmerja odnos, ki mu daje ritem, Oton le nemo čno sledi.

Da Marija kljub navidezni trdnosti in zaposlenosti le ni tako trdna v svoji absolutizirani duhovni sferi življenja, pri čajo njeni trenutki osamljenosti, ko si Otona želi in ga kli če kot enakovreden subjekt, trenutki šibkosti, ko celo prizna: »Ali pogled dvoje zaljubljenih me razžali do suza. « (Prav tam: 14). Zahteva popolno iskrenost od Otona, ki stopnjuje svojo infantilnost in ji telesno poželenje ozna či kot moško suženjstvo, vendar sama, kot mo čnejši in neodvisnejši člen, ob njegovem očitnem propadanju in odvisnosti odnosa ne prekine, ob njegovih skrbeh za stanje njegovega zakona pa mu pribije: » Izgleda da o čekuješ da Ti Ljubljana postavi spomenik bra čne vernosti. « (Prav tam: 122)

On je tisti, ki prosi, moleduje in jo postavlja na vzvišeni položaj ( čemur se sama nekaj časa upira) – ona se nanj obra ča le, ko je izredno osamljena, z možem na po čitnicah; dosti redkeje kot v obratni smeri. Odnos ne temelji na iskrenosti in enakovrednosti, temve č je bolj in bolj medsebojno duševno iz črpavanje, ki ne prinaša upanja za prihodnost. Odnos ni odkrit ne z ene ne z druge smeri. Oton Marijo idealizira in jo postavlja na piedestal svetnice, po drugi strani pa izsiljuje s telesnostjo in lastno šibkostjo, ona njega že od za četka ne sprejema v njegovi celovitosti in dela na njegovem spreminjanju. Njena skrb ne velja njemu, temve č popravljanju njegovih napa čno uporabljenih izrazov v pismu – odnos, ki ne vodi v harmoni čno prihodnost, temve č slej kot prej le v konec. Ne en ne drug ne preseže ponotranjene slike o drugem in ga sprejme kot enakovredno osebo. Intima, v katero je Kvedrova (kljub kastraciji telesne želje) uspešneje zarezala in z njo soo čila dva izpopolnjena človeka, ki prerasteta mitologiziranje svojega bližnjega.

Tudi Marija je tako kot Hanka mati. Hanka je nekaj časa lo čena od svojih otrok ravno zaradi dejstva lo čitve od moža, s katerim ne vidi ve č prihodnosti. Kljub ljubezni do otrok je pripravljena tvegati njihovo za časno izgubo, saj uvidi nesmiselnost vztrajanja v zakonu. Takšno možnost Marija odlo čno zavrne: » Napustiti decu? Nikada, ni za koga i ni za ni šta na svetu! « (Prav tam: 70) Harmonija matere z otroki kljub najboljšim namenom ni zagotovljena in še takšno žrtvovanje ne prinese nujno hvaležnosti. Hanka primerja odnos svojih otrok do nje s svojim do lastne matere. Otrok je lahko svojemu staršu tuj – a še vendar je njegov. Hanka se zaveda možnosti, da so si starši in otroci duhovno tuji, a vendar so vezi med njimi, ki se jih ne da spregledati, kar spozna ob bolezni in smrti matere. Hankini otroci so subjektivitete, samostojne osebe, ki pa materi mentalno niso toliko blizu. Kvedrova je v svojih besedilih nasploh ubesedila odnos matere in otroka kot nekaj nestatičnega in spreminjajo čega, kar v Jednem dopisivanju zaman iš čemo. Marija je izjemno požrtvovalna mati, vseskozi skrbi za bolno h čer, vendar o njej sami izvemo bore malo. Posredno velikokrat zavzame identiteto matere, tako do svojih lastnih otrok kot tudi do Otona, vendar se sami ozna čbi upira. Opisu svojih otrok nameni en sam odstavek 26 – veliko ve č izvemo o njenih skrbeh za bolno h čer, o njenih ob čutkih pri tem - o osebnostih otrok skoraj ni č. Bolna h či je objekt nege in skrbi, Oton jo naziva celo za idealno

26 »I mam dve kceri, (od 17 i 14 godina) i sina (od 12). Najbolje harmoniram sa starijom k ćeri. Mla đa mi zadaje brige zbog svoga egoizma. Sin je nepoverljiv, pedantan i neizmerno štedljiv, kao njegov otac. Vrlo ih volim, iako me svojom burnom vitalnoš ću katkada nerviraju.« (Hlapec Đor đevi ć 1932: 12) 70 mater, vendar se Marija temu upre, saj pravi, da mora vsakdo svoje bistvo, upanje in želje polagati vase in ne v koga drugega. (Prav tam: 28, 29) S tega stališ ča bi lahko razumeli, da svojemu ljubimcu ne piše toliko o svojih otrocih, vendar bi to lahko bilo tudi vodilo v razmišljanje, da je njeno žrtvovanje za otroke (zaradi katerih ne zapusti mu čnega zakona, a vendar odnosa z njimi ne predstavi podrobneje) le nemo prikimavanje patriarhalnim vzorcem.

Oba lika, Hanka in Marija, razmišljata o razlikah med narodi, etni čnimi skupinami, o njihovih mentalitetah, prednostih in slabostih. Tako kot sicer svobodomiselna in širokogleda Hanka pade v svojem antisemitizmu, tudi Marija Poharkova težko prikrije na trenutke podcenjujo č ton do Slovencev (kljub temu, da o tem piše samemu » sinu alpskog sela «). (Prav tam: 17)27

Pisateljica je na dveh mestih v romanu uporabila tudi izredno mo čan kliše, ki ga Marija kljub besedam o izgubljenosti v kapitalisti čnem hitenju (katerega odtujenost je pisateljica še bolj bole če nakazala v nekaterih črticah Ose ćanj in opažanj ) poustvarila in povzela ravno od kapitalisti čno sproduciranega trenda in podobe, in sicer kliše, ki povezuje emancipacijo s kajenjem. 28

27 Njen odnos nekoliko izvira iz jugoslovanske, unitaristi čne ideje, kateri so se Slovenci v tistem času srdito upirali – eden izmed glasnikov upora je bil tudi duhovnik dr. Korošec; Marija Slovence ozna či kot klerikalce po potrebi. Da njena sodba kljub nekaterim pikrim besedam ob Cankarjevi Hiši Marije Pomo čnice ni tako ostra, kot se zdi na prvi pogled in da bolj velja Otonovi intelektualni otopelosti kot celotnemu narodu, dojamemo ob njeni prizadetosti, ko je pri ča duhovnikovemu grdenju Srbov, a vendar prizna, da so Slovenci v svojem patriotizmu zvesti in širokogrudni. (Prav tam: 66, 67) Alenka Puhar je v svoji raziskavi slovenskega avtoportreta karikaturah v časopisju med leti 1918 in 1991 ugotovila, da je bila Slovenija (sicer najve čkrat upodobljena kot ženska) kot moški upodobljena kot ubogi Kurent, kot solzavi Kranjski Janez, ki sicer objokuje lastno usodo, a nikakor ne zna upravi čiti svoje moškosti – liberalna opozicija in tuji karikaturisti so radi upodabljali dejstvo, da je vodilni slovenski politik duhovnik – torej »nepravi « moški. (Puhar 1992: 8–43). Takšno takrat v javnosti prisotno upodabljanje je uporabila tudi Hlapec Đor đevi ćeva. Gotovo je k takšnemu stališ ču prispevala tudi izkušnja bivanja v Ljubljani in na Dunaju, kjer je lahko spoznavala in primerjala slovenske politike in študente v primerjavi z drugimi slovanskimi. 28 Edward Bernays, ne čak Sigmunda Freuda, ne nosi zaman oznake » oče piarovstva «, saj je s svojim pristopom do medijev spremenil dotakratni pogled na odnose z javnostjo. Izdal je svoje delo Propaganda (1928), svoja spoznanja je s politi čnega podro čja prenesel še na podro čje potrošnje, kjer je dejansko uveljavil na čelo potreba – zadovoljitev. Potrebe, ki niso nujno potrebne, je predstavil kot nepogrešljive. Toba čna industrija je zaslutila ogromno tržno nišo med ženskami in Bernays je na ameriški dan državnosti 1929 organiziral pohod sufražetk, ki so korakale po Broadwayu s cigaretami v rokah kot simbolom upora in prispodobo svobode. Dogodek je bil primerno ovekovečen in nov simbol svobode, emancipiranosti in enakosti je obkrožil svet. Fascinacija javnosti je dejansko zamajala človeški jaz, njegovo samopodobo. Identiteta se je pod vtisom vizualnega dražljaja (ki ga je hitro prevzela tudi zabavna industrija) pri čela »dopolnjevati « z imaginarnimi potrebami in podobo, ki prej ni obstajala. Bernays je uporabil izsledke svojega strica o ženskem »manku« penisa in ponudil nadomestek in nov simbol mo či – cigareto. Četudi je takšna razlaga izjemno poenostavljena, je uspel s produciranjem nove potrebe globoko vplivati na velik del umetnosti in ekonomije 20. stoletja, ki je nov trend s pridom izrabljala in ga poustvarjala. (Thornam 1999; povz. po Rutar 2006) 71

Praga je omenjena v obeh romanih. V Hanki kot eno izmed vojnih mest, kjer Hanka kot prostovoljka pomaga, pri Mariji pa kot mesto, kjer ta živi. Vsaj moški liki so pri Hanki podrobneje ozna čeni, sploh pa se Hanka ne osredoto ča le na enega samega ( čeprav Staszyinski še vedno prejme ve čino njene pozornosti). Omenja brata, moža, ... Osredoto ča se na individualne razlike med njimi, na razlike v mentaliteti narodov in manj na splošne moško–ženske psihološke razlike. Lahko bi rekli, da je Kvedrova bila pri tem delu bolj Hlapec Đor đevi ćeva kot sama Julka Hlapec Đor đevi ć, saj se je osredotočila predvsem na individualno psihologijo in ne na golo iskanje in posplošeno slikanje razlik med moškimi in ženskami. Kvedrova v Hanki moškemu priznava enakovreden intelekt in čustva. Želi mu biti ne samo ljubica in mati, temve č tudi enakovredna partnerica in družica. Seveda se zaveda, da to ne bo mogo če z vzgojo, ki deklicam odreka vsakršne intelektualne ambicije (Borovnik 2008: 40), a iz njenega čustvovanja je mo č slutiti preseganje te bole čine ob dvojni vzgoji.

Pri primerjavi Hanke in Jednega dopisivanja se je treba zavedati, da je Hanka po mnenju nekaterih raziskovalk in raziskovalcev najbolj dovršeno in zrelo delo, v katerem je Kvedrova tudi obtesala svojo sicer pregovorno neposredonost. Julka Hlapec Đor đevi ć pa je bila bolj kot pisateljica znanstvenica, teoreti čarka in leta 1932, ko je Jedno dopisivanje izšlo, še v fazi kon čnega oblikovanja feministi čnih idej, ki jih je čez tri leta zapisala v Studijah i esejih o feminizmu (1. del).

5.3.2 Ose ćanja, opažanja Pri omenjeni zbirki črtic je pomembnejši prvi del,29 kjer pisateljica predstavi meditativne črtice, v katerih se izprašuje o odtujenosti sveta, razduhovljenosti idej, zatiranju želja in nenazadnje tudi o odnosu med spoloma. V kratki prozi uspe bolj sporo čilno posredovati idejo odtujenosti v svetu – med ljudmi na splošno, ki ni le posledica razlik v spolu, temve č globokih brazd v zahodnem svetu, ki jih je pustila prva svetovna vojna, spodbuja pa jih prodirajo či kapitalizem in naglica. Človek v tem svetu je la čen doživetij, barv in okusov, a nezmožen resni čno čutiti in okusiti.

Čeprav se kajenje žensk ni za čelo šele z omenjenim dogodkom, se je z njim trdno usidral kliše, mit mo čne, neodvisne ženske s cigareto v roki, ki ga poustvari tudi Đor đevi ćeva (na mestih, kjer izrecno poudari duševno stabilnost Marije v primerjavi z Otonom). Tudi Marija v svojem lovu za doživetji in informaciji morda že kaže pri četek trenda 20. stoletja, ki je zapovedoval čim hitreje izkusiti čim ve č – kljub temu, da se je s tem borila proti mitu pasivne in determinirane žene. Medtem ko je bežala iz ene tipizacije, je padala v drugo. 29 V drugem so kratki potopisni odlomki, ki za trenutno razpravo niso pomembni. 72

V črtici Boži ć izpostavi nasprotje med pozabljenim sporo čilom praznika in plitkostjo ljudi, ki ta dan le » žva ću … žva ću … žva ću … «. (Hlapec Đor đevi ć 1935b: 11) V Žes bendu ob hromenju bu čne glasbe ozna či lastno generacijo skeptike brez vere in idealov, ki sledijo sanjam, za katere sploh ne vedo, kaj so, ki se upirajo in razbijajo okove, ne da bi vedeli, kaj graditi potem. (Prav tam: 16, 17).

Odnosu do telesa, odnosom med spoloma se posve ča v delu Mu čitelj moj! , kjer avtorica pod tem imenom naziva moškega, ki je upravitelj njenih čustev, njenega po čutja. Piše o nuji iztrgati se njegovemu vplivu, varanju, po drugi strani pa trepe če že ob sami misli na idejo, da bi z njim prekinila vse stike. Svojo pot imenuje usodo, se veseli in boji njegovih dotikov in si kot pokoren vernik nalaga to sladko-težko breme.

Druga črtica, Muškarcu , je njeno nasprotje. Gre za grobe obtožbe moške brezbrižnosti in vzvišenosti (o čemer je sicer nekaj besede že v Mu čitelju ), o njegovem odnosu do žensk kot do brezimne mase, o njegovi potrebi, da ženske venomer ob čudujejo njegove dosežke. Pripovednik tukaj govori v imenu te brezimne mase, vseh žensk, in govori v prvi osebi množine. Črtica se kon ča uporniško, s popolno odreko sodelovanja in pokornosti. » Pitaš za čudeno: a šta će biti sa porodicom? Potomstvom? Ljudstvom? Svetom? Ako je za njegovo iskupljenje potrebno žrtvovanje našeg ljudskog dostojanstva: Neka propadne svet.« (Prav tam: 2) Toda manj kot v Jednem dopisivanju pisateljica izraža obtožbe na ra čun moških in bolj iš če vzroke za splošno odtujenost med ljudmi, ki se izraža tudi v ljubezensko-eroti čnih odnosih. Za prepad med ljubimci ni kriva le vzgoja in dvojna merila, temve č sami posamezniki, ki se zavestno prepuš čajo poustvarjanju vzorcev, ki jih vnašajo v vedno bolj hite čo družbo. Na balu pisateljica prikaže ostarelo ministrovo ženo, ki ob plesu z mladeni čem hipno zopet podoživi telesno željo in vznemirljivost medsebojnega odnosa, v Mladosti pa zablodo dveh mladostnih prijateljev, ki sta se »u zagušljivu sferu erotike « spustila skorajda po nesre či in zaradi nesre čne prilike, zavedajo č se napake. Te nista zmogla odpraviti, telesno željo sta obtežila z izjavami o ljubezni in sama usoda, ki je fanta odpeljala v tujino, ju je odrešila, da bi bila » opet žrtvom svojih iluzija «. (Prav tam: 14, 15)

Pisateljica je že v Jednem dopisivanju na primeru Otona in Marije prikazala, da se eroti čna želja ne povezuje nujno z ljubeznijo in zakonom, vendar za razliko od Kvedrove, ki je vseeno

73 ponudila nekaj ženskih in moških likov, ki so se podali na pot zadovoljitve svojih želja izven predpisanih vzorcev, druge možnosti in izbire ni podala.

5.4 Marija Majerová

Marija Majerová je bila pomembna tudi za slovenski prostor. Ta jo je poznal predvsem preko njenih kolektivnih romanov kot tudi preko mladinskih del in potopisov. Skozi izbrana dela (v slovenš čino prevedena romana Rudarska balada in Devištvo ter mladinski roman Robinzonka ter v slovenš čino neprevedene zbirke črtic Mu čenky in izbrane črtice Plané milování in Povídky z pekla a jiné 30 ) se bomo osredoto čili na miselni in literarni razvoj pisateljice; v središ ču pa naj ostaja primerjava s Kvedrovo.

Češka pisateljica se v skladu s socialisti čno usmerjenostjo, ki je pred boj za žensko vprašanje postavljala boj za delavsko vprašanje, ve čino svoje pisateljske poti ni nikoli opredelila za feministko, temve č za » specialistko za skrivnosti ženske duše « (Hájek 1962: 25) Tudi številni kritiki iz časa njene najve čje popularnosti (predvsem po zaslugi ideološko obarvanih romanov iz drugega obdobja njenega ustvarjanja) so v vseh zgodbah, v katerih se je pisateljica ukvarjala z usodo ženske na za četku stoletja, videli predvsem upor proti lažni morali meš čanske družbe. To je v drugem delu Esejev o feminizmu , ki so namenjeni predvsem književni kritiki, pri pisateljici opazila tudi Julka Hlapec Đor đevi ć, ki je ugotovila, da v središ če zanimanja ženskega življenja vedno znova postavljala le ljubezen. Da je kljub dejstvu, da je bila dobra pisateljica, pisala v skladu s socialisti čno, antiindividualisti čno teorijo in je bilo pisanje o ženski pri njej podrejeno o pisanju o skupnosti. (Hlapec Đor đevi ć 1938: 94–96).

5.4.1 Devištvo Majerová je svojo pisateljsko pot pri čela s socialno obarvanimi črticami, med katerimi pa je ospredje ženska in njen položaj v odnosu same do sebe in do družbe. V romanu Devištvo (1907) se, kot pri ča že naslov, skozi zgodbo dekleta Hanke posveti vprašanju devištva. Hana je mlado dekle, ki jo zaposlijo v gostiš ču, kjer najprej dela kot vsaka druga zaposlena ženska, vendar je za Hanko ta pozicija prijetna, vsekakor boljša, kot je bila pred tem situacija doma, kjer je doživljala le strah in ponižanja. Hanka spozna, da potrebuje za lastno uresni čenje delo in spozna veselje ob narejenem delu ter prejetem pla čilu, ki ji prinaša vsaj malo neodvisnosti. » Tu jo je vsakdo priznaval za človeško bitje, seveda so delo zahtevali od

30 Naslovom v slovenš čino neprevedenih del so dodani moji lastni, dobesedni prevodi naslovov. 74 nje, toda priznavali so jo, pla čevali so ji in dekle so z njo ravnale kot s sebi enakim človekom. Delala je po svoje in svobodno … « (Majerová 1970: 21) Kasneje zaradi svoje pridnosti pa tudi priljubljenosti med gosti pri delu bolj in bolj napreduje. Lastnik gostiš ča jo postavi na posebej vidno mesto v jedilnici, kjer je na voljo pogledom vseh gostov, ki ob čudujejo nepokvarjeno lepoto mladostnice. Kljub čudnemu položaju, v katerem se znajde, vedno bolj pogostim komplimentom, snubljenjem in izpostavljenosti, zavra ča pozicijo objekta. Na za četku meni, da je za to dovolj že njena volja in na snubitev Vl čka odvrne: » Saj vendar veste, da vas nimam rada in zares ne vem, zakaj bi se naj že možila, zakaj bi se že prvemu, ki pride, vrgla v naro čje … « (Prav tam: 23) Ponosna je na svoje devištvo, saj ga ob čuti kot posebno prednost in zavestno odlo čitev: » Njeno devištvo jo je delalo mo čno, ponosno, samozavestno; zaupala je vanj kot v skrivnostno in nadnaravno silo, bilo ji je talisman in vir ob čutka neodvisnosti, temelj in mo č.« (Prav tam: 27)

Hanka se še kako zaveda, da je v patriarhalni družbi devištvo vrednota, da je ženska najvrednejši dar – čeprav takšno pozicijo predmeta zavra ča, svojega izvira samozavesti in mo či ter vrednosti ne želi izgubiti. Toda na izpostavljenem mestu v gostiš ču, kjer je kljub sklepom razvrednotena na položaj mesa, se zave, v kakšen precep jo lahko spravi nenadzorovano sprejemanje darov in komplimentov. » Tedaj je prepoznala dvojni obraz sveta. /…/ Kaj to, saj jo vendar k ni čemur ne obvezuje! /…/ Globoko v notranjosti pa je govoril drug glas. /…/ Poceni kupuje, poceni! « (Prav tam)

Situacija potisne dekle (in njene prijatelje) v globlje razmišljevanje o fenomenu devištva, smislu, pomenu in vrednoti zavestne spolne abstinence. Koliko je smiselno, koliko je vredno, koliko je preživeto? Hanka spozna, da njena odlo čitev še ni dovolj, da ne obstaja le fizi čna nedolžnost, ampak tudi psihi čna. Zave se, da na takšni poziciji, kot jo zaseda v gostiš ču (četudi je od gostov oddaljena in izolirana ter je po eni strani deležna manj direktnega poniževanja, kakršnega morda morajo prenašati druge delavke, ki so v konkretnejšem stiku z gosti) svoje duhovne neokrnjenosti ne bo mogla ve č dolgo negovati. Svojemu fantu, bolehnemu Jimešu, ki v njej vidi predvsem idealno duhovno bitje, grenko odvrne: » Sicer pa … glejte, to je moja služba: poglede in smehljaje, ljubeznivost in mladost razdajati gostom za dnevni priboljšek, za užitek, ki privablja odjemalce. Natakar prinaša tele čjo pe čenko in pene če se pivo, jaz razdajam svojih šestnajst let. Vsakemu porcijo! « (Prav tam: 32) Položaj jo ena či z gurmansko specialiteto – na katero pa se slej kot prej navadiš. Toda – ne le mlado, neuko dekle; tudi zaposlena intelektualka v črtici Za ten groš (Za ta groš) v zbirki Povídky z

75 pekla a jiné (Povedke iz pekla in druge) (1907), pride do podobnega spoznanja. (Majerová 1907: 82)

Roman Devištvo ni zgolj nizanje dekletovih pripetljajev z vedno bolj poželjivimi gosti. Njeni prijatelji, sami mladi fantje, se tako sprašujejo o pomenu devištva: » … brž ko dekle za čuti prvi ogenj čutne ljubezni, razkošje poljuba, stisk roke … že preneha biti devica. /…/ Najstrožja mati ne more trditi o lastni h čeri, ki jo čuva kakor oko v glavi, da je devica .« (Prav tam: 42) 31

Kvedrova je v delu Epizoda nakazala na dve vrsti nedolžnosti. Mlad Srb vidi Almo, kako se kopa gola. Ko ona to opazi, se zave, da je s tem izgubila tudi nekaj svoje deviškosti ( četudi ne po svoji krivdi). (Kveder I 1939) Tudi ravnanje Otona in Marije v Jednem dopisivanju Hlapec Đor đevi ćeve po njuni edini skupni no či v mladosti, v kateri sta izkusila malce ve č eroti čnega doživljanja kot sicer, pri ča o stiski, v kateri se znajde subjekt, ko se zave, da je izgubil svojo duhovno neokrnjenost.

Dekle s prelepimi dolgimi »zlatimi« lasmi v črtici Zlatovláska (Zlatolaska) iz zbirke Povídky z pekla a jiné se takoj poro či s fantom, ki jo je, potem, ko ga je z razpuš čenimi lasmi poskušala zapeljati, ostrigel. Lasje so mo čan simbol mo či. Zlatolaska je brez njih gola in nekako si prizadeva dobiti zaš čito za njen položaj – četudi od krivca. Hanka pada v ve čjo vedno stisko, ki jo stopnjuje še Jimeševa napredujo ča bolezen. Njega in njegovega prijatelja Mikulo prosi, da jo pod deško krinko vzameta v četrt javnih hiš. Zgrožena je nad bedo, v kateri vidi prostitutke. Mauss je ugotovil, da je ženska spolnost usluga, dar, ki zahteva dolo čen ekvivalent. Na primeru prostitucije je ta izmenjava pre čiš čena vseh kulturnih obi čajev in norm, ki obi čajno spremljajo takšno zamenjavo. Tudi besediš če, ki obravnava žensko uvajanje v spolnost, spominja na vojaško izrazoslovje: ženska » pade, se preda «.32 (Beauvoir de 2000: 135–145) Obstoj prostitutk družbi omogo ča, » da se s pošteno žensko ravna z najbolj viteškim spoštovanjem. Prostitutka je grešni kozel … «. (Prav tam: 386)

31 O zgodnjem dekliškem razmišljanju o ljubezni in predvsem želji po zaljubljanju pisateljica piše v zbirki Plané milováni (Na črti ljubezni/ljubljenja) (1908) v delu Laska malé Dory (Ljubezen male Dore) , kjer na mestoma šaljiv na čin prikaže neznosno potrebo malih deklic ljubiti in biti ljubljene. 32 Na podobno miselno vezo podjarmljenja žensk (kot sredstva za razplod in ohranjanje mo či skupnosti), najve čkrat v obliki posilstva in vojaške zmage opozarja tudi brigadir Slovenske vojske Janez J. Švajcner v članku Ženska v slovenski vojni in vojaški zgodovini , ko izpostavi tesno miselno zvezo zmaga – posilstvo, ki se prenaša iz roda v rod in iz dobe v dobo. (Švajncer 2004: 141, 142) 76

Mikula Hanki pove, da ve čina prostitutk v tej poziciji ni iz lastne krivde, ampak zaradi » bede, iz neumnosti, iz nezavestne lenobe «. (Majerová 1970: 61) Toda tudi dekle samo se znajde v situaciji, ki je zanjo na videz brezizhodna. Jimeš bo brez dragega zdravljenja umrl in odlo či se, da mu bo ta denar zagotovila – s prodajo tistega, kar ji pomeni najve č. Odlo či se prepustiti staremu ob činskemu svétniku, vendar v odlo čilnem trenutku ne more čez lastno prepri čanje in se upre. Starca sicer zadane kap, njeno fizi čno devištvo je ohranjeno, vendar je dogodek vseeno prelomen in pomeni izgubo Hankine duhovne nedolžnosti, saj je že sprejela odlo čitev, da bo svoje devištvo prodala. Jimeš tako po časi umre, Hanka pa se na isti dan poro či z lastnikom gostiš ča. Konec zgodbe je dramati čen, Hanka v navalu besnila, ki je plod neznosnih bole čin, ki so plod njene dolgotrajne bolezni, vnetja možganske opne, izgubi razsodnost in zavest. Zjutraj najdejo gostilni čarja mrtvega, prav tako tudi Hanko. Mikula, ki je zdravnik, dekletovim prijateljem sicer zaupa, da je bila do zadnjega devica, vendar je Hanka svojo nedolžnost, tisto miselno in duhovno, izgubila že pred smrtjo. Kajti njeno devištvo, prej » vrlo rentabilno, gubi mnogo od svoje poezije i zna čaja «. (Hlapec Đor đevi ć 1938: 96)

Delo je od literarnih kritikov prejelo oznako kot razbijalca meš čanske morale, polne hinavš čine in psevdomorale. (Buriánek 1953: 15) » Hanka treba da bude jedna vrsta žrtve kapitalizma i idealna žena.« (Hlapec Đor đevi ć 1938: 96) Devištvo je protest proti tragiki, v katero lahko človeka privede nerazumevanje družbe in njena ozkogledost. Hanka ni sufražetka ali bojevnica za pravice – je preprosto dekle, ki ji ljubezen do Jimeša pomeni vso sre čo. In ljubezen se navezuje na vse, kar je človek v življenju. (Hájek1962: 26) Pisateljica je z Devištvom stopila na pot oblikovanja lika aktivne ženske ( četudi njena sre ča s tem ni zagotovljena).

5.4.2 Udejanjanje spolne želje Pisateljica se je, čeprav so v njenem opusu iz prvega obdobja kot od družbe in narave determinirana bitja v ospredju ženske, v Plané milováni v Zm ĕni (Sprememba) posvetila tudi determiniranosti moškega in ujetosti njegove telesne želje. Krista in Joža sta par, ki se s časom vedno bolj oddaljujeta. Pri tem je on tisti, ki še vedno hrepeni po njej in silo, ki ga vle če k njej primerja s težnostjo. (Majerová 1937: 24) O moškem in njegovih potrebah ugotavlja, da so ne čiste, saj že od otroških let brodi po umazaniji. Sam bi še nekako zmogel, a ga družba popolnoma zavede. (Prav tam: 34)

Toda če je Majerová v Devištvu tako strastno zagovarjala pravico do popolnoma svobodne izbire spolnega partnerja, to zagovarja le v dolo čenih pogojih. Hanka je moralno neopore čen lik, ki si to pravico vsekakor zasluži, vendar pisateljica te ne podeli vsaki ženski.

Pisateljica se osredoto či na lik ženske, ki se poro či nepremišljeno (a ne pod prisilo), prehitro, s človekom, ki je fizi čno ne privla či. Potla čena nagnjenja slej ko prej privrejo na plan – ženske kot mlade deklice hlepijo po hvali, po komplimentih, eroti čni zadovoljitvi in ljubezni, ki bi jim vrnila prehitro izgubljeno možnost subjektivitete. V delu Zpozdilá (Zapoznelo, zamuda ) v Plané milováni se poro čena ženska, katere lepota (in samozavest) se je razvila šele v zakonu, se tega naenkrat zave in pri čne pohlepno zahtevati dodatno pozornost. Moža prevara z mladostno ljubeznijo in radostno ugotovi, da ima s tem, ko ljubi, vse v življenju. (Majerová 1937: 24) Vendar ni pripravljena podariti kaj ve č od svojega telesa – ljubim čev predlog za spremembe, za pobeg v tujino zavrne, saj si ne zna predstavljati, da bi dejansko razbila vzorce, ki jih je navajena. Izgubi ljubimca, mož se ponesre či, mora ga negovati in tako izgubi mladost in lepoto, ki sta ji dotlej predstavljali najmo čnejše orožje. Po moževi smrti nestrpno čaka, da bo zopet sko čila v življenje, pri izbiri potencialnih ljubimcev je popolnoma nekriti čna in neizbir čna, a pri tem spregleda pomembno dejstvo – da je stara. Pisateljica je prikazala groteskno podobo ostarele žene, ki si za časa svoje mladosti ni upala zaživeti, ko pa dobi pogum in priložnost, je primeren čas že zdavnaj mimo.

Tudi v delu v isti zbirki, v Nekajici Magdalena se Jaroslava iz mladostne in neugnane želje prehitro poro či, saj kljub možnostim, ki ji jih omogo ča razumevajo ča družina, vidi možnost osebnega izpopolnjenja le v ljubezni. To razume kot poslanstvo žene – in sama se ga želi lotiti čimprej. Pri tem se oklene prvega moškega, ki pokaže interes zanjo. Posledice so podobne kot v Zpozdili. Jaroslava šele v zakonu ugotovi, da ji sama od družbe priznana institucija ne bo prinesla zadovoljstva in da ve čno urejanje stanovanja in premikanje pohištva ne prinaša izpopolnitve. Zaveda se lepega telesa in si ga narcisoidno prizadeva ga pokazati še komu, ki ga bo lahko ob čudoval kot ona. (Prav tam: 139) Uporabi svoje fizi čne atribute in vse sposobnosti zapeljevanja, da bi si pridobila svojega svaka, vendar jo ta zavrne, ker se mu ponuja: » Nejdu nikdy se ženou, která se mi nabízí .« (Prav tam: 145)

Pisateljica tako ni prikazala žensk le kot žrtev usodnih razmer, temve č tudi kot lastnih nerealnih pri čakovanj, ki pa jim jih ni posredovala družina. Te ženske so imele še drugo izbiro, možnost samostojnega oblikovanja identitete, vendar so izbrale lažjo pot – v tem

78 primeru je pisateljica nepopustljiva, prevara ni upor proti patriarhalnim vzorcem, je bolj dejanje dolgo časja in narcizma.

Zofka Kveder je situacijo varanja velikokrat predstavila z empatijo s strani varajo čega. Majerová je v delu Hodina p řet ĕžká (Pretežka ura) v zbirki Mu čenky (Pasijonke) (1921) predstavila varajo če kot razbijalce reda in družinske enotnosti ter se osredoto čila na psihologijo prevarane osebe. Pokaže, do kakšnih usodnih posledic lahko pripelje varanje, ki je plod narcisoidnih želja po potrditvi (samomor prevaranega moža v Pod pr ůhonem (Pod makadamom ) v zbirki Povídky z pekla a jiné , samomor prevarane žene v delu Hodina přet ĕžká v zbirki Mu čenky , samomor po krivem obdolžene varanja v isti zbirki v Otázki (Vprašanju ) ). Takšnih podob, vsaj v tej ostrini, pri Kvedrovi ne zasledimo. Družba je pri njej tako determinanten dejavnik, da ga ne preseže nobena lastna odlo čitev. V tem primeru je bila češka sodobnica naprednejša, morda celo nekoliko vizionarska, saj je zaznala, da samo razbijanje vzorcev še ni dovolj, ampak je treba ponuditi ljudem druge poti in oblike, ki se jih lahko oprimejo.

5.4.3 Biti mati: nose čnost, porod, materinstvo Dati nekomu življenje, ki ga ne moreš živeti, je po besedah o četa v Zmĕni zlo čin. (Majerová 1937: 35) Toda s tragi čnimi zgodbami o nezaželenih nose čnostih in bole či determiniranosti ženskega telesa je pisateljica predstavila tudi nekoliko humorne in na trenutke cini čne upodobitve nose čnosti, s čimer se je dvignila nad golo obtoževanje situacije. V delu Rezinka (izdano v zbirki Povídky z pekla a jiné) predstavi umsko preprosto in fizi čno nekoliko prizadeto Rezinko, ki vsake toliko zanosi.

Nezakonska mati je podoba, ki je patriarhalna družba ne sprejema, kaj šele takšne »skrajnosti«, kot je omejeno dekle z nose čniškim trebuhom. Pisateljica je napisala manifest vseh nezakonskih mater, ko je posredovala misel: » Najlepši dokazi zdravih človeških instinktov so življenja, ki niso bila spo četa v dolgo časnih zakonskih spalnicah. Kot da kri čijo v svet dokaz neukro čene in burne strasti. To so spontani izrazi nezadržljivih nagonov, protest svobodnega človeškega telesa proti družbenim formulam.« (Majerová 1970: 123)

Četudi je usoda Rezinke žalostna, jo je pisateljica posredovala s tolikšno mero empatije, da sicer vzbudi so čutje, a ne pomilovanja. Rezinka je bila zaradi skrivljene hrbtenice pogost gost

79 na medicinski fakulteti (o revnih nose čnicah, ki so prišle v porodnišnico in s tem dale na razpolago telo pregledom študentom, je pisala tudi Kvedrova v delu Na kliniki ): » Brez obotavljanja se je Rezinka slekla, dvigala roke in noge, ležala, stala /…/ Odrivana, od usode poteptana dušica je bila vesela, da se vsaj nekdo zanima zanjo, da vsaj tako čuti, kako po njenem telesu drse pogledi mož.« (Prav tam: 129). O nekaterih dekletih, ki obiš čejo porodnišnico, je pisateljica ugotovila, da še vedno ohranjajo duhovno nedolžnost: » Nedolžne cvetke, ki jim vidna podoba njihovega oskrunjenja ni zbrisala s čela deviškega sijaja .«, pri drugih pa, da so že stare znanke in jih vratar pozdravlja: » Ste že spet tu? « (Prav tam: 124) Ko pride čas poroda, je Majerová detajlna pri opisu bole čin:

»Opoldne je v zakurjeni sobi zazvenel prvi krik. Od tega trenutka do drugega dne se je lepa, prijetna dvorana za Rezinko spremenila v mu čilnico s peklenskimi, strašnimi pripravami in nepopisnimi bole činami. A ko se je proti jutru rodila mrtva deklica, je ležala Rezinka kot brez življenja. Vse mišice, zbi čane od grozne bole čine, so onemogle, potrgani živci so odpovedali službo. Ležala je, kot da je iz nje izbrizgala kri, kakor da so jo lomili na kolesu .« (Prav tam: 129) A čez nekaj časa: » Rezinka je prestopala prag, kakor da bi šla na moriš če. /…/ 'Rezinka, ste že spet tu? « (Prav tam: 131)

Opis situacije, kot je Rezinkina, je sicer izjema med druga če prevladujo čimi opisi. Ti so podobni delu Kvedrove, kjer sta porod in nose čnost prikazana kot nekaj odve čnega, kot suženjstvo, kot nekaj neprostovoljnega. V Rudarski baladi (1938) se ostarela rudarjeva žena spominja porodov kot elementa v življenju, ki je v tesni povezavi s smrtjo. » Življenje in smrt, smrt, ki je pogoj življenja … « (Majerová 1939: 61) Ko nose čnica v Zpozdili v Plané milováni ob pogledu nase opazi na nekem mladem dekletu pogled, poln groze, jo poprosi, naj se vsaj pretvarja, da je vesela, da se bo tudi sama potolažila in pomirila. (Majerová 1937: 78)

V Bylo mi smutno … (Bilo mi je težko/žalostno …) v Povídky z pekla a jiné pisateljica poimenuje rojstvo petih deklet kot ironijo usode, najmlajšo pa kot živo pri čo nesmiselnega »fabrikováni potomstva « (Majerová 1907: 120), ki ga spodbujajo neodgovorne ideologije. Kvedrova je doživela mnogo nasprotovanj, ko si je drznila napasti mit materinstva kot najvišjega poslanstva žene. Tudi njena češka sodobnica je materinstvo (in ves proces)

80 prikazala kot nekaj odve čnega pa tudi škodljivega za materino telo. V Babí léto (Babje poletje 33 ) v zbirki Mu čenky se razprostre zanimiva primerjava med ženo brez otrok, ki sicer lahko sledi svojim ustvarjalnim ciljem, a je mnogokrat osamljena, in ženo z otroci, ki se bori s finan čnimi skrbmi ter skrbjo in strahom za otroke.

Kvedrova matere ni predstavila enostransko, temve č je, kot je ugotovila že Katja Mihurko Poniž v Drzno druga čni (2003), podala izjemno pestro paleto upodobitev. Tudi Majerová je ponudila like žrtvujo če se matere, ljube če matere, brezbrižne matere ter tudi zlobne matere. Takšno najdemo v že omenjeni Zpozdili, kjer mati predstavlja tekmico svoji najstniški h čeri. Motiv ženske, ki se poskuša staranju upirati z ljubimci, je o čitno pri Majeroví pogost. Mati zadovoljno opaža, da v zunanjosti in osebnosti prekaša h čer, vendar je takšno tekmovanje ob obstoje či veliki starostni razliki nesmiselno. Svojo h čer nadzoruje, toda ta se temu upira. Mati želi svojo ženskost dokazati na dva na čina: z novim ljubimcem/možem in z ustvarjanjem hčere/dvojnice. Na obeh poteh ji spodleti, vendar je posledica izjemno negativni odnos s hčerjo, kakršnega je mo č zaslediti v številnih delih Kvedrove, predvsem tistih z avtobiografsko noto (npr. Moja prijateljica, Hanka, Doma, …) Dekle ima v najstništvu zaradi zavra čujo čega odnosa matere izjemno negativen odnos do sebe: » Nelíbila se matce? Nelíbila se sama sob ĕ.« (Majerová 1937: 68, 69) S še skorajda z otroške perspektive ugotavlja, da izjave, ki so jo u čile, da je mati nositeljica svetega reda, da je treba z njo čutiti kot z bogom, ne držijo in da je mati vse kaj drugega kot tisto, kar se govori o njej. (Prav tam: 84) Kljub zgodnjemu uporništvu se to dekle usmeri na zelo podobno življenjsko pot kot je materina. Prezgodaj se poro či in se v starosti peha za mladimi ljubimci, ki bi jih bila, tako kot mati, verjetno pripravljena prevzeti tudi lastni h čeri.

5.4.4 Konec telesnosti Zavesten konec telesnosti je v veliki meri v tesni povezavi s kakšno drugo travmo, ki se dotika vprašanja telesnosti. V Devištvu se na nedolžnost navezujeta umor in samomor, za katerega ni dore čeno, ali gre za zavestno dejanje duha ali podzavesten upor telesa. Osebe, ki so bile prevarane, ne prenesejo takšnega ponižanja ( Pod pr ůhonem v Povídky z pekla a jiné , Hodina p řet ĕžká v zbirki Mu čenky , samomor po krivem obdolžene varanja v isti zbirki v Otázki ). Samomor je v izbranem delu opusa Majerové vsekakor prisoten, a dosti manj kot pri Kvedrovi. Četudi so samomori tiha obtožba družbe najve čkrat s prstom pokažejo na

33 Babje poletje v smislu indijanskega poletja. 81 popolnoma konkretnega krivca. Njihova sporo čilnost ni razpršena v splošnosti, ampak zgoš čena v to čki osebe. Takšni samomori, četudi predstavljajo zadnje aktivno dejanje zgodbe, narekujejo nadaljevanje predvsem pa povra čilne ukrepe. Pisateljica je v vsem svojem opusu mo čno na strani kakorkoli zatiranih – če so to telesno travmatizirani, se brez pomisleka postavi na njihovo stran. Za razliko od Kvedrove ji je zakonska zvestoba temelj trdnosti. Kvedrova se posve ča predvsem iskanju razlogov za varanje, Majerová se osredoto ča na tiste proti.

Če so samomori pri Kvedrovi ve činoma odraz pomanjkanja ljubezni do sebe, vere v prihodnost in brezizhodnosti ter so le rahel krik v obtožbo skupnosti (sicer ponudi tudi nekaj primerov samomorov, ki so na nek na čin smiselni, saj predstavljajo žrtvovanje za drugega) je ve čina samomorov pri Majeroví obtožba, ki natan čno kaže na krivca, tisti nesmiselni oz. neodmevni pa so redki. Eden takih je v Nekajici Magdalena , ko se užaljena Jaroslava, potem ko svak odbije njeno eroti čno zapeljevanje, poskuša ubiti s plinom. V tem delu je eden izmed redkih detajlnih opisov samomora in umiranja človeka, ki ga v takšni natan čnosti ne najdemo niti pri Kvedrovi niti pri Đor đevi ćevi. Samomor se ponavadi naveže na dovršne glagole, medtem ko je pri Majerovì to dolg proces, ki se na Jaroslavin obup še ponesre či in Jaroslava – ker njen poskus samomora ne nosi v sebi tiste teže in resni čne obtožbe, kakršne obi čajno najdemo pri tem kon čnem dejanju v opusu Majerové – za lastno pokoro preživi. Umorov je pri Majerovì manj oz. so le nakazane možnosti, medtem ko v izbranih delih motivov splava in detomora ni mo č najti.

Prevladujo ča nota v delih Majerové je obramba šibkejših. Toda vsaj za izbrana dela bi se bilo težko popolnoma strinjati z Đor đevi ćevo, ki v njenih delih zaznava odsotnost individuma. Vsekakor to velja za kasnejše, socialisti čno obarvano obdobje pisateljice, vsaj na za četku svojega ustvarjanja pa se Majerová, četudi že izraža glasno obtožbo (predvsem meš čanske) družbe (kar je v obdobju na prelomu stoletja v literarnih krogih prej pravilo kot izjema), še posve ča psihologiji posameznika. Navsezadnje so eden izmed dokazov za to tudi opisi samomorov, ki so ve činoma izrazito individualisti čno obarvani in ne toliko posledica družbenih spon in pri čakovanj (kot je to najti pri Kvedrovi).

Pri Majeroví lahko podobno kot pri Zofki Kveder ugotovimo, da je ponudila podobo samostojne ženske. Ni le napadala starih vzorcev, temve č je iskala tudi nove poti. Da je pri tem mnogokrat padala v idealizacijo in socialisti čno reformatorstvo, je opazno predvsem v

82 daljših in kasnejših proznih delih. V Otazki ponudi podobo svobodne, aktivne ženske, tip ženske, ki sre čo iš če v širšem polju življenja (Buriánek 1981: 110), a jo obdaja nesvobodna družba, katera bo z izstopajo čim posameznikov vodila boj. (Hájek 1962: 27) Številni literarni kritiki so predvsem v letih njene najve čje priljubljenosti tudi v zgodnjih delih prepoznavali obsodbo meš čanske družbe. (Prav tam: 31; Buriánek 1953: 16) Do nje je pisateljica dejansko gojila kriti čnost, vendar je iskanje socialisti čnih elementov v prav vsakem delu nesmiselno in neplodno po četje, tako kot pisateljica ni iskala vseh rešitev le v osvoboditvi družbe, temve č tudi v posamezniku samem. Tako kot Kvedrova je tudi Majerová ve čjo sporo čilnost in manj vsebinske posrednosti ve čkrat dosegla v tekstih, ki se ne zavezujejo zgolj naraciji, ampak predvsem raziskovanju posameznikovega duha.

Majerová je znana predvsem kot ideološko obarvana pisateljica. Toda vsaj na za četku izvora njenih idej ne gre iskati v socialisti čni miselnosti, temve č bolj v življenjski prizemljenosti in optimizmu, osnovanem v veri v dobroto človeka. (Novák 1994: 261)

6. Sklep

Obdobje na koncu 19. in na za četku 20. stoletja je bilo zaznamovano s krizo subjekta v takratni družbi. Številne gospodarske in tehni čne spremembe so se odsevale tudi v spreminjanju do takrat veljavnih vzorcev, ki jih je zaznamovala patriarhalna miselnost.

Revolucionarna so bila spoznanja Sigmunda Freuda, ki so poskušala razložiti žensko spolnost na podlagi primarne vzgoje. Ženska ob odstavitvi občuti manko, ki ga iš če v odnosih z moškimi. Številne kasnejše kritike so se navezovale ravno na ta element Freudove teorije – očitale so Freudu, da je žensko spolnost in oblikovanje ženske spolne identitete razložil preve č enostavno, kot nepopoln moški razvoj, kot diferenciirano nepopolno razreševanje kompleksa ob odstavitvi. Simone de Beauvoir je spoznanja na podro čju ženske telesnosti obogatila z novejšimi spoznanji. Osredotočila se je na pozicijo ženske kot objekta, ki se s tem položajem ubada vse življenje in stremi k poti do realizacije lastnega subjekta – za to se vedno znova ozira k moškemu.

Sodobna spoznanja poskušajo prese či pomanjkljivosti psihoanalize in spoznanj de Beauvoirjeve. Upoštevajo dosežke sodobne psihologije, sociologije in antropologije; za razlago vzorcev se ozirajo tudi v preteklost. Sam pojem patriarhata in patriarhalnih vzorcev je mogo če osvetliti tudi skozi zgodovinsko-pravno-ekonomsko analizo, ki prikazuje še druge vzroke za dolgotrajno trdoživost teh vzorcev. Pozicije ženske kot objekta ne poskušajo razlagati le z osredoto čenjem na družboslovne vede, temve č upoštevajo tudi naravoslovje, jezikoslovje, umetnost in pravno tradicijo. Patriarhat in posledi čno patriarhalni vzorci imajo takšno dolgo tradicijo ravno zaradi svoje funkcionalnosti v zgodovini in kulturi. Iskanje izvorov ne opravi čuje samih vzorcev, pomaga pa razumeti njihovo delovanje in prenos idej. Namen študija te literature je bil obogatiti literarnoteoretska in literarnozgodovinska spoznanja z interdisciplinarno primerjavo in poiskati v analiziranem delu aktualna spoznanja, ki so preživela zgodovinsko situacijo na prelomu stoletja.

Izrazita je bila individualizacija v družbi, subjekt se je lo čil od kolektiva in vprašanje identitete je postalo pomembno na vseh podro čjih. V književnosti je bilo mo č zaznati tako

84 tradicionalno literarno ustvarjanje, ki je patriarhalne vzorce poustvarjala, kot tudi novejšo smer, ki se je uveljavljene tradicije lotila z novimi pristopi. Nastale so nove ideje, smeri in slogi; književnost je kot odraz družbenega stanja zrcalila aktualna vprašanja. Da je šlo za ustvarjalno izjemno heterogeno obdobje, pri čajo številne literarne teorije, ki se ne morejo enostransko poenotiti v slogovni opredelitvi tega časa.

Vprašanje ženskega telesa je bilo eno izmed najaktualnejših – bilo je veliko število tem, ki so bile do takrat predstavljene malo, ni č ali skozi optiko idealizacije. Ker je žensko telo veljalo za enega izmed najpogosteje mitologiziranih objektov, se je pred književniki odprla zahtevna naloga.

Zofka Kvedrova je bila prva slovenska poklicna pisateljica. Diplomska naloga je poskušala predstaviti del pisatelji činega literarnega opusa, v katerem se je posvetila tematizaciji ženskega telesa. Naloga je bila poiskati ideje, s katerimi je pisateljica presegla dotedanje družbene vzorce. Kvedrova je k pisateljski nalogi pristopila energi čno, tudi mladostno vihravo. Njeno delo Misterij žene je odraz njen globoke čustvene prizadetosti, dobrega ob čutka za opazovanje, inovativnosti pri izbiri motivov; pa tudi jezikovne vihravosti in nepotrpežljivosti. Pisateljica je na svoji ustvarjalni poti napisala mnogo del. Pomembna za diplomsko nalogo so bila tista, ki so se ukvarjala z izpostavljeno telesno tematiko. Ve čina med njimi je proza ali dramatika krajšega obsega; v analizi sem se osredoto čila tudi na nekatera daljša dela, med katerimi velja izpostaviti romana Njeno življenje in predvsem pisemski roman Hanka , po mnenju nekaterih raziskovalcev njeno najbolj dovršeno delo.

Izpostavila je motive spolne želje, spolnosti, nosečnosti, poroda, detomora, samomora in umora. Življenje je predstavila kot niz odlo čitev, v katerem ima telo za žensko pomembno vlogo. Po eni strani pomaga izgraditi njeno celostno identiteto, po drugi pa jo z determiniranostjo svojih procesov poenostavlja na položaj objekta.

Oblikovanje spolne identitete je Kvedrova prikazala ve čstransko. Pri tem se ponavlja ideja o velikem vplivu vzgoje na žensko samodojemanje spolne identitete. Izpostavila je dvoli čnost družbe v odnosu do tega vprašanja in nemogo ča pri čakovanja, ki jih mora ženska izpolniti. Oblikovanje spolne identitete je eno izmed najbolj travmati čnih, zato ravno na tem podro čju ženskega življenja prihaja do najve č odstopanj. Od spolne nepou čenosti, zanikanja in

85 sramovanja lastnega telesa, do zanikanja njegove pomembnosti in splošne nemoralnosti. Kvedrova je prepri čljivo pokazala te primere, opisala tudi literarne like, ki se z usodnimi vzorci poskušajo boriti, vendar do uspešnega zaključka njene akterke ve činoma ne pridejo – podležejo pri čakovanjem in privzgojeni morali. Podro čju spolne identitete se je posvetila izjemno energi čno – a ne zmerom tudi uspešno. Nekatere ideje so v dolo čenih delih pri pisateljici ostale nedore čene in odprte, kar spri čo njenega pisateljskega navdušenja ni zanemarljivo.

Podrobno se je posvetila tematizaciji materinstva. Za razliko od prevladujo če situacije v literarnih delih je materinstvo pokazala kot proces in ne kot stati čno dejstvo. Mati ni le pasiven objekt, ampak aktivno sodeluje pri odnosu do svojega ploda/otroka vse od njegovega za četka do konca. V Hanki je opisan ve čplasten odnos do otrok. Pisateljica izpostavi pomembnost lastnega odnosa do staršev, ki se odseva v naslednjih generacijah. Ljubezen staršev do otrok ni samoumevna, niti to ne velja v obratni smeri.

Nose čnost ni prikazana le kot veselje, temve č je lahko tegoba, nesre ča – predvsem je lahko nezaželena. Kvedrova je izpostavila primere nezakonskih nose čnosti in nenadzorovane reprodukcije družbe. Iz njenih del je jasno razvidna ideja – nose čnost mora biti stvar odlo čitve in ne le samodejno dejstvo. Jasno prikaže primere, ko si ženske otrok ne želijo, ko z grozo opazujejo lastno telo, nad katerim nimajo ve č nadzora. Takšne mejne situacije privedejo do mejnih odgovorov. Porod je lahko odraz te stiske – v Njenem življenju se opisi stiske in bole čin pri porodu stopnjujejo s stopnjo nezaželenosti nose čnosti – pri zadnjem porodu dobi porodnica mu čeniški zna čaj, njeno telo postane oltar za ponavljajo če se obrede poustvarjanja človeštva.

V njenih literarnih delih najdemo matere, ki se veselijo smrti svojega otroka ( Na kliniki ), ki se svojemu otroku zavestno odre čejo – nekatere nezaželenemu življenju same pomagajo dose či konec. Kvedrova se je prikaza tega motiva lotila z druge perspektive – ne s strani družbe, ki to dejanje obsoja, temve č z glediš ča matere, ki ji novorojenec ne predstavlja lastnega otroka, ampak nezaželen tujek. Detomor predstavi kot eno izmed možnosti zavestnih odločitev, s katerimi ženska pridobi možnost kontrole nad življenjem. Če prikaže popolnoma hladnokrven detomor v delu Na kliniki , v Zlo činu opiše tudi motiv pogojenega detomora – mati se za to akcijo odlo či le v primeru rojstva deklice.

Umor novorojen čka ni samo konec tujega življenja, ampak se to dejanje navezuje tudi na telo same ženske. Otrok je bil do nedavnega del ženskega telesa – umor tega od telesa lo čenega dela je lahko tudi zanikanje pomena lastne telesne identitete. Posebej na to nakažejo primeri, ko se detomor povezuje z umorom oz. samomorom. Eva v istoimenski črtici izre če eno izmed najhujših obsodb ženskega telesa, ko ga ozna či kot gnusno, ker nosi nezaželen zarodek in ga zaradi tega obsodi na samouni čenje. Tudi Saša v Študentkah svoje nose če telo pred samomorom prepozna kot nevredno in ne čisto. Identiteta teh subjektov se usodno navezuje na njihovo telo in literarni liki sami zreducirajo lasten subjekt na objekt.

Samomor je eden izmed najpogostejših motivov v celotnem opusu Kvedrove. Enoplastno gledano je samomor poškodovanje lastnega telesa, lastnega subjekta. Literarni liki Kvedrove naredijo samomor v trenutku velike stiske: zaradi nesre čnega zakona, neuslišane ljubezni, nezaželene nose čnosti, razo čaranja, … Akterke spoznajo mo č družbenih omejitev in se odlo čijo predati v boju z njimi. Njihovo kon čno dejanje bi naj pomenilo glasen o čitek družbi, a vendar ostane le tih opomin. Samomor kot kon čno dejanje tako v ve čini literarnih del predstavlja pri čakovano reakcijo, ki jo ob neuspešnem uporu terja družba od svojega odpadnega člena. Družba sama tako ne izvrši zadnjega dejanja kazni, ampak to delo prevzamejo akterke same. Samomor ostane edina možna akcija subjekta – in to takšna, ki subjekt le še izni či. Zadnje dejanje, s katerim si oseba dokaže, da še lahko sprejme zavestno odlo čitev, je prav dejanje, ki to osebo dokon čno uni či. Le redki so primeri samomorov, katerih udejanjanje pusti družbi globlje sporo čilo – a te osebe samomora ne izvršijo zaradi sebe, zaradi stiske lastnega subjekta, temve č zaradi nekoga drugega.

Druga če lahko s perspektive subjektivizacije ženskega objekta gledamo na umor – predvsem umor sina v Njenem življenju predstavi drugo glediš če od obi čajnega. Odklonsko s strani družbe, a potrjujo če s strani zanikanja odtujenosti Tilde od lastnega subjekta. Umor sina tako kot primeri nekaterih detomorov predstavlja eno izmed redkih samostojnih akcij v življenju ženskih literarnih likov.

Kvedrova je na podro čju literarne motivike inovativna s slovenskega glediš ča, potrebna pa je bila tudi širša primerjava, saj se tudi sama pisateljica ni osredoto čala le na slovenski prostor.

Posvetila sem se primerjavi izpostavljene literarne tematizacije pri Kvedrovi z dvema pisateljicama, ki sta v podobnem obdobju ustvarjali v srednjeevropskem prostoru. To sta Srbkinja Julka Hlapec Đor đevi ć in Čehinja Marija Majerová. Ustvarjalno sti čiš če vseh treh pisateljic je bilo v Pragi. Ob analizi motivov pri pisateljicah sem prišla do spoznanja, da je bila Kvedrova kljub ob časni jezikovni nespretnosti (kar je bil eden izmed o čitkov Ivana Cankarja) v motiviki najbolj inovativna. V svojih literarnih delih je zajela izredno pestro paleto besednih upodobitev – takšno raznovrstnost motivov ne najdemo niti pri Majeroví, še manj pa pri Đor đevi ćevi. Seveda je pri tem treba upoštevati čas, osredoto čenost na izpostavljeno tematiko in situacijo, v kateri so ustvarjale, toda prav vse tri so se v nekem obdobju posvetile obravnavi ženskega telesa. Majerová se je v svojem delu Devištvo posvetila obravnavi duhovnega in telesnega devištva, ki ga je predstavila kot eno izmed vrednot in dejanskih vrednosti ženske. Žensko telo je kljub poglobljenemu razmišljanju na koncu spoznano za objekt s konkretno tržno veljavnostjo – to spoznanje je usodno za glavni lik Hanko.

Nose čnosti je Kvedrova prikazala ve čplastno – kot nezaželene, premišljene, zaželene. Izstopa njen literarni dosežek Rezinka , kjer je nezaželena nose čnost kljub o čitni bodici proti družbi predstavljena celo nekoliko humorno in cini čno. S tem, ko se je pisateljica izognila nevarnosti patetike opozarjanja na krivice, je svoje delo naredila idejno in sporo čilno jasno ter mo čno. Hlapec Đor đevi ćeva je bila bolj kot pisateljica teoreti čarka, zato tudi del z izbranimi tematizacijami ni mnogo. Motive nose čnosti in porodov redko zasledimo – ne toliko skozi fabulo, bolj s pomo čjo esejisti čnega razmišljanja, ki v nedobrodošli nose čnosti vidi nepotrebno breme in zavoro za žensko. Pisateljica očitno pokaže na krivce, na moške. Sploh je ton tematizacije dolo čenih motivov pri njej najmanj od vseh treh pripravljen na navskrižno argumentacijo. Đor đevi ćeva kot literarna teoreti čarka in filozofinja ponuja dosti bolj oprijemljive in uporabne ideje kot pisateljica. Pri Kvedrovi in Majeroví kljub ob časni o čitni čustveni prizadetosti lažje najdemo večplastnost razmišljanja – v literarnem opusu Đor đevi ćeve je to kljub dobrim in podprtim filozofskim idejam v njenih teorijah dosti težje.

Marija Majerová situacijo ve činoma tematizira s pozicije prizadetega in se odlo čno postavi na njegovo stran. Če je pri uporabi jezikovnih sredstev spretnejša kot Kvedrova, je idejno kljub spretni literarni diplomatskosti manj pripravljena na dialog. Kvedrova je ravno z raznovrstnimi tematizacijami razli čnih motivov pokazala na njihovo ve čplastnost in nujnost

88 poglobljene analize. Majerová na primeru udejanjanja spolne želje, če ta vklju čuje prešuštvo, povsem odlo čno stopi na stran prevladujo če morale. Njena obsodba je jasna – prav tako tudi samomori njenih likov ne izzvenijo v prazno, ampak imajo za sabo konkretnega in živega krivca. Pri češki pisateljici družba ni tista, ki je nosilka lažnive morale, ampak so to posamezniki. Takšno razmišljanje je bilo dobra podlaga za njeno kasnejšo socialisti čno usmerjeno literaturo; nasprotno pa Kvedrova ravno družbo krivi za prakti čno vse zlo, ki se dogaja znotraj posameznika. Ne ena ne druga pisateljica ni uspela popolnoma prese či osredoto čenosti na eno stran pri iskanju krivca. Ravno ta element povzro ča vtis, da ravno zaradi tega stremljenja v mnogih literarnih delih nista prišli do konca oblikovanja svojih idej.

Kvedrova je ta razkol najuspešnejše poskušala preseči s posegom v človekovo intimo. Roman Hanka se odmakne od brezkompromisnih tematizacij travm in razkolov ter poskuša predvsem iskati poti in rešitve. Z umikom v intimo se je Kvedrova znebila svoje besedne nestrpnosti, ovire pri oblikovanju telesne identitete pa je odpravila prav na poseben na čin – z njihovim izbrisom, s kastracijo želje in akcije. Tudi Đor đevi ćeva se je lotila podobnega dejanja s pisemskim romanom Jedno dopisivanje , vendar kot pisateljica teh notranjih procesov v človeku literarno ni uspela najbolje predstaviti. Ni ignorirala telesne želje, zato ker bi jo presegla, ampak zato, ker jo je potla čila – zanikala je pomembnost telesa pri oblikovanju človekove identitete in polarizirala svoja dva glavna junaka. S tem ni dosegla tistega cilja, ki se ga je Kvedrova s Hanko dejansko dotaknila – ni presegla razkola v sami ženski, v njenem telesu.

Zofka Kveder je ravno v intimi našla literarni na čin, s katerim je določene patriarhalne vzorce na čela in razbila. Ne z zaletavim in brezkompromisnim napadanjem, ampak z njihovo osvetlitvijo in razumevanjem.

7. Literatura in viri

Beauvoir de, S. (1999). Drugi spol 1 . Ljubljana: Delta.

Beauvoir de, S. (2000). Drugi spol 2. Ljubljana: Delta.

Bernik, F. (1999). Obzorja slovenske književnosti: slovenisti čne in primerjalne študije. Ljubljana: Slovenska matica.

Bock, G. (2004). Ženske v evropski zgodovini. Ljubljana: Založba /*cf.

Boh, K. (1986). Ženska in preobrazba družine v industrijskih družbah . V Jogan idr. Ženske in diskriminacija . (Str. 130–137). Ljubljana: Delavska enotnost.

Borovnik, Silvija (1995): Pišejo ženske druga če? O Slovenkah kot o pisateljicah in literarnih likih. Ljubljana: Mihela č.

Borovnik, S. (2008). Uporništvo ženskih likov v prozi Zofke Kveder . V J. Honzak Jahi č, A. Jensterle-Doležalová (Ur.), Zofka Kvedrová (1878–1926), Recepce její tvorby ve 21. století (str. 35–46). Praha: Narodní knihovna ČR.

Boršnik, M. (1962). Študije in fragmenti. Maribor: Obzorja. str. 319 – 333.

Butler, J. (2001). Težave s spolom: feminizem in subverzija identitete. Ljubljana: ŠKUC.

Buriánek, František. (1953). Pr ůkopníci socialistického realismu v české próze . Praha: Orbis. Str. 15–21.

Buriánek, F. (1981). Česká literatura první poloviny XX. století . Praha: Československý spisovatel.

Dovi ć, M. (2008). Zofka Kveder, umetnica in profesionalka peresa . V J. Honzak Jahi č, A. Jensterle-Doležalová (Ur.), Zofka Kvedrová (1878–1926), Recepce její tvorby ve 21. století (str. 127–146). Praha: Narodní knihovna ČR.

Fischer, J. (1986). Spreminjanje socialne sestave v slovenskih deželah v drugi polovici 19. stoletja – problem zaposlovanja žensk . V Jogan idr. Ženske in diskriminacija . (Str. 59–66). Ljubljana: Delavska enotnost.

Fox, R. (1988). Rde ča svetilka incesta . Ljubljana: ŠKUC.

Hájek, Ji ři (1962). Marie Majerová aneb román a doba . Praha: Češkoslovenský spisovatel.

Hlapec Đor đevi ć, J. (1932). Jedno dopisivanje; fragmenti romana . Beograd: Izdava čka knjižarnica Gece Kona.

Hlapec Đor đevi ć, J. (1935a). Studije i eseji o feminizmu . Beograd: Života i rada.

Hlapec Đor đevi ć, J. (1935b). Osje ćanja i opažanja . Beograd: Života i rada.

Hlapec Đor đevi ć, J. (1938). Studije i eseji o feminizmu II. Feminizam u modernoj književnosti . Beograd: Izdava čka knjižarnica Radomira D. Ćukovi ća.

Honzak Jahi č, J. Vloge jezikov okolja Zofke Kveder. V J. Honzak Jahi č, A. Jensterle- Doležalová (Ur.), Zofka Kvedrová (1878–1926), Recepce její tvorby ve 21. století (str. 213– 220). Praha: Narodní knihovna ČR.

Jaluši č, V. (1992) Dok ler se ne vmešajo ženske: ženske, revolucije in ostalo . Ljubljana: Krt.

Jensterle-Doležal, A. (2008). Problem identitete in travma telesa v prozi Zofke Kveder . V J. Honzak Jahi č, A. Jensterle-Doležalová (Ur.), Zofka Kvedrová (1878–1926), Recepce její tvorby ve 21. století (str. 81–98). Praha: Narodní knihovna ČR.

Jensterle-Doležal, A. (2008). Pisma Zdenki Haskoví – prostor intime Zofke Kveder . V J. Honzak Jahi č, A. Jensterle-Doležalová (Ur.), Zofka Kvedrová (1878–1926), Recepce její tvorby ve 21. století (str. 241–244). Praha: Narodní knihovna ČR.

Jesenšek, M. (2008). Materni jezik, jezik okolja in tuji jeziki v avtobiografskih črticah Zofke Kveder . Jezik in slovstvo. 53, (3–4), str. 145–156.

Kveder, Z. (1938–1940). Izbrano delo Zofke Kvedrove (I–VIII). Ur. Marja Boršnik, Elenora Kernc. Ljubljana: Belo-modra knjižica.

Kveder, Z. (2004). Črtice in novele, Njeno življenje. Zbirka slovenska klasika. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Kveder, Z. (2005). Zbrano delo, 1. knjiga . Maribor: Litera.

Kermauner, T. (2003). Dramska književnost Zofke Kveder . V Žanrovi u hrvatskoj dramskoj književnosti i struke u hrvatskom kazalištu / Krležini dani u Osijeku (str. 123-131). Zagreb: Zavod za povijest hrvatske književnosti, kazališta i glazbe HAZU.

Kocijan, G. (1997). Kratka pripovedna proza v prvem desetletju našega stoletja (brez Cankarja ). Ljubljana: Slavisti čna revija, 45 (1–2), str. 9–32.

Kora ć, S. (1982). Srpski roman izme đu dva rata 1918–1941 . Beograd: Nodit.

Kvapil Miroslav (1998): Češko-hrvatske književne veze . Zagreb: Matica hrvatska.

Lexikon české literatury. Osobnosti, díla, instituce. 3/I. (2000). Praha: Academia.

Lexikon české literatury. Osobnosti, díla, instituce. 3/II. (2000). Praha: Academia.

Lexikon české literatury. Osobnosti, díla, instituce. 4/I. (2008). Praha: Academia.

Lexikon české literatury. Osobnosti, díla, instituce. IV. (2008). Praha: Academia.

Leksikon pisaca Jugoslavije II; Đ–J. (1979). Beograd: Matica srpska. Majerová, M. (1907). Povídky z pekla a jiné . Praha : Tisk. výbor. českosl. soc. dem. strany děl.

Majerová, M. (1921). Mu čenky . Praha: s.n.

Majerová, M. (1937). Plané milováni. Praha: Melantrich A. S.

Majerova, M. (1939). Rudarska balada . Ljubljana: Založba Cesta.

Majerova, M. (1970). Devištvo . Ljubljana: Prešernova družba.

Mauss, M. (1996). Esej o daru in drugi spisi. Uvod v dela Marcela Maussa. Ljubljana: ŠKUC: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Mihurko Poniž, K. (2003). Drzno druga čna: Zofka Kveder in podobe ženskosti . Ljubljana: Delta.

Mihurko Poniž, K.; Tucovi č, V. (2006). »Slovenke me ve č no čejo, Hrvatice me ne priznavajo čisto za svojo« (Zofka Kveder v hrvaškem kulturnem življenju). V Munda Hirnök, K.; Ravnik, M. (Ur.), Slovenci na Hrvaškem : dediš čina in sedanjost: (zbornik referatov s posveta "Etnološka dediš čina in kulturna podoba Slovencev na Hrvaškem") (str. 161–171). Ljubljana: Slovensko etnološko društvo.

Mihurko Poniž, K. (2008). Labirinti ljubezni v slovenski književnosti od romantike do II. svetovne vojne. Ljubljana: Delta.

Miklav čičová, E. (1998). Pražské období spisovatelky Zofky Kvedrové . Diplomsko delo, Praha: Univerzita Karlova, Filozofická fakulta.

Moravec, D. (1963). Vezi med slovensko in češko dramo. Ljubljana: Slovenska matica.

Novák, A. (1994). Dĕjiny českého písemnictví . Praha: Brána.

Orožen, B. (1978). Zofka Kvedrova v Pragi . Ob stoletnici rojstva . Dialogi, 4, str. 220-232.

Paternu, B. (1989). Obdobja in slogi v slovenski književnosti. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.

Pezdirc-Bartol, M. (2003). Odnos med materjo in h čerjo v sodobnem slovenskem romanu . V Slovenski roman / Mednarodni simpozij Obdobja - metode in zvrsti, Ljubljana 5.-7. december 2002 (str. 139–148). Ljubljana: Center za slovenš čino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete.

Puhar, A. (2004). Prvotno besedilo življenja. Ljubljana: Studia humanitatis.

Puhar, A. (1992). Slovenski avtoportret 1918–1991. Ljubljana: Nova revija. . Seider, R. (1998). Socialna zgodovina družine . Ljubljana: ZRC: Studia hummanitatis.

Selišnik, I. (1999). Zofka Kveder – njena podoba . Klio, 1, str. 12–18.

Slipp, S. (2007). Freudovská mystika: Freud, ženy a feminismus . Praha: TRITON.

Švajcner J., J. (2004). Ženska v slovenski vojni in vojaški zgodovini . V A. Žižek (Ur.), Ženske skozi zgodovino: zbornik referatov 32. zborovanja slovenskih zgodovinarjev, Celje, 30. september - 2. oktober 2004 (str. 141–151). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije.

Verginella, M. (2006). Ženska obrobja. Vpis žensk v zgodovino Slovencev . Ljubljana: Delta.

Vodopivec, P. (2007). Kulturno-duhovne razmere na Slovenskem v 19. stoletju . Bogoslovni vestnik, 67(1), str. 9–17.

V. Godina, V. (1998). Izbrana poglavja iz zgodovine antropoloških teorij. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Tomaži č, M. (2007). Poetika črtice in pesmi v prozi pri Zofki Kvedrovi in Vladimirju Jelovšku . Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.

Tucovi č, V. (2006). Zagreb, Ljubljana, Praga: Korespondenca Zofke Kveder in njene h čere Vladimire Jelovšek . Dve domovini, 23, str. 77–99.

Tucovi č, V. (2008). Listnica uredništva – znamenita rubrika Zofke Kveder v reviji Doma či prijatelj . V J. Honzak Jahi č, A. Jensterle-Doležalová (Ur.), Zofka Kvedrová (1878–1926), Recepce její tvorby ve 21. století (str. 157–175). Praha: Narodní knihovna ČR.

Zadravec, F. (1999). Slovenska književnost II. Ljubljana: DZS.

Zoltan, J. (2008). Zofka Kveder in Cankarjev Kralj na Betajnovi. V J. Honzak Jahi č, A. Jensterle-Doležalová (Ur.), Zofka Kvedrová (1878–1926), Recepce její tvorby ve 21. století (str. 107–123). Praha: Narodní knihovna ČR.

Žensko časopisje na Slovenskem 1897–1997 . (1997). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.

Življenjepis, ki ga je o sebi napisala Zofka Kveder v hrvaš čini v knjigi Jedanaest novela ((Zagreb: D.H.K. 1913, str. 129–130); Kveder, Z.). (2008). V J. Honzak Jahi č, A. Jensterle- Doležalová (Ur.), Zofka Kvedrová (1878–1926), Recepce její tvorby ve 21. století (str. 245– 246). Praha: Narodní knihovna ČR.

The museum of public relations . (b.d.). Pridobljeno 28. 11. 2006 iz http://www.prmuseum.com/bernays/bernays_1915.html .

Rutar, D. (2006). Predavanja za uvod v film in psihoanalizo. Mašine za sre čo II . Pridobljeno 29. 11. 2006, iz http://www.vzgajanje-pogleda.net/predavanje1.pdf .